Leto XI. 1913.
Št. 6. Junij.
D
a □
n
a □
a □
□ □
D
□
D 230
D
llaše gospodinje!!!
Kolinsko kovino primes
v korist obmejnih Slovencev.
Q
Zahtevajte usdno §
pri useh trgovcih Q
□
□
D D
a
a □
□
D
□
DacianaaanGaaDcmcnaDDaaaaaaocaaanaaaannnnon
hm

IMS

		
	HI u H	■MMII BHfgšfl 'S;®®®®
Najboljša in najsigupnejša prilika za štedenjel
ipc

LJUDSKA POSOJILNICA
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
Ljubljana, Miklošičeva Gesta št. 6, pritličje, v lastni hiši, nasproti hotela Jnion" za frančiškansko cerkvijo
sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo njeni zadružniki temveč tudi cela dežela Kranjska, in jih obrestuje po

brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4-75 K na leto. Stanje vlog je
bilo koncem marca 1913 čez 22 milijonov K. Zanalaganjepo pošti so poštno-hranilnične položnice brezpl. na razpolago.
Načelstvo.
m
a

m

a
iilffi«
največja češka tordka ^ ceneja posteljnega perja!
1 kg novega, sivega, skubljenega, dobrega gosjega perja 2 K; 1 kg boljšega 2-40 K, polbelega 2-80 K, belega 4- K, belega skubljenega 510 K, 1 kg izredno finega snežnobelega, skubljenega 6-40 K in 8K; 1 kg sivega puha 6 K in 7 K; 1 kg belega puha 10 K; najfinejši prsni puh 12 K. — Pri 5 kg se pošlje franko. — Dovršene postelje bogato napolnjene, iz zelo gostega, jako trpežnega, rdečega, modrega, belega ali rumenega nankinblaga, 1 pernica 180 cm dolga, 116 cm široka, z dvema blazinama, vsaka 80 cm dolga in 58 cm široka, napolnjena z lepim, mehkimračjim perjem 16 K, z izredno finim polpuhom 20 K, z najfinejšim sivim puhom 24 K; posamezne pernice po 10 K, 12 K, 14 K, 16 K; blazine 3 K, 3-50 K, 4 K. — Pošilja proti povzetju od 12 K više franko. S. BENISCH v Dešenici 766 Sumiva, Češko. - Zamenjava in frankovrnitev dopuščena, 3557	za neugajajoče se vrne denar. — Ceniki na zahtevo zastonj in franko.
Ssoji h suoittn! Svoje cenjene odjemalce opozarjam tem potom, naj se nikar ne dajo prevariti po bahati reklami tuje konkurence, ki večkrat ne izpolni svojih obljub. Naj se torej vsakdo pri nakupu lir, uerižfc in druge zlaflli&ie zaupno obrne na podpisanega in gotovo bo zadovoljen.	231
Liubliana. Kopitarjeva ulica 4. L. Vifhar, israr.
Gričar & Mejni
Liubliana, Prešernova ulic® 9
priporočata svojo največjo zalogo
zgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke in novosti v konfekciji za :: :: dame. :: ::
Tri mesece za poskušnjo
pošljemo svoj pristen solinški
Iasestrižnik ,$apid" i
najfineje poniklan, 2 premikajoča se Sesalnika za trovrstno rezanje, za 3, 7 in 10 mm dolgost las, z rezervnim peresom, tako, da lahko vsak takoj striže lase. Kompleten le K 4-90. Edina prodaja po povzetju.
K Mit, Dunaj, 111/2, Muh M
Tovarne za asbestškrili .Zenit*
družba z omejeno zavezo Mor. Zumberk dobavljajo najboljši in najcenejši
krimski materija!.
Zastopnik: Zajec & Horn, Ljubljana.
Dunajska cesta 73.	234
Ceno
Pobteljno
1 kg sivega skubljenega K 2'—, boljšega K 2-40, pol belega prima K 2'80, belega K 4 —, finega mehkega puha K 6 —, prvovrstnega K 7'—, 8"— in 9 60. Sivega puha K 6'—, 7•—, belega finega K 10, prsnega puha K 12, od 5 kg naprej franko.
Dovršene, napolnjene postelje
iz gostega, trpežnega, rudečega, modrega, rumenega ali belega inlet (nanking) blaga, 1 pernica 180 cm dolga, 120 cm široka, z dvema vzglavnicama, vsaka ca. 80 cm dolga, 60 cm široka, zadostno napolnjena z novim sivim, puhastim in trpežnim posteljnim perjem, K 16, s polpuhom K 20, s puh perjem K 24. Posamezne pernice K 10, 12, 14, 16. Posamezne vzglavnice K 3, 3*50, 4. Pernice 200X140 cm velike K 13, 15, 18, 20. Vzglavnice 90X70 cm velike K 4-50, 5, 5-50. Spod. pernice iz najboljšega gradla za postelje 180X116 cm velike
franko proti povzetju ali naprej vplačilu Maks Beroer, Dešenica si. a 236, Češki les.
Mikak riziKo, ker se zamenjava dovoli ali denar vrne. — Bogati ilustrovani ceniki vsena posteljnega blaga zsstonj.
Koledar za junij.
Namen molitve za rožnik ali junij, določen od sv. očeta: Cerkvene odredbe
za pogosto sv. obhajilo.
	Dan	Godovi	Nameni	i Celodnevno češč. presv. R. T. j	
				ljnblj. škoi.	lavant. škof.
1 2 3 4 5 6 7	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Juvencij Marcelin Klotilda Frančišek Kor. Bonifacij Norbert Robert	Unetost za sv. vero Naši rojaki v tujini Zgradbe in poprave hiš božjih Voditelji kat. gibanja Slovanov Ugodno vreme Širjenje pobožnosti presv. Srca Jez. Pogosto prejemanje sv.zakramentov	Ljublj., Uršulinke Škocijan p. Dobr. Soteska Škocijan p. Turj. Ježica Mirna peč Planina p.Vipavi	| Sv. Anton v i ( Slov. goricah* | j Ljutomer j i Sv. Jurij na j ( Stavnici
8 9 10 11 12 13 14	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Medard Primož Marjeta kralj. Barnaba Janez Fak. Anton Pad. Bazilij	Cerkvene razmere na Balkanu Kuge,vojske, lakote rešinas,oGospod Kat. cerkev na Angleškem Misijonarji med neverniki Duhovnije, katere nimajo duh. past. Tretjeredniki Kat. cerkev v Carigradu in Mali Aziji	Grčarice Ajdovec Črni vrh n. Idrijo Lučine Vrhpolje p.Vipavi Štanga Št. Vid p. Zatičini	1 Sv. Peter pri j 1 Radgoni | Kapela pri | j' Radincah J Sv. Križ Mala nedelja
15 16 17 18 19 20 21	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Vid Frančišek Reg. Adolf Feliks Julijana Silverij Alojzij	Duha nečistosti reži nas, o Gospod Naši misijonarji Spreobrn. pijancev in zapravljivcev Trdno zaupanje v previdnost božjo Sotrudniki „Bogoljuba" Avstrijska cesarska hiša Šolska mladina	Št.Vidp. Ljubljani Št.Vid pri Vipavi Topla reber Št.Vid p. Cirknici Zelimlje Preserje Kovor	Veržej J- Marenberg Remšnik Brezno Muta Pernice
22 23 24 25 26 27 28	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Janez I<. Ahacij Eberhard Faust Prosper Janez in Pavel Hema Leon II.	Družba sv. Mohorja Rudarji Pravo češč.svetn.po duhu sv.Cerkve Ponov. kršč. življenja in mišljenja Stanovitnost v dobrem Koroško Katoliški časopisi	Škofja Loka Trata Preska Zasip Vojsko DragatuS Črnomelj	Sv. Ožbald Sopota Sv. Jernej v RJ j Šmarje i Sv. Jurij ob 1 juž. železnici
29 I 30	Nedelia Poned.	Peter in Pavel Sp.sv.Pavla, Oton	Sv. oče in rimska cerkev Vsi v juniju umrli	Ljublj., sv. Peter Radeče, Dolenjsko	| Ponikva
Odpustki.
1. Nedelja, prva v mescu. Udom bratovščine sv. rožnega venca trije popolni odpustki: 1. če v bratovski kapeli molijo v namen sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. — Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega danes ali v petek;, b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir.
5.	Četrtek, prvi v mescu. Popolni odpustek udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi; če te ne morejo brez velike težave obiskati, pa v farni cerkvi.
6.	Petek, prvi v mescu. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega, če ga že niso dobili v nedeljo; b) vsem vernikom, ki prejmejo svete zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca Jezusovega in molijo po namenu svetega očeta; c) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor včeraj.
7.	Sobota, prva v mescu. Popolni odpustek vsem vernikom, ki prejmejo svete za-
kramente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežne Matere božje, da nekoliko zadoste za razžaljenja, storjena Materi božji, in molijo po namenu svetega očeta.
13. Petek. Sv. Anton Padovanski, -Popolni odpustek tretjerednikom.
19. Četrtek. Z v. M i h e 1 i n a. Popolni ^ odpustek tretjerednikom.
21.	Sobota. Sv. Alojzij. Popolni odpustek vsem vernikom, ki prejmo svete zakramente, obiščejo oltar, kjer se ta praznik obhaja in molijo po namenu svetega očeta.
22.	Nedelja. Sv. Janez Krstni k. Popolni odpustek: a) tretjerednikom; b) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor prvi če- : trtek; c) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; d) udom bratovščine Srca Marijinega; c) tretjerednikom.
29. N e d e 1 j a. S v. P e t e r i n P a v e 1. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Reš- • njega Telesa kakor prvi četrtek; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi; spovednik more obisk v bratovski cerkv« spremeniti v drugo dobro delo; c) onim, ki nosi)® višnjevi škapulir; d) udom bratovščine za uboge
Leto XI.
Stev. 6.
LiJUO
V kakšni zvezi sta te dve tolažbe polni imeni? Odgovor nam da verno ljudstvo. Vsako leto roma na tisoče romarjev na Brezje, sv. Višarje, Trsat, Sv. Goro ali pa celo v Lurd. Počastit gredo nebeško Mater, pribežališče grešnikov in zdravje bolnikov; njej izročajo svoje goreče prošnje, ker vedo, da njena priprošnja največ premore pri božjem Sinu. Toda nihče izmed romarjev ni poto-lažen, ni srečen in zadovoljen v srcu, če ne gre k obhajilni mizi, kjer se deli Večno življenje. Da, verno ljudstvo ve, kako tesno sta združena evharistični Odrešenik in deviška Mati. »Tisti čas je Jezus govoril, rekoč: Zahvalim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel m alim., Prav, Oče! tako je bilo tebi všeč.«
Odgovor na zgorajšno vprašanje nam da tudi sv. Cerkev. Poglejmo, kako praznuje praznik presv. Evharistije, praznik sv. Rešnjega Telesa! Na ta praznik in v celi njegovi osmini in tudi pri drugih zakramentalnih po-božnostih hvaležno slavi Marijo. Kolikokrat smo že slišali evharistično pesem »P a n g e lin g u a« (Pevaj jezik), posebno pa zadnji dve kitici »T a n t u m e r g o« in »G e n i -t o r i«!
Ta hvalnica velja tudi Mariji, saj se Najsvetejše opeva kot
»sad deviški,... iz brezmadežne Device nam bil rojen, nam bil dan.«
Verno ljudstvo in učeča Cerkev torej popolnoma razumeta, kako tesna zveza je med Marijo in presv. Evharistijo.
Najbolj pa nam potrjuje to razumevanje vernega ljudstva in učeče Cerkve na sto in sto čudežev v Lurdu in nepopisno navdušeno češčenje presv. Zakramenta na tem svetovnem romarskem kraju; in največ čudežnih ozdravljenj se zgodi ali med procesijo z Naj-
svetejšim ali med povzdigovanjem.
Zaradi tega tudi poudarjajo to sv. oče Pij X. v nekem pismu do lurdskega škofa: »Kakor vemo, obstoja posebna slava lurdskega svetišča v tem, da vabi in kliče Marija narode od vseh strani, da bi molili Jezusa Kristusa v najsvetejšem Zakramentu, tako da je ta božja pot, ki tvori takorekoč središče Marijinega češčenja, obenem tudi najkras-nejši in najveličastnejši prestol evharistične skrivnosti na svetu.«
Če pa globlje preiskujemo to tesno zvezo med Marijo in presv. Evharistijo, vidimo, da je vsa obsežena v teh treh stavkih:
1.	Marija nam je dala presv. Evharistijo;
2.	Marija najbolj pospešuje češčenje pre-svete Evharistije;
3.	Marija je najbolj vzpodbuden zgled češčenja presv. Evharistije,
1. Marija asm je dala presveto Evharistiji.
Tu je glavni vzrok njene tesne zveze z evharističnim Kristusom. Vsak takoj sprevidi, da nam Marija deli na drugačen način presv. Zakrament kakor duhovnik. Kako neki? Način, ki ga veren kristjan vidi na prvi pogled, nam pove pesem »Pevaj jezik«:
»Iz brezmadežne Device
nam bil rojen, nam bil d a n.«
Ker je Marija Jezusa rodila, moremo po vsej pravici reči: Marija nam je dala Gospoda v najsvetejšem Zakramentu, njej se imamo zahvaliti za najdražji zaklad presvete Evharistije.
Ali bi ne smeli reči, ko bi živela mati sedanjega papeža: »Njej se imamo zahvaliti za tega velikega moža z otroško ponižnim, pa tudi pogumnim srcem?« Dobro vemo, da oblike belega talarja in tijare, t. j. papeškega dostojanstva nam ni dala mati, a kljub temu
pravimo: Marjeta Sarto nam je rodila tega moža božje previdnosti, ker ravno oseba sv. očeta prihaja od nje.
Ali ni ravno tako s presveto Evharistijo? Oblike, podobe, pod katero je skrit Zveličar v najsvetejšem Zakramentu, načina, kako se nam daje Zveličar v dušno hrano, tega gotovo ni dala Marija, ampak Kristus sam po Sv. Duhu in vidnem duhovniku, toda kljub temu pravimo v češčenamariji: . . . »blaženi sad tvojega telesa, Jezus«. Da, telo Jezusovo nam je dala Marija, in sicer samo ona, ker ga je spočela od Sv. Duha; zato se imamo le njej zahvaliti za našega Gospoda in Odreše-nika, brata in prijatelja, za našo tolažbo in sladkost v najsvetejšem Zakramentu, Samo Ti, o Devica, si nam dala človeško podobo onega, ki nam daje že na tem svetu nebesa!
Kako se ji zahvaljujemo, ker nas je usli-šala v tej ali oni stiski, nas vodila skozi skušnjave peklenskega kneza, dala mir, tolažbo in veselje razburkanemu srcu, — toda predvsem se ji moramo zahvaljevati za to največjo dobroto, da moremo prejeti njenega Sina, samega živega Boga, v svoje srce! Naj žari in gori v naših srcih vedno, neprenehoma ogenj ljubezni do presv. Evharistije! Največja radost za Marijino srce bo, če bomo njenega Sina častili in molili in pogosto — prejemali.
2, Marija pospešuje češčenje presvete Evharistije,
Če pravimo: Marija nam je dala presveto Evharistijo, ker je mati Zveličarjeva, še daleko nismo vsega povedali. Evharistično delovanje Marijino bi vse premalo cenili, če bi mislili, da obstoji to delovanje samo v tem, ker nam je rodila Kristusa in skrbela zanj. Marija je sodelovala pri presv. Zakramentu pri njegovem postanku, pri njegovi ustanovitvi: Marijo najdemo povsod kot pomočnico pravega Adama — drugo boljšo Evo,
Da bomo glede te resnice na jasnem, sezimo nekoliko globlje!
Kaj je bila naloga Kristusa - človeka? Naloga Kristusa-človeka je bila: rešitev in zveličanje človeštva, to je: naloga njegova je bila apostolska. Kristus-človek nas je odrešil. Vse, kar je Kristus-človek delal, trpel, čutil; vse, kar Kristus-človek dela, trpi, čuti še dandanes v tabernaklju in nebesih in bo delal, trpel, čutil na vekov veke: vse to dela, trpi, čuti zaradi nas, O tem priča sv, pismo. Da je bil Kristus rojen z a nas, da je živel trideset let nepoznan z a nas, samo za nas učil, za nas trpel in naposled v groznih bolečinah umrl za nas, to je vsakemu jasno. Toda da je tudi zaradi nas vstal od mrtvih, šel v nebesa za-
radi nas in da zaradi nas sedi na desnici Boga Očeta in da biva še sedaj skrit pod podobo kruha v tabernaklju zaradi nas: to bo marsikomu jasno, a večini ne. In vendar je resnično. Sv. pismo nam ne zatrjuje samo, da je šel Kristus zaradi naših grehov v smrt, ampak tudi, da je zaradi nas od mrtvih vstal ter nam s tem pokazal, da bodo tudi naša telesa, združena z dušo, vstala od mrtvih. Sv. Pavel pravi: »Pokopani smo namreč z njim po krstu v smrt, da tako, kakor je Kristus od mrtvih vstal po slavi Očetovi, tudi mi živimo novo življenje. Zakaj če smo z njim zedinjeni v podobnosti smrti, bomo tudi (v podobnosti) vstajenja.« Po mislih sv. Pavla je naše vstajenje smoter, cilj Kristusovega vstajenja, ker sicer bi bilo njegovo vstajenje brez našega vstajenja brezpomembno, nesmisel. Dalje pravi: »Ako ni (našega) vstajenja od mrtvih, tudi Kristus ni vstal od mrtvih,« to se pravi: potem odpade vsak razlog za Kristusovo življenje. »Da bi Kristus sam zase (za svojo osebo) vstal od mrtvih, to je brez pomena,« pravi sv. Ambrož.
In kakor je Kristus zaradi nas vstal od mrtvih, tako je šel tudi zaradi n a s v nebesa in sedi na desnici Boga Očeta zaradi nas. Saj Gospod sam pravi: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne, bi vam bil povedal, ker vam grem mesto pripravit,« in na drugem mestu: »Za vas je dobro, da jaz grem.« In sv. Pavel piše: »Bratje! Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer Kristus sedi na desnici božji,« in sv. Janez: »Moji otročiči, to vam pišem, da ne grešite. Ako pa je kdo grešil, imamo besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega,« in »On živi in vlada v večni lepoti, da bi nas večno zveličal,« pravi sv. Luka.
Torej naše koristi: da bi postali duševno in telesno plemeniti, da bi se zveličali in tako postali vekomaj srečni, to je cilj in smoter vsega Kristusovega delovanja. Mi in Kristus smo eno; kajti Gospod pravi: »Resnično, povem vam, kar ste storili komu teh najmanjših bratov, ste meni storili.« Torej, kdor nas žali, žali Gospoda; kdor nas ljubi, ljubi Gospoda. Kako more biti še kdo malosrčen, obupan, nesrečen, če živo veruje: Srce Jezusovo, sinu Device Marije, živi še sedaj popolnoma zame, misli name, skrbi zame še vedno z ono veliko ljubeznijo, s katero je nekoč zame umrl!
Toda vrnimo se k Mariji!
Če ima Kristus-človek povsem apostolski značaj; če Kristus-človek ni zato prišel, da bi postal srečen za svojo osebo, ampak zato, in samo zato, da bi nas rešil in osrečil
z večnim veseljem: potem je tudi naloga Marije povsem apostolska, ali z drugimi besedami: tudi Marija ni bila ustvarjena zase, za svojo osebo, navsezadnje tudi zaradi svojega svetega Sina ne, ampak za nas. Vsa njena naloga smo m i, je sreča človeškega rodu.
Ali ni nalrv^a matere, ki vzgaja prestolonaslednika v milijonski državi prav vse-občna? In če bi ta knežji otrok ne imel nobene druge dolžnosti, kakor svoje poznejše podložnike osrečiti, ali bi ne bila blaginja onih milijonov edino vodilo, edini cilj za vse materinsko in vzgojno delovanje matere-kraljice?
Toda ali je Marija poznala to vseobčno apostolsko nalogo, ki se razteza na vse čase in kraje? Ali se je še sedaj popolnoma zaveda? Tako vprašanje je skoro razžaljivo. Gotovo je vedela s popolno jasnostjo, zakaj jo je obsenčil Sv. Duh, zakaj je dala božjemu Sinu človeško naravo, zakaj je dala Večni luči posodo iz mesa in krvi. Ali naj bi bila manj razsvetljena o tem, kakor apcstoli, ki o tem tako natanko pišejo? Tudi ko bi ne bila mogla spoznati tega iz knjig starega zakona, da bo prišel Mesija kot odrešenik celega sveta in vseh časov, bi bila o tem prav gotovo na jasnem po angelovem oznanjenju.
Zaradi tega je bilo tudi njeno mišljenje in delovanje — kakor Odrešenikovo — po nas uravnano; na nas je mislila, ko jo je obsenčil Sv. Duh, nas je imela pred očmi, ko je šla obiskat teto Elizabeto, za nas je trpela vse bolečine in pomanjkanje, ko je rodila v revnem hlevcu, zaradi nas je privolila v bridko ločitev, ko se je Gospod poslavljal, da gre oznanovat nebeško kraljestvo, za nas je žrtvovala eno osamelost, ko je njen Sin delil blagor in srečo izvoljenemu ljudstvu, za nas je prosila, da bi ljubili in verovali, ko je obljubil Jezus postaviti presv. Rešnje Telo, zaradi nas se je veselila v oni skrivnostni uri zadnje večerje, zaradi nas je stala v solzah in tugi pod križem, zaradi nas je ostala po Gospodovem vnebohodu še dolgo časa v pro-gnanstvu tega sveta. O, da bi boljše spoznali to apostolsko mišljenje in delovanje Marijino, da bi si bili popolnoma na jasnem o njeni goreči ljubezni, ki je navduševala to čisto deviško Srce, ko je še bilo na svetu. Toda kaj pravim: navduševala? Kako pa bije Srce nebeške Matere danes?
Kakor je bil Kristus včeraj, je danes in bo na veke ravno tisti, tako je tudi Marija danes in bo na veke ravno taka, kakor je bila takrat, ko je predla v Nazaretu. Kakor ni Jezus za nas živel, ampak še živi in bo živel
tudi v prihodnjost samo za nas, tako tudi ni mislila Marija na nas samo v Betlehemu, Nazaretu in na Golgoti, ampak misli še dandanes na nas. Kakor Jezus ni izvršil svoje naloge s tem, da nam je odprl vrata do nebeškega raja, ampak jo izvršuje še dandanes s tem, da obrača sadove odrešenja v prid vsakega posameznika, da uvrščuje vse ljudi v svoje vrste, jih napolnjuje s svojim življenjem in srečo, — tako tudi Marija ni dokončala svoje življenske naloge, ampak si vedno prizadeva in meli, da bi njeni otroci črpali iz neskončno bogatega zaklada odrešenja. Kakor je bila nekoč njena edina skrb v izvršitvi odrešenja, tako je sedaj in bo tudi v prihodnjosti njena edina skrb v razdelitvi zaklada, ki ga je nagromadil Zveličar s poučevanjem in delovanjem.
Kje pa leži ta zaklad nagromaden? Kje se deli? Iz katerega studenca teko neprenehoma milosti odrešenja? Sv. Cerkev nam da na vsa ta vprašanja jasen cdgovor: »O Bog, ki si nam v čudežnem zakramentu spomin svojega trpljenja zapustil, daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje krvi tako častiti, da bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi občutili,« Mera češčenja presv. Evha-ristije je torej mera sadov odrešenja. Čim bolj je kaka duša, družina, država prepojena z evharističnim duhom, čim bolj vneto in pogosto smo pri sv, maši, prejemamo sv. zakramente, živimo z živo vero v Zveličarja v tabernaklju, tem globokejše in silnejše občutimo v sebi sadove Kristusovega odrešenja, tem bolj so uravnane vse naše misli, želje in dela po Kristusu, s tem večjo gotovostjo dosežemo namen in cilj Gospodov in njegove matere — večno življenje.
Če je torej že prava pobožne st, pravo češčenje presvete Evharistije najizdatnejše sredstvo, da kolikor mogoče bolj upodobimo svoja srca po Jezusovem Srcu, da se gotovo zveličamo, ali z drugimi besedami, da črpamo iz zaklada Jezusovega odrešenja, — kako neizmerno in čisto veselje mora imeti Marija nad tem, da cvete in se razširja češčenje presvete Evharistije, Če je tisoče duhovnikov, od apostolov sem, preživelo svoje življenje v pomanjkanju in trpljenju, samo da so prinesli narodom Zveličarja v presveti Evharistiji in s tem odrešenje, kakšna apostolska gorečnost mora žareti v najbolj apostolskem srcu vseh človeških src, v deviškem Srcu Marije! Toda nikar naj ne mislimo, da je ta gorečnost samo v Srcu, samo v duši Marije, Prava gorečnost rodi tudi delo. In res, evharistično delo Marijino presega vse naše čute in misli. Ko bi imeli angelske oči, pa bi videli Marijo klečati
lt*
pred tabernakljom, zatopljeno v prisrčno molitev, zapazili bi jo na evharistični Golgoti, na oltarju, na strani darujočega duhovnika, videli bi, kako vodi z ljubečo materinsko roko svoje otroke k obhajilni mizi in kako daje svojim otrokom dan na dan nove evha-ristične nagibe. In ali je morda slučaj, da ravno Marijina družba najbolj obiskuje osamljenega, zapuščenega Zveličarja v taber-naklju, da vodi svoje člane pogostokrat k nebeški pojedini in k skrivnostni evharistični daritvi? In čim bolj je družba res Marijina, čim bolj se goji ljubezen do Marije in Marijino češčenje, tem bolj cvete v njej pobožnost do presv. Evharistije. Ali ne vidimo v tem evha-ristično delovanje Marijino pri svojih otrocih? In gotovo se ne motimo, če trdimo, da je Marija nagnila sv. očeta Pija X., da tako priporočajo pogostno in zgodnje sv. obhajilo.
O, Marijin otrok, tvoja Mati najbolj pospešuje in razširja češčenje presv. Evharistije! Veseli se in posnemaj jo! Čim bolj ljubiš in častiš Zveličarja v presv. Zakramentu, posebno čim pogostnejše in pobožnejše ga prejemaš v presv. Evharistiji, tem globokejše boš zapisan v Marijinem srcu, tem ljubši otrok Marijin boš. Če vsak dan prejmeš Kristusa, čutiš vsak dan učinek njegovih besedi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem,« in vsak dan ti je »Kristus življenje in smrt dobiček,« ali z drugimi besedami: ti živiš v njem, po njem in zanj, in če umrješ, boš z njim še popolnejše združen v večnem raju. Torej ti je življenje in smrt v zveličanje in poveličanje in čez nekaj časa boš smel opravičeno reči: »Živim, toda pravzaprav ne več jaz, ampak Kristus živi v meni.«	(Konec prihodnjič.]
Ljubezen
Ne vprašajte, kako je to, da samo Njemu pesmi pojem, da samo zanj iz duše vro, zanj speve nosim v srcu svojem.
Kako je to? Cvet snežnobel... Iz strun so pesmi mlade lile ... Strupena noč ... glej, cvet uvel in strune so mi umolknile.
■Zapel je log, zaoril gaj, zapeti ž njima sem hotela, a glej, že je pobegnil maj, čemu, čemu bi pesmi pela?
i strune moje.
Smehljaj neba je vzela noč, na plan mrakovi so se vlegli, odpeljal dan je zvezde proč . . . Krasoti pojem naj odbegli?
Na dan ni hotel spev ognjen, ko se odprla mi je cesta, tu ljub obraz, pozdrav iskren .. . »0, bodo ti ta srca zvesta?
A strun je zadonelo sto, ko On je srečal me na poti; sto pesmi vrelo je v nebo, ko duša mu je šla naproti.
Ne vprašajte me več, zakaj le Njemu moja duša poje! Kar ž njim sem našla sreče raj, ljubezen vodi strune moje.
M. Elizabeta.
V tem znamenju boš zmagal.
(Govoril pri konštantinski slavnosti v ljubljanskem semenišču A. Gnidovec.)
Že v apostolskih časih, ko je bilo krščanstvo šele v prvih kaleh, je apostol narodov opominjal krščansko ljudstvo, naj se veseli v križu Gospoda našega Jezusa Kristusa in to zato, ker je bilo drevo sv. križa od trenotka,
Mi pa se moramo hvaliti s križem Gospoda našega Jezusa Kristusa, v katerem je zveličanje, življenje in vstajenje naše, po katerem smo zveličani in rešeni.
ko ga je naš Gospod porosil in žalil s svojo dragoceno zveličavno krvjo, krščanskim narodom znamenje rešitve in zveličanja, bilo jim je življenje milosti in poroštvo prihodnjega častitljivega vstajenja. — Opomin apo-
stola sv. Pavla pa velja za vse čase, za vsa stoletja; vedno in povsod naj se narodi vesele in radujejo sv. križa! Letos nam pa še prav posebno velja ta opomin, ker letošnje leto je sveto leto, jubilejno leto — 1600 letnica popolne zmage sv. križa nad poganstvom. Milanski edikt, izdan od cesarja Konštantina spomladi 1. 313., nam je prinesel to veličastno zmago. Predpogoj in priprava k tej, recimo v ediktu napisani zmagi, je pa bila sijajna Konštantinova zmaga z orožjem nad njegovim nasprotnikom Maksencijem. — Maksencij, tiran, vladar Italije in Rima, ni bil zadovoljen s svojo posestjo; hotel je imeti Galijo in bržkone tudi Britanijo. Zato pa bi mu bilo treba vreči s prestola njegovega so-brata-cesarja Konštantina. Ravno je hotel pričeti z vojno, ko ga je Konštantin prehitel ter z močjo okrog 40.000 vojakov z nepopisno hitrostjo prišel v Italijo, kjer so se mu z malimi izjemami vdala brez boja skoro vsa gor-njeitalska mesta in ga pozdravila kot svojega rešitelja. — Pa treba je bilo iti dalje, proti Rimu, središču sovražne moči. Petkrat večjo moč je imel nasprotnik zbrano v Rimu, za močnim zidovjem, v dobro preskrbljenem mestu. Kaj bo, če Maksencij ostane v mestu in bo odbijal samo napade sovražnikov? V tem slučaju je zmaga Konštantinova nemogoča.
Tu stojimo torej pred onim svetovno-zgodovinskim dogodkom, ki je spravil tek svetovne zgodovine v popolnoma nov tir s svojimi mogočnimi, daleč segajočimi posledicami. — Stojita si nasproti dva mogočna cesarja, Konštantin in Maksencij, Nista si enaka; prvi presega drugega z osebnimi vrlinami, hrabrostjo, odločnostjo in poveljniškim talentom, drugi pa prvega z neprimerno večjo vojno močjo. Kakšen bo torej izid, kaj si mislita oba cesarja?
Maksencij je bil trdno prepričan, da bo toliko gotoveje zmagal, čim več bogatih in obilnih darov daruje rimskim bogovom na Kapitolu in kolikor natančnejše pazi na vsa znamenja, ki mu jih tolmačijo poganski vede-ževalci. — Konštantin pa nasprotno ni več pričakoval pomoči od Jupitra, Marsa in drugih božanskih prebivalcev gori na Kapitolu, Konštantin sam takrat še ni bil kristjan. Vendar pa mu je bilo krščanstvo že dobro znano; saj je živel na cesarskem dvoru v Carigradu med množico kristjanov in imel je priliko občudovati njihovo junaštvo in ponižnost med najhujšim, najgrozovitejšim preganjanjem Dioklecijanovim, Vse to je napravilo nanj globok vtis. Tudi od svojega očeta je prejel kot ded-ščino vero v eno vrhovno božanstvo, L Umevno je torej, da je sedaj v tako odločilnem trenotku povzdignil svoje misli h
krščanskemu Bogu, ki je pomagal svojim izvoljenim, da so prenesli in pretrpeli vsa, tudi najgrozovitejša preganjanja, in ki gotovo tudi sedaj njegovi vojski pripomore do zmage, katera je brez božje pomoči nemogoča,
V	tem velepomembnem trenotku, polnem bridkih, težkih skrbi nad izidom prihodnje bitke, je videl Konštantin, kakor poroča njegov biograf škof Evzebij, ob popoldanski uri, ko se je dan že nagnil, na nebu nad soln-cem svetel križ z napisom: Tovvq> v(y.a. On in vsa vojska sta začudeno zrla na to prikazen. Konštantin si ni znal razložiti, kaj bi to pomenilo. Ponoči se mu pa prikaže Kristus, Sin božji, z znamenjem, ki ga je videl Konštantin prejšnji dan ter mu ukaže napraviti na zastave in na ščite vojakov sv. križ in potem brez strahu začeti boj z nasprotnikom.
Zgodovinsko gotovo je, da je Konštantin dal okrasiti svoj državni prapor (labarum) z znamenjem sv. križa in skorogotovo tudi ščite svojih vojakov. Znamenje križa sta predstavljali začetnici Kristusovega imena X in P, vloženi ena v drugo (>£); tako je dobilo cesarjevo osebno zaupanje v krščanskega Boga svoj viden izraz.
Dan odločilnega boja, 28. oktober, je napočil. V veliko veselje Konštantinovo je Maksencij pripeljal svoje čete ven izza rimskega zidovja črez Tibero, tako da je imel pred sabo Konštantina, za sabo pa mogočno reko. Pač čudna taktika! — Vojaki Kon-štantinovi so se pod znamenjen križa borili kot levi ter drvili Maksencijevo vojsko proti Tiberi, tako da je skoro vsa vojska z Maksencijem vred poginila v pogubnih valovih. Zmagoviti Konštantin je imel drugi dan slovesen vhod v Rim, kjer sta ga senat in ljudstvo radostno pozdravila.
V	spomin na rešitev je postavil senat Konštantinu v čast krasen slavolok z napisom, v katerem zlasti poudarja, da je Konštantin »instinctu divinitatis« (po božjem navdihu) rešil cesarstvo krutih tiranov. — Da, z božjo pomočjo je Konštantin premagal svojega mogočnega nasprotnika. Bilo je primerno, da je ravno v tem času Bog sam posegel v svetovni razvoj. Dovolj je bilo grozo-vitosti, dovolj preganjanja in prelite muče-niške krvi. Zmagovito je odšla sv. Cerkev iz vseh bojev in dokazala, da jo peklenska vrata ne bodo premagala. Zato je prav, da je po tristoletnem krvavem boju vendar enkrat za-dobila tako zaželjeni mir in prostost, in sicer po možu, ki ga je izbral Bog sam.
Pomislimo veliki pomen, ki ga je imela Konštantinova zmaga!
Bitka pri milvijskem mostu je imela na sebi poseben znak, kateri jo razlikuje od
mnogoštevilnih bojev, ki so jih bojevali rimski cesarji proti zunanjim in notranjim sovražnikom. Bojevala se je ta bitka v znamenju krščanstva proti paganstvu. Postala je mejnik nove dobe v svetovno-zgodovinskem razvoju, in sicer po zaslugi Konštantinovi, ki je kot najlepši sad svoje zmage izdal spomladi 1.313. milanski edikt. Ta odlok pomenja novo dobo v rimskem državnem življenju, za katoliško Cerkev pa konec tristoletnega krvavega preganjanja.
Določila edikta so:
L Vse izjemne postave in odredbe, izdane v raznih časih proti kristjanom, so bile odpravljene. Krščanstvo je dobilo popolno svobodo za svojo veroizpoved in za javno službo božjo.
2.	Vse zaplenjeno imetje se je moralo kristjanom vrniti.
3.	Vsem uradnikom je bila naložena stroga dolžnost, vse dane naredbe hitro in skrbno izvršiti.
Res, edikt je bil izdan in javno proglašen po vsem rimskem cesarstvu; toda nikdo, ki je poznal zgodovino prejšnjih stoletij, ni mislil, da bo ta edikt tako odločilno vplival na privatno in javno življenje. Saj so tudi prejšnji cesarji že tu in tam dovolili razna polajšanja kristjanom, da celo pripoznali krščanstvo in vendar so se kljub temu ponavljale grozo-vitosti prejšnjih časov. Ali ni bilo torej opravičeno, tudi sedaj bati se kaj takega? Strah pred izbruhom novih grozodejstev je bil opravičen, toda samo na vzhodu rimskega cesarstva, kjer se cesarji niso držali edikta, tako da je preganjanje kristjanov na vzhodu tudi po ediktu rodilo sv. Cerkvi še mnogo mučen-cev in spoznavalcev.
Na zahodu je bil pa izključen in neopravičen vsak strah pred novim preganjanjem, ker Konstantin, po pravici imenovan Veliki, je bil dosti velikodušen in vsled tega bolj in bolj sprejemljiv za vero, katere ustanovnika je uradnik njegovega slavnega prednika Tiberija (Pilat) dal sramotno pribiti na križ za vero, ki tako ostro poudarja pokorščino kakor duhovski tako svetni gosposki in ki kljub temu vendar tako strogo prepoveduje izkazovati cesarju božje časti. Konstantin je spoznal, kakšna življenjska sila je v krščanski veri in da je ona edina v stanu, dati trdno moralno podlago rimskemu cesarstvu ter povzdigniti in ohraniti blaginjo vsega ljudstva. Iz tega spoznanja je modri vladar bistro in previdno izvajal posledice. Nikjer se ni prenaglil. Ni priganjal s silo svojih podložnikov h krščanstvu, ne, bil je toleranten nasproti
poganstvu; vendar bi bil nasprotno rad videl, da bi se ljudstvo vedno bolj oklepalo sv. Cerkve. Šele kot samovladar je postal strožji ter je v posebnih odlokih spodbujal podlož-nike, naj se oprimejo krščanstva. Tisoči in tisoči so prestopali v katoliško Cerkev, tako da je v kratkem v več deželah izključno prevladovala le krščanska religija v mestih in vaseh. Svoji rezidenci, slavnemu »Konštan-tinovemu mestu« (Konstantinopel), je dal Konštantin čisto krščanski značaj. Najvažnejša uradniška mesta je oddal kristjanom, zapovedal je nedeljski počitek — prenehale so za ta dan vse sodne obravnave in vsa javna dela. — Kot posledice milanskega edikta, ki še dandanes jasno pričajo, kolike važnosti je bila zlata svoboda, ki jo je podaril Konštantin katoliški Cerkvi, smemo po pravici imenovati tudi meništvo, dalje procvit krščanske, zlasti cerkvene umetnosti in predvsem velikanski napredek krščanske književnosti. Kratko in malo: rimsko cesarstvo je postalo krščansko, grško-rimska olika se je prepojila s krščanskim duhom, in ves ta veliki preobrat je provzročil milanski edikt, ki ga je izdal Konštantin, osvoboditelj krščanstva.
Krščanski narodi se dobro zavedajo, kaj dolgujejo velikemu možu. Vzhodna cerkev ga časti celo kot svetnika. Sveta katoliška Cerkev slavnega moža sicer ni postavila na oltar, vendar mu pa skrbno izkazuje čast in spoštovanje, ki ga zasluži, in to sv. Cerkev najbolje pokaže s tem, da se ob slovesnih prilikah, kakor je tudi letos, rada in s hvaležnostjo spominja na oni velikodušni Konštan-tinov čin, ki je prinesel sv. Cerkvi zlato svobodo. To je bilo največje zmagoslavje za sveto Cerkev, ki je od takrat dalje po vseh nadlogah in težavah vedno zmagovala ter izlivala svoje blagodare nad vse človeštvo. — Zato nas sv. oče Pij v jubilejnem apostolskem pismu prav primerno opominja, naj letošnje sveto leto prisrčno prosimo Boga in presveto Devico, da bi se vsi narodi s prenovljeno ljubeznijo in s spoštovanjem trdno oklenili svete matere katoliške Cerkve, da bi krepko odbijali vse zmote, v katere jih navajajo njih sovražniki, da bi bili vsi srčno vdani sv, očetu in da bi končno spoznali, da je edino sveta katoliška Cerkev ona pot, ki vodi do cilja, do večnega zveličanja. In če Bog usliši našo molitev, česar trdno pričakujemo, bo človeštvo zopet zaupno zrlo na sv. križ ter tako zmagalo nad sramotilci sv. križa in nad svojimi lastnimi divjimi strastmi. Tako bodo, kakor od začetka do danes, tudi za vse prihodnje veke veljale besede: Kristus zmaguje, Kristus kraljuje, Kristus zapoveduje.

Vabilo.
Pridi, o duša, v njegovo bližino, tukaj prebiva ljubezni Jetnik, Luč, ki razjasni ti vsako temino, v tvojih težavah ljubeč Tolažnik Tukaj zaklade srca ti odpira, Njega oko se po tebi ozira.
Pridi, povabi ga, naj te obišče, rad ti izpolni goreče želje, prišel pogosto bo v svoje svetišče-srečen bo Betlehem — tvoje srce, v žaru popolne, preblažene sreče, ki jo uživajo duše ljubeče.
Franica,
Z razstave cerkvenih paramentov.
24. evharistični kongres na Malti.
24, evharistični kongres na otoku Malta	uradništva in zgledno pobožnega prebival-
sc je izvršil 24., 25. in 26. aprila z običajnimi	stva. Angleška vlada je dala papeževemu od-
slovesnostmi ob prisrčni in iskreni naklonje-	poslancu kardinalu Ferrata lastno ladjo na
nosti in z vnetim sodelovanjem angleškega	razpolago. Zunanje veličie ni bilo tako mo-
gočno kot na Dunaju, ni bilo navzočih kraljev in knezov, Malta jih ne premore, a pobožnost je bila tem iskrenejša.
Ko je bojna ladja »Hussar« dne 22. aprila priplula na Malto, je na tisoče ljudi vzklikaje pozdravljalo kardinala, zvonovi vseh cerkva so zvonili in kjerkoli se je prikazal papežev delegat, povsod so ga pozdravljali z glasnimi klici: »Živio papež!«
Papežev legat je poslal angleškemu kralju Juriju V. prisrčno brzojavko, ki se glasi:
»Dospevši na Malto na ladji, ki mi jo je Vaše Veličanstvo dalo na razpolago, mi je prva dolžnost, da Vašemu Veličanstvu sporočim izraze svojega spoštovanja in hvaležnosti, kakor tudi svoje vroče želje za blagor Vašega Veličanstva in cele kraljeve rodbine in za prospeh velikega in slavnega angleškega naroda.«
Na to brzojavko je angleški kralj takoj trplo odgovoril.
Pri otvoritveni slavnosti kongresa je predsednik permanentnega odbora, monsignor Heylen, po kratkem nagovoru prečital papežev breve. V tem se predvsem poudarja, da ima letošnji evharistični kongres vsled jubileja Konštantinovega dekreta poseben pomen. Sv. oče pravi dalje, da bi bolj primernega mesta za letošnji kongres ne bilo mogoče izbrati. »Malta je,« tako piše sv. oče, »zbirališče vojnih in trgovskih ladij celega sveta. Da, lahko se reče, da pomenja Malta središče onega starega sveta, kateremu je Konstantin pokazal slavo Kristusovega križa.« Nadalje hvali sv. oče neomahljivo vernost Maltežanov, ki se čim dalje, tem sijaj-nejše kaže. Konečno izraža sv. oče upanje,
da bo kongres na Malti z zlatimi črkami izpolnil stran cerkvene zgodovine.
Nato je povzel besedo kardinal Ferrata, Njegov plameneči govor so neprestano prekinjali viharni klici navdušenja, ki se koncem govora kar niso hoteli poleči.
Koliko je bilo udeležencev? Vse prebivalstvo, revno in bogato, kolikor ga premore otok, vse kar je moglo priti v mesto Lava-letta, vse je bilo navzoče pri slavnostnem sprevodu. Tudi tujcev je bilo nepričakovano veliko. Vsa šolska in druga javna poslopja so dali na razpolago za prenočišča tujcem, a še jih je moralo mnogo iskati zavetja na ladjah, ki so obdajale kot plavajoči hoteli cvetoči otok. Med tujci so se zlasti odlikovali Španci in Francozi; močno je bila pastopana Tripoli-tanija. Iz Tunisa je bilo 350 kongresistov. Škofov je bilo čez 30. Maltežani so glavno mesto bajno okrasili. Ulice so bile kakor cvetoči vrtovi.
Dne 24. aprila je bilo skupno sv. obhajilo otrok. Nič manj kot 9000 dečkov in deklic je bilo obhajanih. Kardinal Ferrata sam je maševal ob tej priliki. Zastopniki angleške oblasti so kar tekmovali v gostoljubnosti do kardinalov in škofov, ki so prišli h kongresu. — Vsako jutro so bile cerkve polne pobožnih vernikov. — Mnogo tujcev je privabilo tudi slovesno blagoslovljenje morja z Najsvetejšim, ki se je izvršilo ob priliki sklepne procesije. Do 50.000 vernikov je bilo navzočih pri tem izrednem obredu. Na večer zadnjega kongresnega dne je bila Malta bajno razsvetljena. — Izmed Slovencev se je kongresa udeležil, kolikor je znano, le g. župnik Jožef Lavtižar iz Rateč na Gorenjskem.
Prihodnji evharistični kongres bo v Lurdu, kjer je bil pred 25 leti prvi.
Jezus, moja ljubezen
Kako, o Jezus, sem slabotna,
srce je polno zmot, prevar;
kako bi zvesto ti služila
uboga, zemska grešna stvar! N
Naj si oči li upam upreti v presveti, mili tvoj obraz, ko v mojem srcu je vse prazno, v njem vlada pravi zimski mraz.
A, Jezus, hočeš, da ti služim, zahtevaš, naj ti srce dam; v ljubezni svoji ga ogrel boš v plamtečem svojem srcu sam.
Z veseljem ti ga dam, o Jezus, le mrzlo srce mi ogrej, da bo v ljubezni zažarelo, ljubilo vroče te odslej.
Z ljubeznijo serafsko rada ljubila bi, moj Jezus, te; užigaj, Jezus, mi ljubezen, da tebe bom ljubila le!
'-> : j _
Danica.
Ljubezen bodi čista!
(Šola krščanske popolnosti. — Drugi tečaj.) (Dalje.)
Takole moli pred Brezmadežno Gregorčičeva nevesta:
Kot solnčece čist Moj srčni je žar, Ne bo me ga sram Pred tabo nikdar.
Zakaj more mirne vesti tako moliti? Zato — tako smo zadnjič dokazali —, ker je nevesta, drugič pa zato, ker se že mora v srcu zavedati, da ji ta njena ljubezen tudi drugače ni omadeževala njenega srca, da je ta njena ljubezen čista.
In ker tvoji čistosti, duša bogoljubna, ravno takrat, če se pripravljaš na zakon, preti vse polno nevarnosti, ti hočem te nevarnosti tu nakratko odkriti.
Prvič že taka ljubezen ni popolnoma čista in je zelo slepa in brezumna, ki se je vnela edino le ali vsaj v prvi vrsti ob pogledu na telesno lepoto, in ne tudi zavoljo dušnih vrlin in dobrih lastnosti. Ženin, nevesta, pazita! Kristus je govoril enkrat o pobeljenih grobovih, danes krasi grobove svetli, umetno izklesani marmor in jih diči pisano, dehteče cvetje, — a znotraj? , , . gnjiloba, trohnoba in neznosen mrliški duh. Vprašaj se predvsem, ali je kaj cvetja tudi v srcu, v duši tega človeka, v čigar življenje hočeš vplesti svoje življenje. O, telesna lepota ovene, le dušna more ostati in se čezdalje lepše razvijati in razcvetati. Bog ne hoti, da bi se moral, morala enkrat, ko se osuje z osebe, ki jo ljubiš, cvet telesne lepote, zavedeti: »Združila sem se, oh, do smrti — z dušnim mrličem!«
Drugič pa ta ljubezen tedaj ni več čista, če si, ženin, nevesta, ob tej ljubezni sam, sama zbujaš nečiste misli ali želje ali če se takim mislim ali željam, ki se ti zbujajo same cd sebe, nočeš ustavljati, marveč se jim čisto radovoljno, vede in hote, vdajaš. Glej, nad nami in med nami in v nas je eden, »k i v srce vidi« (Preg. 24, 12,)! Da, proč z vsako nepotrebno slabo mislijo in željo! Ženin, nevesta, pomni, da moraš stopiti pred poročni oltar z najlepšim krasom, z lilijo v srcu! Tako hoče, to zahteva od tebe ne duhovnik in spovednik v svojem imenu, temveč Večni, neskončno Sveti, stvarnik tvojega srca in stvarnik večnih zapovedi, tistih zapovedi, o katerih poje tako iepo David (ps, 18,
8.—11.): »Postava Gospodova je brezmadežna ... zapoved Gospodova je svetla,., sodbe Gospodove so resnične.,, bolj z a -željene kakor zlato in prav drag kamenin slajši kakor med in sat.«
Tretjič pa ta ljubezen med ženinom in nevesto tedaj ne bi dolgo čista ostala, če bi se sama na skrivnem shajala. Tako bi se namreč izpostavljala očividni nevarnosti, da padeta v smrtne nečiste grehe. Ali ženin in nevesta morata biti in ostati popolnoma čista. Kakor dve liliji, čista po duši in telesu, ju mora združiti zakrament sv. zakona. Drugače pač ne bi pristojal ob poroki nevesti beli ali zeleni venec, znak devištva, ampak venec iz slame; in ženin bi moral imeti namesto nageljna, rožmarina in rožen-kravta na prsa pripeto prav mogočno — ko' privo!
Zato bodi vam, zaročenci, a tudi vam, staršem zaročencev, sveta postava: »Ž e -nin in nevesta nikdar sama in brez zanesljivih prič!« Nevesta, če pride k vam ženin v vas, v božjem imenu, toda le vpričo drugih, vpričo očeta ali matere ali drugih zanesljivih domačih! In ko se poslovi, ga ne spremi do hišnih vrat, vsaj sama nikoli ne! Ne bodi ž njim sama in brez prič niti eno minuto ne! Nevarnost je nevarnost. Morebiti sta oba poštena, toda skušnja uči, kakšno grozovito moč ima do človeka bližnja priložnost, in sv. pismo, torej Bog sam, nas resno opominja (Sir. 3, 27.): »Kdor nevarnost 1 j u b i (se je ne cgiba), v njej pogine.« Ne hodi k njemu sama v njegovo hišo, v njegovo stanovanje! Ne trpi, da bi on prihajal k vam, ko si sama doma, n. pr. če moraš ob nedeljah in praznikih, ko so vsi v cerkvi pri službi božji, doma sama varovati. Ne hodi ž njim po gostilnah, na ples, sama na samotne sprehode, na božja pota! Varuj se vsakega shajanja, vsakega pomenka ponoči! Noč ima svojo moč in ponoči je bližnja priložnost še bolj bližnja, še nevarnejša. Kar si imata povedati, pri belem dnevu in tudi pri belem dnevu nikdar ne tako na samem, da vaju ne bi mogel nobeden videti, dasi ni treba vsakemu slišati, če sj imata kaj pametnega povedati.
Morebiti se bo tole komu zdelo pretirano. Toda le takim, ki nimajo nobene ali prav malo življenjske skušnje, ali pa takim

slepcem, ki so pripravljeni, vragu dušo zapisati za — pipo tobaka.
Glej, čemu pa smodnišnice, v katerih hranijo smodnik, dinamit in druge take raz-počne stvari, stražijo vojaki z nabito puško in nasajenim bajonetom? In zakaj ne sme okoli takih reči nihče z ognjem ali z lučjo šariti? Zato — ne res? — ker se drugače lahko zgodi, da se vse vkup v zrak razleti in se pripeti kakšna grozna nesreča. Toda bodi uverjen, da bi bila vsaka druga nesreča malenkost v primeri z neskončnim razžalje-njem, ki se vrže v obraz neskončno Svetemu že z enim samim smrtnim grehom, da molčim o občutnih časnih kaznih, s katerimi ti neskončno Pravični more povračati v zakonskem stanu vse predzakonske grehe.
To treba dobro pomisliti, potem mora vsak pameten človek priznati, da je ta vsestranska čuječnost in opreznost pred zakonom še tisočkrat bolj potrebna, kot so strašeči vojaki okoli smodnika in dinamita.
»Ali včasih morava vendar skupaj priti in se kaj pogovoriti, če ne, kako naj pa vem, kaj da dobim v zakon?«
Dragi častivec sedmega sv. zakramenta, dobro! Da se umeva, ti torej povem, da se ne smeš ženiti ali možiti ne po turško, ne po cigansko, ampak po krščansko. Poslušaj!
Turški ženin vidi svojo turško nevesto, za katero sta zbarantala očeta, prvikrat tisti dan, ko jo vzame. Ali to se pravi: mačka v žaklju kupiti, ne res? Torej vedeti moraš, koga da v zakon jemlješ, ali boš mogel, mogla živeti s tem in tem, s tako in tako. Tvojo časno, velikokrat tudi večno srečo odločuje zakon. Glej, zakona zato ne sme sklepati edinole srce, ampak pamet in srce. Če torej tistega, ki te vpraša za zakon, tako poznaš, da ti mora pamet že naprej povedati, da bo tak zakon le nepretrgana veriga gorja in solza, potem brzdaj svoje srce, da ti ne bo drlo slepo za tvojimi očmi, katerim se dopada le lep obraz, prikupljiva zunanjost.
Če pa tistega, ki te hoče v zakon, še ne poznaš, dobro, potem je dovoljeno, z njim toliko »govoriti«, da se dodobra prepričaš o njegovem dobrem imenu, ni li pijanec, za-pravljivec, vlačugar, preklinjevalec, brezverec itd., sploh, nima li lastnosti, ki bi morebiti iz vajinega zakona naredile kmalu živ pekel. Da, tu moraš oči dobro odpreti, zakon te zveže nerazdružno do smrti.
Ali tudi po cigansko se ne smeš ženiti ali možiti! Cigani, vlačugar ji, roko-mavhi, plaščarji, taka pobirščina se že prej
vkup vlači, še preden se pomoži ali poženi. In prav po cigansko, vlačugarsko in divjaško delajo taki, najsi bodo na kmetih ali pa po mestih, pa magari če imajo cilindre na glavi in zlate ure v žepih in dohtarske titelne pred svojimi imeni in naj bodo ne vem kaj še, ki že pred poroko s svojimi izvoljenkami sami okoli hodijo po plesih in gostilnah, se obiskujejo tako, da so vedno sami skupaj, se dolgo v noč na skrivnem pogovarjajo, ali se oo mestih ponoči za podpazduho okoli prepelja-vajo iz ene kavarne v drugo, po samotnih sprehajališčih, po temnih ulicah itd. Da, včasih taka golazen še poroke ne počaka, kar meni nič tebi nič živita skupaj — naše ljudstvo pravi prav dobro: v pasjem zakonu, in če se naposled vzameta, je to poroka, da se Bogu usmili, da je še ciganska lepši. Žalostna, najostudnejša stopnja modernega divjaštva!
Oh Amerika, oh Aleksandrija, oh Trst, oh Gorica, oh Zagreb, oh Celovec, oh nemški Gradec, oh Dunaj, oh ti umazana tujina, koliko slovenskih mladeničev in mladenk, ki bi bili sicer ostali pošteni, ste že oropali poštenja in dušne lepote in jih često spremenili v najnesramnejšo sodrgo! Človek bi jokal krvave solze in, če bi bil Jeremija, bi zapel tako žalostno pesem, da bi moral kamen solz^ dati!
Torej ne po turško, ne po cigansko, marveč po krščansko! In kako sklepajo zakone pravi kristjani?
Prvič, če ti je človek, ki se ti ponuja v zakon ali ki ga hočeš vzeti, že dobro znan, ne bo treba bogve kako dolgo »govoriti« ž njim, da boš vedela, kako in kaj. Vsako tako prijaznejše »govorjenje« ima edino le ta namen, da taka dva spoznata, ali sodita drug k drugemu, ali ne. — Če ga pa še ne poznaš, dobro, se pa ravnaj po tem, kar smo povedali zgoraj o turškem ženinu in o turški nevesti. A pomni dobro dve stvari! Za to, da se dovolj spoznata, ni treba let in let; vsaj v enem letu se odloči, ali ga hočeš, ali ga nočeš. Če se on obotavlja in ti še noče obljubiti zakona, potem pretrgaj vsako govorjenje ž njim, kajti to bi bilo znamenje, da nima nobenih poštenih namenov s teboj. Ljubova-nje brez pravega cilja in smotra, ki se včasih vleče leta in leta, je pa vedno proti božji volji in običajno bližnja priložnost v smrtne grehe proti sv, čistosti. — Druga pa je: Vse in vsakikrat le ob belem dnevu in nikdar ne popolnoma sama!
Drugič se pa pravi krščanski mladeniči in mladenke potem zaroče, in sicer zdaj po novi cerkveni postavi tako, da si vpričo župnika ali pa dveh prič pod
temi in temi pogoji pismeno zakon obljubijo. Zelo bi bilo želeti, da se ta navada povsodi vpelje. Koliko nevarnosti v greh bi tako izostalo, marsikatero dekle potem ne bi bilo tako neusmiljeno ogoljufano, stan ženinov in nevest bi prišel zopet v veljavo in do časti, vse bolje bi se mogli potem v vsakem oziru pripraviti na važni stan, ki ga žele nastopiti itd.
Tretjič ti je potem dovoljena ta zgoraj opisana čista ljubezen, tudi pošteno dopisovanje, pošteni obiski, poštena znamenja ljubezni itd. Ali še važnejša in še nujnejša je zdaj postava: Vse in vsaki krat le ob belem dnevu in nikdar sama brez poštenih in zanesljivih prič, dokler se
četrtič — ne vzameta.
O, dragi Bog, daj nam takih zakonov! Potem bodo taki zakoni res početek dobrih otrok božjih, svetih in srečnih družin. O, dragi slovenski narod, majhen si sicer, toda če boš pohajal iz takih zakonov, potem te ne bo konec, marveč boš rastel in boš blagoslovljen od presvetega, vsemogočnega Boga, ki ima edini v rokah usode narodov in ljudstev! Vse drugo, kar se zate dela, prav in dobro! Ali če se ne dela predvsem na to, da dobimo dobrih, s krščanskimi načeli prepojenih in poštenih družin, bo vse drugo brez trajnih uspehov. Vsak pa, kdor podira v tebi krščanstvo, ki je edini predpogoj za pošteno življenje, je tvoj ali neumno kratkovidni ali pa satansko zlobni — grobokop.
In še nismo izbrenkali na struno ljubezni; prihodnjič pa zopet kakšno drugo pesmico.
Dr, Ant. Zdešar.
Iz življenja sv. očeta Pija X.
List »The Sentinel of the Blessed Sacre-ntent« meseca septembra 1. 1912. piše:
Iz popolnoma zanesljivega vira smo poizve-celi sledeče dejstvo, ki se je dogodilo v Rimu in ki bo gotovo k temu pripomoglo, da bomo še bolj spoštovali svetega očeta Pija X.
Neki nesrečen in nevreden duhovnik se je združil z urednikom protiverskega časopisa; zanj je napisal danzadnem uvodni članek. Nekega jutra je sedel pri svojem navadnem delu, ko začuti naenkrat, kako ga neka roka na ramo pritisne. Toda ni se obrnil, temveč je pisal dalje. Začuti pritisk v drugo. »E, to nič ni,« reče sam pri sebi, »to se mi samo zdi.« Ko se pa isto zgodi vtretje, se naenkrat obrne in koga zagleda pred seboj?
— Papeža Pija X. Sveti oče mu pravi: »O moj sin, kako bridkost ti delaš Odrešeniku!«
Tudi sedaj še noče nesrečni pisec verjeti prikazni in si prigovarja, da je vse to bila gola prevara. Toda ves dan nato je bil silno razburjen in ni mogel vso noč zaspati. Drugo jutro tega ni mogel več prenašati in se zato napoti v Vatikan. Zahteva, da bi rad takoj govoril s papežem. »Takoj?« mu odvrnejo. »To ne gre tako hitro pri nas!« — »Dobro! Torej mu izročite mojo karto,« pravi prišlec. Karto so papežu izročili in takoj nato so duhovnika peljali k sv. očetu. Ko ga papež ugleda, pravi: »Sin moj, jaz sem te že pričakoval.« In nato sta se dolgo razgovar-jala . . .
Kaj so mašniki.
(Priobčil A. Pohar.)
V P. na Spodnjem Štajarskem deluje neka pobožna Marijina hči apostolsko s tem, da poučuje nevedne otročičke. V izrejo je vzela tudi majhnega fantka, katerega je kaj dobro naučila katekizem. Akoravno šteje fantek šele šest let, odgovarja vendar na vsako vprašanje katekizma tako pametno in jasno, da se mu je čuditi. Na vprašanje, kaj so mašniki, pa ve to-le povedati:
Mašniki to so namestniki božji; služba najvišja jim zročena je, zročeni so jim zakladi nebeški, katere zaslužil Jezus nam je. Oni so naši dušni vodniki, dušni pastirji in učeniki,
oni so sveta Cerkev učeča, dušni zdravniki, naša so sreča. Oni za naše duše skrbijo in nas nebeške nauke učijo, branijo svete vere nam luč. Oni nam dajo nebeškega kruha, dajo nam milosti Svetega Duha, božje zaklade odpirajo nam. To so delivci božjih skrivnosti; oni ozdravljajo dušne slabosti, ko v zakramentu nam zbrišejo greh. Svete, častite so njihove roke, ki blagoslavljajo božje otroke; svete, častite so zlasti zato, ker dajo nam Jezusa rešnje Telo.
One opravljajo sveto daritev in spopolnujejo našo molitev, uslišanje božje prinesejo nam. Naša dolžnost je, da jih častimo in za dušne pastirje molimo. Slušajmo radi, kar nas učijo!
Kdor mašnike sluša, posluša Boga; milost nebeška bo prišla do njega. Kdor pa čez mašnike se pregreši, kazni Gospodovi ne ubeži! Škofe in mašnike bodem častil, dokler na zemlji tukaj bom živ!
A. Pokar.
O ljudskem petju v cerkvi.
(Piše dr. Frančišek Kimovec. — Dalje.)
Zdaj pa nastane vprašanje: Kaj se je doslej pri nas storilo za uvedbo ljudskega petja?
Da bi na to vprašanje mogel dosti določno odgovoriti, sem pregledal — razen prvih dveh — vse letnike našega častitega cerkvenoglasbenega lista »Cerkveni Glasbenik«. To je pač za vsakogar, ki se tega vprašanja sploh dotakniti hoče, neobhodno potrebno. Ni ga skorej letnika, kjer bi se na več mestih ne pisalo po večkrat o ljudskem petju. Že v najstarejšem (III. letniku iz 1. 1880., str. 23), ki mi je bil v dunajski dvorni knjižnici na razpolago, urednik piše za povzdigo ljudskega petja; zlasti priporoča, naj se stare, res narodne slovenske cerkvene pesmi nabirajo, da se požive in ohranijo. Takole pravi med drugim:
»Res moramo obžalovati, da je ravno predcecilijanska doba s starimi napevi naredila — tabula rasa.1 Le še v hribih zapoje kaka stara ženica svojim vnukom pesem, ki se je je bila naučila kot deklica. Čul sem pred petimi leti2 v Z. čez 80 let staro ženo peti svete pesmi, ki jih je znala še od babice.'5 Dalje kot eno uro je prepevala; vse mi je bilo neznano, a marsikaj tako lepo, da mi bode spomin vedno ostal. Tu sem slišal tisti »moli«, po katerem so povsod nekdaj slovele slovenske pesmi, kateri se je pa zdaj skoraj popolnoma izgubil.1 To so tisti
1	To se pravi po domače: do korenin jih je pobrila, popolnoma uničila in pregnala.
2	torej 1. 1875.
2 stare matere.
4 Danes se lahko reče, da je popolnoma
izginil; le še v Beli Krajini se nahaja v bolj oddaljenih krajih in prav stari ljudje po primorskih hribih menda še nekaj takih resnoslovesnih pesmi znajo. Ostali Slovani so pesmi v mollu vsi ohranili, samo mi Slovenci smo jih pod vplivom nemških poskočnic, harmonike in večglasnega narodnega petja popolnoma izgubili in bi jih tudi peti več ne znali, tako se nam je tuji duh nemških pesmi po polju naše narodne pesmi raz-predel; nimamo niti zmisla, niti ušesa več za take
starinski ostanki, ki so za nas izgubljeni, ki jih lahko primerjamo romanskim in gotiškim stavbam, pokvarjenim ali uničenim. Da je nam mar za ohranitev takih starih pobožnih spominkov, priča, da je »Cerkveni Glasbenik« prosil,1 naj se nabirajo, da ne poginejo; priča, ker je v svojih prilogah že enkrat prinesel stare slovenske napeve. Pred sabo imamo lepo kopico zelo starih pesmi,2 celo takih, ki so se pele še pred reformacijo; imamo jih iz 16., 17. in 18. stoletja; radi bi jih priobčili, a bojimo se zopet očitanja, da niso za nas, ker so prežalostne, kar se očita pri-občenim; — tako daleč smo prišli zadnji čas po »veselih« pesmih. Bog daj, da vsi pridemo do pravega spoznanja.«3
V	istem letniku (1880, str. 11) govori P. Hugolin pri III. občnem zboru Cecilijinega društva o ciljih društva in društvo pred podtikanjem braneč slovesno izjavlja: Cilj Cecilijinega društva je: ne odpraviti ljudsko petje, ampak ljudsko petje dvigniti.
V	IV. letniku (1881) priobčuje P. Hugolin jako lepo in zanimivo pridigo f g. Škofica, župnika na Suhorju, zoper glasbo posvetnega značaja. Pridiga je še iz časov, preden se je Cecilijino društvo ustanovilo; pod točko 4. govori za ljudsko petje po cerkvi. Dodatek blagega in za božjo čast vnetega gospoda je posebno važen in zanimiv in kaže, kako so že tedaj nekateri gospodje spoznali, kakšne
napeve, tako smo jo zavozili v eno stran; neverjetno je, kako težka je pevcem izkraja najpreprostejša stvar v molu, dočim je ostalim Slovanom to kakor igrača. Kdaj razumevanje za to vrsto zopet nazaj dobimo, sam Bog ve.
I	To je moralo biti že v II. ali I. letniku.
- Zelo me zanima izvedeti, kje so sedaj? Kdor jih ima, naj jih skrbno čuva, ker jih bomo zelo potrebovali.
II	Zdeti se mi hoče, da pri nas glede glasbenega značaja naših narodnih pesmi še vedno tista zmota gospodari, kakršna je gospodarila glede besedil in vrstic: Dolgo časa se je menilo, da so pesmi, narejene po vzorcu nemških poskočnic (Vierzeiler) prav posebno polne slovenskega
pesmi se v cerkvi zlasti pri sv, maši spodobijo. Takole pravi med drugim:
»Vprašam tedaj grajavce (resne glasbe namreč); Ali veste, kaj je cerkev? Ali veste, kaj je sv, maša? Cerkev je hiša božja, kraj, kjer se Bog časti, torej ne hiša za kratek čas in dobro voljo, ali celo za ples. In kaj je sv. maša? Sv. maša je nekrvava daritev nove zaveze, spomin tiste nekrvave daritve, ki jo je Jezus Kristus na križu opravil. Če se pa pri sv. maši obhaja spomin Jezusovega trpljenja, ali se spodobi pri sv. maši kaj okroglega za ples? Ako so ti oče umrli ali se mati ločili od tega sveta; recimo, da sam ležiš na smrtni postelji, ali boš v takih okoliščinah godce najel, da bi ti eno na skok urezali? Ko bi bil stal pod Jezusovim križem, na katerem je visel sam božji Sin, poln ran in bolečin in pod katerim je stala bolja Mati v srce pre-bodena s sedmerim mečem žalosti: vprašam te: bi se ti pač zljubilo poslušati kako okroglo? — Kdor torej med sv. mašo išče posvetnega veselja, kaže, da Jezusa ne ljubi, da mu za sv. mašo nič mar ni in potemtakem ni boljši od Jezusovih sovražnikov, ki so ga visečega na križu zaničevali.« (Op. uredništva. No, to je pa vendar preveliko pretiravanje. Pomislite naprimer naše pobožne ženice, ki rade poslušajo Riharjeve pesmi, — pa naj bi zaradi tega ne bile nič boljše od Jezusovih sovražnikov!)
Mislim, da bi bilo že samo to dokaza dovolj, da je Cecilijino društvo vedno tudi za ljudsko petje skrb imelo in pa da niso preganjali domačih pesmi, ampak da so se zelo trudili, da bi jih ohranili in med ljudstvom zopet do veljave pripravili. Če so nekaterim napevom iz novejših časov (med njimi je bilo tudi nekaj Riharjevih) v cerkev branili, so storili le zaradi tega, ker so spoznali sami in pred njimi tudi že drugi, da dotične pesmi ne podpirajo duha, ki se morajo v njem tako visoke in strašne skrivnosti obhajati, ampak ia ga ovirajo.
Zato bom izmed tozadevnih, včasih jako obširnih spisov v »Cerkvenem Glasbeniku« le važnejše stvari omenil, toliko, da vsakdo izmed spoštovanih bralcev resnico lahko spozna in se o zgodovini tega vprašanja pouči.
Tako se govori 1, 1884. o splošnem in posnemanja vrednem petju pri prvih kristjanih (št. 7); 1. 1885. na str. 44. in 66., kjer pisa-
duha; prav tako se misli, da so napevi pesmi (tudi cerkvenih) narejeni po vzorcu nemških in italijanskih lahkokrilih napevov s pridodejano sentimentalnostjo prav posebno v slovenskem narodnem značaju zložene, to pa zato, ker tako zelo »v uho« gredo.
telj govori o ljudski pesmi kot vezi med pev* skim zborom in ljudstvom.
V istem letu prinaša list poročilo o VI. občnem zboru »Cecilijinega društva«. Zanimiv je posebno govor blagopokojnega kardinala M i s s i a, ki je malo prej zasedel častitljivo knezoškofijsko stolico sv, Nikolaja v Ljubljani, Novi, glasbeno visoko izobraženi knezoškof kot pokrovitelj društva priporoča ljudsko petje in hkrati zavrača podtikanje, češ, da moderna glasba (t, j. cecilijanci) ljudsko petje zatira. Takole se glasi dotični odstavek znamenitega govora: »Posebno duhovniki naj bi se cerkvenega petja pridno udeleževali. Ugovarja se večkrat, da cecilijanci hočejo iztirati ljudsko petje iz cerkve. No, v ljubljanski škofiji se tega ni bati, ker ljudskega, t. j, skupnega petja ni, kvečjemu pri »Sveto« ali pri kakih litanijah. (Ravno to trdimo mi. Ur.) Po drugih škofijah je skupno petje pri službi božji bolj v navadi.1 Želeti bi bilo tudi pri nas več vdeleževanja navzočih vernikov pri petju, da je le v gotovih mejah. Zato je »Ceci-lijinemu društvu« dolžnost lepe pesmi med ljudstvo razširjati, pa gotovo ne takih, katere Cerkev prepoveduje,« (Ravno to hočemo tudi mi. Ur.)
Takoj naslednje leto je isti visoki vladika na VII. občnem zboru med drugim zopet o isti stvari govoril: »Na deželi bi bilo želeti več narodnega petja. Narodno petje je namreč to, ako ljudstvo samo tudi po cerkvi poje. Moja resna želja je, naj se to čedalje bolj goji. To se bo pa še posebno doseglo, ako se že v šoli otroci podučujejo v cerkvenih pesmih, katere oni lahko pri svojih šolskih mašah prepevajo.2
1 Pa je tudi marsikje tako, da so bili sami naš presvetli knezoškof svoj čas po evharistič-nem kongresu v Dubrovniku izjavili, da če bi imelo ljudsko petje po naši škofiji tako biti, je bolje, če ga ni.
- Seveda šola pri nas ni za razširjenje ljudskega petja nič storila; to pa zato, ker učitelj-stvo splošno ni bilo tega zmožno; pa tudi tisti, ki bi bili mogli, niso hoteli, zlasti potem, ko je skoraj vse učiteljstvo zagazilo v Cerkvi sovražno strujo, ko so vsled tega nasprotstva do Cerkve tudi organistovske službe odlagali; sploh so se šole malo brigale za tisti predpis, naj se v šoli tudi cerkveno petje goji: tri, štiri cerkvene pesmi za silo, marsikje pa še teh ne. Duhovniki pa tudi izvečine niso tega gojiti znali, pa tudi vstopa niso imeli v šoli do petja in pa potrebe niso čutili. — Pa o tem več kasneje, ko bomo govorili o pripomočkih, ki naj nam pomagajo do res dobrega ljudskega petja.
Vsak v svojem delokrogu naj si prizadeva za to. Saj je nekaj veličastnega v tem, ako se po prostorni cerkvi razlega lepa pesem iz toliko grl. Zakaj je bilo dc sedaj še tako malo uspeha, je kriva tudi nevednost.« (S kardinalom Missijem se popolnoma strinjamo. Njegov govor nam je iz srca vzet. Mi ne želimo nič drugega kakor on. Žal, da smo danes — po 28 letih (!) — z ljudskim petjem skcro še ravno tam, kjer smo bili takrat. To ravno opravičuje naše želje, oziroma pritožbe. Ur.)
Leta 1886. razpravlja župnik Janez Tavčar v 8. in 9. številki o cerkvenih ljudskih pesmih iz Steržinarjeve in Lavrenčičeve zbirke (18. stoletje), kjer zlasti to želi, naj bi se jih mladi ljudje naučili in peli.
Leta 1887. se v več številkah poudarja ljudsko petje. Posebej se govori o ljudskem petju po Štajarskem, ki je hvalevredno, samo pomanjkljivo; pisatelj govori v 7. in 8. številki o ljudskem petju in posebej pravi, naj bi vsa cerkev pela latinske odgovore pri petih mašah (str. 63.).
Leta 1888. prinaša prav posebno izvrstne in temeljite članke. V 2. in 3. številki se jako mirno in premišljeno obdeluje vprašanje: »Zakaj naj narod v cerkvi pcje?« in izzveni koncema v željo: naj učitelji že v nežni mladosti lepe stare, res našega in cerkvenega duha polne pesmi v srce vcepijo, naj duhovščina z ljudskim petjem blaži srca vernikov in navdaja s sladko nado. — V istem letniku je natisnjena temeljita razprava o vprašanju: »Ali res propada cerkveno narodno petje in zakaj?« — Razprava je posebno zato važna, ker je sad pastoralnih konferenc v lavantin-ski škofiji iz leta 1887., natisnjena iz končnega zapisnika, ki je vse povzel, kar so vse posamezne konference dognale.1 Poglavitna vzroka propada ljudskega petja sta po tem
1 Zelo mi je žal, da ne morem tega članka celega tukaj napisati; kdor se hoče o tem vprašanju več poučiti, naj poišče dotični letnik »Cerkvenega Glasbenika«.
zapisniku: a) ker cerkveno petje ni ostalo sveto, kakor je bilo še v 17. stoletju,1 b) pritisk ljudstva, zahtevajočega veselih pesmi.2
Leta 1891. piše člankar v štev. 10. in 11. o razmerju med »molitvijo in petjem pri tihi sv. maši« in že takoj v uvodu govori za ljudsko petje.
V letu 1892. in 1895. sta posebno važna pastirska lista škofov baselskega in šent-gallskega o cerkveni glasbi, kjer oba poudarjata (in ž njima »Cerkveni Glasbenika) važnost ljudskega petja. V istem letu 1895. je natisnjen govor P. Ildefonza Schobra, sedanjega generalnega opata benediktincev beuronske kongregacije o koralu kot ljudskem petju.3 V istem govoru se kot stališče, ki se »Cecilijino društvo« ž njim popolnoma strinja, navajajo besede škofa freiburškega, Roosa, ki pravi: »Kjer se koral na pravi način goji, ondi ga verniki radi in hitro umevajo, celo ondi, kjer ga doslej niso poznali; to pa se more s tem razlagati, da ima krščansko ljudstvo tenak čut za vse, kar je sveto in častitljivo.« Krasno sklepa gcreči in učeni benediktinec svoj govor: »Torej pogum, gospoda moja! Sursum corda!4 Kvišku na višavo te reforme nabožne umetnosti svete glasbe. Z apostolstvom take umetnosti izvršujete hkrati apostolstvo duš. Pobožno, gromu slično bučanje tisočerih glasov, od-mevajočih s cerkvenega stropa, bo odmevalo v vesti: Cerkev zopet postane, kar je nekdaj bila: palača narodova, ki nje obok sprejema veselje njegovo in bol, njega težnje in nade,«
(Dalje.)
1 Torej nam bo med pesmimi iz tega časa v prvi vrsti treba iskati podlage za prenovljenje našega cerkveno-ljudskega petja.
- Torej se bo treba upreti pritisku ljudstva in napačnega okusa, kjer še takih pesmi imeti hočejo.
3 Pod naslovom: »Socialni pomen liturgije«.
* Kvišku srca!
Kako smo Slovenci znani tujcem.
Pred kratkim me je obiskal gospod H., Slovak, ki biva sedaj na Dunaju; na Slovenskem je bil sedaj prvič. O svojih vtisih, katere je dobil pri Slovencih, mi je pravil: »Na železnici sem se vozil s slovenskimi fanti, ki so se vračali od meje na dom. Razun dveh so bili vsi pijani. Obnašali so se tako nespodobno, govorili in prepevali tako nesramno, da sem se čudil, kako morejo sopotniki Slovenci take ostudnosti prenašati; žal, da ne
razumem dovolj slovenskega jezika, da bi jim bil zamogel kako pošteno povedati! Posebno sem se čudil, da jih ni ženirala prisotnost duhovnika. Imel sem boljše mnenje o Slovencih, sedaj sem pa prepričan, ako se bodo drugi narodi pogubili z brezverstvom, se bodo Slovenci uničili s pijančevanjem.« Tako go-spod H.
Dobro se še spominjam nekega dijaka na Dunaju, sina vladnega svetnika N., ki bi
si bil kaj rad ogledal slovenske dežele, posebno Gorenjsko in Goriško, ali bal se je slovenskih »nožev«! Slišal je govoriti — tako mi je pripovedoval — da so pri nas jako divji ljudje, ki imajo vedno pripravljen nož, če se pa napijejo, se pa koljejo kakor živina. Do danes še ni prišel na Slovensko; sedaj je že četrto leto v Carigradu profesor. Turških handžarov se ni tako bal kakor pa slovenskih nožev! Ali je res Slovenec hujši od Turka?
Slovenski fantje, mladeniči! Tujci nas poznajo le kot pijance, surovine; od vas je odvisno, da preneha v bodočnosti to mnenje o nas, da bomo kmalu lahko rekli: »Tako je bilo prej, ali sedaj ni več, z Marijino družbo in s Sveto vojsko smo premagali in odpravili te razvade, te nevarne sovražnike slovenskega naroda!«
4. Pohar.
V mescu majniku.
p. p.
i.
Bilo je v mescu majniku, ko je dospela tisto popoldne pošta v našo vas in je iz poštnega voza stopil mlad, gosposko oblečen človek. Svoj amerikanski kovček je oddal poštnemu hlapcu z naročilom, naj ga nese v zgornje prostore poštnega poslopja, ker misli nekaj časa tukaj ostati in stanovati. V tem je že stal gostilničar na pragu in je odpeljal novega gosta v svoje najlepše prostore, da mu postreže. Novi gost je bil sicer neznana oseba, ampak po obleki in obnašanju sodeč, ga je gostilničar presodil za človeka, ki ima in ki se tudi ne bo branil plačati...
V pogovoru se je novi gospod zelo zanimal za razmere v vasi. Z zanimanjem je poslušal krčmarja, ki mu je razlagal, kdo biva v tej, kdo v drugi hiši; kdo je zadnja leta odmrl ali se preselil v tujino; kdo je premožnejši, kdo revnejši v vasi itd. Jedel in pil je tujec malo. Proti koncu pogovora je postal nekam tih in zamišljen. Še preden se je zve-čerilo je cdšel v zgornje prostore in se zaklenil v svojo sobo.
Zgoraj v sobi pa je sedel tujec k oknu in gledal na cesto in preko streh tja čez polja do bližnjih gora, kjer so se zadnji žarki pomladnega solnca hoteli ravno posloviti. Vonj po cvetju se je širil z vrtov in rahel vetrič ga je prinašal gor v sobo. Po cesti so hiteli ljudje kot bi se jim kam mudilo; nekateri posamez, drugi v gručah. Ženske so nosile seboj molitvene knjižice in — zlasti dekleta — zrle nekam veselo in slovesno predse ... Ah, da! Bil je mesec majnik — in ljudstvo je hitelo k šmarnicam. Tam z griča doli je pel veliki zvon in vabil ljudi k večerni pobožnosti. Kako je to milo šlo do duše — to domače zvonenje! Kako je odmeval tisti sveži zvonov glas — tisti znani, ki ga je tujec-Popotnik nekoč v otroških letih prav iz teh doli tako pogostokrat slišal! Kje so tista
leta! Kje so tisti ljudje, tovariši iz tistih let? Pač so večinoma še tukaj — toda leta so tekla, ljudje so odrasli in se izpremenili, nekdanji tovariši ne bodo več poznali tujca Amerikanca in tujec morda ne bo spoznal znancev domačinov ... Ljudje hite mimo, — kdo se briga za moža, ki ob oknu sloni in kj mu je neznansko milo pri srcu!
Še dolgo je sedel ob oknu, tako dolgo, da je pričelo skupaj zvoniti. Cesta se je izpraznila, ljudje so vreli v cerkev. Tudi on bi bil šel, toda bil je truden in čudno otožen. In ljudje v cerkvi bi ga gledali in se motili v pobožnosti. Jutri, pojutranjem se obleče po-domače in tedaj pojde tudi on — domačin med domačine . . . Pojde in pomoli v farni cerkvi, pred kipom Matere božje, pred krstnim kamnom ... In kam še pojde? Na Go-ljavo nad vasjo pojde tudi! Tam gori stoji kapelica s kipom majniške Kraljice. Ob tej kapelici so včasih kot otroci pasli, se igrali in v mescu majniku krasili Marijin kip s prvim pomladanskim cvetjem ... Tja gor pojde in na tem tako ljubem kraju si obnovi spomine otroških let!
In tujec je sedel, pa sam ni vedel, kdaj so se mu zatisnile trudne oči, glava mu je klonila na prsi in sanje so ga ponesle na Go-Ijavo nad vasjo pred kapelico Matere božje majniške.
II.
Vincenc — ali kakor so ga v otroških letih klicali: Cene — je bil odšel s svojimi starši v Ameriko, ko je štel komaj deset let. Oče je bil odšel tja že poprej. Ker je oče znal gladko pisati in brati in imel sploh sposobnost, je bil v kratkem prišel od navadnega delavca do strojnega paznika in imel dober zaslužek. Zato je pisal domov po Ceneta in Cenetovo mater, in vsi trije so si ustanovili v Ameriki drugo domovino. Toda materi novi
svet ni ugajal. Bolehala je in umrla že drugo leto. Tako sta oče in Vincenc živela sama, varčno in priprosto, in premoženje je raslo, zlasti odkar je Vincenc postal močnejši in tudi dobil delo v tovarni. Že je mislil na to, da bi si ustanovil v Ameriki domovino za zmiraj — ko mu nesreča ugrabi očeta. In ta udarec ga je pretresel tako, da je sklenil tujino zapustiti in odpotovati nazaj v kraje, na katere so ga vezali spomini iz otroških let. — Vincenc je cstal v Ameriki veren kristjan, kar se ne more trditi o vseh Ameri-kancih.
Ni čudno, da tujca v amerikanskem kroju nihče izmed vaščanov ni spoznal. Sam se ni izdal, kdo da je, a leta napravijo iz otroka mladega moža, ki nekdanjemu otroku ni kar nič podoben. In tako so vaščani ugibali, kdo bi bil ta mladi tujec, a niti krčmar, niti kdo drugi ni vedel povedati več, kot da je Ame-rikanec in baje zelo bogat.
Drugi dan po svojem dohodu se je napotil na Goljavo in trgal po poti prvo cvetje, z namenom, da po tolikih letih zopet enkrat ovenča Marijo majniško in se tem bolj živo zatopi v nekdanja leta. Kapelica na Goljavi in pa Marija v tronu — si je mislil — me bosta še spoznali kot nekdanjega znanca; ljudje so me itak pozabili... Pol vesel, pol otožen je prišel do vrha hriba. Kako tiho in mirno je bilo vse tu na vrhu! Niti glas ni dospel iz doline gori; le rahel vetrič je pihal čez Goljavo. Kapelica je stala še vedno kakor nekdaj; le da je bila v teh letih nanovo pobeljena in osnažena. Tudi soha Marijina je bila prebarvana nanovo. Marija je zrla z oltarja doli še vedno tako ljubeznivo kakor včasih! In glej! Pridne roke so bile nanosile cvetja in zelenja in ovenčale njen oltar za majnik. Cvetke so bile do malega še sveže; torej je moral nekdo še pred kratkim biti tukaj. Pristopil je k oltarju in položil k drugemu cvetju še svoje; pokleknil potem in pomolil — in bilo mu je tako milo in domače pri srcu, kakor da je otrok med otroci. V spomin si je poklical vsa leta od tedaj, ko se je ločil iz kraja, pa do sedaj, ko je zopet doma, in neka tiha želja mu je prišla, naj bi našel doma zopet mir in srečo, ki je svet navzlic bogastvu nima in ne da. Denarja mu ne manjka sedaj! Ko bi mogel biti še enkrat domačin med domačini in si ustanoviti kje blizu rojstnega kraja mirno življenje: potem bi dosegel — zdelo se mu je — vse, k čemer ga vleče nemirno srce . ..
V takih mislih niti ni opazil, da kleči dolgo časa, niti ni slišal, da po hribu gori doni Marijina pesem iz dveh dekliških grl. Šele ko se je pesem približala, se je zdramil in
poslušal. Bil je napev, kot mu je donel v spominu od nekdaj:
Ti pa, Kraljica majnika, Prosi za nas Jezusa!
Vincenc je postal nemiren. Da sta deklici namenjeni h kapelici, to je bilo gotovo. A maral ni, da bi ga videli. Skril bi se, toda kam? Ven ne sme, ker pesem doni že skcro tik pred vrati. Ali naj se skrije za oltar? Spomnil se je, da izza oltarja pelje lestva skozi vdolbino v podstrešje kapelice. Po lestvi spleza na strop in ostane toliko časa, da deklici odideta . . , Kakor mislil, tako storil. Ko so zadoneli dekliški koraki v kapelici, je bil Vincenc že na varnem.
Deklici sta prinesli seboj cvetja v košarah. Pokleknili sta najprej na oltarjevo stopnico in hoteli moliti. Toda kako sta se začudili, ko sta videli, da je ravnokar moral biti tukaj človek, ki je oltar okrasil s svežim cvetjem . . . Vincenc je s stropa doli slišal vsako besedico, ki sta jo šepetaje govorili med seboj. Tista, ki je bila po glasu poznati, da je starejša, je trdila, da je cvetje pač okusno izbrano, a ne tako okusno razvrščeno. In pristopila je bližje, da nekaj poravna in pcpravi. Potem sta dolgo klečali in molili. Naposled sta vstali in ogledovali okrašeni oltar,
»Kdo neki je donesel teh svežih rožic? Saj bližje kakor midve tu nihče ne stanuje,« je vpraševala mlajša.
»Kdorkoli je bil — dober človek mora biti, ker Marijo ljubi,« je odgovorila starejša.
Tu je vzkliknila druga kakor v strahu;
»Cila, glej — nož!«
Bil je Vincencov nož, ki ga je bil v naglici pozabil na oltarju, ko je porezaval stebelca cvetlicam.
»Poglej, kako lep nož!« je šepetala ena, »celo z zlatom udelan. Čigav je neki? Gotovo nikogar iz naše vasi,«
»Potem mora biti onega tujca iz gostilne,« je trdila mlajša,
»V resnici! Saj je trdil krčmar, da je tujec bogat. Gotovo je prišel gori k Mariji! Kako da ga nisva srečali?«
»Kaj bova z nožem?« je vpraševala mlajša.
»To je gotovo, da ga morava vrniti še danes; ali vsaj vprašati, če je njegov. Franica, ali ga poneseš na gostilno?«
»Cilka, nesi ga ti. Jaz se bojim tujega človeka,«
»Trapica! No, ponesem ga jaz. In če dobim za plačilo tisoč goldinarjev, potem boš jokala in se kesala, da ni sreča doletela tebe,« se je šalila starejša.
Vincenc je spoznal, da sta morali biti sestri.
Ko sta odšli, si je upal s svojega skrivališča. Od daleč je še donela dekliška pesem in se izgubljala v daljavi. Mehko in milo mu je bilo pri srcu, ko je stal ob oltarju in zamišljen poslušal glasove, ki so se izgubljali. Kdo sta bili deklici? Katera je ona starejša, ki mu ima prinesti nož nazaj? Kaj poreče? Kaj naj ji da za plačilo?
Malo pozneje je korakal po nasprotni strani v dolino in — čudil se je sam sebi — duša mu je bila čudno vesela in nič več se mu ni zdelo, da bi bil prišel tujec med tujce, ampak domačin med domačine , . .
Notranjščina lateranske cerkve v Rimu.
dve leti. Ali ste ga poznali? Ali morda — ne zamerite —!«
Krčmarica je hotela vprašati, če ni on morda domačin tukaj, da pozna imena posameznih. Pa si ni upala.
»Poznal? Kajpak da sem ga poznal. To je bilo pred leti. Da, tega je že dolgo.«
In Vincenc je začel hoditi po sobi gori in doli. Čudno mu je bilo pri srcu. Ali ni bilo današnje srečanje v kapelici nenavaden slučaj — neko znamenje za prihodnjost? Rajni Mehle je bil vendar tisti, ki je posodil Vincen-covemu očetu denar, da je ta sploh mogel v Ameriko. In sedaj je Mehle mrtev, žena s hčerami morda revna, Vincenc pa bogat po
III.
Kako se je začudil Vincenc, ko mu naznani tisti večer gostilničar, da je Mehletova Cilka tukaj, ki je prinesla nož, ki ga je naj-brže on pozabil v kapeli na Goljavi.
»Kdo? Mehletova Cilka?« se je začudil Vincenc.
»Da, rajnega Mehleta starejša hči. S sestro Franico sta bili danes na Goljavi in našli nož —.«
»Rajnega Mehleta hči?« je začudeno vpraševal Vincenc, »ali je Mehle umrl?«
»Da. Skala v lomu ga je ubila. Tega je
svojem očetu . . . Ali ni torej današnje naključje nekaj več kot samo naključje?
»Kaj naj porečem Cilki?« ga je zdramila krčmarica, ki je, čudeč se, stala ob strani in opazovala zamišljenega gosta.
»Cilki? Da! Recite, da je nož moj, da se lepo zahvalim ter da se jutri sam zglasim pri Mehletu.«
»Dobro.«
In krčmarica je odšla. Vincenc pa je še dolgo in razburjen hodil po sobi gori in doli in premišljeval, kaj prinese jutrišnji dan. Vleklo ga je, da bi bil šel takoj, toda ni se hotel
prenagliti, ker stvar je premisleka vredna — in jutri je še en dan . . .
Drugi dan pa se je res zglasil pri Mehle-tovih. In dognalo se je, da je Cila tista, ki sta pred davnimi leti skupno z drugimi otroci pasla živino po Goljavi in v mescu majniku nanesla Materi božji majniški izmed vseh otrok vselej najlepših cvetlic , . , In kako čudno, da sta po tolikih letih zopet oba na eninisti dan okrasila Marijino podobo! In kako lepo, da on — bogati Vincenc — pride in se ne sramuje revne družine Mehletove in govori tako vljudno in prijazno kot domačin z domačini!
* * *
Kaj naj še povem? Kaj drugega kakor to, da je bilo zopet v mescu majniku — in sicer leto potem — ko je bila dodelana na Goljavi blizu kapelice lična hišica, kamor sta se imela v kratkem preseliti Vincenc in Cila kot mož in žena. Ko bode poslej vsako leto zabrstil mesec majnik, pač ne bo treba Vin-cencu in Cili cvetja donašati od daleč; zakaj tik pred hišo se razprostira lepo urejen vrt, čigar gredice bodo posejane z najlepšim pomladnim cvetjem — Mariji v čast.
Žalostna slika verske brezbrižnosti ameriških Slovencev.
Tukaj nas je 300 Slovencev, ki delamo večinoma v rudokopih, ker ni tukaj nobenih tovaren. Od novega leta sem delamo vsak dan; zaslužek je različen, kakor ima že kdo delo in srečo. Tu imamo katoliško cerkev in katoliškega duhovnika, ki je pa, kakor večina tukajšnjih faranov, Anglež. Zadnji mesec je prišel v naš kraj slovenski misijonar, da bi nas pripravil na prejem svetih zakramentov za Veliko noč. Misijonar je obiskoval čez dan hiše in stanovanja Slovencev in jih lepo nagovarjal, naj pridejo zvečer v cerkev k verskim pobožnostim in naj bi opravili svoje verske dolžnosti pri tej priložnosti. Žalibog da so bile misijonarjeve prošnje zastonj.
Ponavadi je imel misijonar zvečer ob 7. litanije Matere božje, nato pridigo in potem spoved. Prvi dan nas je prišlo v cerkev iz-
Slovenska naselbina Thomas, W. Va, 1. maja 1913.
med vseh 300 Slovencev samo 5 moških in 6 žensk, drugi večer nas je bilo že nekaj manj in tretji večer nas je ostalo samo še šest vseh skupaj. Kaj smo hoteli, prav veseli nismo bili, ko smo videli, da vera naših rojakov ugaša in da drve v verski propad. Katoliška Velika noč nima več prostora v njih koledarju in njih življenje je na begu od Boga. Slovenski misijonar je vzel versko brezbrižnost in odtujenost od katoliške Cerkve z žalostjo na znanje. Povedal nam je, da je krivo teh žalostnih razmer v slovenskih naselbinah predvsem življenje po ameriških salonih, v katerih izgubljajo naši ljudje svoj denar, poštenost in svojo dušo. Zmolili smo par očenašev za naše rojake, da bi jih Bog na pravo pot pripeljal, pa smo se ločili.
Po »Domoljubu«.
Kdo dobi igro?
(K tozadevni sliki.)
Mladenič in satan igrata. Nevarna igra! Mladeniču gre za življenje in smrt — za večno življenje in večno smrt. Igra je v najres-nejšem trenotku. Mnogo lepih in jasnih podob iz nedolžne mladosti je postavil mladenič na desko, ko je pričel igrati. A v tem trenotku? Precejšnja izguba je že na njegovi strani. Satan mu je uplenil nekaj najlepših podob. Mladenič pa satanu le dve. A vendar poglavitni dve, ki predstavljata napuh in lakomnost. Sedaj pride na vrsto nečistost. Mladenič že gleda, kako bi potegnil črto, da izpodbije z deske podobo nečistosti. Satan to ve. V veliki zadregi je. Preko mize leze pajek. Menda je prišel povedat, da je igra zelo zamotana. Ob mladeničevi strani stoji angel varih. Skrb je razlita po njegovem obličju. Boji se za mla-
deniča in za njegovo življenje. Ista žalost in bojazen se kaže tudi v mladeniškem obrazu. Še ena poteza. Če bo prava? Gori na ste- j brovju se režijo spake, kakor bi že oznanjale bližnjo pogubo. Mladenič že dviga desnico, V očeh mu sije upanje na zmago. Ali bo zmagal? Glej satanovo sovražno oko! Nevoščlji-vost mu je začela še bolj pačiti že itak grozni izraz v obrazu. Kaj, če mladenič zgubi? .., Najnevarnejša satanova podoba je že ugrabljena, in to je — ošabnost. Najimenitnejša mladeničeva slika pa še stoji. Še ena satanova poteza! Kdo bo zmagal? .,. Fantič, pazi se, pazi! Gre se ti za velike reči: nedolžno ali omadeževano mladost, in morda za celo večnost ... Mi se zelo bojimo zate, da te hudobec — ne prekani...
Mladenič igra s hudobcem za svojo nedolžnost in dušo.
mRRIJinD CVETJE
Duhovni darovi
poklonjeni sv. očetu od slovenskih Marijinih družb.
Da bi bili vi videli, kako je bilo to lepo! Če bi bilo mogoče, radi bi pokazali vam vsem — ali vsaj tistim Mar. družbam, katere so duhovne darove vpcslale; kajti tiste, ki niso nič poslale, tudi niso zaslužile nič videti.
In to je — preden kaj drugega veselega povemo — kar moramo najprej potožiti in pograjati. Koliko je družb, ki se na naše ope-tovano opominjevanje niso nič zmenile in niti enega očenaša ob tej priliki ne opravile za sv. očeta ali vsaj o tem nič sporočile! Komaj ena petina vseh druž (ljublj. škofije) se je odzvala. Tako lahke stvarce, ki ne stane nobenega vinarja, na tolikokratno opominjevanje, ne morejo izpolniti, — kaj naj pa potem pričakujemo še kaj težjega! Ali ni za dobre Marijine otroke naravnost veselje, sv. očetu kako ljubav izkazati? Vprašam, kaj pa vendar delate predstojništva tistih družb, ki niso nič poslale, prednice in predniki ter svetovalke? Kako pa opravljate svojo službo, če take lahke in prijetne naloge ne morete izpeljati?
No, zato so bile pa druge družbe toliko
Sanctissimo Patri Pio X.
Sodalitates Marianae e dioecesibus Labacensi, Goritiensi, Lavantina, Gurcensi, Tergestina.
Anno Jubilaei universalis MCMXIII.
Beatissime Pater!
Christi Vicarium in terris summa vene-ratione colentes ac filiali erga Pastorem sub caelo primum amore ferventes, dona gratis-sima Sanctitati tuae offerre optavimus. Humana quidem tenuitas nos terruit, ast oculis conversis in Deum, cuius bonitatis thesaurus est infinitus, atque in beatissimam Virginem Mariam, Matrem nostram, per quam omnia nobis bona proveniunt, fidenti animo ad thro-num gratiae accessimus.
bolj pridne. Poslale so nam velikansko število raznovrstnih duhovnih darov; nekatere pa celo nekaj darov v denarju, katerih pa seveda ni nihče zahteval, ampak to priča le o njih gorečnosti, ker store in žrtvujejo več, kakor se od njih zahteva, dočim se druge še ne ganejo ne.
No, pa menda so še marsikje v ta namen molili, samo sporočili niso nič.
Kljub temu torej, da se je odzvalo razmeroma malo družb, je došlo vendar veliko število darov skupaj.
Kako te darove sv. očetu izročiti?
V	ta namen se je dal napravati lep album: velika, krasno vezana knjiga, ki je imela v sebi 10 listov finega, močnega papirja, Na te liste pa je narisala S. Metodija Šusteršič, usmiljena sestra in učiteljica v Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, prekrasne okraske iz različnih cvetic, med katere so prišle vpisane številke različnih duhovnih darov. Še prej pa je bila z umetno pisavo napisana poklonitev:
Svetemu očetu Piju X.
Družbe Marijine iz škofij: ljubljanske,
goriške, lavantinske, krške, tržaške.
V jubilejnem letu 1913.
Sveti oče!
V	najglobljem spoštovanju do namestnika Kristusovega na zemlji in v otroški ljubezni do prvega Pastirja pod nebom — smo želeli Vaši Svetosti prinesti najljubše darove. Naša človeška revščina nas je sicer strašila, toda zaupajoč v Boga, čegar zaklad dobrote je neskončen, in v preblaženo Devico Marijo, našo Mater, po kateri nam prihaja vse dobro, smo zaupno stopili k prestolu milosti,
A sodalibus Marianis	Marijini družbeniki
Slovenis	slovenski
ex allatis dioecesibus,	iz navedenih škofij,
ad milia quadraginta,	ki jih je okoli štiridesettisoč,
persoluta sunt	so opravili
haec pietatis opera:	tale pobožna dela:
1.	Sacrificia Missae — Sv. maše, 176.000.
2.	Communiones sacramentales — Obhajila, 150.000.
3.	Communiones spirituales — Duhovna obhajila, 140.000.
4.	Visitationes Sanctissimi — Obiski sv. R. T., 110.500.
5.	Horae adorationis — Molitvene ure, 114.000.
6.	Vesperae — Blagoslovi, 10.000.
7.	Rosaria — Rožni venci, 176.000.
8.	Officia parva B. M. V. — Dnevnice, 108.000.
9.	Misericordiae opera corporalia — Telesna dela usmiljenja, 108.000.
10.	Misericordiae opera spiritualia — Duhovna dela usmiljenja, 107.700.
11.	Viae Sanctae Crucis — Sv. križev pot, 120.000.
12.	Litaniae — Litanije, 110.000.
13.	Orationes iaculatoriae — Pobožni vzdihljaji, nešteto.
14.	Mortificationes — Premagovanja, 127.000.
15.	Orationes diversae — Razne molitve, 190.000.
16.	Peregrinationes — Božja pota, 160.
To se je dalo torej krasno vezati — z	katere so — storile prav lepo delo. Lepa je
lanskim letnikom »Bogoljuba« vred — vezava	bila vnanja oblika našega daru; še brezpri-
obojega je stala nad 100 K — in se je izročilo	merno več vredni so bili darovi sami. Moliti
dne 15. aprila pri avdijenci državnemu taj-	za sv. očeta se pravi: moliti za sv. Cerkev,
niku, kardinalu Rafaelu Merry del Valu. Vi-	za razširjanje božjega kraljestva, za zveliča-
soki gospod je sprejel ta dar z vidnim vese-	nje duš.
ljem, da ga izroči sv. očetu samemu.	Zato imajo družbe, katere so se tega dela
Rimski romarji so album videli pri zboro-	udeležile, lahko veselo zavest, da so nekaj
vanju, ki smo ga imeli v »Animi« zadnji večer	dobrega storile. Beg jim povrni! pred avdijenco. To je ena, važna točka, ki zadeva naše
V eni prihodnjih številk hočemo vam	romanje v Rim. O romanju samem pa pri-
vsem pokazati risbo dveh listov iz albuma,	hodnjič kaj več Tako so naše Marijine družbe — tiste,
Prijateljstvo.
Potrebno je dekletom, posebno tistim, ki gredo v mesto služit, kakšno prijateljstvo. Prijateljstvo ali k dobremu ali k hudemu pomaga, po tem, kakršno je: ali dobro ali hudobno. Mlad človek pa večjidel nima ne zadosti luči, da bi dobro od hudobnega znal ločiti, ne zadosti skrbnosti, da bi se hudobnega in nevarnega obvarovati mogel. Torej je potreba, ga v tej reči podučiti.
Med ljubeznijo do bližnjega in prijateljstvom je razloček. Ljubiti moramo vse ljudi, vendar pa prijateljstva ne moremo z vsemi imeti; zakaj prijateljstvo je neka bolj srčna ljubezen enega do drugega. Prijateljstvo obstoji v tem, da si dva človeka svoje misli, želje in nagibe srca drug drugemu razodevata, si tako živo ljubezen izkazujeta ter drug f drugemu pomoč, dobrote, svet in tolažbo delita. Prijateljstvo je ali dobro, ali nevarno,
H. -
ali pa pregrešno, kakor izhaja iz dobrih ali slabih nagibov. Če ljubiš kakšnega človeka zavoljo ničemurnosti ali zavoljo tega, ker se zna dobro posvetno obnašati, tako prijateljstvo je prazno in ničemurno. Če pa ga ljubiš zavoljo kake dobre reči, zato ker ima človek lepe čednosti ali dobro srce ali druge dobre lastnosti, tako prijateljstvo je hvalevredno in dobro.
Prijateljstvo mora izhajati iz krščanske pobožnosti, to je, ti moraš prijatelja ljubiti zavoljo lepih, hvale vrednih lastnosti, ki jih nad njim vidiš. Namen prijateljstva mora zopet biti pobožnost; zakaj prijatelj mora prijatelju, ki ga ljubi, vso srečo in vse dobro želeti. Ker je pobožnost in zveličanje največja in najpotrebnejša dobrota, torej prijateljstvo, ki prijatelju le k časni sreči pomore in pobožnost v nemar pušča, ni povsem pravo
12
prijateljstvo, temveč nekako naravno nagne-nje, ki je dostikrat le nevarno. Prijateljstvo mora spremljati boječnost, to je, da je pobožnost njena postava, in da prijatelj prijatelju iz prijaznosti nič ne stori, kar je zoper pobožnost in zoper božje zapovedi. Varuj se vsakega prijateljstva, ki te ne boljša. Taka prijateljstva, ki niso k tvojemu poboljšanju, znajo sčasoma nevarna postati. Varuj se prijateljstva takih, ki se ne boje Boga žaliti, da bi tebi ustregli in tebi dopadli. Pomni nauk
sv. Ambroža, da oni, ki Bogu ni zvest prijatelj, tudi ne bo zvest prijatelj svojemu bližnjemu. Zvest prijatelj je mogočna pomoč; kdor takega prijatelja najde, najde velik zaklad — pravi sveto pismo. Kadar takega prijatelja najdeš, ne zapusti ga nepremišljeno, tudi ne zavoljo kakšne zoprnosti, ki jo pri njem najdeš; zakaj s prijatelji je treba tudi potrpeti. Kdor s prijateljem noče nič potrpeti, ni vreden prijatelja imeti.
Prošnja in poziv
vsem odsekom »Svete vojske« v Marijinih družbah.
O kresu, 22. junija, je družbeni praznik Svete vojske. »Sveta vojska« naj se sploh imenujejo vsi ti odseki, da bo imenovanje enotno, ker nekateri so ga imenovali »abstinenčni«, drugi pa »treznostni« odsek.
Ob tej priliki se moramo prešteti, da vidimo, če kaj napredujemo, ali kako. Opozorjeno bodi, da je po novi papeževi naredbi god sv. Janeza Krstnika vedno na nedeljo pred sv. Petrom. Torej ne več redno vsako leto 24. junija, ampak letos 22. junija.
Torej tudi za našo stvar prav pripravno. To nedeljo morajo imeti ti odseki in kjer so društva, Ie-ta, svoje občne zbore, pri katerih naj se udje preštejejo, koliko jih je. Imenik naj se pregleda, nezvesti udje izbrišejo, nanovo priglašeni sprejmejo, stari in novi pa zavezo ponove oziroma narede vsaj za eno leto. — Koristno je tudi, imeti ta dan kak nagovor, da se udje znova navdušijo za sveti boj proti strasti pijančevanja. Tak nagovor more imeti tudi kak član (mož, mladenič, dekle), kakor večkrat beremo, da imajo take
govore zavedni fantje in dekleta. Včasih do-denejo tudi kako primerno deklamacijo ali kaj takega.
Število udov obeh stopenj se mora po občnem zboru takoj poslati v Ljubljano ali uredništvu »Bogoljuba« ali Protialkoholni zvezi »Sveta vojska«. Pa ne pošiljati teh poročil kakor lani, celo leto, ampak pošljejo naj se zadnji čas do 15, julija, da se bodo lahko v avgustovi številki že skupno objavili. Če se namreč raztreseno pošilja, nimamo nobenega pregleda. Načelnik društva ali odseka ima skrbeti, da se to gotovo pošlje, in sicer pravočasno pošlje. Iz pregleda teh poročil se bo videlo, koliko Marijine družbe in ž njimi drugi, ki so za to pridobljeni, vrše to najpotrebnejše apostolsko delo.
Vse to velja tudi za ljubljanske Marijine družbe in vse one, ki so se v Ljub- • ljani okoli novega leta pri različnih gospodih v Sveto vojsko vpisali. Na kresno nedeljo se je treba prešteti, nove povabiti in o tem sporočiti, obljubo ponoviti in jo — držati!
Srečna —
Zunaj je kraljeval prekrasni mesec majnik, ptički so se jeli oglašati s svojimi mamljivimi pesmicami ter jih pošiljali tja gori v nedogledne višave pred prestol Kraljice nebes in zemlje. Narava se je odela v svojo krasno, zeleno obleko, po travnikih se je vzbudilo nebroj pisanih cvetk, katere so pričakovale, da pride nežna roka, jih utrga ter ponese na oltar Marijin. Tudi dekleta župnije R. so hotele počastiti Marijo s tem, da se zapišejo v Marijino družbo. In res. Bil je krasen dan meseca majnika, ko je stopala majhna četica belo oblečenih deklet črez trg občine R. proti cerkvi. Na trgu pa je stala velika množica ljudi ter zrla na malo četico, stopajočo za zastave) Marijino. Med to množico je stalo tudi mlado
nesrečna.
dvajsetletno dekje ter zrlo zamišljeno predse. Bila je to Franica Hribarjeva. Vzdramila se je iz svojih misli šele tedaj, ko je v cerkvi veličastno odmeval nadvse krasni in večno lepi slavospev Marijin: »Moja duša poveličuje Gospoda«. — Naglo stopi v cerkev.
Slavospev je bil kmalu odpet. V Franici je vedno bolj dozoreval sklep: tudi jaz moram postati hčerka Marijina; toda — kaj bodo ljudje rekli? Dekleta so zapele: »Na veke zveste, ljuba Mati, ti hčere hočemo ostati«. Tedaj pa je popolnoma dozorel v Franici sklep: .hočem in moram postati hčerka Marijina.
Mesec majnik je minul, minula je tudi poletje, bližala se je zima; listje po drevesih je jelo rumeneti. Franica se je pripravljala na sprejem v Marijino kongregacijo. Vsa radostna je prihitela na dan sprejema belo oblečena z vencem na glavi tja med svoje tovarišice pred oltar Marijin. In zopet je zadonelo po cerkvi: »Moja duša poveličuje Gospoda«, in zopet so zvenele besede: »Na veke zveste, ljuba Mati. . .« Franica je bila srečna, nadvse srečna . ..
Eno leto se je Franica redno udeleževala shodov in skupnih sv. obhajil. Toda zapeljivi svet nastavlja povsod svoje mreže, in nastavljal jih je tudi Franici. Kaj bi v Marijini družbi! Ko boš stara, se vpiši, ne sedaj, ko imaš šele dvajset let! In Franica ni poslušala dobrega glasu, kateri ji je prigovarjal, naj ostane zvesta Mariji, temveč poslušala je slabi glas, kateri jo je izvabljal proč od Marije. In res. Franica je prostovoljno izstopila iz kongregacije Marijine.
Pol leta se je zopet pogreznilo v brezdno večnosti. Franica sedi v svoji majhni mračni sobici, sklonjena nad svojim šivanjem. Težke misli ji rojijo po glavi. Večkrat se ji izvije iz ust bolesten vzdih: »Oh, zakaj nisem ostala v Marijini družbi; zakaj nisem sledila nežnemu, belemu praporu Marijinemu; zakaj nisem hodila po poti, ki je začrtana pravi hčeri Marijini? Sicer bi mi ne bilo treba trpeti zaradi hudobije hudobnega sveta.« Franica je postala nesrečna, nadvse nesrečna ...
To je resnična zgodba iz življenja. Žali-bog, da se ta zgodba na raznih krajih tolikokrat ponavlja.
Dekleta, ne obračajte Materi božji hrbta tako lahkomiselno!---
Bivšemu voditelju Marijine družbe
(č. i. Iv. Gorišeku v Celju).
Narava s cvetjem se odeva, Pomlad prihaja miljena, Veselja duh ves svet preveva In duša hvalne pesmi peva Le naša žalost tre srca.
Sedaj poslavljate se z nami, Kako je bridko to slovo! In mi poslavljamo se z Vami, Poslavljamo se se solzami, Ki iz vdanih src nam vro.
Kaj pač bi težko nam ne bilo, Ko greste Vi, naš učenik, Kaj bi oko se ne solzilo, Srce se v žalosti topilo, Ko greste blagi naš vodnik.
Povrni Bog Vam tisočero Težave, trud, skrbi za nas, Čednosti, nauke, sveto vero, Ki ste dajali jih stotero, Ne zatre nam jih v srcu mraz
Oojili skrbno ste cvetlice, Nikdar utrujeni vrtnar, V težavah vseh za družbenice Je jasno bilo Vaše lice Svareče, miljeno vsikdar.
Pa z Bogom, naš voditelj dragi, Ohrani dolgo Vas nebo! Oj z Bogom, učenik preblagi, Saj snidemo se spet po zmagi Tam, kjer ločitve več ne bo .,.
Prvo rožo Mariji.
Prvo rožo vrtnico, ki se bo razvila, svoji ljubi Materi bodem poklonila.
In ko prvič jo uzrem tam v življenju večnem, ah, kaj pač počela bom v hipu onem srečnem?!
Prva misel jutranja bode k njej hitela, prva želja slednji dan k njej bo hrepenela.
K njej v objem hitela bom v sreči prebogati, in moj prvi bo pozdrav:
»Moja ljuba Mati!« —---
Cilka.
SlovensKi misijonar;
10501etnica zmage sv. križa med Slovani.
Letos praznujemo 1600 letni jubilej zmage krščanstva nad poganstvom; ta jubilej se imenuje tudi Konstantinov jubilej, ker je cesar Konštantin pred 1600 leti razglasil prostost krščanske vere. Praznujemo pa še drugi sicer manjši, a za nas zelo važni jubilej. Letos je minulo 1050 let, odkar sta sv. Ciril in Metod iz Konštantinovega mesta Carigrada ponesla sv. križ med Slovane ter tako začela svoje misijonsko delovanje med Slovani. Središče njunega delovanja je bilo na Morav-skem in v Panoniji, ki je bila na sedanji zahodni ogrski planjavi in segala tudi v sedanjo vzhodno Štajersko. S svojim misijonskim delovanjem sta slovenska apostola posegala tudi med Slovence, vzgojila mnogo slovenskih misijonarjev ter skozi naše dežele potovala v Rim.
Na Velehradu na Moravskem se vršijo letos v proslavo 1050 letnega Ciril-Metodo-vega jubileja velike slavnosti, slavnostna božja pota in slovesni shodi. Slovesnosti so se začele dne 14. februarja, na smrtni dan sv. Cirila in bodo trajale do praznika sv. Kle-menta dne 23. novembra. Dne 14. februarja je velika množica romarjev pristopila k skupnemu sv. obhajilu, potem so bile skupne molitve za zedinjenje razkolnikov, ob desetih pa slovesna sv. maša za ude Apostolstva sv. Cirila in Metoda in za cerkveno zedinjenje. Podobne cerkvene slovesnosti so bile dne 6. aprila, na smrtni dan sv. Metoda; tudi ta dan je bila slovesna sv. maša za ude Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Še večje slavnosti bodo dne 5. julija, ko praznujemo god sv. Cirila in Metoda. Ta dan bo po skupnem obhajilu slovesna procesija s sv. Rešnjim Telesom, ob desetih pa slovesna sv. maša za ude Apostolstva. Dne 6. julija bo romarski shod za može, 8. julija za duhovnike, 9. julija za matere in otroke, 10. julija za Marijine družbe in tretji
red, 11. julija za mladino, 12. julija pa za najstarejše romarje, namreč za one, ki so se udeleževali velehradskih slavnosti leta 1863. Dne 27. julija bo glavni shod in občni zbor Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Velike slavnosti bodo še 15. avgusta, 28. septembra in 23. novembra. Ob vseh teh slovesnostih se bodo darovale sv. maše v namen Apostolstva in za žive in mrtve ude te bratovščine. Pri tej priložnosti naj še omenimo, da se vsako leto bere na Velehradu najmanj šest sv. maš za ude Apostolstva.
Ker sta sv. Ciril in Metod s svojim misijonskim delovanjem razširjala in utrjala sveto vero tudi med Slovenci, zato se gotovo spodobi, da se tudi Slovenci spomnimo letošnjega jubileja. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda je izdalo za ta jubilej dve zelo lepi času primerni igri, da se bodo mogla tudi naša katoliška društva, posebno pa Marijine družbe, tega jubileja spomniti s primernimi prireditvami. Prvi igri je naslov »Slovo apostolov«. V treh kratkih dramatičnih slikah se predstavlja, kako se sv. Ciril in Metod pripravljata na misijonsko pot in se poslavljata od Carigrada; igra je sestavljena za samomoške vloge, je zelo kratka in v vsakem oziru lahka. Druga igra z naslovom »Skrivnostna zaroka« je prirejena za samoženske vloge; igra je zelo živahna in zelo spodbudna. V obeh igrah se lepo proslavlja moč sv. križa. Upamo, da se bodo naša katoliška društva, posebno pa Marijine družbe rade kaj potrudile za proslavo važnega jubileja, Najlepša proslava tega jubileja pa bo, če v letošnjem letu vsak po svojih močeh kaj storimo za napredek »Apostolstva sv. Cirila in Metoda«, ki z molitvijo in miloščino pospešuje napredek katoliške vere med Slovani ter tako nadaljuje misijpnsko delo sv. Cirila in Metoda,
Usmiljenke v Odrinu.
Usmiljenke imajo v Odrinu velik zavod, v katerem deluje 24 sester, med njimi tri Slovenke. Zavod je posvečen lurdski Materi božji in se po nji imenuje zavod »Marija Lurd«. Sestra Marija Jožefa, prednica tega zavoda, nam je poslala zanimivo poročilo in milo prošnjo, katero tukaj objavljamo.
»Leta 1881. so sveti oče Leon XIII, naše sestre iz Zagreba poklicali v Odrin, da tam ustanovijo zavod, ki naj bi pospeševal zedi-njenje razkolnikov s katoliško Cerkvijo, vzgajal žensko mladino ter zbiral in oskrboval si-
kaj v Odrinu, v Sofiji, Plovdivu 111 Malem Trnovu. V našem zavodu je dekliška ljudska šola in osemrazredna ženska gimnazija, oziroma učiteljišče; deklice, ki dobro dovršijo to šolo, dobijo spričevalo, s katerim lahko dobijo učiteljsko službo v Bolgariji. Sirote učimo in oskrbujemo zastonj ter jim preskrbimo službe. Prvih 20 let se je tukaj veliko delalo, ker je zavod dobival podporo od Propagande v Rimu in od drugih strani; zadnja leta so te podpore postajale vedno manjše ali celo prenehale, potrebe so pa vedno večje in življenje
Slovenske usmiljenke v Odrinu.
rote iz katoliških ali sploh krščanskih (torej tudi iz razkolniških) družin v Bolgariji in Tra-ciji. Sveti oče so ravno zato izbrali zagrebške usmiljenke, ker so bili prepričani, da so slovanske sestre najbolj sposobne za ta misijon. Z velikimi žrtvami materne hiše v Zagrebu in tukajšnjih sester se je ta zavod vzdrževal 32 let. Ves čas je bil naš zavod zavetišče sirot, imele smo jih po 50 ali še več, sedaj jih pa ne moremo sprejeti več kot 30. Veliko deklic se je tukaj povrnilo v naročje katoliške Cerkve, veliko se jih je posvetilo redovniškemu življenju, postale so usmiljenke, v veliko korist naših bolgarskih misijonov tu-
vedno dražje. Zato zadnja leta nismo mogle za sirote toliko delati kakor bi rade. Že pred petimi leti smo mislile, da ne bomo mogle več vzdrževati tega misijona, toda velika želja našega vrhovnega predstojnika M. Seiger-šmida, da se tukaj še dalje dela za cerkveno zedinjenje, je premagala velike ovire. Naša materna hiša v Zagrebu je za našo misijonsko hišo vzela posojilo 250.000 kron in s pomočjo še nekaterih dobrotnikov smo na mestu prejšnje stare turške hiše, v kateri so sestra doslej stanovale, sezidale velik nov zavod; dovršen je bil leta 1911. V Bolgariji in Traciji so se veselili te prenovitve in mislili smo,
da bo mogel zavod leta 1912. razširiti svoje delovanje ter preboleti velike žrtve, tcda 'jubi Bog je drugače odločil.
Vojska je bila napovedana in začelo se je obleganje Odrina. Od 250 učenk, katere so se zglasile, jih je prišlo samo 60, in sicer največ sirot, ki nič ne plačajo, le 23 je bilo takih, ki plačajo celo ali pa samo polovico plače; pa tudi od teh ne bo mogoče od vseh dobiti plačila, ker so nekaterim očetje padli v vojski, drugi pa ostali brez zaslužka. Tako smo ostale to leto brez dohodkov, stroški za hrano in za oskrbovanje hiše so bili pa zelo veliki. Kako mi je bilo to bridko med obleganjem, tega ne morem popisati. Šest mescev sem morala preživljati v hiši 92 oseb, a vse je bilo tako drago in predrago. Med obleganjem je poskočila cena moke od 70 vinarjev na 3 krone, cena soli do 23 kron, fižola do 10 kron, olja 12 kron, riža 4 K pri kilogramu itd. Morala sem vse vzeti na upanje, da sem mogla preživiti otroke in sestre ter pomagati nesrečnim revežem, ki so vedno trkali na naša vrata. To veliko nalogo sem izvršila, kolikor sem mogla, a sedaj moram plačati dolg 7000 K in prosim iz dna duše za pomoč. Pa ta poskušnja ni bila še zadosti. Dve grozni topovski krogli sta zadeli naš zavod in nam napravili nad 6000 K škode.
Ne morete si misliti, v kakih stiskah se nahajamo. Od nikoder ni pomoči in zdi se nam, da bomo morale hišo prodati in zapustiti ta misijon, ako kmalu ne dobimo pomoči, da plačamo dolgove. Naša materna hiša v Zagrebu nas ne more več podpirati, ker je že preveč zadolžena. Prosim Vas torej, ozrite se na našo stisko in se nas usmilite, kolikor Vam je mogoče!
Naj še nekoliko omenim o našem delovanju med obleganjem. 13 sester se je popolnoma nesebično brezplačno posvetilo strežbi ranjencev, med njimi tudi Slovenka sestra Restituta Pahernik; še zdaj strežejo bulgar-skim in turškim ranjencem v Odrinu. V za-vcdu so sestre in nekatere deklice nepre-
stano brezplačno šivale za bolnišnice, in ko so nam dva in pol mesca nad glavami žvižgale krogle, so se pri nas vedno izvrševala dela krščanske ljubezni. Med bombardiranjem, ki je trajalo dva in pol mesca, je okoli 230 oseb pribežalo v naš zavod, ker je naša hiša trdna in ima varne obokane kleti; največ je bilo avstrijskih državljanov in nekoliko krščanskih družin raznih narodnosti. Pri nas so se skrivali tudi trije konzuli, namreč avstrijski, francoski in nemški. Storile smo vse, kar smo mogle in prepričana sem, da se nas bodo dobri ljudje usmilili ter nam pomagali iz te stiske.
Sedaj bi morale najprej plačati dolgove in popraviti, kar so nam razdejale topovske krogle, potem pa si preskrbeti sredstev, da se preživimo do prihodnjega šolskega leta, V novi veliki Bolgariji se nam odpira obširno polje za naše delovanje, samo če bi imele kaj pripomočkov. Iz mnogih krajev nam že pišejo duhovniki, naj sprejmemo sirote, katerim so očetje padli v vojski, matere so pa že prej izgubile; otroci sami objokani kličejo, da jih sprejmemo, pa ni mogoče, ker še teh sirot, kar jih je že sprejetih, skoraj ne bo mogoče vzdrževati. Med obleganjem so morale sestre našim sirotam iz cunj šivati obu-talo, ker jim nismo mogle kupiti čevljev, tudi obleko in perilo smo jim morale šivati iz starih krp.
Mislim, da bodete po vsem tem lahko spoznali pretežavni položaj našega misijona in nas boste podpirali. Prepričane smo, da bodete poslušali milo prošnjo hrvaških in slovenskih sester, ki se tako daleč od domovine žrtvujejo za zveličanje duš. Me se pa bomo vedno spominjale dobrotnikov pred našo Lurško Gospo.
Priporočam naš zavod v molitev in \ dobrohotno podporo.
S. Marija Josipa, prednica.
Zavod »Marija Lurd« v Odrinu, dne 28. aprila 1913.«
Prijateljem bosenskega misijona.
Majhna ustanova velikega pomena. Kdor potuje po velikih mestih, n. pr. v Italiji, se čudi krasnim stavbam in umetnijam, ki so tam nakopičene. Ljudje poprašujejo, kdo je to postavil, kdo si omislil tako umeten načrt, kdo plačeval stroške za tako dovršena dela. V omikanih krogih se uče po širnem svetu imena slavnih ustanovnikov, saj so se sami ovekovečili, tako pravijo knjige, s svojimi
stavbami, spomeniki, umetnijami. Kdor bi ne vedel za imena takih duševnih velikanov, velja gotovim krogom za neomikanega. In vendar, kako hitro bo minula tudi ta slava in čast! Ako prej ne, s sodnjim dnem bo konec te slave, ako niso bila dela njihovih rok v božjo čast in v blagor in rešitev duš.
Vsakemu človeku je v srcu prikrita želja, naj bi ne bil pozabljen, naj bi ostalo njegovo

ime v ljubem spominu dolgo, dolgo, mnogim, mnogim. Kajne, tudi tebi, ljubi čitatelj, je tako pri srcu? Pozabljen biti je nekaj bridkega, Da torej ne bo pozabljeno tvoje ime, ne le na zemlji, ampak tudi v večnosti ne, te vabim, da se pridružiš posebni ustanovi v prid bosenske mladine. Kakor je že mnogim znano, je kupljen v bližini Sarajeva lep prostor za Marijin dom; ta bo namenjen bosenski mladini, zlasti dijakom, rokodelskim pomočnikom, trgovskim uslužbencem. Zdaj stoji tam še turška baraka. To bo treba podreti in postavil se bo Marijin dom z dvorano, s kapelico za Marijine družbenike in z vsemi potrebnimi prostori za 400—500 mladeničev. Krog Marijinega doma bo vrt s sadnim drevjem, z igrališčem itd.
Mnogi naših prijateljev imajo že delež tega vrta. Kupili so kos bosenske zemlje, en kvadratni meter ali več, in sicer z namenom, naj bi jim ta prostorček veljal za nebesa. A prostorčki so bili precej dragi, ni si ga mogel omisliti vsak.
Danes nas vabi oče Puntigam, naj stopimo med ustanovnike opeke, ki je bo treba za zgradbo Marijinega doma. Vsaka opeka za ta dom stane deset vinarjev. Poslal nam je pole, na katerih je narisanih 100 opek s številkami.
Na vsaki poli je 100 opek, K vsaki opeki se napiše ime dotičnega, ki to opeko ustanovi, Vsak otrok zmore 10 vinarjev in njegovo ime ostane vpisano med ustanovniki Marijinega doma za bosensko mladino,
Bosenski odbor v Ljubljani se nadeja, da bodo tudi zvesti bogoljubi, zlasti Marijini otroci radi sodelovali pri tem bogoljubnem delu, Razpošljemo torej s 1, junijem na vse Marijine družbe take pole za opeko, in sicer po štiri; za vsak stan mislimo po eno: za može, fante, žene, dekleta. Iskreno prosimo preč. gg. voditelje, naj poverijo zanesljivemu možu, oziroma ženi, dekletu po eno polo. Ko je pola nabrana, se odda g. voditelju, ki jo pošlje uredništvu »Bogoljuba« z denarjem vred. Pole bodo poslane v Sarajevo, kjer bodo spravljene v Marijinem Domu. »Take pole potujejo že širom dežela in mnogo zanimivega nam pripovedujejo, ko se vrnejo v naše roke,« pravi oče Puntigam, Nekje so imeli letos o veliki noči misijon za kaznjence. Pri odhodu misijonarja je izročil eden izmed nesrečnih kaznjencev napisano polo z 10 kronami za opeko rekoč: »Tudi mi kaznjenci hočemo prispevati za Marijin Dom v Sarajevu. Saj tam bo obvarovan marsikateri mladenič zapeljevanja, da ne bo prišel tako daleč kakor mi.«
Druga pola je bila nabrana od male deklice. Ni prej mirovala, dokler ni imela 100 deklic na poli zapisanih. Denarja si niso izprosile pri starših, ampak privarčevale so si od svojih slaščic. »En teden ne bomo jedle cukerčkov Mariji na ljubo, pa bomo imele vsaka 10 vinarjev,« tako je predlagala v Marijinem vrtcu in vse so ji pritrdile.
Tretjo polo so nabrali vojaki v neki vojašnici, četrto bolniki neimenovane bolnišnice.
Kar so mogli drugod, to bomo mogli tudi mi. 10 vinarjev je sicer mal denar, hitro ga potrosimo, še ne zmenimo se včasih zanj. A če si ga odtrgamo od svoje zabave, od slaščic, pijače, tobaka ali cigaret ali kakorkoli, je dar velik in dopadljiv pred božjim očesom.
Kdo bi tu ne hotel, ne mogel sodelovati?!
Kdor ni prejel pole in bi rad eno prevzel za nabiranje, naj se blagovoli obrniti z navadno dopisnico na Bcsenski odbor Ljubljana, Alojzišče, Poljanska cesta, Koj jo dob; brezplačno.
Naše prve pole so že polne. Nekje je neki Marijin otrok bil tako vnet, da je začel prodajati opeko po 1 K ali da je napisal več dobrotnikov kakor je številk v polah.
Tega pa prosim, nikar. Kdor da 1 krono, kupi 10 opek, njegovo ime se vpiše v 10 pre-

delčkov, ako pa mu to ni všeč, lahko vpiše le obe začetni črki svojega imena. Zakaj tako? — Zato, ker je glavna stvar, da so vse pole polne in jih potem odpošljemo v Marijin Dom; drugi vzrok je ta, da je račun mnogo lažji in enostavnejši, ako je na vsaki poli natančno 100 številk. Tukaj je natisnjen mal vzorec take pole, ki je seveda večja in lepo rdeča, kakor opeka. Zgoraj je natisnjeno: Nabral je
to polo.........V to vrsto se naj zapiše
ime dotičnega ali dotične, ki se je trudila z nabiranjem ali pa se zapiše n. pr.: »Marijina družba deklet v Št. Jerneju na Dolenjskem«. Na prazne opeke, ki nimajo številk, se lahko zapiše kraj dobrotnika, n. pr.:
19. Jožefa Sirk	
iz Vel.	Lašč
Še eno moram pripomniti. Piše se lahko s svinčnikom ali s črnilom. Ako se kaj po-maže, je sicer škoda, a ni treba zavoljo tega pole sežgati ali stran vreči. Vozniki, ki vozijo opeko, tudi nimajo nedeljskega oblačila in zidarji se tudi umažejo, ko zidajo z opeko. Torej, kolikor mogoče, pazimo na pole, da se ne pokvarijo. Ako se pa kaj umaže ali narobe zapiše, pa ni treba krega ali zamere. Glavna reč je, da čim preje zberemo vse pole in jih odpošljemo napolnjene in naložene z opeko doli v našo ljubo Bosno.
Kdor je prejel polo in je ne more napolniti, naj jo mirno vrne. Ne bo nobene zamere. Saj vemo, da je v nekaterih krajih težavno. Seznam nabranih pol bomo potem prinesli skupno koncem leta.
Ker se opeka poleti lažje prevaža, ko so suhe ceste, prosimo, da se naberejo tudi naše opeke kar mogoče pred jesenjo; tedaj je navadno deževno, in v dežju živina preveč trpi pri vožnji.	M.
razgled
Po svetu.
Zdravje sv. očeta Pija X. se je izdatno izboljšalo, vendar so zdravniki svetovali, naj se ne lotijo nobenega posla, dokler popolno ozdravljenje ni zagotovljeno. Zdaj ni nobene nevarnosti in je upati, da bo zdravje zopet stanovitno.
Zahvalnica. Na binkoštno nedeljo je bil slovesen »Tedeum« v zahvalo za ozdravljenje svetega očeta Pija X. Zadnji čas so sv. oče že zopet mogli sprejeti v avdienci več kardinalov in Škotov, — romarjev pa doslej še ne.
V katoliško Cerkev je bil sprejet v Jeruzalemu dne 12. aprila patriarh nezjedinjenih Sircev; enako sta prestopila h katoličanstvu dva druga sirska škofa: eden je bil škof v Damasku, drugi pa je bil svoj čas škof v Jeruzalemu,
Kardinal Vanutelli pri Ozanamovih slavno-stih v Parizu. Dne 23. aprila se je pripeljal v Pariz kardinal Vanutelli k odkritju spomenika, ki so ga postavili Frideriku Ozanam, ustanovniku Vin-cencijeve družbe. (Roj. 23. aprila 1813, umrl 1853.) Kardinala so sprejeli na kolodvoru številni cerkveni dostojanstveniki in zastopniki svetnih oblasti. Množice so kardinala burno pozdravljale. Slavnosti so se obhajale 25., 26. in 27. aprila.
Kraljeva družina in Konštantinska slavnost. Dne 4. maja se je v Madridu na slovesen način obhajal Konštantinski jubilej. Navzoča je bila tudi
kraljeva družina. Kralj Alfonz XIII. je dal na terasi svoje palače napraviti velikanski križ, ki je bil na slavnostni večer bajno razsvetljen. Tud' kraljeve palače so bile razsvetljene.
Znanstven zavod za vodo- in zemljepisne nauke nameravajo ustanoviti ogrski jezuitje na Reki. Stroški so proračunani na pol milijona kron. Patri bodo imeli obenem cerkvene govore v cerkvi sv. Vida.
Najstarejši kapucin P. Ingenuin je umrl v samostanu Dieburg v Porenju. Dosegel je starosl 95 let; imenovali so ga radi mladeniške živahnosti pater »Immergriinn«. Kot duhovnik in redovnik je praznoval mnogo jubilejev; lani je imel »biserno« mašo, 1. 1908. pa biserni jubilej (70 letnico) redovniškega življenja. Pripadal je tirolsko' renski provinci.
469 tožnikov. Zoper soc. demokraški list »Cri du Peuple« je vložilo 469 francoskih duhovnikov tožbo, ker je dolgo časa obrekoval duhovščino v provinci Bretagne. Odgovorni urednik je bil obsojen na globo 4690 frankov.
Premislili so se. Po mnogih francoskih mestih so zopet poklicali izgnane redovnice v bolnišnice. Zdaj se je premislilo že tudi mestno zastopstvo v Parizu ter predlagalo, naj se »v imenu svobode« zopet povrnejo usmiljene sestre v pariške bolnišnice. V »imenu svobode« pravijo —
v resnici pa so jih prisilili k temu bolniki in zdravniki, v prvi vrsti pa denarni oziri; kajti poprej so plačevali za eno usmiljenko 200 frankov, za svetne strežnice so pa imeli povprečno po 1100 frankov stroškov, dasi bolniki z njimi niso bili zadovoljni.
Za zgled so nam katoličani v Nemčiji. Rojak ob Ruhri v Nemčiji piše med drugim tudi tole: Katoliške šole in Cerkev korakata tu roko v roki. Vsi šolski otroci so obvezani, da se udeleže šolske sv. maše sleherni dan. Lepo je videti cele roje otrok, ki dannadan polnijo cerkve, kjer pred poukom skupno s svojimi učitelji molijo. O katoličanih se je izrazil neki svobodomiselc: »Katoličanov ni moč ugnati, ker jim vraste vera v kri in srce.« — Tudi društveno ž i v 1 j e -li j e je jako važno. Ondi ne ustanavljajo društev samo za število in parado, za zabavo in veselice, ampak vsaka večja prireditev je združena tudi s skupnim prejemanjem sv. zakramentov.
500 žena in vdov iz okraja Bretagne na Francoskem je vložilo ugovor, ker je veri sovražna vlada odpravila tudi mornariške kaplane. Pritožujejo se, da njih možje in sinovi ne morejo zadostiti verskim dolžnostim, ker ni več duhovnikov na ladjah. Poslanci, katerih srca še niso popolnoma okamenela, so se zganili in je upati, da bo pogumno ženstvo doseglo uspeh in da se bo vlada ozirala na krepko krščansko žensko organizacijo.
»Belo suženjstvo.« Čedaljebolj se oglašajo svarilni klici zoper izseljevanje deklet v Ameriko. Prišli so na sled groznim zgodbam, da so namreč celo osebe, ki bi morale skrbeti za javno varnost in nravnost, zapletene v kupčijske zadeve s človeškim mesom, ker prejemajo od zloglasnih trgovcev bogate nagrade za pomoč pri satanskem delu. Dognano je, da pade v peklenske kletke največ deklet iz vzhodnopruskih pokrajin, iz Italije; veliko je med temi nesrečnicami mladenk s Poljske, s Slovaškega in Ogrskega, pa tudi iz drugih avstrijskih dežela. Katoliški časopisi v Ameriki se obračajo do dušnih pastirjev po Evropi in prosijo, naj bi svoje vernike, zlasti pa one deklice, ki sanjajo o ameriškem raju, posvarili in poučili, v kake brloge utegnejo zabresti, ako se podajajo samostojno čez široko morje.
Starček — konvertit. Angleški list »Tablet« poroča o 98 letnem anglikanskem duhovnu, ki je tri dni pred svojo smrtjo izrekel željo, da bi bil rad sprejet v katoliško Cerkev. John Cooper, tako se je pisal, je bil poprej vodja večjega zavoda, in se je spreobrnil, ker je bral spise New-vnana.
Odjenjali bodo. Zadnjič smo omenjali, kako hudo se godi nekaterim duhovnikom na Portugalskem, ki so v preiskovalnem zaporu, pa ne vedo zakaj. Zdaj se je začela javnost zanje potegovati, in sicer na Angleškem. Vojvodinja Bed-ford je obiskala jetnišnice v Lizboni ter je nato
v angleških in francoskih listih objavila ostre napade zoper portugalske razmere. To je pomagalo. Na Angleškem vlada splošna nevolja zoper početje portugalske grozovlade.
Kitajska vlada in katoličanstvo. Kitajska vlada je dne 18, aprila ukazala vsem mandarinom, da sporoče krščanskim cerkvam, naj se 27. aprila opravi povsod služba božja za prospeh države in da naj se te službe božje vsa oblastva udeleže. To je prvi ukaz, ki kaže, da so tudi na Kitajskem nastopili za katoliško Cerkev boljši časi.
Predsednik kitajske republike je zelo naklonjen katoličanstvu; imenuje se Juanšikaj, Njegova mati je sprejela pred kratkim krščansko vero in se dala krstiti.
Po domovini.
Premeščeni so bili čč. gg.: Valentin Mihelič, administrator na Koč. Planini za kaplana v Čr-mošnjice; Frančišek Skvarča, kaplan v Črmošnji-cali za župnijskega upravitelja na Planino; fgn. Oberstar iz Boh. Bistrice v Sodražico; Viktor Kragl iz Sodražice v Boh. Bistrico; Josip Bambič iz Polhovega gradca na Koroško Belo; Frančišek Sedej s Koroške Bele v Polhov gradeč. — V stalni pokoj je šel č. g. Nikolaj Križaj, župnik v Ovsišah. — Župnija Smlednik je podeljena č. g. Nikolaju Siazinski, župniku na Črnučah; župnija Srednja vas v Bohinju pa č. g. Antonu Golf, župniku v Strugah. — Odlikovanje. Za kn. šk. konzi-storialnega svetnika je bil imenovan č. g. dr. Fr. Perne, profesor in katehet na drž. gimnaziji v Kranju.
Dvajsetletnica. Dne 28, aprila je praznoval duhovni svetnik Simon Zupan 20 letnico svojega pastirskega delovanja na Ježici pri Ljubljani, K'jub častitljivi starosti 69 let oskrbuje vzorni g. župnik brez duhovnega pomočnika še vedno čvrsto in čilo nemajhno župnijo. Bog daj svoj blagoslov še v bodoče!
Dunajski Hrvatje, ki jih je okrog 5000, bodo dobili svojo cerkev, kjer bodo imeli svojo službo božjo. Kot duhovni voditelj je imenovan č. g. Mi-liovil Pintar, duhovnik v Avguštineju.
Krasen dar je prejela hrvatska cerkev v VIL okraju na Dunaju. Prestolonaslednikova soproga vojvodinja Hohenberg je poklonila dragoceno monštranco, obloženo z briljanti.
Posvečenje novega poreško-puljskega škofa dr. Pederzollija bo na praznik sv. Petra in Pavla v baziliki sv. Justa v Trstu. Slovesnosti bodo prisostvovali vsi škofje goriške nadškofije.
Proslava Konštantinskega jubileja v Gorici je pokazala, da krščanstvo v mestu še ni zamrlo. Dne 10. maja je bilo mesto sijajno razsvetljeno. Le par hiš znanih judov in liberalcev je delalo izjemo. Razsvetljena so bila tudi uradna poslopja in vojaški kazino.
V katoliško Cerkev je bila sprejeta na Viču pri Ljubljani dne 7. majiiika po šmarnicah gospa Elizabeta Bauer z dvema otrokoma. G, Bauer je rodom z Ogrskega ter je bila protestantinja. O biukoštih je prejela zakrament sv. birme. — Med birmanci v Ljubljani je bil tudi 28 letni Karel Kilzer, ki je lani prestopil v katoliško Cerkev.
Zmaga krščanstva nad poganstvom. V spomin 1600 letne zmage krščanstva in svobode svete katoliške Cerkve so imeli 29. aprila ljubljanski gg, bogoslovci primerno slavnost. Navzoče je bilo mnogo svetne in redovne duhovščine. S to proslavo so združili tudi 1050 letni spomin, odkar sta sveta brata Ciril in Metod iz Konštantinovega mesta Carigrada prinesla sv. križ med Slovane \n postavila temelj krščanski omiki med Slovani.
Zavod za revno mladino. V soboto, dne 10. maja so v Trstu blagoslovili in položili temeljni kamen za zavod, ki bo nudil varno zavetje okrog 200 dečkom in mladeničem ljudskih in srednjih šol. Namenjen bo novi zavod zlasti otrokom onih revnih pomorščakov, ki se ne morejo baviti z vzgojo. Zavetišče se bo imenovalo »Collegio Andreano«.
Pozor! Zadnji čas razpošiljajo (najbrž zastonj) in razpečavajo kranjski lutrovci krivoverske knji-žure in lističe med ljudi. Tudi protestantovsko sv. pismo so tuintam dobili. Vse te stvari je založila neka angleška krivoverska družba. Kakor že večkrat, opozarjamo tudi zdaj na to nevarnost ter priporočamo, naj najdejo vse te in enake tiskovine zasluženo mesto v gorki peči. V Ljubljani so se udeleževali nekateri šolski fantiči celo protestantovskega pouka, seveda brez vednosti staršev. Ljubljanski starši, ki so čez dan zaposleni, naj se vselej prepričajo, kje hodijo njih otroci, da ne zabredejo v nevarne zanjke;
Sv. misijon za Slovence na Nemškem. V Gladbecku na Westfalskem je bil od 1. do 6. maja misijon, ki so se ga udeležili tudi Slovenci. Sveto spoved je opravilo 512 Slovencev. Dva Slovenca sta nagloma umrla za pljučnico ravno, ko se je misijon začel. Zabavljala sta — žal — baje rada čez take izredne pobožnosti. Kaplan Tensundern, ki deluje med Slovenci, se je učil slovenščine v Vipavi. Čast možu, ki se toliko trudi za naše domačine!
Goriška nadškofija. Kanonično umeščen za župnijo Kamnje je bil 22. aprila preč. g. Anton Plesničar, dosedaj župnik v Kožbani. -— V K a 1 u se je obhajal sv. misijon. — Miren pri Gorici: Mirenski grad je bil 23. aprila razsvetljen. Nabivanje zvonov je oznanjalo, da se prihodnji dan blagoslovi temeljni kamen za naselbino čč. gg. lazaristov na gradu. Vernikov se je nabralo pri tej slovesnosti veliko. Dobrodošli čč. gg. lazaristi na Goriškem! — Sveti misijon v Grgarju so obhajali. Udeležba je bila velika. Cerkev skoraj vedno polna poslu-
šalcev. Ljudstvo je bilo svetih dni veselo. Želeti je, da bi nauki čč. oo. misijonarjev sad obrodili! -— V Vrtojbi pri Gorici je umrl 7. maja preč. g. Edvard Štrekelj, tamkajšnji vikar. Bil je duhovnik mirnega in plemenitega značaja. Rodil se je 13. marca leta 1862 v Gorjanskem na Krasu; v mašnika je bil posvečen 29. avgusta leta 1886. Kot kaplan je služboval v Komnu in Rihenbergu. V Vrtojbi je pastiroval kot vikar celih 16 let. Pogreb je bil veličasten. Pokojnemu naj sveti večna luč! — Novomašniki. Iz goriške škofije bodo letos peli novo sv. mašo naslednji gg.: Slovenci: Anton Mrevlje iz Križa, Kari Reja iz Biljane in Peter Dom. Butkovič iz Sovodenj. Italijana sta dva, in sicer Sikst Arian in Hilarij Scarabelli. — Za tržaško škofijo je Slovenec g. Jožef Glažar iz Rojana ter Italijana Blaž Selin-ger in Al. Dalceggio. — Za krško škofijo Hrvat g. Luka Turato.
Krška škofija. (Celovec.) Prezentirana je župnija Obirsko dosedanjemu župniku v Lipi nad Vrbo g. Ivanu Nagel. — Župnija Breza dosedanjemu tamošnjemu provizorju g. Leopoldu Kasl. — Župnija Št. Peter pri Grabštanju dosedanjemu tamošnjemu provizorju g. Francu Šenk, ki je bil dne 1. maja slovesno umeščen po svojem dekanu premil. proštu g. Gregoriju Einspielerju iz Tinj. — Nižji redovi (minores) so se delili v Celovcu v bogoslovski cerkvi na praznik presv. Trojice, dne 18. majnika t. 1. — Višji redovi in mašniško posvečevanje se bo delilo v celovški stolnici v dneh 6., 9. in 13. julija, začenši vselej ob 7. uri zjutraj. — Prestavljeni so gg.: kaplan Franc Krasna iz Prevalj v Doberlovas; začasni župni upravitelj Blaž Wolfel iz Slov. Plajberka kot kaplan v Pre-valje; župni upravitelj g. Rok Tajnko iz Obir-skega v Lipo nad Vrbo. — Nastavljen je kot provizor v Apačah g. Anton Esenko, vpokojen mornariški kurat. — Provizorjem v Št. Lovrencu nad Spodnjim Dravogradom je nastavljen g. Al. Seybald, ki je doslej pastiroval v Tajhlu. Župnija je bila 20 let brez svojega duhovnika in se je sooskrbovala iz Št. Janža na Ojstrici, Novi gospod je, žal, slovenščine nevešč in vendar biva lepo število Slovencev v tej jezikovno mešani obmejni župniji... — Stalno vpokojeni so gg.: Jožef Svaton, dosedanji župnik v Št. Vidu v Podjuni, ter se je naselil kot misar v Škofičah ob Vrbskem jezeru. — Franc Katnik, župnik na Brnci; nastanil se je v svoji rojstni župniji na Zilski Bistrici. Župnijo Brnco začasno sooskrbuje g. Andrej Sadjak, župnik v Št. Lenartu pri sedmih studencih. — Razpisana je župnija Črna do 3. aprila; župnija Št. Vid v Podjuni do 18. aprila.
Duhovne vaje za dekleta so bile od 14. do 18. aprila v prav prijazni cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Udeleženk je bilo približno 400—500.
Večina udeleženk je prenočilo v lepo prenovljeni in zelo snažni romarski hiši. Bile smo v vsem od spoštovanih ondotnih štirih sester kar najbolje postrežene. Udeleženke se čutimo dolžne se zahvaliti preč. gg. misijonarjem za njih trud, pa tudi zgoraj imenovanim sestram za njih prijateljstvo. Bog plačaj! — Hvaležne Marijine hčere.
Sveto leto. Odpustki svetega leta 1913. se v ljubljanski škofiji prejmo, če se obiskujejo župne ali druge cerkve, v katerih se opravlja redna služba božja, n. pr. pri ekspoziturah, v samostanskih cerkvah, ne pa, če se obiskujejo navadne podružnice, kapele, tudi ne, ko bi ondi bival kak duhovnik. Obiskati se mora šestkrat ista cerkev. Spovedniki pa smejo bolnikom itd. obisk cerkva tudi olajšati, n. pr. da jim dovolijo obisk bolniške kapele itd. (Podobno je gotovo tudi po vseh drugih škofijah.)
Red v cerkvi. Piše se nam: Opaža se po več ljubljanskih cerkvah, posebno v frančiškanski, da je pri glavnih vratih zadaj vedno taka gneča moških, da se ne da priti skozi njo ter se radi tega marsikateri došlec obrne, zapusti cerkev in ostane morda še celo brez maše. Pri vratih stoje torej ljudje nagneteni, dočim je sredi cerkve veliko praznega prostora; a ljudem je takorekoč zaprta pot do njega. Z ozirom na to je nujno potrebno, da se ta napaka na en ali drugi način odpravi.	M, K.
Umrla je rimska romarica Ana Pečarič, ki nam je na potu zbolela, na svojem domu v Beli Krajini. Priporoča se romarjem in vsem drugim «• pobožno molitev!
V Dvoru smo pokopali te dni blago gospo Uršulo Zurc. Ugledna pokojnica, teta gospoda državnega poslanca Ignacija Žitnika, je bila dolgo naročnica »Bogoljuba«. Izguba te nepozabne do-brotnice nas je bridko iznenadila. Pokojno gospo priporočamo v blag spomin.
Ptujska okolica. Neusmiljena smrt je nagloma stegnila svojo koščeno roko po rimski romarici Mariji Kotnik, število 261, skupina 12. Umrla je v sredo, dne 23. aprila. Pogreb je bil v petek, dne 25. aprila popoldne na mestno pokopališče. Sprevoda se je udeležila Marijina družba z zastavo in mnogo ljudstva in tudi par rimskih romaric jo je spremilo na zadnji poti. Služila je 23 let v deželni hiralnici v Ptuju, V Marijino družbo je bila sprejeta med prvimi leta 1898. Udeležila se je rimskega romanja popolnoma zdrava. Na potu domov pa si je na neznan način zastrupila ustnice in po hudih bolečinah vdana in mirno v Gospodu zaspala. Priporočamo umrlo vsem v pobožno molitev!
Ptujska okolica. Velika žalost je zadela mino-ritski samostan in celo župnijo sv. Petra in Pavla v Ptuju, ko nam je neusmiljena smrt pobrala
ljubeznjivega in delavnega kaplana č. g. P. Man-sveta Zohrer. Rojeni so bili dne 12. maja 1864 v župniji Device Marije Snežne na Velki blizu Mu-reka. Ljudsko šolo so dovršili doma, gimnazijo v Mariboru; vstopili v red oo. kapucinov in bogoslovje v Celovcu. Posvečeni so bil dne 21. avgusta 1887 od krškega knezoškofa. Kot kapucin so bili nastavljeni prvič v Celovcu, potem na Zgornjem Štajerskem. Kot superijor so bili na centralnem pokopališču v Gradcu. Potem so prestopili k minoritom, prišli za kaplana v Ptuj, bili prestavljeni na Dunaj in zopet nazaj v Ptuj. Lansko jesen, ko so se peljali na spoved, so se spla-šili konji in so se zvrnili s sveto popotnico. Od tega časa so bolehali in le kratek čas ležali. Umrli so v četrtek dne 20. februarja. Pogreb je bil v nedeljo, dne 23. februarja po večernicah. Cerkveni govor so imeli vlč. g. Jožef Flek, prošt v Ptuju. Sprevod so vodili minoritski provincijal z Dunaja ob udeležbi 26 čč. gospodov, tudi iz sekovške škofije. Ljudstva je bilo na tisoče po ulicah in trgih. Sprevoda so se udeležili učenci in učenke ljudske šole v ptujski okolici in uradniki vseh uradov mesta Ptuja, ptujski veteranci in tudi od drugih krajev, celo iz Srednjega Štajerskega ter veliko kmečkega ljudstva iz celega ptujskega okraja. Tako velikega sprevoda še ni bilo v Ptuju. Rajnega gospoda je vse ljubilo, staro in mlado, v šoli so bili ljubeznjiv katehet, otroci so letali okoli njih kot bučelice okoli svoje kraljice. Kot spovednik so bili znani daleč naokrog. Na dom k bolnikom so radi hodili na spoved; celo v hriboviti Kicar in Mestni vrh je bilo njihovo veselje. Zelo radi so hodili bolnike tolažit in obiskavat. Vse jih je rado imelo, celo drugo-verci, in od vseh strani so bili spoštovani. Torej priporočamo blagega č. gospoda vsem v pobožno molitev in v trajen spomin. Naj v miru počivajo!
Iz Kozjega na Štajerskem. Tukaj se je vršila prav slovesna tridnevna pobožnost vednega češčenja sv. Rešnjega Telesa od 14. do 16. svečana. Vse tri dni so bile vsak dan po dve peti slovesni sv. maši in dve tihi ter po dve pridigi. Zvečer ob petih so bile slovesne večernice. Častilcev vednega češčenja je bilo vedno v cerkvi in tako se je častilo in molilo Najsvetejše vedno do pozne noči. Vseh obhajancev je bilo okrog 2000. Lepo število, ker naša župnija šteje okrog 1700 duš. Bogu bodi potoženo, da je nekaj tudi takih, ki so liberalnega in protestantovskega duha in so hrbet obrnili Kristusovemu vabilu ter se norčevali iz sv, obredov. Slovesen sklep tridnevne po-božnosti je bil dne 16. svečana ob 5. uri na večer. Pobožnost sta vodila dva čč. gospoda kapucina iz Krškega. Srce Jezusovo pod podobo belega kruha v najsvetejšem zakramentu naj jima stotero poplača njih trud!
Marijine družbe.
Ustanovitev dijaške Marijine družbe v Pazinu (Istra). Na posebno slovesen način je bila prvo nedeljo meseca maja t. 1. ustanovljena Marijna družba za dijake c. kr. hrvatske gimnazije v Pazinu. Kot družbena cerkev določila se je tamošnja frančiškanska cerkev, posvečena Materi božji od obiskanja. Sam presvitli gospod dr. Andrej Karlin, škof tržaško-koperski, blagovolil je prevzeti ustanovitev družbe. Na predvečer so pozdravili družbeniki Presvetlega v samostanskem oratoriju. Ta pozdrav bo ostal dijakom v posebnem spominu, ker si je dal Presvetli vsakega družbenika posebej predstaviti. Na dan slavnosti je imel Presvetli ob 8. uri šolsko sv. mašo za vse dijake c. kr. hrvatske gimnazije. Med sv. mašo je sviral orkester gimnazijcev. Po sv. maši so prejeli vsi družbeniki — 91 po številu — iz rok Presvetlega sv. obhajilo. Nato je bil blagoslovljen nov kip sv. Alojzija, določen za družbeni (veliki) oltar. Po slovesnem govoru na dijaštvo in nebrojno ljudstvo, ki je prihitelo od blizu in daleč k slavnosti, počel je ginljivi obred sprejemanja v Marijino družbo in proglasitev predstojništva. 60 mladeničev je bilo sprejetih za prave člane, 31 ostalih so še kandidatje. Ko so se na prsih toliko dijakov zasvetile svetinjice, postalo je marsikatero oko rosno. Po končani cerkveni slavnosti je bil slovesen izhod družbenikov in Presvetlega iz cerkve v samostan, oziroma v samostansko obednico k skupnemu za-jutreku. Po popoldanski službi božji ter posvetitvi Srcu Jezusovemu so priredili družbeniki na čast Presvetlemu ter povabljenim odličnim meščanom v samostanski obednici slavnostno akademijo, ki je izpadla na splošno zadovoljstvo. Vodstvo družbe izročeno je frančiškanskemu samostanu, ki je tudi njeno ustanovitev povzročil.
Čatež ob Savi. Binkoštne praznike smo imele duhovne vaje za dekliško Marijino družbo. Govori so bili res nekaj lepega in resnega in udeležba je bila še precej polnoštevilna; tudi fantov je nekaj poslušalo. Veliko lepih in tudi prav resnih naukov smo sedaj dobile; dal Bog, da bi se tudi po njih ravnale in še tudi nove in mlajše k temu pridobile!
Prihova. Naša dekliška Marijina družba obhaja letos petletnico svojega obstanka. Sprejetih je bilo v tem času ravno 200 članic; od teh se je 10 omožilo, 8 je bilo izbrisanih, nekaj jih je v tujini v službi, okoli 170 jih doma pridno deluje. Od začetka sovražena, obrekovana in zasmehovana, kakor vsaka dobra reč, — je sedaj naša Marijina družba po petletnem obstanku premagala vse ovire in uživa pri vseh poštenjakih mnogo spoštovanja, ugleda in časti. Do ugleda so ji pripomogli posebno veličastni nastopi, prireditve in 4 odseki, katere smo ustanovile. Prvi je
za pogosto prejemanje sv. zakramentov in za češčenje sv. R. T., da se na glas moli vsako nedeljo pred tabernakeljnom, posebno prvo v mesecu. Drugi odsek je za olepšanje cerkve. Tretji odsek je treznostni ali abstinenčni. Četrti je pevski, ki skrbi obenem za razširjanje »Bogoljuba« (pride jih 110 v našo faro) in drugih dobrih časopisov. (Prav pridni! Ur.)
Sv. Barbara v Halozah (Štajarsko). Izvan-redno veselje je zadnjo nedeljo prešinjalo naša srca. Vse je bilo v zastavah, miloglasno zvo-nenje se je razlegalo po naši fari, in glasno grmenje topičev je naznanjalo, da se nekaj iz-vanrednega pripravlja. In kaj je bilo? V nedeljo, dne 4. maja, so preč. g. dekan Kralj iz Zavrča blagoslovili novo krasno izdelano zastavo mla-deniške Marijine družbe. Z mladeniško navdušenostjo so fante bodrili, naj se v velikem številu zbirajo pod novo zastavo. Nato je bila slovesna sv. maša, katero so služili domači g. župnik ob asistenci sosednih gospodov duhovnikov. Tudi naša godba je imela častno nalogo, katero je tudi prav dobro izvršila. Nekateri so imeli na prsih Marijine svetinjice. Tako je prav!
Št. Rupert nad Laškim. Dekleta tukajšnje Marijine družbe so priredile na belo nedeljo pri podružni cerkvi Marije Device Snežne na Svetini krasno igro »Dve materi«. Igra je jako dobro uspela. Igra se je vršila v prostorih svetinske šole, za kar bodi prisrčna hvala gospodu nad-učitelju in načelniku. Posebno pa se imamo zahvaliti našemu vrlemu g. organistu J. Polancu, ki se toliko trudi za blagor mladine,
Dunaj. V trajnem spominu nam bo ostala zadnja Marijina pobožnost tukajšnjih deklet v loretski kapelici avguštinske cerkve. Pobožnost je vodil vlč. g. A. Snoj, ki nam je v prekrasnih besedah dal navodil za čednostno življenje v tujini. Slučajno je bil tudi urednik »Bogoljuba« navzoč ter nas tudi v par besedah okrepil za našo stanovitnost v dobrem na tujem. Te mesečne pobožnosti za dekleta so bile takorekoč po-skušnja, bi li bilo vredno ustanoviti na Dunaju Marijino družbo, in kot je mnogoštevilna udeležba vselej pokazala, se je ta poskušnja za slovenske mladenke častno iztekla, kajti bilo nas je okrog 250—300. Me dekleta pa sedaj nič srčneje ne želimo, kot da bi se nam prav kmalu nudila priložnost se zbirati v Marijini družbi, ki nam je bila obljubljena.
Komen. Prvi majnik smo imeli pri nas izredno slovesnost. Blagoslovili smo novo zastavo Marijine družbe. Pri blagoslovljenju je kumovala blag. gospa Frančiška vd. Kovačič, ki je med zabijanjem žebljev izročila celo družbo v varstvo Marijino. Po blagoslovu je bila zelo primerna veselica z bogatim vsporedom v dvorani kat. slov. izobraževalnega društva. Dekleta so igrale težko pa lepo zgodovinsko igro »Not-
burga«. Nekaj posebno lepega je bila živa slika ob koncu igre,
Ribno. Pred kratkim je v Ribnem pri Bledu umrla Frančiška Bohinjec, članica Marijine družbe. Ranjka je obiskovala ter izvršila katoliško višjo dekliško šolo v zavodu sv. Jožefa v Sarajevu. Spričala svedočijo, da je vse razrede dovršila z odliko. Bila je res zelo nadarjena in izobražena na umu in na srcu. Pa nemila smrt tudi njej ni prizanesla. Dobro pripravljena ter popolnoma vdana v božjo voljo je zapustila to solzno dolino. Sveti naj ji nebeška luč! Dobri materi vdovi, kateri je Bog zdaj vzel vse otroke, naše iskreno sožalje!
Harije pri Trnovem na Notranjskem, Le malokdaj »Bogoljub« kaj piše o Marijini družbi iz Harij. Pa nikar ne mislite, da Marijine družbe ni več pri življenju! Vse pod solncem ni tako kot si voditelji žele, pa boljše je že kot je bilo pred tremi leti, ko je mladi voditelj pričel voditi družbo. — Na vnebohod so dekleta igrale dve igri v šoli: »Pri križu« in pretresljivo igro »Smrt pravičnega«. Vmes so vpletle nekaj Marijinih in narodnih pesmi. Tudi smo slišali dve deklamaciji. Že zdavnaj ni bilo toliko ljudstva pri igri kot ta dan.
Osek (Goriško). Prva članica tukajšnje Marijine družbe je zapustila svet ter se preselila v boljšo večnost. Umrla je dne 15. maja Jožefa Ma-rinčič iz Vitovlj iz zelo ugledne hiše. Bila je zelo vneta članica ter si je vedno štela v veliko čast, da je članica Mar. družbe. Pokojnica je bila zelo zdrava in močna, a pretečeno zimg> se je močno prehladila, nakar se jo je polotila vodenica, ki jo je tudi spravila v prezgodnji grob. Pogreb je bil zelo lep! K zadnjemu počitku jo je spremljalo zelo veliko ljudstva, vrhutega domači Orli v kroju in pa okoli 80 članic Mar. dr. iz Oseka in Črnič v belih oblačilih. Ob odprtem grobu je izpregovoril č. g. kaplan Iv. Mozetič iz Črnič krasne besede v siovo in članice pevke so zapele pesem-žalo-stinko. V najlepših letih — šele 18 let stara — je zapustila svet, toda njen spomin bo pač še dolgo ohranjen med nami. Kako je bila pač pri vseh priljubljena, se je opazilo zlasti na tem, da ni nihče zapustil suhega očesa pokopališča. Tudi dragim domačim mora biti to v veliko tolažbo, dasiravno vemo, da je ta izguba vse zelo zadela. Prepričani smo, da ona sedaj Boga gleda ter prosi v nebesih za svoje domače, a tudi za vse Marijine družbe!
Sv. Jurij ob Pesnici. Led se začenja tajati tudi v naši župniji, mrzla srca se ogrevajo in vse to se imamo zahvaliti našemu prečastitemu gospodu župniku. Imamo večkrat nauk za Marijino družbo in vsakdanje sv. obhajilo, vsak prvi petek je slovesna služba božja in jih pristopi lepo število k sv. obhajilu, ravnotako tudi prvo nedeljo v mescu. Vsako prvo nedeljo po večernicah
imamo skupno molitveno uro v čast Najsvetejšemu. Imamo tudi Marijin vrtec, — Poskrbeli so nam tudi nove orgije. — Dne 14, maja smo imeli celodnevno češčenje Najsvetejšega. Ljudje so pridno zahajali častit presveto Rešnje Telo, čeravno je bil delavnik. Dekleta Mar. družbe so stražile presveto Rešnje Telo in molile iz knjige »Večna molitev«.
Šmarje pri Jelšah. Naša Marijina družba je o binkoštih obhajala štiriletnico svojega obstanka. Mnogo se je v tem času v naši župniji spremenilo in izboljšalo. Potom Marijine družbe se je močno razvilo pogostno prejemanje sv. zakramentov, ki je življenje in moč vsake Marijine družbe. Življenje v družbi je lepo in vzgledno, kar se pozna tudi po tem, ker vsako leto par boljših deklet vstopi v samostan. Brez pomanjkljivosti pa ni nikjer, najbolj nam še pač manjka prave (sestrinske) ljubezni, katere ni nikoli preveč, ampak vedno — premalo. Sedaj je pa zadela družbo bridka izguba, ker je izgubila svojega skrbnega in požrtvovalnega voditelja, ki so nam Marijino družbo ustanovili in jo skozi štiri leta tako vzorno vodili. Koliko hvaležnosti smo jim dolžni v prvi vrsti kot skrbnemu voditelju in izkušenemu svetovalcu, ki so s svojo blago besedo in lepim zgledom toliko mladih src nagnili k pravi pobožnosti in ljubezni do Marije!
Rečica ob Savinji. Na praznik Kristusovega Vnebohoda smo imeli slovesen sprejem v Marijino družbo. Došli so k nam preč. g. dr. Hohnjec iz Maribora. Že na predvečer je bilo spovedo-vanje deklet in pete litanije. Drugo jutro smo imeli slovesno opravilo; pridigo so imeli naš č. g. voditelj. Sveto mašo pa so imeli preč. g. dr. Hohnjec in med sv. mašo sv. obhajilo. Pri drugem opravilu pa so imeli pridigo preč. g. dr. Hohnjec. Popoldne so se zbrala družbena dekleta v šoli, nakar se je družba začela pomikati iz šole proti cerkvi med slovesnim pritrkavanjem zvonov s križem in zastavo. V cerkvi so imeli slavnostni govor preč. g. dr. Hohnjec. Nato se je začel vršiti sprejem v družbo. Veselo in ginljivo je bilo videti 207 belo oblečenih deklet, izmed katerih je 152 nanovo obljubilo zvestobo Mariji. Zatem smo imeli pete litanije in nazadnje »Te deum«. Našim dobrim Rečičanom ostane ta dan v trajnem spominu.
Vače, Naša dekliška^Marijina družba je za letošnji majnik napravila pešizlet v Čemšenik, kjer nas je vlč. gospod župnik in duhovni svetnik Jos. Zelnik nadvse prijazno sprejel in postregel. Po pridigi in slovesni sv. maši sta domača in naša Marijina družba pristopili k sv. obhajilu, nakar smo slovesno prepevali lavretanske litanije. V cerkvi smo opazovali najlepši red in snago ter krasno opravo. Vse je pričalo o neumornem trudu in požrtvovalnosti. Članice domače Marijine družbe so nam priredile veseloigro »Pri go-
spodi« v še nedodelanem Društvenem Domu, za čegar zgradbo se gosp. svetnik ne straši nobenih žrtev in stroškov. Igrale so prav naravno, da smo se iz srca nasmejali. Očaral nas je dekliški čveterospev, ki je tako nežno in fino zapel par narodnih pesmi, da bi tega v teh hribih nihče ne pričakoval. Hvala vlč. gospodu svetniku in domači Marijini družbi za ves trud in prijaznost. Za dež, ki nam je nagajal, se nismo zmenili. Prepričali smo se, kako je koristno, če se Marijine družbe na tak način druga drugo obiskujejo. S tem se dviga zavest in gorečnost. Naša Marijina družba se je v Čem-šeniku prav nazorno prepričala, kako velikega pomena za krščansko življenje in napredek v cerkvi in zunaj nje je ravno Marijina družba in da rodi trud in delo, ki ga je ž njo imel goreč dušni pastir, res najlepše sadove.
Št. Rupert na Dolenjskem. Letos prihaja k nam 55 »Bogoljubov«, lani jih je bilo le 33. (Zares malo za tako župnijo! Ur.) — O sv. Neži, naši drugi zavetnici, so imela dekleta Mar. družbe skupno sv. obhajilo, potem pa so priredile v čast sv. Neži in v spomin 16 stoletnice osvoboditve sv. Cerkve lepo igro »Sv. Neža«. Procesije o veliki noči so se udeležile vse s prižganimi svečami. — Važnejša novica pa je, da obhaja Mar. družba letos desetletnico. Ustanovili so jo tedanji gosp. kaplan Zore; prvi sprejem so imeli gospod gen. vikar J. Flis dne 26. aprila 1. 1903. Sprejetih je bilo 101. Desetletnico smo dostojno obhajali. 13. aprila je bil slovesen shod, pri katerem je bilo nanovo sprejetih 28 deklet; 27. aprila pa so imela dekleta lepo prireditev s tem-le sporedom: Deklamacija, igra »Smrt Marije Device« in prizor »Marijina hči pred nebeškimi vrati«. — Odseke imamo štiri: treznostni, časnikarski, olepševalni in odsek apostolstva. Vsi odseki, kakor družba sama, imajo mesečne seje. (To je hvale in posnemanja vredno. Ur.) — Žalibog, da gre toliko deklet v Ameriko, kjer jih pogosto zadene časna, še večkrat pa dušna nesreča.
Iz Škocijana pri Mokronogu. Naše duhovno življenje se osredotočuje predvsem v Mar. družbah. Dekliška družba šteje zdaj 186 članic. Bila je pa malodane popolnoma v razpadu. Toda oživela je zopet. Sprejetih je bilo 8. decembra preteklega leta 64 novih deklet. Za letos je dozdaj priglašenih 32 kandidatinj. To kaže, da živimo. In delamo? Tudi. Redni mesečni shodi, skupna sv. obhajila, evharistični, pevski, abstinenčni, iz-selniški odsek, zlasti pa lep zgled in apostolsko delovanje med tukajšnjim ljudstvom —- to je naše delo in naša moč. Na višku nismo še v vsakem oziru, pa hrepenimo in težimo za tem. Mlade-niška družba je bila skupaj z dekliško ustanovljena, pa je tekom časa popolnoma usehnila. Manjkalo ji je skrbnega vrtnarja. Mlačnost in nemarnost njenih udov sta jo položila k počitku.
— a ne večnemu. Že klije nova iz usehlih korenin, Majhna je še, a vendar je. Upajmo, da jo zima in mraz ne vzameta ob prvem cvetju, ampak da se to cvetje zdravo ohrani in rodi trajen sad. Ta naš up je toliko polnejši, ker se že šolski otroci v vrtcih pripravljajo na Marijini družbi.
Sv. Gora pri Litiji. Duhovno življenje v naši župniji se je začelo dvigati; predvsem koraka z lepim zgledom naprej naša dekliška Mar. družba. Sedaj šteje skupno 61 članic in štiri hospitantinje. Na Svečnico je bil slovesen sprejem v družbo; 28 deklet je bilo sprejetih. God druge družbene patrone sv, Neže smo obhajali s slovesnim shodom in skupnim sv, obhajilom. — Naša družba obstoji že devet let, a do letos ni imela svoje zastave. Družbe, ki so k nam prihajale na božjo pot, so dohajale z lepimi zastavami, a naša je tavala osamljena brez zastave. Letos se nam je pa dolgotrajna želja izpolnila in tudi naša družba je dobila lepo in dragoceno zastavo. Stala • je 525 K in je lepo delo Ivane Volgemut iz Stare Loke. Prelepa je bila slavnost blagoslovljenja nove zastave četrto nedeljo po veliki noči. Krasen pomladni dan je slavnost še povečal. Ob 3/a na 2, uro so se začele družbe zbirati pred žup-niščem, odkoder je neslo zastavo šest belo oblečenih deklic — kandidatinj Mar. vrtca — med slovesnim pritrkavanjem v krasno ozaljšano cerkev. V sprevodu so bile zastopane Mar. družbe: iz Zagorja ob Savi, Šent Gotarda, Kolovrata, Vač, Save in Šent Lamberta, te vse z zastavami, poleg tega še družbi iz Šmartna pri Litiji in iz Čemšenika. Slavnosti silno primeren govor je govoril navdušeni prijatelj mladinske organizacije, č. g, beneficijat Frančišek Majdič iz Vač, zastavo pa je blagoslovil voditelj svetogorske Marijine družbe ob azistenci gospodov s Save, Šent Lamberta, Vač in Kolovrata, — Shode imamo redno vsak mesec. Družba moli vsak mesec eno nedeljo in vsak praznik skupno Najsvetejše. Ustanovili smo odsek za zadostilno sv, obhajilo in za olepšavo cerkve; pristopi jih vsak dan nekaj k angelski mizi. Tudi v abstinenci se vadimo. »Bogoljubov« prihaja med nas 25, torej je naročena skoraj vsaka druga članica, a ga tudi vse rade bero; lansko leto nas je bilo le osem naročenih. Pri nas je živa potreba, da razširjamo »Domoljuba« in »Bogoljuba«. »Domoljuba« prihaja 45, lansko leto le 26. — V nedeljo 27. aprila se je ob priliki prvega sv. obhajila ustanovil Marijin vrtec za šolsko mladino. Sprejetih je bilo 48. To naj bo daljna priprava za ustanovitev mladeniške Marijine družbe, ker naši fantje sedaj nimajo toliko poguma, da se ne bi strašili raznih puhlih zabavljic in stopili v varstvo Marije. Fantje, na dan, vun z odločnostjo, zakaj pa drugod? Ne brigajte se za smeti!
Sela pri Šumbregu. Smrt je nam vzela dne 2. maja 17 let staro Marijo Zupančič iz Mar. dr.
Tisti dan pred svojo smrtjo je še hodila; ob 11. uri ponoči je bila že mrtva; le sv. poslednje olje so ji mogli podeliti. Bodimo na smrt vedno pripravljeni! — Dne 7. maja sta prejela zakrament sv. zakona v tukajšnji cerkvi Marija Koželj in Alojzij Koncilja, oba iz Mar. družbe. Prejela sta med sv. mašo sv. obhajilo.
Motnik. S posebnim veseljem je letos naša Mar. dr. pričakovala vstajenja Gospodovega, ker je prejela novo, krasno zastavo. Pred procesijo so jo gosp. voditelj po kratkem govoru blagoslovili. — 19. aprila zjutraj na soboto pa je Gospod povabil k sebi prvo vzorno nedolžno druž-benko Jozefo Kropivšek. Priporočamo jo v molitev. — Prvo nedeljo maja je bilo sprejetih 10 kandidatinj.
Iz Žaline. Peto nedeljo po veliki noči obhajali smo pomenljivo slovesnost. Ustanovila se je namreč Marijina družba za može. Marsikatero oko se je solzilo, ko je 44 čvrstih mož pred oltarjem Matere božje glasno molilo posvečenje. Slovesnost je vodil preč. g. P. Avguštin, prior sti-škega samostana. Veseli in ponosni so se možje vračali domu okrašeni z Marijinimi svetinjami in trdnim sklepom, da se hočejo vsikdar izkazati vredne te velike časti in milosti. Sedaj imamo tri Marijine družbe: dekliško, mladeniško in moško, ki se vse lepo razvijajo, napredujejo in delujejo.
Iz Celja. Poročalo se je že, da imamo v naši dekliški Marijini družbi štiri odseke, in sicer: evharistični, dobrodelni, pevski in časniški. Ustanovil se je tudi še odsek treznosti, za katerega se dekleta precej zanimajo. In vse, kar se je dosedej storilo dobrega v raznih društvih in odsekih, vse to so zasluge velečastitega gospoda Ivana Gorišeka, dosedanjega voditelja naše družbe. Sedaj pa so nas zapustili. Noben trud jim ni bil pretežaven in zato je bila ločitev zelo bridka. Blagemu gospodu želimo, naj jim ljubi Bog obilno poplača ves trud, ki sO ga imeli z nami.
Spominjajte se umrlih sester;
Blažič Evlalija v Kanalu, 16. aprila. Koželj Ivanka v Ljubljani, 9. maja. Maloprav Ana na Vranskem, 7. maja. Mervič Marija v Šmihelu pri Novem mestu, 22. aprila.
Štrekelj Janez na Slapu, p. Tržič, Gorenjsko. Marija Kukovič pri Sv. Lovrencu na Drav, nolju, 31. februarja.
Kornoval Jožefa v Žalini, 11. maja. Škapin Katarina v Trstu, 17. aprila.
Dobre knjige.
Botrom in botram, ki hočejo birmancem po-streči z zares koristnim in zelo primernim darilcem, priporočamo, naj jim kupijo lepo vezan »Šolski molitveni k«, še bolje »Večno življenj e«, ki se dobi v različnih, in tudi najfinejših vezavah, Molitvenik »Večno življenje« (spisal Gregorij Pečjak, doktor bogoslovja in gimnazijski katehet v Ljubljani) bodo birmanci imeli kot trajen spomin na zakrament sv. birme, kajti po vsebini je vsestransko popoln, po jeziku karmoč pravilen; ugajati in ustrezati mora vsakemu, kdor si ga je ogledal. Omenjamo samo to posebnost, da ima 16 različnih maš, ki so sestavljene z ozirom na večje praznike cerkvenega leta in z ozirom na posebno priljubljene pobožnosti. »Večno življenje« ima čez 528 strani, a vendar je knjižica razmeroma zelo tenka, ker je založništvo oskrbelo najfinejši papir. Ako priporočamo ta molitvenik, ne storimo tega iz kakega dobičkonosnega namena, ampak zato, ker bi radi, da bi »Večno življenje« postal priljubljen molitvenik ne le naše dobre mladine, ampak da bi se z njim sprijaznili tudi odrasli mladeniči in možje — in naši izobraženci. »Šolski molitvenik« se dobi po sedanjih cenah, namreč z rdečo obrezo po 80 vinarjev, z zlato po 1 K 20 vin. Svetovali bi pa zlato vezavo, ker ni le lepša, ampak vsaj trikrat bolj trpežna. »Večno življenje« stane v platnu 1 K 20 vin., v pegamoidu (z zlatom) 1 K 60 vin., v chagrinu (gibljive platnice)
2	K 50 vin., v mehkih platnicah (zlasti za deklice)
3	K. Zlata vezava (1 K 60 vin.) je krasna in jako trpežna.
Dve novi igri. Pod skupnim naslovom »Slovo« je Silvin Sardenko spisal dve lepi novi igri: I. Slovo apostolov in II. Skrivnostna zaroka.
Slovo apostolov predstavlja v treh kratkih dramatskih slikah, kako sta se sv. slovanska apostola ob odhodu k Slovanom poslavljala iz Carigrada. V živahnih prizorih se nam predstavljajo ovire, katere sta morala sv. apostola pred odhodom premagati; lepo se slika ljubezen sv. apostolov do sv. križa in Matere božje, nadvse pa apostolska gorečnost sv. bratov. Igra je prirejena za samomoške uloge. Predstava bo trajala ko' maj pol ure.
Skrivnostna zaroka je zelo lepa, živahna in spodbudna igra s samoženskimi ulogami. Glavna junakinja Evrozija se je odločila za deviški redov-niški poklic in za misijonske delovanje na Balkanu. V igri se nam predstavlja, kako se je morala Evrozija boriti, da je nazadnje dosegla svoj lepi poklic. Dasi je igra zelo lahka in precej preprosta, bo vendar povsod globoko vplivala na gledalce ter jih do solz ganila. To je brez dvoma najlepša in najživahnejša Sardenkova igra. Igra
ima zgodovinsko jedro. Evrozija še živi in deluje kot misijonska sestra evharistinka v Macedoniji blizu mesta Gevgeli. — V obeh igrah se med drugim lepo proslavlja moč sv. križa in apostolsko delo v duhu sv. Cirila in Metoda; zato sta igri primerni za letošnje jubilejno leto, a tudi ob drugih prilikah bodeta našemu ljudstvu zelo ugajali. Cena za obe igri skupaj je 1 K.
De Waal, Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb. Zgodovinska povest. Cena 1 K 50 vin., v platnu 2 K 10 vin. Dobi se v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani.
Ravno letos je minulo 1600 let, kar si jc krščanstvo z zmago Konstantina Velikega nad Maksencijem osvojilo cesarski Rim in z njim zavladalo celi svet. V navedeni povesti se slika ta veliki boj med ginečim poganstvom in procvita-jočim krščanstvom, ki je zmagoslavno izšlo iz katakomb ter v kratkem času prerodilo celo trhlo človeštvo. To povest bo čital vsakdo z navdušenjem in koristjo.
GLASBA.
Cantica saera, III. del. Cerkvena pesmarica za štiriglasni moški ali ženski zbor priredil Ant. Foerster, založila »Katoliška Bukvama« v Ljubljani: Cena 2 K 40 vin.
.Ustrezajoč potrebam moških, oziroma ženskih cerkvenih zborov je izdal naš marljivi in neutrudljivi skladatelj gosp. Foerster III. del can-ticae saerae. Kakor prva dva dele., obsega tudi III. del bogato število (60) napevov: mašnih, Marijinih, božičnih, postnih, velikonočnih, obhajilnih, blagoslovnih (slovenskih in latinskih) in drugih raznih pesmi najboljših domačih in tujih skladateljev. V večini obsega zbirka nove napeve. Tudi se nahaja več harmoniziranih napevov, ki so nam bili dosedaj neznani. •— Med novimi Foer-sterjevimi skladbami v tej pesmarici še posebno omenjamo: Pater noster, sv. Alojzij in sv. Stanislav za troglasni zbor z orglami za šolsko mladino, Veni St. Spiritus in psalm po blagoslovu s slovenskim besedilom. — Z izdajo III. dela can-ticae saerae je ustreženo moškim in ženskim pevskim zborom. Kdor ima prva dva dela, nabavil si bo še tretjega.
V MOLITEV SE PRIPOROČAJO:
Slaboumna žena. — Neka^Mar. hči prosi za srečno vrnitev brata-voiaka z meje. — Neki mladenič za dobro spoved in bogoljubno življenje. ■— N. T. za pomoč v skušnjavah. — Mladenka iz Braslovč za stanovitnost v dobrem. — J. K. za zdravje svoje žene. — Neka Mar. hči za dušni mir, — Neka oseba za pravo spoznanje in dušni mir ter vredno prejemanje sv, zakramentov. — Neka družina za pomoč v neki važni zadevi. —
Neki mož za zdravje. — Neki mladenič, da bi mogel ohraniti sveto čistost, pridobiti novih Marijinih družabnikov ter za srečo na duši in telesu.
—	Neka oseba za zdravje, srečno smrt in v neki posebni zadevi. — Neka družina za spreobrnitev sina oziroma brata. — Neka naročnica za vreden sprejem sv. zakramentov in pobožnost. — Neka žena k Lurški Materi božji v dolgi in veliki bolezni. — Neka Marijina hči za spoznanje samostanskega poklica, — Mladenka za neko posebno milost v potrebi. — Bolna Marijina hči za pravo spoznanje, dušni mir in srečno zadnjo uro. — J. K. priporoča svojega umrlega sina v molitev. — Več let bolna mati za pravi namen in srečen konec. — Neka Marijina hči za vstop v samostan. — Mar. hči za izpolnitev neke želje.
—	Neka Mar. hči prosi za svojo rajno mamico.
—	Mar. družba iz Lokavca. — Mar. hči za spreobrnitev svoje matere. — Neka družina za sveti blagoslov. — Neka mati za dušno in telesno zdravje. — Tri osebe za opustitev grdega govorjenja in opojnih pijač. — Neki mladenič za strah božji in modrost. — Mar. hči za dobro spoved in srečno zadnjo uro. -— Mar. hči za zdravje nog. —-Družinski oče, da ne bi preklinjal.
ZAHVALE.
Mar, hči za pomoč v veliki stiski. — Ant. Wrišer na Frankolovem, za dobljeno zdravje. — Ana Medved, Gombišče, za dobljeno zdravje. — N. F. iz Prihove za uslišanje v raznih potrebah. — Neimenovana oseba z Dolenjskega za dobljeni srčni mir. — Mar. hči v Rajhenburgu za zdravje bolnikov v Mar. družbah. — Mar. hči za ozdravljenje hudih bolečin pred enim letom. —■ J. F. iz rečiške fare za zdravje in druge milosti. — Mar. hčerka iz rečiške fare za zdravje in posebne milosti.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Zadnjo številko je priredil in uredil popolnoma — z listnico uredništva vred — naš stalni sotrudnik č. g. katehet Ant. Čadež. Ker je prevzel vse delo z odgovornostjo vred, se spodobi, da se mu tukaj javno . ^hvalimo.
»Bogoljub« pogostokrat prinaša prošnje za različne dobre namene. Uredništvu se včasih že preveč zdi vsega tega, ker se boji, da bi ne bil bralcem preveč nadležen; na drugi strani pa prosilcem zopet težko odreka njih željo. Bodi torej povedano enkrat za vselej, da s temi prošnjami nočemo nikomur nobene sile delati. Če se kaj da, naj se da le popolnoma prostovoljno ali rajši nič. Za denar ne bo nikoli nobene zamere, če se nič ne pošlje. Drugače je z »duhov nimi« darovi, ki nič ne stanejo.
Urejuje: Janez Ev. Kalan,
duše v vicah danes ali v osmini; e) tistim, ki trikrat na teden skupaj molijo sveti rožni venec; f) tretjerednikom. — Tretjerednikom vesoljna odveza.
Opomba. Vernike posebej opozarjamo na novi odpustek, ki ga morejo dobiti vsako prvo soboto v mescu, če kaj molijo na čast Brezmadežne, da vsaj nekoliko zadoste za razžalje-nje, s katerim se žali njeno presveto Ime in sramoti brezmadežno spočetje.
Darovi.
Darovi za cerkev sv. Jožefa: Z Bečice (Štaj.) 312 K. — Z Vipolž 217 K. — K. Lahainer 300 K.
—	Dr. Fr. Ušeničnik, župnik Jos, Preša, Franc Železnikar in Franc Jarc (Medvode) po 100 K. — Mihael Jerala 50 K. — Gdčna Mader, Jerica Kunstelj po 40 K. — Marijana Krek nabrala 30 K.
—	Ter. Uršič 20 K. — Ana Strah 30 K. — Ana in Ter. Gregorič, Marija Kramar, Franc Slana po 10 K. — Hel. Strohmayer 18 K. — Vič. g. Langer-holz in Ana Kosmač po 12 K. — Fr. Ambrožič 6 K. — Jos. Mohar, M. Potočar, vlč. gg. Mart. Pečarič, msgr. Ant. Rogač, Ign. Marinčič po 5 K.
—	Marija Cuznar 15 K. — Več neimenovanih skupaj 510 K. — Tri sestre 35 K. — Marijina družba v Radečah 20 K. — Župni urad sv. Jurij ob Taboru 20 K. — Po g. Alojziju Mihelčiču, org. v Metliki, 11 K. — Jurij Flajnik, Joliet, Amerika, 6 K 80 vin.
Za sv. očeta: Od raznih darovalcev 272 K 80 vinarjev.
Najpotrebnejši misijoni: T. Z. zbrala 2 K. — Neimen. z Dobrove 100 K. — Miha Kos, Trbelje, Beneško, 10 K.
Za afrikanske misijone: Župni urad sv. Jurij ob Taboru 40 K. — R. M., Sv. Jurij ob Ščavnici, 10 K. — L. P. v Prihovi 20 K. — Anton Završnik 1 K. — Anica Godeša 2 K .— f Marija Gerkman, Kamnik, 90 K.
Dejanje sv. Detinstva: Dva neimenovana 90 K. — Po g. Klančniku 40 K. — Marko Kosta-njevac 5 K. — Kat. Spacapan, Miren, 3 K.
Za kruh sv. Antona: Neimenovan iz Rečice, Štajarsko, 50 K.
Za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda: Župnija Volče 20 K. — Po č. g. kaplanu J. Rutarju iz Trsta 10 K. — Iz zakristije Jezusovega Srca 30 K 70 vin.
Za odkup poganskih otrok: Franja Sterle na Blokah, za odkup poganske deklice na ime Marija, 20 K. — Župni urad Trnovo, Notranjsko, 30 K. — Neža Ciber, za odkup Japončka, 10 K.
—	Za zamorčka, iz nabiralnika pri Mariji Loč-niškar, 20 K.
Dober namen: Neimen. 2 K. Za društvo sv. Mart« v Gradcu: Neimen, iz Dobrove 100 K.
Za šolske sestre v Celju: Neimen. 4 K.
Za cerkev Jezusovega Srca na Beneškem: Miha Kos, Trbelje, Beneško, 20 K. — Marijina družba na Trbelju 10 K.
Za sirotišče o. Puntigama: Kat. Spacapan, Miren, 2 K.
Za patronat Vinceacijevih družb: Marija Kalan 2 K 40 vin.
Za bosanske misijone: Župni urad sv. Jurij ob Taboru 20 K. — Marijina družba Št. Rupert-Velikovec 8 K. — Mar. Migler, oltarni prt, čipke in dve lavabni rutici.
Za Marijin dom v Sarajevem: Marko Kosta-njevac 10 K.
Za bosanske novomašnike: Marijina družba v Št. Jakobu v Rožu 8 K. — Dekliška Marijina družba Semič 42 K. — J. Langerholc, kaplan, Dob, 2 K.
Za bosanske sirote: Jerica Avcin 2 K.
Za »Mladeniški dom« v Ljubljani: Marko Kostanjevac 5 K.
Za bolgarski vsakdanji kruh: Ana in Neža Dobrajc 40 K. — Kurat J. Leben 20 K. — Dobrotniki iz Celja 20 K. — Neimenovan 20 K. — Neimenovan z Dobrove 40 K.
Za bolgarski misijon: Slovenski bogoslovci v Celovcu 10 K 60 vin. — A. Jesih 1 K. — Mar. družba v Čemšeniku 22 K 30 vin. — T. Z. zbrala 4 K. — A. Prevoljšek in M. Baklan zbrali 11 K 65 vin. — Neimenovan 5 K. — Neimenovan 50 K.
—	Župni urad sv. Jurij ob Taboru 20 K. — Neim, iz Radoljice 10 K, — Luka Saražin, Trst, 20 K.
—	Gregor Jerolič, Bistrica v R., 7 K. — I. Lipša, Gradec, 5 K. — Marijina družba, Lozice, 3 K 20 vinarjev.
Za bolgarske ranjence: J. Oven 1 K. — Po g. Iv. Fatur, Rakek, 5 K. — Neimen. 30 K.
Za Vincencijevo družbo v Plovdivu: Ana Sedej, Idrija, 5 K.
Za bolgarske sirote: Marijina družba v Les-kovcu 14 K. — Neimen. po čč. gg. lazaristih 2 K.
—	Neimenovana članica III. Marijine družbe pri uršulinkah, 100 K. — M. Soukup, čače, kor. zbirka 7 K 20 vin. — Neimenovana iz Kota 5 K.
Za zvon v Derviški Mogili: Iz Doba 1 K. — T. Z. zbrala 15 K. — Neimenovan 10 K.
Steckenpferd - lililfno mlečno milo
je slejkoprej neobhodno potrebno za racijonalno negovanje kože in lepote. - Vsaki dan pohvalnice. Dobi se povsod k 80 vinarjev.
»Katoliška Tiskarna"
priporoča
vizitke, kuverte in druga dela.
mm =
780 kakor tudi zbirke znamk kupi po dobrih cenah 3
Emil Fischer, Trst, poštni predal 481.
priporoča se toplo prečast. duhovščini, Marijinim družbam in vsem cerkvenim predstojništvom za napravo novih
Kipov, oltarjev, Krizevin potov, prizniG no.
Popravila točno, ceno in zajamčeno.
__1536
Samo enkrat v življenju!'
50.000 spalnih odej po K T95
1525
za izvoz na Balkan določene, a radi vojne nevarnosti pridržane, iz pristne brnske Himalaja-volne, okoli 200 cm dolge, 130 cm široke, v krasnem črtastem mele-desinu s krasnimi barvanimi bordiirami se bodo samo še kratek čas prodajale za polovično tovarniško ceno po K 195 komad. Te Himalaja spalne odeje so vredne dvakrat tega denarja in se dobe j^J pri nas po teh senzacijonelno nizkih cenah samo dokler jo kaj zaloge.
.K 195 . K 5 70 . K 11 —
1 komad Himalaja spalne odeje stane le . 3 komadi Himalaja spalnih oetej stane le . 6 komadov Himalaja spalnih odej stane le Samoproda;a po povzetju
M. Svobodo, Dunaj HI/2, Hlessiasse 13-422
Fotografski aparaSi	—
iz lesa in kovine strokovnjaško konstruirani, ne iz lepenke kakor se ponujajo od raznih neveščakov! Cene s ploščami, papirjem, kemika'ijami in podukom, poštnina posebej:
1-60 6-20
Ročne kamere od K dalje.
Kamere na stojalu od ,, dalje.
Kamere z zaklopnico od	„ 9-70
dalje,
in višje do	,, 8C0' —
Odlikovano z avstrijsko državno kolajno.
Priložnostni nakup rabljenih aparatov in objektivov vseh tvrdk zelo poceni.	Ceniki zastonj.
E L F B. BIRNBAUM, Hirschberg 144, Češko.
tovarna fotografskih kamer.	599
500 kron
Vam plačam, ako vaših kurj"ih očes, bradavic in
trde kože tekom 3 dni brez bolečin ne odpravi moj uničevalec korenin Ria-mazilo. Cena lončku z jamstvenim pismom 1 krono. 2216 Kemeny, (Kaschau) I. Poštni predal 12/162, Ogrsko.
Razširjajte Domoljuba.
priporoča cerkvenim zborom sledeče skladbe:
Dr. A. Faist: Cerkvene pesmi
za mešani zbor dva zvezka:
I.	Velikonočne, binkoštne in Marijine. Part. K 1-50, gl. a K —-25.
II.	M a 1* i j i n e (š m a r n i č n e). Part. K 1*80, gl. a K —-25, Napevi obeh zbirk so za naše
razmere tako primerni, da jih bodo povsod radi peli, samo da jih pevovodja dobi v roke
Premeri Stanko: Hvalite Gospoda. 21 pesmi na čast svetnikom za mešani zbor. Part. K 2-40, gl. a K —-60.
Vseskozi mojstrske pesmi, ki nudijo velik užitek in napravijo nenavaden vtis.
Gerbič Fr.: 12 pange-lingua-tantum ergo za mešani zbor. Part. K l-8u, gl. a K —-40.
Napevi so zloženi v najlažjem, a vendar zelo melo-dijoznem slogu. Zbori jih bodo sigurno z veseljem peli.
I
I
•A i
■jf
h . J)
i i
%
Jf
h %
I
I %
% %
J>
I
m ?
t
Hgitirajte za naše časopise!
Mala železnica
2100 m tračnic, 45 vozov, 12 vozov za kamenje, se proda ceno, event. tudi da'v najem. Vprašanja pod F. H. 1250 odpošilja anončna pisarna J. Rafael, Dunaj I., Graben 28.
Grozno
visoke cene se plačujejo pogosto za moška in ženska sukna, česar se pa vsak zasebnik na popolnoma lahek način ubrani in sicer če direktno naroča sukna, kakor tudi vse platnesso blago izključno le iz šlezijskega tvorniškega trga.
Zahtevajte toraj, da se vam brezplačno do-pošlje moja kolekcija vzorcev. Trgujem samo s prvovrstnim blagom.
Razpošiljalnica sukna	739
FRANC ŠMID
Jagerndorf Nr. 211 avstr. Šlezlja
Pozor!
1451
Citaj!
Bllllnskl ellksir
je napravljen iz najboljših zdravilnih gorskih bilin in po zdravniških stiokovnjakih preizkušen kotnajboljšezdravilo proti vsem boleznim želodca, črev,jeter, ledvic in vranice. Zdravi najbolj zastarele bolečine vželodcu, odstranjuje krče, daje slast in po-spešujeprebavo, čisti kri, pomirjuje živce ter jači in krepi ves život. Zato naj ga naroči vsaka hiša. Na razpolago mnogo priznanje in zahvalnic. Pošilja se
po povzetju zneska:
3 vel. ali 12 mil. stakl. Ira nko vsaka pošta 5 20 K
§ •• .. 24....... „ ., 8 80K
?„ .. .. 38. .. .. ., 12 80 K 12 .. ,, 43 ......... 16 20 K
Dobiva se samo pri meni. Prosim naj se točno naslavlja:
ali predplačilu
Lekarna pri Spasitelju. Koprivnica, Hrvatsko.
IBSBBIIBIRBR
Ceno češko posieijno perje.
Kilo sivega puljenega K 2-—, boljšega K 2 40, polbelega K 3G0. belega K 4 80, pnma kakor 'puh mehkega K C-—, veleprima K. 7 20, najboljša
^^oV^rlino Zgotovljene postelje
iz gostonitnega rdečega, višnjevega, belega ali rumenega nankinga, dobro napolnjene, pernica ali spodnja blazina 180 cm dolga. 110 cm široka po K 10—, 12"—, 15 —, 18 —, 200cm dolga, 140 cm široka po K 13—, 15 —, 18 — 21—, zglavnica 80 cm dolga, 58 cm široka po K 3 —, 3 50, 4 —, 90 cm dolga, 70 cm široka po K 4 50, 5 50, G—. Zamena dovoljena, za neugajajoče denar nazaj. Cenovniki Iranko in poštnine prosto vsakomur.
Benedikt Sachsel, Lobes pri Plznu 159. Češko
226
koles, pisalnih strojev
(Neuhauser, dr. Jele & Komp.) IflOHlOSl
Zastopstvo: Dunaj - New York Poslikana okna v prvovrstni, umetniški izvršitvi. Mozaiki iz stekla v pristni antični tehniki. Zavod odlikovan od sv. Apostol, sedeža. Velika svetinja za umetnost in znanost in mnoge druge odlike. Okna: Ljubljana: Stolnica,Št.Peter,Frančiškanska, Trnovo. Št.Vid: Škofovi zavodi. Rajhenburg: Zupna cerkev. Vrhnika: Zupna cerkev. Brezje: Božjepotna cerkev. Zagreb: Stolnica, Sv. Marka, Jezuitska cerkev. Razuntega okna v lcolinski stolnici; na Dunaju pri Sv. Štefanu in v Votivni cerkvi; v Lincu stolnica; Rim: Vatikan (Scala regia) itd.
Mozaiki: Zagreb, stolnica. Brezje, romarska cerkev. Dunaj: Nakitje pri parlamentu. Praga: Stolnica sv. Vida. Trst: Namestništvo itd.
"ene nizke. Ugodni plačilni pogoji.
Getzemani in Golgata.
Šola ponižnosti, pokorščine in ljubezni do smrti. Premišljevanja in molitve v čast bridkega trpljenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa. — Po nemški izdaji priredil Fr. Ks. Steržaj. Cena platno, rdeča obreza Iv 2-60;
šagrin, zlata obreza K 3'60.
Kdor bo pridno prebiral ta pretresujoča premišljevanja o Gospodovem trpljenju, bo deležen velike duhovne milosti. Ob resnih dnevih sv. postnega časa, posebno pa ob urah preizkušnje, ko občutimo najbolj bridkost in resnobo človeškega življenja, bomo vzeli v roko to knjigo z neko sladko tolažbo v srcu in črpali bomo iz nje uteho, katero bi med svetom zastonj iskali. Premišljevanja so tako lepa in koristna, da bomo našli v njih vedno nove misli; čim večkrat jih bomo brali, tem ljubša nam bodo. Knjiga ima pri vsej svoji obširnosti priročno žepno obliko in ob koncu popoln molitvenik.
Tolažba dušam v vicah.
Molitvenik s premišljevanji o vicah. Priredil župnik Fr. Bleiweis. Cena : rdeča obreza K 1'20, zlata obreza K 2'—, šagrin zlata obreza K 2'60.
Bog hoče, da pomagamo ubogim dušam v vicah, do katerih nas veže krščanska ljubezen do bližnjega, ki niti s smrtjo ne neha. Bog bo stoteren plačnik za vsako delo krščanskega usmiljenja. Zato sezimo po tem molit-veniku, ki ima tako vzvišen in blag namen pomagati trpečim bratom v vicah.
Marija, kraljica src.
Nauk blaženega Grinjona Montfortskega o pravi pobožnosti do Matere božje.
Rdeča obreza K 1'60, fina šagrin zlata obreza K 2-40.
To zlato knjigo naj si nabavi vsak, komur je na tem, da Marijo prav časti in se obvaruje napačne pobožnosti, ki je pogubila že mnogo duš. Molitvenik ima prekrasno vsebino in bo navdal bralca s posebnim sladkim in tolažbe polnim otroškim zaupanjem do Marije. Za člane Marijinih družb ni lepšega berila, kakor je ta zlata knjiga.
Pot k Bogu.
Molitvenik za odrasle.
Cena za \ezan izvod z rdečo obrezo Iv 120, z zlato obrezo K I GO, fina vezava upogljive platnice K 2"80, fino vatirane platnice K 3-.
Med molitveniki, namenjenimi za splošno porabo, je ta najpriporoč-ljivejši in najpopolnejši. Ker se naslanja skozi in skozi na .,cerkveni molitvenik" in .,večno življenje", se ta molitvenik najbolj strinja z molitvami, ki jih predpisuje za najrazličnejše prilike sveta cerkev. Odlikuje se tudi glede na zunanjo obliko in krasne vezave.
Molite, bratje!
Molitvenik, povzet deloma iz spisov arskega župnika blaženega Janeza
M. Vianeja.
Cena za vezan izvod z rdečo obrezo K 120, z zlato obrezo K 180, fin šagrin zlata obreza K 240.
Ta molitvenik se odlikuje z velikim tiskom in je namenjen posebno slabovidnim. Pri vsem tem ima pa zelo lepo zunanjo opremo, priročno obliko in je tako tenak, da ga spraviš v vsak žef^ ne da bi te količkaj oviral.
Katoliška Bukvama v Ljubljani.