Leposloven in znanstven. list! V Ljubljani, dne i. malega srpana 1895. I-eto XV. Nove 4 ^Hrah pred mendj te mar je, strah? Razuma božjega nositelj, Prirodc smeli li krolitelj! O človek, ti trepečeš plah ! Sam polboga veličaš sebe — Močnejši kdo je li od tebe? Poglej mi, veleum, v obraz : Jaz, moč prirodna, to sem jaz! Veliki človek, kdo pa ti si? Ti meni gospoddr? — še nisi! Ti meni to si, kar čr\lč, Ti meni majhen, pust si — nič! In s tčm ničesom kadarkoli Igram se jaz po svoji volji. Ce hočem, s tajnoj ti rokdj Potresem zemljo pod teboj: In pokajo kosti ji, skale. Ki prej so trdno se držale, In tla se zemska zibljejo In majejo in gibljejo Ko morska raven valovita, Ce burja biča jo srdita . . . In kar gradiš si, »zemlje car« Na tleh nestalnih — kaj mi mar! Td mesta tvoja in palače, Po kterih znanost se uči, Umetnost sveta se slavi — Otročje meni so igrače! Ce hočem, saino jeden hip — In vse razrušim v prah in sip; Porušim cerkve ti ponosne, pesmi. [az! Pagdde stare stolponosne, In džrfmijc rnzsujem v prah In sinagoge ti na mah. Podercm tvoje žrtvenike In ž njih svetnike in malike, Ti ssim pa iz razpadlih hiš Bersič brez strehe mi bežiš . . . O, ne preklinjaj mi očeta, O, ne preklinjaj mi Boga Ne »oče«, ta ni brez src.-i. Brez krivd ne tepe on dctčta. Ne, dober oče nc podi Otrdk iz hiše sred noči, Iz sladkega ne drami spanja, Ne goni jih iz stanovanja Polnagih venkaj v mraz in mrak ! Iz postelje na cestni tlak Slabotnih porodnic ne meče, Ko dete v krilu jim trepeče ; — Očetu sinili se bolnik, Svet mu njegov je žalni krik; Cez prag otroka, ki umira, Ne vlači oče in ne tira . . . O. ne preklinjaj mi Bogrt! Nc »oče« — jaz sem brez sred, Jaz, moč vsemirua, moč prirodna, In tebi, Človek, moč usodna . . . Trepcčeš? Ti se me bojiš? Sovražiš me in me črtiš ! Čem d? Ne delaj mi krivice! Kdo sem? Poglej mi bliže v lice! Sedaj sem Brahma, tvorec tvoj. Ustvarjam z modroj ti rokdj Svet poln življenja, velekrasja. Svet poln razuma in soglasja. A zdaj sem Siva, ki lit svet Prevračam v kaos divji spet. A nisem Brahma niti Siva. Le moč pri rod na jaz sem živa! In ne ustvarjam ti svetdv, Ne uničujem jaz jih vnov — Le gibljem se brez prenehanja. Od vekov večno brez prestanja . . . Ne vem, kaj je življenje, smrt, Neznana srd sla mi in črt, A tudi ne poznrim ljubezni; Nc vem, kaj je dobrost in zlost. Ne vem, kaj greh je, kaj svetdst, Poznrfm le — zdkon svoj železni; Nepremekljiv, strog, večen jc In trd, neoporečen je! Kdo sem ? Ugibaj! Sfinga bajna, Ncuganljiva, v bistvu tajna! Kdd sem ? Le premotravaj mc, Spozndvaj, proučavaj me — Zabava krasna, duhovita — I)o dud spoznal ne boš mi bita! Jaz sužnja tvoja? Rob ti moj? To večni je mej nama boj. Komii na prid, kdaj boj konča se. Ki z novoj siloj vsak dan rase? Kdo sem? Kdo pač razreši dvom? Vcsoljnost jaz sem, ti atdin ! A. Aškerc. Uskok. i^ajaše belca čilega junaški voj, Za njim v krvavo sečo grč navdušen roj. V desnici sabljo krvorosno voj vihti, A bojaželjen k nebu se »ursi!« glasi. Topdv stotina nosi smrt čez plan, Svinčena toča trosi tisoč težkih ran; A vojsko tira le naprčj srč&n pogum . . Umika se železni zid sovražnih trum Junak je vsak. Boj ljuti slavno bo končrfn. O, hrabri četi tej je bledi strah neznrfn; Saj za svobodni prag očinski se bori, Vsak veren sin zanj rad žrtvuje srčno kri. A vsak ? — Čnj, do nebd se zmage ori glas Strašljivca tam ledčn pa spreletava mraz .. Se jeden sam naval — in v prahi vrag leži In vsi naprej! On sam, on stfm nazaj zbeži.. »Urrf, urd'c razlega jek se do ncb:i. Ovenčan v zraku zmage prapor plapold! Čeprriv porazil meč je mnog junaški cvet, Vesčl praznuje zmago rod za dom svoj vnet A kaj možčm jeklenim guba se obraz, Ko tolpi tam odpirajo zdaj ozko gaz? Vztrepcče vsem sreč . . . Pravično sodi Bog Mi k zmagi šli smo — na morišče grč uskok L. S. Mozirski. Groga in drugi. Spisal R. (Dalje.) [^ajorjev sluga se je vestno pripravljal, da bi navedel nekoliko vzrokov v osnovo svojega presenctilncga vprašanja. Boginja javoriških piskrov pa ga je rešila težavnih prizadev z dramatično krepkim nastopom v skromnih mejah lesenega korita. Kakor bi trenil, je skočila kvišku 1 »Kaj ?« je kl iknila preteče. Groga je stal na kopnem tik vrat. Osupel je gledal Katrico, stoječo jeznoponosno pokonci, blisketajočih se očij, srditega obraza, s podbočenimi rokami, onkraj voda , . . »Saj sem te le povprašal, zakaj se ne možiš, ker mislim, da bi bilo res prav škoda za-te, ako bi stara devica —« »O ti grenka pokora! — Kaj pa to tebi mari? — Moja možitev te nič ne briga! — Kar ven! Pa hitro! — Pojdeš?! Alo ven!« je kričala srdito. »To so bile le samo tako besede, kaj ne, prijateljica?« je dejal nerodni snubač s prepričanjem in se delal, kakor da namerava ostati v njeni prijetni druščini še kaj dalj časa. Njej pa se je zasvetila jezica na obličju tako hudo, da bi se je bile morebiti zbale same Evripidove furije, Alekto, Megera in Tisifona, vse tri. Pripognila se je po ščet in jo pomočila v vodo; z levico pa jc v nemem srdu pokazala Kozolu izhod iz paradiža. Toli odločnemu imperativu se Groga ni mogel nič več protiviti, zakaj brž je izprevidel, da mu je tukaj opraviti z elementarno silo. Temen intelektuvalen nagon ga je vlekel iz sumne bližine razljučenega dekleta, in Kozol se mu je udal. Pospešil je korak v strategično vzoren odhod. Naglo, vender častno in hrabro se je pomikal iz kuhinje, stopajoč s poudarkom v trohajskem ritmu narodne poezije, in odnašal 7. zmešanimi čustvi ljubljeni frak v kraje, koder je bil varen Katričinih mokrih demonstracij. »Prenaglila se je nekoliko. Ali ji bo žal, ko bo brala tvoje pismo! Kar tja-le na okno ga ji položi!« Nekaj starohelenskega junaštva, nekaj predrznega poguma je oživelo v njegovih prsih, ko se je bližal nevarnemu okrižju! Gledal je potuhnjeno, kakor mlad fotograf-amater. »Stoj — stoj, Katrica, tukaj je nekaj za-te! Pa zdrava beri in nič ne zameri!« — Potem jo jc hitro odkuril. »Ilentano dekle, ta Katrica! To je hujše, kakor tam v Bosni! Zapodila bi ccl regiment Turkov, ako bi jo kdo izpustil nad-nje; pa kar z mokro krtačo! To je dobro, da smo ji oddali pisanje; odslej bo že krotkejša. — Srečno smo opravili. — Zdaj pa v mesto l« — — Na pol pota je jel razmotrovati, da bi ne bilo slabo, ako bi se po tolikih gorkih nevarnostih malo odpočil od razvnetja in strahu. Ukrenil je, da se pojde na vsaki način kam hladit in krepčat. Le o tem je še omahoval, ali naj jo gredoč zavije rajši k očetu Jurjcvcu v bližnje Javorice, ali h Klenšarju na Vranovem. Zato se je naposled odločil, da obišče naj prvo Jurjevčevo krčmo, ko pa srečno odda pisma v mestu, potem da pogleda nekoliko tudi h Klenšarju. »Nekaj bi pil, ker mislim, da bi bilo to dobro zame!« je velel v veži debelemu, rdečeličnemu Jurjevcu, kateri ga je veselo pozdravil. V pivnici je bila zbrana vesela družba. V kotu za nepogrnjeno mizo sta sedela dva mešetarja, prvi velik, suh, ves obrit, drugi majhen, debel kast, s polno, rdečkasto, trdo-žimno brado in rdečih las. Poleg tega se je šepiril Gašperček, in njemu nasproti je slonel prešerno neki posestnik iz Žerovja v ozkih irhastih hlačah in višnjevosukneni kamižoli. Vsa družba pa se je glasno krohotala razcapanemu staremu beraču, »laškemu ministru«, ki je stal, oprt ob grčavo gorjačo, sredi sobe in, držeč prazen frakelj v levici, pripovedoval vsakovrstne neumnosti. »O, Groga! — Glej ga! — Sem sedi!--Ako imaš kaj preveč denarja!« so ga pozdravljali drug za drugim, vsi dobri znanci. »Pij od našega!« »Denarja kakor črepinjt« se je pohvalil Groga in sedel široko tik bahatega kmeta. Zdaj je prikrevsal berač Mihec k njemu in ga prosil s priliznjenim glasom za merico. »Dobro!« ga je uslišal Groga, prižigajoč si jedno majorjevih viržink. »Jednega ti plačam. Zato pa povej, kaj si kaj videl po svetu!« Dekla je prinesla nov liter vina po Grogovem naročilu in napolnila »laškemu ministru« steklenico z žganjem; vina ni maral. »Stoj! Prej boš povedal, potem dobiš plačilo,« je rekel javoriški sluga mirno in vzel beraču frakelj iz rok. Ta je žalostno pogledal in hitro začel: »Kako je na Dunaju, to bi radi vedeli, kaj ne, gospodje? — Naj pa to povem! Tam dež nikdar ne pride do tal, ker potegnejo vselej prej veliko rdečo plahto od najdražjega platna črez vse mesto; in farna ccrkev ima tako visok zvonik, da mora mežnar precej po kosilu nastopiti pot po stopnicah, Če hoče še o pravem času zazvoniti za večerno molitev in uro naviti; okolo cerkve pa se izprehajata dunajski fajmošter in mestni župan, ki sta velika prijatelja — in toba-kiro si ponujata. Drugače — drugače pa nič več ne vem « »Tako? — Pa nič ne dobiš!« se jc ujezil Groga, ki je med manjšimi rad igral ulogo mogotca . . . Hrepeneče je zrl žejni pripovedovalce po »grenkem«. Vsi so se mu smejali. »Tisto povej,« mu je pomagal Gašperček, »veš, tisto, kako so te hoteli narediti na Laškem za ministra — čeprav vse skupaj ni nič res.« »Res pa je!« je trdil berač in potrkal s palico ob tla. »In vse po pravici bom povedal, kakor se je zgodilo in — prav nič se ne bom zlagal, če mi verjamete! Vse o kralju in o kraljici in ministru, kakor vem. Samo — šnopec bo potem moj!« »Ti si kdaj videl laškega kralja?« je vprašal bogatin iz Žerovja neverno. »Kaj pa da sem ga!« »Kakšen je pa bil ?« »Lepo pisan. Na glavi je nosil klobuk i z rdečega škrlata, in na ta klobuk je imel privezano zlato krono, da je videl vsakdor lahko takoj, kdo je kralj. Suknja je bila iz rumenega žameta, hlače pa iz svetle zelene ž;de. Marela mi jc bila tudi zelo všeč, ker je bila črez in črez pozlačena; in jaz bi je ne nesel nikdar na dež, to mi lahko verjamete. Precej, ko sva se prijazno pozdravila, me je vprašal, kaj najrajši jem?« — »I kaj si pa dejal?« se je zavzel Žerovčan, režeč se z drugimi na ves glas. »Zabeljene žganjce, sem dejal, cesarost, in kranjske klobase, sem dejal, s kislim zeljem in ješprenčkom vmes, sem dejal, pa pečeno meso tudi najrajši jem, sem dejal, naj si bo od teličkov ali backov ali ko-štrunčkov ali od živadi, cesarost, sem dejal, in pa orehove potice šele, orehove potice! — Zdaj pa prosim za svoj šnopec, gospodje!« »Še ne! Vse moraš prej povedati!« mu je zapovedal Groga, ki je Mihove pripovedke od nekdaj natanko poznal in se vedno znova kratkočasil ob njih, ker se je znal »laški minister« tako imenitno lagati. »Kaj pa je rekel kralj nato?« je vprašal rdečelasi mešetar iz kota. »Kaj bo rekel? — Orehove potice tudi jaz zelo rad jem, to je dejal, pa jih moja žena jako nerada peče! Le včasih mi jih naredi, za god ali pa na kakšen velik praznik. Z njo imam svoje križe, ženske so vse jednake! Večkrat ne vem nikamor z njo. Če hočeš, ti jo pa pokažem.« »Pa ti jo je pokazal?« se je začudil oni iz Žerovja in udaril po mizi. »I seveda mi jo je! Na vrtu je sedela in kralju je suknjo šivala, ker si je bil raztrgal žep na zadnji vojski s Plemcntezarji.« »Korpodibako!« je ušlo GaŠperčku. »Ti si od zlodejal« »In vso zlatnino in srebmino in platno in lišp mi je razkazala in svojo poročno obleko tudi.« »Ali mi ne greš!« se je krohotal Groga in drugi za njimi. Urni pripovedovalec pa se ni dal motiti, ker se mu je hudo mudilo do pijače, zlasti ko je videl, kako veselo praznijo kozarce njegovi poslušalci. »Zdaj pa še o ministru,« je nadaljeval. — »Vprašal sem potem kralja, kaj dela? Odgovoril mi je, da zdaj že več tednov samo Rusa premišljuje in pa svojega ministra, ki mu je zapravil zadnje dni jedenkrat srebrno palico. Šla sva tudi k temu. Lepa je ta, sem si mislil. Kralj ga je imel zaprtega v posebni palači. Tam je sedel ta potuhnjeni minister in je delal denar, bankovce in drobiž. Nobenega človeka ni imel v pomoč, kar sam je koval in meh gonil. Kralj mi je pokazal cele zaboje zlata in srebra, pa nisem nič vtaknil k sebi, če so me tudi prsti skeleli. Ne trohice nisem vzel! Ker sem pošten. — Ko sva vse ogledala, je zazvonilo poldne. »Zdaj pa moram ministra domov izpustiti, da se nakosil« je dejal kralj in ga poklical. »Ali morebiti nisi nič vzel s saboj mojih — bankovccv in tolarjev?« ga vpraša. Minister se samega strahu kar strese. — Kralj mu preišče vse žepe, in tudi za srajco gaje potipal, — pa ni bilo nič. »Zdaj pa še škornje sezuj!« mu zapove. »Lepo vas prosim, presvetli kralj! Pustite me, saj nisem nič vzel! Črcvlji me tišče in strašno težko jih izuvaml« Tako je prosil in prosil minister — pa mu ni nič pomagalo. — Moral se je sezuti. Kralj pa je zagrabil škornje in jih obrnil narobe! In iz vsakega je padel — rumen cekin in se je zatrkljal in zatakalical po tleh . . .« »O ti vražji Miha, kako si se zopet polagal!« je prestrigel dolgi mešetar pripovedovalca in ga ošvrknil z bičem, hoteč izraziti na ta površni način svojo zadovoljnost in priznanje. »Pusti — ga — — vender!« je pokašljal vmes Zerovčan, katerega je posilil pijočega smeh tako, da se mu je vino zaletelo. »Kako pa je bilo potem?« »Potem se je kralj hudo raztogotil! — Kaj bi se nc, ako ima takega ministra — ki mu denar krade in ga domov ženi nosi v črevljih ! Jezen je bil mož, da nisem šc kmalu videl Človeka tako srditega! Kar skočil je nanj in prav pošteno ga je zlasal! Za kazen ga ni pustil domov, in minister je ostal — brez kosil i, lačen med tolarji in bankovci in cekini, in še regije si ni mogel kupiti, ker ga je kralj zopet dobro zaprl in mu biriča postavil pred vrata. Potem pa me je kralj povabil na kosilo.« »Kaj ste pa vender jedli ?« se je oglasil Groga visokostno uljudno. »Same dobre reči, to moram rečil Kosili smo do južine; ne vem več, kaj že vse. Toliko se še spominjam, da smo začeli z govejo juho in ajdovimi žganjci — ocvirki na njih so bili pa tako veliki, kakor zrele breskve. Nehali smo pa z orehovimi poticami, katere je naredila kraljica meni na čast — — —« »O ti grdoba lažnjiva ti!« je pretrgal zopet Groga berača ob občni burni veselosti. »Meni na čast, ker je zvedela, da jaz orehove potice rad vidim na mizi! — Kralj pa mi je rekel, predno sem odšel: »Vidiš, ljubi moj Miha, ti si gotovo preudaril, kakšnega kajona imam za ministra! Ostani pri meni mesto njega! Denar boš delal črez teden, v nedeljo in vsaki praznik boš pa sam svoj in prost. Dobro se (ti bo godilo pri meni, in v zlati kočiji se boš vozil! Bodi torej moj minister, ko si pošten in iz dobre hiše!« — Tri dni sem premišljeval, ali bi, ali ne? Potem pa sem pisal kralju, da bi rad, pa ne morem, ker je laški zrak mojemu zdravju škodljiv in —« Rdeči meščtar se 'je vil od smeha in tolkel z obema rokama po mizi, da so kozarci odskakovali; njegov dolgi prijatelj pa je švrkal, na ves glas režeč se, po Mihi, ki je kvitiral.to čudno odobravanje s srčnimi namrdki. Tudi Gašperček je delal prav prijazen obraz in se pomikal in vrtel na svojem sedežu kakor žvrklja. Kmetiškemu veljaku iz Žerovja se je zazibkoval trebušček pod kamižolo vedno znova, Groga pa je kazal vse svoje pšeničnorumene zobe do zadnjega kočnika. Glasni smeh, ki je sledil zadnji Mihčevi improvizaciji, je privabil še Jurjevca od njegovega opravila v veži. On ni bil sicer poseben prijatelj beraču; toda, videč, kako dobro mu zabava goste, ga je osrečil s prijaznim ogovorom. »Ali si pa že zopet kaj izpod pazduhe vzel in Lahe obrekoval, kaj ne? Povej vender, ali bi bil ti tudi rad kralj?« je vprašal in pobrisal razlito vino z mize. »I seve! Takoj! Danes rajši kakor jutri! Pa Šc kako prijazen kralj bi bil in — vse davke bi znižal — najmanj za polovico — če nc za tri četrtine. — Kaj pa da — od vina in od šnopca bi ne zahteval prav nikakeršnih fronkov ne, ako mi verjamete!« »To bi bilo že nekaj! — Ali ti ne veš, koliko ima tak gospod, kakor je kralj, dela in skrbij ?« »Dela, kaj dela!« je ugovoril »laški minister« prezirno. »O tem se ne menimo. Vsake svete čase svojega ministra zlasa in kakšno vojno si izmisli, zato je pa vedno lepo oblečen in ima zmeraj dosti jedi in pijače in tobaka in prav srečno živi, če mu prav kraljica noče vsaki čas, kadar bi rad, speči orehovih potic. In denarja ima tudi na kupe, da bo hčeram lahko odrinil kaj dote. Zdaj pa prav ponižno prosim za šnopec — gospod Groga!« Z nepopisno pokroviteljstvenim namuzljajem je prepustil prepri-jetno laskani gospod Groga beraču merico in ga milostno odslovil. Mihec je izpil, se priliznjeno zahvalil darežljivemu slugi in počasi od-koracal. — »Dolgo te že ni bilo pri nas, Groga!« je izpregovoril krčmar, odpivŠi nekoliko iz ponujenega kozarca. »Zato bom pa danes dlje ostal! Ta-le Mihec me je spravil v židano voljo. — Pili ga bomo! Zakaj bi ga pa ne, ko smo fantje za to, kar nas je tukaj ? Pa še jeden liter in še jeden, pa še ne gremo l Veselimo se!« Zazveneli so polni kozarci. »Le veselimo se, kadar je čas za to! Pa kaj zapojmo! Kaj bi dolgčas in sitnost prodajali, saj nas ne koljejo mevlje! Ne?« Družba je postala jako živahna. Mešetarja sta bila oba pevca na glasu, pa na slabem. Rdečeglavcc je gnal nemogoč tenor, njegov dolgi tovariš pa se je trudil, da nadomesti Čistost in ubranost glasov z nekakšnim srditim rjovenjem. Nesreča je hotela, da je prevzel vodilni glas Groga, ki je imel izmed vseh najslabši posluh Zapeli so z nezaslišano, gorostasno harmonijo: »Solnce sije, luč gori, Pred tabo pa vinca kozarec stoji! Tinka tink — tinka tink — tralalala: Naj se to vince 'z kozarca 'zpelja! Oj naj se 'zpelja, oj naj se 'zpelja, Saj Groga za druzega da« . . . In vince se je pridno iz kozarcev »izpeljavalo«. in mnogo so še kričali, pili in peli in trkali v veseli bratovščini in bili po mokri mizi. »Veselimo se!« je kričal Groga venomer, ves rdeč v obrazu. Izvrstno se je zabaval v »prijateljskem razvedrovanju«. — Mešetarja nista hotela zaostati za njim in si štela v dolžnost, da pokličeta tudi vsaki svoje dolžnostne litre na mizo. — Gašperček je živel ob stroških znanstva in prijateljstva. »Veselimo se! Ve-veselimo se — se! Pa še jeden liter, pa še ne gremo!« Mnogo dlje časa, kakor je nameraval početkoma, je ostal majorjev sluga v krčmi. Težko je stopal odtod, zakaj v žepih je nosil pismi Stankini in pismo Milenino, v glavi Jurjevčevo vino, v srcu pa zavidljivo podobo brhke Katrice . . . »Vese-limo se!« Konci vasi so bili vaški dečki, kakor na povelje, za njim in so kl iče oznanjevali: »Gosposka žalost gre, Groga, gosposka žalost — pojdite gledat! Gosposka žalost!« Počasi in samozavestno pa je jadral Groga svojo pot dalje, tiščal levo upognjeno roko tesno ob bok in prsi ter vrtel v njej jedno ma« jorjevih finih smodek, z desnico pa veslal v Širih, častitih obodih okolo sebe. Kakor veličastne zastave so vihrali dolgi škrici črnega fraka na vse strani in se lovili ponosno po zraku. Najzadnji med razposajenci, ki so ga dražili, je capkal rumenolas fantiček, ki je komaj tekal in govoril in še »platno prodajal.« Kričal pa je zdravih pljuč najbolj izmed vseh, kakor je pač mogel: »Goga — gč! — Dalot — gč! Goga! Ddlotl — Osta dalot!« Vlekel je za seboj po cestnem prahu dolgo preklo, češ, da pojde z njo nad »dälot«! Kolec je bil skoro petkrat daljši, kakor on; zato se je mladi entuzijast opotekal z njim zdaj na levo, zdaj na desno . . . »Ka-kakŠna žalost?« obrne se Groga hipoma proti kričeči druhali. Večji dečki poskačejo urno kakor veverice črez rešilni plot in se slavno poskrijejo za njim, pustivši ubogega malička samega pred orjaškim sovražnikom . . . O, kako se je tačas prestrašil mladi junaki Celo telesce se je streslo in »platno« je zatrepetalo. — »I — ka-kam pa vi, mož, s to bridko sa-sulico?» ga ogovori Groga, majoč se na nogah. Otroku se spusti palica počasi in pade v prah. Na okroglem, zagorelem obrazku se že vse pripravlja na slabo vreme, in leva roka Žc pravilno menca po zgornjem veku. »Kako ti je pa ime, fantek, ka-kaj?« Levica je ostala šc vedno pod čelom. Usteca so se mu kremžila navzdol, na obrazu umazančka so se pojavile gube strašne žalosti . . . »Beži,Janezek, beži!« so mu svetovali paglavci izza plota. »Groga iz grada ti bo — kri izpili Tcci, Janezek, teci!« Grdo so se drli. Še jedenkrat je pogledal Janezek izpod oka tega grozovitega črnega človeka, kateri ga bo zdaj zdaj ugriznil in mu kri izsrkal! — Kako je to žalostno za Janezka! Grozno žalostno! — iU-u-u!« »Nič ne jokaj, Janezek! — Tukaj imaš ca cekin, na! — Nič ne maraj! Fant — pa joka! Ali te ni sram?« ga je Groga brezuspešno tolažil. »U-u-u u-ul« Krajcar je padel na cesto; Groga ga je pobral in vteknil v malo pest, ki ga je mehanično obdržala. »Saj si priden! Nič se ne boj! — Pa hitro domov teci — mati so vam — šuštruklje skuhali!« Janezek se je globoko oddahnil. Videl je, da ga črni mož ni ugriznil; čutil je v roki »cekin«; torej se mu je vzbudilo upanje, da mu morebiti venderle ne bo izpil krvi. — Vzdignil je desnico in plašno in oprezno pogledal izza mokrih trepalnic po nevarnem človeku. — Groga se mu je prijazno smejal. »Ka-kako ti je ime? No, le povej, le, potem pa teci k mami 1 — Kako ti je ime?« »Ja a ne zet!« se je glasilo jokavo in drhtavo. »Koga imaš pa rajši, mamo ali mene?« »Ato in mamamo!« je priznal fantič po otroško. »Mene pa nič? Janezek? — U-uu!« Otrok ga je osuplo pogledal. Kazalec je vtaknil v usta in drgnil v zadregi boso levo nogo ob desno. Mislil si je morda nekako: »Kaj bomo ljubezen tako ceno prodajali! Za jeden krajcar!« Groga ga je pobožal po temenu in odšel proti Vranovemu. — Po potu sc je sam sebe po svoji navadi kratkočasil s polglasnim govorom. »Zakaj pa ,gosposka žalost4? Na veselje smo gospodi, ne pa na žalost! Kdo tega precej ne vidi? — Pameten mož, tale Jurjevec! Iz nič se je dododokopal do lepega premoženja; tako vino pa ima, da kar pokonci meče! Meče. — No, pa Katrica — ta bo gledala, kadar zve, kaj pravi pismo ? Henhe-hentano lepo smo ji povedali! Nič drugega ni notri, kakor sama ljubezen in srce in ribice in škrjančki in tiČki in drugi občutki! Nič ni reči, kr — skoro bo jokala, beroč! In še prav — žal ji bo — da me je tako — z grdo ožehtala la-la — in — spodila in — spokalala iz — kuhinje! — Katrica, to ni bilo lepo — od tebe! — Pa — res ne! Če b* lepa ne bila, B' ne hodil za njo, B' ji ligeo pokazal — — Le pametni bodimo! — Še jutri — nas — Katrica — za-zaz-zamero — prosi. — Pa — pisma! Saj jih še imamo — o! — šel Zdaj pa: rdečkasto je bilo za-za — inženirja. Fant — od fare! To — pa rečem l In — belkasto — je dala mlajša — za-za ba barona. Baron, — ka-kajon — kakor tisti —! Kaj imata — neki — ta dva — skupaj? — A, tukaj so — belkasto-rdečkasto — še jedno belkasto — pa ? — Pet sto laških ministrov — kje, kje je — rdečkasto ? To je zelenkasto 1 To je rumenkasto? O ti zlomelc ti tak — haha, to ima pa ma mar-ko-o to — to je za na pošto, hopsa! Kakšna pot je danes, da se človeku — na lepem o — izpodleti! Na — pa je pismo v — ja-jarku. Nič ne de; — pa obrišemo. Mi že vemo, rdečkasto, — bebel-kasto, aha?« Dospevši v mesto, je vrgel Groga takoj pismo z znamko v nabiralno omarico. Potem pa je kolovratil v hišo, kjer je imel najeto stanovanje baron Lahnberg. Pred vrati je še nekoliko postal in se prijel za čelo, predno je potrkal. , »Torej! — Kako je že? — Rdečkasto, to-le je za — no — kako se mu že pravi — za barona — da se ne zmotimo! — V blato je padlo — ali se bo jezil — ko dobi ta — u-umazani zavitek! — Prav pri-privoščim mu!« Barona ni bilo doma. Groga je oddal pismo srečno spodaj v Klenšarjevi gostilnici. Odtod pa se je napotil z zadnjo kuverto k inženirju. Tudi njega ni bilo doma. Kozol je torej pismo lepo varno položil na pisalno mizo Vojnika, ki ni imel navade, da bi svojo sobo zaklepal. Vesel, da se je sitne naloge tako lepo odkrižal, je homodral v mraku, ne da bi še kaj pogledal h Klenšarju, kar nazaj proti domu. Gredoč je čutil potrebo, da bi se še kaj pomenil s kom. Ogovoril je torej mesec, rekoč: »O ti preljubi — krmavželjček ti, nikar se ta-tako — ki kislo ne drži no — ko je vender vse tako lepo na se-svetu! — Glej ga, nikar ne visi — vso noč tako — po stra-strani, če ne še doli padeš — z neba — na, na-na-Šo javoriško hosto — kar bi — bi — nc bilo po pravici! — Le rajši — gori ostani — in sveti — kadar se va-vrača Groga domu. — Zato se ti pa tudi spoštljivo odkrijemo — tako le! — Pa le — dobro me po-poslušaj — in — natanko me popo-pomni: ma-malo več svetlobe — bi včasih vender — hla-lahko dajal od sebe, kakor se ti ljubi — če ne zameriš, prijatelj 1 — Če bi-bi bi — mogli, mi bi te že nekoliko pi-privili, da bi bila — boljša luč! — O Ic le le reži se, mi bi te že — mi — da bi kaj izdalo — i-i-izdalo, ka-kaj — o izdalo — lo-lo lo ... Pa po •— Po morju barka plava, Prelepa barka pisnna! Kje smo si ga toliko nana-natovorili ? — Oh, laški minister — pa barkaka pisana . . .« VII. »Planlhar s' Mino po doniaxltc « Vodnik »Izvrstno — e — e — faktisch phaenomenal! — E?« se jc veselil baron Lahnberg, ko je proti poldne drugega dne v dražestnem ne-gližeju našel in raztolmačil si listek iz rdečkaste kuverte. Bral je še jedenkrat s presledki: »V največji — e — verstehe — naglici — naglici — naglici — e — nicht bekannt, weiter — pišem — aha — da sva bržkone — bržkone? jutri popoldne Stanka in jaz z guvernanto sami doma. — E — sami doma — Teufel nochmal! — Na veselo svidenje — svidenje — e wohl rendez-vous oder so was — pod kostanjem v parku. — Stimmt! — Milena.« Zadovoljno si je mel roke. »Milena. Izvrstno! — Začela koketovati. — Potem kmalu skupaj. — Čakaj, golobček moj — e — bil vedno razburljiv ubogim ženskim srcem!« Da mu ni pisala nemški, se mu ni zdelo prav nič čudno. Kajti spominjal se jc, kako jc nekdaj zatrjevala, da ji dela dopisovanje v materinskem jeziku največje veselje (mislila je na Vojnika); nato se je podvizal tudi prisotni adjunkt Govedek izreči, da njegov ukus ni drugačen. — Z veseljem v očeh in z velikanskim šopkom v roki, korenito izčesan in izkrtačen, neznano ljubek in ličen, »ein putziges Mannchen«, je stopical dražestni baron pozno popoldne zelo nežno proti javori-škemu gradu. Sardonski nasmeh z neprijetnim vtiskom se je javljal zdaj pa zdaj okolo debelih, kakor oteklih ustnic, prežimo zaokroženih navzdol. Od guvernante si jc bil predvčeranjim izposodil toliko, da je potolažil vsaj najsilnejše upnike; med njimi tudi Klenšarja in vranov-skega vrtnarja. Prijazno mu jc bil torej prvi — jedini »hotelier« na Vranovem — ponudil svojega konja. Toda Lahnberg je laskavo ponudbo odklonil, ker se je bil preveril, da KlenŠarjev pramič ni vreden jezdeca sploh, nikar pa še plemenitega. Zakaj zadnjič mu je odrekla plebejska žival vso pokorščino, in ne da bi ga ponesla za Stojanovimi v Žerovje, je krenila svojeglavno za — senčnim vozom in ga spremila navzlic vsemu gorkemu prizadevanju obupanega jahača noter do neke vasi blizu Vranovega, kjer so snedenega konja zapazili vaški otroci in ga zapodili od prepovedane pojedine s kamenjem in preklami. Stojanovi hčerki sta bili v parku sami z AzorČkom. Mademoiselle je čepela kakor navadno v svoji sobi, vsa zaverjena v francoski roman Ponsonov: Ses promesses sont sčduisantes . . . Stanka je ležala v viseči rogoznici ter se zabavala po odredbi guvernantini »prav po nepotrebnem« s francoskimi vokabuli. Oh! Milena je poklicala sestro, ki je na klopi pri okrogli mizici tiho vezla fin prtič, lepokrasno vezilo očetu za bližnji god v septembru. Lahni nasmeh ji je igral okolo ustnic. Kot dober otrok se je gotovo radovala, da napravi ljubljenemu očetu veselje. Mogoče jo je pa nekaj drugega še prijetneje razvnemalo? — Od svojega Ivana je dobila že dve novi pismi — ubožec, do včeraj mu ni mogla odgovoriti 1 Ali bo zdaj vesel, ko prejme njen listek! Brati od nje ne bo imel mnogo, česar jo je vedno prosil. Pa saj se zato pomenita danes lahko ustno tem več. — Da bi le že prišel! Radovedna je bila na ta sestanek. Morebiti — je bilo nekoliko predrzno in za mlado, skrbno odgojeno damo iz boljše hiše nespodobno, da ga je šla vabit. — Guvernanta bi to seveda takoj rekla. Milena je bila ob teh mislih torej prav dobre volje, kakor vsakdor, ki pričakuje kaj prijetnega. Odzvala se je Stanki samozadovoljno, z mirnim humorjem v naglasu. »Česa žele milostiva gospica Stanka?« »Danes se ne morem učiti, pa je!« je priznala mlajša, in zvezek je zletel, kakor bi trenil, v kostanj ob parkovem zidu 1 »Milostiva gospica sestra izvolijo biti danes jako emancipirane volje.« »Ti se lahko šališ, ko ti ni treba več delati teh pustih nalog in ubijati se s tujimi besedami. Čemu to? — Toliko že znam francoski, da bi me ne prodali. Ah! — Veš, pred tedni sem bila v stričevi knjižnici. Sicer mi je prepovedal, da bi si kaj vzela iz drugega in tretjega predala. Toda soba je vedno odprta — ključ tiči zmeraj v stekleni omari — radovednost — hi, hi — hihihi —« Stanka je sklenila roke nad glavo in se nekoliko pogugala v svoji mreži. »Hihi«. »Nadaljujmo!« je svetovala starejša, sama radoznala, kaj bo iz te najnovejše izpovedi živahne sestrice. »Radovednost, to je grda, grda lastnost, ki ravno mladim dekletom iz finih obitelij najmanj pristaja!« je oponašala Stanka guvernanto skozi nos. »Toda prilika je bila ugodna, izkušnjava grozna — kaj — kar šla sem in uhvatila prvi dve tistih prepovedanih knjig. Sans fagons!« »No, in —?« »Brala sem — nihče od vas me ni nikdar zalotil — hihi — čakaj, da ti povem! Prvo povest sem prečitala od konca do kraja. — Po-četkoma mi je bila zelo všeč. Tako sta se rada imela! Njej je bilo ime Gemma, ako se ne motim ; njegovo ime pa sem popolnoma pozabila. In neki koder je tudi prav dobro opisan — Tartaglia ali kako so ga klicali psička. Nazadnje pa ženin svojo nevesto — zapusti, in iz vsega skupaj ni nič! Komaj sem že čakala, da prideta skupaj, na — pa pride takšen konec! — Povem ti, da sem jokala! — Več stvarij tudi nisem razumela. Toda bila sem zelo nesrečna in — vso noč nisem spala — in premišljevala sem, kako bi si bila uboga Gemma morda venderle pomagala!« »Noričica!« — »Potem sem pa začela drugo povest; tudi v tej so Rusi. Kmalu pa sem zapazila, da se tudi tukaj on in ona nc bodeta dobila — in res! — pogledam konec: narazen morata! Šla sem hitro in prebrala še od drugih novel, kar jih je bilo skupaj vezanih, vedno le zadnje poglavje — ali kar samo zadnjo stran. Zakaj, sem si mislila, čemu bi se mučila in čakala tolikanj časa, ako nazadnje ni najmanjše svat-bice? Toda — ali misliš, da jc bilo kje kaj poštenega konca, kakor se spodobi: — Niti jednega ne! To jc — z jedno besedo — žalostno! Nobene poroke! Ojoj!« »Žalostno, pa večkrat resnično!« »No, to ti je lepa resnica I — Potem bi pa sploh na svetu nobene poroke ne bilo, ako bi šlo vse le narazen in narazen,« se je jezila Stanka. »Saj ti pravim: večkrat! Včasih se dobro izide, včasih nc. Le poglej našega strica! On je ni dobil, katero bi rad; zato je ostal ne-oženjen.« »O!« je vzkliknila Stanka odkritosrčno, »ako bi jaz pisala romane in take stvari — pri meni bi se vse poženilo in pomožilo. To bi bilo lepo! — No, pa mi reci: kaj bi pa bilo, ako bi morala ti Vojnika pustiti?« Milena ni odgovorila. Obledela je; vsa kri ji je šinila proti srcu ... »Oj, če bi mene zapustil moj ženin, ka —« se je srdila Stanka; oči so se ji zablisnile. »No, kaj pa bi naredila?* »Kaj? — Oči mu izpraskam še tisto uro I« seje zagrozila mlada amazonka odločno. »A — ti bi bila nevarna ljubica l< Milena se ni mogla vzdržati smeha, dasi se ji ni prav ljubilo. »Druga knjiga me pa ni nič posebno mikala. Le dve mesti sem si slučajno prebrala in zapomnila. Tole namreč: »Was Prügel sind, das weiss man schon; was aber die Liebe ist, hat noch keiner herausgebracht . . .« Mileno je znova smeh posilil. — »Potem pa še, čakaj, kako je že bilo — da: »Ausserdem wirkt nicht jede Liebe blitzartig; manchmal lauert sie wie eine Schlange unter Rosen und erspäht die erste Herzenslücke, um hinein zu schlü pfen; manchmal ist es ein Wort, ein Blick, die Erzählung einer unscheinbaren Handlung« — dalje pa ne vem.« »Take stvari ti bereš? To še ni za-te,« je svarila Milena vsa osupla. V tem pa se je Stanka izpredla iz rogoznice in stopila pred sestro. »Vidiš, in zdaj mi — ti povej, — kaj je to: ljubezen!« »Kaj tebi vse pride na misel?« se je smejala starejša osuplo. »Povej 110, lepo te prosim, preljubi, dobri, lepi, zlati moj Mi-lenčekl — Nočeš?« Ovila se ji je okolo vratu. »Nc morem — « ' Stanka ji je porinila vezilni razpon smelo v stran. »Moreš že, samo nočeš!« Viharna izpraševalka se jc vrgla sestri v naročje in ji zrla proseče in nestrpno v oči. »Povej mi no, ako te prav, prav lepo prosim I Boš?« »Saj bi rada, pa ne morem, ti moja draga, neumna stvarca!« »Ah, kakšni prazni izgovori! Ali imaš Vojnikft radar« »Seveda ga imam!« je odvrnila Milena s srečnim nasmehom. »Torej mi pa povej, kako je to, kadar ljubi drug drugega! Kako je to?« Tačas jo je Milena burno objela in jo poljubljala in pritiskala k sebi, da je sestri skoro sapa pohajala . . . »Zdaj ravno toliko vem, kakor prej!« je potožila malodušno. »Le to vidim, da ljubezen ni nič prijetnega, ako mora človek tako težko dihati, kadar jc zaljubljen. Pa saj vem, ti nočeš ničesar povedati l Ne ostane mi torej nič drugega, kakor da se — sama zaljubim! Takrat pa tudi ti ničesar ne zveš od mene!« »Ti se hočeš zaljubiti ? — To pride samo po sebi, in za to jc še čas; zdaj si še mnogo premlada —« »In preotročja, kaj ne ? Res ne vem, kaj si ti vse domiŠljujcŠ na tista uboga tri, štiri leta, kar si starejša od mene! — Ah!« Milena jc molčala. Uravnala si je zopet svoje vezilne proje. »Sploh vi vsi skupaj prav čudno ravnate z menoj! Vse moram ubogati, povsodi sem zadnja. Ne hodim vam prav! Ne govorim vam prav! Nc sedim vam prav! Ne stojim vam prav! Nihče ne mara za-me — jaz pojdem — v klošter — o —« — In pomilovanja vredna revica se je ta hip tako živo zasmilila sama sebi, da je čutila nujno potrebo žepnega robca. Ker ga ni našla, in ker ji je branil ponos, da bi prosila sestro v takem soparnem tre-notku zanj, si je premislila, se šiloma zdržala solzic in opustila nameravani bridki jok. »O, zakaj nisem fant!« je potožila z globokim vzdihom in kra-doma pogledala Mileno. Ta se ni ganila. — Ali je bila huda na-njo ? »Me dekleta,« je nadaljevala tožno, »nimamo nikakeršnih pravic! Nobene svobode! Nič. Vedno nadzorstvo! Vedna straža I Vedna ječa! Večno robstvo! No, moja častna beseda, ako —« »Ali Stanka!« jo je ustavila sestra karajoč. »Ako bi bila fant — sur mon honneur! — bi —« »Ti govoriš preveč preprosto 1« »Kakor sem rekla . . .« Tu je zastala. Zakaj Milena je spravila vezenje in se naredila, kakor da hoče oditi. Hitro je skočila Stanka k njej in se ji jela dobrikati. »Ali si huda na-me? — Bodi zopet dobra z menoj! Saj te imam vender tako rada! — Nikar ne pojdi! Ostaneš?« — »Ako boš bolj pametno govorila,« je velela Milena mirno in sedla nazaj. Stanka jo je poljubila na čelo in obljubila z navdušenjem: »Strašno pametno! Le čakaj!« — V kotu parka, ne daleč od Milenine klopi, je bil pod košatim kostanjem pripravljen ob zidu vzvišen prostor, nekak ograjen oder. Lesene stopnice so vodile gori; streho je nadomestovalo gosto kostanjevo perje, tu in tam že nekoliko zarumenclo. Od tukaj se je lepo videlo daleč proti Vranovemu po poljski ravani noter do Save in onostranskih vzdigajočih se bregov, strmih podvozij in skalnatih obronkov. Stanka je pobrala svoj francoski zvezek in skočila za Azorčkom na »stražnico«, hoteč tu popraviti, kar je bila zamudila spodaj. Toda ni še bila dobro gori, ko jc šepnila Mileni nazaj doli: »Skrij se! Tiho bodi! — On gre!« — Pinč je zalajal. »Vojnik?« »Pipifaks!« »Še tega je bilo treba! Lepo te prosim —« »Že vem, že vem! Takoj ga odpravim! — Tiho, tihol« je svarila. »Tu je! — No, le čakaj! Impertinentno!« — »E — najponižnejši — e — hlapec in sluga, gospodična — E? —« Stanke ni malo prijelo, ko je videla Lahnberga pred zidom. Ali ni bil dobil njenega lista? — Gotovo! Zdaj pa pride ta — se še nalašč kazat, češ, kako malo ga je zadelo rezko pismo! To je razža-ljenje! To vpije glasno po osveti! Že dobro! — »Bon jour — e — bon — boh jour!« se je poklonil drugič baron. »Bog dajl — Kam pa vender vlečete toliko zelenjave?« Baron se je lahno namrdnil. Čutil je v vprašanju težko skrivano nemilost. Vender se je kot modem Človek, ki ima obraz in okrete po določenih pravilih v oblasti, takoj zopet prikupljivo nasmehnil. »Gospodična sestra — e — doma?« »Ne. Obžalujem. Peljala se je z mamo in teto na Bistrico, če veste, kje je Bistrica. Ne veste? Saj sem si takpj mislila, da ne veste.« »E — ne vem. Auf Taillel Žal mi je! —« »Kaj pa ste vender prišli tako pozno? Mrak se že dela.« »Hotel — e — pokloniti gospici sestri ta le šopek,« se je glasila baronova razlaga v najslajših liričnih izrazih. Stanka je plosknila, kakor od same osuplosti, z rokami, jih vzdignila v znamenje neme zdvojenosti sklenjene proti levemu licu, povesila poredno glavico in vzdihnila: »Ah, ahl Kako bo vender Mileni to žal! Jokala se bo revica, ako ji povem! Da je morala ravno danes na Bistrico! Ah, ah! Za danes morava midva obupati, gospod Lahnberg, danes ni nič! Zato — nesite vaš šop zopet lepo na Vranovo nazaj, postavite ga v vodo in ga prinesite — polovico jutri, polovico — pojutrišnjem! Kar na-jedenkrat toliko bi bilo Mileni preveč! Jutri, gospod baron, jutri — in pojutrišnjem!« Lični gospodek je bil vender nekoliko v zadregi. Čutil je dobro, da ga ima to negodno dekle neusmiljeno za bebca, tem bolj, ker je slišal zdaj pa zdaj napol pridušeno dekliško hihikanje iz parka. Tam je čepela Milena na klopici in tiščala robec ob obraz in si prizadevala na vso moč, da ne izproži izdajalnega smeha. To ji je bilo tem težje, ko je gledala vse resnosmešno gibanje predrzne igralke in poslušala poleg tega njene slovesne, premerjene besede. »E — gospodična Stanka —?« »Monsieur, prosim lepo: recite gospodična Stojanova! Stanko rajši izpustite in zapomnite si, da ne dovoljujem nikakeršnih intimnostij!« »Tisočkrat prosim, oprostite mi! — E? Privoščena naj mi bo — e — čast, prositi gospico Stojanovo, da blagovoli biti tako prijazna — e — in odda ta — e — bouquet gospici sestri!« »Tako se govori! Vam bi bilo včasih pač treba še kakšne guvernante !« »O« — se je podvizal baron, »ako bi bila tako dražestna, kakor — e — gospica tukaj — bi bil — e — prav priden! Da, da, prav priden l« Držal je šopek in mazinec ves Čas z brezprimerno gracijo v stran. »Gospod baron, ali imate orožni list?« »Nimam — e —čemu?« »Le pazite, da vas žandar ne dobi!« »Dovolite zakaj — e?« »Takoj bi vas gnal v keho, ker nepostavno nosite orožje s sabo 1 Nerada bi vas na samem srečala! Bojim se vašega — kremplja na mazincu.« »A, izvrsten dovtip, auf Ehre — nie dajewesen — haha, izvrstno, haha, haha, sehr gut! Gospica je jako duhovita — c?« »Prav nič, monsieur! Najmanj pa danes! Zakaj ta dovtip je naredil — kaj mislite kdo?* »Gospod major! — Ne?c »Groga! Zdaj mi pa zaženite vaš šop sem gori! —Tako, hvala lepa l Naše zabave je konec, zakaj nc spodobi se, da bi se tako »sa-mostalna« dama, kakor sem zdaj-le jaz, izpozabila v daljše pogovore. Poleg tega moram zvršiti tudi še svojo lekcijo. Lahko noč!« Nejevoljen je baron odšel. »Čudne šale!« si je mislil. »Najprvo me vabi, potem se pa skrije. Le potrpimo. Pozneje utegne priti drugače. Takrat poplačam vse z dvojnimi obrestmi!« »Ali ga nisem dobro?« se je pohvalila Stanka, igrajoč se s šopkom. »Preveč!« je dejala Milena. »Ako jutri zve, da sem bila doma, kaj potem? To bo zelo neprijetno!« »Ah, kaj I Njega se bodeva bali! Se zmenim se ne; saj si bo-deva že kaj izmislili.« — Vojnika ni bilo. Sence dreves so brzo narasle; polagoma se je temnilo. Večerno nebo je bilo polno rdeče, rumene in modrozelenkaste bliščave. Sestri sta se vrnili v grad. — Mileni se je zdel ta dan kakor izgubljen; obhajale so jo neprijetne misli. Zakaj ga danes ni bilo? Ali mu ni bilo prav, da ga je odpravila le z nekaterimi vrsticami? Ali se mu je zamerilo to, da je moral toliko časa čakati odgovora ? To je bila prva disonanca v njeni ljubezni . . . — Ne dolgo potem, ko sta odšli mladenki, so zahreščali po rahlem pesku v parku lahni koraki; zašumela so ženska krila — mademoiselle Eticnnette se je bližala utici sredi nasadov. Nestrpno je bila čakala mraka in zrla zamaknjena v mesec, ki je visel kakor velika, kriva, bledobelkasta snežinka na prozornem nebu. Ko je bil včeraj padel Grogi listek iz rok, ga je takoj odnesla v svojo sobo. Niti trenotek ni dvomila, da ji je pisal — adjunkt Go-vedek. Saj je nekoč izrekel, da ga veseli dopisovanje z damami, zlasti v slovenskem jeziku. »II n'en est rien! Tega ga moram odvaditi.« Podpis je imel samo črko G. — Monsieur Govedek, il n'y a pas douterl — Da, ta hitra, površna pisava je njegova. Sestanek v utici, — razumem. — G1 Ah, kaj bi dala, da bi stalo mesto te začetne črke ime Vojnikovo! — Toda — Govedek je tudi mož! V gotovih letih si je treba preskrbeti gotovih »reservistov.« Sedeč na leseni klopici ob okrogli kameniti mizi, je pričakovala odgojiteljica v svežem, sanjavem, vonjavem somraku podjetnega pristava. 27* Dvoril ji je sicer že dolgo. Toda njegov tempo je ostal vedno jednak. Zato se ji je dozdevala ta nenadna hitrica njegova zelo zanimljiva. Poleg tega se je domislila, da njen položaj ni brez vsake romantike. Prijetno je bilo tukaj v hladu. Znočilo se je bilo. Resna, temna, stara drevesa v parku so mirovala. Muzikalni kavčki in cvrčki so pevali. Od vasi sem se je izgubil tu in tam zategel glas, pesmica, smeh, klic . . . Večerni veter je razgibal za trenotke rahlo svoja krila, zazibaval peresa in vzbujal njih pozornost, da je tajnopolno zašume-valo in se treslo po lopici. Nočni metulj je priletel tiho notri, za njim vršeč in brneč hrošč. Iz daljave je prihajal, naraščal in pojemal mogočni šum ponosne Save . . . Dolgo ni bilo nikogar. Naposled je zaslišala korake. Tam izza ogla grajskega poslopja se je odtrnila črna senca, krenila po ovinkih kraj zidu okolo in okolo po parku in se obrnila potem naravnost proti utici. Guvernanti je jelo srce urneje utripati. (Dalje prihodnjič.) Znameniti Slovenci.0 SpiMije Fridolin Kavčič. 34. Dr. Martin Virnik (Pegius, Pegeus).2) artin Virnik je bil porojen v začetku šestnajstega stoletja v Polhovem Gradcu. Bil je sin poštenih, toda ubožnih kmetiških roditeljev, ki so mu kmalu umrli. Zapuščenega dečka seje usmilil bogat ljubljanski trgovec; ta je Martina vzgojil in ga v šolo poslal. Bistroumni Martin je vrlo napredoval; bil je vedno med prvimi. Je-li v višje šole hodil na Nemškem ali na Laškem, se ne da dognati. V svojih delih pač omenja, da je prišel še mladoleten na Bavarsko, kjer je bival črez dvajset let. Leta 1552. se je nastanil kot advokat v Mühldorfu ter •) V životopisu jezu v i ta Ilanžiča (v zadnji »Zvonovi« številki, str. 350.) naj se čita kot njegov rojstni kraj Žrnovnica nam Žirovnice. s) Verhandlungen und Mittheilungen der juristischen Gesellschaft iu Laibach 1865. II. Band. 7. u. 8. Heft. — Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 1852. — 1'. Marc. Bibl. Carnioliae. — Hoff. Gemälde vom Herzogthume Krain. — Pismeno poročilo iz Solnograda. mnogo občeval z doktorjem Tadejem Eckom, knežjim svetnikom in kanclerjem v Burkhausnu. Iz tega mesta je bila tudi njega prva žena; le-te oče je bil gospod Mihael Krautwadel zu Trossburg, priseženi doktor medicine in knežji svetnik. Kmalu je zaslovel Virnik po učenem svetu kot najbistroumnejši nemški pravnik one dobe; zato ga pokliče mogočni solnograški nadškof na svoj dvor. L. 1556. jc bil stolni »syndikus«, 1. 1558. nadško-fovski svetnik in 1. 1569. »assessor consistorii«. Skoro bi se bil odpovedal škofovemu častnemu pozivu, zakaj Bavarska se mu je jako priljubila; ostavil je tam mnogo sorodnikov in prijateljev.- Najboljši prijatelj mu je bil knežji svetnik Bolfenk Hohenfeld, kateremu je tudi posvetil eno svojih del. Škofjeloški brizinški svetnik in stotnik Lenart Siegersdoifer pa je bil oženjen z mlajšo sestro Pegejeve žene; torej je imel Martin tudi v domovini sorodnike. V Solnogradu je Pegius vedno tičal v nadškofovski bogati knjižnici ter marljivo nadaljeval svoje stud:je in izdaval knjigo za knjigo, zgolj pravoslovne vsebine; in te knjige so bile na vrhuncu tedanje pravoslovne vede. Pisal je tako dosledno in izvrstno, da so istodobni in poznejši pravniki zajemali svojo učenost iz Pegejevih knjig. Še v sredini 18. stoletja so bukvarji njega dela znova ponatiskovali. Tudi Valvasor omenja Pegeja v »Khre des Herzog. Krain« z besedami: »Ein sehr gelehrter Herr, den noch heute (1689) manche Juristen citiren«. Toda ne samo med pravniki-strokovnjaki je imel toliko ugleda, ampak zaradi njegove bistroumnosti, vestnosti, velike učenosti in pohlevnega vedenja so ga spoštovali celo knezi in ministri. Knezi in ministri so se večkrat obračali v pravniških stvareh do Pegeja; mnogokrat je bival n. pr. kot svetovalec nadvojvode Albrechta Bavarskega na njegovem dvoru. Ciprijan Cripperus, ki je vojvodi Viljemu Bavarskemu poročal o Pegejevih osmerih knjigah o govorništvu, sosebno o govornih podobah in o načinu lično govoriti (De tropis et schematibus libri octo), piše, da so se za Pegeja mnogi pravniki bavili z razjasnjevanjem onega dela o govorništvu, ki uči besede in stavke lepo vezati, a nobeden se ni vzpel do onega vrhunca, kakor naš Pegej. — Opat Martin, sovrstnik Pegejev, pa je ostavil rokopis »Chionicon«, v katerem na str. 338. o Pegeju poroča, da je bil ta Dalrnatinec (kar je seveda napačno) jako učen, da je govoril latinski in hebrejski, in da so ga čislali zlasti tudi škofje, katerim je služil. Kako pa se strinja z vsem tem, kar smo sedaj povedali o Pegej u, opata Martina poročilo, da so Pegeja 1. 1581. posadili z ženo vred v grad Salzburg kot jetnika, kjer sta oba umrla? Toda stvar se da tolmačiti tako-le: Če se pomisli, kak duh je vel v 16. stoletju, da so se vsi tedanji učenjaki bavili manj ali več z astrologijo, se ne bodemo čudili, da se je tudi učeni Pegej bavil s takimi črnošolskimi stvarmi, kar nam svedoči njega knjiga: »Geburtsstundenbuch«, v kateri razlaga zvezdoznanstvo na prav čuden način. Ako je torej opazka opata Martina pristna, tedaj so Pegeja z ženo vred gotovo v ječo vtaknili radi črnoŠolstva. Na pokopališču svetega Petra v Solnogradu se nahaja v kapelici svete Margarete vzidan grobni spomenik Pegejev. Spomenik je iz rdečega marmorja in v renesanskem slogu. Izklesan je v basreljefu v sredini Kristus na križu; pod križem na desni kleči bradati Pegej, z ramen mu visi širok, s kožuhovino obrobljen plaŠČ. Pri nogah mu leži njega grbni ščit, ki je z nekakim zmajem okrašen. Na levi strani križa kleči Pegejeva žena, katere obleka je tudi s kožuhovino obrobljena. Pred njo stoji šestero golih otrok, kar se ne strinja z običajem šestnajstega stoletja, ki nam predstavlja na vseh grobnih spomenikih otroke klečeče in oblečene. Nad Pcgejevo ženo je izklesan trak z napisom: Vixit honesta Deo, vivat nunc cespite vivo, Tecta mihi sex quae pignora chara tulit. Pod temi basreljefnimi podobami je izklesan (v gotiških črkah) sledeči napis: Martin pegius von pillichgräczs bceder Rechten doctor gewester Thombschreiber zu Saltzburg ist säligelich gestorben vnd vor diesen Stein begraben worden am . . tag des Monats .... Jm 15 . . Jar so ist auch die tugenthaft zychtig vnd frome frau Catherina Loben-stainin ermelts doctor getreue vnd liebe andere Ehefrau so bei gedachtem doctor 6 eliche Kinder getragen gestorben am 17 tag des Monats May Jm 1584 Jar der seien G(ott) w(olle) g(nädig) s(ein) A(men). Iz tega napisa je razvidno, da je bil Pegej v drugič oženjen. Na grobnem spomeniku sta izpuščena dan in leto njegove smrti. Bržkone si je dal P. postaviti še za življenja nagrobni spomenik, in ko je umrl, so pozabili dostaviti dan in leto njegove smrti. Oglejmo si sedaj Pegejevo književno zapuščino: i.) Jvs Prothomiseos sive congrui, Einstandrecht. Wie die nächst Gesypten Freund des Verkäufers an die keuff stehen, vnd die ver-kaufften Gutter so von jrem geschlächt Namen vnd stammen her- rürendt ablösen mügen. Durch Martin Pegium, Beider Rechten Doc-toren, Salzburgischen Thumsyndicum beschrieben. Vormals nye im truck gesehen. Cum gratia et privilegio. (i 556) Getruckt zu Augspurg durch Philipp Vlhart. (66 stranij) druga pomnožena izdaja je iz leta 1564., tretja iz leta 1727. (Regensburg, Johann Conrad Peetz). 2.) Liber de servitutibus. Ingolstadt 1557. Ta knjiga obseza tri dele. L. 1558. je Pegcj to delo ponemčil. Prvi del je poklonil: »Dem Durchl. Hochgeb. Fürsten und Herrn. Herrn Albrechten, Pfalzgrafen bei Rhein, Herzogen in Ober- und Niederhalen!, meinen gnädigen Herrn und Fürsten«; drugi del: »Dem ehrenm. hochgel. Herrn Simon Thaddäus Eck, beider Rechte Doctor, fürstl. Rath und Kanzler zu Burkhausen«; tretji del: »Dem edlen und vesten Herrn Wolf von Hohenfelden zu Aistershain. Rom. Kays. Maj. Rathe. -- To je najimenitnejše delo Pegejevo in je bilo ponatisnjeno štirikrat: 1560 v Ingolstadtu. — 1567 v Ingolstadtu, — 1633 v Regensburgu, — 1733 v Rcgensburgu. 3.) De iure emphytcutico, Baurccht, die man sonst nendt Erbrecht. Durch Martinum Pegium beeder Rechten Doctorn, Gedruckt zu Ingolstadt durch Alexander und Samuel Weissenborn, gebrüder. Mit Kayserl icher Freyheit nit nachzudrucken MDLVIII. Zugeeignet: Dem edlen und vesten Leonhart Sigersdorff zu Grosswinklcrn, fürstl. Freisingenschen Rathe und Pfläger zu Lack, meinem freundlichen lieben Herrn Schwager. 4.) De iure et privilege's dotium, Recht und Freihaiten der Hcu-ratgüter für die Ehclcut, auch andere Personen, so der Hcuratgütcr, Widerlegung, morgengaben e. t. c. . . . Durch Martinum Pegium, beeder Rechten Doctoren, Salzburgischen Thumbsyndicum. Jetzt erstmals in Truck ausgangen. Gedruckt zu Ingolstadt durch Alexander vnd Samuel Weissenborn. Mit Kays. Freiheit aufif sechs Jar nit nachzudrucken MDLVIII. Dem ehrwürdigen, Edl und Hochgelehrten Herrn Michael Krautwadel beeder Ertzneyen Doctor und fürstl. Rath zu Bruckhausen, seinem freundlichen lieben Herrn Schwähern. Ponatisnjeno: 1567, 1569 in 1733 v Frankfurtu. 5.) De tropis et schematibus libri octo. Ingolstadt. 1561. O tej knjigi poroča Ciprijan Cripperus vojvodi Viljemu bavarskemu: »Eam rhetorices partem, quae in verborum sententiarumque elegantia et va-rietate versatur, multi hac aetate nostra sibi explicandam traden-damque sumpserunt, nemo sane fusius nemo cop i osi us quam Martinus Peg i us, jurisconsultus. catholicus et honestus vir. Is ctenim ante biennium Salisburgi cuidam amico suo exhityuit octo isti us figura t i ser m o nis libros, ut ipsius arbitratu vel interirent perpetius oppressi tenebris, vel in lucem editi, si geniuro haberent, viverent.« 6.) Tirocinia consiliorum Martini Pegii J. U. Doctoris Consiliary Salisburgensis Anno MDLXIIII. To delo je poklonil Pege j svoji domovini, da mu ne bi očitala, da jo je pozabil: iEa a d vos« se glase njegove besede — »me i monumenta ferre dec rev i, ne quandovidearpatriaeomninoingratus obiisse!« Dedikacija (posvetitev) te knjige slove: »Illustribus, Ge-nerosis, Nobilibus, ac strenuis viris, Dominis, Praesidibus, praefectis atque primatibus celeberrimae provinciae Carniolae Pegius I. V. Dr. Reverendissimi Domini Archiepiscopi Salisburgensis a consilijs Sa-lutem.« — V proslovu te knjige piše Pegej: »Nulla alia re adeo memoriae aeternitatem fulciri atque ab omni obliuionis iniuria res memoratu dignas uindicari videmus, quam literarum usu.« Kranjsko domovino pa poveličuje tako-le: »Quidam vero ueteres mihi recte diuitiis suis uti videbantur, qui eas partim in egenos erogabant, partim ad abigendos Turcos exponebant, partim miseris colonis exercendae agriculturae mutuabant et iis omnibus quasi summam aliquam ad-iciebant in eo, quod Bibliothecarum comparandarum non minimam partem bonorum impendere studebant, perpetuam sibi immortalitatem paraturi.« — Končno pripoveduje v tej knjigi, da je že mladoleten domovino zapustil in v tujini do visoke časti dospel, a da je vedno spisoval dela splošne koristi ter tako hasnil vsaj posredno tudi domovini Kranjski. 7.) Gantrecht, wie die Kirchen und andere Güter im Fall der Noth, feylen Gant mögen verkauft werden. Ingolstadt 1566. Druga izdaja je izšla 166 let za prvo, to je 1. 1732. 8.) Deutscher Codex Justiniani, Ingolstadt 1566. 9.) Codex der rechtlichen Satzungen. Ingolstadt 1566. 10.) Vom Verkauf Strassburg 1596. — Druga izdaja: Ingolstadt 1654. 11.) Vom vorbehaltenen Wiederverkauf. Strassburg 1596. 12.) Geburtsstundenbuch, darinen eines jetlichen Menschens Natur und Eigenschaft samt allerley zufahlen auss den gewissen Leuffen deren Gestirn nach rechter wahrhafttiger vnd gründlicher ahrt der Gestirnkunst mit geringer Müh ausgereitet vnd derselb vor zufelligem Vnfahl gewarnet i. t. d. Getruckt zu Basel bey Sixt Henricipetri. Anno M. D. L. XX. 13.) Tractatus juridicus de iure canum oder Hunde Recht. Frankfurt und Leipzig. Verlegts Johann Martin Hagen Buchhändler in Regensburg 1719. Potresi na Kranjskem in Primorskem. Ako potres nastane, ker se je gruda zemeljske skorje malo po-greznila ali premaknila, kako to, da ne začutimo naravnost padca, oziroma pregiba, nego čutimo vertikalen sunek navzgor (da razne stvari odskakujejo kot žoge) in pa nekaj časa trajajoče zibanje ter preteče izpodzemsko bučanje? To fizikalno vprašanje nam pojasni učitelj fizike. Iz svoje zbirke vzame štirivoglato kovinsko ploščo, na jednem robu v vodoravni leži pritrjeno, ob nasprotni rob pa potegne z lokom za gosli. Plošča nato glasno zabrni in se nekaj časa trese, navzgor in navzdol trepetaje; to zlasti vidimo, ker odskakujejo zrnca drobnega peska, če ga na njo nekoliko nasujemo. Le drugače je treba pritrditi ploščo (blizu drgnjenega roba ob črti, ki je z njim vzporedna), in peščeni drobci nam naznanjajo, da se plošča valovito trese, nekako liki voda, če smo na njo zagnali palico tako, da je gladino hkrati zadela ob vsej svoji dolžini. Prijazni fizik nam je pripravljen nadrobno razložiti tudi vertikalno gibanje pojedinih delkov ob robu drgnjene plošče in tudi to, kako se trepetanje, podobno valu, hitro širi od delka do delka preko vse plošče proti nasprotnemu robu; ali mi smo zadovoljeni, saj nam je pokazal podobo zemeljskega potresa v malem, prav kakor je električna iskra ista prikazen, kakor blisek v velikem. Če se namreč velikanska gruda zemlje hipoma premakne, troč se ob sosednjo grudo, se sproži ob nje robu vertikalno tresenje, ki brzo prestopa valovito daleč na okoli, in začuje se bučanje — to so vsi znaki tektonskega potresa, katere nam je fizikalni poskus jasno predočil. Navpični sunek je včasih tako krepek, da kameni, strehe, gornji deli zidov, celo hiše odskočijo kvišku (kakor peščena zrnca na plošči), valovanje pa tako silno, da se trdna tla vzdigujejo in znižujejo ter narejajo valovne vrhove in dole kakor morje/ razburkano od viharja. Kakor se tedaj jadrnik na ladji nagne sedaj na to, sedaj na nasprotno stran, in ga val z ladjo vred dvigne sedaj na vrh, potem pa zopet butne Spisal Ferd. Seidl. (Dalje.) poznali smo, kaj je vobče povod grudovnim potresom, in pa kod po širni zemlji so njih glavna taborišča. Predno uspešno poiščemo, kod prežč po naših krajih, JF- imamo odgovarjati še na nekaj splošnih vprašanj, ki so sicer že sama na sebi zanimiva. v dol: tako zakolebajo drevesa in zidovi na kamenenih valovih potresnega viharja. Grozen vtisek naredi to na človeka tudi že tedaj, ako zidovi ohranijo zvezo in ni nevarnosti, da bi se mu porušilo zavetje ljubljenega doma. »Kar nas tako čudovito prešine«, pravi Humboldt, »to je zlasti prevara. Kajti prirojena nam je vera, da so trdna tla zemlje mirna, nepremična. Odkar smo se zavedali, smo videli, da je voda pregibna, tla pa, na katerih stojimo, da so trdna. Oko in čut nas vedno o tem prepričujeta. Če se pa zemlja hipoma zaziblje, tedaj naši veri skrivnostno stopi nasproti neznana prirodna moč. En sam tre-notek nas vzbudi in pove, da sta nam bila zanesljivo oko in zanesljivi čut vse žive dni omamljena. Prevarila nas je narava s svojo mirnostjo, zdi se nam, da smo izročeni neznanim, pogubnim silam.« Kako tu in tam, zdaj pa zdaj nastopa izpodzemeljska sila na kopnem in na morju, po vseh delih sveta, človeku v strah in pogubo, to obsežno pripoveduje prof. J. Jesenko v izvrstnem spisu o potresih, ki je prijavljen v Ljublj. Zvonu I. 1881. Način gibanja pa je s fizikalnega stališča pojasnil šele F. Wähner, ki je bil poslan od dunajske akademije znanostij, da bi proučeval Zagrebški potres z dne 9 nov. 1. 1880. Da je ljubljanska katastrofa vseskozi podoben pojav, to se je dalo povzeti celo iz časniških poročil. Po pravilno urejenem opazovanju in s pomočjo izpovedij samovidcev pa proučuje siloviti potres ljubljanski g. dr. F. E. Suess, poslanec istega osrednjega znanstvenega zavoda avstrijskega. Priobčil je že »prvo poročilo« (9 stranij obsezajoče), ki nam prepričevalno pojasnjuje značaj groznega gibanja ljubljanskega. Take preiskave izvirajo v prvi vrsti iz tega, ker samozavestni duh Človeški hrepeni, da bi spoznal enako čuda, ki se mu skrivajo v kapljici vode, kakor ona, ki so tajni povod velikanskim pojavom prirodnih sil. Ali to idealno učenjaško delo vselej donaša prej ali slej tudi dejanske, praktične uspehe. Spoznavajoč naravo, si pridobiva človek sredstva, s katerimi nje sile obrača sebi na korist in jih kroti, če so mu sovražne, ali se jim vsaj postavi v bran. Kdaj bode slabotnemu človeku možno, tudi zoper silovitega, potuhnjenega podzemskega demona kaj opraviti? Brez dvojbe smemo to upati. Saj se nam je tudi posrečilo nebu izviti plamteči bič nevihte, in današnje ladje se odpravljajo na daljnjo pot preko širnega oceana, kaj malo se boječ valov razburkanega morja. Stavbni tehniki pa tudi gotovo pogodč način, po katerem zgrade take hiše, ki se bodo uspešno ustavljale kame-nenim valovom potresnega viharja! Motrimo torej s strogo znanstvenega, pa tudi, kolikor utegnemo, s praktičnega stališča grozno gibanje, ki je na veliko nedeljo pro-vzročilo brezmejno nesrečo Kranjski, pred petnajstimi leti pa sosednji in sorodni Hrvatski! Zagrebški potres se je dogodil dne 9. novembra 1. 1880. zjutraj ob 7. uri 33 minut 53 sekund. Tedaj so se grozni prizori vršili pred očmi ljudij; nekateri so bili dovolj hladnokrvni, da so si jih zapomnili. Poglavitni sunee je bil prvi; trajal je 10 seka id kot močno valovito gibanje, ki je imelo jako krepko vertikalno silo. Črez 4 minute in zopet ob 8. uri 27 m. 55 s. sta bila še dva kratka, slaba valovita potresa. Takoj po prvem groznem gibu se je dvignil oblak prahu nad vse mesto, dimniki, strešna opeka in opažni zidovi so se sesuli na ceste. Več ljudij je ranilo, enega ubilo. Vse hiše in cerkve so bile močno poškodovane, nekatere kar porušene. Po drugem suncu so ljudje strahotna vrveli iz hiš, iz nevarnosti v — nevarnost. V sobah so pokale in padale stene, na cestah pa opeka s streh, dimniki in prizidani okraski. Votlo bučanje izpod zemlje, ropot padajočih zidov, obupno klicanje ljudij v smrtnem strahu — vse to se je strinjalo v grozen prizor. Ob vsakem zazibku je pokončevanje naraslo. Do dne 21. jan. 1882. 1. so šteli 200 pretresov brez prav malih vztrepetov, in še nekaj let potem se zemlja ni pomirila V Prekrižju nad Zagrebom so pravili, da so ob glavnem potresu posekana drevesa tretjino metra kvišku odskakovala. Kmetje iz Remct so na potu v mesto videli, da se je zemlja »odpirala in zapirala«. Oskrbnik včlikega pokopališča v Zagrebu je bil tedaj na prostem; hotel je bežati, ali zbal se je, ker so se delale jame v tleh. To je bilo vidno valovanje suhe zemlje! Prof. Dvoraku je poročal tovariš, ki je bil v groznih trenotkih na šetališču gornjega mesta, odkoder se vidi na strelie dolnjega mesta: Vse strehe so se živahno zazibale, cestni prostori med vrstami hiš so izginili tako, da so se videle strehe kot jedna sama ploskev; pri tem so se krivile in zvijale. To je bilo gibanje, primerno valovanju tal; trajalo je precej časa. Tedaj je vertikalna sila dvignila opeke s strešnih lat, da so popadale na ceste. Pa tudi vodoravno gibanje je moralo biti močno, zlasti v gorenjih delih hiš, ki so vidno kolebale. Zid okoli dvorišča ženske kaznilnice je dvignilo in sunilo kvišku tako, da so iz hiše zagledali polje onostran zidu, potem je zid zopet sčdel na svoje mesto. V isti hiši se je dvignil strop v drugem nadstropju, da se je skozenj videla streha, potem se je zopet sklenil. Župnik v Vrabčah je bil na prostem in je videl, da se je cerkev znižala in zopet dvignila, da se je proti jugu, nato proti severu nagnila. Videl je, da so se strehe zibale, in da je opeka od njih odskakovala. Tudi drugod so opazovali vihranje hiš, cerkvenih stolpov, dreves in ljudij. To vse kaže, da je zemlja ob potresu valovala kakor morje ob viharju. Lahek zazibek je letos dne 14. aprila ob 11. uri 12 minut po noči naznanil v Ljubljani grozni potres, ki je sledil 4 minute potem z dvema silovitima sunkoma; trajala sta 15 sekund, ali še 9 sekund potem se tla niso povse pomirila. Nad 20 stresov je bilo še tisto noč; naznanjalo jih je votlo bučanje od barske strani. Več tednov so se ponavljali s pojemajočo silo in še konec majnika niso povse prenehali. Katastrofno valovanje v Ljubljani ni bilo tako krepko kakor v Zagrebu; zatorej se ni nobena zgradba takoj zrušila. Ali trajalo je dosta dalj časa. Zategadelj so vse hiše bolj ali manj »razmajane«, da jih bo treba 145, to je nad 10 odstotkov do tal podreti, veliko večino (800) pa temeljito prezidati. V mestu samem se je škoda na zgradbah uradno cenila na 3.138.700 gld, v bližnji in daljnji okolici pa nad 4,000.000 gld. Valovanje tal so mnogi ljudje naravnost opazovali. Nekaterim, ki so hiteli skozi Latermanov drevored, se je zdelo, kakor da drevesa treskajo drugo na drugo. V Vodicah so videli, da so se debla nagibala, vrhovi bližnjih dreves se sklepali, nato pa zopet ločili, tako da so se lomile veje. Prav tako se majejo jadrniki, ko viharni valovi zibljcjo ladje v pristanišču Sploh so pravili, da so ccrkveni stolpi kolebali, in da so se vrste hiš druga proti drugi nagibale. Tudi navpična moč valov je bila v Ljubljani znatna. Poroča se, da je nekatere reči vrglo kvišku. Ure, ki so bile obešene na zakrivljen žrebelj, je butnilo navzgor, da so padle na tla. Celo dimnike je dvignilo navpik. Vsi ti dogodki dokazujejo valovanje zemlje ob potresu. Zid, ki stoji vzporedno z valovi tal, se dvigne ali zniža, prav kakor valovni vrh ali dol pod njim napreduje; v dobi med vrhom in dolom pa se nagne v stran ter zvrne, ako ni dovolj trden. Če se zid toliko nagne od hiše v stran, da se izpodmakne od stropa, tedaj se poruši strop. Tako so nastale najhujše poškodbe v Ljubljani in okolici. — Če pa stoji zid preko potresnih valov, v smeri njih napredovanja, tedaj se skušata njega navpično stoječa konca — kakor debli dveh dreves ali jadrnika dveh ladij ob viharju — sedaj približati, potem pa se zopet nagi bijeta narazen, da zid navpično razpoči, zlasti ob oknih in vratih, kjer je slabejši. Ako je vertikalna moč valov dovolj krepka, tedaj privzdigne ali ves zid, ali njega zgornji del ob vodoravni razpoki. Ker pa obojni sili, navpična in vodoravna, delujeta ob jednem, na- stanejo poševne pokotine. Silni naval razmaje hišo toliko, da se zruši. Le trdna zgradba obstane, in zlasti obilne železne vezi v gornjih delih zidov jo utegnejo rešiti. Vezi naj se tako napeljejo, da drže vsaki glavni zid v njega dolžini vkup, in pa da vlečejo vse glavne zidove hiš navznoter. Ako je hiša zidana na poševna tla, se kaže ozirati na to, kadar napeljujejo in vzidavajo vezi. — Lehko umemo, da ob potresnem valovanju trpe zlasti oboki. Izmed sto in sto poslopij se v Ljubljani in okolici najde malokatero, v katerem niso vsi oboki, tudi svodi nad vrati in okni prepočeni — razen kjer so železne vezi branile. Novodobni oboki na traverze pač zaslužijo prednost pred starimi težkimi, ncelastiškimi. — Dostikrat se vidi, da je nad vrati in okni gornji del zdrknil med stranskima stebroma nekoliko navzdol. To kaže, da sta se stranska dela zidu nagnila nad valom narazen; nastali sta navpični razpoki na desno in levo, ki sta odločili gornji srednji del; ta pa je zdrknil navzdol, ali ujela sta ga stranska stebra, ko sta se nagnila zopet drug proti drugemu, da se je zopet zagozdil med-nja. — Dimniki so večinoma tam poškodovani, kjer prigledajo skozi streho. Videti je, da sune strešni oder na nje ter jih prevrne. Na dimnike bodo morali stavbenski mojstri obračati posebno pozornost, ker potresi, ki jih poškodujejo, niso redki, padajoči kosi pa so velika nevarnost ljudem, gredočim po ulicah. — Znamenite odnošaje je opazil imenovani preiskovalec na ljubljanskem gradu in na pokopališču: Kaznilnica, stara, težka stavba (»Grad«) z dva metra debelimi zidovi, je poškodovana tako, da so jo izpraznili; vsi oboki so popokali. Na dvorišču stoječa, lehko zidana stražnica pa je trpela prav malo; a zunanja mala stražnica, ki je na poševna tla postavljena, je na vse strani razpočila in je po vse nerabna postala. Na pokopališčih se kaže nekaj podobnega : mnogi prosto stoječi, lahki kameniti stebri so ostali na mestu, ali težke, velike, iz več kosov sestavljene spomenike je razmaknilo in razbilo. Taka protislovja je lahko tolmačiti. Siloviti potresni val premakne vse stvari enako lehko, njih teža nasproti njegovi moči nc velja nič; edino hitrost in visokost valov odločuje. Ako so se tla dovolj nagnila, se nagnejo z njimi lahki in težki zidovi brez upora, svodi se razpočijo, premične reči zanihajo. Ali te se povrnejo v ravnotežje, pač pa ostanejo razpoke, ki so ločile na razne strani nagnjene koso ve zidu. Kot posebno obliko sunkov so včasih imenovali vrtinčaste ter jim pripisovali najgonobnejše učinke. V Ljqbljani se je kamenita piramida na frančiškanski cerkvi zasukala, in nekatere tovarniške dimnike je potres na vrhu odlomil in zasukal. Podobni slučaji so pogostni, tudi v Zagrebu so jih opazovali. Lehko si razložimo, kako se kaj takega pripeti. Ako vodoravna ali poševna moč butne ob predmet, ki je postavljen na tla ali na drugo podlago, ga premakne; kjer pa zadeti predmet trdneje sloni na podstavi, tam zaostane, drugi del se vidi nato proti oviranemu zasukan. Ako zaostane zgornji del zani-hanega, kvišku molečega telesa vzpričo vztrajnosti, nasproti spodnjemu, ki je pritrjen na podlago, tedaj se telo ukrivi. Tak učinek se je poročal o angelju na stolpu frančiškanske cerkve v Ljubljani. Na šent-peterski cerkvi pa je pripognilo debeli strelovod kakor šibko bilko. Fizikalna vzroka, ki ob potresu uničujeta in rušita človeku bivališče in gonobita njega samega, sta torej dva. Prvi je valovito guganje tal, ki ima krepko navpično silo; to povzročuje kolebanje kvišku molečih predmetov, ki je tem obsežnejše, čim višji so. Druga sila pa je: vztrajnost teles, ki se protivi učinku pod njimi napredujočih valov; vztrajnost zadržuje n. pr. kos zida, ko se drugi kos nagiblje že na nasprotno stran — in razdor je neizogiben. Trdna tla sama se ob močnem potresu silno zazibljejo. Saj so ob raznih potresih videli valove tal. Dne i8. majnika t. 1. je potres iznenadil Florcnco v Italiji. Povzročil je škode baje za en milijon lir. In vender se je bila zemlja premaknila le za pet milimetrov, kakor je (po poročilih laških časopisov) naznanil potresomer tamošnjega observatorija. Ali vselej se ne poleže zemeljski vihar brez vidnih nasledkov na tleh. Veliki japonski potres z dne 28. oktobra 1891. 1. jc zapustil na površju 112 kilometrov dolgo razpoko; ob njej so se tla na eni strani znižala za 2/s do 6 metrov, in objednem se je zemeljska gruda vodoravno premaknila za I do 2 metra. Potres na Grškem z aprila 1894. 1. je povzročil razpoko, 55 kilometrov dolgo, nekaj centimetrov do 3 metre široko. Tudi drugod so se zadnja leta pojavili ob potresih enaki učinki. To so očitni dokazi, da se naše misli o bistvu tektonskih potresov ujemajo z resnico. Večinoma se pa zemeljska gruda ob potresu tako malo premesti, da pregibek, ki izvira v globočini, ne pride do površja. Ali ker je hipoma premaknjena teža velikanska, tedaj je tudi učinek velikanski. Z malim kladivom močno zamahnemo, z velikim le malo, da se stori jednako silen udarec. Kolike učinke pa je zvršilo premikanje in pogrezanje grud v razkosanem svodu zemeljske skorje v teku dolgih geoloških dob le po okolišu Sredozemskega morja sploh in posebej po naših krajih, to smo vsaj površno že pregledali. Ono nam je ustvarilo poglavitne doline, ravnine in gorovja, struge dolgim vodotokom, plitva in globoka jezerišča, do tisoč in več metrov visoke strme brežine in morsko obalo. Trdi kamen je gradivo, iz katerega nam je izklesala narava domovino — brez roke, brez orodja. Le slepo je lomila kamenite sklade, pogrezala in premikala jih tekom dolgih dolgih dob. To ni bilo tiho, mirno delo 1 Nešteti, sedaj lahki, sedaj mogočno bučeči potresi so naznanjali daleč na okoli, da se zvišujejo večni, nepremenljivi zakoni, kateri so enkrat za vselej vdahnjeni vesoljnemu stvarstvu. Človeku pa je v nemih ka-menitih skladih dano dovolj migljajev, da spoznava, kako se je zanj pripravljalo veličastno prizorišče tisoče let, predno je nastopil. Ponosen more biti, ker spoznava delo davno pred njim preteklih dob, a ne prešeren; saj mnoga tisočletja so le en dan v brezkončni večnosti. — Samo gredoč in zaradi popolnosti pripominjamo, da so tudi drugi činitelji, zlasti voda, modelovali od nekdaj obličje naše zemlje, in da se še vedno nadaljuje njih vseh delo z združenimi močmi, čeprav v raznem smislu. (Dalje prihodnjič.) Dunajska pisma. i. epo je, gospod urednik, da ste se spomnili tudi mene, upokojenega, napol že pozabljenega delavca, ter me pozvali in povabili med sotrudnike Zvonove. Dobra gospodinja iztisne in izžme do zadnje kapljice citrono, predno jo vrže na smetišče; čemu ta potrata. V velikem, premožnem gospodarstvu stari oče mirno in zadovoljno čepi za pečjo; samo kadar se mu zljubi, gre počasi na njivo, na polje pogledat, kako dela mladi svet, in malo pogodrnjat, če je treba, ali pa tudi če ni treba. V siromaški hiši se ubožec, sključen s koščenimi rokami trudi in ubija, da se zgrudi. Siromaštvo je siromaštvo! Tako je tudi pri malem, ubožnem narodu. Tu bi res moral vsaki po svoji zmožnosti in sposobnosti delati, dokler se more gibati. Zato je, pravim, lepo in prav, da se zopet vprežem tudi jaz in vklenem v narodni jarem. Ali vsaka stvar ima dve strani. Noč ima svojo moč, in leta imajo tudi svojo. Ne sezajte mi morebiti v besedo, češ, saj nisem še tako star in slab, da ne bi mogel še kaj spisati, kar bi se dalo brati za silo. Moje besede nimajo prav tega pomena. Nekoliko tudi seveda. Ko človek stopi v leta, katerim pravi po sv. pismu, da mu niso po volji, ni, da bi se meril in kosal s krepko mladino, mozga in soka polno; tudi ne, ko bi bil prej še tako krepak. Da imajo leta tudi v tem smislu svojo moč, da namreč slabe človeka, to čutim že tudi jaz, kaj bi tajil ? Vender človek ne sme biti preskromen. Ničesar ti svet ne verjame tako rad, kakor če mu rečeš: Tega pa tega ne znam ali ne morem. Skromnost je lepa čednost, ki jo po pravici priporočamo mladini in včasi tudi starini; ali z njo, tako me uči izkušnja, se ne pride daleč. Tu pa ne mislite, da govori iz mene kaka zadušena čestilakomnost; te spake jaz ne poznam, hvala Bogu. Torej ne bom preveč ponižaval sam sebe, za to skrbe že drugi, dobri ljudje. Če se skliče črna vojska, tedaj se spravimo tudi mi na noge s svojim starikavim, zarjavelim orožjem in morebiti ne celo brez uspeha. Nekaj drugega sem imel v mislih. Časi se izpreminjajo, in mi se izpremi-njamo z njimi ; stara resnica, ko bi tudi ne bila razodeta v znanem latinskem šestomeru. Tudi bridka resnica! Nikoli ne pozabim, kako je stal Pikin Jožek, ribniški trubadur, pred zrkalom, ogledoval svoje zgr-bančeno lice, potem pa začel tuliti: »Oj Pikin Jožek, Pikin Jožek, kako si bil ti nekdaj lep!« In solze, debele kakor bob, so mu kapale po obrazu! Tako čutimo svojo izpremembo s časom vsi, ko pridemo v leta, četudi nismo bili nikoli tako lepi, kakor je bil Pikin Jožek! Ali na drugo stran pa ta pregovor, žal, ni resničen. Časi se izpreminjajo, ali mi se ne moremo z njimi, kakor bi bilo morebiti dobro, morebiti pa tudi, da ne. Ali neprijetna je vender ta kričeča razlika med časom in nami. Jaz sodim po sebi. Zdi se mi včasi, kakor da bi bil tako sam v hrumečem življenju. Časi so se izpremenili, jaz se čutim v novem svetu tako osamelega s svojimi mladostnimi vzori, ki so se razvijali z menoj in naposled postali del mojega bitja. Čas ne miruje nikoli, ali, kakor sem že rekel nekje, v nekateri dobi se izpreminja hitreje, in v taki dobi živimo mi. Vsaka doba je prehodna doba, ali naša je doba prevrata. Bog ne daj, da bi bil jaz kak hudomušen »hvalitelj preteklih časov« ; ne pravim, da so bili nekdaj časi boljši, gotovo pa so bili drugačni, mnogo drugačni! In ti pretekli časi so moji časi; z njimi sem vzrastel, v njih sem doma. Če hočem govoriti iz srca, njih jezik govorim; in ta govorica se mora čudna, tuja zdeti današnjemu rodu. Jaz med današnjimi pisatelji pa suh list iz lanskega leta med mladim zelenjem! Novi mladi rod ima zdaj besedo, mi starci poslušajmo in se veselimo novega, krepkega gibanja in življenja; vsaki ob svojem času! To mora biti sitno, skisano človeče, ki nejevoljno in nevoščljivo gleda v nedeljo popoludne, kako veselo se vrti in suče mladi svet, ko so njemu kosti že preokorne! Ja z, hvala Bogu, ne spadam med tiste možake, ki ropotajo in se pridušajo, da dan današnji ni več poezije, odkar je položil ta in oni svoje pero. Najhujši pa seveda so tisti, ki so sami nekdaj pes-nikovali iif morda celo prvačili, zdaj pa ne morejo več, ali pa svet ne mara več njih zastarelega popevanja. Jaz z veseljem opazujem, da se slovstvo, poezija prav veselo razvija po svetu. Novi, krepki glasovi nam bijejo na uho, kakeršnih ni bilo čuti prej; vmes tudi hreščeči, zoprni, kakeršnih človek ne more biti vesel. Tudi pri nas se oglašajo lepi talenti; samo da pri nas razlika med staro in novo dobo ni še tako velika. Oglašajo se tudi novi ženski talenti; to je dobro in koristno; tako pride v slovstvo več mnogovrstnosti, več življenja. Naše mlade pisateljice so nekako odločne v svojem mišljenju, rekel bi skoraj: bojevite; in tudi to je dobro. One kažejo več novodobnega duha, kakor njih moški vrstniki. Nam starcem so popolnoma hrbet obrnile, kar je čisto naravno. Prav lepo je bilo brati, kako je njih ena za-ceptala in zaropotala tudi nad novejšimi pisatelji, češ, da sta samo dva, ki znata kaj poštenega spisati. Jaz pa vem še enega, ki je vsaj toliko vreden kakor ona dva čislana moža. Meni vsaj je ta mož nova, jako prijetna prikazen na našem slovstvenem polju. On bi bil s svojo pisavo dika vsakemu slovstvu. To je humor, da ga je človek vesel, prav za nedeljo popoludne. Skriva se skromno za črko R v Lj. Zvonu, zakaj ? Ko bi bil pa ta R morebiti ravno eden izmed dveh v misel vzetih čislanih pisateljev? Tudi nič ne dč. Če smo se urezali, saj se nismo prvič, pa zadnjič menda tudi ne.l) Nazadnje, kdo je mož, ki piše, to ni tako imenitno, glavna stvar je, da piše dobro, prav dobro! Kaj si boste pač mislili po tem dolgem predgovoru? Da potečem, ne? Logično (ali prav za prav »loško« po novi pisavi) bi bilo pač to, in tudi pametno; koristno za-me, in morebiti tudi za Lj. Zvon in bralce njegove. Vender se ne bom tako odzval Vašemu prijaznemu pozivu. Pravi mi nekaj: piši, in zato bom pisal, naj pride iz tega, kar hoče. Ali, da se dobro razumemo; ne pričakujte od mene kakih Bog ve kako učenih, korenitih spisov o najimenitnejših vprašanjih današnjega življenja, kakor namiga vate v svojem pismu. Za težka dela sem že malo — pretežak. Pisati pa hočem, če bo Vam in Zvonovim bralcem po volji, o tem in onem, kar mi pride ravno na misel, v lahkem, ohlapnem »feuilletonskem« zlogu, po svoji stari šegi, ker po novi nc ') Uredništvo je toli indiskretno, da si drzne izjaviti, da se častiti g. pisatelj ni u rezal. 2S znam. »Zvon« ima gotovo tudi mnogo prijateljev iz stare dobe; njim moje pisanje, upam, ne bo neprijetno; gotovo pa bodo imeli blago potrpljenje z menoj, že*zato, ker smo stari znanci. Po obili pojedini gospoda rada použije kaj lahkega, malo kaj sadja, grozdja, če ni pre-kislo. Nekak tak posladek po jedi naj bodo, to je moja želja, Zvo-novim bralcem moja »Dunajska pisma«. Jos. Stritar. O r a z n e s i 1 i h. Spisal Fr. Smolnikov. B. Nova raznesila. VIII. Nitroceluloza. (Dalje.) ^A^lt/ n a č i c e nitroceluloze. Poskusi nitrovanja se niso Ž^ffliiSti omej'l' na sam bombaž, temveč so se kmalu razširili tudi yfatfmir na 01"ganslesedilo o najvažnejših bi se bilo tiskalo z navadnim tiskom, manj važni z malim tiskom (petit), še manj važni so bili omenjeni |>od črto. To je bilo tudi označeno po črtah ob strani. Da se daljši do si o v ni vzgledi iz predgovorov in d o s 1 o v n i odlomki pesmic tiskajo z manjšim tiskom radi preglednosti, sem mislil, da se razume samo po sebi; torej tega nisem označil posebej. Tiskali pa so se, n. pr. na str. 95., 97., 99. —100. in 112. z enakimi črkami, kakor drugo besedilo. Ker pa ni kazalo predrugačiti stavka cele pole, so se potem radi dosledne tehnike, veliko tiskali tudi tisti oddelki, katerim je bila odmenjena mala oblika, in radi daljnje doslednosti so se nad črto pomaknili nekateri pisatelji, ki so bili prej postavljeni v »kot«. Oddaljenost mojega bivališča od kraja, kjer se je tiskala knjiga, je povzročila nedostatno spora zu m 1 je n j e, katerega ni kriva ni tiskarnica, ni jaz. Posebno pri znanstveni knjigi, kjer jc treba raznega tiska radi razne važnosti vsebine, je velike važnosti to, da bi pisatelj živel v kraju, kjer je tiskarnica. Dalje so mi med tiskom dohajali tiskani in netiskani viri; med tiskom sem se slučajno doznal važnih novejših Elzejevih razprav o slovenskih katekizmih in slovenskih postilah. t Tudi tako vtikanje novega gradiva med tiskom je preprečilo prvotni načrt; rad javno priznavam potrpežljivost tiskarnicc. Ta prvi zvezek je ko- 29* likor toliko enak Kopitarjevi slovnici iz 1808. L, kar se tiče dokončavanja in natiskavanja. Izpodtika se g. dr. Oblak nad stavkom: »Narodna poezija slovenska, v pravem pomenu besede »odkrita« omikanenm svetu šele v tem stoletju, je dala poleg iznajdeb naprej hitečemu evropskemu duhu novi pravec« ter pravi: »Nasprotno!« Tu je med nama samo nesporazumljenje. To priznavam tudi jaz, da so Nemci in pred njimi poprej Angleži naglaševali važnost narodnega pesništva, in da so pot nadelavali in gladili, da so se na to stroko začeli ozirati tudi drugod in izkopavali ta zaklad, ki je ležal v nepokvarjenem prostem narodu. Kar se pa tiče vsebine in notranje vrednosti, etične veljave, moralnega in nepokvarjenega duha, v tem smislu slovanskim narodnim pesmim v Evropi ni para To priznava sam J. Grimm. V velikem dunajskem dnevniku je neki podlistkar lani maloruske narodne pesmi povzdignil še nad srbske. Iz te slovanske poezije veje proti zahodu svež duh, ki oživlja omikano evropsko društvo. Naravno pa je, da se ta novi duh javlja bolj v glasovih, ktkor v besedah pesmij. Pa saj je že besedilo ali vsebina sama tudi v novejši dobi napotila Moritza Carriera do izjave: »Der Grundton der slavischen Lieder ist melancholisch, jungfräulich zart, ein sinnender Ernst, eine sentimentale Wehmuth ; doch fehlt es auch nicht an frischen kecken Erfindungen naiver Sinnlichkei t, und die Jugendkraft ergießt sich in jovialer Frische; indess bleiben Unverschämtheit und Gemeinheit ferne, sammt jener Mischung tugendhafter und lasterhafter Gefühle, die immer das Zeichen der gleichmässig entarteten Sitte und Kunst ist.« V tem obziru se nemška narodna pesem z našimi ne more meriti; mogla se je morda meriti v prejšnjih stoletjih, ko je narod živel v bolj primitivnih razmerah. Ko je Slavjansky na Dunaju nastopil prvikrat s svojim zborom, jc Hanslick, priznani prvi muzikalni kritik sedanje dobe, izrekel sodbo, da so ti glasovi oživljajoč vrelec v navadni koncertni enoličnosti. Češki skladatelji si osvajajo, porabivši narodne motive, omikani svet. Češki glasbeniki Smetana, Dvofak, Fibich so se učili pri Nemcih, a so z narodno godbo muzikalnemu svetu odkrili slovanske zaklade. Popolna novost v muzikalnern svetu pa je Fibichova muzika v melodrami k Vrhlickega trilogiji: »Hippo dam i j a«. V tem smislu razumevam ta novi pravec, ki ga podajajo Slovani omikanemu svetu na podlagi svoje narave. Da vplivata ugodno tudi javno življenje in politični razvitek na razvitek slovstva, tega sicer nisem povedal v tistem navedenem stavku, napisal sem pa vsaki dobi kratek pregled politične zgodovine; to se bo pokazalo osobito v Vodnikovi dobi in najbolj pa v ustavni dobi od i860. 1. dalje. Ustavna doba je razvezala latentnc narodne moči v Čehih in Slovencih, ko so si smeli snovati društva in gojiti narodnost. Da imamo uprav mi Slovenci v slavistiki toliko odličnih zastopnikov, n. pr. Kopitarja, Miklošiča i. t. d., je po mojem mnenju posledica tega, ker so Slovenci pri svoji nadarjenosti in marljivosti v tako ozki dotiki z znanstvenim delovanjem naroda »mislecev«, dočim so bolj oddaljeni Poljaki, Rusi, Srbi in Bolgari. Dalj nji zvezki brez dvoma dokažejo, da sem, ali da skušam biti po polnoma objektiven v tem obziru; skušam se obvarovati tistega šovinizma, ki prezira sosede. (Konec prihodnjič.) Ä LISTEK. Izbrane pesmi Funtkove. Gabrščekova »Slovanska knjižnica« v Gorici je izdala ravnokar ličen, 160 str. obsezajoč zvezek izbranih pesmij čitateljem »Zvonovim« dobro znanega pisatelja A. Funtka. Ne nameravamo pisati temeljite ocene o tej najnovejši pesniški zbirki slovenski, saj so pesmi, zbrane v njej, izvzemši 13 številk bile natisnjene že po raznih listih naših, večinoma ravno v »Zvonu«, a čitatelji naši so si naredili o Funtkovi muzi vobče že gotovo svojo sodbo. Funtck je lirik, in Urskega značaja so vse pesmi v knjižici, pred nami ležeči. S Funtkove lire nam siccr ne odmevajo akordi raznih »prokletih vprašanj«, ki pretresajo današnji svet, strun lire njegove nc razburja vroča srčna strast — muza našega pesnika jc pretežno mirnega in mehkega, dasi refleksivnega značaja, podobna nekoliko žanru Cimpermanovemu. Motive jemlje Fuutek iz ožjega življenja srca človeškega, in marsikatera taka lirska slika njegova jc res nežua in ljubka. (Prim.: »Poročcnca«, »Bolnik«, »Bolnici«, »Zaprto srcer, »Igrača« i. dr.). Na širje polje stopa pesnik v nekaterih drugih (»Duh življenja«), zlasti v rodoljubnih snoveh (»Mejnik«, »Pravica«). Srečo ima Funtek v nekaterih pesmih prigodnicah. »Kan-tata ob odkritji Vodnikovega spomenika« je biser te vrste. Takisto je umetniško lep prolog ob otvoritvi novega gledališča v Ljubljani. Prizora iz realnega življenja »Pred nastopom« bi se menda sam Stritar ne sramoval. Tudi »Pesem o pesmi« dela našemu avtorju čast. V nekaterih drugih pesmih pa je smisel bodi si v celoti, bodi si v posameznih kiticah in verzih precej nejasen. — Jezik ima Funtek popolnoma v svoji oblasti, dasi nam se skoro vidi, da se ga je učil pač bolj iz knjig, nego-li med narodom. Poleg bratov Cimpermanov je menda Funtek doslej jediui pesnik slovenski, ki ni vzrasel iz prostega naroda. Se pred petdesetimi leti to nikakor ne bi bilo možno. Imenovani trije pesniki so prvi, katerih poezija ne kaže nobenega posebnega dijalektnega kolorita in so prvi naši — knjižni pesniki; kajti celo Stritarjeva muza zaudarja poleg vse svoje univerzalnosti in splošnosti še vedno dovolj čutno po duhu onega slovenskega kraja, v katerem se je rodil. — Pesniška tehnika Funtkova priča, da se je veliko učil; verzifikacija mu ne dela težav. Vsaki poznavatelj naše poezije pa ve, da je bil Funtku v poetični dikciji že iz začetka vzor in mojster — Gregorčič, katerega marsikdaj, morebiti že nezavedoma, nekoliko preveč posnema. Temu učitelju svojemu je zložil ob petdesetletnici njegovi v nalašč, a prav srečno imitiranem slog« kaj lepo pesem, ki jc ob jednem pesniška karakteristika in nekak pregled Gregorčičeve muze same. Čeprav Funtkove pesmi* ne vplivajo z elementarno silo na srce naše, čeprav ne o tvarjajo pred domiselnostjo čitateljevo novih in širokih perspektiv, vender smo prepričani, da bodo našle te pesmi dosti hvaležnih čitateljev — zlasti med našim rodoljubnim, rahločutnim ženstvom. Posebej pa je šc učiteljski stan slovenski po pravici lahko ponosen, da šteje v sredi svoji dva pesnika: Freuensfelda in Funtka. In ker je vrhu tega čisti dohodek Funtkovih pesmij namenjen Ljubljani, želimo, da se čedna knjižica kar najhitreje razpeča. Knjižnice za mladino nam je to pot na kratko oceniti dva snopiča: četrti, ki nam je bil za zadnjo številko došel prekesno, in pa peti snopič. — Četrti snopič pod naslovom »Dragoljubci« obsega »zbirko pripovedek, pravljic, basnij, smešnic itd.«, kijih je »iz raznih jezikov zbral iu priredil Podravski«. Uverjeni smo, da jih bode mladina z veseljem in s pridom čitala. Samo »Zlata zrna« se nam zde precej neprebavna za rnla-diusko dobo, kateri so namenjena; njim kakor tudi smešnicam, ki so deloma neslane, odmenjeni prostor bi se bil lehko drugače porabil. Viri, iz katerih je g. Podravski zajemal, so le pri nekaterih pravljicah itd. naznanjeni; želeli bi, da bi bil to povsod storil. — Drobne povesti (6), prevedene nekaj (3) iz češčine, nekaj (3) iz nemščiuc so vsebina tudi petemu snopiču. Dasi brez posebne vrednosti, se Čitajo vender še dokaj prijetno; nadejamo se, da bodo mladini prijale. Najmedlejša se nam vidi »Babičina povest«, a najzanimivejša brez dvombe »Nekdanja jezerska naselbina pri Ljubljani«, v kateri popisuje prav zanimivo na podlagi istinitega izleta nekih Čehov Klement Čermak (iz češkega prevel S. G. ml.) stavbe na koleh pri Igu. Glavno besedo ima kot sfrokovnjaški mentor znani preparator deželnega muzeja g. Sulc; ta se bode pač sam čudil, ako zve, da je postal menda »nolens volens«, vsekakor pa vzpričo svojih zaslug, glavna oseba v neki češki povesti. Glede jezika, ki je videti v obeh zvezkih dokaj jednovit in se še dosti gladko čita, nimamo mnogo očitati (n. pr. »rmenih«, »dete je ozdravelo«, »bife ste poslani dve stotniji«). Pač pa glede besedosledja vnovič opozomjemo izdajatelje »Knjižnice za mladino« na letošnjega »Cvetja« 4. številko. Sploh priporočamo njim in vsem pisateljem v temeljito proučevanje platnice tega cenega mesečnika (70 kr. za celo leto), ki je tudi v zadnji (6.) številki zopet priobčil prav zanimive jezikovne reči, razpravljajoč o jeziku v zadnjih »Pomladnih Glasih«. Tiskovnih pogreŠkov sta oba suopiča precej prosta. Zbornika »Mittheilungen des Musealvereines für Krain« (redigiert von Anton Kaspret) je izšel letošnjega (VIII.) letnika 1. sešitek s tem le obsegom: Vom Vereinsausschuss; Schloss und Herrschaft Lueg, von S. Rutar; Aus dem Tagcbuchc eines krainischcn Edelmannes (160b bis 1608), von A. Kaspret. — Kleincrc Milthcilungcn : J. G. Fellingcrs Würdigung des krainischen Volkseliaraktcrs und Wertschätzung der slovenischen Sprache und Dichtung von A. Puc»ko; Marktprivilegien von Planina-Alben, von S. Rutar; Alter-thümliche Funde, von S. Rutar. — Literaturbericht: Die deutsche Sprachinsel Gottschee, von Dr. A. Häuften. Graz, 1895. Von A. K. — Literatur über Krain. Že goli naslovi so nam porok, kako zanimive snovi se tu razpravljajo; da se pa tudi zanimivo in temeljito razpravljajo, za to nam jamčijo imena pisateljev, strokovnjakov na glasu. Samo temu se bode marsikdo čudil z nami vred, da domačo tvarino skoro zgolj domačini obdelujejo — nemški. Toda če pomislimo, da vis. naučno min. in si. kranjska hranilnica iu takisto si. dež. odbor daje svoje prispevke muzejskemu društvu le s tem pogojem, da izdaje poleg »Izvcstij« tudi nemške »Mittheilungen«, tedaj drage volje požremo očitke, ki so nam hili že na ustnicah. Zore, glasila slovenskega katoliškega dijaštva, nam je došel II. zvezek. Iz obsega je razvidno, da se naša mladina poleg poezije bavi zlasti rada z abstraktnimi težkimi filozofskimi in socijalnimi vprašanji (»O modernih sofizmih« ; »Vpliv liberalnih idej na razvoj socijalne demokracije«) — s kolikim uspehom, o tem bodemo morda pozneje izrekli svojo sodbo. Slovensko-nemškega slovarja Wolfovega je izšel dvajseti sešitek, obsegajoč besedišče od šesterorbb — tvrztfkati. Slovenska citrarska šola. Žc naznanjenega »Poduka v igranji na citrah«, sestavljenega od Frana Sni. Koleljskega, je izšel i. zvezek v založbi L. Sclnventnerjevc knjigarnice v Brežicah (cena i gld. 50 kr.). Ker se dovrši delo šele s četrtim zvezkom, ni moči presoditi že danes uravnave tvarine; pridržujemo si tako oceno za poznejši čas. Kaže pa že prvi zvezek, da bode »Poduk« v veselje vsakemu citrarju. Razlaga teoretičnih pojmov in navod o igri sta točna, zato tudi jasna- in lahko umljiva. Dokaj pojmov, izrazov in glasbenih znamenj podaje Koželjski učencu kar mimogrede v opombah in dostavkih k dotičnim vajam. Pritoževal se pač ne bode nihče, da je pouk preobložen s suhoparnimi navodili. Glasbena t vari na je vabljiva in se naslanja z večine na slovenske narodne napeve. V početku zvezka se nahajajoči narisek instrumenta z nazornim poimenovanjem posameznih strun in razločnim razpredeljenjem strunskih skupin jc neobhoden pripomoček vsakomur, kdor se hoče seznaniti s prijaznim glasbilom, kateremu je posvetila podjetna tvrdka Schwentnerjcva že marsikak zvezek po njej izdanih muzikalij. Slovensko citrarsko Šolo priporočamo z veseljem kot učni navod, ki bode vsakomur zadostoval; želimo mu obilo zasluženega uspeha. —oe — Dalmatinova »BIBLIA« v drja. (»laserja »Zgodovini slov. slovstva.« — Najimenitnejša knjiga, kar jih je izšlo v našem jeziku v onem obširnem časovnem okviru, ki ga objema 1. del najnovejše slovenske slovstvene povestnice, jc brez dvoma Dalmatinov prevod sv. pisma. Kdor se je le jedenkrat ozrl v to neizčrpno zakladnico slov. jezika, bode vsekdar s spoštovanjem imenoval onega, ki nam jc zapustil tako dragocen spomenik svojega truda. V drja. Glaserja knjigi pa Dalmatinova »BIBLIA« ni tako temeljito in tako točno opisana, kakor bi se spodobilo z ozirom na nje veliko imenitnost. Že naslov je zabeležen precej površno. Glasiti bi se imel tako lc: ') BIBLIA, I TV JE, VSE SVE- | TV PISMV, STA RIGA | inu Noviga Tefta-menta, Slo | venfki, tolmazhena, fkusi | I V RIA DALMATINA. | $31 b e t | bad t ft I bic o a it j ^c fjciliflc Srfjrift | SBtnbijrfj. | (Tri pcrcsca.) (iJebvucft in bev (£ X) it r f ft v ft 1 i d) c n j Särfjiijrfjcn Stobt SBittcm&cvfl, j buvrf) ftcmS ftrafftS (Srbe», j (Črta.) ANNO M. D. L XXX1III — Ta naslov oklepa zgoraj in na obeh straneh pet lesoreznih slik iz sv. pisma starega zakona; spodaj v bogato nakičenem obodu pa tiči latinski navedek: J es a. 8. | Ad LEGEM magi* et ad | TESTIMONIVM. Quod fi | non dixerint iuxta verbum | hoc: non erit eis matutiua | lux V vrhnjem delu spodnjega oboda je med okraski vrezana z gotskimi črkami beseda: SBitteutDcVfl — na levi strani doli niže takisto: „Elitno 3)ni' — na desni pa letnica: 15.84. Za letnico 1584 in za obliko — 4 — je navedeno v Glaserjevi »Zgodovini slov. slovstva« čislo 742, pa ni povedano, ali pomsnja to čislo strani ali liste. V Dalmatinovi BIBLII so paginovani listi, in teh je z nepaginovanim npnükim uvodom, s predgovori in s tremi registri vred 758. Kar je stavljeno razprto, je rdeče natisnjeno. Dr. Glaser piše: »Prevod se začenja z nemškim oglasom na stanove in vse kristjane ... na Kranjskem na štirih straneh.« Ta uvod, o katerega vsebini nam pisatelj ničesar ne pove, je natisnjen «a štirih listih ter je namenjen nc le stanovom in vsem kristjanom ... na Kranjskem, nego plemeniti gospodi, meščanom in vsem blagim kristjanom na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, v Slovenski Krajini, v Metliki v [stri in na Krasu i. t. d. („$en tvofgefcovnen, Gbleu, ©eftven | gen, Gljvmtcften, ftiirfirfjtigen, ßljvininen ünb wctjjcn i Sqcvvn, (Ivanen, ftvctjfjevvcn, Gittern, bcitcn üoiit Mbcl, ©ftvflevn I tmb nflen ötottfelißen Kfjviften itt ^üvftcutfjimten, Stetjv, tonten, ünb | ©vein, inmpt ben $ncovpovivten .ftcvnrfjaftcn SSinbiirfjci' SRarrfj, letting | Dfteveicfj, Ultb (Javjt, etc. flcfeffen"). Dalmatin poklanja svoje delo ne samo Kranjcem, nego vsem Slovencem, kar nam svedoči tudi voščilo, stoječe vrh naslednjega GMAIN PREDGVVOR-a1) Milost Boga Ozheta, pravu fposnanje inu vero v Jesufa | Criflufa, njegoviga lubiga Synu, nafhiga ediniga isvelizharja, fkusi | dar inu muzh S. Duha, bodi vfem Slo venom, | Amen. GMAIN PREDGVVOR | ZHES VSO SVETO BIBLIO ne šteje, kakor trdi dr. Glaser, 20 strani, nego 20 listov ter se izza dobra dva lista obsežnega uvoda deli na 18 poglavij, ki razlagajo v kratkih potezah nauk o krščanski veri po Lutrovih nazorih. Potem je dobre pol strani obsežno: SAMERKANIE ENIII POTREB | nih fhtukou, na katere imajo merkati, ty, kateri bodo | leto flovenfko Biblio brali. — Pri nastopnem PREDGVVOR-u ZHES | STARI TESTAMENT so izostale v drja. Glaserja knjigi važne črke: D. M. L. (Domini (Doctoris?) Martini Luther i). — Med ta predgovor in med prevod sv. pisma starega zakona je vdel Dalmatin: REGISTER ZHES VSO BI | BLIO VSEH IMEN1TISHIH IMEN, | inu potrebnifhih navukou inu rizhy — na 18 listih (ne na 18 straneh). Dalmatinovo sv. pismo je razdeljeno na tri posebej paginovane knjige: i. knjiga z gori navedenim skupnim naslovom obsega sv. pismo starega zakona do visoke pesmi incl. na 334 listih (ne straneh, kakor poroča dr. Glaser). 2. knjiga: preroki s tobož-njimi apokrifi starega zakona z novim naslovnim listom: SVETI | PREROKI, | V' SLOVENSKI I Iesik tolmazheni, | SKVSI | IVRIA DALMATINA - (rozeta) — Act or um X. | Jesufu Chriftufu prizhovanje dajo vfi Preroki, de | fkusi njegovu Ime, imajo vfi odpufzhanjc grehou pre | jeti, kateri v' njega verujo. | WITEBERG/E | Anno M. D. LXXXIIU. Okrog naslova jc venec, sestavljen iz štirih staro- in novoza-konskih podob. V oglih so znani znaki štirih evangelistov. To knjigo začenja PREDGVVOR ZHES I VSE PREROKE (6 str.) Tudi posamični preroki in apokrifi so opremljeni s svojimi »predguvori«, ki so razen treh vsi zaznamovani z znakom: D. M. L. Najobširnejši »predguvor« ima Danijel (20 str.). Preroki obsegajo 210 listov, ne pa toliko stranij, kakor navaja dr. Glaser. Na 200. listu stoji spodaj zapisano: VSEH BVQVI STARIGA | Teftamenta končz. | Sam i mu GOSPVDV Bogu bodi vfa zhaR inu hvala, sdaj t&r vekoma, | sa tako dobruto, dana, Amen. 3. knjiga: novi zakon ima zopet svoj naslovni list, česar dr. Glaser ne omenja. Slove pa tako-le: NOVI TE | STAMENT: TV IE, I tčh Svetih Evangeliftou inu | Apoftolou, Buqvi inu | Lyfluvi: Slovenfki, | SKVSI I 1 VRI A D ALMATIN A | — (rozeta) — JESA: Lil. | Koku fo na Gorrah lubesnive noge, tčh poflanih, kate | ri myr osnanujo: od dobriga predigujo, isvelizhanje osna I nujo, kateri pravio k' Zionu: Tvoj Bug je Kraji. | WITEBERG/E, | Excu-debant hieredes Johannis Cratonis. | — ANNO M. D. LXXXIIII. Lesorezni venec okrog naslova je isti, kakor pri 2. knjigi. Za naslovnim listom je: PREDGVVOR ZHES j NOVI TESTAMENT. | D. M. L. (2 str.). Potem so naštete : BVQVE NOVIGA ») Predgovor je pri Dalmatinu ženskega spola. TE- I ST AMENTA — 17 jih je. Nato se začenja r EVANGELI SKVSI | S. »Matheusha sapiffan Tudi v novem zakonu je mnogo knjig s predgovori. »Novi zakon obsega 150 strani,« trdi dr Glaser, a tudi to je pomota, kajti Dalmatinov »Novi Teftament« broji 150 listov in jedno stran. Za registrom nedeljskih in prazniških evangelijev (NB. in listov) pravi dr. Glaser, da se nahaja »dodatek nekaterih besed iz drugih narečij.« Prav za prav pa je ta jezikoslovno jako zanimivi »dodatek« : »REGISTER | Nekaterih beled, katere, Crajnfki, Corofhki, Slovčnfki ali Besjazh j ki, Hervdzki, Dalmatini ki, Iflr'anfki, ali Crafhki, I (e drugazhi govori. | — Ta slovarček (13 str.) našteva razna sinonima v azhučncm redu v štirih vzporednih postatih. x. postat ima naslov: Crajnfki, 2. p.: Cordfhki. 3. p : Slovčnfki ali Besjrtzhki, 4. p. : Harvazki, Dalmatinfki, Iftrianfki, Crafhki, Potem je: »KONEZ« in pod njim opomnja: 'Sötttcm&cvft | Wcbructt, "Suvrf) JltftfftS Grbctt, | 1584, Tudi to bi bilo treba opomniti vestnemu biblijografu, kako razreja Dalmatin svetopisemski tekst. Kapitulov ne deli v vrstice, nego označuje daljše odstavke na notranjem robu strani z majuskuli A. B. . . Vrh vsake strani je naslov dotične knjige, toda tako, da se dopolnjujeta naslova leve in desne strani, vrh leve stoji n. pr.: EZEKIEL, vrh desne pa: PREROK; vrh leve: DIANIE TEH, vrh desne pa: APOSTOLOV. Na vsaki strani je zaznamovan zgoraj na desni kapitelj (Cap.). Oh zunanjem robu vsakterc strani se nahaja ob kratkem naznačena vsebina ali pa tudi razlaga kake besede. Na notranjem robu pa navaja Dalmatin vzporedne svetopisemske izreke. Kratki navedek iz Dalmatinovega: »Samerkanja enih potrebnih fhtukou« je prepisal dr. Glaser iz Marnovega Jezičnika ter z njim vred za besedo »Arcat« izpustil jedno celo vrsto (»taku yszhi sadaj v' puhfhtabi, A, Arzat, tu je njegov jesik poflaulen, slafti, Likar, inu more taku on«). Iz sv. pisma samega ni v Glaserjevi »Zgodovini« nobenega navedka. Sploh pa se nam vidi krivično, da je dr. Glaser odločil /.a svojo dobo klasiški Dalmatinovi »Bihlii« pičlo poldrugo stran, »kvasiški« Repeževi pesemski zbirki pa odmeril cele štiri strani. J. Poboljlar. Gročanski rokopisni katekizem iz minolega stoletja. Na Gročani, blizu Bazovice pri Trstu so tekom minolega stoletja župnikovali: dva brata Albertija iu dva brata Rizzija, vsi Italijani. Ker so pa župljani Slovenci, so si dali župniki priredili rokopisen katekizem v slovenskem jeziku. Sedajni župuik, častiti g. J. Benkovič je bil toli prijazen, da mi je posodil dotični izvod. Naslovnega lista ta knjižica, ki obsega 74 str. v 8°.; nima, a vsebina je razdeljena tako: Na prvi in drugi strani je „Ozhe nash, Zheshena si Marija in Jest verjem". Potem pa slede ti oddelki: „Od Boga in Svete Troyze" (3.) „Od ustvarjenja inu zilla ali konza tiga zhloveka" (6.) „Od Boga Synu inu nashiga odreshenja" (10.) ,,Od sodbe boshje, goriustajaini mesa inu vezh ni ga Shivlenja" (14) „Od katolishke zirkve inu Gmajna Svetnikov« (17) „Od svetiga duha" (19.) „Od S. S. Sakramentov" (19.) „Od S. Kersta (20.) „Od boshjih zhednosti" (23 ) „Od svete Firme" (28.) „Od sapoud boshjih inu greha" (29.) „Od Svetiga Sakrameuta te Pakure" (33 ) „Od Svetiga Obhayla" (41.) „Od Sakramenta ta Svetiga posledniga Olja" (46.) „Nekatere dobre misli, inu maninge zhes dan" (49.) „Sdihvanje pred Obhaylam" (52.) „Sdihvajne po S, Obhaylu (56.) „Methodus cum aliqua Solemnitate prima vice cummunicandi proles ($9)') „Obudejne boshjih zhednosti" (Vera, Upanje, Lubem, Popolnoma Grevenga, Na-prcjusetjo) (72.) „Notanda" (74.) Slovenščina v tej knjižici je zelo slaba, kajti ni le prava mešanica slovenskega, nemškega, manj pa italijanskega jezika, ampak pisatelj je sploh nedosleden. To dokaže tudi latinska opazka, pihana s svinčnikom na zadnji strani: ,,Quod in lat. (nekaj stranij namreč je pisanih tudi v latinskem jeziku) exaratuin, boitum est, quod in idiomale slavo Pessimum, quia non est lingua si (ava), sed italianismus permixtus germanismo, bliptmi (? Ured.).« Kot vzgled o jeziku tega rokopisa naj navedem ta-le odlomek- ,,0 moj Jezus, kaj bo lem jest tebi povrnil sa tvoje neisrezhena lubesen: Ti si se is nebes na Semle dolspustil, sa mene zhlouk postal, terpou, umeri iuu mene od vezhniga pugublejna odrcshil; inu kir si ti tvoje do konza lubil, si otu k eni Sastavi tvoje lubesit prut nam ta S. Sakrament gorpostaut; inu do konza Svejta per nas prebivati. Satu inoje Serze se v lubesni prnt tvoji neisgruntani dobroti utopi. Jest shelim tebe lubiti, kakor tebi vfi Angelzi, inu vfi isvolen; lubjo, inu kabi bilo mogozhe, kakor ti sam sebe lubish. (Stran 54.) Gospod zhe ozhesh ti snash mene osdrauti, v tvojih rokah je moje Isvelizhanje. O Jesus! ne pusti, da bi od tebe kadaj bil odlozhen, kaj bodesh ti meni mogu dol-udart, kir si meni zhistu se dodeli v.«' (Str. 58.) Dr. K. Glaser. Stoletnica Linhartove 6mrti. Letos dne 14 malega srpana je preteklo sto let, odkar jc umrl znameniti kranjski zgodovinar Anton Linhart. Porodil se je I. 1756. v Radovljici. Hotel je stopiti v jezuviški red; bil je nekaj časa cistercijenec, a postal je pozneje C kr. okrožni šolski komisar in naposled tajnik pri deželnih stanovih v Ljubljani, kjer je tudi umi I v najlepši moški dobi. Izdal je epohalno knjigo: Versuch ciuer Geschichte von Krain und der übrigen Südslavcn in sicer 1. 1788. prvi zvezek: »Von den ersten Spuren einer Bevölkerung im Lande bis zur ersten Anpflanzung der krainischen Slaven« in I. 1791.: »Bis zur Unterjochung der krainischen Slaven durch die Kranken « Linhartova namera je bila, napisati sploh zgodovino južnih Slovanov. I)r. V. Klun je napisal sledečo laskavo oceno o njegovem delu: »L. war der erste Krainer, der sich bei der Bearbeitung der heimatlichen Geschichte auf den slavischen Standpunct gestellt hat, der eiste, der mit der Leuchte der Etymologie und Sprachvergleichung nach den ältesten Sitzen, nach der nationalen Verwandtschaft und der socialen Entwicklung forschte: der erste, welcher dem kulturgeschichtlichen Theile der heid-n'sehen Slaven jene Beachtung zuwendete, aus welcher sich die Rechtszustände und politischen Verhältnisse mit einiger Sicherheit herleiten lassen. L. war der erste, der mit streng wissenschaftliher Korschung historische Kritik verband und iu dieser Weise für den genannten Zeitraum eine pragmatische Geschichte Krains verfasste.« (Mittheilungen des hist. Vereines für Krain 1857,8 51). — Pred današnjo znanstveno kritiko seveda Latinščina ni pravilna, a prepis citata je natančen; kaj je hotel povedati prireditelj katehizina, je jasno. Linhartovo delo ne more obstati, ali v kranjskem in posebej še v slovenskem zgodovinopisju je ono uprav monumentalno. — Linhart pa ni samo znamenit kot zgodovinar, on je važen kulturni delavec tudi v nekem drugem oziru On je dvignil dotlej preži ran o govorico ubogih »tlačanov« v vrsto jezikov omikanih narodov, otvorivši slovenščini pot v gledališče. On n: bil samo prevajalec iger: »Županova Micika« in »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«, on jih je tudi prilagodil nravi in mišljenju našega ljudstva; on je bil poleg Zoisa duša prvih slovenskih posvetnih gledaliških predstav. Dandanes, ko imamo že lepo urejeno slov. gledališče s procvitajočo se opero, dandanes si ne moremo misliti, kakov elektrizujoč učinek je napravila pred no leti preprosta slovenska pesmica, zapeta med tujeglasno igro; kakšen uspeh sta morali stoprav doseči omenjeni Linhartovi igri. Zgodovino, gledališče — oba ta dva prevažna faktorja jc namerjal dati Linhart svojemu narodu; a predno je utegnil popolnoma izvesti svoje krasne načrte, je legel v prezgodnji grob, na katerem je plakal pokrovitelj Zois in z njim vsi tedanji zavedni rodoljubi. Jugoslovanska akedemija znanosti in umetnosti v Zagrebu je izdala dva književna poziva, ki naj zbereta gradiva za dve novi podjetji, katarih se je lotila akademija. Odločila se je namreč izdajati I. Folkloristiški zbornik, v katerem se bodo tiskali opisi življenja, običajev in verovanja naroda hrvaškega m srbskega. Akademija se je tega podjetja oklenila, ker zaradi kulturnega napredka pravo narodno življenje bolj in bolj gineva. Poziv navaja tudi napise za vse folklorske priloge, kakeršni so i.) Narodno življenje v ožjem smislu (hrana, noša, igre, stauovanjc i. t. d.). 2.) Narodni običaji in verovanja. 3) Dijalektologija. — Skrajni čas bi bil, da tudi mi Siovenci kaj ukrenemo v tem smislu. Ali ne bi bilo to hvaležno polje za »Matico slovensko« ? — Akademija misli pa tudi izdajati II Zbornik p o v e s t n i h spomenikov književnosti hrvaške v novem veku. Ta zbornik ima služiti namenu, da se objasni z vseh stranij književna zgodovina hrvaška. V njem se bodo javljali izvirni sestavki starajših hrvaških pisateljev, ki so pisani v raznih jezikih, književuiška korespon-dencija in razne priloge, ki bodo zanimale one, ki se pečajo s književno povestnico. «Nada« je prinesla v jednajsti številki začetek simpatično pisanega životopisa našega dičnega pesnika Simona Gregorčiča iz peresa g. J. Cebularja in dobro pogojeno sliko pesnikovo. — Konec životopisa izide v 12. številki. Nov srbski časopis. Dobili smo na izmeno časopis ,Zanatlijski Glasnik1. Vlasnik: Članovi csuafa mužko-žensk ih krojača. Odgovorni urednik Aleksa Živkovic'. Izide vsako nedeljo v Belem gradu v radnji T. S. Elakoviča (svršeni krojački akademičar). Cena za inozemstvo 10 kron. Preradovičevo sla vije. Hrvaški narod je slavil 23. maja t 1. odkritje spomenika prvemu svojemu pesniku, Vetru Prerartoviču. Spomenik je izdelal znani hrvaški umetnik Ivan Rcndič, Pesnik se prikazuje v naravni veličini v generalski uniformi, gologlav, v levi roki ima popir, v desni pero. Medeni kip počiva na okroglem stojalu od isterskega mramorja. — Spomenik je dal napraviti na svoje stroške ter ga poklonil svojemu rodnemu mestu glasoviti rodoljub hrvaški, intendant gledališča in pisatelj Štefan pl. Miletič. Slavnost se je lepo zvršila, vender brez velikega pompa. Prof. Andra Gavrilovič je zbral svoja pisma o slovenski književnosti ter jih je izdal kot 3b. knjigo Čupičeve zadulbine. (Čupičeva zadužbina je književna ustanova kapelana Čupiča, sličua naši Knezovi knjižnici). Knjiga ima naslov : »Pisma o književnosti u Slovenaca« (8°. str. XVI + 180, Cena 2 dinara) in ima namen seznaniti srbsko publiko s književnimi prilikami Slovencev. Čim knjigo dobimo, jo pobliže ocenimo. Stoletnica Pavla Jos. Šafarika. Dne 13. majnika t. 1. je preteklo sto let, kar se je porodil znameniti slavist Pavel Jos. Safarik v ta Iranski vasici Kobelarovo (gömör- skega komitata) kot sin evangelskega pastorja. Z njim je dobilo Slovanstvo moža, katerega bistri duh je prvi premotril bistvo slovanskega plemena in prvi osvetlil njegovo do takrat temno in nepoznano prošlost. Šafafik je vzgojil s svojim neprecenljivim delovanjem idejo sorodnosti in vzajemnosti slovanske. V mladeniški dobi, ko se jc šolal na kežmarskem liceju (v zipskcm komitatn), je podal Šafafik rojakom (1814) prvence svoje lirike pod naslovom »Tatranskd M us a s lyrou slovansko««. Na takrat slavni univerzi v Jeni pa sc je uglobil v jezikoslovje in zgodovino, in tema strokama je posvetil odsihdob vse svoje delovanje. Prišel je leta 1819. med Jugoslovane kot ravnatelj novo ustanovljene gimnazije srbske občine v Novem Sadu na južnem Ogerskem. To mesto je bilo kakor nalašč ustvarjeno za Safarikovo slavistiško delovanje. V bližini tega središča bogate srbske inteligenci je, na Fruški gori se nahajajo samostani z dragocenimi knjižnicami in arlnvi srbske prošlosti. Te zbirke so podale v zvezi z drugimi knjižnicami Dalmacije, Hrvaške, Slavonije in Srbske Safafiku obilo gradiva za spoznavanje slovanske zgodovine in literature. Plodi tega vztrajnega delovanja Safarikovega so: G e s c h i c h t e d e r s 1 a v i s c h e n S p ra c h e u n d L i-teratur nach allen Mundarten (1826); Geschichte der süd si a vischen Literatur; Uebersicht der slovenischen Kirchenbücher des XV. bis XVII. Jahrhunderts; Serbische Lesekörncr; iz leta 1828. je razprava: Ueber die Abkunft der Slaven in iz 1. 1833.: Pfchled nejnovejši literatur y illirskych Slovanfi. Glavna doba Šafafikovega delovanja je uapočila leta 1833., so mu pripomogli Češki častilci in prijatelji, v prvi vrsti njegov zvesti prijatelj izza mladih let, Palackv', s prostovoljnimi doneski letnih 480 gld., da je mogel bivati v Pragi. Spisal je tu Šafafik, udan povsem le znanstvenemu raziskovanju, svoje najslavnejše delo: Slo v a us k d staroži tno sti, obširno (1014 str.), kritiški in temeljito proučeno zgodovino slovanskih narodov od najstarejših dob do srede srednjega veka. Nasproti navadni trditvi, da so prišli Slovani v Evropo šele v 4. stoletju po Kr. kot birbari in sužnji, kar znači baje že ime »selavus«, je dokazal Šafafik, da so tudi Slovani narod s staro kulturo in istovrstni z Germani, Grki in Romani. Dokazuje, da so srednjeveški Vindi isti kakor Tacitovi in Plinijevi Veneti, in da so tudi Skiti slovansko pleme, nc manj kakor Budini in Nevri, stanujoči ob Dnjestru, katere so si prilastovali Nemci kot germanski rod. Glas o tem delu je priboril Šafariku občno priznanje vseh učenjakov in akademij izvzemši — Kopitarja, ki ni mogel utajiti osebnega gneva. Nemški, poljski in ruski prevodi so širili Ša-fafikovo učenje med učenjaki kulturnih narodov. V ozki zvezi s tem delom je njegov Slovansk^ ndrodopis (1842), kateremu je dodana etnografska karta o razširjenosti Slovanov. Neutrudljivo je pripravljal Šafafik razen drugih literarnih študij (Staročcskd gramatika; Pamdtky lilaholskdho pisemnietva 1. 1853. i. t. d) izdajo etimološkega slovarja slovanskih jezikov, katerega pa je dovršil šele Miklošič leta 1886. Naj opozorimo tudi še na Šafaf ikovo leta 1858. izdano razpravo: O domovini i 11 nastanku g 1 a g o 1 i c e, v kateri izpodbija nazor, da je glagolica mlajša od cirilice, in dokazuje na podlagi najdenih rokopisov večjo starost glagolice; le-te sestavo pripisuje sv. Cirilu, sestavo cirilice pa njegovemu učencu sv. Klementu ohridskemu. Izredni duševni napor, katerega je Šafafik vzmagoval kot neutrudni literat, razen tega (od leta 1837. do 1847.) književni cenzor in hkrati (od leta 1841. dalje) kot kustos in pozneje kot bsblijotekar nniverzne knjižnice, je nakopal telesno oslabelemu možu trudnomiselnost, ki se je razvila kratko pred smrtjo v umobolje. Znanstveno delovanje je prenehalo 1. 1859. Umrl je pa slavni mož in veliki slavist dne 24. junija 1. 1861. v Pragi. Njegovo bogato knjižnico, polno dragocenih rokopisov in redkih tiskov z vsemi zapiski, ekscerpti, prepisi i. t. d. je kupil leta 1863. češki deželni zbor za češki muzej. —oe— Češka književnost. (Dalje.) Havličkovo geslo »Ceh, ne Slovan« je močno razburilo tedanje domoljube; ustvarilo je nekako revolucijo v slovanskem vprašanju in izzvalo nasprotje Kollrirjevo. Havliček objasnjuje svoje geslo z besedami: »Iločemo-li biti dobri Slovani, moramo gojiti pred vsem boljek svojega plemena; le tako utrdimo slovanstvo sploh.« Slovanstvo je HavliČku ideal, katerega dosežemo šele v bodočnosti potem, kadar se realno utrde pojedina slovanska plemena. Nasprotno pa je širil Kollar teoretiški pojem o slovanski vzajemnosti, katera je njemu združeno zajemanje, združeno izmenjavanje in jednotno uživanje. Takega ideala pa nismo še nikdar dosegli in ga iščemo še danes zaman; kako malo je 11. pr. pri pojedinih slovanskih plemenih znanja ali vsaj zanimanja za literaturo slovanskih narečij. V pesništvu in v literaturi sploh znači novo smer by ron izem. Macha (183b) je bil prvi, ki se je pečal »byronski« z analizo notranjega človeka in sicer nenavadnega in velikega človeka. Macha je pač toliko v tiru Kolldrjevem, kolikor smatra le-ta človeka kot ideal humanitatnosti; vender je pa Mdchov človek nekako protest zoper abstraktni humanizem Kollarjev; ustvarjen je konkretneje, nekako tako, kakor je določilo leto 1848. humanitatno idejo. Mrichov »Maj« ni odstranil takoj starejše domoljubne smeri, nastopil je vzpričo nastale revolucije in sledeče reakcije skoraj dvajsetleten odmor. Šele Halek je pričel zopet kot byronovec znova kritiški in polemiški boj zoper zastarelo smer domoljubja. ILtlek se protivi sploh vsakemu pesništvu, ki je specifiški narodno Predmet pesništvu je njemu človek, a ne tak, kakeršen se pojavlja v posameznem narodu, ampak človek sploh, človek kot tak. Ker je pa veliko težje razumevati človeštvo v njega celoti, nego človeka, kakor se pojavlja s posebnim mišljenjem v pojedinem narodu, zato stavi Hdlek pesništvo, ki se peča s človeštvom v obče, višje od onega, ki je zgolj narodno, prav za prav domoljubno. Soglasno z njim se stavi tudi Nemila v bran proti onim, ki mislijo, da so že dovolj storili, če so le domoljubi, ne da bi tudi drugače kaj storili in delovali ter se trudili, da uvedejo sebe iu s tem narod k svetovni zavednosti. Hrflek in Neruda sta torej sledila ljudsko smer Havličkovo. V najlepših svojih spisih sta pogodila : prvi zlasti vaščana, drugi pa meščana in delavca. Opazujemo torej, da se je v poeziji takisto razvijal pojem in obseg narodnosti, kakor se je sprva historiški izcimil na podlagi politiškega iu soeijalnega razvoja. Namesto domoljubja in slovanstva pred Kollrfrjem in za Kollarjeve dobe iščejo poslej pesniki in pisatelji posebno vzpričo vpliva Byronovega konkretnejših tipov čeških in jih najdejo seveda največ med kmetiŠkim ljudstvom iu sploh v onih slojih, katere je kultura najmanj oblizala. To je pač zdrava smer, ljudska smer, in z umetnostnega stališča se javlja kot realizem. Podoben je razvoj v umetnosti, Čeprav ni toliko viden. Češko slikarstvo je preveč primorano, se v tujini šolati, in je preveč zavisno od tujega mecenaštva. Pravega Češkega slikarstva je zato malo. Ne sme nas motiti, da je sujet historiški ali domoljuben ; s tem še ne zadobi delo narodnega značaja. V resnici pa sta bila prava češka slikarja Črm&k in Mane s. Na boljšem stališču je glasba. Kmalu so našli Čehi sami svojo glasbo, pred vsemi Smetana. Še v letih sedemdesetih so se nekaterniki dokaj trudili s špekulacijami o vseslovauski glasbi in vseslovanskih motivih, dasiravno so imeli že svojo lastno češko. Toda prošli so časi lake domoljubne skolastike, iu zopet je skladateljem češka ljudska pesem po pravici nezmotno vodilo. Tudi filozofija in znanosti so lahko narodne; narodna posebnost se ne kaže samo v tem, kar se misli, ampak tudi v tem, kako se misli. Angleška filozofija je n. pr. drugačna od nemške ali francoske. Duševni voditelji češkega naroda so se naslanjali z večine na nemške filozofe; Palack^ je kantovec, Iiavliček pa zastopnik filozofije zdravega razuma. Zanimiv je problem češke filozofije, ki ga je sestavil leta t8 ;8. Avguštin Smetana. Le-temu je češki narod dedič preživele germansko-romanske prosvete; Čehom je dana naloga, da ohranijo zaklade nemškega genija bodočnosti, in da jih upravljajo potomcem v korist. Samostojna nemška filozofija bo po njegovih mislih nehala. Pridobitev češkega srednjega šolstva je važen moment za narodno organizacijo. Značilno za praktične težnje na šolskem polju je to, da so si Čehi preje priborili tehniko nego univerzo. A tudi početki češke univerze, ki se je polagoma izciinila iz čeških predavanj na nemški univerzi, kažejo praktično smer; medicina, pravo, filozofija in zgodovina so služile bolj praktičnim namenom, nego strogemu znanstvu. Dokler niso dobili Cehi svoje univerze, niso imeli skoraj nič strogo znanstvenih knjig in so bili docela odvisni od nemške vede. Toda po pravici jih opominja Masaryk, da bi morali oni kot narod Komenskega na vso moč gojiti filozofijo, znanstvo in umetnost. — Na podlagi historiškega razvoja se dalje razmotruje vprašanje, kako naj postopa majhen narod, da se obdrži. Zgodovina nas uči, da se ta bpj za obstanek ne sme vršiti nasilno, temveč mirno, ne z mečem, marveč s plugom, ne s krvjo, pač pa z delom, ne s smrtjo, ampak z življenjem Tako nas uči zgodovina, iu tako nam vele naši veliki prednjiki. Pred vsem priznava Palacky, da so ravno literarniki prvi buditelji naroda. Mali narod more le z duševno, nikdar ne s fizično močjo zmagovati. Ilusiti niso zmagovali toliko s fizično srčnostjo, kakor z mladeniškim navdušenjem za svoje ideje in pa s svojo višjo omiko. Dvesto let pozneje se je češki narod pogubil po belogorski bitvi, ker jc bil duševno propadel in jc bil nasprotniku jednak le v nravni gnilobi. Šc dvesto let po tej bitvi je narod samo životaril, in kar je bilo duševne sile v njem, se je pojavljalo v tujem jeziku in v tuji obleki. Pozabljen iu zaničevan je bil češki narod. Novo veljavo si jc priboril zopet le z duševno svojo zmožnostjo. To so Palackega trditve. Tudi Masaryk pripoznava, da je zgodovina v istini učiteljica življenja, in da je nam te učiteljice treba. Toda historizem postane lahko nevaren uarodni stvari. Šafafik in Kollar sta vodila našo misel jednostranski v prošlost slovansko; Palacky je popravil to jednostranstvo nekoliko s tem, da se je obračal do češke prošlosti. Historizem pa je spravil tudi Palackega v marsikakem oziru na nepravo prekonservativno pot. Prva učiteljica nam bodi, tako uči Masaryk, marveč sedanjost. Ilistoriško znanje nam ne bodi jedini vir narodne zavesti; privzeti je tudi druge znanosti, ki nas poučujejo, kak da jc svet in kak bode, to je: prirodne in socijalne vede. (Dalje prihodnjič.) Akademijin predsednik, ki piše za kmete. V Krakovu je izšla pred kratkim jako zanimiva knjiga: Nasze dzicjc \v ostatnih stu latah przez Stanisfawa hr, Tarnow-skiego. To poljsko zgodovino zadnjih sto let je objavljal v kmetiškemu ljudstvu namenjenem časniku »Krakusc in jo zdaj izdal v večji knjigi s podobami prof. Tarnowski, predsednik krakovske akademije, profesor poljske literature in duševni vodja krakovskih konservativcev (stanezykov). Po zadnji nesrečni vstaji I. 1863. so se zhrali v Krakovu odlični in visoko izobraženi možje, ki so začeli pogumno poljsko preteklost v pravi podobi kazati ter narod sistematično odgajati, da ne zajde zopet na nevarna pota, ki ga vedejo v pogubo. Ti „gasitelji duha" so si osnovali vplivni mesečnik ,,Pr/.egl«d Polski", in tako zvana krakovska šola, posebno zgodovinska je vodila poljsko plemstvo in raz- umništvo (pri Poljakih se ta dva pojma precej strinjata) do novega prcrojenja in do znauih uspehov v Avstriji. Vender tudi novodobne ideje se pred Krakovom ne ustavljajo, in tudi poljski kmet se je začel gibati. Večinoma so se doslej zanj brigali le nasprotniki vladajoče stranke, ali kmalu je tudi ta izprevidela, da je treba „chlopa" gmotno in duševno povzdigovati. Izdaje velikih pisateljev za neizmerno nizke cene, poučne knjižice, društva za narodno omiko, kmetiške čitalnice in pocUbne reči so tudi najvišjim krogom pri srcu. Kako daleč sega rodoljubna dolžnott in pa skrb, da kmet ne predeoči ojnic, pokazuje pač to, da jc sam akademijin predsednik napisal zgodovino poljskih nesreč za ljudstvo, posebno z oziroin na Galicijo, seveda v duhu svoje stranke, ali lepo in živo. Ni treba omenjati, da je knjiga tudi za druge kroge, iu da lahko posebno koristi tudi Slovanom, ker je najkrajši in najpopolnejši spis o novejših poljskih dogodkih. Vreden primer pa je gotovo za vse manjše narode! M. A/. Opera Avguste Holmesove ni uspela. Vsebina libreta, katerega je spisala ista skladateljica je ta-le: l)va črnogorska junaka, Mirko in Aslar se pobratita. Črnogorci privedo turško ujetnico Jamino, katero pokloni Mirko svoji materi. Jamina ga z zaljubljenimi pesmimi pridobi za-se, da pobegne z njo v gore. Aslar za njim, da bi ga privedel zopet na pravi pot. Ali Mirko je preveč v zaujkah premetene Turkinje; vname se prepir, in v tem zahode Jamina Aslarja in pobegne. Mirko ostane preplašen, Aslar pa, ki je samo lahko ranjen, reši Mirkovo čast z nesebično lažjo. Mirko pobegne venderle za Jamino. Da ogluši vest zaradi pogaženc vere in domovine, se uda orgijam. Kar pride zopet Aslar in mu navesti, da prihajajo Črnogorci, ter ga poziva, naj se vrne domovini v naročje. Mirko neče, Aslar tedaj ubije Mirka, da ga reši sramot« izdajuiške. Zmagoviti Črnogorci prihajajo, in zrno iz puške pogodi Aslarja. — Libreto je preveč vsak-danjski in Mirkovo vedenje psihološki neutemeljeno. Glasba ima mnogo lepih toček, a orkestraeija je bučna in vender prazna. Pela se ie izvrstno. Da ni uspela, temu je krivo nekoliko tudi pomanjkanje k lake. Kritika se je izrazila pristransko nepovoljno in krivično, ali vsaj brezobzirno, ako se pomisli, da so se slabša dela vzprejcla s pohvalo, ko jih je ščitila kaka mogočna koterija. — Med novimi gledališkimi novostmi, katere so se iznesle poslednji čas v Parizu na pozcrnico, nas zanimata drama Coppčejeva »Pour la couronnc« (Za krono) in opera »La montaigne noirc« gospodične Holmčsove. Drama Frangoisa Coppčeja je črpljena iz južnoslovanske (menda bolgarske) zgodovine ter je bila vzprejeta z živahno pohvalo. Vsebina je tale: Mihajl Brankomir in sin mu Konstautin branita balkanske klance proti Turkom. Konstantin se vrača zmagovit iz boja, in oče mu pokloni robkinjo Milico, kateri zopet Konstantin poklanja svobodo in nož za spomin. Brankomirova žena, Ba-zilida, mačeha Konstantinova, je vrlo slavohlepua iu želi, da bi nje mož postal knez. Da bi to dosegla, pregovori Brankomira, da naj iz>la Turkom klance iu z njih pomočjo postane knez. Milica zve za to osnovo in obvesti Konstantina Ta skuša očeta odvrniti od sambhlepne namere, a Brankomir misli samo na knežjo čast in na Bazilido. Konstantin hoče zapaliti kres, ki bi narod vzdignil proti četam turškim, ki so se že bližale, a oče mu hoče to zabraniti; pri tej priliki ubije sili očeta. Konstantin išče smrti v boju, a Turki ga premagajo. Bazilida ga zdaj okrivi, da je hotel izdati on klance Turkom. Konstantin bi se lahko rešil, ako bi hotel odkriti resnico, ali on molči, in za kazen ga obsodi narod, da naj se prikuje pod kip, katerega je hvaležni narod postavil njegovemu očetu. Ko se to godi, prihiti Milica in ga sune z nožem, katerega ji je bil poklonil, v srce in potem še sebe. Popravek. V današnjem listu str. 429. naj se v Koroški pesmi (Korotan I.) čita kot zaglavje »Na J epi«. Listnica uredništva. Že v nastopni svoji številki smo obljubili pošiljateljem pesniškega blaga, da bomo skušali ravno za njega ocenjevanje pridobiti »Zvonu* str o-kovnjaško pomoč. Sedaj to »fait accompli«, kateri navda z zadovoljnostjo z nami vred gotovo tudi pesnike same. In tako le-tem že to pot postrežemo s tenko premišljenimi opombami o njih prispevkih. Evo jih: Hrabroslav. Nerabno. Nič izvirnega in oblika nedostatua. — Vid Semenič. »Poroka« še ni godna. Urite se. morebiti spišete kaj boljšega. Josip. Nerabno. — Rast i s lav. Nekaj malega o priliki morebiti. — Tug o mer. Lepo Vas prosimo, pustite souete ! Taka preumetna oblika je samo za najizurjenejše stihotvorce in še tistim je venderle — Prokrustova postelj. Prešeren ni zaradi tega velik lirik, ker je pisal sonete, nego, ker so soneti njegovi zares tudi poetični, ker so polni pravega čustva in lepih mislij. Vse tiste stalne ver/.ne oblike: sonete, triolete, rondele in Bog si ga vedi, kako se še imenujejo, so si izmislili romanski pesniki; slovanski in germanski poeziji se ne prilegajo. Cim svoboduejio obliko ima poetična misel, tem ložje se pokaže in tem neposredneje dejstvuje na čitatelja. — Srp oš. Še negodno — J. O. Nič novega — in stara snov ni obdelana v izvirni obliki. — Milan Slavili Ton i k in. Zaman ste si izmislili po španskem običaju tako dolgo ime; pesmim Vašim to kar nič ne koristi. — M. Tudi Vaša muza si je polomila vse ude v kruti Prokrustovi (sonetni) postelji, v katero ste jo tako neusmiljeno stlačili. Ako pa še povrhu mislite, da bode sonet »Mojc solnce" le za trohico pridobil poetičnosti, ker ste v začetne črke vpletli sladko ime svoje oboževalke, Vam moramo tudi povedati, da se grozovito motite! Prešernov sonetni venec nima zaradi Primčeve Julike ni trohe več poetične vrednosti; lahko celo rečemo, da bi bil »sonetni venec« še boljši, da tiste Julije ni v njem, ker bi bil tako Prešeren imel še svobodnejšo roko pri delu. Posnemajte velikega Prešerna v poetičnosti, ne pa v takih akcidentalnih, povse malenkostnih zunanjostih! — Carmen. Pravi poet in vsaki beletrisličui pisatelj sploh mora vedeti, kaj je tako zvana »estetiČna ekonomija«. Ta »ekonomija« velja zlasti v vezani besedi. Misli, ki jo lahko povem v jedni stroli, ne bom raztegoval na tri strofe. Brez posebne potrebe se tudi ne ponavljajo jedni in isti verzi v jedni in isti pesmi. Zoper to obče veljavno načelo pa načeloma greši tako zvani »triolct«. Ne moremo si kaj, a nam se zdi triolet kakor pijanec, ki neslano opetuje po dvakrat, trikrat jeden iu fsti stavek. Proč z neslanimi »trioleti« iz naše poezije! — Kolikor se spominjamo, so bili samo tisti trioleti nekaj vredni, ki jih je — menda prvi — uvedel dr. Zbašnik v našo literaturo; Zbašnikovi »trioleti« so še poetični . . . Carmen. Stalne baladne oblike, zunanje oblike, ni, pa je ni! Baladni moment tiči zgolj v vsebini, v snovi; v dispoziciji, zlasti pa v navadno več ali manj tragičnem zvršetku, ki čitatelja iznenadi. Vi ste se tega žanra naučili bržčas od Gestriua, ta pa od Jaroslava Vrchlickega. Toda marsikatera Gestrinova v tisti stalni obliki napisana in od njega samega tako nazvana »balada« v bistvu ni prava balada, nego samo čista lirika. I/.vzel bi v tej obliki samo »balado o prepelici«. V tej pesmi čini baladni moment tista prepeličina »ped pedij«, ki čitatelja na koncu tako pretrese! — G. Volkov Jaromir v Lokavcu. Vzpričo Vaše prošnje Vam radi potrjujemo, da smo Vam vrnili na Vašo iz reč no željo rokopis »Narodopisne stvari iz Lokavca v vipavski dolini,« katerega je bilo napovedalo naše »Vabilo na naročbo«, češ, da pride v tem letniku na vrsto, pa ga doslej nismo utegnili priobčiti.