DEDIŠČINA ČEBELARSTVA V ROGATCU IN OKOLICI
POLONA ŠEGA
Letos so v Muzeju na prostem Rogatec že drugo leto zapored pripravili muzejsko poletno delavnico. Društvo za ureditev muzeja, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje ter Muzej novejše zgodovine Celje si namreč želijo, da bi ob pomoči delavnice zbrali različno gradivo in predmete ter oblikovali koncept in program muzeja.
Udeleženci delavnice (strokovnjaki, študentje, srednješolci) smo bili razdeljeni v sedem skupin. Vsaka je raziskovala določeno tematiko, npr. splošno zgodovino kraja, trgovino, kamnarsko bajto, vinske kleti in zidanice, notranjo opremo ali pa je dokumentirala predmete. Ker ima muzej tudi svoj čebelnjak, so se organizatorji letos odločili še za raziskavo čebelarstva.
Delovno skupino za čebelarstvo sva sestavljali študentka 4. letnika etnologije Damjana Zbontar in diplomirana etnologinja Polona Šega. Najina poglavitna naloga je bila izdelava topografije čebelnjakov - torej preučitev njihove oblike in opreme ter ugotoviti razlike med njimi, preučiti delo v čebelnjaku, orodje in obleko čebelarja. Zanimala naju je pridelava medu in drugih čebeljih pridelkov, njihova uporaba v prehrani, zdravilstvu, kozmetiki in obrti, načini prodaje in pridobitni pomen dejavnosti za posameznega čebelarja, pa tudi ljudsko izročilo, povezano z obravnavano temo.
Podatki, ki pa sva jih zbrali predvsem v pogovorih s čebelarji in opazovanjem, segajo od preloma stoletja do današnjih dni. Zanimalo naju je čebelarjenje v preteklosti in danes, pojav pa sva želeli prikazati v diahronem in sinhronem pogledu. Tema je bila za raziskovanje izjemno zanimiva, saj obsega tako vprašanja materialne kot tudi duhovne in socialne kulture. Skušali sva jo obravnavati v vsej njeni pestrosti in celovitosti, v kontekstu prostora in časa. V slovenski dediščini je čebelarstvo trdno zasidrano, vsekakor je njen sestavni del, ki ga ne moremo prezreti. K bogastvu slovenskega čebelarskega izročila pa svoj delež prispeva tudi območje Rogatca in okolice.
1.	PODOBA ČEBELARJA
Veliko vprašanih čebelari že od otroštva in so prve panje dobili v dar od svojih staršev ali bližnjih sorodnikov. Pri Ozvaldičevih je čebelaril že stari oče. Pozneje se je nad delom navdušila hči, kot 10-letnik pa je začel čebelariti tudi njen sin, danes eden najstarejših in najbolj izkušenih čebelarjev v okolici. Nekateri pa so se začeli z dejavnostjo ukvarjati po naključju. Jožetu Polaj-žarju iz Dobovca je pred približno dvema desetletjema nekdo ponudil roj čebel na prostosti, rekoč, da sicer ne bodo preživele. Privolil je, čeprav ni imel ustrezne opreme. »Vzel sem jih, ker so se
mi čebele smilile,« pravi. »Tisto zimo so potem res prezimile.« Večina čebelarjev je torej začela čebelariti že zelo zgodaj. Čebele so bodisi dobili kot darilo bodisi so si sami ogrebli roj. Za vse je značilno, da so za nasvet^ spraševali starejše in izkušene čebelarje, jih kritično ocenili in uporabili po svoji presoji. V obdobju med obema vojnama in še po 2. svetovni vojni je številnim pomagal pokojni Anton Stefanciosa, sicer šolski upravitelj v Gaberju. Vedno je bila zelo intenzivna tudi medsebojna izmenjava izkušenj, poleg ustnih virov pa jim je bila tako nekoč kot še danes v pomoč strokovna literatura, zlasti slovenski čebelar, ki je - mimogrede - med najstarejšimi strokovnimi revijami na Slovenskem in izhaja že od leta 1898. Vprašani so navajali še dela, kot sta Praktični čebelar ali Lakmayerjev Umni čebelar (1907), ter sodobne priročnike, npr. Čebelarstvo (1982).
2.	BIVALIŠČE ČEBEL
Panj »kranjič« se v Halozah, tako kot tudi na Dravsko-Ptujskem polju, v Slovenskih goricah, Prekmurju in Beli krajini, ni uveljavil. Na tem območju, torej tudi v rogaškem okolišu, so se razširili slamnati koši »korbiči«. Takšen čebelnjak se je po videzu precej razlikoval od tistega s »kranjiči«. Jože Ozvaldič se spominja, da je njegov stari oče imel tovrstni čebelnjak s približno osmimi »korbiči«, po štiri v vsaki vrsti, ki so stali na približno 2 cm debeli leseni deski. Pozneje jih je prevzela Ozvaldičeva mati, vendar je kmalu kupila panje »dunajčane«, ki so izpodrivali koše na celotnem območju, pozneje pa še A2 panje. Pred približno 50 leti je bilo torej moč naleteti na čebelnjake, ki nikakor niso bili homogeni, ampak so vsebovali značilnosti dveh ali celo treh različnih tipov. Tudi Jože Novak je (I. 1932) začel čebelariti v »korbiču«, vendar ga je imel le za roj. Kmalu si je za intenzivnejše čebelarjenje priskrbel »dunajčane« in A2 panje. Koši so bili v Rogatcu in okolici zelo razširjeni vse do 2. svetovne vojne, danes pa jih kot panje ne uporabljajo več, ampak kvečjemu še za ogrebanje rojev. Zelo lep primer slamnatega »korbiča« hrani Zvonko Bukšek in ljubeznivo ga je posodil tudi za razstavo ob koncu muzejske poletne delavnice '94. Tovrstne koše znata še vedno splesti Simon Vogrinc iz Zadobrove (po rodu iz Žetal) in Bruno Koser iz Rogatca. Na podlagi podatkov iz Čebelarskega muzeja v Radovljici so Štajerci koš prevzeli od Nemcev, Belokranjci pa od Hrvatov. Ta dvojni vpliv kažeta tudi različni obliki košev iz obeh pokrajin. AŽ panj je postal naš novi ljudski panj, vendar pa se mu je na Štajerskem delno upiral dunajski panj, »dunaj-čan«, ki ga je zagovarjal potujoči čebelarski učitelj Josip Jurančič.
Preselimo se v notranjost čebelnjaka. Na ve-
čini zadnjih stranih panjev pogosto zasledimo s kredo ali svinčnikom zapisane opazke o stanju posamezne čebelje družine, kar je že desetletja uveljavljen način zapisovanja. Nekateri pa podatke vpisujejo v poseben zvezek. Jože Polajžar pravi, da že dve desetletji piše »čebelarske zapise«. Njegove rubrike so: Prodaja, Razdeljeno, Podarjeno za boklonej, Cena (kg)... Zapiše tudi, kolikokrat je kateri panj rojil, s kredo pa si na vrata posameznega panja označi, kako močna je družina in kdaj nastavi medišča. Tudi Jože Ozvaldič si svoja opažanja zapisuje, kot je to videl pri Antonu Stefanciosi.
V	čebelnjaku najdemo vse potrebno orodje, mizo, omaro in/ali police, vsak pa odraža tudi posebnosti gospodarja. Tako najdemo v njih kopije panjskih končnic, toaletno mizico, ogledalo, nekateri so majhni, drugi tako prostorni, da so lahko tudi vikend hišice in so opremljeni s stoli, kavčem . . . Stene so lahko oblepljene z ličnimi tapetami ali pa svetniškimi podobicami, posterji deklet z naslovnic, različnimi fotografijami. Kot kuhinja, ki jo pogledamo pod drobnogledom, veliko pove o gospodinji, torbica o ženski, šolski zvezek o šolarju, tako je tudi čebelnjak lahko svojevrstna osebna izkaznica njegovega lastnika. Seveda se čebelnjaki med seboj razlikujejo. Vsem pa sta skupna nežen vonj po medu in dejstvo, da ga sleherni čebelar z veseljem pokaže vsakomur, ki bi si ga rad ogledal. Če primerjamo čebelnjake z začetka stoletja s sodobnimi, torej opazimo velike razlike.
Sodobni rogaški čebelnjaki so torej A2 panji, ki so z zunanje strani pobarvani rdeče, rumeno, zeleno, belo. Pri izbiri barv čebelarji upoštevajo zaznavanje barv čebel, opazen pa je tudi vpliv različnih drugih dejavnikov. Zvonko Bukšek jih je pobarval tako, kot je videl pri očetu, a tudi s tistimi barvami, ki se mu »dopadejo in ki k okolju, naravi, gozdu pašejo«. Njegov oče je na enega od panjev sam izrezljal leseno čebelo. S tem pa že posegamo na področje ljudske umetnosti. Ker na omenjenem območju ni bilo »kranjičev«, se potemtakem tudi ni mogla razviti poslikava panjskih končnic. Več čebelarjev pove, da tudi panjev v obliki različnih figur v Rogatcu in okolici niso poznali (poznali pa so jih v soseščini!). Vendar vsaj v novejšem času zaznamo druge, zelo zanimive in povsem samosvoje oblike okraševanja čebeljih bivališč. Jože Polajžar razmišlja o tem, da bi ob vhodu v čebelnjak dal naslikati sv. Ambroža s panjem, posnetek freske iz cerkve v Rogatcu. Jasna Prevolšek je uresničila prav tako domiselno in izvirno zamisel: na zunanje strani panjev je pritrdila lesoreze s svojim zodiakalnim znamenjem in znamenji svojih najbližjih, na panj v sredini pa letnico izdelave čebelnjaka. Vse to nam veliko pove tudi o gospodarjevem odnosu
do čebele, o vzajemnosti med njima, o tem, da mu zanjo ni in ne more biti vseeno.
3.	ČEBELJA DRUŽINA, ROJENJE, ČEBELJA PAŠA
Čebelarji na obravnavanem območju gojijo kranjsko čebelo, kranjsko sivko. Rečejo ji preprosto čebela, le v šali jo včasih v pomenku med seboj imenujejo muha: »Kak' pa kaj muhe? Kaj delaš z muhami?« (Jože Novak). Ogrebanje roja imenujejo »ogrinjanje«: »Grem roj ogrn't.« Pri tem delu si pomagajo na najrazličnejše načine,
npr. s kartonsko škatlo, s košaro za ogrebanje rojev (»slamnjačo«), z različnimi vabami, s pod-kajanjem . . . Oblike ogrebanja so številne in raznolike, odvisne od posameznika in tudi od vsakokratnih okoliščin. Nekatere izvirajo iz tradicije, druge so povsem nove in samosvoje. Pri ogrebanju se pokažeta vsa čebelarjeva iznajdljivost in izkušenost. Ne spominjajo pa se, da bi se kdo zatekal k magičnim sredstvom.
(nadaljevanje prihodnjič)
DEDIŠČINA ČEBELARSTVA V ROGATCU IN OKOLICI
POLONA ŠEGA (nadaljevanje)
Prevažanje čebel na pašo ima na Slovenskem dolgo tradicijo, saj je že Anton Janša predlagal izboljšano različico voza za to opravilo. Tudi v rogaškem okolišu je bilo prevažanje v preteklosti dokaj razširjeno. Jože Novak se spominja, kako je skupaj s skupino drugih čebelarjev čebele v panjih z vlakom vozil v Savinjsko dolino (travni-
ško cvetje) in na Dravsko polje (ajda). Ponoči so čebele postavili na stojišča in počakali na zoro. Hkrati je šlo tudi za obliko družabnega srečanja. Pomenkovali so se, pojedli malico, ki so jo prinesli s seboj (klobase, sir, kruh, vino, žganje) ... Paša je trajala toliko časa, dokler je rastlina medila. Vsak teden je šel nekdo iz
skupine s kolesom preverit, ali je s čebelami vse v redu. Pašno mesto so odplačevali v medu (1/2 kg na panj), dogovor pa so navadno sklenili za več let. Nihče od vprašanih danes ne vozi na pašo, čeprav jih nekaj resno razmišlja o tej možnosti.
4. TOČENJE MEDU
Med trajanjem muzejske delavnice čebelarji niso točili medu. Akacijev med so že stočili, za kostanjevega pa je bilo še prezgodaj. Vendar so se najini sogovorniki kot pri vseh drugih vprašanjih tudi pri tem potrudili in nama natančno razložili postopek.
Pri točenju, »šlajdranju«, navadno pomagajo vsi družinski člani. Sodobno točenje temelji na centrifugalnem sistemu, v obdobju slamnatih košev pa so satje stiskali, »zmečkali« v lesenih posodah. Dan, ko so točili med, je bil vedno tudi praznik za vaške otroke. Za žvečenje so namreč dobili voščine. Poleg tega so smeli pokušati med, gospodinja pa je zanje spekla kruh. V Dobovec so hodili celo s Hrvaške. Prežvečene voščine so potem zbirali v posebnih posodah za nadaljnjo predelavo. Staro točilo za med hrani Bruno Koser, sicer pa je v lasti rogaške čebelarske družine. Le-ta ga je dobila z Dunaja še za časa Avstro-Ogrske.
5. PRODAJA IN UPORABA ČEBELJIH PRIDELKOV
Nekateri čebelarijo predvsem za svoje potrebe, drugi pa tudi za prodajo. »Včasih mora žena med skriti, da ga še kaj za doma ostane« (Zvonko Bukšek). Jože Polajžar ga nekaj kilogramov podari beguncem. Podarijo ga navadno sorodstvu, prijateljem, z njim tudi poplačajo različne usluge. Tu se torej srečamo z medom kot plačilnim sredstvom. Razširjen je rek: »Kak' te je čebela (bogatega) najdla, takega te tudi pusti.« Človek torej s čebelarstvom ne more obogateti, osiroteti pa tudi ne. Podobno sporočilo je v pregovoru, da »muha ne dä kruha«. Morda bi prizadevanja rogaških čebelarjev še najbolje ponazorili z izjavo Jasne Prevolšek: »Čebel nimam zaradi denarja, ampak zaradi veselja.«
V	kuhinjah čebelarjev med seveda ni redek, gost. Povečini ga uporabljajo kot sladilo namesto sladkorja, za zajtrk ali večerjo si ga namažejo na kruh, z njim nadevajo palačinke, sladkajo mleko, čaj in belo, včasih pa celo črno kavo. Dolgo tradicijo imajo medene potice, ki so jih pekli za večje praznike, npr. za božič in veliko noč, raznovrstno medeno pecivo in zlasti medenjaki. Zanje nam je recept povedala Cvetka Bukšek: Potrebujemo 4 jajca, 30 dag sladkorja,
4	velike žlice (kostanjevega) medu, 72 dag moke, vanilin sladkor, pecilni prašek in pest
narezanih orehov, ki jih po želji lahko nadomestimo z rozinami ali pa le-te dodamo orehom.
Jajca, sladkor in med penasto umešamo in dodamo še preostale sestavine. Iz testa naredimo ozke štručke in jih v pomaščenem pekaču pečemo od 15 do 20 minut. Medeno štruco narežemo na rezine, ponudimo pa ohlajene. Še slajši so prihodnji dan.
Pri konzumu medu moramo omeniti t.i. »lecta-rijo« domačina Kunoviča sredi Rogatca pred 2. svetovno vojno. Odkupoval je cvetlični med, veljal pa je za poštenega odjemalca. Njegov »lect« je bilo moč kupiti tudi na semnjih ob žegnanjih in romanjih. »Tam so fantje kupovali srčke puncam, punce pa fantom. ’Si mi kupil kakšen srček?’ je rekla, ko se je vrnil domov« (Jože Novak). Podarjeno lectovo srce, včasih z napisom in ogledalcem, je pomenilo precejšnje priznanje in je lahko vzbujalo tudi zavist. Zaljubljenci so drug od drugega pričakovali, celo zahtevali takšno izražanje pozornosti. Poleg lecta pa je bila naprodaj tudi (brezalkoholna) medica iz vode in medu. Ohranila se je anekdota o ženski, ki se je nadvse rada odžejala s to priljubljeno pijačo. Nekoč je odšla v Ljubljano in si za žejo
-	tako kot tolikokrat poprej - naročila 2 del medice. Prodajalec pa jo je le začudeno vprašal, ali misli morda 0,2 del. Prodajal je namreč le žganje iz medu, prav tako znano kot medica.
Poleg brezalkoholne medice, ki je še vedno razširjena, čebelarji včasih naredijo medeno žganje, medenega vina, ki ga dobimo z vretjem, pa navadno ne. Pač pa nekateri naknadno dodajajo (akacijev) med domačemu vinu.
Med je nepogrešljiv tudi v zdravilstvu. Pomaga pri nespečnosti, glavobolu, želodčnih težavah, pa tudi pomirja. Pripravljajo pijačo iz propolisa, medu in domačega žganja ter jo kot zdravilo uživajo pri vnetju grla in težavah z želodcem in hemoroidi.
Nekateri čebelarji imajo še vedno spravljene stare pletene koše. Foto: Polona šega
Vosek navadno stopijo in ga prodajo oziroma zamenjajo za nove satnice. Jože Ozvaidič hrani staro ročno stiskalnico (»prešo«) za satnice, ki jo je rogaška čebelarska družina prav tako kot točilo dobila s cesarskega Dunaja pred 1. svetovno vojno. Stanovski kolegi so se po 2. svetovni
vojni odločili, da bo shranjena pri njem, tam pa lahko tudi vlivajo, če to želijo. Doma narejene satnice so iz čistega voska in brez primesi, to pa za kupljene ne velja vedno. V preteklosti je bilo precej razvito tudi vlivanje sveč z modeli, vendar zdaj tega ni več najti.
DEDIŠČINA ČEBELARSTVA V ROGATCU IN OKOLICI
POLONA ŠEGA (nadaljevanje)
6.	ČEBELARSKA DRUŽINA
Po besedah predsednika čebelarske družine g. Razborška le-ta deluje že od leta 1900. Pred
2.	svetovno vojno je bilo vanjo vključenih približno 35 članov (aktivnih čebelarjev je bilo seveda več), zdaj pa njihovo število upada. Danes jih je 14 in imajo skupaj približno 270 pridobitnih panjev. Večina jih ima le manjša čebelarstva. Družina od svojih začetkov vodi tudi arhiv. Obstajajo še zapisi iz obdobja Avstro-Ogr-ske, ki je podpirala in pospeševala čebelarjenje
-	tudi v Rogatcu. Iz takratne prestolnice je kraj dobil že omenjena točila za med in ročno stiskalnico za satnice ter nekaj panjev »dunajčanov«.
Z Damjano sva se med raziskovalnim taborom udeležili sestanka čebelarske družine in tako izvedeli za najbolj žgoče probleme čebelarjev na tem območju. Veliko težav jim povzroča nizka prodajna cena medu. Vedno je veljalo nepisano pravilo, da mora biti cena kilograma medu enaka ceni litra žganja. Danes je to ravnovesje porušeno.
»Letos je medu malo, pa da bi še tistega pod ceno prodal?! Raje ga dam čebelam nazaj« (g. Razboršek).
»... Ali pa siromakom« (Zvonko Bukšek).
■■Najlaže se rešiš medu, če ga šenkaš« (Bruno Koser).
Casi, ko so nekaterim »čebele hišo zgradile« (J. Ozvaldič) ali »avto kupile« (J. Polajžar), so minili. »Ja, ampak takrat je vsak kolek medil!« je v šali pripomni Jože Ozvaldič. Vsi se smejejo, nadzravijo na to s »čebelarskim aperitivom«,
medenim žganjem. Izmenjujejo si ideje. Pogovarjajo se o načinu krmljenja. Nekdo pravi, da bo krmi primešal C-vitamin, drugi že pove svojo izkušnjo o C-vitaminu ...
Vsak sestanek čebelarske družine je hkrati tudi družabni dogodek, enkrat na leto pa se vsi skupaj zberejo pri čebelnjaku enega izmed njih na pikniku.
7.	ŠEGE IN VEROVANJA
Po vsem napisanem vidimo, da so rogaškemu čebelarju čebele veliko pomenile. Nikoli mu ni bilo vseeno, kako bodo uspevale. Z njimi je bilo treba lepo ravnati, jih paziti, negovati. »Od pijanca grejo čebele stran,« pravijo. Cvetnonedelj-sko butarico ali vejico iz nje nekateri še danes obesijo pred čebelnjak za dobro bero. Ponekod na notranje stene čebelnjaka obešajo svetniške podobice. Na veliko soboto gre marsikdo v cerkev po blagoslovljeni ogenj s kresilno gobo in potem z njo obhodi vsa gospodarska poslopja, tudi čebelnjak. Krmi za čebele dodajajo različna zdravilna zelišča, npr. meto, meliso, materino dušico in rman, čeprav so po njihovih besedah morda le »blažev žegen«, človek nikoli ne ve zagotovo.
Kot zavetnika čebelarjev so omenjali sv. Ambroža in sv. Gala. Z zadnjim je tako kot drugod po Sloveniji tudi na tem območju živa legenda, da je »Gal panj čebel ukral«.
Po čebelah lahko dobro napovedo vreme: Če ne gredo iz panja, bo dan mrzel (manj kot 10°C).
Če dežuje, čebele pa kljub temu letajo, bo kmalu sonce.
Rogaški čebelarji z avtorico članka v sredini.
Foto: P. Šega
Če se pripravlja k nevihti in se vse čebele hkrati vrnejo v panj, bo v 15 minutah začelo deževati.
Če so hude, se bo vreme spremenilo.
Če naberejo veliko propolisa, bo huda zima.
V vsej Sloveniji in tako tudi v rogaškem okolišu poznajo primero »priden kot čebela, len kot trot«, drugod manj znan pa je pregovor »Kadar medita smreka in plot, takrat čebelarita kmet in gospod«. Že v prejšnjih poglavjih sem omenila nekaj rekov, zato zdaj zapišimo le še dva. Prvi je hudomušen nasvet: »Če piči te čebela, brate, najbolje storiš, če pokažeš podplate.« Drugi je prav tako iz Ozvaldičevega čebelnjaka. V današnjem času, ko pravi domači med izpodrivajo cenene uvožene vrste medu, ga lahko razumemo v prenesenem pomenu - tudi kot svarilo:
»Če boš znal s čebelo lepo ravnati, se njenega pika ni treba bati.« V nasprotnem primeru pa .. .
Zaokrožimo kratek pregled rezultatov delovne skupine za čebelarstvo z značilnimi izjavami, ki zgovorno pričajo o povezanosti človeka s čebelo na območju Rogatca:
»Čebele te ne uničijo. Vedno veš, da ti bodo nekaj vendarle dale.«
(Zvonko Bukšek)
»Jaz sem šel iz ljubezni v to.«
(Jože Polajžar)
»Čebele ne poginejo, ampak umrejo. To je tako pridna žival, da si to zasluži.«
(Vlado Posl)
»Kar je dobro za ljudi, je tudi za čebele. Pogovarjam se z njimi.«
(Jasna Prevolšek)
»Čebele so del mojega življenja. Jaz živim s tem.«
(Bruno Koser)
»Ko sem prvič točil med, sem bil tako vesel, da nisem vedel, kaj bi od veselja.«
(Jože Novak)
»Vsako jutro si med namažem na kruh. Mogoče me ne bi bilo več, če ne bi bilo čebel in medu.«
(Jože Ozvaldič)
8.	ČEBELARSTVO KOT DEL MUZEJA NA PROSTEM ROGATEC
V muzeju na prostem je tudi čebelnjak, za katerega prizadevno skrbi čebelar Vlado Posl.
S	takšno vključitvijo dejavnosti, ki pa je zaradi (razumljive) oddaljenosti čebelnjaka od preostalih objektov ter nezadostne animacije marsikateri
obiskovalec žal niti ne zazna, se rogaški muzej lahko enakovredno primerja z veliko večjimi in precej boljšimi muzeji tega tipa (Stübing, Lyngby, Stockholm, Oslo . . .) ali jih celo prekaša. Muzej mora dejavnost g. Posla čimbolj podpirati, spodbujati in jo tudi približati obiskovalcem. Morda bi veljalo razmisliti o pripravi nekakšnega »dneva medu«, v okviru katerega bi prikazali točenje, ki je bilo v preteklosti priložnost za pravi vaški praznik. Mogoče bi lahko prikazali tako stari kot tudi novi način točenja, kulinarično ponudbo medenega peciva, prodajo ne le medu, ampak tudi medenega žganja, medice . . . Idej je še veliko in prav toliko je tudi možnosti za oblikovanje programa. Ta bi seveda moral biti usklajen s programsko usmeritvijo muzeja, dodelan in dobro premišljen.
Muzej bi prav tako moral izrabiti za svojo muzejsko ponudbo dejstvo, da je imel Rogatec pred 2. svetovno vojno celo lectarijo. Morebiti bi si lahko tudi z bogato dediščino čebelarstva oblikoval svoj lastni izraz, svojo identiteto, prvi pogoj takšnih in podobnih institucij za uspešno delovanje.
Ob koncu bi se vsem sogovornikom rada iskreno zahvalila za sodelovanje pri raziskavi, še posebej pa gospe Anici Krušič iz Tlak za pripravo razstave. Nikoli nama nihče ni odrekel pomoči. Hkrati bi želela povabiti k sodelovanju vse iz rogaškega okoliša, pa tudi od drugod, ki bi o izročilu čebelarstva vedeli še kaj, ki bi objavljeno besedilo lahko kakor koli popravili ali dopolnili, ki hranijo stare predmete, morda stare fotografije o tej dejavnosti, poznajo stare recepte za jedi iz medu in podobno. Pišite nam na naslov uredništva.
LITERATURA
1. Čebelarski muzej v Radovljici (več avtorjev). Radovljica 1973.
2. Čeh, Majda: Čebelarstvo. ETSEO, 2, Ljubljana 1976.
3. Čeh, Majda: Čebelarstvo. Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980.
4. Človek in čebela - Der Mensch und die Biene (več avtorjev). Dunaj - Ljubljana 1989.
5. Ložar, Rajko: Pridobivanje hrane in gospodarstvo. Narodopisje Slovencev, 1, Ljubljana 1944, str. 179-184.
6. Makarovič, Marija: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. Ljubljana 1978, str. 183-187.
7. Mihelič, Stane: Čebelarstvo, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 1, Ljubljana 1970.
8. Moč medu (več avtorjev). Ljubljana 1984.
9. Novak, Vilko: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana 1960, str. 72-76.
10. Po bečelah se vižej! (več avtorjev). Žirovnica 1994.