Slabe.qxp 8.12.2005 17:05 Page 85 85 Arheo 23, 2005, 85–87 Problematika arheoloških raziskav zadnjih let* © Marijan Slabe Ljubljana Slovenska arheološka stroka je predvsem v minulih dveh desetletjih v praksi naredila velik razvojni korak naprej. Izvedena so bila obširna zašèitna izkopavanja na trasi avtocestnega križa, ki bodo za vedno ostala pojem tovrst- nih raziskav v slovenskem prostoru. Stroka je bila pri tem sposobna opraviti tudi potrebne poprejšnje naloge in izdelati ustrezne dokumente, ki jih je na eni strani zahte- val arheološki kodeks, na drugi pa investitor. Raziskanih je bilo nešteto hektarov površine; za to je država nameni- la nemalo denarja. Same raziskave pa še niso povsem konèane, saj novi programi zahtevajo dodatne ukrepe za varovanje arheološke dedišèine in situ. Èeprav je ta veliki raziskovalni projekt na prvi stopnji veèinoma izpolnil strokovne arheološke zahteve, še zdaleè nista bili zakljuèeni obravnava in obdelava terenske dokumentacije in najdenega premiènega gradi- va. Varstvene ustanove so namreè polne odkopanih najdb. Kako pa so shranjene, je seveda odvisno od danih razmer in skrbi posameznikov; to velja tudi za spremno dokumentacijo. Pred nami je zdaj torej nadvse pomembno delo, ki ga bo v kolikor toliko razumnem roku treba dokonèati. Obsega: prviè, dodatno ustrezno spomeniško zašèito najdišè, ki so bila med izkopavanji prizadeta, ter drugiè, primerno zavarovanje deponiranega gradiva in objavo le-tega, vse to po sodobnih, zdaj veljavnih naèelih in metodah. Veèletne izkušnje kažejo, da je prva faza raziskav, tj. izkopavanje, navadno zadovoljivo opravljeno, naslednja pa še zdaleè ne izpolnjuje zahtev, ki jih narekujejo arhe- ološka etièna pravila. Vsi vemo, da je v varstvenih ustanovah še vedno tudi nemalo arheološkega gradiva, ki je bilo najdeno pred tem velikim raziskovalnim podvigom in ga strokovnjaki še niso zmogli obdelati, vèasih niti na ravni najosnovnejše- ga poroèila. Kaj pa sedaj, ko je bilo na enem samem najdišèu odkopanih na tisoèe kosov keramiènih, stek- lenih, kovinskih, košèenih in drugih predmetov? Ali bomo sploh kos vsemu temu? Zavedati se moramo, da namesto avtorja raziskave, èe strokovne obdelave gradi- va s posameznega najdišèa ne bo opravil sam oz. èe je ne * Skrajšano besedilo je avtor predstavil kot uvodno predavanje na podelitvi nagrad Slovenskega arheološkega društva v Murski Soboti 18. novembra 2004. bo vsaj nadzoroval in imel pregleda nad njo, tega dela ne bo opravil nihèe drug. Dokumentacija, ki je bila nekoè zaèeta, pa ne do konca izdelana in predstavljena, postane kasneje nezadostna, nepopolna in za prihodnjega raziskovalca doloèenega najdišèa navadno manj koristna, kot bi lahko prièakovali. Pa tudi s strokovnega stališèa tak potek dela ni pravilen in ga moramo upoštevajoè zdajšnjo raven raziskovalnih metod odklanjati. Seveda je za nadaljnjo obdelavo dobljenih podatkov in izkopanega gradiva potreben doda- ten delovni program. Kakor je slišati, èeprav podrobneje o tem nisem pouèen, je metodologija za to že v pripravi. Naj bo zato to moje besedilo vsaj še ena spodbuda za èimprej- šnjo izvedbo obeh nujnih nalog. Med pomembnejšimi zahtevki v prihodnosti je po mojem mnenju tudi ta, da v prihodnje vsaj nekaj èasa ne bi oprav- ljali sistematiènih izkopavanj, vsekakor pa ne po nekakšnih individualno zastavljenih programih. Vsak poseg v najdišèe mora biti obvezno del nekega dokumenta na ravni celotne stroke in države, ki bo sledil resniènim skupnim znanstvenim interesom, nikakor pa ne – èe sem zloben – željam ali konjièkom posameznih oseb ali lokalnih dejavnikov, kot se je v preteklosti dogajalo tudi pri nas. Nestrpnost t. i. "zagnanih" znanstvenikov in "lokalpatriotov", ki v arheološkem spomeniku, najdišèu in gradivu vidijo le svoje pogosto precej ozke cilje, je treba radikalno presekati in zaustaviti. Že pred èasom sem zapisal, da arheološki terenski spomenik ni kompleks trenutno zaželenih in èustveno poudarjenih uèinkov, mar- veè vsebinsko popolna in v svoji izpovednosti temeljna, enkratna in nenadomestljiva prvina èasa in prostora, v katerem je in iz katerega izhaja, ne nazadnje pa tudi eden izmed dejavnikov, ki omogoèajo humanizacijo okolja in èlovekovega bivanja. Veliko èrnila je že bilo prelitega v iskanju odgovora na vprašanje, ali je arheologija v svojem dejavnem izrazu, pri èemer mislim na izkopavanje oziroma terensko raziskovanje, pomen in namen ter ne nazadnje delovne metode, konstruktivna ali "unièevalna" stroka. Mimo- grede naj navržem, da je K. Schefeld svoj sestavek Arhe- ološka izkopavanja zaèel z zelo znaèilno mislijo: "Vsako izkopavanje je unièevanje." Èe gledamo s prej omenjene- ga stališèa, je, mislim, odgovor popolnoma jasen. V današnjem razumevanju arheološke dedišèine pa je kljub temu kaj lahko najti izhodišèe, ki upravièuje in opravièu- Slabe.qxp 8.12.2005 17:05 Page 86 86 Marijan Slabe Problematika arheoloških raziskav zadnjih let je raziskovalna dejanja, seveda, poudarjam, v navedenem varovalnem kontekstu. Opisanemu širšemu problemskemu sklopu naj dodam še dolgoleten in zame že od samega zaèetka pri nas nadvse boleè pojav, tj. uporabo iskalcev kovin oz. detektorjev, ki ni namenjena samo pomoèi raziskovalcem med izkopa- vanji, ampak veèkrat tudi površnemu nabiranju drobnega arheološkega kovinskega gradiva. Le težko si predstav- ljam, da se to dogaja še dandanes. Žal tega ne poènejo samo laiki, ampak, kot je slišati, tudi arheološki strokovnjaki. Ne vem, ali se ne zavedajo, da v moderni dobi arheološke znanosti še naprej odpirajo boleèe rane primitivizma. Èe bi bila omenjena dejanja zgolj posledi- ca nevednosti, bi se zanje še morda lahko našlo opravièi- lo, nikakor pa ni tega moè reèi za iskanje kovin na najdišèu na slepo z omenjenimi aparati in izkopom majh- nih jam, ko to poèenja strokovnjak. Sam sem videl takšno ranjeno arheološko najdišèe in sem se zgrozil, ko sem izvedel, kdo je na tak naèin arheološki spomenik poškodoval. Dejanje je bilo opravljeno brez za to potreb- nega pravnega dokumenta. Takšnega strokovnjaka bi zato morali še zlasti ustrezno obravnavati, saj gre v takšnem primeru za kaznivo dejanje brez kakršnega koli opravièila. Ustanove, ki si dovolijo pridobivati gradivo s takšnim poèetjem, vèasih pri tem tudi zanemarijo ugotavljanje izvora in imajo pomanjkljivo dokumentacijo, se oèitno ne zavedajo teže izreka, ki ga je zapisal prej omenjeni nem- ški pisec, še manj pa razumejo arheološki spomenik v celostnem kontekstu vrednot, ki jih le-ta vsebuje, saj gre pri omenjenem dejanju za navadno ropanje, èeprav ga opravièujejo s pretvezo, da rešujejo najdbe pred ljubitelji starin in prekupèevalci. Namesto tega bi se morali truditi in z vsemi moèmi poskušati pripomoèi k temu, da bi se varstveni dokumenti in služba èim bolj zasidrali v zavesti laikov in bi se arheološki spomenik ohranil v naravi v vsej svoji kompleksnosti in nedotaknjenosti. Pojavlja se tudi vprašanje, zakaj je bilo na ogromni površini do zdaj izkopanega terena in situ predstavljenih tako malo ostankov nekdanjih kultur; to opažam tudi pri omenjenih velikih arheoloških delih zadnjih let. Za to je sicer navadno moè najti vedno dovolj najrazliènejših opravièil in izgovorov, bodisi upravièenih bodisi neupravièenih. Navedeno dejstvo je sploh poseben prob- lem arheološke, naj poudarim, tako konservatorske, muzealske kakor raziskovalske strani, saj vemo, da obstaja še vedno nekaj odprtih ali napol odprtih arhe- oloških spomenikov – najdišè, vkljuèno z najnovejšimi, ki so vsaj za zdaj še prepušèena sama sebi, to pa pogosto pomeni, propadu. Na drugi strani pa bodo obenem tudi vedno navzoèi prob- lemi v zvezi s tem, kaj sploh poèeti s spomeniki, ki so prezentirani in situ. Naj ponovim svojo veèkrat izreèeno in zapisano misel, da v bistvu pri rednih izkopavanjih ni toliko težav in problemov s prezentacijo kakor pozneje z vzdrževanjem spomenikov (npr. Šempeter, Emona, Tonovcov grad, rimski limes). Tudi to bi moralo biti eno od vodil pri nadaljnjih arheoloških posegih v najdišèa. Med vprašanji, ki so temeljnega pomena za prihodnost, je treba torej poudariti prav primerno vzdrževanje arhe- oloških spomenikov in situ in doloèitev naèina prezentacije oz. pravilnih metodoloških izhodišè zanjo, ne glede na to, ali so spomeniki v urbanem ali pa v neposeljenem prostoru. Ta izhodišèa naj bi temeljila zlasti na opredelitvi tistih vrednot, ki narekujejo ohra- njanje arheološkega spomenika sub divo, in tistih smeri, ki jih moramo pri delovanju upoštevati, da bomo v novem okolju zagotovili spomeniku primeren obstoj. Tu poudarjam zlasti prazgodovinske gomile in prazgodovin- ska gradišèa, ki jih imam za spomenike evropskega po- mena. Verjetno bi bilo s tem v zvezi treba poiskati tudi primerne naèine, ki bi dali posamezni arheološki dedišèi- ni, namenjeni za prezentacijo, ustrezno funkcijo, ki je, kot sem že zapisal, eden temeljnih elementov ohranitve in varovanja nekega arheološkega spomenika v okolju. Ne nazadnje bi bilo treba najti tudi kolikor toliko dokonèen odgovor ali pa vsaj postaviti temeljne smernice v zvezi z arheološkim spomenikom v prostoru v družbe- nem razvoju. Arheološka dedišèina je posebno obèutljiv del kulturne dedišèine v prostoru in predstavlja neposredno, tesno povezavo z vsakdanjim življenjem in okoljem. Zato jo štejemo za pomemben in kakovosten dejavnik pri gospo- darjenju s prostorom, v katerem se nahaja, in pri preo- brazbi le-tega. Razumljivo je, da že to samo na sebi upravièuje varovanje arheološke dedišèine kot družbeno skrb, in to v obliki razliènih aktov (naj poudarim London- sko konvencijo), neposrednega ali posrednega delovanja obèanov, ustreznihi strokovnih služb itd. Seveda je pri tem zelo pomembno tudi ugotoviti, kako družba v ožjem Slabe.qxp 8.12.2005 17:05 Page 87 87 Arheo 23, 2005, 85–87 in širšem pomenu nasploh sprejema arheološko dedišèi- no in kakšen je njen odnos do navzoènosti te dedišèine v naši vsakdanjosti. Skratka, problematika posameznega arheološkega terena vsebuje toliko razliènih sklopov vprašanj, da bi moral strokovnjak, ki se želi lotiti odkrivanja in raziskovanja, prej razèistiti vsaj tiste pogoje in naèela, ki so navedeni "na hrbtni strani" odloèbe Ministrstva za kulturo o dovo- ljenju za raziskave, èe že ne more preseèi iz tega doku- menta izhajajoèih narekov. Ali pa je danes sploh mogoèe dati vsakemu arheološke- mu spomeniku ali obmoèju takšno življenjsko silnico, ki ga bo ohranjala in napajala, tako da bo lahko oddajal oziroma žarèil vrednote, ki jih je zmožen dati in s kateri- mi naj bi oplemenitil tudi svojo okolico – to pa je spet posebno vprašanje. Poudariti je treba še, da bi moral vsak spomenik, pa naj bo umetnostnozgodovinski, etnološki, memorialni ali arheološki, s svojimi bolj ali manj poudarjenimi vredno- tami dokumentarne, zgodovinske, kulturne, èustvene, estetske, znanstvene in prostorske narave, v današnjem vse bolj urbaniziranem okolju delovati kot resnièen dejavnik smiselne dopolnitve èlovekovega bistva. Na drugi strani pa kot stvarna vsebina èlovekovega delova- nja v materialnem in kulturnem smislu zaradi nedo- jemljivosti in še posebno izraznosti èasa, ne more dajati vedno enakega, ali bolje reèeno, èasu ustreznega odziva. Naj konèam. Kot sem že zapisal, so arheologi, vsaj v veè- jem delu, že opravili eno pomembnih nalog, sledi pa ji pridobivanje rezultatov na podlagi kabinetnega dela. Posebno mesto pri tem ima preostala problematika, na katero sem opozoril. Nenehno moramo namreè imeti pred oèmi, da dedišèina, ki smo jo dobili v varstvo, ni naša last; imamo jo le na posodo od prihodnjih generacij. Te bodo naše delo in skrb opazovale predvsem ali zgolj v tej luèi.