m rVJ/TV*!1 mAtmm /TfVTfO TVJTIT V /T TTVTT XXA JL UJbJLoiV. UJCaJtlJkV. V JCaJN JUJLjD JL i izhaja vsak petek na celi poli in velji po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četrt leta t gl. 2U kr. V tiskarni sprejemana za celo leto 3 gl.60 kr.. za 1, leta 1 gl. 80 kr., za 1 4 leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej. Tečaj L V Ljubljani, 26. novembra 1897. List 47. Pred Najsvetejšim. Prisrčno mi pozdravljen, Presladki Jezus moj, Ki tu si izpostavljen. V Skrivnosti pred menoj. Ponižno, v svetem strahu Pred tabo tu klečim Jaz vbogi grešnik v prahu Te molim in častim. Neskončni Bog stvarjenja Ti moje duše vir — Ljubezni vir — življenja, Le v Tebi najdem mir! Al veš. kaj duša moja Moj Jezus! — si želi? Naj milost večna Tvoja Leto ji podeli: Da se zbudi iz spanja, Pregreh, človeški rod, Te m61i, se ti vklanja, Te ljubi, o Gospod! Radoslav. Lurški zvon. Nebeška radost zdaj odmeva Se po planjavah krog in krog, Ker novi Lurški zvon prepeva Premilo pesem Tebi. Bog! Oj zvoni, zvoni Lurški zvon, Nas vabi pred Marijin tron! Ko pride čas nedelje svete, Da Bogu se zahvalimo Za vse dobrote že sprejete, Nas Lurški zvon poklical bo: Le vabi. mili Lurški zvon, Farane pred Marijin tron! Smo grešniki Boga žalili, Pobožnost zaničujemo, In milost božjo smo zgubili, Zato k Mariji tečemo: Le vabi, ljubi Lurški zvon, Vse grešne pred Marijin tron! Vesoljni svet je solz dolina, V bolezni vsi zdihujemo, Obilno pa nebes višina Pomoč nam da Marijino: Le vabi. zlati Lurški zvon, Bolnike pred Marijin tron! Ko smrtna ura nam odbije. Ko ostra sodba blizo bo. Nas sprejmi pred obraz Marije, Zapoj nam, Lurški zvon slovo! Le vabi, rajski Lurški zvon. Pokojne pred Marijin tron* Simon (iaberc. Adventne slike. Raj. Kmalo nastopimo sveti adventni čas ter pri-čnemu novo cerkveno leto. Sv. cerkev šteje svoje leto drugače kakor svet. Pričenja namreč s prvo adventno nedeljo ter predoči v teku dvanajstih mesecev svojim vernikom vse imenitnejse skrivnosti sv. vere. Prva skrivnost, ki je tudi za nas najimenitnejša, je: včlovečenje Sinu Božjega, ali z drugimi besedami: prihod druge božje osebe v sv. Trojici na zemljo. In to pomeni tudi beseda advent, ki je latinsko (adventus-prihod). S| na ta prihod obhajamo sicer božični praznik, ali za pripravo odmenjeni čas štirih tednov se Unp-nuje advent. Štiri tisoč let čakali so narodi obljubljenega Odrešenika, in ravno toliko časa je Bog pripravljal ljudi na ta preimenitni dogodek. Zakaj in čemu pa je bilo treba Odrešenika, kako in zakaj je Bog nanj pripravljal in sicer toliko časa? Na to vprašanje skušali bodemu v adventnem času obširneje odgovoriti in v to svrho drugim bralcem v nekaterih slikah pokazali razmere raznih časov in narodov pred Kristusom. Za danes pristavimo se v tisti presrečni kraj, katerega imenujemo raj ali paradiž. — Ko je bil Bog ustvaril zemljo in nebo in vs»-. kar je, ter tudi prvega človeka Adama. „ zasadil je vrt veselja, in je postavil vanj človeka, katerega je bil naredil. In Gospod Bog je dal rasti iz zemlje mnogo drevja, lepo za pogled in sladko za jed: tudi drevo življenja sredi raja, in drevo spoznanja dobrega in zlega. In reka je tekla iz kraja veselja, da je namakala raj, in od tod se je delila v štiri glavne reke." (I. Mojz. buk. 27 — 1U). Živel je tedaj človek v raju. kakor je hotel, dokler je hotel to, kar je zapovedal Bog: živel je brez vsacega poman-kanja. in bilo je v njegovi oblasti, tako živeti. Imel je jedi, da ni bil lačen, imel pijače, da ga ni žejalo, imel drevo življenja, da ga ni potrla starost. Nič spridenega ni bilo na njegovem telesu. kar bi bilo kaj nagajalo kateremu koli ču-tilu. Ni se mu bilo bati od zunaj bolezni, od znotraj udarcev. Telo bilo je popolnoma zdravo, duša se je veselila miru. Ni bilo ne vročine ne mraza. Ne žalosti ne praznega veselja: vedno vladalo je pravo veselje v Bogu Dolg čas ni zagrenja-val počitka, spanec ni nadlegoval telesa zoper voljo. (Atig. (J. D. 14, 2fi). Z jedno besedo: Adam in Kva, katero je Bog ustvaril v raju in jo dal Adamu za družico, bila sta neizmerno srečna v prelepemu vrtu. Vse sta vedela, kar jima je bilo treba znati, noben človek bi ju ne bil mogel premotiti in preslepiti. „Ce se primerja Adamov razum z onim najbistroumnejših mož, je bil ta tako daleč od Adamovega, kakor so si narazen po hitrosti ptiči in želve." Bila sta dalje nesmrtna, dokler sta spolnovala Božjo zapoved. Nobena pregrešna in pohlepna strast ali žeija se jima ni vnemala v srcih, temveč telo in njegovi pocutki bili so pokorni jasnemu razumu in nepokvarjeni volji. Tega vsega jima Bog ni bil dolžan dati: a dal jima je iz ljubezni in še ne samo to. ampak še mnogo več. Povzdignil ju je v nadnaravni stan posvečujoče milosti božje, in kot taka bila sta otroka Božja, pravična, sveta in Bogu ljuba, njegova prijatelja ter sta imela pravico do večnega življenja. Te in še mnoge druge prednosti, ki so posledice posvečujoče milosti božje, pa nista imela samo zase ampak tudi za vse svoje potomce. Bila sta popolnoma srečna in zadovoljna ter bi bila tudi taka ostala, ako bi ne bila grešila. Ko smo si tako ogledali srečo prvih sta-rišev naših, oglejmo si t&di sedaj greh sam, ki ju je oropal posvečujoče milosti božje in drugili prednostij. Adam in Eva pregrešila sta se s tem, da sta jedla sad prepovedanega drevesa. To pa vendar ni nič tacega, porečo kdo, snesti kako jabolko. Res samo na sebi to ni nič, ali okoliščine in vzroki ta greh silno zvečajo. Začetek in prvi vzrok tega greha je ošabnost; do-padalo jima je, da bi bila kakor bogovi, tako jima je bila kača obljubila. Ošabnost sledila je nepokorščina: ko je človeka povišal napuh, slu-šal je govorjenje kače, zaničeval zapoved Gospodovo. V Evi nahajamo tudi napačno radovednost, požrešnost in nezaupanje: da si je imela Eva dosti druzega sadja, vendar je hotela jesti raje prepovedani sad in ni verjela Bogu. ki je dejal: „Kterikoli dan bosta jedla, bosta umrla." A pri Adamu opažamo neko strahopetnost ženi nasproti, raje se je zameril Bogu, ko pa Evi. Tako vidimo, da je s tem grehom v zvezi cela vrsta drugih prav hudih grehov. — Velikost greha sprevidimo tudi, če premislimo, kako lahka je bila ta zapoved, kako huda kazen ji je bila odmerjena, in kako natančno sta spoznavala Boga in njegovo dobroto. Ako vse to prevdarimo, moramo reči, da je bil greh prvih starišev neizmerno velik. Ko je bil greh storjen, videla sta seveda prepozno, kaj sta storila. Bog napovedal jima je težave in nadloge vsake vrste, nerodovitnost zemlje, pot in trud prav do groba, pahnil ju je iz paradiža. A kar je bilo najhuje, izgubila sta posvečujočo milost božjo, postala sovražnika Božja iu ne več njegova otroka in prijatelja, nista imala nobene pravice do nebes, niti si jih nista mogla sama zaslužiti. O pomilovanja vredni stan prvih starišev po grehu! Kako hudo mora biti kralju, ako ga sovražniki pahnejo s prestola, mu odvzamejo kraljestvo ter ga pahnejo v največjo revščino. Kako hudo je bogatina, ki je po lastni krivdi zabredel v uboštvo, a hujše, mnogo hujše bilo je pri srcu Adamu in Evi, ki sta se prav živo zavedala svojega prejšnjega in sedanjega stanja. Konečni namen, katerega je odločil Bog njima in vsemu človeštvu, ostal je še vedno, še vedno morala sta Adam in Eva težiti po njem, da poveličujeta Boga in osrečita sebe. Doseči pa tega nista mogla, ker brez milosti nista mogla nič zaslužnega storiti za nebesa, kakor tudi mi ne. Dosedaj kazala se je neskončna pravičnost presvetega Boga, ki sovraži greh, ne pa grešnika, tega se pa usmili in mu da milosti, da se povrne na pravo pot. Sledilo je veliko dejanje usmiljenja Božjega. Velik je bil greh, a veliko večje usmiljenje. Da bi spravil Boga in človeka, v to svrho odločil se je Bog poslati svojega Sina na zemljo. Bog Oče obljubil je Odrešenika. To je tretji prizor v raju. v Se predno je Bog napovedal Adamu in Evi kazen, obrnil se je h kači, rekoč: „Naredil bom sovraštvo med teboj in med ženo, med tvojim in njenim zarodom; ona ti bo strla glavo in ti boš zalezovala njeno peto/' (I. Mojz. buk. 3, 15). „T; hudobni duh, ki si v podobi kače zapeljal Adama in Evo ter ju tako storil sužnja, ti jima ne boš vekomaj gospodoval. Kajti iz Adamovega in Evinega potomstva izšla bo Devica, iz katere bo rojen Odrešenik: po Odrešeniku ti bo ta žena strla moč in oprostila ljudi tvojih vezij, tako boš obnemogel, ti hudobni duh, da boš zamogel samo s skušnjavami in zalezovanjem škodovati, gospodoval pa človeškemu rodu ne boš več." Tako je završen zadnji prizor v raju. Bog pahne Adama in Evo iz raja ter ju pošlje pokorit se. Nista smeia in nista mogla obupati zaradi svojega žalostnega stanja, ker za gotovo sta vedela, da vendar le dosežeta srečno uživanje Boga samega, zaslužil jima pa bo to prihodnji Odrešenik. Pogled na Odrešenika sladil jima je pokoro, hrepenenje po njem vzpodbujalo ju je k svetemu življenju. Katoliška cerkev časti ju kot svetnika. Ker sta torej Adam in Eva vkljub neizmerni sreči prelomila božjo postavo in hudo razžalila Boga, izgubila sta pred vsem posvečujočo milost božjo, vrh tega pa še druge dušne in telesne prednosti. Grešila sta pa tudi za nas, teži nas izvirni greh in zle posledice izvirnega padca kažejo se tudi v nas. Odrešit grešni rod človeški, spravit ga z Bogom in mu odpret nebesa prišel je Sin Božji na zemljo. Ni pa prišel takoj po grehu, marveč še le čez 4000 let. Človeštvo naj bi se prav živo zavedalo velikosti greha, svoje revščine in nezmožnosti izkopati se iz tega žalostnega stanja; tako naj bi se pripravljalo na Odrešenika. Kako da so to narodi storili, videli bodemo prihodnjič v drugi sliki, ki nam bo kazala paganski svet pred Kristusovim prihodom Gvetioa iz rajskega vrta. (Dalje.) Bilo je v začetku posta 1818. L, ko je šel Vian-ney v svojo župnijo kakor apostelji na potovanje brez torbe, brez kruha in brez denarjev (Luka 9, 3.). Oprava njegova, ki jo je podedoval po svojem župniku in učitelju, je bila postelj in nekaj obleke. Ko je bil že blizu Ars-av čegar hiše in majhna cerkvica se skrivajo med gostim drevjem, je padel na kolena in prosil blagoslova za svoje ovčice. Župljani bi ne bili hitro spoznali svojega novega pastirja, ki je svoje kreposti znal modro prikrivati. če bi ne bili došli glasovi iz prejšnje župnije, kjer ga niso mogli pozabiti. Njegovo pobožnost pri sv. maši in molitvi pa so takoj zapazili, ko so ga prvič videli maševati. In začudeni so drug druzega popraševali: wAli si videl našega gospoda, kako goreče molijo, kako pobožni so? Nekaj posebnega imajo na sebi. Svetnika smo dobili." Cerkev je bila — rekel bi — stalno njegovo prebivališče. Cele ure je preklečal nepremakljivo pred Najsvetejšim. Pred jutranjo zarjo je šel tja pozdravit svojega Boga, in ko je odzvonilo angeljsko češčenje, se je zopet poslovil od njega Če si ga iskal, in ga ni bilo doma. si ga gotovo dobil v cerkvi. »Tukaj sem se prepričal," pripoveduje njegov prijatelj, „kako mrzlo je moje srce, ko sem opazoval njegove oči ktere je tako hrepeneče obračal proti tabernaklju". Stanovanje njegovo je bilo priprosto. Obiskovalci so strmeli, kadar so prišli v njegove prostore. Vedeli so, da ondi prebiva živa duša, a mislili so si lahko, da je tukaj prebivališče nekega duha. ker so pogrešali vsega Vsak dan so župljani zapazili na njem novo krepost. In če so jim prejšnje njegove ovčice pripo vedovale o vrlinah njegovih, so jim odgovarjali s Samaričani : „Zdaj več ne verujemo zavoljo vašega govorjenja, zakaj sami smo videli" (Jan. 4. 42.» Ne smeš pa misliti, da je bil vedno v cerkvi' in da je druge dolžnosti župnikove zanemarjal. Vian" ney si je bil v svesti težke naloge duhovnikove. Vedel je, da je prišel v ta stan duše očiščevat. poučevat, tolažit, iztrgat jih tiranom strastij. in obudit v njih pravega krščanskega duha. Znano mu je bilo. da je za to dvoje sredstev: molitev, v kteri govori duhoven z Bogom o ljudeh, in pa pridige, v kterih pripoveduje ljudem o Bogu Slišali smo že, kako je rabil Vianney prvi pomoček. Z njim pa je združil oznanovanje besede Božje. Po vzgledu sv. očetov, ktere tako pogosto vidimo v samoti s sv. pismom v roki, se je tudi Vianney zapiral v zakristijo. ondi pisal pridige, se jih učil in govoril, kakor bi bila že cela občina pred njim zbrana. In v nedeljo so srkali poslušalci njegove besede, kakor izsušena zemlja blagodejen dež Pa ne samo na prižnici, tudi drugače je deloval vneti duhovnik. Komaj je prišel v Ars, je takoj želel videti ovčice z lastnimi očmi, hotel je poznati srca vseh, da bi bil tem lažje vse vsem. in da bi lažje vse za Kristusa pridobil. Zato ni hodil samo tja, kamor so ga poklicali, obiskoval je tudi hišo za hišo. Navadno je prišel takrat, ko je bila cela družina skupaj pri jedi. Pogovor je začel pri vsakdanjih razmerah, polagoma pa je zavil na druge koristne stvari, in ko je odhajal, je dal vsakemu kak lep in dober nauk. Te in vse druge njegove kreposti pa so bile potrebne, če je hotel svoj vinograd prekopati. Župnija Ars-ska takrat namreč ni bila taka, kakor je sedaj. Prekucija ji je zapustila svoje sledove. Največja dušna reva je vladala, vse je pozabilo ozke poti, zlasti pa mladina. Viannej prenovi življenje med žnpljani. Žalostne razmere med ovčicami so bolele pastirja. Zato si je prizadeval sezidati v svoji župniji ognjišče, na kterem bi goreli platneni pobožnosti. Rabil je zato razne pomočke. Prvega je postavil sam Gospod, da vzgoji svojo cerkev v svetosti. Zakrament sv. Rešnjega Telesa je bilo sredstvo vseh svetnikov ki so bili prepričani, da se le z njegovo pomočjo duša popolnoma prenovi. Tam pred tabernakljem v skrivnostnem blesku večne luči se lahko vedno vržeš na kolena in se pogovarjaš s svojim Stvarnikom. Odkriješ mu rane svojega srca in mu razodeneš vse skrivnosti. Koliko Magdalen preliva tukaj grenke solze! Na tisoče žalostnih mater sprosi tukaj življenja svojemu sinu. Na stotine Samaritank se pogovarja z Jezusom in zajema pri njem žive vode. Mladeničem in mladenkam govori tukaj večna Resnica in jih vodi na pravo pot. Zato se je župnik toliko trudil, da bi uvedel češčenje sv. Rešnjega Telesa. Toda kako dobiti vednih častilcev? Previdnost Božja, ki ga je poslala v ta kraj. mu je tudi pomagala. Na južni strani Arsa stoji mal gradič. Posest-niča njegova je bila tedaj hči grofa Garnier ja. Pobožni stariši so ji ucepili verskega duha, ki ga je spopolnila v samostanski šoli. Oskrbovala je grad in svojo dušo. Šeatdesetletna grofica je velikrat obiskovala svojega Gospoda v tabemakelju. Poleg tega si večkrat lahko videl pred Najsvetejšim priprostega moža. Kadar je šel na polje mimo cerkve, je posta vil motiko pred vrata in stopil pred tabernakelj. Vianney ga je večkrat opazoval, in Čudno se mu je zdelo, da nikdar ustnic ne premika. Zato ga vpraša nekega dne: „Kaj pa se vendar pogovarjate s svojim Jezusom?" »Nič? jaz gledam Njega, in On gleda mene." To je bila prisrčna molitev, v kteri se je popolnoma zatopil v premišljevanje svojega Boga. Zvečer je pa klečala pred podobo Matere Božje po božna udova. ki je stanovala blizu cerkve in stregla župniku! K tem trem ie Bog poslal še četrto osebo, pobožno staro devico Pignaut, ki je s svojim bogastvom župniku pozneje mnogo pomagala. Vianneyjeva želja se je sedaj izpolnila. Ta čet-vorica je delala Jezusu druščino. Dan so začeli s sv. mašo in sklenili z rožnim vencem in skupno večerno molitvijo. Ta vzgled in pa opomini župnikovi na priž-niči in v spovednici so privabili še druzih ovčic, ki so tavale kakor zgubljene okrog. Da bi vernike vnel za večkratno prejemanje sv. Rešnjega Telesa, jim je pobožni pastir stavil pred oči prve kristjane, ki so bili vsak dan stanovitno v enem duhu v tempelju. in so lomili po hišah kruh. in vživali jed z veselim in priprostim srcem. (Dej. ap 2. 46.) „Ne izgovarjajte se. češ nismo vredni! Res je. niste vredni, toda potrebni ste. Če bi bil ljubi Zveličar mislil na našo nenravnost, nikdar bi ne bil postavil zakramenta ljubezni. A mislil je na našo revščino, ki potrebuje hrane Kje pa je ta? Ljubi moji' hrana duši je Bog sam." Te besede so jim vnele hrepenenje po Božjem kruhu, in prvi. ki so še posebno spolnovali njegove nasvete, so bile imenovane štiri osebe. Pa to mu še ni bilo zadosti. Življenje je skušal prenoviti z dvema bratovščinama. Bratovščina sv. Rožnega venca je bila namenjena ženam in dekle- tom, bratovščina sv. Rešnjega Telesa pa je zbirala može in fante okrog altarja. Tako je župnija dobila kmalu drugačno lice. Krepost je prepodila strast, pobožnost je začela rasti. Vianney si je oborožil četo, s ktero je napadel sedaj sovražnike, ki so njegovim ovcam toliko ran zadali. Že prej smo slišali, da je bila zlasti mladina udana razveseljevanjem. posebno plesu, ki ni nikdar nedolžna zabava. Mladina, vliva ondi olja v ogenj gorečih strasti). Ta sovražnik je bila velika zapreka prevratu, ki ga je nameraval župnik. Nekega dne pride godec, da zopet skliče veselo družbo. Župnik zve in ga pokliče k sebi. „Prijatelj. vaše opravilo ni Bogu všeč." .Ljubi gospod, saj mora človek vendar od Česa živeti, in čim bolj veselo živim, tem bolj prijetno je." „Da, živeti mora od česa. a treba je tudi umreti, in ne vem, če boste tudi takrat tako veseli, kakor sedaj. Čujte midva se bova nekaj zmenila. Koliko pa dobite tukaj na dan?" „Dvajset frankov." „ Tukaj jih imate štirideset, in pojdite domov v Božjem imenu." (Dalje sledi) Misijonska pcročila. Prednja Indija. (Dalje.) V istem hipu začujem za seboj klice na pomoč. Med pečinami in posutim zidovjem stoje sestre in nekaj sirotnih otrok. Naglo hitim po majajočih se tleh in mimo v dolino drvečih skal k njim. Jedna sestra je imela roko prav do rame zasuto med skalami in ni se mogla rešiti. Tudi jaz ji ne morem pomagati, ker skala, ki je ležala na nji, je bila prevelika. Slednjič potres vendar nekoliko prejenja, zemlja se trese sicer še vedno, vendar sem saj lahko pokonci stal. Konečno se mi posreči z železnim drogom, ki je molel iz razvalin moje hiše, rešiti sestro iz nevarnega njenega položaja. — Kje pa so sirotni gojenci? Štirje so tu, šestleten deček leži pokopan pod zidovjem, pet jih je šlo malo prej na semenj, in kakor smo zvedeli pozneje, so jih silne skale ubile. Pogledam po vasi, grozen pogled! Niti jedne hiše več, samo žalostne razvaline, med temi pa ne-broj pobitih, ranjenih in bežečih. In vrh tega vedno novi silni potresni sunki. Skušal sem izkopati Najsvetejše iz razvalin; hvala Bogu, posrečilo se mi je, — a bil je tudi že skrajni čas, da bežimo. Noč je bila temna, dež je lil kakor iz Škafa, mi pa bežimo med posutimi zidovi in dalje skozi gozd v neko v gorovju ležečo vas; a zemlja se je tresla ves čas pod našimi nogami. Slednjič pridemo do kože premočeni in deloma tudi brez čevljev, kteri so ostali v globokem blatu, do vasi. Toda taisto razdjanje je bilo tudi tu; k sreči smo vendar našli kočo, ki se ni popolnoma podrla, ter šli vanjo. Utrujeni na smrt smo ne glede na premočeno obleko in vzlic neprestanemu potresu vendar legli na tla in kmalu zaspali. Le kedar se je koča prav silno potresla, smo se za kratek čas vzbudili. Ko se je zdanilo, smo šli še dalje v goro, da bi bili vsaj pred skalami varni, ki so še vedno drvele doli v dolino. Po velikem trudu dospemo na vrhunec gore in v tamošnjo vas. Toda i tu razvaline in nič druzega ko zazvaline; tudi tukaj je ležala moja nova cerkev porolena. Le nekaj koč sezidanih iz bambus-palic, Se stoji, med drugimi tudi koča mojega vrlega ka-tehista. On sam je zbežal in pride šele pozneje, ko smo se mi že pri njem nastanili. S tem, da smo šli mi v kočo, so se tudi drugi ojačili in šli v koče, ki so še ostale. Toda potres le ne jenja, šele proti večeru tretjega dne prestane vedno zibanje zemlje, a posamezni sunki trajajo vendar še zdaj. Z gora, ktere naš kraj od treh stranij obkrožujeju, se utrga-vajo podnevi in ponoči neizmerne pečine in skaline in drve z groznim hrupom v dolino, pri čemur zasujejo cele vasi za se boj. Od vseh stranij prihajajo k nam bežeči ljudje; to vam je tekanje in drvenje, jokanje in tuljenje. Od tukaj beže ljudje v druge vasi, od tam zopet semkaj, nihče ne ve kam, in kar je še najhujše, nihče nima, da bi kaj jedel. Krompir najslabše vrste, kterega sade ljudje za svinje. nam je vsem skupna hrana Večina ljudij jn bilo v tej zmešnjavi popolnoma nespametnih. Kljub resnemu položaju sem se moral vendar smejati, ko sem videl teči nekega z velikim, težkim kamnom na ramah, bil je namreč kamen, na kterem je navadno tri poper, ingver itd. .Vrzite vendar kamen proč," mu rečem, „saj imamo sedaj dovolj kamenja," a on ni videl in slišal ničesa in tekel je dalje s svojim kamenjem, kolikor so ga noge nesle. Drugi zopet beže s kletkami za ptiče, 8 kako prazno košaro itd. Videl sem ženo, ki je strahu zblaznela; tekala je sem in tja in se na vse grlo smejala ter je kotela oditi ponoči v neko vas, oddaljeno pet ur. Poprašam jo. če ima kaj jesti, in ona mi pokaže na prazno mavho. Povedem jo s seboj, ji spečem nekaj krompirja, in ko se je najedla, je hitela proč. Po begunih, ki so prihiteli iz daljnih hrajev k nam, smo izvedeli, da je bil potres po celem Assamu. Niti jedna hiša od kamenja ni ostala, izmed koč iz bambus-palic pa je le tu in tam kaka cela ostala. Koliko tisoč ljudi je bilo v Assamu ubitih, tega še ni dognano. Kdo se pa briga za daljne gorjanske vasi? vlada gotovo najmanj. Za Shello je bila še sreča, da je bilo slučajno semenj v vasi, ki je četrt ure oddaljena. Oni, ki so bili še za časa potresa na trgu, so ušli smrti. Če bi se zgodila nesreča ponoči, bi od 6000 prebivalcev jih ne ostalo niti 50. (Konec sledi) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Sore, dne 17. novembra. Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ktera pride iz ust Božjih. Te besede Zveličarjeve verno ljudstvo dobro razumeva, zato ne hrepeni le po telesnem kruhu, tudi po dušnem, ki se mu lomi v cerkvi ob nedeljah in praznikih z oznanjevanjem besede Božje. O posebnih godovih in priložnostih telo hoče imeti boljše hrane, duša tudi čuti po izvanrednem boljšem kruhu. In taka božja hrana ' se ljudem ponuja za Čas sv. misijona. Sv misijon je posebna dobrota Božja za verno ljudstvo, zlasti tam, kjer ga še ni bilo. Tudi Sorško faro je od 3. do 10. oktobra ta sreča doletela, da sta gg. oo. iz družbe Jezusove Frančišek Doljak in Jakob Vrhovec imela sv. misijon. Nekaj posebnega je, da je v tej fari to prvi misijon v tem stoletju. Ljudje so bili ne malo v skrbi, kako bo delo zastalo, da jeden dan bodo že skusili kako odtrgati se, več ne. A kdo bo Božji milosti pota kazal? Pred misijonom krasno vreme za jesensko setev, med misijonom prve dneve dež. da ni bilo za delo na polju, po misijonu zopet lepo do sedaj. Ljudje, gnani od sv. Duha, so segli po dušni hrani, in tudi v časnih rečeh se jim je volja izpolnila in se še spolnuje. Ves čas je bila cerkev dobro obiskovana. — Vsaj tudi res morajo pretresti slehernega mikavni in ginljivi govori sicer že 69 let imajočega a na prižnici mladeniško unetega superijora g. Do Ijaka, kakor tudi krepke, jedrnate, poljudne besede g Vrhovca. Med govori ni bilo pokašljevanja, pač so se pa marsikomu utrinjale spokorne solze Zaželjeni vspeh se je kazal pri prejemanju sv. zakramentov. Farani — razun nekterih papirničajev. ki so pa tujci in spoznovalci nove mokraške vere — so ob njim določenih dnevih kar hiteli k spovednicam, olajšat si svojo obteženo vest. Obhajanih je bilo 1350. Splošna zadovoljnost se je dokazala pri sklepu. Ob krasnem jesenskem vremenu se je v nedeljo popoldne ob 2. lepo okinčani misijonski križ nesel v procesiji. Vse je na glas molilo sv. rožni venec: otroci, stari, kakor tudi mladenči in dekleta Vdele-žencev je bilo gotovo nad 1500. Gospod kanonik A-Kalan je prihitel iz Ljubljane blagoslovljat misijonski križ in povekšat prelepo slavnost Nehote so se vrivale misli: sv. Križ obhaja zmago nad lucife-rom. Bog daj obilnega sadu in vstrajne stanovitnosti! K sklepu naj bo izrečena javna zahvala in prisrčni .Bog plačaj" gg misijonarjema, potem patru kapucinu Celestinu iz Škofje Loke, ki je prenašal težo in vročino peterih dni, kakor tudi gospodom sosedom iz Smleške, šent Viške in Preške fare. ki so bili velika pomoč v spovednici. Porenta. Razgled po svetu. Dunaj. Veliko zaslug za razširjanje nenravnosti imajo židovski in socijalno-demokratični listi. Kakor starim paganom, tako je tudi modernim konečni namen poltena slast. Njih časopisi se ogrevajo za tako umazano šaro. In vspehi ne zaostajajo. Dunajska dnevna kronika dovolj jasno govori. Samomori se ponavljajo dan na dan. 4 nov so našli mrtvega nekega izvoščeka, 7. nov. je 181etni mladenič prav živinski razmesaril 431etno zakonsko s čevljarskim nožem. Hotel je imeti od nje denar za ples Otroci, ki obiskujejo še šolo, si jemljejo življenje 3 nov se je obesil I21etni deček iz strahu pred pretečo kaz nijo. In židovski listi pojejo zmagoslavje samomoru ter ga proslavljajo kot heroični čin. A tudi drugi žalostni dogodki označujejo dovolj jasno propad nravnosti Bogati trgovec Meise-ner, star 35 let, umrl je vsled nenravnega življenja; njegova mlada soproga ustrelila se je isti dan z revolverjem. K temu mnogo pripomorejo glediščne igre. Igra, ki je bila v protestanskem mestu Berolinu policijsko prepovedana, je dovoljena na krščanskem Dunaju. To so torej zaželjeni sadovi židovskih liberalcev in socijalnih demokratov. Nasprotno pa si mnogo prizadevajo pošteni katoličani razširjati nravnost in katoliško idejo. Ustanavljajo marijanske kongregacije in katoliška društva. 14. nov. je blagoslovil kardinal Grnscha za- stavo marijanske kongregacije. Kumovala je nadvojvo-dinja Marija Jožefa — 15 nov. je imelo katoliško učiteljsko društvo dva slovesna shoda, na kterih je govorilo več imenitnih govornikov. IG. pa se je pri čela slavnost v čast bi. Kaniziju in je trajala do 19. Prvim podpredsednikom je bil izvoljen v poslanski zbornici dr Kramar; drugim pa bo najbrže poslanec katoliške ljudske stranke dr. Fuchs. Legiti-macijski odsek je sklenil razveljaviti izvolitev nemškega razgrajača \Vclfa in poklicati na njegovo mesto poslanca Halluricha S trm bo odstranjen glavni kričač ki spada v vsako žganjepivnico bolj nego v državni zbor. Prvi poljedelski shod se je jako sijajno izvršil Navzoči so bili zastopniki iz cele monarhije, čez 3000 oseb Večina slovenskih poslancev se je vdele žil«» shoda. Dunajski župan dr. Lueger z obema podžupanoma je pozdravil shod v imenu stolice. Židovsko časopisje se jezi in pravi, da je imel ves shod „klerikalno 11oe. menda zato. ker ni bilo navzočega nobenega Žida Gradec. Pred tukajšnjim sodiščem se je imel nedavno zagovarjati neki socijalni demokrat radi zabavljanja čez posestnike in duhovnike na očitnem delavskem sh- du. Priznal je krivdo in rekel, da bo kmalu prišel čas. ko ne bo treba sodnikom poživljati radi takih malenkost i j p< stene (?» socijaliste pred sodbo Lpamo da ne bo on dočakal tistih srečnih dnij. akoravno se jih morda že celo veseli. Holandsko 10 nov. so p »stavili v cerkvi sv. Mihaela blizu Amsterdama kip sv Tomaža Kemp čana. V nekem samostanu v bližini je živel 64 let in tu spisal preimenitno knjigo: Hoja za Kristusom. Utrehtski nadškof je opravil slovesno cerkvena opravila. Rim. Prepovedi Kudinijeve so bile prav odveč; kajti te so le pomnožile gorečnost katoličanov ne pa zmanjšale. Katoliški shodi se redno ponavljajo in sicer v semeniščih ali pa po privatnih stanovanjih Katoliška društva in privatne osebe odločno prote-stujejo proti imenovanim prepovedim. Popolnoma nresnično pa je. kar zatrjujejo framasonski listi, da Vtikan pospešuje to agitacijo. Neresnično je tudi, da se je razgovarjal papežev državni tajnik Ram-polla o tej zadevi z zastopniki zunanjih velevlastij v Vatikanu Od zanesljive strani se poroča, da se je kralj Umberto v nekem privatnem govoru izrazil: „Papež me hoče izpodriniti iz Rima; smatra me za jako nespametnega, predno odidem jaz iz Rima. hočem tudi njega izpodriniti." To so besede vredne samo laškega kralja! Liberalna preša očita papežu, da se je pridružil francosko-ruski zvezi zoper Laško, da bi na njenih razvalinah sezidal cerkveno državo. To očitanje je gotovo krivično. Toda Leo XIII. hoče priti v svojo posest le s pomočjo laških katoličanov; posluževati se hoče samo mirovnih ne pa krvavih sredstev. Avstrijski minister zunanjih zadev grof Golu-chovski je obiskal v Monci laškega kralja in kraljico. Značilno je, da ju ni posetil v Rimu. Zdravje sv. očeta je izvrstno. V kratkem bo izdal encikliko o šolskem vprašanju v Kanadi. Ne- davno je poslal 10.000 lir za zgradbo katoliške cer kve v Cetinjah; ob jednem se je zahvalil po barskem nadškofu črnogorskemu knezu, ker je sklenil sezidati cerkev na državne stroške. Papež je poslal brzojavno čestitko predsedniku v Braziliji, da se je pravočasno umaknil zločincu, ki ga je hotel umoriti Povodom 60letnice mašništva papeževega 1898. se pričakujejo veliki romarski vlaki iz cele Italije, Francoske, Avstrije, Irlandske in Amerike. Časopis „Perseveranzau poroča o zainji avdijenci nemškega državnega tajnika Biilova. da je bil razgovor tudi o jezuitih. Dal Brg. da bi državni zbor nemški ugodno rešil to stvar ter pustil jezuite zopet v deželo. Dne 2 oktobra je posvetil kardinal Serafin Vannutelli dva mlada člana družbe Jezusove v maš-nika Jeden izmed obeh je mlajši sin rimskega kneza Kamila Aldobranini ja in njegove žene rojene ogrske grofice Marije Hunyady. Knežji novoposvečenec je opravil v kapeli krasne rodbinske vile nad mestom Frascati svojo prvo sv. mašno daritev. Stregla sta mu njegov starejši brat in njegov netjak, dočim so bili vsi drugi sorodniki in mnogi dostojanstveniki navzoči. V Badenu pa je vstopil v jezuitski red sin barona pl Hornsteina. — Ti ljudje so gotovo po mislih naših liberalcev tudi „nazadnjakiu. Francosko. Židovski časopisi si mnogo prizadevajo in izmišljujejo, kako bi oprostili kapitana Dryfussa. ki je vsled veleizdaje pregnan na hudičevem otoku. Mnogo poskusov za rešitev njegovo je bilo brezvspešuih. Sedaj hočejo dokazati njegovo nedolžnost in ga proslavljati kot mučenika; a to se jim ne bo posrečilo. Drug žid ravno istega imena in sorodnik iz-dajice domovine je pokazal pot, kako naj se reši prognani kapitan. Umoril je svojo ženo, 3 hčere in nazadnje samega sebe; zapustil je pismo, v kterem povdarja, da je samomor največja dobrota človeška. Angleško. V novi katoliški stolici v Vestmin-steru bodo napravili žrh za angleške nadškofe. Nedavno so otvorili katoliški sodniki sodnijsko leto s službo božjo, posnemali so jih v tem tudi protestantski sodniki v Westminsteru Indija. Akoravno pripada Indija Angležem, vendar katoličanstvo mnogo bolj narašča nogo prote-stantizem. Anglikanci imajo 32 misijonskih družb, ki dobivajo vsako leto 7 milij. šterlingov podpore za razširjanje protestantizma. in vendar nimajo več spreobrnjencev nego 292 000. Katoliški misijonarji, ki imajo veliko manjšo podporo, so dosegli velikanske vspehe. Leta 1880 je bilo 685 000, 1. 1890 pa 1,700.000. Še le pred 10 leti je cerkev Indije prosta in že skuša ustanoviti papež bogoslovnice, v kterih se bodo vzre-jevali domači duhovniki Japonsko. Po poročilu protestantskega nadškofa v San Francisco je sprejelo 150.000 Japoncev sv. krst. Največ jih je prestopilo v katoliško cerkev 50.000, v grško razkolniško 23.000 in anglikansko 10.000. — Blagoslov božji spremlja povsodi katoliške misijonarje Največ paganov pridobe s svojimi lepimi vzgledi in spokornim življenjem za sveto vero. L Bratovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec listopad (novembr) 1897. (Spis potrjen in blagoslovljen od sv. Očeta.) a) Glavni namen: Vsi, ki bodo ta mesec umrli. b) Posebni nameni: 27.) Sv. Vlrgll. Solnograško in Koroško. Vnanji misijoni. Pospešitev katoliškega časopisja. 28.) Prva adventna nedel|a. Krepko delo pri delovanju krščanskega preobrazenja človeštva. Misijonov potrebna mesta in kmečke občine. Pomorski vojščaki. 28.) Sf. Saturnin. Dijaki na državnih gimnazijah Pomešano med krivoverci živeči katoličani. 30.) Sv. Andrej Apostel. Ljubezen do sv. križa, škotje. Vse doposlane pa še ne uslišane prošnje. V novembru umrli in oni udje molitvenega apostolstva in bratovščine Srca Jezusovega, ki bodo v decembru umrli. IL Bratovske zadeve N. 1). Gtosp6 presv. Jezusov. Sroa. V molitev priporočeni: Na milostljive priprošnje N. lj. ti. presv. Jezusovega Srca sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Mohorja in Fortunata, naših angeljev varhov in vseh naših patronov Bog dobrotno odvrni od naše de-iele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo. prešesto-vanje in vse nečistosti, sovraštva, prekiinjevanja m vse pošastne pregrehe. — Bogaboječa žena priporoča svojega mladega moža in očeta, ponočnjaka in pijanca, da bi mu ljubi Bog dodelil zdravo pamet in ga na pravo pot spreobrnjenja pripeljal Zahvala: Čast in hvala praškemu Jezusku, Devici Mariji sv. Jožefu in sv. Petru Klaver in sv. Antonu za uslišanje prošnje v mnogih rečeh. Lustek za raznoterosti. Duhovske zadeve. Zadnji čas kaj pridno pobira bleda smrt duhovnike. 10. t. m. je umrl logaški žup-nih Lovro Bergant. Pokopali so ga 12 — 14. umrl je dekan in kanonik postojinski Ivan Hofstetter. Pokopan je bil IG. 18. pa je zopet pograbila mladega župnika v Podbrezjah. Umrl je Ivan Golob v Trstu, kamor se je šel zdravit Vrli gospodje naj počivajo v miru. Začasno je prestavljen g Karol Dornig, kapelan na Dobravi v llorjul, kjer je obolel ondotni župnik č g Peter Bohinjec. Zdravje se mu je že zboljšalo Župnim upraviteljem sta imenovana gg. Franc Juvan za Logatec in Jernej Bernard za Postojno. Mesečna pobožnost bratovščine presv. Rešnjega telesa bode v četrtek, 2. decembra, v uršulinski cerkvi. Ob štirih zjutraj je sv. maša za ude bratovščine, ob petih slovenska pridiga, sv. maša pred izpostavljenim presv. Rešnjim Telesom in med sv mašo skupno sv. obhajilo za ude bratovščine. Nova deželna poslanca sta gg. Klein in Božič, oba liberalca. Za zadnjega si je mnogo prizadeval znani dr. Tavčar, kterega obsojajo vsi trezno misleči slovenski listi vsled ostudnega govora v Vipavi, v kterem je prav surovo in strastnu napadal vso duhovščino. S takimi umazanimi govori ne bo prišel daleč, veljave že itak nima več v lastni stranki. Kanhijeve slavnosti na Dunaju se je vdeležil tudi pomožni škof Jeglič. Jezuitsko kapelo so blagoslovili prevzvišeni g knezoškof 9. t m. Kapela je zidana v gotskem slogu jako lično in je pristopna vsem vernikom. Gg jezui tje so se tudi preselili v s-oj n vi z ivod Prihodnje leto bodo začeli zidati novo cerkev sv. J«»ž fi poleg samostana ; cerkev bo g »tovo kinč b de L.uoljane. Bog daj obilo p dpornikov! Darujmo sv obhajila vernim dušam Pobožnemu služabniku bošjemu prikaže se neka j»red kratkim umrla ose'a Bila je vsa v plamen živita. Pove mu. da vsled tega grozno trpi. ker je preinai • pripravljena prejela božjega Zveličarja pri sv obhajilu. ..Zato te prosim", dostav;. „ dragi prijatelj, skaži mi vsled najine ljubezni v življenji to dobroto in pojdi za blagor moje duše enkrat k sv. obhajilu Opravi te prosim, pr^v pobožno in z vel'ko vneinu zlasti pri-pripravo. Ako to st nš. /-a trdn » upam. da bom re šena grozovitih muk ki s*jin jih seveda zaslužila vsled mlačnosti do najsvetijš-ga Zakramenta/ oni je precej ugodil pobožni prušnji. K" je jirejel sv ob hajilo z dostojno pripravo, prikazala .s** mu je ona duša v drugi) S svetlim bliščem obJana šla j« v nebesa Potrpežljivo prenašajmo trpljenje in obrnimo ga v prid dušam v vicah. Dobrt žen i je imela mož* pijanca. Vsak dan jo je ošteval in p » nedolžnem j»re-tepal. Žena potoži to pobožnemu duhovniku L"-ta ji svetuje, naj vse trpljenje potrpežljiv » prenaša in vernim dušam daruje. got..vo bo potol »žena. "na je ubogala in darovala vse svoje boleč n~» ll >gu za neko ubogo dušo Kmalu st- Ta duša zahvali duhovniku za njegov dobri svet. kajti bda je rečena T • j*>ro-čilo je tako razveselilo in potolažilo ono ženo da je prav rada še za naprej darovala svoje tr,»lj -nje za verne duše in jih tako še mnogo rešila. Jok in žalovanje nič ne pcla;ša trpljenja dušam V vicah Pobožni škoi Tomaž Kanteinpe.\ i/, reia pridigarjev piše: Mati A vola po imenu objokovala, je noč in dan prezgodno smrt svojega dobrega m čednostnega sina Ni ji pa na misel pršlo. It bi mu pomagala z molitvijo ali dobrimi deli. Nj-n sin je zdihoval med tem vsled napačnega sočutja svoje nia tere, ki mu je več škodovala, kakor koristila, kajti strašno je trpel v vicah Usmiljeni Bog hotel je materi pokazati, v koliki zmoti je. Ko tako žaluje, zazdi se ji, da vidi krdelo mladeničev, ki gredo veselo in urnim korakom proti prelepemu mestu Zeljno išče mati med njimi svojega sina; glej. zdaj ga za pazi. Žalostno in počasi stopa za svojimi tovariši, pri vsakem koraku ovira ga težka mokra obleko, v ktero je bil oblečen. Obrne, se proti materi m ji reče: „Vidiš, mati! ra-le obleka me ovira, da zaostajam za drugimi; in tega si ti kriva; zakaj jo močiš in obtežuješ s svojimi solzami? Pusti vendar svoje vzdihovanje, ako me zares ljubiš, in pomagaj mi raje z molitvijo, miloščino, daritvijo sv. maše in z dru gimi dobrimi deli." Najboljše zdravilo. Zdravnik je vprašal slavnega jezuita Burdaiuja, kako on živi? Le ta mu odgovori, da samo enkrat na dan je. nOhranite to skrivnost za-se,u pravi zdravnik, .nikar ne povejte nikomur, sicer pripravite zdravnike ob ves zaslužek". Hitra smrt V Oedenburgu se je pripetilo sledeče: Bogat posestnik začel je 17. pr. m trgatev in sicer v nedeljo, mesto da bi bil šel k sv. maši, ter delal celi dan prav hlapčevski. Zvečer se ves utrujen vleže v posteljo ter pravi: .Danes sem se res celi dan trudil in delal." Drugi dan gre sin v očetovo sobo. hoteč se pri njem posloviti, a njegova roka je bila popolnoma mrzla. Oče. ki je celo nedeljo delal, bil je rešen zemeljskih skrbij. po noči je izdihnil svojo