Leto III.
Zvezek 8. Veliki srpan 1906.
Ilustrovan mesečnik v prospeh afriških misijonov.
Izdaja: Klaverjeva družba.
Upravništvo: Trst, via Fontanone 4.
Stane za celo leto 1 K.
Odmev iz Afrike,
ilustrovan mesečnik v pro-speh afriških misij onov in v oproščenje zamorskih sužnjev. Stane za celo leto 1 K. Naroča se pod naslovom: Družba sv. Petra Klaverja, Trsf, via Fontanone 4. — Oddajalnica družbe sv. Klaverja: Ljubljana, Frančiškanska ul. 8.
Darovi se lahko pošiljajo tudi naravnost na glavno voditeljico Klaverjeve družbe, gospo grofico M. Terezijo Ledohowsko, Rim, via deli' Olmata, 16.
Vsebina številke meseca velikega srpana.
Kako išče Bog dušo. Pripoveduje misijonska sestra. — Apostolski vikarijat v južni Nyanzi. (Beli očetje). — Apostolski vikarijat v Sudanu. (Sinovi presvet. Srca). — Kratka misijonska poročila: P. Helbourg, O. M. I. Dominikanka sestra M. Akvinata. — Slika: Šola na hribu in katehist Justin iz Mhonde
pred pravice in pooblastitve za duhovnike.
Da bi se tudi duhovščina v vedno večjem številu dejanski vdeleževala Klaverjevega podjetja, prosila je glavna voditeljica Klaverjeve družbe za vse duhovnike, ki pripadajo tej družbi, pri Nj. svetosti papežu Piju X. sledečih predpravic in pooblastitev in jih je po pro-pagandinem posredovanju tudi dobila:
1.	Vsak duhovnik, ki pripada Ivlaverjevi družbi, ima trikrat na teden osebno oltarno predpravico;
2.	pooblastitev, vernikom ob smrtni uri podeliti popolen odpustek po od papeža Benedikta XIV. splošno predpisanem obrazcu;
3.	s papeževimi odpustki blagoslavljati rožne vence, križce, razpela, svetinje in manjše kipe in rožne vence blagoslavljati z Brigitinimi odpustki.
Propagandino pismo z dne 23. majnika 1905.
Klaverjeva družba za afriške misijone!
Ako vleče koga srce, da bi žrtvoval svoje življenje iz ljubezni do najbolj zapuščenih ljudij v Afriki, in da bi pomagal vse svoje žive dni afriškim misijonarjem in misijonskim sestram, opozarjamo ga na Klaverjevo družbo. Kaj je to, boste vprašali? To je od apostolskega sedeža potrjena ženska družba v pomoč afriškim misijonom. Ima že dva novicijata, enega v Rimu, drugega pri Mariji Sorg blizu Solno-grada. Sprejemajo se jako vestno vzgojene gospice, posebno one, ki znajo več jezikov. Tiskan pouk o pogojih za vsprejem je vedno na razpolago. Kdor želi biti vsprejet, naj se blagohotno obrne na
Grofica Marija Terezija Ledochowska
Rim, via dell' Olmata 16.

Leto III. - Št. 8.
Veliki srpan 1906.
Odmev iz Afrike
Blagoslovljen po Piju X. Upravništvo: TRST, via Fontanone 4. Stane za celo leto 1 K.
Vsak prvi torek v mesecu daruje eden vlč. misijonarjev v Afriki ono sv. mašo ■o»o>oK> za živo in mrtvo ude. ■o—o^occ*

t^ako išče Bog dušo.
Pripoveduje misijonska sestra.
red nekaj meseci smo pripravljali na sv. krst staro ženko, ki je bolehala za spancem. Pri njej smo se seznanili z drugo mlado ženo, njeno hčerjo, na kateri so se pojavljala prva znamenja iste bolezni, koji je morala podleči tudi mati. Starka umrje in o hčeri ni bilo nič čuti, dokler nas nekega dne ne obišče mož ter nas prosi za nekoliko žebljev, češ, da bo ženo zabil v krsto, ker je ravno umrla. Grajali smo ga, da nam ni prišel pravit, da je žena na smrtni postelji, ker smo vedeli, da ta žena ni nihče drugi kakor uboga Funci, s katero smo se seznanili pri njeni bolni materi.
Bridko nam je bilo, da ji nismo mogli odpreti nebeških vrat. Pribiti pa neka deklica, ki pravi: „Ne bojte se! ravno sem čula, da je mož nekomu pravil, da še žena ni mrtva, pač pa, da bo kmalu umrla."
Takoj je bil dovršen sklep, da moramo rešiti to ubogo dušo, naj velja, kar hoče, in ob enajstih sva bili že na potu. Med potom sva izvedeli, da žena ni več na svojem domu, da jo je mož spravil nekam drugam. Preč. g. apostolski prefekt nama ponudi misijonski čoln v porabo. Voda je bila tako plitva, da so morali veslarji večkrat izstopiti ter vleči čoln po smrdljivi luži. Strupeni sopari so se vzdigovali iz nje. Tako potujemo celo uro in dospemo do krasne Kiloangoreke. Voda je bila bistra kakor golot, iz slikovitega obrežja
Sv. Peter Klaver, apostol amorcev, prosi n nje in za naše podjetje!
se vzdigujejo v oblake segajoča manghodrevesa. Toliko opevana lepota Rene in Rona izgine v primeri s krasoto te reke. Iz drevesnih vrhov sc spuščajo v hladne valove neizmerno dolge liane. Tupatam se vzdigne jata velikih tic, šumeče veslanje jih je prestrašilo in iščejo varnega zavetja v temnem gozdu, opice plazijo urno po drevju, zdaj so na vrhu visokega drevesa in urno poskačejo navzdol, da se poskrijejo v bujnem grmovju.
Prišel je čas, da se poslovimo od prijaznega kraja in reke, iti moramo v notranje kraje. Pot nas ni posebno veselila, vodila nas je skozi pragozd, skozi katerega so sicer vsekali vhod, bil je podoben velikemu oboku. Pogum, onkraj dveh skoro nedostopnih gozdov in dveh prostranih ravnin nas čaka oseba, katero želimo videti, h kateri potujemo! Še eden prekop velja prekoračiti. Voda je ravno odtekla in ostalo je gosto blato. Veslarji poskačejo pogumno vanj in hočejo s čolnom naprej, ker pa ni šlo, tudi pri največjem naporu ne, ne ostane drugega, kakor da izstopivi in idevi peš. Kake pol ure je že še šlo, nato je bila luža le premehka in začeli sva se potapljati. Spremljalci naju nalože na hrbet, in želeli sva, da bi bil naš osliček tukaj. Vrh luže je bila čista voda, najine noge so se prale v njej, v lužo ni bilo treba segati. Ko bi bil zdaj fotograf tukaj !
Z velikim naporom dospemo na onkraj prekopa in kmalu se posušimo. Pred nami se širi prostrana poljana, obraščena s papirusom. Vse je bilo temnozeleno, pogled je bil krasan. Imeli smo dva pota na izbiro, spremljevalci se odločijo za bolj znanega in so se veselili, da dospemo kmalu do zaželjenega cilja. Napori nam niso odnesli dobre volje.
Dneva ne smemo hvaliti pred večerom. Pot nam zapre močvirje, orjaška debla so trohnela v njem. Plezali smo po deblih in vejah, v vedni nevarnosti, da nas luža požre. Dokler smo mogli, plazili smo naprej, in ko to ni več šlo, se vrnemo in poiščemo nove poti, svesti si, da smo blizu cilja. Bil je že tudi čas, solnce se je naglo bližalo obzorni meji, in v pragozdu prenočevati je nekaj groznega.
Spremljevalci najdejo pot, o kateri menijo, da je prava. A zopet močvirje! Možje hite naprej, da poiščejo izhod iz njega in midve, beli ženi, stojivi tukaj sredi močvirja sami. Ker so spremljevalci dolgo izostali, sva je klicali in vpili na vse grlo, in za odgovor sva dobili le jek iz goščave.
Pretekla je dolga ura v velikem strahu. Mrak postaja, kaj hočevi! Da si krativi čas, hodivi okoli in naletivi na nekaj banan, katere so že opice oglodale. Groza naju je bilo, vendar sva zaupali na božjo previdnost, in spletevi šopek iz krasnih tropičnih cvetic, vdali sva se v božjo voljo, da prenočivi v sredi goščave pod milim nebom in pod varnim plaščem Marije Device. Šopek je bil res krasen in prosili sva Marijo, naj ga sprejme kot znamenje najine vdanosti. „Spomni se, o presmiljena Devica Marija, da še ni bilo nikdar slišati, da bi bil kdo zavržen, ki je Tebe klical na pomoč!....."
Ura preteče, mukepolna ura, iu spremljevalci se povrnejo, zadenejo
naju na rame, zdaj so vedeli, kam gremo. Tovaršica je bila menda pretežka, nosač ni mogel naprej, pogreznil se je v lužo in z velikim naporom se je izkopal, breme pa je izpustil in ga vrgel naravnost v lužo.
„Zdaj nimamo več časa misliti na našo bolnico, bo le morala umreti brez sv. krsta," tako sva žalovali in povrnemo se, ker smo na bregu nekje zapazili neko vas. Kmalu smo bili tamgorej, prej kakor smo si domišljevali. Naprosili smo, da zakurijo, bili smo mokri in blatni od nog do glave in zeblo nas je. V tem času je tukaj mrzlo, kakor pri nas v Evropi meseca grudna. Poglavar nas sprejme jako prijazno, da nam vrediti posebno sobico, in godilo se nam je dobro, kakor da bi bili kraljici, seveda kraljici ob Kongu, imeli sva pa tudi lepo priliko, da rabimo milo kongoških princezinj.
Ne morem se pa pohvaliti, da sva dobro spali. Ko dovršimo svoje zapovedane molitve, podamo se zopet na pot, poprej pa še poučujemo zamorce v krščanskem nauku, krstimo štiri dni starega bolnega otroka, zahvalimo poglavarja za prijazno postrežbo in hajdi naprej !
Po uri hoda pridemo v Jongalo kjer naletimo bolnika za spancem. Ostanemo nekoliko pri njem, da ga poučimo, krstiti ga hočemo pozneje. V bližini je umrl neki mož, in vse hiti k njemu, da ga obžaluje. Mi tudi obiščemo mrtveca, pomudimo se pri njem celo uro in poučujemo došlece v krščanskem nauku. Tukaj najdemo tudi starega znanca iz Landane. Pozdravil naju je jako prijazno in prosil je: „Kaj bote tukaj? Pojdite, gremo na sprehod!" Tovaršica ga zavrne: „Vi ste črn škrat, ker nama ne pustite poučevati krščanskega nauka," in kakor v šali mu reče: „Glej, da se pobereš! Tukaj nimaš nič iskati!" Ni bil užaljen, našemu spremljevalcu pove, da naju hoče peljati k neki bolni ženi. Vbogali smo ga in med potom izvemo v svoje začudenje, da bolnica ni nihče drugi kakor revna Punci, katero je mož spravil v to vas.
Kako sva bili veseli, kako hvaležni napram Bogu, ki je napravil skoro čudež, da naju privede k ubogi duši, katero sva iskali dva dni in dve noči, po hribih in dolinah.
Tovaršica poklekne k umirajoči, ki je še komaj oči odprla in le s težavo in tiho odgovarjala. Morali smo se požuriti, da ne pride zopet isto polspanje, ki je podoba smrti. Izprašamo jo najpotrebnejše resnice sv. vere in vedela jih je.
Nato privzdigne sama glavo, da jo krstimo, okoli vratu pa ji obesimo svetinjico Matere božjo in uboga Karolina zopet zaspi in se ne bo več prebudila.
Spremljevalci, vzlasti katehistje trde, da nas je ljubi Bog zadrževal v močvirju. Ko bi bili šli naravnost po namenjeni poti, ne bi bili prišli v oni dve vasi, in tušem bi bili dospeli prepozno. Hvala Bogu, kar stori, prav stori!
Na povratku nas sreča neka žena. Nosila je dete, ki je ravno umiralo. Poiščemo vode, da pohladimo umirajočo revo in brez materinega vedenja in dovoljenja krstimo zamorčka na ime sv. Janeza.
To je bil že tretji krst v teku istega™ dne, dvoje otrok in uboga Fnnei, ne Fnnci, ampak Karolina.
Polni radosti vstopimo v čoln in marsikatera solza se nam udere po licu. Ljubi Bog, posvečeno bodi tvoje ime! Pridi k nam tvoje kralj evstvo!
Kaj pa storimo mi za razširjate v kraljestva božjega na zemlji? Slabotne žene se podvržejo velikim naporom, se no strašijo nobenih težav, da rešijo eno dušo med zamorci. Bog blagoslovi njih junaštvo! Tri duše so rešile istega dne.
Kdo ve, če ne bi mogel rešiti ravno toliko duš tudi ti, ko bi hotel nekoliko žrtvovati. Stori to takoj, ker en dan, eno uro pozneje je lahko že zamujeno!
---—4 • »—"-
Apostolski vikarijat v južni Nyanzi.
(Boli očetje).
Postaja Marijinega vnobovzetj a.
Skušnje.
Vaša velika darežljivost proti nam me je nagnila, da Vam zopet poročam o naši ljubi postaji Mulera. Misijonarja podpirati so pravi, vzbujati njegovo beraško naravo. Njegovi podporniki, pravzaprav podporniki njemu izročenih otrok, so poslanci neizmerne božje ljubezni. Kolikor več prosimo božje milosti, toliko več je dobivamo.
Odkar sem Vam zadnjič pisal, so bili naši upi v polnem cvetu. Veselili smo se, da imamo postajo v deželi, kjer še vlada satan brez nasprotnika, kjer pa živi krepko in nepokvarjeno ljudstvo, in v bližnji bodočnosti smo gledali v tem kraju cvetoče krščanske srenje. Ali ljubi Bog nam je poslal težke poskušnje, da bo naše upanje tem trdnejše.
Preteklo leto so se hoteli Rvandi otresti evropskega jarma, in le odločni vstrajnosti vojaškega poveljnika v Urundi in Rvandi Don Graverta se imamo zahvaliti, da so jim izpodletele njih nakane.
Ko se je odložilo orožje, začeli smo celiti deželi vsekane rane. A tudi zdaj nas ne puste pri miru. Napadajo nas roparji in naprav-ljajo občutljivo škodo. Za Veliko noč smo pogoreli. Ogenj je vničil mizarnico, opekarno in mnogo kuriva. Kar smo mesece skupaj spravljali in težko plačevali, vzel nam je ogenj v kratkem času. Kdor hoče v Evropi zidati hišo, pogodi se s stavbenikom, kateri prevzame vso skrb za gradivo, in stavbenemu podjetniku ni treba drugega, kakor da plača. Tukaj je druga navada. Predenj se začne staviti, mora misijonar v gozd, da si naseka lesa za bruna in deske. Črnci gredo sicer z njim, a kaj, ker še niso nikoli videli ne sekati ne tesati! Vse to jih mora misijonar še le privaditi. Z velikim naporom in mnogo skrbjo se polagoma nekaj napravi in zdaj skoči rdeč petelin na streho, joj, to je bridko! Ali naj bo!
Bog že ve, zakaj nam je poslal ta križ za piruh. Njegovo ime bodi češčeno! če hoče, nam lahko trikratno vse povrne, in mi bomo z novim pogumom šli zopet na delo.
Lakota je pred durmi, lakota, in z njo vse druge težave in bridkosti. Zamorec so ne briga za jutri. Ako je dosti pridelal, hiti vživati, da je prej pri koncu. Bob in fižol je noč in dan, iz sorščiee pa si napravi neke vrste žganje, da jo hitreje vniči. Lansko leto smo
imeli slabo žetev, ki bi tudi pri modrem gospodarstvu ne bila zadostovala. Zamorci so stradali, da je bilo kaj. Do prosinca in svečana so čakali, da je zopet nekaj prizorilo, in med tem so vživali ncgodne patate ter so tako vničili svoje nasade zavedno. Pogosto deževje ni pustilo žitu prizoriti. In letošnja žetev ni obilnejša od lanske. Povsod je revščina in glad. Pričela se je v Umbifiri in visoki Muleri. Vsako jutro smo naletavali po cestah na mrtvece, katere je glad umoril. Na naša vrata trkajo noč in dan. Vsakomur smo dali nekoliko jedi, v postajo smo sprejemali le nevarno bolne, za druge nismo imeli prostora. Vse h->če biti pri nas, ker vedo, da dobe vsaj jesti. Ko bolniki l.ckoliko okrevajo, jih inonmo odposlati, da se napravi prostor drugim branijo se oditi in presijo, da jih še pridržimo. „Ozdravili ste me, naj bom tukaj, sicer bom zopet zbolel! .Saj sem še močan, bom delal za vas, karkoli bote hoteli."
Tukajšnje ljudstvo ne pozna sočutja. Če se kdo vsled slabosti ob eesti zvrne in obleži, mu da prišlec koj brco z nogo, dalje se ne zmeni zanj, ali pa mu vzame bisere, katere je še morda nosil okoli vratu, in bakrene napestnice, in kožo, s katero se je silo pokrival. Vsega ga oropa in gre. Nihče ne najde usmiljenja, ne mož, ne žena, ne otrok. Brce in ponočni mraz dovršijo, kar je glad pričel, in drugo jutro leži goli mrtvec na cesti, in nihče ga ne pokrije niti z zemljo ne. „Na, ta je samo glada umrl," pravijo. Lakota napravlja ljudi še bolj neobčutljive in krvoločniše. Najneznatnejšo tatvino kaznujejo s smrtjo. Če kdo vkrade le eno patato, vbijejo ga koj na mestu. Svojo grozovitnost zagovarjajo: „Z gladom nas hoče spraviti v grob." V postaji imamo desetletno deklico in njenega še mlajšega bratca. Njun oče je v naši bližini izkopal nekoliko patat, katere je povžil koj surove. Zasačili so ga, in le smrt je bila dovolj stroga kazen za neznatno tatvino. Hotel je uiti. Šli so za njim s sulicami, dokler ga niso zajeli in mu izpustili krvi. Naš sosed se hvali, da je v isti noči vbil tri lačne tatove na svojem polju.
Lakota provzroča še drugo nesrečo, možje prodajejo žene in otroke. Res, da ni več tukaj vsakdanje trgovine s sužnji, ali ob času lakote se spravi v denar vse, kar le kdo kupi, da se le dobi penez za hrano. Možje ropajo tuje žene in otroke in je prodado za košček kruha ali mesa. Matere prodajejo deco. V postaji imamo triletnega otroka. Mati ga je hotela prodati za jerbašček boba. Zvedel sem o stvari in vzel sem k sebi mater in otroka. Čez dva dni umrje revica. Otroka smo krstili in ga izročili neki krščanski obitelji, kjer imamo še drugega otroka, našli smo ga nekega dne na cesti.
Nesreča ne pride sama. Lakota provzroča bolezni. Pred sedmimi leti je razsajala v tem kraju lakota, in za njo so prišle osepnice, ki so vgonobile še več ljudi, kakor prej lakota, in so kraj skoro izpraznile. Tudi sedaj se nam že grozi bolezen. Po bregovju se prikazuje nevarna mrzlica, ki že v nekoliko dneh obračuni z bolnikom. Naša postaja je pravcata bolnišnica. Večina otrok leži. Skrbna postrežba je ozdravlja, in ker so to zunajni bolniki opazili, sili vse k nam. Smrti se boji tudi zamorec. Prihajajo ponoči in podne, večinoma
pridejo prepozno. Zamorci se malo brigajo za bolnike. Vse kar store zanje je, da je polivajo z mrzlo vodo in je mokre nosijo na solnce, s čemer mrzlici le strežejo. Kdor zboli, navadno tudi umrje. Žalost se vidi povsod. Nekateri se dado krstiti in gredo blažene smrti v večnost, drugi pa umro koj brez milosti sv. krsta, krivi so seveda črnici, ker jim ne poskrbe te sreče.
Trpljenja in skrbi je dosti. Misijonar bi rad pomagal, ker je zato na svetu in si je izvolil ta poklic, in kolika tuga zanj, da ne more pomagati! Zaupljivo se obrača do oseb, katere je Bog navdušil za podporo revežev. In Vam, gospa grofica, je Bog določil imenitno nalogo, da ste podpornica in pospešiteljiea apostolov.
Vkljub tem poskušnjam ali prav zaprav radi teh poskušenj gojimo najboljše upe za bodočnost. Mladina in otroci silijo k nam. Več kakor tristo jih že nosi svetinjico Brezmadežne v znak, da se pripravljajo na sv. krst. Za to ubogo postajo, za katero ste se, gospa grofica, že od njenega začetka zanimali, Vas prosim zopet iznova.
Sprejmite, gospa grofica, moje odkritosrčno spoštovanje, hvaležnost in vdanost.	p. Leon Classe.
/Apostolski vikarijat v Sudanu.
(Sinovi p ros v. Srca).
M b i 1 i (Bahr-el-Ghazal), 30. listopada 1905.
Duhovna žetev.
Postaja sv. Petra Klaverja je imela to leto trdo poskušnjo. Izbruhnila je dosedaj med Džuri nepoznata lakota in njen zadnji konec nas muči ši sedaj. Ljudje so jo pobrisali v gozde, kjer se žive z jagodami, koreninami, zeliščem, strdjo in sploh požro vse, kar so da. Vas je bila dalje časa kakor izmrla. Pomagali smo, kar smo mogli, dosti seveda ni bilo mogoče, ker smo imeli sami premalo. Tudi iz Wauu, kjer ima vlada svoj sedež, ni bilo pričakovati pomoči. Predlo je njim samim tesno kakor nam. Suša je bila, reke so precej vsahnile, in ladje niso mogle iz Kartuma prinesti živil. Reveži so drli k nam, ali kaj, ker jim nismo imeli podeliti drugega kakor prijazne besede! Redemptur ni mogel pripluti in donesti hrane. Nihče ni verjel, da imamo prazne shrambe. Ljudje so bili prepričani, da imamo vse prenapolneno, psovali so nas, da smo skopuhi, ker jih hočemo nas.ičevati le z lepo besedo. Da nam ni počilo srce, ko smo gledali toliko revščino in nismo mogli pomagati! Dež prišumi vendar enkrat! Polje obdelamo kar najbolje, in dura je kmalu ozelenela. Sočivje za sočivjem dozoreva, in lakota mora zapuščati sestradane Džure. Glavna žetev še sicer ni blizu, a da je nekaj za vgrizniti, in up na bogato žetev poživi dušo in telo.
Reka naraste. Redemptor priplove, obložen z živili. Delili smo je med Džire, da si zopet pridobimo njih naklonjenost. Vse zeleni, dobra žetev se obeta, Bog nas varuj nesreče!
Za lakoto nismo mogli Džurom telesno pomagati, kakor bi bili radi, vendar nam ta čas ni potekal brez dušne žetve. Pridobili smo neko od ljudi popolnoma zapuščeno dušo za nebesa. Na sprehodu po gozdu naletim na borno kočico, notri najdem staro ženico, ni je bilo drugega kakor kost in koža in smrt je vidno glodala še globlje na njej. Dogodek povem o. predniku. Ukaže mi, da ji nesem vsak dan hrane in da jo poučim o najpotrebnejših verskih resnicah. Vse se dobro obnese. Čez nekoliko tednov se ji shujša in menili smo, da bo umrla. Na naše začudenje zopet okreva. Nekega dne pa mi spo-roče, da jo že smrt davi. Hitim k njej. Položaj je bil brezupen. Ponovim ji najpotrebnejšo verske resnice in kmalu je tekla voda po njeni sivi glavi, kakor se je izrazila dobra starka. Dal sem ji ime Marija. Nekaj časa je živela v popolni nezavesti, dokler se ne vspne njena očiščena duša v rajske višave k svoji patroni, da z njo hvali troedinega Boga za milost sv. krsta.
Spominjajte se v molitvah postaje sv. Petra Klaverja in revnih Džurov!
V presv. Srcu Jezusovem vdani sluga
P. Štefan Boekenhuber, F. S. C.
* Igralka misijonska poročila, f
P. Helbourg, 0. M. I. nam piše meseca grudna 1905: Ysak dan molim „Gospod, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji!" in posebno danes . . . Tri mesece sem že priklenjen na bolniško postelj. Danes mi jo bilo bolje in upal som, da so kmalu povrnem na priljubljeno mi postajo sv. Mihaela, kar pribiti sel z žalostnim poročilom: „Tvoje postajo ni več, silni vihar jo je porušil, v petih minutah ni bilo drugega kakor razvaline." »Gospod, zgodi se tvoja volja!" Nehote mislim na Joba, pa tudi na veliko s"v. Terezijo, kojc izrek me ojunačuje: „Trdno stoji samostan, že jo zidan na križe. Novo vstanovitve nimajo zanesljivšega znamenja kakor trde poskušnje. Srce mi tropoče za vsako novo vsta-novitev, ako ne naletim pri vtemeljevanju na križe in težave." — Mlada postaja je bila v polnem cvetu. 113 katakumenov bi imelo v kratkem postati otroci sv. katoliško cerkve. Slavnost so bo morala vršiti v Mount-Olivetu. Gospod, zgodi so tvoja volja!
Dominikanka sestra M. Akvinata nam piše iz Klerksdorpa v Transvalu z dno 12. svečana 1906: „častita mati prednica mi je naročila, da se Vam zahvalim za poslano darove, Bog Yam naj obilno povrne vso, kar ste storili dobrega! — V Transvalu žalujemo. Zadnji četrtek nam jo vzela nemila smrt enega najgo-ročnejšega in najstaršoga misijonarja. Ylč. p. Ilainmer jo umrl kar nenadoma na svoji novi postaji v Pietermaritzburgu. Ker je bil vlč. pokojnik daljo časa naš kaplan, je vdarec za nas toliko bridkejši. V Transvalu primanjkuje duhovnikov, in groza nas obhaja pri misli, da no bomo mogli prejemati svetih zakramentov, česar nas Bog varuj!"
Ponatis člankov is „Odmeva is Afrike" ni dovoljen, ponatis misijonskih pisem in poročil le z natančnim podatkom virov.
Izdaja Klavorjeva družba v Solnogradu. — Urejuje: J. Palir, kapelan na Črni gori. Odgovoren urednik: Anton Slamič.	Tisk tiskarno sv. Cirila v Mariboru.

Od 1. do 31. velikega travna 1906.
Za afriške misijone poslano v Trst: T. Zone 4 K 36 v, po P. Trebeč
1	K 60 v, M. Rebeč 2 K, T. Zupan 1 K, Marijini otroci v Trstu 4 K 35 v, vlč. g. župnik Kolar 6 K, po vlč. g. župniku Dernovšek od M. Vidmar 2 K 50 v, M. Samec 1 K, M. Jazbec 1 K, Ana Zveder 5 K, vlč. g.y župnik Ražun 7 Ky40 v, po P. Jenko iO K, N. N. nabral 4 K 02 v, Helena Švaiger 1 K, M. Žibert 17 K 50 v.
Za stradajoče poslano v Trst: M. Kuntarifc nabral 4 K 10 v, Ant. Lenart nabral 4 K 10 v, po vlč. g. župniku Dernovšek od Mete Vidmar 2 K 60 v, Ravnik nabral 1 K 90 v, župnijski urad Reteče 4 K, vlč. g. Ukmar 1 K, Marija Oroschem 2 K 60 v, vlč. g. kurat Ceket 1 K 20 v, samostan Elizabetink v Celovcu 28 K 60 v.
Za gobovce poslano v Trst: vlč. g. Dernovšek 4 K, Meta Vidmar 1 K.
Za odkup sužnjev in poganskih otrok poslano v Trst: Marija Žibert za enega poganskega otroka (naj se krsti na ime Jožef) 24 K, Marija Gustinieh za enega poganskega otroka (naj se krsti na ime Marija Gustinieh) 48 K, Franc Fakin za zamorskega otroka Franca Fakin 10 K.
Za vzdržavanje katehistov poslano v Trst: Marija Zibert 80 K.
Za kruh sv. Antona v Afriki poslano v Trst: Matija Volavc 5 K 47 v, Martin Kot 4 K, Antonija Lenart nabrala 15 Iv 20 v, A. Devet 1 K, T. Bajec
2	K, po T. Bajec od Ane Lenasi 1 K, Janez Žnidaršič nabral 7 K 80 v, Jurij Težak 1 K, Franc Bugnich 30 v, J. Jerman 40 v, M. Gustinicb 2 K, Neža Zemlič 1 K, K. Divjak 1 K, Neža Kavčič 10 K, A. Doberlet 1 K 30 v. M. Gobec v zahvalo 1 K, vlč. g. Palir 2 K, po Francu Kupčič od N. N. J, K, N. N. 1 K, Te-reza Sluban 1 K, S. Saražin 1 K.
Za Klaverjev novčič poslano v Trst: P. Traunčkar 1 K 20 v, I. Bari 8 K, M. Volavc 4 K 40 v.
Za Klaverjevo družbo pospeševalni prispevki: Angela Rogl 3 K, Andrej Rapold 2 K, J. Živeč 2 K, vlč. g. Abram Filip 2 K, U. Markiseti 80 v, I. Mar-kiseti 80 v, T. Bajec 2 K, F. Vidovič 2 K, I. Bastiančič 2 K, J. Kaluža 2 K, V. M. 3 K 10 v, S. Saražin 3 K, M. Žibert 2 K.
Skupna svota: 397 K 30 v.
Ran h) 73 flfn^kp miQlinnP v obfie za krsto ali za odkupovanje sužnjih UUIIIU tU UM lunu IIIIOIJUIIU otrok za vzdrževanjo katehistov in semeni-
ščanov itd. naj so — z natančnim zaznamovanjem namena — pošiljajo na uprav-ništvo: Trst, via Fontanone 4, katero jo pošlje družbi sv. Petra Klaverja za omenjeno uporabo. Darila bodo v ,,Odmevu iz Afrike" naznanjena. Pisma in denarne pošiljatvo se lahko tudi naravnost pošiljajo na generalno voditeljico družbe: Grofica Marija Terezija Ledochowska, Rim, via dell' Olmata, 16.

Vino
v korist afriških misijonov.
Vinsko pleme
Algerijski muikatovec . . Malvoisie mi sec (za sv.
mašo)..........
Malvoisie blanc doux. . . Malvoisie doux rouge . .
Samoški konjak.....
Quina Samos (za bolnike)
'/i steklenica
K
2-50
1-80 2-20 220 6'— 345
'/,steklenice
K
1-35
l — 1-20 1-20 3-— 1-80
| 1 zabojcek za po-skušnjo s + polste-' klenlcami s pošt-| nino in zabojčkom
K T—
5-50 G'—
6-— 14-—
8'75
Vsa ta vina se dobivajo pri vinskem oddelku
družbe sv, Klaverja v Solnogradu, Dreifaltigkeitsg. 12.
Oddajalnico so:
Dunaj, 1. Biickerstrasse 20. — lvrakova, ul. sw. Anny 4. — Inomost, Universitiit^strasse 3. — Praga, IV. 33. — Bolzan, Obstmarkt 16/1. — Malvqisie-vina. konjak in (,Juina-Samos se dobijo tudi v Breslavi, Hirschstrasse 33.
* Obširni popisi za Avstro-Ogrsko in Nemčijo se dobijo zastonj.
SSatff^^J^fl^JNSTSiS^^
5čim naj podpiramo misijone?
Py mnnp Propaganda je podelila Klaverjevi družbi Uii llldoC, pravico sprejemati darove za sv. maše ter je pošiljati v Afriko misijonarjem. Da se pa z njimi res kaj pomaga misijonom, ne smejo biti darovi premajhni, in naj bi ne znašali vsaj spod 2 K ne.
Kruh sv. Antona.
Klaverjeva družba bi rada pomagala naj večjim revežem v Afriki. Uvedla je zato kruh sv. Antona. To se napravi tako-le: ako je kdo v zadregi, naj obljubi sv. Antonu Pad. kakov primeren dar za uboge zamorce. Ako ga bo sv. Anton uslišal in mu pomagal, naj se dar dopošlje Klaverjevi družbi.
Klaverjev novčic in otroška zveza. S»JXdia
še le pred kratkim ter imata namen vzbujati požrtvovalnost za misijone pri starih in mladih, bogatinih in revežih. Pristopi lahko, kdor daruje na mesec najmanj pet ali vsaj dva vinarja za misijone.