D. Fajgelj: Nove muzikalije. 307 Nove muzikalije. i. Pobožni vzdihi, latinska maša za sopran, alt, tenor in bas z dodanim sprem- ljevanjem na orgijah. Uglasbil f Avgust Armin Leban, c. k. učitelj na vad- nici v Gorici. Delo I. Cena 1 goldinar. Na svetlo dal in založil Janko Leban. — Natisnila Klein in Kovač (Eger). V Ljubljani. 1885. Maša ima tudi jednak naslov v talijanskem in nemškem jeziku. Predgovor v omenjenih treh jezikih se tako glasi: „Pričujočo mašo je uglasbil pokojni moj brat, ko je bil malo čez dvajset let star. Takrat je imela še slovenski tekst. Pozneje jo je pridno pilil in popravljal ter jo poslal na to „Glasbeni Matici", katera je izrekla, da je maša izvrstna ter namenila skladatelju , častno diplomo. Po bratovi prerani smrti sem izročil mašo v pregled strokovnjakom, tako n. pr. Mugnoneju v Gorici, Bianchiniju in Cremaschiju v Trstu, Fr. Kuhaču v Zagrebu, Danilu Fajglju v Tolminu. Vsi ti odlični glasbeniki so imeli za to mašo mnogo hvale ter so me navdušili v to, da jo danes izročam javnosti. Obliko sem ji pustil neizpremenjeno, namreč tako, ka- v keršno ji je dal skladatelj sam, malo časa predno je umrl. Želim, da slavno občinstvo to muzikalno delo v živenja cvetu umršega skladatelja veselo vzprejme. V Lokvi (Corgnale), meseca januvarja 1885. Janko Leban, ljudski učitelj." Kakor je iz predgovora razvidno, ima omenjena maša dovolj priporočil, in bilo bi jo odveč omenjati, da si ne bi štel v dolžnost o tem Le-banovem najboljšem delu še posebe izpregovoriti. Težavno je ocenjevati muzikalno delo skladatelja, kateremu ni bilo usojeno v teku kratkega življenja podati svetu mnogo svojih glasbotvorov, iz katerih bi se bil odseval sam; težavno tudi zato, ako se pomisli, da so se celo glasbeni prvaki v kritiki motili: glasoviti skladatelj Schicht imenoval je n. pr. Beethovna ,,muzikalno svinjo". J. Schaul, za Mozarta znamenit kritik v Stuttgartu, je Andreejeve skladbe našel za 100% boljše nego Mozartove ; prve je imenoval naravne, mikavne, a poslednje zmešane, pretirane. Haendel je o Glucku rekel: „Gluck umeje skladbo toliko, kolikor moj kuhar". Beethoven pa se je z glasovito Mozartovo opero „Don Juan" šalil. Qulibischeff je o heroični Beethovnovi simfoniji rekel, da je zmešana študija sicer talentiranega, a nezrelega idijota. — Mogoče je torej pravično oceniti glasbotvor onemu, ki je zmožen sorodnega spisati, ali pa se popolnoma utopiti v duha skladateljevega. Ker 20* 308 D. Fajgelj: Nove muzikalije. pa se ne drznem trditi, cla bi imel jaz omenjene zmožnosti, moram omeniti, da je moja ocena glede tega dela subjektivna, naslanjajoča se na mnogoletna izkustva v glasbi. Oziroma harmonizacije v ti maši sem trdil že prej, da je na kacih mestih naravnost drzna, a po vsem pravilna ter kaže, s kakšno lahkoto je Avgust Leban premagaval harmonične zapreke brez škode lepoglasja;- ali dodati mi je ti trditvi še to, da so muzikalni motivi razvrščeni v vsi maši logično-formalno. To jasno spričuje, da skladatelj ni po navadi nekaterih skladateljev napisal kopo motivov zaporedoma v celoto, marveč je jedno misel znal utemeljiti, zdaljšati in razviti. Zato pa je tudi ta maša kakor bi Nemec rekel: „aus einem Guss". Tako postopanje je v kompoziciji prevažno; znak je, da ima dotični skladatelj resničen muzikalen čut, podprt po rezultatu teoretičnih študij. Nadalje je pisana ta maša v narodno-cerkvenem duhu, ali drugače rečeno : skladatelj se je poslužil vseh dovoljenih moderno-harmoničnih oblik, prilegajočih se melodijozni skladbi. Prav zato pa se nahajajo tu pa tam harmonični postopi, ki utegnejo na prvi pogled osupniti, a to je le navidezno. Semkaj prištevam nenavadni postop terckvart-akorda v seksto; dalje pomanjkanje kvarte v kvartsekst-akorclu in postop terckvart-akorda v posledujoči kvintsekst-akord. Ker ti akordi, oziroma njih presledki niso bili mišljeni v dvojnem kontrapunktu oktave, smatrati je njih pomen kot harmonična masa, ki se pravilno razvezuje. Harmonija pa je dan danes toliko razvita, da smemo glasbeniki imenovati naš vek z muzikalno harmonijo nasičen. Ni čudo torej, da se je pokojni skladatelj posluževal v obilni meri bogatega harmoničnega zaklada. To kaže, da je bil sam znamenit harmonik. Obširni deli te maše so brez monotonije izredno karakteristično sestavljeni. Da se pevci ne utrudijo, preskrbel je vestni skladatelj s tem, da je na kritičnih mestih postavil šolo pa priličnih odmorov. Spremljevanje je petju analožno ; vzdržuje pa menzuracijo in tonaliteto pevsko z vezanimi, orgijam primernimi akordi. Pozna se, da je pokojni Avgust bil ob jednem zveden organist, ker je izvzimši početnih taktov ,,Benedictusa", ki so pisani v klavirskem zlogu, pisal instrumentu prikladno. Skladba je torej jako zanimiva. V skupnosti se bo glasila mogočno-impozantno in ne motim se, ako trdim, da je prava slovesnica — poleg tega pa ne težka. Naj si torej vsakdo, komur je mari za lepo, umetno-melodijozno glasbo, omisli to znamenito delo. Prepričan sem, da bode ž njim zadovoljen. Cena obširni kompoziciji je neslišano nizka. 25 stranij prečne oblike v veliki osmerki se za 1 gld. ne udobf nikjer!