981
VITOMIL ZUPAN, KLEMENT
Pred nedavnim objavljeni Zupanov roman* temelji na uporabi pripovedne tehnike, ki je precej pogosta; gre namreč za uokvirjeno pripoved. V okvirnem delu se seznanimo s Klementom, ki je glavna upovedena oseba. To je ostarel »bukvar«, lastnik antikvariata, ki ga zunanji svet sploh več ne zanima, kaj šele da bi spoštoval njegova določila in njegove predpise. Ko prebere »rokopis grofa Vincenta« do konca, se grof pojavi pred njim. Tako se začenjajo rušiti realne razsežnosti prostora in časa. Meje med realnostjo in fantazijo so zabrisane; Klement ima halucinacije, na kar nas opozarja tudi stavek: »Spet ga je prevaralo telo (...) To pot se ni prav nič zavedel, da je Vincent podoba, kakor je nekje v ozadju zavesti to vedno čutil, kadar so prišle more, sence in strahovi.« (s. 267) Klement je torej oseba s pogostim halucinatornim doživljanjem, katerega del je tudi grof Vincent, in pripoved nas s tem seznanja.
V uokvirjeno pripoved sta postavljeni še dve sestavini; prva je grofov rokopis, ki ga prebira Klement, in spominska retrospektiva, ki se odvija v Klemen-tovi zavesti. S pomočjo teh dveh sestavin je pojasnjena njegova življenjska pot. Grofov rokopis je pravzaprav afo-ristično zasnovana filozofska refleksija o človekovem bivanju. V njej je človek pojmovan kot minljivo bitje, ki ne zavzema v svetu nikakršne vrhovne pozicije (»ničevost in neznatnost našega bitja v primeri z vsem« — s. 6). Zaradi negotove vloge preveva človeka strah pred bivanjem. Zgodovina ne vodi k popolnosti, vse je naključje v vesolju, ki ga človek zaradi omejenosti svojega spoznavanja ne more doumeti. Antropocentrični nazor je zanikan, zraven pa še teocentričen. Zaradi tega je Klement delal stvari, ki jih sicer ne bi bil, ko
* Vitomil Zupan, Klement. Opremil Cveto Jeraša. Cankarjeva založba, Ljubljana 1974.
982
Marjan Dolgan
bi bila v grofovem rokopisu potrjena eshatološka vizija sveta. Prav grofovo namigovanje na to možnost privede Klementa v samomor. Prostovoljna smrt je le potrdilo njegove interpretacije nazorov, ki so zapisani v grofovem rokopisu.
Kakšne so bile druge okoliščine, ki so tudi posredno vplivale na njegovo zadnjo odločitev, zvemo iz osrednjega dela pripovedi. To je spominska retrospektiva glavne osebe, ki obnavlja najbolj odločilne trenutke svojega življenja. Ne poteka povsem linearno, toda kljub temu so ti dogodki večinoma razporejeni tako, da sledimo poglavitni razvojni črti. Klement je izšel iz predmestne lumpenproletarske družine, v kateri so vladali alkoholizem, j etika, revščina in nasilje. Že kot otrok je ostal brez staršev, nato so ga sprejeli k sebi mestni sorodniki, pri katerih se je njegovo trpljenje nadaljevalo v drugačnih oblikah. Ker ni imel nikoli občutka varnosti, se je začel v njem razraščati kompleks manjvrednosti. Poleg tega spozna, da obstaja razloček med videzom in resnico, da se ljudje ne ravnajo po deklariranih etičnih normah, kajti tudi za njimi se skrivajo egocentrični cilji. Njegov prodor v višje socialne sloje se ne posreči, še manj pa lastni poskusi uveljavljanja. Klementova osebnost se vedno bolj travmatizira. Prvi poskus samomora se mu ponesreči, potem poskuša poiskati kompromisno rešitev. Ker ne more uresničiti svojih želja v realnosti, se vedno bolj predaja domišljiji in tovrstni zadovoljitvi. Tega se sprva zaveda, sčasoma pa vedno manj ločuje obe področji, tako da so mnogi domišljijski dogodki zanj popolnoma verjetni. Realni svet postaja vedno bolj podrejen fantazijskemu, v katerem zaživi vsaj deloma svobodno, po svoji volji, in v njem sprošča svojo agresivnost kot obliko maščevanja za
neuspehe v realnem življenju. Polagoma začne tako reševati vse konfliktne situacije. Ker se zaradi družbenih norm ne more dejansko maščevati ljudem, ki so mu prizadejali krivice, jih v svoji domišljiji ubija. Prva v verigi teh »žrtev« je Anamarija, za katero se zdi, da je najbrž plod domišljije, saj je lastnica gradu, kamor pride Klement kupovat antikvame knjige. Seveda potem ne more dojeti, kako da še živi. Nato se zvrsti še cela vrsta maščevalnih dejanj, toda njihova prava narava je pojasnjena in razkrita že ob truplu Anamarije, ki je »le izmišljena postava. Sestavljena je bila iz Tresnice in še iz mnogo, mnogo ljudi, ki so se zaničljivo smehljali, (...), ga mučili in se norčevali z njegovim strahom.« (75). Klement se sicer hoče spremeniti in išče izhoda v ljubezni, toda vse njegove erotične zveze se prej ali slej končajo; partnerja ostajata tujca, med katerima ni nikakršnega pravega čustva. Tudi religiozna rešitev, ki mu jo ponuja duhovnik, ga ne more zadovoljiti. Zaveda se, da je »razlika med dobrim in zlim (...) priučena in privzgojena. V človeka ni položeno nič, razen nagona roparske živali« (176), kar ga polagoma privede do tega, da se začne oprijemati ideje o volji do moči. Vendar jo uresničuje bolj v svojem domišljijskem kot v realnem svetu. Ko pa je soočen z možnostjo, da obstaja bitje, ki je močnejše kot on in da z njim ni mogoče tekmovati, uniči sam sebe.
Tako kot Potovanje na konec pomladi tudi roman Klement potrjuje pomembnost Zupanove proze, ki je vrsto let ostajala bralcem neznana, kar pa ni bila pisateljeva krivda. Zaželeno bi bilo, da bi izdajo Zupanovih del pospešili, saj nas — sodeč po prej omenjenih romanih — čaka še kakšno prijetno presenečenje.
Marjan Dolgan