1918. Nr. 1614. Vili. Folium officiale dioecesis Lavantinae. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo. Kirchliches Verordnungsblatt für die Lavanter Diözese. Inhalt. 44. Navodila zastran oznanjevanja božje besede dana z ozirom na encikliko z dne 15. junija 1917 in na določbe svete konzistorijalno kongregacije od dne 28. junija 1917 ter s pogledom na novi cerkveni zakonik. — 45. Bestimmungen für den Diözesan-Katechctenrat. — 46. Mila prošnja v prid ubogim cerkvam na Goriškem. — 47. Pontificia Commissio ad Codicis canones authentice interpretandos. De dubiorum solutione. — 48. Kriegsdienstleistung der Väter von mindestens 6 unversorgten Kindern und der einzig verbliebenen Söhne. Durchführungsbestimmungen. — 49. Diözesan-Nachrichten 44 Navodila zastran oznanjevanja božje besede dana z ozirom na encikliko z dne 15. junija 1917 in na določbe svete konzistorijalne kongregacije od dne 28. junija 1917 ter s pogledom na novi cerkveni zakonik. Pojdimo v bližnje vasi in mesta, da tudi tam pridig ujem, zakaj zato sem prišel (Mark. 1, 38), zatrjuje Jezus Kristus. Pojdite in učite vse narode in krščujte jih (Mat. 28, 19), je zapovedal in naročil božji Učenik apostolom. Učiti, pridigo-vati je prvi pogoj, da se ljudje udeležujejo milosti odrešenja. Vzvcličanjc neumrjočih duš je neizogibno odvisno od spoznanja Boga in razodetih resnic, odvisno od žive vere; vera pa j e iz poslušanja, posluša n j e pa po Kristusovi besedi. (Rim. 10, 17). Oznanjevanje božje besede je najvažnejša naloga namestnikov Kristusovih, je podlaga vsemu dušnemu pastirstvu, je prva in najpoglavitnejša dolžnost dušnih pastirjev. Če evangelj oznanjam, mi ni to v slavo, kerjeto moja dolžnost. Gorje namreč meni, če bi evangelj a ne oznanjal! (I. Kor. 9, 10). Kako važno je zato in neobhodno potrebno, zlasti v sedanjih časih, ko je vera ljudstva izpostavljena tolikim nevarnostim in sta nevednost v veri in brezskrbnost za Boga in večnost pri mnogih silno veliki, da dušni pastirji vestno, neutrudno, prav in koristno oznanjujejo besedo božjo! Sveti oče papež Benedikt XV. so v sVoji očetovski skrbi za blagor svete Cerkve in vsega človeštva in v svoji gorečnosti za ohranjen)e in razširjenje krščanske vere ravno v sedanjih resnih časih poslali dne 15. junija 1917 vsem škofom sveta okrožnico „Humani generis redemptionem“1, po vsebini in obliki preimcnitno pismo, ki razpravlja o oznanjanju božje besede. Srčna želja Njih 1 Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo, 1917. št. IX, •dst. 76. str. 113 usi. svetosti je, da bi se pridigovalo po Kristusovem vzgledu, v pravem duhu in nesebični gorečnosti. Pravijo namreč : „Huc summo studio, pro rei gravitate, incumbendum Nobis esse intelligimus, ut praedicationem divini verbi ad eam normam, ad quam Christi Domini iussu Ecclesiaeque statutis dirigenda est, ubique revocemus.“1 K tej velevažni poslanici svetega očeta, ki podaje načela pridigovanja bolj v obče in teoretično, je izdala sveta konzistorijalna kongregacija dne 28. junija 1917 izvršilne predpise za vso Cerkev : „Sacrae Congregationis Consistorialis normae pro sacra praedicatione.“2 Sveti oče so te predpise potrdili in so vsem škofom naročili, da jih naj povsod uvedejo in izvedejo. Treba je, da se tudi duhovniki Lavantinske školije z imenovanimi predpisi dobro seznanijo in jih vestno izpolnjujejo. Ker pa ima naša škofija zastran pridigovanja tudi svoje lastne določbe, ki so se upravičenim navadam in krajevnim ter družabnim razmeram primerno odredile na škofijskih sinodah3, se vam, častiti dušni pastirji, podajo navodila, ki vpoštevajo imenovane predpise, pa se ozirajo tudi na dosedanje v Lavantinski škofiji obstoječe določbe in naredbe. Obenem se objavijo tozadevni kanoni novega cerkvenega zakonika. 1 Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo, 1917. Št. IX. odst. 76. str. 113 nsl. Idem, Str. 113. — 1 Idem, Odst. 77. str. 117 nsl. 3 Actiones et constitutiones Synodi dioecesauae anno 1900 peractae. Marburgi, 1901. Cap. XXVIII. De praedicatione verbi Dei. Pagg. 218—230. — Synodus dioecesana Levantina anno 1906 concita. Marburgi, 1907. Cap. CXXVII. De principalibus officiis pastoris animarum. II. I)e munere concionatoris et catechetae. Pagg. 465—478. I. Kdo ima pravico, izvoliti in pooblastiti p r i d i g a r j e, in kako se naj to zgodi? 1. Oznanjati božjo besedo imajo pred vsemi oblast in dolžnost škotje v svojih škofijah vsled svoje nad-pastirske službe. Njim pripada oblast, pooblaščati in nameščati tiste, ki razen njih in v njihovem imenu pridi-gujejo. Noben svetni in ne redovni duhovnik ne sme brez škofovega pooblaščen]a (missio canonica) ali dovoljenja oznanjati božje besede ali vabiti drugega, da pridiguje. „Cum igitur ad Episcopum loci Ordinarium praedicandi munus praecipue spectet, cumque ad eumdem pertineat assumere ac deputare qui ipsum substituant proque ipso suppleant in hoc gravissimo ministerio; nullus nec valide nec licite eligere aut advocare concionatoreiri quempiam etiam pro ecclesia propria ; nullusque de clero sive saeculari sive regulari, huiusmodi invitationem licite acceptare poterit, nisi intra limites ac modos in sequentibus articulis statutis.“ (Normae I, 2). Can. 1337. Tum clericis e clero saeculari, tum religiosis non exemptis facultatem contionandi pro suo territorio solus concedit Ordinarius. — Can. 1342, § 1. Contionandi facultas solis sacerdotibus vel diaconis fiat, non vero ceteris clericis, nisi rationabili de causa, iudicio Ordinarii et in casibus singularibus. § 2. Concionar! in ecclesia vetantur laici omnes, etsi religiosi. 2. Vsi župniki po škofiji, vsak v svoji župniji, imajo pravico in dolžnost pridigovati vsled svojega vmeščenja in vsled svojo jurisdikcije, dokler ostanejo v isti službi. To jim je dovoljeno tudi v drugih cerkvah po škofiji, ako jih dotični cerkveni predstojnik povabi. „Parochi vi missionis habitae in eorum electione, sicut ad confessiones excipiendas habilitantur, ita etiam facultate contionandi gaudent, salva quidem lege residendae salvisque conditionibus ceteris, quas Ordinarius necessario vel utiliter apponendas consuerit. Idem de Canonico Theologo dicendum quoad lectiones Scripturae sacrae.“ (I, 3). Can. 1344. § 1. Diebus dominicis, ceterisque per annum festis de praecepto proprium cuiusque parochi officium est, consueta homilia, praesertim intra Missam, in qua maior soleat esse populi frequentia, verbum Dei populo nuntiare. § 2. Parochus huic obligationi nequit per alium habitualiter satisfacere, nisi ob iustam causam ab Ordinario probatam. 3. Enako kakor župniki, pa ne vsled svoje službe, ampak po škofovem dovoljenju, ki sc tem potom splošno podeli, imajo pravico, pa tudi dolžnost oznanjati bo/jo besedo vsi, ki so vsled poslanja in jurisdikcije ali sod-nosti nastavljeni kot dušni pastirji, bodi da so namestniki župnikov, bodi da so njih pomočniki, torej : župnijski u-pravitelji, provizorji, kapelani, pomožni duhovniki. Pridigovati smejo in morajo v župnijah, kjer so nameščeni, in v obsegu, ki ga določajo škofijske naredbe in krajevni red božjo službe. Na povabilo cerkvenih predstojnikov smejo to storiti tudi drugde v škofiji. 4. V vseh drugih slučajih smejo svetni in redovni duhovniki v vseh cerkvah in v vseh javnih in napol javnih oratorijih Lavantinske škofije pridigovati le, ako imajo dovoljenje od škofa. „In reliquis casibus universis, ad praedicandum populo fidelium in publicis templis vel oratoriis, etiam regularium, et a sacerdotibus etiam regularibus, necesse est, ut facultas obtineatur ab Ordinario dioecesis.“ (I, 4). V tem oziru pa se določi: a) Dovoli se vsem svetnim in redovnim duhovnikom, ki so pooblaščeni za spovedovanje v Lavantinski škofiji, da pridigujejo v vseli cerkvah škofije, ako so povabljeni od cerkvenih predstojnikov. h) Vsi drugi svetni in redovni duhovniki, ki se ne morejo izkazati z dekretom jurisdikcije v Lavantinski škofiji, smejo le takrat oznanjati božjo besedo ali biti povabljeni, ako se je poprej zaprosilo in tudi dalo dovoljenje od kn. šk. ordinarijata. c) Predstojniki samostojnih (eksemptnih) redov imajo pravico, dovoliti duhovnikom svojega reda oznanjanje božje besede, pa le „inter septa domus religiosae seu monasterii“ (II, 18), torej le za svojo redovno družino. Da sinejo redovni duhovniki pridigovati vernikom, naj si bo tudi v samostanski cerkvi ali kapeli, morajo imeti dovoljenje od kn. šk. ordinarijata. Can. 1338. § 1. Si concio habenda sit tantum ad religiosos exemptos aliosve de quibus in can. 514, § 1 facultatem contionandi in religione clericali dat eoruni Superior secundum constitutiones; qui in casu potest eam concedere etiam iis, qui de clero saeculari vel de alia religione sunt, dummodo a proprio Ordinario vel Superiore fuerint idonei i udi cati. § 2. Si concio habenda sit ad alios, vel etiam ad moniales regularibus subiectas, facultatem religiosis quoque exemptis impertit Ordinarius loci, in quo copeio liet; contionator autem, verba facturus monialibus exemptis, licentia Superioris regularis praeterea indiget. § 3. Facultatem vero contionandi apud sodales religionis laicalis, quamvis exemptae, dat loci Ordinarius; sed concinnator nequit facultate uti sine Superioris religiosi assensu. 5. Da sme torej duhovnik, ki nima jurisdikcije v Lavantinski škofiji, pridigovati v tej škofiji, morajo predstojniki cerkev ali oratorijev, kjer se naj vrši pridiga, prositi pravočasno „tempore utili et opportuno“ (1,7) in pismeno dovoljenja pri kn. šk. ordinarij atu. Can. 1341. § 1. Sacerdotes extradioccesani sive saeculares sive religiosi ad concinnandum ne invitentur, nisi prius licentia ah Ordinario loci, in quo concio habenda sit, obtenta fuerit ; hic autem, nisi eorum idoneitatem aliunde compertam habeat, licentiam ne concedat, nisi prius bonum testimonium super contionatoris doctrina’' pietate, moribus a proprio eiusdem Ordinario habuerit ; qui, graviter onerata conscientia, secundum veritatem respondere tenetur. Predstojniki v tukajšnjem zmislu so : župniki, župnij- I ski upravitelji in provizorji za župnijske in vse podružne cerkve, za samostanske cerkve, ki niso župnijske, predstojnik samostana, za zavode predstojnik zavoda, za cerkvene družbe župnik, pa tudi njih voditelj v sporazumu z župnikom, za druge cerkve rpctor ecclesiae ali kdor tamkaj skrbi za službo božjo. „Facultas petenda est a sacerdote ecclesiae rectore, quique sacras ibidem functiones de iure peragit, pro omnibus ecclesiis aliarum corporationum moralium non clericalium, aut religionum lai-ealium, monialium, privatorum.“ (I, 5 f). Can. 1341. § 2. Licentiam tempestive petere debet parochus, si agatur de paroeciali ecclesia aliave eidem subiecta; rector ecclesiae, si de ecclesia parochi auctoritati non obnoxia; prima dignitas, de Gapituli consensu, si de ecclesia capitulari; moderator seu capellanus con fraternitatis, si de ecclesia eiusdem confraternitatis propria. — § 3. Si ecclesia paroecialis sit simul capitularis aut confraternitatis propria, ille licentiam petat, qui sacras functiones iure peragit. Za tujega duhovnika pa, ki je v Lavantinski škotiji malo poznan ali sploh nepoznan, je treba prositi dovoljenja najmanj 2 meseca poprej, da se morejo storiti potrebne poizvedbe. „Postulatio ad obtinendum conciona-torem aliquem facienda est tempore utili et opportuno, ut Ordinarius commode queat informationes necessarias de eiusdem persona habere : hoc autem tempus, generati m loquendo, haud erit inferius duobus mensibus.“ (I, 7). Dovoljenje za pridigovanje sc da pismeno, kjer se označi razen pridigarjevega imena tudi kraj in vrsta pridige. „Facultas praedicandi, quando agitur de concionatore extradioecesano, scripto tribuenda erit, designato etiam loco et genere praedicationis, pro quibus concessa fuerit.“ (I, 9). Ako nadpastir vsled poizvedb ali iz druzega vzroka spozna za svojo dolžnost, da mora komu odreči dovoljenje pridigo vati, tedaj to samo naznani prošnjiku, ne da bi mu bilo treba navesti vzroka odklonitve. „Ordinarius, qui, ob informationes ut supra acceptas aut aliam ob causam, eensuerit in Domino concionami! facultatem alicui denegare, sufficit ut idipsnm petenti facultatem significet quin aliud addat, soli Deo rationem de sua sententia redditurus.“ (I, 12). Dovoljenja je treba za vse vrste duhovnih govorov v cerkvah, bodisi predpoldne ali popoldne, in naj se imenujejo govori kakorkoli, torej : duhovne vaje, misijoni, tridnevnice, devetdnevnice, majniške pobožnosti, v obče govori pri cerkvenih slovesnostih. Isto velja tudi za I pobožnosti in duhovne vaje v samostanih, ki niso eksemptni, v ženskih samostanih in zavodih. 7. Cerkveni predstojniki, kateri bi duhovnika, ki po zgornjih določbah potrebuje škofovega dovoljenja, brez tega dovoljenja povabili za pridigovanje ali dopustili, da pridiguje, kakor tudi pridigarji, ki bi brez dovoljenja sprejeli takšno povabilo, sc morajo posvariti, v posebnem slučaju tudi kaznovati, „Quicumque, obligatione petendi facultatem posthabita, sacerdotem quempiam ad condonandum invitaverit; itemque sacerdos quilibet, qui tali modo invitatus scienter acceptarit et concionatus fuerit, puniendi sunt ab Ordinario poenis eius arbitrio statuendis, non exclusa suspensione a divinis.“ (I, 8). 11. Kako treba izpričati usposobljenost za pridigovanje? 8. Škofje so v svoji vesti zavezani, da pooblastijo le tiste duhovnike za oznanjanje božje besede, oziroma jim dajo dovoljenje, ki so sposobni, da božjo besedo ne samo oznanjujejo, ampak da jo oznanjujejo koristno in vzveličavno. Za sposobnega se spozna le tisti, ki ima za ta poklic dovolj vednosti, pa tudi čednosti in svetosti. „Generatim loquendo, sicut ad tribuendam sacerdoti cuivis facultatem pro ministerio excipiendi fidelium confessiones Ordinarii arctissime obligantur certitudinem acquirere de eius idoneitate et culpa se innexos reputarent, si ad tantum munus admitterent qui moribus foret ind gnus, vel scientiae debitae defectu incapax ; ita et non aliter iidem Ordinarii debent se gerere, antequam aliquem assumant et destinent ad ministerium verbi.“ (II, 13). Can. 1340. § 1. Graviter onerata eorum conscientia, loci Ordinarius vel Superior religiosus facultatem vel licentiam eoncionandi cuiquam ne concedant, nisi prius constet de eius bonis moribus et de sufficienti doctrina per examen ad normam can. 877, § 1. 9. Zatorej želim in naročim, da se na kn. šk. bogoslovnem učilišču z vso skrbjo in odgovornostjo gleda na izobrazbo bogoslovcev v horailetiki ter se od njih terja, da se z večkratnimi praktičnimi vajami urijo v izdelovanju pridig in v pridigovanju. „Curabunt igitur Ordinarii, ut dicti clerici, dum sacrae theologiae dant operam, de variis praedicationum generibus doceantur ; prae-que manibus habeant et gustent exemplaria insignia, quae in omni concionum genere Sancti Patres reliquerunt, praeter illa, quae in sacris Evangcliis, in Actibus et Epistolis Apostolorum ubique accesserunt.“ (V, 35). Pazi se naj tudi na nastop, na pravilno predna-šanjc in na akcije, da bo vse primerno božji besedi. „Studebunt item Ordinarii, ut iuvenes instituantur de actione et pronuntiatione in concionibus servandis, ut eam deinde gravitatem, simplicitatem et concinnitatem praese-ferant, quae nihil histrionem sapiat, sed verbo Dei con- veniat, probetque concinnantem pro animi persuasione et ex corde loqui sublimemque spectare finem, qui ministerio suo est praestitutus. “ (V, 36). Pri sodbi o sposobnosti za pridigovanje naj se ne gleda samo na to, si je li duhovniški kandidat pridobil potrebne učenosti in je li fizično dovolj usposobljen, ampak prav posebno tudi, ali ga priporočata pobožnost in neomadežanost življenja, ali je tak, da bo vzbudil zaupanje in spoštovanje pri krščanskem ljudstvu. „Cognita autem idoneitate quoad scientiam et actionem, vel etiam in antecessum, haud minori studio, imo etiam maiori, inquiret Ordinarius, num idem candidatus pietate, honestate morum et publica aestimatione dignus sit, qui verbum Det evangelizet.“ (II, 14). 10. Pri župnijskem izpitu naj se odslej posebej vpošteva tudi homiletika. Pismena in ustna izkušnja naj pokaže, se je li konkurent od bogoslovja sem trudil izpopolniti se v vedi, potrebni za pridigovanje, ter postati po svojih zmožnostih dober, pa tudi vzgleden pridigar. 11. Za redovne duhovnike veljajo glede na sposobnost za pridigovanje predpisi njihovega reda in sodba njihovih predstojnikov. Can. 1331. § 1. Ordinarii locorum religiosis, qui a proprio Superiore exhibeantur, facultatem concinnandi, sine gravi causa, ne denegent, concessamquc ne revocent, praesertim una simul universis domus religiosae sacerdotibus, firmo tamen praescripto can. 1340. § 2. Concinnatoribus religiosis, ut facultate recepta uti liceat, opus est praeterea sui Superioris licentia. 12. Ako bi redovnemu ali tudi svetnemu duhovniku bilo treba posebnega izpita za pridigovanje, tedaj ga naj izpraša komisija treh udov, ki se izvolijo izmed sinodalnih eksaminatorjev, ki se pa tudi morejo vzeti izmed duhovnikov tuje škofije ali kakega reda. „Est examen a candidato voce et scripto subeundum coram tribus examinatoribus, qui arbitrio Ordinarii possunt seligi vel inter examinatores synodales vel etiam inter sacerdotes extradioecesanos, aut etiam e clero regulari.“ (II, 14). III. Na kaj naj pridigar pazi in česa se naj ogiblje'? O vsem tem govori obširno homiletika. Tu naj bodo le splošna pravila priobčena. 13. Pridigar se naj zaveda vzvišenosti, važnosti in odgovornosti svoje službe. Na Kristusovo mesto smo poslani tako, da Bog opominja po nas namesto Kristusa. (II. Kor. 5, 20). Kristus naj govori po pridigarju ! Zato se mora pridigar truditi, da se vglobi v duha Kristusovega, da je poln ljubezni do Boga in do bližnjega. Treba je, da se za pridige vestno pripravlja, da sc ne boji truda in dela. V premišljevanju naj sebe vname za resnico, v molitvi pa naj prosi božjega blagoslova, naj moli za se in za svoje vernike. Bog je, ki daje rast. (I. Kor. 3, 7). „Quoniam sancta sancte tractanda sunt, nemo praedicationem suscipiat, quin digne ac proxime se praeparaverit studio simul et oratione.'1' (III, 19). 14. Vsebina naj bo res beseda božja, razodeti nauki: „Argumenta concionum sint essentialiter sacra.“ (III, 20). Oznanjuje se naj Jezus Kristus. „Efficere ut lesum Christum homines magis magisque cognoscerent et quidem cognitione quae ad vivendum, non modo ad credendum, pertineret“.1 Pridigovati je treba vse resnice in zapovedi Kristusovega nauka ; zlasti naj se pogosto govori o Bogu, o človekovem namenu, o grehu, o učlovečenju božjega Sina, o odrešenju, o milosti in zakramentih, o ponižnosti, in pokorščini, o zatajevanju samega sebe in o čistosti, o minljivosti vsega posvetnega, o poslednjih rečeh : „inter Deum et Belial eligendum esse cui serviatur, utrique non posse ; omnes, ut e vivis excesserint, tremendum manero indicium; cum Deo non licere transigi; aut vitam aeternam sperandam, si universae obtemperetur legi, aut, si cupiditatibus indulgendo deseratur officium, ignem aeternum esse exspectandum. “2 Nikdar ne sme pridigar opustiti, da ne bi oznanjeval kake resnice zato, ker je poslušalcem neljuba ; ampak ravno v tem se pokaže spretnost pridigarja, da ve tudi mehkužnemu človeštvu neljube verske in nravne 'resnice tako podati, da jih poslušalci sprejmejo s ponižnim in hvaležnim srcem. Can. 1347. § 1. In concionibus exponenda in primis sunt, quae fideles credere et facere ad salutem oportet. Za cerkvene govore, katerih predmet niso zgolj svete reči, pa vendar ne nasprotujejo svetosti hiše božje, je treba posebnega dovoljenja kn. šk. ordinarijata. „Quod si concionato!- alia argumenta tractare voluerit non stricte sacra, semper tamen domui Dei convenientia, facultatem a loci Ordinario petere et obtinere, debebit ; qui quidem Ordinarius eam nunquam concedet, nisi re mature considerata eiusque necessitate perspecta.“ (III, 20). 0 politiki govoriti s pridižnice, pa se vsem pridigarjem povsem in nepogojno prepove. „Concionatoribus tamen omnibus de re politica in ecclesiis agere omnino et absolute sit vetitum“ (III, 20). Enako je prepovedano s pridižnice vabiti na politične shode in druge čisto posvetne prireditve. Dalje ne kaže, po pridigi ali krščanskem nauku in po službi božji obhajati pri cerkvi ali v cerkvenih poslopjih politične shode in imeti posvetne zbore, ker beseda božja gubi pri tem na svojem dalj njem koristnem delovanju v srcih vernikov, gubi na svojem blaženem vplivanju na njih sklepe, na- 1 Encyclica „Humani generis redemptionem“. Cerkveni za-ukaznik za Lavantinsko škofijo, 1917. Štev. IX. odst. 76, str. 116. 1 Ibidem. mene in obljube. Pridigarji se naj v teh ozirih tudi natanko držijo navodil, danih v škofijskih sinodah.' 15. Pogrebni ali nagrobni govori se le izredno dopustijo in takrat le z izrecnim dovoljenjem kn. šk. ordi-narijata, ki bi mogel tudi zahtevati, da se mu predloži rokopis govora. „ Elogia funebria nemini recitare fas esto nisi praevio et explicito consensu Ordinarii, qui quidem, antequam consensum praebeat, poterit etiam exigere, ut sibi manuscriptum exhibeatur.“ (III, 21). 16. Glavni vir pridig naj je in ostane sveto Pismo. „Concionator prae oculis sem per habeat et in praxim deducat, quae S. Hieronymus Nepotiano commendabat: Divinas Scripturas saepius lege: imo numquam de manibus tuis sacra lectio deponatur. Sermo presbyteri Scripturarum lectione conditus sit. (III, 22). Znano je to vsem, dokazovati tega ni treba, pa priporočati se ne more nikdar dovolj. Poznanju in učenju svetega Pisma naj se pridruži branje in učenje spisov cerkvenih očetov in učenikov, življenja svetnikov in dobrih pridig. „Studio autem Scripturarum iungatur studium Patrum ac Doctorum Ecclesiae.“ (III, 22). Pričevanja in reki posvetnih pisateljev naj se redko in previdno rabijo, veliko manj še izreki krivovercev, odpadnikov in nevernikov. Se živeče osebe naj se ne navajajo kot priče božjih resnic. Tudi iz časnikov naj se ničesar ne bere ali razlaga na pridižnici. „Citationes ac testimonia scriptorum aut auctorum profanorum sobrietate summa adhibeantur, multoque magis dicta haereticorum, apostatarum et infidelium ; numquam vero personarum viventium auctoritates proferantur. Fides et Christiana morum honestas non his egent adsertoribus ac defensoribus !“ (III, 23). Zlasti pa se varuj vsak pridigar, da bi prodajal le lastno modrost in se zanašal na svojo razumnost. „ Non in persuasibilibus humanae sapientiae verbis. (I. Cor. 2, 4). Quanti refert, venerabiles fratres, hoc omnibus esse exploratissimum, cum videmus non paucos e sacris concio-natoribus ita dicere, ut Scripturas Sanctas, Patres Docto-resque Ecclesiae, theologiae sacrae argumenta praetermittant, nihil fere nisi rationem loquantur. Perperam profecto ; ncque enim in ordine supernaturali humanis tantum adminiculis quidquam proficitur.2 17. Namen pridige bodi vedno, da ljudje Boga bolj spoznavajo, ga častijo in se vzveličajo. Božji Učenik sam govori : Zato sem prišel na svet, da pričujem 1 Gesta et statuta Synodi dioecesanao anno 1896 celebratae. Marburgi, 1897. Cap. II. De clericorum circa ros politicas agendi ratione. Pagg. 203—210. — Synodus dioecesana Levantina anno 1906 concita. Marburgi, 1907. Pag. 472. 1 Encyclica „Humani generis redemptionem“. Cerkveni za-ukaznik za Lavantinsko škofijo, 1917. Št. IX. odst. 76. str. 117. resnico. (Jan. 18, 37). Jaz sem prišel, da imajo vzveli Čanje. (Jan. 10, 10). Pridigar išči vselej čast božjo in vzveličanje neumrjočih duš, nikdar pa ne dopa-denja in hvale ljudi ali celo lastnega dobička. „Concionator ne plausus auditorum aucupetur, sed quaerat unice animarum salutem et commendationem a Deo atque Ecclesia.“ (III, 24). „Caveat item semper ac diligentissime, ne sacram praedicationem in quaestum vertat, quaerendo quae sua sunt, non quae Iesu Christi, ne sit igitur turpis lucri cupidus nec vanae gloriolae lenocinio se capi sinat.“ (III, 28). Vsled tega naj se slava in hvala pridigarja ne razširja po časnikih. „Usus, qui alicubi invaluit, ephemerides vel plagulas typis impressas adhibendi tum ad auditores aucupandos ante praedicationem, tum post praedicationem ad concionatoris meritum extollendum, reprobandus omnino est et damnandus, quovis id praetextu boni fiat. Curent Ordinarii, quantum poteri»!, ut ne id usu veniat.“ (III, 25). 18. Pridigar se naj pri oznanjevanju božje besede izogiblje praznemu govoričenju, naj se v dokazih in izgovoru ravna po svojih poslušalcih. V nastopu in kretnjah naj razodevlje ponižnost, krotkost, gorečnost in častitljivost, kakor se spodobi namestniku Kristusovemu. „Quoad actionem in concionando nil melius praescribi potest quam quod 8. Hieronymus Nepotianum admonebat : Nolo te declamatorem et rabulam garrulum que sine ratione, sed mysteriorum peritum et sacramentorum Dei eruditisimum. Verba volvere et celeritate dicendi apud imperitum vulgus admirationem sui facere, indoctorum hominum est. Nihil tam facile quam vilem plebeculam et indoctam contionem linguae volubilitate decipere, quae quidquid non intelligit plus miratur.'1' (III, 26). „Quamobrem concionator tam in ratiocinatione quam in linguae usu sese communi auditorum captui accomodo! ; quoad vero actionem ac recitationem, eam observet modestiam et gravitatem, quae illi convenit qui pro Christo legatione fungitur.“ (III, 27). Can. 1347. § 2. Divini verbi praecones abstineant profanis aut abstrusis argumentis communem audientium captum excedentibus ; et evangelicum ministerium non in persuasibilibus humanae sapientiae verbis, non in profano inanis et ambitiosae eloquentiae apparatu et lenocinio, sed in ostensione spiritus et virtutis exerceant, non »emeti psos, sed Christum crucifixum praedicantes. 19. Vita clericorum evangelium laicorum. Vi ste luč sveta. Takonaj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in časte vašega Očeta, ki je v nebesih! (Mat. 5, 14, 16). Pridigar bodi vzgled pravega krščanskega življenja. Uspešno pridigo vanj e terja neobhodno, da se življenje pridigarjevo strinja z njegovimi nauki. Ni dovolj, da pridigar druge opominja k boju zoper greh, jih opominja k zatajevanju, sam mora biti hraber prvoborilec za nebesa, mora biti 8(5 — mož zatajevanja in popolnosti. Ne bojujem se tako, k a kor bi po zraku mahal, marveč tarem svoje telò in ga deva m v sužnost, da ne bi bil, ko druge učim, sam zavržen. (I. Kor. 9, 26, 27). „Numquam vero ex animo permittat excidere quod, secundum Kvangeli! Apostolorum doctrinam et Sanctorum exempla, idem Hieronymus Nepotiano suggerebat : Non confundant opera fUa sermonem tuum ; ne cum in ecclesia loqueris, tacitus quilibet respondeat : Cur ergo haec quae dicis, ipsé non fäcis f'— Delicatus magister est qui, pleno ventre, de ieiuniis loquitur . . . Sacerdotis os, mens, ma-nusque concordent. “ (III, 28). IV. Komu in kako se naj prepove pridigo v a nj e ? Naj si bodo postave še tako koristne in važne pridejo do veljave le, ako se tudi izpolnjujejo. Ker pa je oznanilo božje besede najpoglavitnejša naloga dušnega pastirstva, temelj vere in vzveličanja, je sleherni dušni pastir, slednji pridigar že v vesti vezan, da se natanko ravna po teh predpisih in se v resnici trudi, oznanjati božjo besedo po svojih močeh kar najbolje mogoče. Vendar vsako človeško delo je izpostavljeno človeškim slabostim ; zato je treba oblasti, ki čujc nad postavami in nadzoruje njih izvršitev, ki zabranjuje in kaznuje njih prestopke. Isto velja o predpisih za pridigovanje. 20. V zmislu tozadevnih ukazov svete stolice se ustanovi v Lavantinski škofiji nadzorstveni svet („commissio vigilantiae“), ki bo nadzoroval, ali se povsod natanko izpolnjujejo navedeni predpisi za pridigovanje. Ako bi se katerikoli pridigar ne ravnal po teh navodilih, ga mora nadzorstveni svet naznaniti kn. šk. ordinarij atu. „Ordinarii dioecesani commissionem vigilantiae pro praedicatione unusquisque in sua dioecesi instituent, quae iisdem sacerdotibus componi poterit ac commissio | pro examine candidatorum.“ (IV, 32). Začasno se bo ta commissio vigilantiae od slučaja do slučaja volila, dokler ne bodo na prihodnji sinodi njeni člani stalno določeni. 21. Škof, pa tudi nadzorstveni svet ne moreta izvedeti vseh prestopkov z ozirom na pridigovanje, ker tu je treba osebnega opazovanja. Zato pa so dekani in župniki, ki so v prvi vrsti odgovorni za pravilno izvrševanje dušnega pastirstva v dekanijah oziroma v župnijah, dolžni skrbeti, da vsi dušni pastirji vestno in pridno oznanjajo božjo besedo. Ako zapazijo nered in malomarnost, naj izkušajo to odpraviti s prijaznimi opomini. Ako bi to ne izdalo, naj dekani oziroma župniki naznanijo zadevo nadzorstveni komisiji, katero pa morajo natanko in resnično podučiti. „Quia vero nec Episcopi nee commissio vigilantiae adesse ubique in dioecesi poterunt ; quum agetur de praedicationibus maioris momenti in locis dissitis, Ordinarii exigent his desuper a Vicariis foraneis vel a parochis informationes peculiares et tutas iuxta normas superius traditas.“ (IV, 33). 22. Pri manjših prestopkih pridigovanja, ki niso prepogostoi, in če je upanje poboljšanja, bo kn. šk. or-dinarijat dotičnega pridigarja opomnil ali tudi resno posvaril. „Contionatores, qui praescriptiones superiori capite editas negligant, si emendationis spem praebeant et graviter non offenderint, prima alteravo vice ab Episcopo moneantur ac reprehendantur.“ (IV, 29), 23. Pri večjih napakah in prestopkih, ki so ljudstvu v pohujšanje, in če ni upanja poboljšanja, pa je treba uporabiti ostrejša sredstva, katera navaja tudi kanon 1340 novega cerkvenega zakonika, in so naslednja. a) Domačemu duhovniku, ki ima glasom teh navodil (I, 2, 3, 4 a) pravico pridigovati v Lavantinski škofiji, se odvzame ta pravica začasno ali za vedno. „Si agatur de proprio subdito aut de religioso, cui praedicandi facultatem ipse (Episcopus) dederit, concessam facultatem, nullo hominum respectu, aut ad tempus revocet aut omnino abroget.“ (IV, 30 a). b) Tujim duhovnikom, bodisi svetnim ali redovnim, ki nimajo jurisdikeije v Lavantinski škofiji in potrebujejo posebnega dovoljenja za pridigovanja v škofiji, se naj ne prepove samo pridigovanje v škofiji, ampak terja se celo, da se o tem obvesti pristojni škof oziroma redovni predstojnik, slučaje posebne važnosti je treba naznaniti sveti stolici. „Si autem de sacerdote extradioe-cesano agatur vel de religioso, cui non ipse pagellam impertiverit, praedicationem illi in dioecesi sua interdicat simulque de re moneat tam Ordinarium proprium quam eum, qui praedicationis pagellam eidem concessit ; in casibus autem gravioribus ne omittat ad S. Sedem deferre.“ (IV, 30 b). c) Pri prav hudih prestopkih sme in mora škof prepovedati že pričete pridige. „Poterit etiam Episcopus, imo et debebit pro diversitate casuum, concionatore graviter peccante, coeptam praedicationem ipsi intercipere.“ (IV, 30 e). Can. 1340. § 2. Si concessa facultate vel licentia, compererint necessarias dotes in concionatore desiderari, debent eam revocare ; in dubio de doctrina, debent certis argumentis dubitationem excutere, novo etiam examino, si opus fuerit. § 3. Ob revocatam concionandi facultatem vel licentiam datur recursus, sed non in sospensivo. 24. Ako je kateri pridigar vsled pohujšljivega življenja ali iz katerega drugega vzroka, tudi če sam ni kriv, izgubil ugled ali dobro ime tako, da bi bilo njegovo pridigovanje brezkoristno ali celo škodljivo, se mu mora odvzeti pravica pridigovanja vsaj za nekaj časa in za določen kraj. „Interdici pariter praedicatione oportet, saltem ad tempus et pro aliquo loco, quicumque aut pro sua vivendi ratione, aut quavis alia de causa, etsi inculpa- bi li ter, publicam bonàm existimationem amiserit, ita ut ministerium suum inutile vel damnosum evaserit.“ (IV, 31). V. O daljnji pripravi za p ri d igo v anj e. V tem odstavku razpravljajo „Normae pro sacra praedicatione“ o pripravi prihodnjih pridigarjev med bogoslovnim študijem, pa tudi že v srednjih šolah, kar je seveda mogoče le tam, kjer so tiste popolnoma pod vodstvom cerkvene oblasti in se tam podučujejo le kleriki, kakor je pri nekaterih rodovih. „Ordinarii et Superiores religiosorum stricte obligantur proprios clericos äd sanctum salutaremque praedicationem ab ipsa inverdii aetate formare studiorum tempore, tum ante tum post susceptum sacerdotium.“ (V, 34). Za Lavantinsko škofijo velja, kar je o daljnji pripravi že omenjeno v II. poglavju navodil. 25. Vendar prav zelo želim in opominjam zlasti mlajše duhovnike, da naj ne nehajo, vedno in vedno se izpopolnjevati v svetih vedah, zlasti v dogmatiki, moralki, homilotiki, pa tudi liturgike in asketike naj ne zanemarjajo. Vedno bolj se naj seznanjajo z vsem svetim Pismom, prebirajo naj vzorne starejše in novejše pridigarje, pa radi naj tudi poslušajo pridige starejših in izkušenih dušnih pastirjev. Sploh naj se vsi blagovestniki skrbno trudijo, da si z učenjem, s pobožnim branjem, prav posebno pa z rednim premišljevanjem napolnjujejo zakladnico dobrih, času in vernikom primernih naukov, podobni hišne m u gospod a rju, ki prinaša iz svojega zaklada staro in novo. (Mat. 13, 52). 26. Potrebno je tudi, da se verske in nravne resnice obravnavajo v gotovem redu in medsebojni zvezi 4 Bestimmungen für den Au, 3. Jänner 11)18 jäh rte sich zum sechstenniale der Tug, an dem (3. Jänner 11)12) jene denkwürdige Konsisto-rialsitzung abgehalten wurde, in der sich die Zusani menst e l l n n g des D ! vze s a » - K a tech ct c n rates vollzog. Seit dem Regierungsantritte der Lavanter Diözese lag es mir stets-fort am Herzen den Religionsunterricht imb die religiös-sittliche Erzieh«ng der Kinder und der Studierenden in den Schulen aller Kategorien zweckdienlich zu heben und nach Kräften zn fördern. Ein lauter Beweis hiefnr sind die zahlreichen Ordinariats- bezw. Konsistorialerlässe, die in jedem konkreten Falle an die Katecheten hinausgegeben, sowie die vielen Bestimmungen und Weisungen, die in den Kirchlichen Berordnungs-Blättern' 1 Kirchliches Verordnungs-Blatt, Jahrgang 1800, Nr. III. Abs. II. Erklärung des österr. Gesamtepiskopats in der zweiten Sitzung der Schulkommission des Herrenhauses den 12. März 1890. — Jahrgang 1893, Nr. II. Abs. II: Nonnulla privilegia sacerdotibus in societa- tem a sacra lesu infantia adseitis i am alias ad tempus concessa in perpetuum confirmantur. — Jahrgang 1884, Nr. I. Abs. X: tako, da tekom časa pridejo na vrsto vse verske in nravne resnice, ne samo nekatere, ali kakor bi sc komu poljubilo. Določi si naj vsak pridigar že vnaprej predmet svojim rednim pridigam in naj gleda, da bo v gotovem času govoril o vseh važnejših resnicah. Kjer je v župniji več dušnih pastirjev, naj se o predmetu pridig med seboj pogovorijo. Dobro je, ako se pripravi knjižica, kjer posamezni vpiše predmet in načrt pridige, da se dobi pregled, o katerih verskih in nravnih resnicah se je že govorilo in o katerih je še treba govoriti. Častiti pridigarji! Poglejte in preberite si večkrat dana navodila, pa tudi imenovano encikliko in določbe v škofijskih sinodah. Časi so resni, zelo je treba obnov-ljenja verskega življenja med vsemi sloji ljudstva, treba je človeštvo dovesti nazaj h Kristusu, k njegovim naukom in milostim, zato je treba neumorno in vestno oznanjati božjo besedo. Zanesljivo upam, da se bodo vsi dušni pastirji trudili, izpolnjevati svojo veliko in preimenitno dolžnost v vsakem oziru. Ne pozabite opomina, ki ga je dal glasoviti pridigar sv. Pavel svojemu učencu Timoteju in po njem vsem pridigarjem: Testificor coram Deo et lesu Christo, qui iudicaturus est vivos et mortuos, per adventum eius et regnum eius: praedica verbum, insta opportune, importune, argue, obsecra, increpa, in omni patientia et doctrina! (II. Tim. 4, 1. 2). K tem apostolskim besedam pristavlja sv. Avguštin krepko vprašanje: Quis sub tanta testificatione segnis esse audeat ? V Mariboru, na god sv. Leona 1. papeža, spoznavale« in cerkvenega učenika, dne 11. aprila 1918. Diözefliii-Klüechetcnrlil. für die Lavanter Diözese und in den Schluß-Protokollen über Entscheidung des k k. Ministeriums für Kultus und Unterricht ddo. 24. Jänner 1892, betreffend die religiöse Erziehung der aus gemischten Ehen entstandenen Kinder. — Jahrgang 1897, Nr. X. Abs. II: Wichtigkeit des christliche» Jugendunterrichtes und Verdienste des seligen Petrus Canisius um denselben. — Jahrgang 1897, Nr. X. Abs. IV: Einführung der neuen Katechismen. — Jahrgang 1897, Nr. XIII. Abs. II. Inst ukt on zur Einsiihrung des neuen Katechismus — Jahrgang 1899, Nr. XI. Abs. 55 und Nr. XII. Abs. 57: Detaillierter Lehrplan des katholischen Religionsunterrichtes für Volks- und Bürgerschulen in der Diözese Lavant. Natančni učni načrt za verski pouk v ljudskih in meščanskih šolah Lavantinsko škofije. — Jahrgang 1899, Nr. IV. Abs. 21: Die Religion als Unterrichtsgegenstand und Tugendübung an den Mittelschulen. — Jahrgang 1903, Nr. XI. Abs. 73: Einteilung des Religionsunterrichtes für die 1. II. und III. Klasse der Gymnasien und Realgymnasien auf Grund des vom hochwiirdiqsten österreichische» Episkopate entworfenen Lehrplanes für die österreichischen Gymnasien. — Jahrgang 1906, VI. Abs. 43: Lehrplan für de» katholischen Religionsunterricht in den vier Unterklassen der Gymnasien und der Realschulen. — Jahrgang 1912, Nr. IX. Abs. 76: Verpflichtung der Kinder zur Teilnahme an den religiösen Hebungen. die iit der Saumtier Diözese abgel,alleimi Pastoralkonferettzett' gegeben wurden sind. Ferners möchte ich hittgewiesett wissen ans das Hirten» schreiben des österreichischen Episkopats vorn Pfingstsonntage des Jahres 1890 über die Forderung katholischer öffentlicher Schule»8, ans das gemeinsame Hirtenschreiben des österreichische» Episkopats vom 11. November 1891 über den Nutzen der kirchlichen Vereine und der katholischen Versammlungen, Über die christliche Erziehung der Jugend und der Familie, Über die Lesung guter Bücher und Zeitschriften und über die heilsame Lösung der sozialen Frage», sowie auf das Hirtenschreiben der österreichischen Bischöfe vom 18. Oktober 1906 an die Gläubigen über den Kampf gegen die verderblichen Ideen der Zeit, gegen die Auflöslichkeit der Ehe, gegen die „Freie Schule" und Über den Kampf für den wahren Fortschritt in den Wissenschaften und für die wahre Wohlfahrt wie auch über die Pflichten in diesem Kampfe Weiters sei aufmerksam gemacht ans zahlreiche Hirtenschreiben, die ich gelegentlich herausgab und die gar manche beherzigenswerte Winke für die Katecheten und höchst heilsame Lehren für die Kinder und für die Jugend enthalten; so unter anderem der Fastenhirtenbrief vom 21. Jauner 1894 über die heilige Familie von Nazareth und über den Verein der heiligen Familie von Nazareth"; ingleichen das Hirtenschreiben vom 24. Mai 1906 in Angelegenheit der sogenannten „Freien Schule""; insbesondere auch das Fastenhirtenschreiben vom 13. Jänner 1918 über die Würde und den Wert des Mensche»7. Sodann erinnere ich an die Vorschrift über die Feier der ersten heiligen Kommunion der Kinder8, ferner an den ersten Katechetentag, den ich in der Aloisikirche zu Marburg am 14. September 1905 abgehalle»8, sowie an die Ansprache, die ich am 8. Dezember 1909 an die Zöglinge des F.-B. 1 Schluß-Protokoll über die im Jnhre 1890 in der Lovanter Diözese abgehaltenen Pastoralkonserenzen ddo. 14. Jänner 1891, A. l.S S. 1—6. — Schluß-Protokoll für das Jahr 1891 ddo. 61.Dezember 1891. A.II. SS. 8—14. — Schluß-Protokoll für das Jahr 1895 ddo. 30. November 1895. A. II. SS. 10—17. — Schluß-Protokoll für das Jahr 1897, A. II. SS. 6—13 (Kirchl. Berord.-Blatt, 1898, Nr. 1. Abs. 1). Schluß-Protokoll für das Jahr 1898, A. II. SS. 6—9 (Kirchl. Berord. -Blatt, 1899, Nr. I. Abs. 1). — Schluß-Protokoll für das Jahr 1900, A. II. SS. 2—4 (Kirchl. Berord.-Blatt, 1901, Nr. 1. Abs. 1 ). — Schluß-Protokoll für dasJahr 1901. A. II. SS. 65-73 (Kirchl. Berord.-BlaP, 1902, Nr. IV. Abs. 19). — Schluß-Protokoll für das Jahr 1903, A. II. SS. 125—131 (Kirchl. Berord. -Blatt, 1904, Nr. VIII. Abs. 66). - Schluß-Protokoll für das Jahr 1908. A. I.SS. 169-173 (Kirchl. Berord.-Blatt, 1909, Nr. XIII. Abs. 103). — Siehe auch Schluß-Protokvll für das Jahr 1893 ddo. 31. Dezember 1893. L I II. III. SS. 11 — 13. — 8 Dr. Michael Napotnik, Send- und Lehr-schreibeu. Marburg, 1911. S. 52—66. —8 Idem, Send- und Lehrschreibeu. Marburg, 1911. SS. 101—121. —4 Idem, Send- und Lehrschreibeu. Marburg, 1911. SS. 883—892. — 6 Idem, Send- und Lehrschreibeu. Marburg, 1911. SS. 196-215. — ° Idem. SS. 870—875. — 7 Kirchl. Berord.» Blatt, 1918. Nr. II. Abs. 10. SS. 13—29. * Collectio Rituum dioecesis Lavantinae. Marburgi, 1896. Pars. 1. tit. V. cap. 4. pagg. 71—78. — 8 Dr. Mihael Napotnik, Pozdravni govorna prvem shodu Lavantinskih katehetov. V Mariboru, 1906. Str. 21. Knabensentiitars Maxitniliantint-Victorinuin gerichtet1, und an die Anreden, die ich anläßlich verschiedener Weihen an der k. und k. Infanterie - Kadettenschule, an der k. k. Staats-Oberrealschule, am k. k. Saatsgymnasium und an der k. k. Lehrerbildungsanstalt in Marburg gehalten8, endlich an die Predigte», mit welchen ich die Zöglinge der Kaiser Franz Josef l. Jubilünins-Lehrerinnenbildnngsanstalt bei den Schul» schwestern in Marburg erfreut habe8. Noch muß ich die Ansprache erwähnen, die ich an die Studierenden des k. k. Staatsgymnasiums in Marburg richtete, als sie die 150 jährige Festseier des Bestandes ihrer Anstalt in der St. Aloisikirche am Feste des Hl. Bischofs und Märtyrers Quirinus den 3. Juni 1908 beginge»4, und die Tischrede, gehalten anläßlich des Festmahles in der k. und k. Ju-fanterie Kadetenschule in Marburg am 7. Oktober 1894 ». Hervorzuheben ist besonders auch, daß int Jahre 1899 in der Diözese Lavant das Amt eines Diözesaninspektors für den Religionsunterricht an den Mittelschulen und Pädagogien ins Leben gerufen wurde. Der erste Inspektor war der langjährige Religions-prosessor am k. k. Staatsgymnasium in Marburg, Herr Dr. Josef Pajek, seit 20. Juli 1893 Domherr des Lavanter Kathedralka-pitels. Nach seinem am 25. Juli 1901 erfolgten Ableben wurde für dieses wichtige Amt Domkapitular Herr Jo'ef Majcen bestellt. Der Erstgenannte hielt in den Jahren 1899 und 1900, der Zweite im Jahre 1904 in der F. B. Ordinariatskanzlet je eine gemeinsame Konferenz mit den Religtonslehrertt der Mittelschulen der Diözese ab, wobei höchst aktuelle katechetische Fragen erörtert wurden6. Alt letzter Stelle, die aber vornehmlich die erste ist, sei das Augenmerk ans die lichtvollen Synodalbeschliisse gerichtet, die für den Katecheten in seiner Berufstätigkeit eine wahre Fundgrube sind. Auf der ersten Synode im Jahre 1896 wurden klare Bestimmungen für die jährlich abzuhaltende Dekanatsvisitation, bei der auch stets eine Religionspriisung abzuhalten ist, festgesetzt7. * Idem, Govor do semeniščanov in semeniške zgodovine obris. V Mariboru, 1910. Str. 5—44. 8 Dr. Michael Napotnik, Ansprache anläßlich der Kapellenweihe in der k. und k. Jnfanterie-Kadetlenschule zu Marburg am 28. April 1896. Marburg, 1896. SS. 27. — Idem, Die Kapellenweihe in der k. k. Staats-Oberrealschule in Marburg. Marburg, 1898. SS. 36. — Ideui, Das Fahnenweihe-Fest des k. k, Staatsgymnasiums in Marburg. Marburg, 1899. SS. 39. — Idem, Das Fahnenweihe-Fest der k. k. Lehrerbildungs-Anstalt in Marburg. Marburg, 1899. SS. 49. — Idem, Das Ein-weihungs- und Eröffnungs-Fest der neuen k. k. Lehrerbildungs-Anstalt in Marburg am 22. September 1907. Marburg, 1908. SS. 57. 3 Dr. Michael Napotnik, Gebet, was des Kaisers ist, dem Kaiser I Marburg, 1914. SS. 168—165; SS. 166-181; SS. 193-202; SS. 202-212; SS. 213-222; SS. 223—235; SS. 236-244. — 4 Idem, SS. 148—157. — 6 Idem, SS. 98—103. — 0 Kirchliches Berordnungs-Blatt, Jahrgang 1899, Nr. X. Abs. 49. S. 135. f. — Jahrgang 1900, Nr. VIII. Abs. 51. SS. 89—92. — Jahrgang 1904, Nr. IX. Abs. 82, SS. 142-144. 7 Gesta et statuta Synodi dioecesanae anno 1896 constitutae. Marburgi, 1897. Cap. XIX. pagg. 374—382. Auf ber zweite» Synode ipi Jahre 1900 wurden die Beschlüsse de catechizandis parvulis, de sacramento confirmationis, de seminario dioecesano minori und de adolescentium institutione religiosa in scholis publicis peragenda gefasst1. Die dritte Synode, abgehalten im Jahre 1903, enthalt das überaus wichtige Kapitel de catechctarum relatione erga magistros scholarum 2. In ber vierten Synode vom Jahre 1900 finde» wir nachstehende, in das Katechetenamt eingreifende Konstitutionen: de instructione pro catechetis seu de munere catechistarum, de necessitate et utilitate concordiae catechetas inter et magistros, de societate ut vocatur schola libera, de exercitiis in scholis mediis tempore quadragesimali peragendis, de principalioribus officiis pastoris animarum II. De munere concinnatoris et catcchetae*. Die fünfte Synode im Jahre 1911 beinhaltet gar wichtige Weisungen und Normen für den Katecheten und zwar in den Kapiteln: de successu organisationis christianae in dioecesi ab origine usque ad praesens tempus (de seminariis clericorum ac puerorum qua fundamentis christianae organisationis), de nova norma instructionis religionis pro catechetis in scholis popularibus et civicis (Normallehr-plan des katholischen Religionsunterrichtes für Volks- und Bürgerschulen in der Lavanter-Diözese), de lingua instructionis religiosae, de aetate admittendorum ad primam communionem eucharisticam, dc pastoratione studiosorum, de ordine examinis pro munere catechetico in scholis mediis, de cura pastorali in urbibus forisque maioribus4. In ber Sorge für die planmäßige Ausgestaltung des Religionsunterrichtes und der religiösen Erziehung der Kinder und der studierenden Jugend wurde aber der Jünglinge und Mädchen, die der Schule bereits entwachsen sind, keineswegs vergessen, eingedenk der Worte der Heiligen Schrift: „Pro-' verbium est : Adolescens iuxta viam suam, etiam cura senuerit, non recedet ab ea“, (krov. 22, 6). Schon die Schluß-Protokolle über die in den Jahre» 1902 und 1909 i» der Laoanter Diözese abgehaltenen Pa-storalkouferenzen enthalten diesbezüglich klare Weisungen6. 1 Actiones e.t constitutiones Synodi dioec. anno 1900 insti- tutae. Marburgi, 1901. Cap. XXIX. pagg. 230—237; cap. XXXV II. pagg. 299 — 309; cap. XLVI. pagg. 439 - 460 ; capi XI,VIII. pagg. 472—480. — ’ Ecclesiae Lavantinae Synodus dioec. anno 1903 co- adunata. Marburgi, 1904. Cap. I,XXXVII. pagg. 691—699. — “ Syuo- dus dioec. Lavautina auno 1906 concita. Marburgi, 1907. Cap. CXII. pagg. 267—278; cap. CX1II. pagg. 279—284; cap. CX1V. pagg. 284—296 ; cap. CXX1II. pagg. 418—427; cap. CXXVII. dagg. 465—478. — 4 Operationes et constitutiones Synodi dioec. Lav. anno 1911 congregatae. Marburgi 1912. Cap. CLII. pagg. 279—308; cap. CLIV. pagg. 318—386 ; cap. CLV. pagg. 386—395 ; cap. CLVI. pagg. 395—428 ; cap. CLVII. pagg. 428—442; cap. CLXX. pagg. 604—611; cap. CLXXV11. pagg. 733-744. — 6 Schluß-Protokoll für das Jahr 1902 (Kirchl.Verord.-Blatt 1903, Nr. IV. Abs. 34. SS. »1—64); Geradezu erschöpfend beschäftigte sich mit dieser Frage die Diözesansynode vom Jahre 1911 in der bekannten Konstitution : de cura pastorali iuvenum e schola dimissorum \ Winke und Anhaltspunke für den beregten Gegenstand bieten in dieser ebengenannten Synode auch die Kapitel de dircetivis pro catholicis societatibus et unionibus'in dioecesi2, de successu organisationis christianae in dioecesi ab origine usque ad praesens tempus3, ferners de exstirpando vitio intemperantiae4, de mediis contra impraesentiarum palam grassantem immoralitatem 5, sowie jenes de sacris peregrinationibus6 und de centrali directione congregationem Marianarum7. Iiti Übrigen läßt sich in dieser Art der erfolgreichen Jugendfürsorge and) auf manche Beschlüsse der früheren Diö-zesansynoden mit vollem Recht Hinweise», so auf jenen der Synode vom Jahre 1896 de confraternitatibus et sodalitatibus8, auf jene der Synode vom Jahre 1903 de cultu sacratissimi cordis lesu ac purissimi cordis Mariae9 und de Mariae virginis et Angelorum ac Sanctorum veneratione1“, de sanctificatione dierum festorum11 und de alco-holismo12; mit besonderem Nachdruck noch auf jene vom Jahre 1906 de familia Christiana,a, de cura iuvenum ad militiam conscriptorum14, dc doctrina Christiana tradenda15, de utilitate ac necessitate bonorum diariorum16, dc quotidiana sanctissimae Eucharistiae sumptione17, de Congregationibus Marianis18. Die katechetische Frage stand in der La-vanter Diözese stetsfort im Vordergrund. Um aber eine st ä » d i g e Beibehörde an meiner Seite zu haben, die der Fortentwicklung der katechetischen Frage in allen Schulen der Diözese mit Eifer obliegen soll, stellte ich, wie schon anfangs erwähnt, im Jahre 1912 den Diözesan-Katechetenrat zusammen. Der genannte Beirat hatte schon zu wiederhvltenmalen Gelegenheit, seine Wirksamkeit zu betätigen. Er beteiligte sich Schluß-Protokoll für dos Jahr 1909 (Kirchl. Verord.-Blatt, 1911. Nr. IV. Abs. 25. SS. 83—92). 1 Operationes et constitutiones Syn. dioec. Lav. anno 1911 congregatae. Marburgi. 1912. Cap. CLXXVIII. pagg. 752—770. — 1 Idem, Cap. CXLIX. pagg. 249—265. — 8 Idem, Cap. CLII. pagg. 279—314. — 4 Idem, Cap. CLV1II. pagg. 442—450. — 6 Idem, Cap. CI,IX. pagg. 460—460. - 6 Idem, Cap. CLXV. pagg. 552—569. 7 Idem, Cap. CLXXXI. pagg. 784-787. 8 Gesta et statuta Synodi dioec. anno 1896 constitutae. Marburgi, 1897. Cap. XI. pagg. 806—321. — 0 Ecclesiae Lav. Syn. dioec. anno 1903 coadunata. Marburgi, 1904. Cap. LXXtV. pagg. 539—651. — 10 Idem, Cap. LXXV. pagg. 551—660. — " Idem, Cap. LXXXXII. pagg. 759-768. — "Idem, Cap. LXVII. pagg. 263-273. — 13 Synodus dioeccsana Lavantina anno 1906 concita. Marburgi, 1907. Cap. CIX. pagg. 207—219. — 14 Idem, Cap. CXI. pagg. 233—266. — 16 Idem, Cap. CXV. pagg. 296—324. — 10 Idem, Cap. CXVI. pagg. 325—335. — " Idem, Cap. CXIX. pagg. 355—384. — 18 Idem, Cap. CXXXV. pagg. 532—548. am I. österreichischen Kongreß für Katechetik, der in Wien vom 6. bis 11. September 1912 tagte. Er trat in Mar» bürg jedesmal zu Sitzungen zusammen, sooft ihm vom F. B. Ordinariate ein besonders wichtiger Gegenstand zur Beratung und Antragstellung zugewiesen wurde, so in letzterer Zeit am 3. November 1917 und am 18. Jänner 1918. Damit aber der Diözesan-Katechetenrat in Zukunft eine noch segens- und erfolgreichere Wirksamkeit entfalte, gebe ich ihm mit Gegenwärtigem ganz klar und deutlich umschriebene Direktiven oder Bestimm unge» in der feste» Zuversicht und Erwartung, daß er sich dieselben stets vor Augen halten und gemäß denselben dem F. B. Ordinariate, als Frucht seiner Beratungen über die ihm vorgelegten Fragen, die nötigen Anträge stellen werde. Bestimmungen für den Diözesan-Katechetenrat. 1. Der Diözesan-Katechetenrat ist jene vom F. B. Ordinariate bestellte beratende Behörde, welcher Angelegenheiten, die sich auf den Religionsunterricht und die religiöse Erziehung in den Bolks-, Bürger- und Mittelschulen sowohl als auch in den Lehrer- und Lehrerinnenbildungs-Anstalten der Diözese beziehen, zur Äußerung, Begutachtung, Überprüfung und Antragstellung an das F. B. Ordinariat zugewiese» werden. 2. Interessen, welche die Person, die materielle Lage und die Rechte des Religionslehrers oder Katecheten betreffen, gehören nicht in den Wirkungskreis des Katechetenrates. 3. Der Diözesan-Katechetenrat zählt 12 Mitglieder: den Präses, den Präses-Stellvertreter und 10 Räte. Als solche kommen nur ausübende Fachleute in Betracht: die Religionslehrer an den Mittelschulen und den Pädagogien, Katecheten an den Volks- und Bürgerschulen und praktische Seelsorger. Der Professor der Katechetik und Methodik an der F. B. theologischen Diozesan-Lehranstalt ist in Bezug auf sein Amt ständiges Mitglied des Diözcjan-Katechetenrates. 4. Präses und Präses-Stellvertreter dieser Behörde sind wirkliche Kvusistorialräte und Referenten; den Schriftführer bestimmt der Präses bezw. Präses-Stellvertreter von Fall zu Fall. 5. Der Diözesan-Katechetenrat wirb auf 6 Jahre bestellt. Nach Ablauf dieser Funktiousdauer werden neue Mitglieder in denselben ernannt; doch können auch die früheren wiederbestellt werden. 6. Die Mitglieder des Divzesan-Katechetenrates haben die Pflicht, sich mit der Fachliteratur und Methodik des Religionsunterrichtes sowie mit den einschlägigen Gesetze» und Verordnungen eingehend zu beschäftigen. Sie haben regelmäßig zu den Sitzungen zu erscheinen, die Referate, die ihnen zu-gedacht werden, eifrig zu studieren und gewissenhaft auszuarbeiten. Nach Weisung des Vorsitzenden ist über das Verhandelte das Stillschweigen zu bewahren. 7. Die Sitzungen sind in der F. B. Ordinariatskanzlei abzuhalten; die ordentlichen haben zweimal im Jahre, die außerordentlichen nach Bedarf stattzusinden. Die Sitzung wird vom Präses, in dessen Verhinderungsfälle vom Präses-Stellvertreter einzuberufen sein. Mindestens 14 Tage vorher müssen de» Mitgliedern das Programm der Sitzung und die Referenten in den einzelnen Beratungsgegenständen bekannt gegeben werden. 8. Die Sitzungen leitet der Präses bezw. der Präses-Stellvertreter. Zur Beschlußfähigkeit ist die Anwesenheit von mindestens sechs Mitgliedern erforderlich. Ausschlaggebend ist die Majorität der Stimmen; bei Stimmengleichheit dirimiert der Vorsitzende. Über den Verlauf der Konferenz ist ei» genaues Protokoll, das sämtliche anwesende Mitglieder unterfertigen, abzufassen. Das Protokoll ist sodann mit einem eingehenden Berichte, de» der Präses und Schriftführer unterzeichne», sobald als möglich an das F. B. Ordinariat zu leite». 9. Jene Mitglieder des Katechetenrates, die nicht in Marburg ihren Wohnsitz haben, können, wenn sie am Erscheinen bei der Sitzung verhindert sind, ihre Referate oder etwaigen Anträge schriftlich, aber rechtzeitig, dem F. B. Ordinariate einsenden, wohin überhaupt ohne Ausnahme, alle Anfragen und Mitteilungen. die für den Diözesan-Katechetenrat bestimmt sind, geleitet werden müssen. 10. In besonders wichtigen Fällen steht es dem Präses frei, von den Mitgliedern die Abgabe eines schriftlichen Gutachtens abzuverlangen. In sehr dringlichen Fällen gibt der Präses allein sei» Gutachten ab, doch ist er gebunden, in der nächsten Sitzung den Mitgliedern darüber eingehend Bericht zu erstatten. * * ♦ Also zur Arbeit mit Gott, Maria und de» heilige» Patronen der Jugend für die Jugend! Denn dieser gehört die Zukunft. Der Krieg mit seinen Folgen hat allen noch gut katholische» Familien unserer Diözese gar manche harte und tiefe Wunde geschlagen, und diese soll die im Geiste Christi und seiner heiligen Kirche sorgfältig erzogene Jugend heilen. Fili, u iuventute tua excipe doctrinam et usque ad canos invenies sapientiam! (Eccli. 6, 18). Quae in iuventute tua non congregasti, quomodo in senectute tua i uve niesY (Eccli. 25, 5). De» voranstehenden Bestimmungen gemäß wurden für die nächste Funktionsdauer (1918—1924) des Diözesan -Katechetenrates in der Konsistorialsitzuug am Schutzfeste des Hl. Joseph, den 17. April 1918, nachbenanM Mit- glieder in denselben wieder-, bezw. neu ernannt: Präses: P. T. Herr Josef Majcen, Domdechant. Präses - Stellvertreter: P. T. Herr Franz Moravec, Domherr Senior, Dom- und Stadtpfarrer. Räte: Herr Johann Bogovič, Religionslehrer an der k. k. Staats-Realschule in Marburg. Herr Josef Kar- dinar, Religions-Professor am f. f. Staatsgymnasium in Cilli. Herr Anton Kolarič, Religions-Professor am Kaiser Franz Josef-Landesgymnasium in Pettau. Herr Dr. Franz Lukman, Theologie Professor, prov. Religionslehrer an der Kaiser Franz Josef !. Jubiläums-Lehrerinnenbildungs Anstalt der Schnlschwestern in Marburg. Titl. Herr Dr. Anton Medved, F. B. Gei st l. Rat, Religions-Professor am k. f. Staatsgymnasium in Marburg. Herr Martin Petelinšek, Religionslehrer in Marburg. Herr Dr. Josef Somrek, Professor der Pastoral-Theologie nebst der Katechetik und Methodik an der F. B. theol. Diözesanlehranstalt in Marburg. Herr Anton Stergar, Borstadtpfarrer und Dechant zu St. Magdalena in Marburg. Titl. Herr Anton Veternik, F. B. Geistl. Rat, Pfarrer in Sachsenfeld. Titl. Herr Johann V reže, F. B. Geistl. Rat, Professor an der k. k. Lehrerbildungs-Anstalt in Marburg. Marburg, am Feste des Hl. Kirchenlehrers Anselmus, den 21. April 1918. 4«. Mila prošnja v prid ubogim cerkvam na Goriškem. V predzadnji številki cerkvenega zaukaznika za Lavantinsko škofijo sem častito duhovščino prijazno povabil, da naj obenem z vernim ljudstvom na prošnjo mnogočastitega gospoda deželnega glavarja Goriškega z dne 5. marca t. 1. prihiti obubožanemu prebivalstvu na Primorskem na pomoč z raznovrstnimi rečmi, ki so neizogibno potrebne pri vsakem bodisi še tako preprostem gospodarstvu in gospodinjstvu. Ni še preteklo mesec dni od tega in zopet se zatečem k svojim ljubim Lavantincem z novo prošnjo za isto pridno in pobožno, pa vsled sedanje vojske strahovito prizadeto ljudstvo, za uboge begunce, ki se črez dolgo časa vračajo na jug v svojo domovino. Solze žalosti mi zalivajo oči, ko prebiram tozadevno pismo prevzvišenega gospoda knezo-nadškofa Goriškega, ki v gcnljivih besedah opisujejo tužno stanje tamkajšnjih hiš božjih. Pri srcu mi je, kakor da slišim milo tožiti samega Jezusa, ki ga je kruta vojska neusmiljeno oplenila vsega oblačila, naposled pa še pognala iz njegove lastne hiše. Moja hiša se hiša molitve imenuje, vi pastejosto-rili jamo razbojnikov! (Mat. 21, 13). Tako je govoril Gospod, ki je v duhu že gledal tudi sedanje razdejanje na svetem mestu po južnih in po drugih pokrajinah. In ljudstvo s prihodnjim vojvodom bo razdejalo mesto in švetišče; in njega konec bo razdejanje, in po dokončani vojski je o d-menjena pustoba ... in v t e m p e 1 j u bo gnusoba razdejanja, govori Duh božji po preroku Danielu (Dan. 9, 26. 27). Ko so Jezusa križali, so vojščaki razdelili njegova oblačila in so zanj a vadljali. (Luk. 23, 34); v omenjenih krajih pa so brezbožni vojniki razen mašne oprave odnesli ali pokončali tudi svete posode. Kristusova napovedim: Glejte, vaša hiša vam bo pusta puščena (Mat. 23, 38), se je ravno v naših dnevih na neštetih mestih dobesedno dopolnila. Najbolj jasno izpričuje žalostno to resnico pismo prečastitega kn. nadškofijskega ordinariata v Gorici z dne 13. aprila 1918 št. 1179. Od začetka italijanske vojske do naše zmage je trpela Goriška nadškofija vso grozoto, škodo in nesrečo, ki jih povžročuje strašna vojska. Izginila so cvetoča polja, porušeni so lepi trgi, razdejane so prijazne vasi ; nad 60 cerkev leži v razvalinah, ne vštevši mnogoštevilnih podružnic, kapel in oratorijev. Sovražniku ni bilo dovolj, da je te božje hrame oskrunil in porušil, temveč je nekatere izmed ostalih oplenil skoraj vsega cerkvenega orodja in vse svete obleke tako, da zdaj v nekaterih ni mogoče božje službe opravljati, v drugih pa le za silo. Pogreša se zlasti cerkveno perilo. Cerkve imajo kvečjemu še po eno umazano albo in eno mašno obleko, a še ta ni cela. Če sc tupatam dobijo še razni mašni paramenti, so vsi raztrgani. Ker pa teh zaradi pomanjkanja preje ni mogoče dati popraviti, novih pa tudi ne nakupiti, zato se knezo-nadškofijski ordinariat v Gorici obrača na sosedne škofije s prošnjo, da hi mu v tej sili pomagale. 8 pogledom na take, izredno žalostne cerkvene razmere, ki vladajo sedaj po vsej Goriški deželi, se predvsem častiti dušni pastirji prijazno vabijo, da na primerni način našemu globoko vernemu ljudstvu pojasnijo opisano gorje, potem pa hudo prizadetim priskočijo na pomoč s cerkveno obleko in posodo, ki jo morejo pogrešati naše bodisi župnijske bodisi podružne cerkve. Posebič pa se še obračam do družbe vednega češčen j a presvetega rešnj ega Telesa, ustanovljene v podporo ubožnih cerkev Lavantinske škofije s prošnjo, da letos, kolikor pač more v sedanjih razmerah, obdaruje poleg drugih tudi imenovane prošnjike. Tako bodo darovalci deležni vseh svetih maš, ki se bodo v dotičnih cerkvah s tem omogočile. Vrlmtega se bodo služile za nje še posebej svete maše po predstojnikih tistih cerkev, ki bodo obdarovane. Žrtvovane reči naj kn. šk. župnijski uradi pošljejo neposredno prečastitemu k n ezo -nadškofijskemu ordinariatu v Gorici, semkaj pa naj o njih poročajo, da se morejo ob svojem času zabeležiti v škofijski kroniki. Tisti pa, k čigar časti se zidajo cerkve, narejajo krasni paramenti ter izdelujejo dragocene svete posode, naj vse blage darovalce in dobrotnike obilo blagoslovi, na sodnji dan pa pred vsemi ljudmi in angelji odlikuje, rekoč: To ste meni storili! (Mat, 25, 40). V Mariboru, v osmini varstva sv. Jožefa, ženina preblažene device Marije, dne 20. aprila 1918. f Mihael, knezoškof. 47. Pontificia Commissio ad Codicis canones authentice interpretandos. De dubiorum solutione.1 Commissio a Summo Pontifice instituta ad Codicis canones authentice interpretandos, in plenario coetu die 9. Dee. 1917 habito, statuit respondendum esse tantum dubiis propositis ab Ordinariis, a Superioribus maioribus 1 Acta Apostolica« Sedis. An. X. vol. X. Romae, 1. Februarii 1918. Num. ‘2. pag. 77. Ordinum et Congregationum religiosarum etc., non vero iis, quae proponantur a privatis personis, nisi mediante proprio Ordinario. Romae, 9. Decembris 1917. P. Card. Gasparri, Praeses. Aloisius Sincero, Secretarius. Won ber hochlöblichen k. k. steierm. Statthalterei ist 48. Kriegsdienstleistung der Väter von mindestens 6 unversorgten Kindern und der einzig verbliebenen Söhne. Durchführungsbestimmungen. 18. September 1917, Abt. 10 Nr. 215.370, N. Z. Bl. Nr. 44/17 ober ber Zirknlarverordnung bes Ministeriums für Landesverteidigung vom 17. September 1917, Präs. Nr. 21.569, N. B. Bl. Nr. 46 17, einzubringenbe» Gesuche um Verwendung ber betreffenden Person ans einem Dienstposten, ber nicht ber ständigen feindlichen Einwirkung ansgesetzt ist, sind gemäß T. P. 44 lit. g des Gesetzes vom 9. Februar 1850, R.-G.-Bl. Nr. 20 stempelfrei. Die diese» Gesuchen anznschließenden Familienansknnstsbogen und sonstigen Zeugnisse genießen für diesen Gebrauch die bedingte Stempelfreiheit im Sinne der T. P. 117 lit. m des vorerwähnten Gesetzes. nachstehendes Schreiben vom 6. April 1918 Z. 5- 1918 anher gelangt: Das k. k. Finanz-Ministerium hat laut Erlaß des k. k. Ministeriums des Innern vom 6. März 1918, ZI. 4707, über eine Anfrage der k. !. Fnianzltmdesdirektion in Prag mit dem Erlasse vom 16. Jänner 1918, ZI. 1565, dieser Behörde nachstehendes eröffnet: Die von den Angehörigen einer in der Kampffront stehenden Militärperson, beziehungsweise von den Gemeinden int Sinne der Zirknlarverordnnng des Kriegsministerinms vom 49. Diözesan-Nachrichten. Nebersetzt wurden die Herren Kapläne: Joses Dušic von St. | und Josef Žmavc von St. Peter und Paul in Reichenburg (I) nach Martin in Trifali (III) nach St. Peter und Paul in Reichenburg (I) ! St. Martin in Trifail (III). F. B. Lavanter Ordinariat zu Marburg, am 25. April 1918. f Michael, Fürstbischof. St. Tyrillus-Buchdruckerei, Marburg.