Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA; Polletna naročnina . . . L 1.500 34170 Gorica, Rlva Piazzutta, 18 - tel. 3177 1 etna naročnina . . . . L 3.000 PODUREDNISTVO: Letna Inozemstvo . . . . L 4.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 i Leto XXIII. - Štev. 34 (1165) Gorica - četrtek, 2. septembra 1971 - Trst Posamezna številka L 80 Slomški spommill srediWlim Nadvlada dolarja pri kraju (Govor mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika ob blagoslovitvi slovenske kapele v Washingtonu 15. avgusta 1971). Zelo pomenljivo je, da slovesnost blagoslovitve obhajamo na praznik Marijinega vnebovzetja. Ta praznik namreč lepo povezuje misel na našo nebeško in na zemeljsko domovino, s katero je slovenska kapela Marije Pomagaj v tesni zvezi. POGLED V NEBEŠKO DOMOVINO Za verne kristjane je bilo Marijino vnebovzetje vedno najljubši in največji Marijin praznik. Upravičeno: saj je najtesneje povezan z velikonočno skrivnostjo, s Kristusovim vstajenjem in vnebohodom. Marija je prva, ki je bila podobno kakor Kristus poveličana, ko je bila po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebesa. Kakor Kristusovo, tako nam tudi Marijino poveličanje daje jamstvo, da bomo enakega poveličanja nekoč tudi mi deležni, seveda, če ga bomo vredni. Spominja nas in potrjuje v veri v nebeško domovino, ki je cilj našega zemeljskega romanja: »Nimamo tukaj stalnega bivališča, ampak iščemo prihodnjega, od koder pričakujemo Kristusa...« POGLED NA ZEMEUSKO DOMOVINO Nebesa pa si moramo zaslužiti tukaj na zemlji, v zemeljskem življenju. In to zem-sko življenje je najtesneje povezano z zemeljsko domovino. 1. Zemeljska domovina je kraj, kjer smo se rodili mi in naši predniki, kjer smo prejeli vzgojo, osnovno ali tudi višjo izo- Novi blagoslovljeni oltar in podoba brezjanske Marije Pomagaj v slovenski kapeli v Washingtonu brazbo, kjer nas je domače okolje po svoje oblikovalo kot člane določene narodne skupnosti. 2. Slovencem je božja previdnost naklonila kot domovino čudovit predel zemlje v osrčju Evrope, pod Triglavom. Tu so se naši predniki v teku stoletij polagoma izoblikovali v samostojen narod, ki si je ustvaril — čeprav majhen — lastno kulturo in omiko. Ta kultura je od početka do najnovejših dni nosila krščanski pečat. Temelje sta ji položila sv. brata Ciril in Metod. 3. Nova domovina — slovenska domovina je v zadnjem stoletju postala pretesna. Že ni bilo več dovolj kruha za vse. Pričelo se je izseljevanje, iskanje zaslužka v tujini. Pesnik Župančič že v začetku tega stoletja toži: »Kje domovina sl: Ali na poljih teh, ali si v plavžih in rudnikih, tu preko morja in ni ti meja?« Pesnikova tožba je dobila danes še globlji pomen. Novi časi so povzročili še večjo selitev iz domovine. Slovenska kri je razpršena po vsem svetu, zlasti v Sev. Ameriki. Tu ste si slovenski rojaki ustvarili novo domovino. Novi rodovi, ki so zrastli tukaj, se čutijo tukaj doma. In to upravičeno. Vendar vas vežejo tesne vezi s staro domovino: ne samo vezi krvnega sorodstva, ne samo spomini na prednike, ampak zlasti krščansko izročilo. V novo domovino ste prinesli s seboj vero, Kristusov evangelij, ljubezen do Boga in do božje Matere. Kot naši predniki v stari domovini ste tudi vi tukaj gradili cerkve in ustanavljali slovenske župnije. V spomin 1200-Ietnice pokristjanjenja Slovencev ste postavili krasen spomenik: slovensko kapelo v narodnem svetišču Brezmadežne v Združenih državah Amerike. SLOVENSKA KAPELA Kakšen je pomen te kapele? 1. Z njo ste hoteli predvsem povedati, da Slovenci dolgujemo svoj narodni obstoj krščanstvu. Sv. brata Ciril in Metod sta položila temelje našemu bodočemu razvoju. Brez sv. bratov In Kristusovega evangelija bi tudi Slovencev ne bilo. Hoteli ste povedati, da gledamo v krščanstvu naše naj večje duhovno bogastvo, ki ga želite ohraniti in izročiti novim slovenskim rodovom tudi v novi domovini. Skratka, da smo Slovenci v jedru krščanski narod, četudi danes mnogi ne izpovedujejo krščanskega svetovnega nazora; hoteli ste izpovedati, da želimo tudi v bodoče ostati krščanski narod. 2. S to kapelo ste hoteli postaviti spomenik vsem tistim, ki so v teku stoletij slovensko ljudstvo vzgajali in mu kazali pot v luči evangelija. V preteklem stoletju v dobi narodnega prebujenja sta zlasti dva mo/a visoko dvignila baklo evangelija: to sta bila božji služabnik škof Slomšek in škof Baraga. 3. Slomšek je po zgledu sv. bratov Cirila in Metoda vzgajal naše ljudstvo. Njegovo geslo je bilo: Sveta vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike. Kot naslednik božjega služabnika Slomška sem posebno vesel, da ste te besede vklesali ob podobo Slomška v tej kapeli. Naj bi bile vodilno geslo tudi bodočim slovenskim rodovom v novi domovini. Vem, da vam slovenski materni jezik v novi domovini ne pomeni več to, kar v stari domovini, je pa še vedno ključ do slovenske narodne omike, če hočete kot slovenski narod obstajati tudi v novi domovini in sodelovati v poslanstvu, ki ga je božja previdnost namenila slovenskemu narodu. 4. Drugi duhovni velikan našega naroda v preteklem stoletju je škof Friderik Baraga, ki je izvršil pionirsko misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Opozoril je Slovence na misijonsko dolžnost, ki jo imamo kot krščanski narod. Luč evangelija, ki srno jo prejeli ob zibelki slovenstva, smo dolžni razširjati in posredovati tistim, katerim še ni zasvetila. Njegove besede, ki ste jih vklesali ob njegovi podobi v tej kapeli: »Moja edina želja je, da bi bil tam, kjer me želi imeti Bog«, je praktičen potokaz za vsakega kristjana, ki želi nesebično služiti Bogu in ljudem, bodisi doma v domovini, bodisi na tujem na drugih daljnih postojankah božjega kraljestva. KAPELA MARIJE POMAGAJ Končno je kapela posvečena Mariji Pomagaj. Tudi to ima globok pomen. 1. Verno slovensko ljudstvo je v vsej svoji 1200-letni krščanski zgodovini gojilo globoko ljubezen in pobožnost do Marije. Zgradilo je njej v čast številna svetišča, med njuni tudi pomembna božjepotna svetišča. Med temi je Marija Pomagaj na Brezjah v preteklem stoletju postala pravo slovensko narodno svetišče. Kakor je slovenska domovina naša zemeljska mati, tako je Marija Pomagaj postala naša duhovna mati, ki z materinsko ljubeznijo povezuje verne Slovence, doma in po svetu, in jih združuje v eno veliko družino bratov in sestra — po krvi in veri. 2. Slovenska kapela v Washlngtonu je dokaz in priča, da v vernih Slovencih v novi domovini še gori ista ljubezen, vdanost in zaupanje do naše nebeške Matere. »Se gori ljubezen, ljubljena Gospa...« Ta Ko je ameriški predsednik Ni-xon sredi avgusta povsem nepričakovano napovedal, da v bodoče Sev. Amerika ne bo več jamčila s svojim dolarjem vrednosti zlata, je zlasti v Evropi nastal prve dni silen preplah. Do sedaj so vse valute svobodnega sveta bile prirejene na dolarsko vrednost. Po Nixonovi izjavi pa se je ta povezava zamajala v temeljih. Dolar ni več vezan na zlato in to bo povzročilo, da se bo njegova vrednost spreminjala po zakonih povpraševanja in kupne moči. NEPRIČAKOVANI NIXONOV UKREP Če hočemo ta pretres sploh razumeti, moramo imeti najprej pred očmi dejstvo, da je svoj čas Sev. Amerika vzela nase obveznost, da bo z dolarjem jamčila vrednost zlata. Točneje povedano : ena unča zlata je začela veljati 35 dolarjev. Tako je postal dolar enakovradan zlatu, kajti severnoameriška narodna banka je bila porok za to razmerje vse do zadnjih časov. Tehnično govorjeno se je reklo, da je dolar konvertibilna valuta, to se pravi, da se ga vsak hip lahko spremeni v zlato po ključu ena unča zlata za 35 dolarjev. Tudi vse ostale države, ki so se temu ključu pridružile, so tako dobile konvertibilno valuto. Med njimi je tudi Italija. Sedaj pa se je zgodilo, da dolar ni več konvertibilen ali z drugimi besedami: ni več vezan na zlato. Po 33 letih stalnosti je dolar začel svobodno nihati kakor že nekaj časa nihata kanadski dolar in nemška marka. Zakaj se je Nixon odločil za novi način denarne politike? K temu ga je prisililo dejstvo, da severnoameriška narodna banka ne bi več mogla na dolgo dobo kriti dolarja na podlagi dosedanjega razmerja med dolarjem in zlatom. Kaj kmalu bi bila ob vse zlate zaloge. Poleg tega so ameriški velepodjetniki vedno bolj nalagali dolar v razna evropska podjetja, kjer so imeli možnost za večje obresti. Tako je dolar Evropo dobesedno preplavil. Zlasti Zahodna Nemčija se je v njem začela dušiti. Gospodarski krogi so si vedno bolj nabavljali nemške marke, ker se jim je zdel ta denar bolj močan in ustaljen. Nemške banke so bile tako polne dolarjev, da se je zahodnonemška vlada odločila Tragedija irskega ljudstva Ves mesec avgust so bile strani časnikov in revij polne 'poročil o krvavih spopadih, atentatih in umorih na Sev. Irskem. Angleške čete naj foi delale red, pa so v resnici le kamen spotike. Njih nastopanje je na las podobno ravnanju, ki so ga bili deležni svoj čas kolonialni narodi v Aziji in Afriki z angleške strani ali slovenski narod v tako imenovani Ljubljanski pokrajini od leta 1941-1943 s strani italijanske zasedbene vojske. Angleži se še danes vedejo do irskega naroda kot »Herrenvolk«, višje ljudstvo, potem ko so mu skozi stoletja povzročili brez števila krivic. Do 12. stoletja so bili Irci svoboden narod, potem pa so si jih podvrgli Angleži. Dokler jih je družila ista katoliška vera, je bilo medsebojno sožitje še znosno. Toda ko bi se morali Irci pod kraljico Elizabeto v drugi polovici 16. stoletja odpovedati rimskemu papežu in priznati Elizabeto za svojega verskega poglavarja, so se oprli. Tedaj se je začel križev pot irskega naroda, ki še danes ni končan. Maščevalna Elizabeta je razlastila šest grofij severne Irske — v času pred Kristusom je tam bilo kraljestvo Ulster — in jih začela naseljevati s presbiterijan-skimi Škoti, katerim so v teku stoletij sledile še premnoge anglikanske družine. Tako je severna Irska, tudi Ulster imenovana, izgubila svoj katoliški značaj in svojo irsko večino. Danes je v Ulstru pol milijona ‘katoliških Ircev, ki so skoro brez vseh pravic, in milijon vseljenih nadutih anglikancev, ki se obnašajo kot nacistični Nemci. Naj še omenimo, da je pred letom 1800 Irska imela osem milijonov prebivalcev; sedaj jih ima komaj štiri milijone. V Ulstru jih je pol milijona, ostali pa so v svobodni Irski. V letih 1846 do 1848 je kapela je izraz volje in želje vernih Slovencev v novi domovini, da hočete tudi vnaprej ostati zvesti Mariji in z njeno pomočjo njenemu Sinu Jezusu Kristusu našemu Odrešeniku. Po besedah Ivana Cankarja, ki so zapisane na stropu te kapele, bomo gojili trdno zaupanje, da »se bodo milostne oči naše matere z Brezij vedno ozirale na nas in bomo potolaženi«, to je, bomo pri njej našli vedno pomoč in tolažbo. namreč pridelek krompirja na Irskem čisto odpovedal. Nastala je strašna lakota. Ljudje so množično umirali, premnogi pa so si rešitev poiskali z izseljevanjem v Sev. Ameriko, Argentino in Avstralijo. Irska je enotna dežela in bi morala biti ena sama država. Toda kakor so ideološki vzroki prinesli s seboj ločitev Koreje v južno in severno ter Vietnama v severni in južni, tako se je zgodilo leta 1921 tudi na Irskem. Naduti anglikanski mogočneži iz Ulstra niso 'hoteli, da bi prišli v sklop svobodne irske države, saj bi bili ob svoje predpravice. Zato so zahtevali, da ostane Ulster še naprej del Vel. Britanije in v tem tudi uspeli. In tu je vzrok sedanjega napetega stanja na Irskem. Stalna napetost med katoliško manjšino in protestantsko večino v severni Irski je prišla do izraza leta 1966 v Londonderry-ju, ki je drugo najvačje mesto tega področja. čeprav so v njem katoličani v večini, imajo zaradi krivičnega volilnega zakona v mestnem svetu absolutno večino anglikanci; le oni dobivajo novozgrajena stanovanja in javne službe so samo zanje. Vse to je povzročilo reakcijo na katoliški strani. Nemiri so se nato prenesli v ulstrsko glavno mesto Belfast, kjer so zadnje čase poulični boji, zabarikadirane ulice in požigi hiš postali nekaj vsakdanjega. Kakor svoj čas v Ljubljanski pokrajini si angleške čete, ki jih je že 13.000 v deželi, pomagajo s tertli (ja vse sumljive ljudi pošiljajo v internacijo. Torej stare metode zavojevalcev. Zanimivo je, da evropsko časopisje, zlasti v Italiji in v Avstriji, vso zadevo prikazuje tako, kot da je krivda na obeh straneh, Angleži pa kot reditelji žrtev tega spopada. Le malokje zasledimo, da je položaj v Ulstru posledica zgodovinskih krivic, ki so se irskemu ljudstvu zgodile in se še dogajajo. Narod, ki so mu šest grofij odvzeli z vselitvijo tujcev, ki so ga tlačili skozi stoletja, ki mu še danes ne priznajo enakopravnosti, je v očeh premnogih napadalec, nasilniki pa uboge žrtve. Ponavlja se zgodba o volku in jagnjetu, ponavlja se Hitlerjeva zgodba o višjem ljudstvu in manjvrednih narodih. Samo da so to pot namesto Nemcev Angleži tisto »izvoljeno ljudstvo«. Kako daleč smo še od pravilnega pojmovanja pravic, ki pritičejo vsakemu narodu! za drseči tečaj marke; država ni več jamčila za stalen tečaj marke, temveč je to prepustila zakonu po nakupovanju in povpraševanju po dolarju. Posledica je bila, da je dolar začel zgubljati na vrednosti in jo še danes zgublja. POSLEDICE DOLARJEVE OSLABELOSTI Prvi, ki so občutili slabost dolarja, so bili turisti, ki so imeli 3 seboj dolarske čeke in bankovce. Od 15. do 22. avgusta jim v Evropi skoro nihče ni hotel dolarjev zamenjati. Italijanska vlada jim je šla toliko na roko, da je dovolila dnevno zamenjavo 50 dolarjev na osebo v vrednosti 617 lir za dolar. Brezvestni trgovci v večjih mestih pa so stisko ameriških turistov izrabili kar se da brezobzirno in so za en dolar dajali komaj 500 lir. Konec avgusta so pa banke menjavale po 600 lir za en dolar. Res ironija usode; čez noč je najbolj mogočna valuta sveta postala najmanj zaželena in jo vsi z nekim nezaupanjem ter zadržanostjo sprejemajo. Le v Jugoslaviji se niso vznemirili. Pravilno so ocenili, da je dolar še vedno spoštovanja vreden denar, zato so menjalnice in banke dolar sprejemale mirno naprej po dosedanjem tečaju: 15 dinarjev za en dolar. In tako je prišlo še do enega paradoksa: Italijani, ki so se hoteli dolarjev znebiti, so prve dni hiteli čez mejo, jih tam »pretopili« v dinarje, te pa ob povratku zopet v lire. SEV. AMERIKA BRANI SVOJE INTERESE Zahodnoevropske države so vsaj v začetku Nixonu zamerile, da je ravnal preveč na svojo roko in da bi jih moral o svojih nameravanih ukrepih predčasno obvestiti. Toda Američani odgovarjajo, da imajo pravico braniti svoje gospodarstvo, ki jim ga ogroža tuja industrija. Nadalje Američani pravijo, da so do sedaj le dajali. Samo Marshallov plan po koncu vojne jih je stal 13 tisoč milijonov dolarjev. Vzdrževali so UNRRO za pomoč po vojni razrušeni Evropi, ki je bila gospodarsko čisto na tleh. Po vsem svetu, zlasti v Evropi, so omogočili s svojimi naložbami močno industrijo, ki sedaj Severni Ameriki dela krepko konkurenco. Kot varuh svetovnega miru trošijo ZDA ogromne vsote za vzdrževanje svoje vojske po vseh celinah sveta. Kako izčrpuje ameriško gospodarstvo samo vojna v Vietnamu! Prav ti ogromni izdatki so ameriško plačilno bilanco spravili iz ravnotežja; po 33 letih je trgovinska bilanca prvič izkazala primanjkljaj. Z eno besedo: tudi Sev. Amerika ima pravico, da brani svoje gospodarstvo in s tem svojo politično ter gospodarsko neodvisnost. Ves svet pa se je ob Nixonovih ukrepih nenadoma tudi zavedel, kako močno je svetovno gospodarstvo povezano z ameriškim. Zato je edina možna pot, da pride spet do ravnovesja v mednarodni trgovini, pot medsebojnega sporazumevanja in sodelovanja. Velik doprinos k ozdravitvi sedanjega neprijetnega položaja pa lahko prispeva tudi vsak narod sam: delo in varčevanje pa izogibanje sindikalnih sporov lahko bistveno pripomorejo k rešitvi iz sedanjega zapletenega položaja. yi-M k* v-vi t ■ g« slovenske »ernosti y hvaležen spomin nadškofu dr. A. Fogarju in narodnosti na Koroškem r 9 1 Resna beseda k novi knjigi W. Mucherja LE KAKO JE MOGLA TAKA KNJIGA IZITI? Le kako je mogoče, da je taka knjiga izšla izpod peresa celovškega duhovnika v času, ko se vrši v Celovcu škofijska sinoda, ki si je zastavila za cilj »obnovo v duhu Kristusovem« in ohranitev »najvišjih vrednot človeštva: duha ljubezni do bližnjega in humanitete«, in zato pač tudi »bratsko sožitje« med Slovenci in Nemci na Koroškem? Mitcherjeva knjiga, ki hoče zrušiti vrednote, kot so verske, domovinske in narodne tradicije koroških Slovencev, iz katerih so ti črpali velik del svoje duhovne moči in vztrajnosti, ni po svojem bistvu nič drugega, kot pravcata sabotaža sinode, ker hoče onemogočiti »slovenskega partnerja« pri sinodalnem delu za obnovo verskega in nravnega življenja v škofiji. Le kako naj slovenski sinodalci, ranjeni v svojem dostojanstvu, nastopajo na zasedanjih kot »izvoljen rod, kraljevo duhovništvo«? Kako naj čutijo, da veljajo tudi zanje besede vatikanskega koncila: »V Kristusu in Cerkvi ni nikake neenakosti, kar zadeva rod ali narodnost!« (Kons. o Cerkvi, čl. 32). škof Kostner je na slovesni otvoritvi sinode, decembra 1970, izjavil, da mora sinoda »poglobiti in poživiti vero, utrditi krščansko upanje in nesebično ljubezen do Boga in do bližnjega«. Mucherjeva knjiga pa je v ostrem nasprotju s tem škofovim programom: saj ruši vernost in krščansko upanje med Slovenci in še zlasti zapoved bratske ljubezni in sloge med slovenskimi in nemškimi sodeželani. Le kako je mogel iziti la Mucherjev spis v dobi, ko se v duhu ekumenizma gradijo med narodi in veroizpovedmi mostovi spoštovanja, strpnosti in zaupanja? Ko se po naročilu papeža Janeza XXIII. poudarja to, kar narode druži, in ne ono, kar jih razdvaja? Eden glavnih nosilnih stebrov povezanosti s pravoslavnimi Slovani je skupno češčenje sv. Cirila in Metoda. Udarec proti sv. bratoma je udarec na ekumensko gibanje in na versko edinost, sa je je pekoča žalitev za vse slovanske narode. Ta žalitev je še zlasti kruta za koroške Slovence, ki jih je škof Slomšek vzgojil v silnem spoštovanju do »teh najimenitnejših krščanskih učiteljev slovenskega naroda«, jih povezal v »Bratovščino sv. Cirila in Metoda«, katero je s toliko toplino širila prav celovška Družba sv. Mohorja. Le kako je mogla iziti ta knjiga brez cerkvenega dovoljenja, ko cerkveni zakonik prepoveduje duhovnikom, da bi brez dovoljenja lastnega škofa izdajali knjige tudi zgolj svetne vsebine (kan. 1386, 1), kaj šele spise o verskih zadevah! Pretveza, da ne gre za knjigo, ampak za rokopis, ne drži, kajti kan. 1346, § 2, pravi, da predpisi ne veljajo samo za knjige, temveč »za kakršne koli izdane spise«. Sicer tu ne gre za kak krajši dopis, temveč za debelo knjigo 315 strani (I. del str. 154, II. del str. 161)! Da kanonski predpisi o cerkveni cenzuri še vedno veljajo, nam priča pravkaršnja ukinitev italijanske revije »II Regno«, ki je morala prenehati, ker je kršila te predpise. PRED SODNIM STOLOM LASTNE VESTI W. Mucher ne more odpustiti dr. Miklavčiču, da je v »Novi poti« izrazil upanje, da bo celovški škof obsodil njegovo pisanje, ker nasprotuje soglasnemu mnenju vseh avtsrijskih škofov, in mu odvzel »vodstvo božje poli pri Gospe Sveti«, ker to pomeni »versko in narodno žalitev« slovenskega ljudstva. Cerkev Gospe Svete je sedež važne župnije, ki zahteva zelo sposobnega in delavnega župnika, je pa tudi zelo obiskovano božjepotno svetišče, kamor so romali ne samo s Koroške in štajerske, s Kranjskega in Primorskega, temveč tudi s Tirolskega in Salzburškega. Cerkev Gospe Svete, posxečena Marijinemu vnebovzetju, je še posebno draga Slovencem: sv. Modest je zgradil to cerkev, da bi mu služila za slovesna škofovska bogoslužna opravila in za žarišče njegove misijonske dejavnosti in utrjevanja Marijinega češče-nja med Slovenci. V tem veličastnem gotskem Marijinem svetišču Slovenci častijo dve dragoceni svetinji: milostni kip Gospe Svete in grob škofa Modesta. Ker pa tudi Nemci častijo isti svetinji, je cerkev Gospe Svete kraj, kjer se srečujejo Slovenci in Nemci v isti veri in v istem češčenju, skupna hiša božja, vez medsebojne ljubezni in spoštovanja. Ob skupni Materi se vsi čutijo brate, ki jim je tuja vsaka mrž-nja ali nacionalistična nestrpnost. Ce je kdo, ki bi moral utrjevati vez ljubezni med Slovenci in Nemci, pospeševati strpnost in medsebojno razumevanje, graditi enotnost božjega ljudstva, bi bil pač to predstojnik božje poti pri Gospe Sveti. Joda prav ta predstojnik zanika slovenskim vernikom sleherno domovinsko pravico pri Gospe Sveti in vsako zgodovinsko povezavo s škofom sv. Modestom. Nesrečni položaj, v katerega je zabredel W. Mucher zaradi svojega protislovenskega delovanja, zahteva, da v vesti in pred Bogom presodi, če ni njegova nadaljnja prisotnost pri Gospe Sveti hudo škodljiva, bodi ker je ovira, če že ne onemogočitev slovenskih romanj h Gospe Sveti, bodi ker stavi krajevnega škofa v izredno tvegan položaj. Njegova nadaljnja prisotnost pri Gospe Sveti bi pomenila neko uradno in oblastveno priznanje njegovih trditev. To pa bi bilo za pristojno cerkveno oblast skrajno neljubo: izgubila bi zelo veliko ne samo pri slovenskih vernikih celovške škofije, temveč tudi pri vsem slovenskem ljudstvu, če že ne tudi v širši mednarodni javnosti. Msgr. dr. RUDI KLINEC Grobnica kanonikov lateranskega kapitlja na veronskem pokopališču v Rimu je v soboto 28. avgusta sprejela zemeljske ostanke pok. nadškofa dr. Alojzija Fogarja, ki je po večmesečni bolezni dva dni poprej umrl. Žalne obrede so opravili v baziliki sv. Janeza v Lateranu škof Plinij Pascoli, kot zastopnik lateranskega kapitlja, tržaški nadškof Anton Santin in gori-ški nadškof Peter Cocolin. Poslednje molitve pa je izrekel rimski papežev vikar kardinal Angel Dell'Acqua, ki je v poslovilnem nagovoru prikazal pokojnika »kot duhovnika, kot škofa in kot človeka, ki je iz ljubezni do Boga in do Cerkve umel prenašati težke žrtve, bolesti in odpovedi«. Smrt nadškofa A. Fogarja je globoko odjeknila na Tržaškem in na Goriškem. Zamejski Slovenci se hvaležno klanjamo spominu tega izrednega cerkvenega kneza, ki je neomajno stal ob strani slovenski manjšini v Julijski krajini v njeni najbolj temni uri zgodovine fašističnega zatiranja. Zaradi zvestobe svoji nadpastirski službi, ki mu je nakladala dolžnost, spoštovati naravne pravice slovenskih in hrvaških vernikov, je moral do dna izpiti kupo sramotenja, obrekovanja in vsakovrstnega pritiska. Kakor je kot žrtev povojnih razmer odstopil njegov prednik dr. Andrej Karlin, tako se je tudi nadškof Fogar umaknil s škofovskega sedeža sv. Justa in odšel v Rim, kjer je v senci ne-priznanja, a v neprestanih delih človekoljubja in dobrodelnosti preživel celih 35 let. Čeprav mu je rimska javnost, cerkve- iiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Heiultali lekimmia i Srenu V nedeljo 29. avgusta so se vršili zadnji koncerti 19. mednarodnega polifonske-ga tekmovanja v Arezzu. Zvečer so nastopili v gledališču »Petraroa« nagrajeni zbori, ki so zasedli prva oz. druga mesta. Koncert je v celoti posnela tudi televizija. Dopoldne pa je bil v cerkvi S. Maria deil-la Pieve koncert cerkvene glasbe, na katerem so sodelovali najboljši zbori. Celotni potek tekmovanja (o katerem bomo podrobneje še poročali) je dokazal, da na vokalnem področju še vedno prednjačijo zbori iz držav srednje in vzhodne Evrope, še posebej slovanskega sveta. Tako so odnesli vse prve nagrade zbori iz Estonije (ZSSR), Bolgarije in Jugoslavije. Naj za danes le sporočimo rezultate za posamezne kategorije, in sicer prve štiri zbore za vsako skupino. POLIFONIJA: Mešani zbori: 1. Komorni zbor iz Talina (Estonija); 2. Musikgym-p.asium (Dunaj); 3. Kammerchor Hausen (Zah. Nemčija); 4. Nevelok Haza (Pecs, Madžarska). — Moški zbori: 1. nagrada ni bila podeljena; 2. Kammerchor Hausen; 3. G. Verdi (Ronke, Gorica); 4. Ocho-te Danok-Bat, Portugaletem (Španija). —• Ženski zbori: 1. Collegium musioum (Beograd); 2. Penio Penev (Sofija); 3. Nevelok Ilaza (Pecs); 4. Zbor iz Ziline (Češkoslovaška). — Mladinski zbori: 1. Zbor iz Tol-buhina (Bolgarija); 2. Otroški zbor iz Lyo-na; 3. Mladinski zbor iz Maribora; 4. Mini-polifonici (Trident). FOLKLORA: 1. Zbor iz Talina (Estonija); 2. Zenski zbor Penio Penev (Sofija); 3. Nevelok Haza (Pecs); 4. Collegium mu-sieum (Beograd). GREGORIJANSKO PETJE: 1. Zbor iz Tolbuhina (Bolgarija); 2. Musikgymna-sium (Dunaj); 3. Corale polifonica S. Ce-cilia (Cadidavid, Verona); 4. Stolni zbor iz Atina (Frosinone). sporazum o bivši nemški prestolnici. Novica o tem je prijetno presenetila vso svetovno javnost ter je še vedno predmet razglabljanj in ocenjevanj glede na njene politične in praktične posledice. Točno besedilo sporazuma ni še sicer znano v vseh podrobnostih, vendar se ve, da predvideva splošno politično pomirjenje ter ureditev prometa med obema Berlinoma oziroma med obema Nemčijama. V MOSKVI Vrhovni predstojnik jezuitskega reda p. Pedro Arrupe je te dni obiskal Moskvo. Tja je šel na povabilo pravoslavne Cerkve. Časopisi sklepajo, da je namen tega obiska odiranj ati stike med katoliško in rusko pravoslavno Cerkvijo. Začel jih je lani msgr. Casaroli in nadaljeval kardinal Willabrands ob izvolitvi novega patriarha. P. Arrupe je bil gost leningrajskega metropolita Nikodima. Obiskal je obe bogoslovni akademiji v Leningradu in v Moskvi. Po končanem obisku v .Rusiji je vrhovni jezuitski predstojnik odpotoval na Daljni Vzhod. Zanima jih študij teologije Statistike kažejo, da v Avstriji vedno bolj raste število slušateljev teoloških fakultete in da prekaša število pripravnikov za druge poklice, npr. lekarnarjev, tolmačev. Hkrati pa pada število takih, ki kon-končajo teološke študije, a potem ne prosijo za mašniško posvečenje. Sporazum o Berlinu Letošnje poletje je prineslo v svetovni politiki pomembne preobrate, ki jih nekateri že sedaj označujejo za zgodovinske. Prvo tako presenečenje je bilo sporočilo Bele hiše v Washingtonu, da bo predsednik Niron prihodnje leto obiskal Peking, to se pravi tisto ljudsko (komunistično) republiko Kitajsko, katero so ZDA dvajset let ignorirale ter ji zapirale vrata v Združene narode. Brez dvoma gre za temeljit preokret ameriške politike v Aziji. Komaj so se v svetu polegli živahni odmevi na to bliskovito ameriško potezo, je prišlo sporočilo ameriškega predsednika o razvrednotenju dolarja oziroma o ukinitvi njegove uradno jamčene zlate podlage. Za tretje presenečenje pa so poskrbele štiri tako imenovane velesile (ZDA, Sov. zveza, Vel. Britanija in Francija). Veleposlaniki le-teh, ki so se 18 mesecev pogajali o ureditvi berlinskega vprašanja, so prejšnji teden sporočili javnosti, da so dosegli Poročilo o seji izvršnega odbora Slovenske skupnosti V ponedeljek 23. avgusta se je sestal izvršni odbor Slovenske skupnosti. Posebno pozornost je posvetil pripravi obiska pri predsedniku vlade Colombu ter sesta- vi delegacije, ki mu bo pojasnila zahteve Slovencev. Za učinkovito rešitev vprašanj v zvezi z zaščito naše manjšine je pomembno, da se vsi predstavniki Slovencev zavzamejo, da bi ta obisk bil ploden in koristen. Izvršni odbor Slovenske skupnosti je razpravljal tudi o raznih stikih, ki jih organizacija ima s svojimi volivci s prirejanjem sestankov, posebno pri reševanju raznih občinskih zadev, ki neposredno zanimajo naše prebivalstvo, kot so ceste, šole, sosveti itd. Na dnevnem redu je bilo nato več vprašanj iz rednega delovanja organizacije kot prenos sedeža Slovenske skupnosti iz ulice Rittmeyer v ulico Ghega 8, prvo nadstropje ter o predvidenih jesenskih volitvah. Na koncu je izvršni odbor Slovenske skupnosti še obravnaval vprašanje vpisa otrok v slovenske šole ter ugotovil, da je za naš narodni obstoj življenjske važnosti, da se prav vsi slovenski otroci vpišejo v slovenske šole. na in civilna, izkazovala iskreno spoštovanje, se je v globini svoje duše čutil pregnanca, nasilno iztrganega iz rodne dežele, iz Gorice in Trsta. Njegovo srce je ostalo na Primorskem, za vse je vedel, kar se je godilo pri nas, vsem je sledil z očetovsko dobrohotnostjo. Kdor je imel srečo, da ga je obiskal v Rimu, je z ganotjem čutil žar njegove ljubezni. V Fogarjevem življenju bi lahko ločili trojno razdobje: dobo rasti in mladostnih uspehov, dobo zvestobe nadpastirski službi in upora krivici in nasilju ter dobo tihih žrtev in človekoljubja. DUHOVNA RAST IN MLADOSTNI USPEHI Rodil se je iz furlanske družine na slovenskih tleh, v Pevmi, dne 21. januarja 1882, duhovno pa je rastel v avstrijskem kulturnem okolju. Študiral je sprva na nemški gimnaziji v Gorici, nato pri očetih benediktincih v Meranu. Zatem je kot gojenec jezuitskega mednarodnega zavoda Canisianum obiskoval bogoslovne vede na vseučilišču v Innsbrucku, kjer so učili znameniti profesorji: dogmatik Hurter, moralist Noldin, sociolog Biederlack, zgodovinar Pastor. V Canisianumu je živel v tiajnem stiku s sogojenci različnih jezikov in kultur, tako da se je po odprtosti svojega značaja in širine svojega mišljenja izoblikoval v apostola bratstva in mednarodne vzajemnosti. V zavodu so ga označevali kot »prijatelja vseh narodnosti«. Briksenški nadškof dr. Alteneisen ga je 28. julija 1907 posvetil v duhovnika. No-vomašnik je šel nato za leto dni študirat na Gregorijansko univerzo v Rim. Ker se je moral l. 1908 vrniti v Gorico, je svoje študije zaključil komaj med vojno, ko je 16. maja 1911 dosegel v Innsbrucku doktorat iz bogoslovja. V Gorici so mu bile dodeljene pred vojno in po vojni različne službe: prefekt v deškem semenišču, profesor dogmatike v bogoslovju, profesor verstva na goriški gimnaziji. Med vojno se je posvetil oskrbi vojnih beguncev. Po prvi vojni je postal nadškofov tajnik, profesor cerkvene zgodovine in špiritual v bogoslovju, katehet v dekliškem zavodu pri notredam-kah. Zlasti pa se je uveljavil kot organizator in duša vsega katoliškega življenja ir, delovanja med italijanskimi škofljani. Januarja 1922 je ustanovil italijanski katoliški mladinski krožek, v katerega se je vključilo na stotine mladeničev. Organiziral je troje nadvse uspelih množičnih verskih proslav, ki so zelo razgibale vse versko življenje na Goriškem: prenos milostne podobe svetogorske Matere božje iz Ljubljane v Gorico maja 1921; vrnitev iste podobe na Sv. goro 2. oktobra 1922 ter proslave ob prenosu v Gorico čudodelne roke sv. Frančiška Ksaverija februarja 1923. Ime dr. A. Fogarja, velikega Ijubi-bitelja mladine in pobudnika tako veličastnih verskih proslav, se je vsem zelo priljubilo. NEOMAJNO ZVEST NADPASTIRSKIM DOLŽNOSTIM Po odhodu škofa Bartolomasija iz Trsta je sv. oče Pij XI. dne 9. julija 1923 imenoval dr. Fogarja za novega tržaškega škofa. Nadškof Sedej mu je 14. oktobra v goriški stolnici podelil škofovsko posvečenje. Naslednjo pomlad je škof dr. Fogar nastopil nadpastirsko službo v Trstu, globoko prepričan, da Kristusov evangelij ne pozna razlik med jeziki in da imajo v Cerkvi vse narodnosti iste pravice. V pozdravnem pismu Tržačanom je podčrtal: »Sv. oče Pij XI., "Pontifex maximus — najvišji graditelj mostu", me pošilja med vas, da bom tudi jaz v vaši sredi "ponti-fex", graditelj mostu med duhovniki in verniki, ki jih ločijo narodnost, politični vidiki in še drugi razlogi.« V duši je nosil kaj smel načrt, biti most med Italijani in onimi Slovenci, ki jih je fašizem že zapisal narodni smrti. Za plemeniti Fogarjev krščanski univerzalizem ni bilo zato mesta v fašistični vladavini, ki si je v svoji nacionalistični nestrpnosti in zaprtosti že gradila italijanski državni monolitizem. Apostol krščanske širine in enakopravnosti je zato s skoro zgodovinsko nujnostjo moral trčiti ob režim, ki si je postavil za svoj vrhovni cilj uničenje slovenskega in hrvaškega življa ter italijanizacijo dežele. Škof Fogar je s svojo dobroto in razgledanostjo zaoral zelo na globoko. Zajel je zlasti mladino, okrepil delovanje Katoliške akcije, ustanovil več novih župnij. Njegova prijetna, vzpodbudna in osrčujo-ča beseda mu je odpirala srca, zlasti še ko je sprejel pod svojo zaščito preganjane duhovnike in zagovarjal pravice vernikov do verskega pouka in pastoralnih uslug v materinskem jeziku. Vsem svojim vernikom je postal vse: Italijanom in Slovencem. Na slovenski pozdrav je odgovarjal po slovensko, med slovenskimi verniki je pridigoval v njihovi materinščini, slovenskim duhovnikom, ki so bili neprestano tarča fašističnih pritiskov in groženj, je nudil zaslombo, tako, da so mu italijanski listi očitali, da daje prednost slovenskim duhovnikom na škodo italijanskih sobratov. Svojega glasu pa ni dvigal samo pred raznimi tržaškimi prefekti in kvestorji, ko je šlo za zaščito naravnih pravic slovenskega življa, ampak tudi v Rimu, pri papežu in pri Mussoliniju. Državni poglavar Mussolini mu je l. 1931 obljubil, da se bo izvajala zelo umerjena politika do slovenske in hrvaške manjšine v Julijski krajini; enake obljube mu je dal tudi naslednje leto. V resnici pa je fašistični valjar drobil v prah še zadnje ostanke slovenske kulture in vernosti, dokler se ni Z vso svojo težo, potem ko je pokopal nadškofa Sedeja, vrgel še na škofa Fogarja. Dogodki, ki so sledili pastirskemu pismu jugoslovanskega episkopata o preganjanju Slovencev in Hrvatov v Italiji, časopisna gonja o položaju v goriškem bogoslovnem semenišču, odklonitev blagoslovitve spomenika Viljema Oberdana, ukinitev slovenskega bogoslužja v petih župnijah tržaškega predmestja so vedno huje zaostrovali položaj škofa Fogarja, ki jc bil kriv samo tega, da ni hotel biti sredstvo »za penetracijo italijanstva v obmejna ozemlja«. Oktobra 1936 je škof Fogar zapustil Trst in se umaknil v Rim kot naslovni škof mesta Patrasa v Grčiji. V SENCI TIHIH ŽRTEV IN SKRITEGA ČLOVEKOLJUBJA Nadškof Fogar je živel v Rimu v skromnem zatišju. Nikogar ni obtoževal, nič ni prosil, nikamor ni silil. Velik v trpljenju, še večji v odpuščanju. Z veseljem je sprejemal vabila, da bi pomagal v dušnem pastirstvu: pridigoval je v številnih rimskih cerkvah, predsedoval različnim cerkvenim pobožnostim, birmoval. Zvesto je vršil dolžnosti, ki jih je imel kot član lateranskega kapitlja; skrbno je sodeloval pri različnih komisijah in vršil naloge, ki so mu bile poverjene pri Sv. sedežu. Nikoli ni pozabil svojih Goričanov in Tržačanov. Nadvse rad jih je sprejemal in se z njimi razgovarjal. Pomagal jim je v neštetih zadevah, jih priporočal in zanje posredoval na vseh mogočih uradih. Bil je zlasti angel varuh in učinkovit posrednik zamejskih Slovencev. Preko njega so šle skoro vse spomenice na cerkvene in državne oblasti, njegovi nasveti in posredovanja so bili zelo upoštevani in učinkoviti. Ob plemeniti osebnosti nadškofa Fogarja kaj živo čutimo, da je često še tako bolesten poraz v resnici blesteča zmaga. Zmagovalec ni nasilnik, pač pa borec, ki je padel v boju za zaščito duhovnih vrednot, pravic duš in Cerkve. Zato bo ime nadškofa Fogarja ostalo v časti še med poznimi rodovi. Naj bo Bog njegovo veliko plačilo! Dr. R. Klinec Odstop premoženja za gradnjo šol Časopisje poroča, da je redovna družba oblatov v Boliviji izročila vse svoje premoženje državi s pogojem, da ga upora-b: za gradnjo nujno .potrebnih šol. To dejanje bolivijskih rodovnikov je vzbudilo veliko pozornost in tudi odobravanje. Marijanske ekmenslu ramaiie noriških in tržiškil Slovencev Z GORIŠKEGA ZMAGOSLAVJE V MARIJI BISTRICI Na poti do svetišča smo slišali razne jezike, videli slikovite noše, od naše lepe gorenjske, do dalmatinskih, makedonskih in avstrijskih. Kje bo prostora za toliko množico, smo se vpraševali. Vsa čast prirediteljem, ki so za vse poskrbeli, na vse mislili. Obsežni travniki in senčnate vzpetine za cerkvijo so služile množici za božji hram. Oto pogledu na to nepregledno ljudstvo nam je nehote prišla na misel tista lepa Kristusova prispodoba: Jaz sem trta, vi mladike. Kot ogromni grozdi so se spajale skupine vernikov po travnikih in pobočjih. Vse se je vnšilo 'brez prerivanja, tako spontano in iskreno, da skoro ni bi- lo potreba nobenih rediteljev. Ko smo dospeli na prostor, ki se nam je zdel najbolj primeren, je sv. maša že bila v teku. Ogromna množica ji je pobožno sledila in vztrajala, premnogi tudi na soncu, več kot tri ure. Pa ni bilo prav nič naporno, saj smo se med sv. mašo lahko premikali od skupine do skupine in so mogočni zvočniki brezhibno obvladali ves ogromni prostor, amfiteater božjega ljudstva, ki je pobožno sledilo dogajanju na oltarju. Kakšno nepopisno in nepozabno doživetje, ko je zaorila pesem iz sto tisoč grl ali pa ubrana pesem pevskega zbora ob oltarju. Čeravno iz velike razdalje, smo vsi lahko sledili sv. maši. Oltar je bil postavljen na prostorni ploščadi dozidane stavbe tik za cerkvijo. Pozneje smo zvedeli, da je sam sv. oče prispeval za stroške zidave. Ob evangeliju je spregovoril namestnik ljubljanskega nadškofa dr. Pogačnika, ki je bil tiste dni bolan, pomožni škof. dr. Lenič. Pozdravil je kot drage brate in sestre vse hrvaške, koroške in primorske Slovence. Sveta si zemlja slovenska, je dejal, nad 300 Marijinih cerkva so po tvojih gričih in ravninah sezidali naši predniki. Od severa do juga je ona ču-varica našega ljudstva. V najhujših časih je to ljudstvo vztrajalo v molitvi in bilo uslišano. Ista usoda nas veže z našimi brati Hrvati. Danes je mnogim Kristus odvzet. Vztrajajmo v molitvi za Marijo kakor je vztrajala prva Cerkev, ko je bil Kristus odvzet v nebo. Zaključil je z besedami: Mnogokrat in na mnogotere načine je govoril Bog našim očetom, slednjič pa je spregovoril po Mariji, naši skupni Materi. Naj pride k nam Marija, da bo Kristus kraljeval v vseh srcih! Za škofom dr. Leničem je spregovoril papežev legat kardinal Šaper. Tudi on nam je govoril o Mariji, ki je za nas vse ne- dosegljiv cilj, a prav zato tako zelo potrebna, da nas vedno znova vabi 'kvišku v bližino tega cilja. Marija je naš vzor. Vera nam je potrebna in Marija je naš najvišji vzor v veri v Boga. To je doba, ko svet preživlja krizo vere; tudi dobri ljudje jo doživljajo. A vera je vedno ista kakor je bila v začetku. Zamislimo se v prizor na Golgoti, ko je Marija vztrajala pod križem kot močna žena v veri. Tudi ■nam govori Marija, naj vzamemo vsak svoj križ na ramena in hodimo za Kristusom. Gromovit aplavz je pozdravil kardinalove besede, ko je zaključil: Mi smo s papom! Bogu in Gospi hvala za današnji dan. Sledilo je darovanje, ko so razni narodi prinesli Bogu na oltar najznačilnejše pridelke svoje zemlje. Slovenci so darovali kolo sira. Prošnje so se vršile nato v raznih jezikih: hrvaškem, slovenskem, francoskem, nemškem, španskem, angleškem, italijanskem, češkem in staroslovanskem. V opoldanskem soncu se je blestela črnozlata mozaična konica zvonika, vrho- vi dreves so šelesteli v rahlem vetru, na nasprotnem griču pa so se belili križi vašikega pokopališča; živi in rajni, v duhu pričujoči, so molili božje Jagnje, ki se je na tem svetem kraju stoletnih vročih molitev in solza darovalo nebeškemu Očetu. Počasi smo zapuščali travnik za cerkvijo, da si ogledamo še Marijino svetišče. Nepregledne množice hrvaških vernikov so odhajale in prihajale pred milostni oltar. Kako je bila ta množica disciplinirana! Do solz me je ganila njihova živa vera, ko so se poslavljali od svoje Matere. Vsa cerkev je bila en sam pozdrav, ena sama vroča prošnja in goreča ljubezen, povedana z enim samim vzklikom: Zbogom, zbogom, zbogom Marija, zbogom, zbogom, zbogom Majčica... Ob teh besedah so se gruče počasi odmikale od oltarja, a vedno z obrazom proti oltarju, z očmi polnimi solz, uprtimi v Marijin kip. Kaj vse so povedale te solze, kaj vse ti izpiti in izčrpani obrazi hrvaških žena in otrok! Globoko presunjeni smo se zbra- li pred cerkvijo v trenutku, ko je spregovoril papež Pavel VI. in dal vsem svoj očetovski blagoslov. Vsi smo se spet srečno sešli pri našem avtobusu, ki je bil razbeljen kot peč. Odpeljali smo se do Varaždinskih toplic, kjer je bilo kosilo. Vso pot smo prepevali Marijine pesmi, polni navdušenja do Marije in hvaležnosti Bogu za to nepozabno doživetje. (Se nadaljuje) Zlata maša p. Viljema na Sv. gori Na mali šmaren (8. septembra) bo nekdanji gvardijan na Sv. gori p. Viljem En-drizzi imel ponovitev zlate maše v Marijinem svetišču, kjer je živel nad 20 let. Sv. maša bo ob 10. uri po jugoslovanskem, ali ob 11. uri po legalnem času. Vabljeni Marijini častilci in prijatelji p. Viljema. Deseto mednarodno tekmovanje pevskih zborov V četrtek 2. septembra se je pričelo v Gorici deseto mednarodno tekmovanje pevskih zborov. Trajalo bo štiri dni ter se bo zaključilo to nedeljo 5. septembra s proglasitvijo zmagovalcev in razdelitvijo nagrad. V četrtek 2. septembra ob 20.30 je nastop moških zborov. Prijavilo se jih je 14, med njimi trije iz inozemstva (Nizozemska, Avstrija in Bolgarija). V petek 3. septembra ob 15. uri sledi nastop ženskih zborov. Prijavilo se jih je 10. Eden je iz Jugoslavije (Moša Pijade iz Zagreba), po eden tudi iz Madžarske, Nemčije in češkoslovaške. Iz Bolgarije sta dva, iz Italije pa štirje. V petek 3. septembra ob 20.30 nastopijo mešani pevski zbori. V glavnem so iz inozemstva (Poljska, Češkoslovaška, Nemčija, Grčija, Romunija, Španija, Avstrija, Madžarska, Jugoslavija). Vseli prijavljenih zborov za to kategorijo je 16. V soboto 4. septembra ob 15. uri nastopi 11 zborov iz folklorne kategorije. Jugoslavijo bo zastopal zbor »Moša Pijade« iz Zagreba. Iz tujine so še zbori iz Španije, Grčije in Bolgarije. Isti dan zvečer ob 21. uri bo razdelitev nagrad in nastop najboljših zborov iz kategorije za polifonsko petje. V nedeljo 5. septembra bodo kar tri tekmovanja. Dopoldne ob 9.30 nastopi iz folklorne kategorije 12 zborov, popoldne ob 15. uri pa 13. Zvečer ob 21. uri bo nastop najbolje uvrščenih iz te ka- tegorije. Iz Jugoslavije nastopi ta dan dopoldna mešani zbor »Moša Pijade«. Slovenski zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane in ženski zbor iz Jesenic sta v začetku tega tedna udeležbo odpovedala. Tako ne bo letos na tekmovanju nobenega slovenskega zbora iz zamejstva ne iz matične domovine. Kje so vzroki za to od- sotnost? Slovenska skupnost ob smrti msgr. Fogarja Slovenska skupnost se s spoštljivo hvaležnostjo klanja spornimi nadškofa dr. Alojzija Fogarja, ki se mu je te dni zem-ska pot iztekla v Rimu. V prepričanju, da tolmači čustva vseh tržaških Slovencev, izraža Slovenska skupnost globoko hvaležnost velikemu pokojniku za vse pogumne korake, ki jih je storil v obrambo slovenske narodnostne skupnosti v težkih časih, ko je Slovence moril fašizem in uničeval vse, kar jim je bilo dragega in svetega. Prav tako je pokojni nadškof veliko pomagal po vojni vsakomur, ki ga je zaprosil pomoči ali nasveta. Zato nam bosta njegova ljubezen do človeka ter odklanjanje vsakršne narodnostne mržnje in nestrpnosti ostala svetla trenutka v zgodovini slovenskega zamejstva. V soboto začetek študijskih dni slovenskih izobražencev v Dragi Šesto leto se bo v soboto 4. septembra ob 16. uri pričel seminar slovenskih izobražencev v Dragi pri Bazovici. Kakor je naš list vsako leto poročal, je to svojevrstni poskus srečanja slovenskih ljudi različnih nazorov, ki si izmenjujejo misli o aktualnih slovenskih narodnih problemih. Tako so na teh dneh že govorili izraziti marksisti in katoličani. Študijskih dni so se udeležili slovenski škofje in so na njih predavali. Vsekakor je to zanimiv poskus izmenjave mnenj in pogledov, kakor jih srečamo na različnih ravneh in pri različnih narodih po zadnjem koncilu. Umrl je Dragoljub Vurdelja V soboto je po kratki bolezni umrl v Trstu dolgoletni predsednik srbske pravoslavne občine Dragoljub Vurdelja. Bilo mu je 60 let. Še zelo mlad je v predvojni Jugoslaviji zavzemal važna in odgovorna mesta. Svoje sposobnosti pa je predvsem razvil po vojni v Trstu, kjer je dolga leta do svoje smrti zgledno upravljal cerkveno fravoslavno občino in njeno bogato imetje. Zaradi svojega premočrtnega nasprotovanja komunizmu je postal predmet najrazličnejših podtikanj, napadov in celo zelo nevarnih atentatov. IIIIIIIIIIIIIIIIUlllllMlllllllllllllllllllllllllllllllllMlllllllllllllMIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllMlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll'. Kolonija v Ovaru se je zaključila Z. P. V sredo 1. septembra so se vrnile domov deklice z Goriškega, ki so letovale v gorski koloniji v Ovaru. Trideset dni, prav toliko kot dečki, je 25 mladenk živelo skupno kolonijsko življenje, večina od njih šele prvič. Enako kot dečki meseca julija je tudi deklice doletela sreča, da so imele skoraj ves mesec avgust sončne dneve; tako da so se po mili volji zabavale med gozdovi in gorami. Goriške deklice je nadzorovala gdč. Bernarda Radetič. Vsega skupaj je letos letovalo v hribih 50 učencev in učenk iz slovenskih ljudskih šol. Zasluga za to gre vodstvu goriške Vincencijeve konference, ki se je pozanimalo in uredilo vse potrebno, da je prefektura odobrila odprtje samostojne slovenske kolonije in jo finansirala. O potrebi le-te se je večkrat govorilo, toda nihče se ni potrudil in žrtvoval, da bi uredil vse potrebno. In tako so slovenski otroci leto za letom hodili v italijanske kolonije. Pogrebne svečanosti so bile v ponedeljek 30. avgusta v srbski pravoslavni cerkvi ter pokop na pravoslavnem pokopališču. Prisrčno vabimo vse rojake na 23. MARIJANSKI SHOD na Opčine pri Trstu v nedeljo 12. septembra. Začetek ob 15.30 v cerkvi. Na sporedu so Marijine pesmi, procesija s sodelovanjem godbe na pihala iz Trebč, sv. maša na prostem za cerkvijo in govor. Zaključek bo v cerkvi. Molili bomo za boljši svet doma in po vsej zemlji. Marijanska procesija na Proseku bo v nedeljo 5. septembra ob 16.30. Začetek s sv. mašo. Vabljeni slovenski verniki in vsi Marijini častilci. Ob obletnici ustrelitve bazoviških žrtev bo v ponedeljek 6. septembra ob 20.30 sv. maša zadušnica v župni cerkvi v Bazovici. Po maši sledi polaganje vencev na strelišču. Znanstveni licej v Trstu. Ravnateljstvo tega zavoda obvešča, da se pričnejo vsi popravni izpiti v jesenskem roku šolskega leta 1970-71 na znanstvepem liceju, višji gimnaziji in klasičnem liceju dne 6. septembra ob 8.30 s pismeno nalogo iz slovenščine. Razpored ostalih izpitov je objavljen na oglasni deski šole. Izlet strežnikov iz tržaške in goriške škofije na Sv. Višarje in Belopeška jezera bo 20. septembra. Knjiga »Cerkev na Slovenskem« je na prodaj v Trstu v trgovini Fortunato. Cena 2.800 lir. »Katoliški glas" v vsako slovensko družino I Goriški skavti so v procesiji 8. avgusta v Doberdobu nosili podobo Bistriške Matere božje. S tem je doberdobska fara želela izpričati svojo notranjo povezanost z marijanskim slavjem na Hrvaškem iimiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiniiimiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimmiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM Letos smo imeli samo gorsko kolonijo; otroci, ki so bili določeni za morje, pa so morali še vedno iti v italijansko kolonijo. Treba bo na kak način urediti, da bo prihodnje leto začela poslovati tudi slovenska morska kolonija. Resnici na ljubo je treba povedati, da je velika zasluga tržaške Vincencijeve konference, da se je mogla odpreti letošnja prva goriška slovenska gorska kolonija. Tržačani namreč že skoraj dvajset let organizirajo samostojno slovensko kolonijo. Širokogrudno so nam dovolili, da smo se vključili v njihovo kolonijo in so nam dali na razpolago poslopje, osebje, postelje, posteljnino in ves jedilni pribor. Naj se zato s tega mesta zahvalimo prof. Abramovi in gdč. Nadi Martelančevi od vodstva pa tudi osebju: gdč. ravnateljici prof. Pertotovi, g. ekonomu učitelju Hvaliču, garderobki ge. Ani Škerl, gdč. bolničarki Kozinovi, nadzornicam Mariji, Ireni, Nadji in Sonji ter postrežnicam gospem Anici, Evelini, Liliji, Dorini in Mariji. M. K. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 5. do 11. septembra 1971 Nedelja: 9.30 Po domače s Henčkovim ansamblom. 10.50 Otroška matineja. 11.20 Mestece Peyton. 14.45 Teševo: Državno prvenstvo v vodnem smučanju. 15.45 Balkanske atletske igre. 19.00 Vohun pride ob sedmih - češki film. 20.35 Melodije, ki ste jih imeli radi. Ponedeljek: 16.40 Drejček in trije Mar-sovčki. 17.00 Državno prvenstvo v plavanju. 20.35 W. Shakespeare: Konec dobro, vse dobro. 22.00 Srečanje z J. Ciuho. Torek: 17.50 Prijatelj Ben. 18.30 Poje Nana Mouskuri. 19.05 Zdravilne vode. 19.30 Zgodovina kozmetike. 20.35 Dvanajst jeznih mož - am. film. 22.10 Malo za šalo, malo za res. Sreda: 17.50 Erazem in potepuh. 20.35 L Štivičič: Kam gredo divje svinje. 21.35 Naš vsakdan: Kdo ima belo krizantemo. četrtek: 17.55 Juri Muri v Afriki. 18.30 Družina - poljudno znanstveni film. 19.20 Vse življenje v letu dni. 21.25 XXI. stoletje. 21.25 Maupassantove novele. 21.50 jadranska srečanja. Petek: 17.50 Potujmo v naš svet. 19.00 Mestece Peyton. 20.35 Dekleta - am. film. Sobota: 16.35 Moto dirke za prvenstvo Jugoslavije. 18.20 Andaluzijski plesi. 19.00 Bratovščina Sinjega galeba. 21.35 Cirkus -film. 22.05 Nikoli grde besede - ser. film. C. P. (3) Zeleni raj ob Savi »Vodna kokoška je bila. So redke, jih je težko kje videti. Ali morda veš še za katero?« »Še nikoli nisem videl nobene druge take.« »čudno, kako je sem zablodila, sama in v smrt,« je rekel Počivalnik ter odhajal, »če boš kdaj videl še katero, mi boš povedal. Ali boš?« »Bom,« je deček obljubil. * * * V ravno tisti vasi je bilo. Nekega pomladnega popoldneva se je s farnega zvonika nenadoma oglasil mali zvon, tenek, visoko pojoč glasek. Počivalnika, ki je ravno prebiral svoj dnevnik, ni preveč zanimalo, 'kdo bi bil umrl, vendar je iz navade prisluhnil, kolikokrat bo zvon premolknil. Naštel je dvakrat, potem je zvon še malo pel in utihnil. »Neka ženska je umrla,« je menil Počivalnik. Pomislil je malo, katera bi bila, pa se nii mogel nič domisliti. Nehal se je zanimati in je mirno bral dalje svoj časnik. Ko pa je čez nekaj časa potrkala na vrata njegova gospodinja in vstopila, ga je iznenadil njen osupli in prestrašeni obraz. »Kaj pa je?« »Ali veste, gospod, kdo je umrl?« Gospodinja je Počivalniku zmeraj čim-prej postregla s svežimi vaškimi novicami. »Kdo?« »Čadeževa Verica!« »Kdo?« »čadeževa Verica. Ta punčka je s konji valjala njivo. Padla je in valjar ji je zlomil tilnik...« »Bog se usmili!« Zgovorna gospodinja je potem povedala vse, kar je vedela. Glas o nesreči je šel skozi vas kakor ogenj. Nesrečo je prvi opazil neki sosed, ki se je mudiil v bliž- njem gozdu. Videl je konje in se mu je čudno zdelo, da tako dolgo stoje. To je bilo nenavadno. Stopil je bliže in videl, da Verica leži na tleh in se ne premakne. To je bilo na spodnji pplici. Verioin oče je delal na zgornji polici. Ko so mu povedali, kaj se je zgodilo, ta sosed je seveda takoj skočil gor k njemu, se je od strahu zgrudil na tla. Ko se je potem na kraju nesreče ob truplu Verice zavedel, da je hčerka mrtva, je obupan nekaj časa begal po njivi sem ter tja. »Njegova žena, Veričina mati, pa je v bolnici,« je pravila gospodinja, »in pričakuje otroka. Ko bo prišla domov, bo našla prvega otroka, osemletno Verico, mrtvo in pokopano...« Počivalniku je leglo na dušo kakor kamen. Žalosten se je preoblekel ter segel po klobuku in palici. »Moram iti pogledat,« je tiho rekel gospodinji. Počivalnik je Verico rad imel. Še .tisto popoldne jo je videl, kako je na kolesu drvela mimo hiše, kjer je stanoval. Drvela. Res malo prehitro. Ali je hila tudi na njivi otroško nagla, nerodna, nepremišljena? Pred njegovimi očmi je Verica v ndkaj letih iz zgovornega, sladkorčkov in pomaranč veselega otročička zrasla v svojih osem let. Počivalnik je rad gledal otroka, pri igri in povsod. 2e davno je neki Francoz dognal, da so vsi otroci ljubki, ker narava hoče, da jih ljubimo in varujemo. Počivalnik je rad opazoval živali, majhne ki velike, še rajši pa, če se je našla priložnost, otroke, ki kažejo ne samo igro nagonov 'kakor živali, ampak kmalu že prebujajočega mislečega in podjetnega človeškega duha, zraven pa otroško prebrisanost in igrivost ter ljubko privrženost človeku, ki si je pridobil njih zaupanje. V zelenem raju ob Savi je bila Verica naj-prikupnejša podoba. To je bila jesenska Verica, rdečih lic po naravi in še od mraza nekoliko, z veliko šibo na paši z enajsterico goveje živine, dobro zavarovana zoper mraz z več jopicami in še z očetovim suknjičem povrhu, ki je rada pravila Počivalniku, kako je tej ali oni kravi ime in še 'kaj drugega, če jo je spraševal. Ali je bila Verica, ki si' je na paši igrala s teličkom in ga vlekla za roge. Ali je bila Verica, ki je s parom visokih konj branala travnik, ali so konji vlekli po njivi valjar in je rada povedala Počivalniku, kateri koaij je prid-nejši, levi ali desni. Ali je bila Verica, ki je z žebljičkom hotela pribiti zeleno vejo na palico, da bi pometla okoli hleva, pa ji je potem Počivalnik nalomil v bližnjem grmovju močnih vej, ki jiih ni ibilo treba nikamor pribijati. Ali je bila Verica, ki je pravila nekoliko skrivnostno, da je videla na njivi gnezdo mladih fazančkov. V nekaj letih jo je Počivalnik, odkar je malo zrasla, samo dvakrat našel pri igri. Za igro Verica ni imela časa. Enkrat se je z otroki lovila okrog kupov gramoza, navoženih s savskega proda. Drugič se je divje guncala na drevesu, pa jo je očka moral posvariti, ker se je guncala v breg navzdol. Taka je bila Verica. Zdaj je mrtva. (se nadaljuje) S P R T Hudo neurje na Goriškem Goriška je v petek 27. avgusta v jutranjih urah doživela neurje, ki je prineslo s seboj razdejanje kot ga ljudje v teh krajih še ne pomnijo. Silovit zračni vrtinec je povzročil ogromno škodo v Koprivnem, Gradiškuti, Števerjanu in na Oslavju. Vrtinec je zajel pol kilometra širok in 20 km dolg pas od Medeje do Solkana. Ponekod je dobesedno dvignil strehe hiš, ruval je drevesa in trte ter za pol ure pretrgal železniški promet med Krminom in Gorico. Na Bukovju je bil najbolj prizadet go-skodar Alojz Pintar, na Ščednem pa Mario Drufovka, Emil Drufovka in Franc Kotnic. Največ škode na Spodnjem Oslavju je utrpel domačin Hilarij Primožič, ki ima precej razdejano streho ter popolnoma uničen sadovnjak. Tudi na Gradiškuti je bilo prizadetih več slovenskih družin, dva pa sta se morala zaradi poškodb celo zateči v bolnico. Posebno hudo je 'bilo v Koprivnem, kjer je vihar uničil gostišče »Alla Baita« in podrl vsa drevesa okrog gradiča v Spessi. Toda naših ljudi ta naravna katastrofa ni potrla. Takoj so se lotili popravila svojih hiš. V Gorici so se hitro oskrbeli s strešniki in do večera so bile strehe s pomočjo sorodnikov in sosedov že obnovljene. Tudi ognagasci in uslužbenci električne družbe ENEL so se izkazali. V nekaj urah je bila vzpostavljena električna napeljava, odstranjene ovire in ceste očiščene. Prebivalstvo Goriške je znova pokazalo, da zna hiti solidarno in da si zna samo pomagati. Dolžnost oblasti, zlasti dežele pa je, da sedaj težko prizadetim ljudem priskočijo na pomoč, da se bodo čimprej opomogli od te težke in nepričakovane preizkušnje. (Naslednje dni je obiskal Števerjan tudi deželni svetovalec dr. Drago Štoka, ki si je v spremstvu župana S. Klanjščka in občinskega odbornika Simona Komjanca ogledal razdejanja. Občinska upravljalca sta našega deželnega svetovalca seznanila s koraki, ki jih je naredila oz. misli izvesti občinska upraiva ter ga naprosila, naj takoj tudi on posreduje pri pristojnih deželnih oblasteh. Dr. Štoka je obljubil, da ho takoj interveniral, ker je brez dvoma to največja prirodna nesreča, ki je kdaj zadela to našo briško vas. Poraja se nov Zavod sv. Družine Po dveh letih načrtovanja, birokratičnih postopkov in čakanja na odobritev kreditov je končno prišel trenutek, ko se je pričelo z deli za novi Zavod sv. Družine v ulici don Bosco 66 v Gorici. Dosedanji Zavod, nekdanje Sirotišče, že nekaj časa ni ustrezal svojemu namenu. Bil je dotrajan in v marsičem pomanjkljiv. Šolske sestre, ki Zavod ves čas po vojni vodijo, so čutile, da je treba dati šolski mladini, ki v hiši stanuje, sodobno stavbo. Ko jim je uspelo dobiti večje posojilo, so dale izdelati načrt arhitektu Ria-vizu. Ko ga je občinska uprava odobrila, je šlo delo na dražbo. V ponedeljek 16. avgusta so prišli prvi delavci ter začeli s kopanjem temeljev. Nova stavba bo zasegla dobršen del sedanjega vrta ne da bi bilo treba predhodno podreti sedanje poslopje. Razprostirala se bo v diagonalni smeri med ulicama don Bosco in dei Čampi. V zvezi s tem prosimo vse naše bralce in vse, ki poznajo plemenito delo šolskih sester, da priskočijo s svojimi prispevki na pomoč pri tej prepotrebni gradnji. Že do sedaj je imel Zavod sv. Družine mnogo dobrotnikov. Naj bi se v bodoče še pomnožili, kajti gradnja bo stala več sto milijonov lir. Sestanek predsedstva duhovniškega sveta V četrtek 9. septembra se bo v nadškofijski palači sestalo predsedstvo duhovniškega sveta goriške nadškofije, ki bo pripravilo točke za prihodnji sestanek duhovniškega sveta. Med drugim bo govora o ustanovitvi sveta za katehetski urad, o obnovitvi liturgične komisije in o delovnim statutu posameznih komisij. Uspelo II. mednarodno folklorno tekmovanje v Gorici V dneh 27., 28. in 29. avgusta je bilo v Gorici II. mednarodno folklorno tekmovanje »Castello di Gorizia«. Pričelo se je v petek zvečer s srečanjem furlanske in madžarske folklore. Furlanijo so zastopale folklorna skupina »Santa Gorizia«, »Dan-zerini di Lucinico« ter »Danzerini« iz Koprive, Madžarsko pa folklorna skupina »Vidroszki« iz Gjongjdsa, ki je še posebej navdušila občinstvo zaradi bogatih noš in slikovitih plesov. V soboto se je pričelo tekmovanje ob 17. uri. Na odru so se zvrstile folklorna skupina iz Rezije (Vidam), »La Brianzola« (Como), »Ruzzantini Pavani« (Padova), »Mezzano Primiero« (Trento), »Sava« (Kranj), »Vidroszki« (Gjongjos) ter Wotfs-berg iz Avstrije. Ob 21. uri istega dne pa so še nastopile »Pasian di Prato« (Videm), »Egna« (Božen), »Lucignano« (Arezzo), »Vlado Tasev-ski (Skopje), »Baar« (Švica) ter »Les Joyeux Vignerons« iz Francije. V nedeljo popoldne ob 16. uri se je razvila po mestnih ulicah šesta folklorna parada, kateri je prisostvovalo približno dvajset tisoč ljudi. V parku občinske palače je sledila razdelitev nagrad. Žirija, sestavljena iz predstavnikov Italije, Jugoslavije in Avstrije je podelila prvo nagrado folklorni skupini »Vlado Ta-sevski« iz Skopja, ki si je pridobila 92 točk, drugo nagrado folklorni skupini »Sava« iz Kranja z 89 točkami, tretjo nagrado skupini »Baar« iz Švioe s 83,1 ter četrto nagrado skupini »Val Resia« iz Vidma z 81,5. Te skupine so se posebno odlikovale v izvajanju plesa in glasbe ter po originalnih nošah in inštrumentih. Ob zaključku II. tekmovanja folklornih skupin, mislim, da je goriška Pro Loco, k. je to tekmovanje organizirala, dosegla svoj namen in sicer da je oživila folkloro v našem mestu, ki je eden glavnih elementov za srečanje in prijateljstvo med narodi. Franka Žgavec Fašistično izzivanje u Sovodnjah V nedeljo 29. avgusta so običajni »neznanci« premazali slovenske napise na spomeniku za padle borce v Sovodnjah in slovenski del cestnega napisa »Sovodnje ob Soči« ter zvesti pregovoru, »kjer se osel valja, tam dlako pusti« na steni ob vhodu v občinsko poslopje napisali »Fuori gli schiavi«, na oskrunjeni spomenik »Du-ce«, na zid otroškega vrtca pa »W MSI«. Tako so fašistični pobalini tudi v bližini Gorice izpričali, kako oni pojmujejo sožitje ob meji. Seveda vsa akcija ni zrastla v njih glavah, temveč pri tistih, ki vodijo razna profašistična gibanja. Žalostno je le, da stoji — vsaj do sedaj — oblast pri teh izpadih brezbrižno ob strani. Ne samo prebivalci Sovodenj — skoro izključno Slovenci — tudi ostali Slovenci na Goriškem se čutimo globoko užaljene in prizadete. Le kaj pomagajo vse lepe besede o zaščiti Slovencev in njih enakopravnosti na podlagi ustave, če pa lahko vsak pobalin brez strahu pred kaznijo razkriva svojo mržnjo do Slovencev. Naslednji dan, v ponedeljek, sta sovo-denjski župan Jožef češčut in podpredsednik goriške pokrajine Marko Wal-tritsch obiskala goriškega prefekta in mu poročala o ogorčenju prebivalstva, ki upravičeno pričakuje, da oblast krivce čimprej odkrije in kaznuje. Isti dan se je v Sovodnjah tudi sestal občinski svet na izredno sejo ter sprejel posebno resolucijo. V njej med drugim izraža svojo globoko ogorčenost in obsodbo tega nezaslišanega vandalskega dejanja, ki žali najsvetejša čustva narodne pripadnosti in nacionalne zavesti ter protifašističnega in demokratičnega duha našega ljudstva. V resoluciji se poziva demokratična javnost, posebno še mladina, naj bo trajno budna za ohranitev in utrditev narodnih in demokratičnih svoboščin pred reakcionarnimi poskusi preživelih fašističnih sil. Pristojne oblasti pa raj krivce čimprej odkrijejo in predajo sodnim oblastem za zgledno in pravično kazen. III. športni teden v Števerjanu V dneh od 1. do 12. septembra bo športno združenje »Brda« priredilo svoj III. športni teden. Po lepih uspehih, ki jih je društvo imelo v prejšnjih dveh Tednih, smo gotovi, da bo tudi tretji lepo uspel. Zato vabimo vso števerjansko mladino, da množično sodeluje na tem števerjan-skem (vsemladinskem prazniku. Nekatere tekme in tudi končna manifestacija se ne bodo mogle uresničiti kot prejšnja leta, ker so trenutno v teku zidarska dela v Župnijskem domu, vendar to ne bo oviralo mladinskega navdušenja. Program: 1. septembra ob 21. uri: moška odbojka na občinskem igrišču; 2. septembra ob 21. uri: »točenje« (v primeru velikega števila vpisanih, se bodo tekme nadaljevale v soboto 4. septembra ob isti uri); 4. septembra ob 16. uri: lahka atletika za najmlajše, ob 20.30 pa za mladince in mladinke; 5. septembra ob 11. uri (po maši); nogomet v Formentinijevem parku; 6. septembra ob 21. uri: ženska odbojka na občinskem igrišču; 7. septembra ob 20.30: kolesarstvo za mlajše, ob 21. uri za starejše (tekma bo na progi Bukovje-trg pred cerkvijo za starejše in Križišče-Dvor za mlajše); 8. septembra ob 21. uri: streljanje z zračno puško v veliki dvorani Župnijskega doma; 9. septembra ob 21. uri: nadaljevanje tekem v streljanju; 10. septembra ob 21. uri: namizni tenis; 12. septembra ob 20.30: štafeta in zaključek III. športnega tedna, ki bo združen s kratkim kulturnim sporedom. II. športni teden v Štandrežu Kot je bilo javljeno v prejšnji številki našega lista, se bo v ponedeljek 6. septembra, v organizaciji domačega športnega društva »Velox« začel II. športni teden v Štandrežu. štandreški športniki, razdeljeni v dve skupini — sever : jug — se bodo pomerili v naslednjih disciplinah: ponedeljek 6. septembra ob 20.30 namizni tenis; torek 7. septembra ob 20.30 odbojka; četrtek 9. septembra ob 20.30 streljanje; petek 10. septembra ob 20.30 košarka; sobota 11. septembra ob 19. uri »med dvema ognjema« za mladince, ob 20.30 za odrasle; nedelja 12. septembra ob 9. uri kolesarstvo. Tekme se bodo vršile na športnem igrišču pri cerkvi. Vsi so vabljeni k sodelovanju in tekmovanju. Za zaključek bo nagrajevanje z lepimi pokali in kolajnami. Mesečna maša za edinost bo v ponedeljek 6. septembra ob 18.30 v Marijinem domu, ul. Risorta 3 v Trstu. Po maši bo predavanje s skioptičnimi slikami lanskega ekumenskega romanja po Bosni in Hercegovini. Lepo vabljeni vsi prijatelji cerkvene edinosti, zlasti pa udeleženci naših ekumenskih romanj. ZA KMETOVALCE Prijava novih trtnih nasadov Kdor misli v prihodnjem letu nasaditi nove ali obnoviti stare trte, je moral svojo namero prijaviti do 31. avgusta pri pristojnem kmetijskem nadzomištvu. Tako določajo predpisi evropske skupnosti, ki stremijo za tem, da na podlagi točnega popisa (vinogradov in nameravanih nasadov uvedejo pregled nad bodočim pridelovanjem vina. Le tako bo namreč mogoče pravočasno izdati ukrepe, ki bi preprečili čezmerno proizvodnjo in zavrli pojav takšnih nerednosti kot se dogajajo v sadjarstvu, mlekarstvu itd., ko mora država izdati precej milijard za uničenje odvišnega pridelka. Popis vinogradov Že pred leti so države — članice združene Evrope — sklenile, da se izvede popis vseh vinogradov na njihovem ozemlju. Postavile so rok 31. avgusta 1971. Doslej so praktično vse države izvedle popis in ustanovile vinogradniški kataster; le Italija še ni izpolnila te obveznosti, Res je, da ima ta država naj večjo površino vinogradov in se je uvrstila na prvo mesto po količini pridelka, na drugi strani pa je tudi res, da je njen pridelek vina na hektar najbolj pičel, saj v Nemčiji pridelajo 89, v Franciji 53 in v Italiji le 43 hi vina na hektar. Prijava vina do 6. septembra Zalogo vina, kakršna je bila na dan 31. avgusta, je treba prijaviti najkasneje do 6. septembra pri občinskem trošarinskem uradu. V nasprotnem primeru so predvidene občutne kazni. Prijave sprejemajo tudi kmečki sindikati, ki imajo na razpolago potrebne tiskovine. RADIO T R S T A Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Spored od 5. do 11. septembra 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Glasba za orgle. 11.15 L. Lantieri in E. Benedetti: »Naskok na gorske velikane«. Peta oddaja: <»K2«. 11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.30 »Argentinska mravlja«. Dramatizirana zgodba. 16.30 Parada orkestrov. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.00 Prokofjev: A. Nevskij, op. 78. 18.45 Bednarik: »Pratika«. 19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Motivi iz filmov. 20.30 Ljudske pesmi. 20.45 Ljubezenska lirika. Ponedeljek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 17.35 Vaše čtivo - Kam po maturi? 18.30 Illersberg: Koncert v g-duru za violino in orkester. 19.45 Zbor »Jacopo Toma-dini« iz Vidma. 21.00 Pripovedniki naše dežele: N. Godini: »Vaški šport«. Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Bednarik: »Pratika«. 17.00 Tržaški mandolinski ansambel. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 C. Piermani: Kako posluje italijanski parlament (9) »Proučitev državnega proračuna«. 19.40 Zbor »Kras« iz Dola-Poljan. 20.35 Cimaro-sa: »Tajna poroka«. Komična opera v dveh dejanjih. Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12j10 Evropske prestolnice (10) »Madrid«. 17.35 Slovarček sodobne znanosti - Na počitnice. 19.10 Higiena in zdravje. 19.40 Ljudske pesmi iz vsega sveta. 20.35 Simfonični koncert. Četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 G. Bartolozzi: Otrok v prvih letih svojega razvoja (10) Otrokova prehrana in rast po prvem letu razvoja. 18.30 Romantične simfonije. 18.50 Vaughnov orkester. 19.10 V. Beličič: Kraške črtice: »Rojstni dan«. 19.40 Bach: Kantata 106 za zbor m čembalo. 20.35 L. Suhadolčan: »Dobri divji mož«. Radijska igra. 21.50 Skladbe davnih dob. Petek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 17.20 Za mlade poslušavce: Govorimo o glasbi. 19.10 Zgodovina prometnih sredstev (10) »Ceste danes«. 19.45 Moški vokalni kvintet. Vodi ga H. Mamolo'. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.50 Folkl. plesi. Sobota: 11.35 Šopek slovenskih pesmi. 12.10 Poklici: »Sodarji«. 16.10 Festival na-rodno-zabavne glasbe v števerjanu. 16.30 Plesna čajanka. 17.20 Za mlade poslušavce: Popevke dneva - Beseda o poeziji -Moj prosti čas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Sivet v očeh slovenskih popotnikov (11) B. Pahor: »Kairski muzej in citadela«. 19.25 Nekaj jazza. 19.40 Zbor »Glasbene Matice« iz Ljubljane. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 J. Alešovec: »Nemški ne znajo«. Burka v enem dejanju. Romanje na Barbano Na praznik Žalostne Matere božje, 15. septembra, bo vsakoletno romanje gori-ških in tržaških vernikov na Barbano. Tam bo dopoldne ob 10.30 sv. maša, pri kateri bodo somaševali vsi duhovniki, ki bodo to želeli. Popoldanski spored bomo še javili. Vpisovanje je pri domačih župnikih, v Gorici pa v zakristiji pri Sv. Ivanu, pri stolnem vikarju dr. Humarju in na upravi Katoliškega glasa. Cena za avtobus 700 lir. ★ Prosvetno društvo »Štandrež« obvešča, da bodo v sredo 8. septembra ob 20.30 v župnijski dvorani v štandrežu pevske vaje mešanega zbora. Ob začetku nove sezone se bodo člani pevskega zbora pogovorili o bodočem programu in delu. Društvo zato vabi vse pevce, da se za gotovo udeležijo vaj in še posebej spodbuja mlade in nove moči, ki naj bi še bolj okrepile zbor. OBVESTILA Romarjem v Novo Štifto. Odhod s Travnika v Gorici ob 6. uri zjutraj. Oni iz Dola naj čakajo pri Devetakih. Avtobus gre skozi Doberdob in nato skozi Jamlje. Ne pozabiti na veljavni potni list ali prepustnico. Duhovna obnova za dekleta in žene bo v uršulinskem samostanu v Gorici v nedeljo 12. septembra. Začetek ob 9. zjutraj, zaključek ob 18. uri s sv. mašo. Vpisovanje za šolsko leto 1971/72 bo na vseh osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom v območju goriškega didaktičnega ravnateljstva od 9. do 15. septembra od 9. do 12. ure. župan goriške občine obvešča vse zainteresirane, da je načrt, izdelan na podlagi zakona z dne 18. aprila št. 167 za zidavo ljudskih poslopij in katerega je občinski svet povzel s sklepom št. 218 na sejah z dne 21. in 27. novembra 1969 sedaj o-dobren z dekretom predsednika deželnega odbora št. 59/Urb. z dne 1.7.1971. Navedeni dekret, Objavljen v deželnem uradnem listu št. 29 z dne 12.8. 1971 je na ogled v občinskem tajništvu z vsemi pripadajočimi akti. Vse zainteresirane slovenske starše iz občin Tržiča, Ronk, Štarancana, Fogliana in Zagraja ter sosednih občin, ki želijo poslati otroke v slovenske osnovne šole, obveščamo, da čimprej dvignejo tiskovine pri tajništvih svojih občin in da jih izpolnijo ter vrnejo občinskim uradom, župani navedenih občin so o tem že seznanjeni in si prizadevajo, da bi pravočasno 'poskrbeli za prevoz, ki bo moral biti preštudiran na podlagi števila otrok. Govori se celo o možnosti dveh prevozov in sicer v Doberdob in Sovodnje in to zato, da bi se otroci čim manj časa vozili. S tem v zvezi je bilo tudi sproženo vprašanje otroškega vrtca in celodnevne šole. Ukrepi bodo podvzeti takoj, ko se bodo starši priglasili; vsekakor je zadnji rok 10. septembra. Širite »Katoliški glas" DAROVI V blag spomin ob drugi obletnici smrti pok. brata dekana Alojzija Pavlina darujeta sestri Marija in Jožefa za Zavod sv. Družine, za Alojzijevišče in Katoliški dom po 2.000 lir, za Katoliški glas pa 500 lir. Namesto cvetja na grob. pokojne Frančiške Podgornik daruje Hela Komel, Gorica, za Zavod sv. Družine 1.000 lir. Za Marijin dom v ul. Risorta v Trstu so v juliju in avgustu darovali: družina B. iz Barkovelj 23.000, N. N. 1.000, D. U. 1.700, N. N. 1.000, Z. F. 40.000, N. N. 60.000, ga. Benedetti 5.000, N. N. 10.000, Novak Pavla 20.000, N. N. 1.500, Lozej Vera 10.000, N. N. 25.000, N. N. 10.000, N. N. v spomin na pok. K. Schmatz 1.000, ista v spomin na pok. Srebotnjak M. 2.000, v spomin na pok. K. Schmatz hči Marija 20.000, Anica Perat ob drugi obletnici smrti sestre Marije 5.000, v spomin na pok. starše 3.000 lir, Šuligoj G. 10.000, nabirka v družbi 225.000 lir. Za ploščo na grobu škofa Mahniča: Ljubljančan 3.000; A. K., Gorica, 3.000; R. M., Gorica, 1.500; N. N. v hvaležen spomin na pok. škofa A. Fogarja, prijatelja Slovencev 5.000 lir. Za cerkev v Velesovem: N. N., Gorica, 5.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo Dne 28. avgusta nas je v 72. 'etu starosti nepričakovano zapustila Viktorija Ciglič por. Nicolosi Pokojnico smo v ponedeljek 30. avgusta pospremili na njeni zadnji poti na pokopališče v Števerjanu. Toplo se zahvaljujemo vsem, ki so nam v dneh žalosti izrazili sočutje, nam na kakršen koli način pomagali in se pogreba udeležili. Žalujoči mož, sinovi, snahe, zetje, sestra, svakinja ter vnuki in vsi ostali sorodniki Gorica - Števerjan, 31. avgusta 1971