X                                                    Književna poročila.                                                    X
Poleg tega je mojim ušesom ptič v pustinji (42) trdota kakor koprneč strepetava (10), ki se da igraje ublažiti (koprne). Tudi nasled* nja zveza hrešči: otirajoč vrč s pestjo (96).
Posamezni slovenski pridevniki so navadni zgolj v določni obliki, n. pr, sle* herni (67); a little boy, ki ga še ne poznamo, ni mali deček, temveč majhen d., a wandering madman je potujoč norec (82). Ako čitaš 77. pesem na glas, boš dojel izrazito aliteracijo: there she has no end of scouring and scrubbing of pots and pans, kar pa ne doni v našem besedilu: tam otira in pomiva lonce in na žive in mrtve (96), morda: otira piskre in ponve brez kraja in konca.
Za «glad» bi zadostoval doslovni «vesel» (čemu: vriskajoč? 13). Tawny locks ne ustreza bledim lasem (82); tawny, iz franc. tanne, pomeni žolto« rjavo barvo  čresla;  prav je prevedeno  drugje:  rjavi  lasje  (100).
Dvoje izrazov me ni zadovoljilo v 42. pesmi, iz katere navedem prvo četrtino:
O  BLAZNI,  divno  pijan;
Če odloputneš svoje duri in igraš norca pred množico;
Če izprazniš svojo mošnjo v eni sami noči in osle kažeš modrosti;
Če hodiš po  čudnih potih in se igraš z nekoristnimi  rečmi;
Ne skrbi za rimo in pravico;
Če razpneš svoja jadra pred viharjem in se veslo prelomi na dvoje,
Tedaj  ti bom sledil,  tovariš, in se opijem in pojdem med pse.
Rima in pravica! Izvirnik vsebuje rečenico: Reck not rhyme or reason. Poslednji samostalnik znači najprej pamet. Da je slovenitelj dejal rimo in razum, rimo in razsodnost, bi bil z aliteracijo vzbudil dojem stalne fraze kakor nemški Reim und Recht, dasi tolmačijo nemški slovarji omenjeno reklo z Sinn und Verstand. Ker pa v pričujoči kitici ni govora o pesništvu, ne /gre jemati r h y m e v sodobnem pomenu, ki se je razvil iz grške besede rhyth* mos, ampak v staronemškem zmislu: rim — red, vrsta, število. Z angleškim recilom bi se skladal tale stavek: Ne maraj za red in razum. — Trubar bi bil lahko posnemal trojni angleški r: Ne rodi za red in razum! saj je živel v protestantski dobi glagol roditi (— brigati se), kakor ga je slišal Fr. Erjavec ne= davno v Podkrncih.
Druga netočnost tiči v besedah: pojdem med pse! Tagore pravi o možu, ki se namerava pobarabiti, kar po domače: I will go to the dogs. Premalo sem proniknil v svojstvo nemščine, da bi si upal soditi o pravilnosti sedanjega nemškega prevoda, ki je morda zavedel Gradnika: Ich werde unter die Hunde gehen. Splošno pa je razširjena rečenica: auf den Hund kommen (na nič priti, pasti na zadnjo zarezo, na dolnjo vejo, po zlu iti), ki je po Klugejevem mnenju nastala iz stare germanske navade, kockati za plen: ako se je pokazal pes, si propadel, ako pa svinja, blagor tebi. Odtod še v narečju Sau*As im Kartenspiel in buršikozni izraz: Sau(gluck), Schwein haben. Skratka, Tagorejev junak se hoče zapiti, izgubiti, zavreči, ni mu do dostojnosti.          A. Debeljak.
H. Barbusse: Ogenj. (Dnevnik desetnije.) Poslovenil Anton Debeljak. Ljub= ljana. Tiskovna zadruga.  1921. 337  str.  Cena  18 Din.
Prav za prav je vseeno čudno, da je zagledal «Ogenj» brez ovinkov luč škrlatnih dni leta 1916.! Kajti malokatero delo morda je tako strašen, preprost, a ravno vsled tega grmeč protest proti najgorostasnejšemu sadizmu, ki ga izkušajo na vse mogoče načine opravičiti in ki se sicer imenuje «militarizem»!
—   501    —
K
Književna poročila.
X
Dočim so prva krvava leta opijanila celo tako resne duhove kot so bili Richard Dehmel, Gerhart Hauptmann in povzročila, da so razni DAnnunziji rastli pri vseh narodih kot gobe po dežju, so se našli le redki, ki so se upali povedati človeštvu na ves glas, kar so doživeli v zakopih.
Večina tačasnih (n. pr. Joachim Jasquet, Verhaeren i. dr.) duhov je imela o vojni menda isto sliko kot ona gospa v nekem francoskem mestu («Ogenj», str. 286.), ki v svojem izobilju sanjari: «... Takle naskok mora biti krasen, ka*li? Vsi ti možje, ki gredo kakor na slavnost! Potem pa trobenta, ki na polju trobi za napad: ,Tam gor' dobomo kapljico!' In vsi ti mali vojaki, katerih ni mogoče zadržavati in ki vpijejo «Vive la France!» ali pa umirajo z na= smehom! ... Ah, mi nismo  rojeni za to  čast kakor vi. ..»
Pričujoči «Dnevnik desetnije« je čisto svojevrstno delo. Ne moreš ga uvrstiti v nobeno «strujo», ker te se načrtavajo le v udobnem naslanjaču, dočim je življenje celota, ki se ne pusti opredeljevati. In «Ogenj» — kaj je drugega kot slika življenja samega, onega življenja, ko so človeškega duha pregrnili in ob= ložili s svinčenotežkimi plašči in se je gibalo le ubogo živalsko bitje. Le od časa do časa se je zganilo v pod žival ponižanem človeku — toda tak hipni odsev razuma je moral ugasniti pod nalivom blazne groze. — Barbussova «kro-nika» je kakor čudna enomerna godba, ki te preplavlja in ovija, da se ne moreš otresti njene sugestivnosti. Toda ta sugestivnost ne izvira iz kakega skrivnost* nega filozofiranja in je ne spremlja kopica «mistično» našemljenih fraz, temveč iz resničnih doživljajev, popisanih z najskrbnejšo vernostjo, ki pa vendarle ni samo — naturalistična, temveč vpliva kot Whitmanovi stihi. Sredi najmučnejših prizorov, ko slišiš vzdihovati ujeto človeško žival in ne veš, ali joka duša, ki so jo odtrgali iz zvezdnih carstev, ali pa telo, ki kriči po kruhu, sredi vsega mrzličnega životarjenja pa naletiš ne redke stavke, opazke, primisli, ki se vanje ravno zaradi njihove osamljenosti z nenavadno dojemljivostjo poglobiš, n. pr.:
«V prenehljajih se porajajo človečanski kriki, globoki drhtaji iz mraka in molka njih velikih ljudskih duš» (str. 47.), ali: « Vojaki v vojni imajo za velike in male reči otroško filozofijo: ne ozirajo se nikdar daleč okoli sebe niti predse. Mislijo približno od dne do dne. Danes je sleherni med njimi prepričan, da bo živel še nekaj časa» (str. 52.), ali: «Poizkušamo se poglobiti v posamezna obličja. V tem zverinjaku senc, v tej kletki odsevov razodevajo pretresljivo globino potez. A ne posreči se nam. Pač jih vidimo pred seboj, ali njih notrine ne prederemo.» (Str. 177.) Kako zamolklo udarja sicer čisto enostavna vojakova izpoved (str. 252.): «Oh! ... Vsi skup smo dobričine, po vrhu pa še nesrečni in ubožčeki. Ampak neumni, preneumni smo!» Edina svetla minuta — ko pade v razgovoru ožarjena beseda imena: Liebknecht! Ti preprosti vojaki, «vse so žrtvovali; po malem so dali vso svojo silo, nazadnje pa so se dali v celoti. Šli so preko življenja; njih napor ima nekaj nadčloveškega in popol= . nega»! Zato je bilo nujno, da se je v preživelih rodilo «svitanje». — To zadnje tako naslovljeno poglavje pa je naravnost gorjupa obtožnica vsem onim, kji so vzbudili zver v človeku in se pristopnjuje v truden krik: «Po današnji vojni '            ne sme biti nikoli nobene več!» Da, «ko bi se vsega spominjali, ne bi bilo več
vojne!» — — — ko bi ne pozabljali!
To delo, ta plemeniti in vnebovpijoči memento, je napisano za bodoča pokolenja vseh narodov  in kot tako  zasluži, da  ga vsepovsod prevajajo.
Izvirnik otežkočujejo vojaška «žlobudravščina in latovščina« pa tudi težak,
zelo utesnjen  slog.  Kar  se  tiče  Debeljakovega  prevoda, bi pripomnil sledeče:
^^.^Ve^ilcanapaka prevajalca tiči v tem, da^jejslovenitelj preveč izbirčen v izrazih
2^j^   -fa- i in  se prestrogo   drži načela,  da  se  ista  beseda ne  sme  na  isti  strani večkrat
—   502   —
X                                                    Književna poročila.                                                    X
pogpjjjti. Če bi imel prevajalec pred seboj delo kakega artista ali izključnega stilista, bi mu ta purizem dopustil, tako pa se zdi marsikak izraz le preveč iskan. Dočim ima izvirnik ne neki strani za besedo «vino» parkrat isti preprosti izraz «vin», se prevajalec zateka k «vinku loziču», «delancu» i. p. Razumevanje prevoda otežkočajo tudi pogosti malo znani izrazi, ki so mogoče shranjeni v slovarjih ali kot redkost pri kakem našem pisatelju, n. pr.: «zažara» (a la fin de la nuit — svitanje!), «tačka» (bagnole — Hiitte!), «udrija» (tribulation — Schererei), «skenči» (grognonne), «uma greša» (i' s' affole), «deber» (ravin).
Ponekod so tudi celi stavki pretesno naslonjeni na izvirnik in se močno oddaljujejo od slovenščine. Tako se n. pr. glasi v izvirniku: Sur la terre, champ de mort, se juxtapose etroitement le champ de tristesse du ciel, kar je v nemškem prevodu (Max Rascher, V. Ziirich) zelo lepo in točno: «Der Himmel hat sich auf die Erde gedriickt, und so lehnte sich das Feld der Triibsal an den Acker des Todes, dočim je v slovenščini: Na zemlji, mrtvaškem polju, sloni na tesno tožno nebeška poljana — s čimer je izgubila krepka metafora vso svojo moč. Dočim se glasi izvirnik: J'aurai sur le drap mes deux m a i n s, čitaš v slovenščini «na rjuhah bom držal krtice (str. 57.). Na te «krtice» naletiš še večkrat. — L' homme=boeuf ni isto kot «volovski korenjak«, ki s svojo na? rejenostjo mnogo manj pove kot enostavni «vol» ali «bik». Na strani 83. čitam: «Prebere še enkrat list, ves r a z d r a g a n ... (s' en caresse . .. fiihlt sich gliicklich). Tudi izraz «kazno je» (parait) je prepogost kot tudi stopnjevanje s «pre», n. pr. presilno, ki včasih provzroča nejasnost izraza. Res, da se cesto sliši «po njem bo«, toda «C en sera fini des jours rapetisses et etroits» = «V kratkem bode po skrčenih in pristriženih dneh«, je vendarle ne samo nerodno, temveč tudi napeljuje čitatelja k ugibanju in iskanju slovniškega zmisla tega in podobnega stavka. Prepogosti «premore» namesto dokaj krep* kejšega in splošnejšega  «ima»  (a)  se mi istotako zdi iskan.
Str. 192.: Dež in nemar sta pustila ognju umreti... (La pluie et la negligence ont fait mourir le feu) se sliši trdo in je nerodno. Za poste d'ecoute (Horchposten) rabi prevajalec «sluhovt», za voiture dentiste — «zobozdravni voz». Res, da je težko prevesti vojaške termine, ker so pri nas rabili le nemške izraze, pa bi bilo bolje dotične besede in oznake opisati, kar bi bilo vsekakor bolje slovensko in lažje razumljivo. Debeljak ima sploh neko posebno nagnjenje do nenavadnih besed, n. pr. En bas, parmi la multitude des immobiles (unter der Masse) ... «Spodaj med s i 1 i n o negibnih« . .. ali il y a un fait a ri o r m a 1 — «pripetilo se je nekaj n e p r a v o t n e g a». Jaz bi pustil tudi v slovenščini izraz nimbus, dočim ga je prevajalec ponašil z «obstret». — «Un peu» (ein wenig) je «mrvičko»; že v začetku knjige sem se začudil nad stavkom: «Nekateri se iztezajo, «bljujejo z e h e», in šele izvirnik «vomissent des baillements« mi je bil razumljiv; nemški prevajalec je to mesto prevedel prav dobro in pre= prosto: «. .. laut gahnend«. Francoska skladnja je posebno oj^tn&v sledečem stavku: «Naval množice nas odrine, uboge tujce, kakor smo (stri 288.). (Lavancee*' de la multitude nous refoule comme des etrangers pauvres que nous sommes.)
Omenil sem le vidnejše trdote in neskladnosti prevoda. Priznati pa moram, da je slovenitelj opravljal svoje delo >z redko skrbnostjo, saj je moral ^avno tu orati skoro ledino. Pričujoče delo zahteva izvrstno poznavanje vseh potankosti francoskega jezika in^raznih narečij, ki jim je moral prevajalec poiskati vzpored* nosti v slovenščini. Naslovno stran knjige «krasi» dokaj neuspela slika; koliko bolje bi bilo, če bi slikar izpustil oni posnetek po «bursko=japonski vojski« in bi   pridržal   le   stilizirano   oznako   ognja.                                             Miran J are.
—   503   —