Albin Kovač — Baški Jaka
Sredi oktobra je umrl 82-letni Albin Kovač, nosilec Partizanske spomenice 1941. Baški Jaka. tako so ga prepoznavali med narodnoosvobodilno vojno in tudi kasneje - izhaja iz Baške grape na Tolminskem, kjer mu je otroška in mladostna leta zagrenila že prva svetovna vojna in vse hujše fašistično nasilje na Pri-morskem. S 16 leti je našel delo v Tržiški ladjedelni-ci, kjer je po 3 letih, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko, delo izgubil. Brezposeln in da bi se izognil služenju v italijanski vojski je komaj dvajsetleten pobegnil v Jugoslavijo. Upanje, da bo tu našel delo in človeka vredno življenje, se mu je izjalovilo. Po petih letih romanja za delom, od Celja prek Ljuto-mera in Slovenske Bistrice do Ljubljane, kjer je poljski delavec, hlapec, postal tekstilni delavec v to-varni Eifler. O tem je sam napisal, da se je »od tega dne moje življenje začelo usmerjati po poti delavca-proletarca na pot, v katero sem spadal.«
V letih do razsula bivše Jugoslavije je bilo njegovo politično in organizacijsko delo podobno delu števil-nih osveščenih delavcev, tako v takstilni stavki leta 1936 kot v delavsko kultumih društvih in političnih akcijah tega časa. Leta 1937 se je vključil tudi v Parti-jo, »edino stranko, ki ima program, za katerega se je vredno boriti in žrtvovati vse svoje sile«.
Leta 1941, ko je že drugič doživel vojno in fašistič-no okupacijo, se je takoj z dejanji povezal z OF. Februarja 1942 »ga je Partija pozvala na politično delo v Slovensko Primorje«. Vrnil se je v domače kraje, kje je deloval na Cerkljansko-Baško-Tolmin-skem področju. Po kapitulaciji Italije je postal član Pokrajinskega komiteja KPS za Slovensko Primorje.
Po osvoboditvi je živel v Ljubljani in opravljal odgovorne naloge, med drugimi kot član Predsed-stva Zveze sindikatov Slovenije, republiški poslanec za Tolminsko, predsednik Izvršnega odbora Rep. zavoda za socialno zavarovanje in nazadnje kot dol-goletni predsednik Zveze upokojencev Slovenije.