Gradič na trati.
*^|Qi|l|rOtovo se ni trudil še noben zidar na svetu toliko, kolikor  se
l||p|8> Je trudila Minica tisto poletje. Še celo oni veliki mož, ki je se-
^SS^ zidal presvetlemu cesarju blestečo palačo, ni prestal toliko muč-
nih skr.bi, kolikor Minica, tista mala čuvajeva Minica. Tekel ji je po licu
znoj, brisala si ga je kar z rokavom; pogledovala je v nebo in vzdihala
tupatam bridko iz mladega, skrbipolnega srca. Solzica ji je pogledala vča-
sih iz oči, nakremžilo se ji je lice, a lepi gradič tam na zeleni trati še ni
bil gotov, in lepa kraljična Polonica se še ni mogla naseliti tam.
Ko se je nasmehljalo poletje, je sklenila Minica, da sezida grad svoji kraljični Polonici. Priletela je bila Polonica kdoveodkod; sedla je bita na drobni češminov grmič in je bila vsa lepo pikasta. Minica jo je gledala in zasinilila se ji je bila takrat Vzela jo je v roko in jo gladila.
»O, ti Polonica sedmopikčasta,« tako jc govorila Minica tisti dan svoji kraljični Polonici, »priletela si kdoveodkod in pohitiš kdovekam. Nimaš doma in tudi svetlega gradiča nimaš, kjer bi se skrila pred nočjo in bi počivala mirno. Ti uboga Polonica, kraljična zapuščena.«
In Minici se je smilila kraljičria Polonica vedno bolj. Ponoči jo mora zebsti, ker nima doma; na drobnem lističu prespi morebiti celo noč, in rosa ji ne da zjutraj miru. Sama je in nima nikogar na svetu; samo drobne zvezde so ji tihe sestrice in jo gledajo sočutno v mrzlih nočeh. A Polo-nica sedi na drobnem lističu in zebe jo, takn strašno zebe . ..
Tako je mislila Minica, ko je božala tisti dan svojo drago kraliično, Polonico. Smilila se ji je tako zelo, da so ji bile oči rosne.               ";
»Polonica, ljuba kraljična,« je govorila, »če nimaš nikjer dotna, in če te ne mara nihče, pa te imam jaz rada. Naredila ti bom lep gradič. Tu na trati bo s.tal in se bo lesketal. Posteliico ti bom napravila in jo pogr-nila s svilo — pa boš spala mirno in toplo, ti mo;a uboga kraljična Polo-nica! Pa še danes ti sezidam gradič, do večera bo že gotov.«
—    107    -
Tako je govorila Minica in je dejala Polonico na češminov listič na-zaj. Nekaj časa se je plazila kraljična še po lističu, a potem se je ustavila iji je hipoma odletela preko grma.
»Vesela je,« je pomislila Minica. »Pa hiti pripovedovat metuljčkom in sestricam bučelicam, da se ji zida grad na zeleni trati. Posteljica bo notri in bo pogrnjena s svilo. Lepo in prijetno se bo stanovalo v gra-diču . . .«
Jn Minica se je vsedla na trato in je pričela misliti, kako se dela bel in lep gradič. Toliko in toliko zemlje se odmeri, toliko in toliko debelih palčic se vzame; napravi se stena in na vrhu se naredi streha. Zasta-vica se postavi tjagor, da veselo plapola v vetru, in gradič je gotov. Dene se posteljica noter, pogrne se s svilo in kraljična Polonica pride lahko brezskrbno spat v lepi gradič na zeleni trati.    .          •;-"   •  ¦¦  .
Toliko je bilo gotovo. A kako se zabijejo palčice v zemljo, oh, kako se naredi stena in kako se napravi streha, tega ni vedeia Minica. Odbrala si je lep prostor — kamen je bil zapičen v trato, da bi se gradič lahko opiral na njega, kroginkrog pa je bilo mehko, da bi se lahko zabile pal-čice v zemljo. Zraven je stal češminov grm, da bi lahko poletela kraljična Polonica takoj z mehke posteljice na drobni listič in od tam veselo v . svet. —------
Minica je odšla v grmovje, da si poišče primernih palčic. Vsak ko-tiček je pretaknila in brskala med suhim listjem. Naposled je našla za-dosti lepih palčic in se vrnila nazaj na trato. Tu zabije eno, na oni strani drugo; tu tretjo in tam nasproti četrto. Tako je bil narejen ves načrt; vzela je kamen in je zabila palčice v zemljo. Resnično — lepo so stale tam in prav navpično in vse v isti višini.
Razveselila se je deklica svojega dela. Tako gre lepo vse naprej; zvečer se bo že dvigal gradič poleg belega kamna, zastavica bo že mi-gala na visoki strehi, in kraljičina Polonica bo že lahko kraljevala ponoči v njem . . . A Minico ie kmalu minula radost. Na pamet ji je prišla stena. Oj, kako se napravi, da ni nobene špran:e v steni, da je trdna in se ne poruši pod težo strehe? Kako se napravi, da je stena bela in se sveti daleč po zeleni trati?
Minica je ugibala zaman. Nič modrega ji ni hotelo priti na misel. Mislila je na to in mislila na ono, a vse zaman. Obupala je že skoro; a nazadnje ji je le šinila pametna niisel v glavo.
»Hm, povprašam Franca. Spomladi ie bil naredil Iepo hišico tam gori. Stala je poleg skale, imela je belo steno in nič špranj ni bilo v nji. Pa je prišel Andrejec in ie podrl hišo, pa ga je Fraric nabil za to.«      /.•"
Tako je mislila Minica in je vprašala bratca Franca za svet. Prišel je bil ravno od čuvajnice in je hotel v gozd, da si natrga črnic in pomaže kruh z njimi.
»Veš, Franc,« tako ie rekla. »Priletela je k meni kraljična Polonica; lepo je govorila in me prosila, naj ji naredim gradič. Sirota ie — ponoči
—    108   —
spi na lističu in samo zvezde so ji sestrice ... Pa sem začela delati gradič — zabila sem palčice, pa stene ne znam narediti, da bi ne bilo špranj. Naredil si hišico, tam pri skali je stala, in ni imela nič špranj . ... Pa je prišel Andrejec, podrl jo je, pa si ga nabil.«
Franc je bil velik, devet let je bil star, in je znal samo nagajati. »Veš, Minica, ti si trepca! Kaj bo govorila Polonica s tabo, ko še govoriti ne zna. In čemu ji bo gradič ? Naj spi, kjer hoče, ta grdopikasta kraljična Po-lonica.«                                                                                                                               '¦.¦> -"¦ -v ¦'¦'¦' '¦ . \
Tako je govoril Franc. A Minici ni upadel pogum; še bolj' ga je pro-sila: »Tako lepa je bila tvoja hišica . . . Prav, da si Andrejca nabil. — Dej no, Franc — pokaži, kako se naredi stena, da ninia čisto nič špranjic, da ne bi zeblo uboge kraljične Polonice . . .«
A Franc je zamahnil z roko in je dejal kos kruha v usta. »Saj sem ti že rekel, da si trepca,« je odgovoril. »Veš, jaz sem že velik, pa nočem biti neumen.«------
Šel je Franc naprej v gozd; tam si je nabral črnic in si je pomazal kruh z njitni. Ni hotel pokazati sestrici, kako se dela stena, da bi počivala ub/>ga kraljična Polonica brez skrbi v lepem gradiču. Ni ji hotel pokazati, Ifer je bil že velik in ni hotel biti neumen.
Minica je bila žalostna, da so ji bile oči solzne . . . Pride večer in odnekod prileti kraljična Polonica, da bi šla v gradič in da bi zakraljevala v njem. Rada bi se vlegla v posteljico in se zakrila s svileno odejo . . . Priletela bo, a gradiča ni in bele posteljice ne bo nikjer. Samo štiri pal-čice bodo zasajene v trato, drugega pa ne bo videla nič. Žalostna bo kra-ljična Polonica in bo odletela tiho s. češminovega lističa; v noči bo pa tožila zvezdam, kako jo je nalagala Minica, ko ji je obljubila beli gradič.
Od tistega dne se je začelo za čuvajevo Minico težavno in skrbi-polno življenje. Mislila je, kako bi naredila steno v gradiču, pa ni šlo. Še vedno so stale samo štiri palčice na zeleni trati kraj čuvajnice, a stene nikjer. Minica je sedela zraven, glavo je imela uprto na komolec in je mislila. Tuintam je prišel Franc na trato in jo dražil.
»No, kako kraljuje kraljična Polonica v belem gradu?« je govoril in se I« smejal. »Kaj te je že povabila na pojedino?«
»Naka, včeraj je priletela, vsedla se na listič, pa je odhitela takoj naprej . . . gradič še ni narejen. Pa je šla gotovo kam daleč in je jokala.«
Tako je tožila mala Minica, da bi omečila bratca. A Franc se je samo smejal.
»Veš, Minica, ti si velika trepca,« si ji je rogal in je odšet naprej.
A Minica še vendar ni obupala. Povprašala je mamo, in mama so ji dali tri drobne deščice. Ma!o naj jih zakoplie v zemljo in trdo pritisne k palčicam, pa bo držalo in beli gradič ne bo imel špranj. Minica je po-izkusila to, a minulo je dva dni, preden je bila stena narejena do dobrega.
Pa je prišla za steno nesrečna streha na vrsto! Kako se naredi streha, oj, kako, da ne bo luknjic v nji in da ne bo mogel kapati dež v
—    109    —                                      ,;.-'¦
prijetni gradič m močiti svilene postelje in v nji uboge kraljične Polo-nice? — In minul je teden, preden se je posrečilo Minici, da je izmislila, kako se naredi streha.
In tisti lepi večer je priletela spet kraljična Polonica. Na drobni listič češminovega grma Se je vsedia in je sedela tam? kakor bi gledala> če ie
-  njen beh gradic ze narejen. Zapazila jo je Minica in je priletela k nji. Vzela jo je v roko in jo je pobožala prijazno.
»O, ti Polonica, sedmopikčasta kraljična,« tako jo je nagovorila. »Pač si mishla, da Se da gradič napraviti kar v enem dnevu. Kako si ne-umna, ti uboga kraljična, če misliš to! Glej, trudim se že dva dolga tedna, pa še ni nič . . . A potolaži se! Jutri zjutraj pokrijem streho, popoldne postavim noter mehko posteljico in jo pogrnem s. svileno odejo. Potolaži se in potrpi malo, uboga kraljična Polonica . . .«                ..¦¦;.,-..
In kraljična Polonica je razprostrla krila in je pohitela preko češ-minovega grma proti polju. Minici se je zdelo, da je zelo žalostna. Seveda, rada bi že počivala v belem gradiču; nič več bi je ne zeblo in v jutrih
bi je ne dražila mrzla rosa. Povabila bi morebiti k sebi sestrico kresnico; lepo bi bil razsvetljen beli gradič, in veselie bi se naselilo vanj. Prosila bi nemara orgljavčka črička, naj se oglasi tupatam pri nji, da ji zaigra in zapoje veselo pesem. Pa bi bilo res lepo in priiazno življenje v be-lem gradiču na zelenj trati.
Minica je sla tisti večer še precej vesela domov. Mislila je: Jutri dopoldne postavim streho in zataknem pisano zastavico gor, da se bo vi-delo nadaleč, kje je gradjč kraljične Polonice. Popoldne pa denem po-steljico noter, da bo iepo jn čedno in se zavije kraljična v svileno odejo. Ko pride domov, ji Povedo oče pri Večerji veselo novico.
»Minica, jutri pridejo stric Janez,« so rekli.
In razvesehl se je poredni Franc, da mu je padla žlica na mizo. — »Stric Janez pndejo . . . stric Janez pridejo!«
In razvesehla se je mala Minica,. da je odprla usteca in se zasmejala na glas: »Stric Janez pridejo! — Ta mi prinesejo pomaranč in bonbonov mi prinesejo — mhm.«            ,|,      j^ ,,, •
Pa je pozabila Minica, da mora večerjati, ker se je zamislila v bon-bone. Lepo so pisani in se raztopijo tako prijetno na jezičku, in potem je v želodčku vse sladko ...
Drugi dan navsezgodaj je pa hitela k gradiču, da ga pokrije s streho. Pripravila Je bila ze vse deščice, samo lepo jih je bilo še treba naravnati in jih položiti na vrh gradiča — pa bi bila končana streha. Minica je bila vsa vesela m je pe]a prijetno pesem . . . Pridejo stric Janez; pokaže jim gradič m bo ponosna nanj. Za ubogo kraljično Polonico ga je sezidala, lepo ga je napravila, da ne bo zeblo kraljične in je ne bo dražila mrzla rosa . . • Stric se bodo čudili, popravljali bodo očala in jo bodo hvalili.
Minica je tlesknila z rokami, kajti streha je stala na gradiču. Trdna je bila in nikjer ni bil0 lukniice, da bi mogel kaniti dež v gradič. Konec
-    110    —
je bilo težave in truda, konec bridkega vzdihovanja in znoja na čelu — končan je gradič in Iepo je narejen . . . Pridi, Polonica, sedmopikčasta kraljična! Povabi sestrico kresnico, da ti ga razsvetli k spreiemu, or-gljavčka črička povabi, da ti zagode in zapoje veselo vzprejemnico; kajti tvoj beli in ponosni gradič je dovršen in lepo je narejen. Prijetno ti bo na zeleni trati in nič več ti ne bo nagajala mrzla rosa.
Minica je stala pred gradičem in ga je občudovala. Sama se ni na-dejaia, da ga bo napravila tako lepo. Zdel se ji je kakor resničen gradič, ki stoji na visoki skali. Bel je in se sveti krasno, če posije nanj solnce-
Pa je prišel sem od čuvajnice Franc. Radoveden je bil, zakaj poje sestrica danes tako veselo na zeleni trati. Morda je srečno sezidala gra-dič, morebiti se pa veseli stričevega prihoda.
»Oj, ti trepca neumna, kaj pa prepevaš tako?« jo je vprašal.
»Glej, Franc, naredila sem gradič,« je odgovorila Minica. »Pa še lepo sem ga naredila. Prav tak je kot resničen gradič na visoki skali. Sveti se, če posije nanj solnce . . . Pa bo prišla kraljična Polonica, pa bo spala na svileni posteljici. — Veš, lepši je moj gradič, kakor je bila tvoja hišica pod skalo tam gori.«
»Kie bo to gradič, to še uta ni,« je pozabavljal Franc in je odrezal šibo iz grma. »Par deščic si zabila v zemljo, pa misliš, da bi bil to gradič. Popihne veter, pa odnese ves gradič in tudi tvojo grdo kraljično Po-lonico.«
In Franc se je dotaknil s šibo gradiča. Stresel se je in stene so se zmajale in s strehe je padla deščica, da se je naredila velika luknja tam gori. Minica je zavpila od strahu in se je vrgla na trato pred svoj gradič, da bi ga varovala.
»O, pusti moj gradič,« je vpila in jokala. »Pa bo prišla kraljična, pa bo gradič porušen.«                 .                                 ,
A Franc je bil hudoben in s,e ni zmenil za jok. - Smejal se je in je dregnil močneje s šibo v gradič. In tedaj so se zmajale lesene palčice, stene so odpadle, streha se je razsula, in ležal je tam na trati beli gradič, v razvalinah je ležal in ni stal več ponosno kakor resnični grad na visoki skali. Trud in težave celega poletja so bile zaman. Brez koristi je tekel znoj pa mladem licu, in vsi vzdihi so bili zaman. Ležal je gradič v ža-lostnih razvalinah, in kraljična Polonica je umrla gotovo od žalosti tisti dan.                                                                         '
Zdelo se je, da bo umrla tudi Minica. Na trato se je vrgla in je pri-^ čela jokati, da se je slišalo in razlegalo daleč v gozd in še dalje na zeleno polje . . . Njen gradič, o, njen beli gradič! Tako je bil lep in tako lepo je stala streha na njem. Priletela bi kraljična Polonica, razvesila bi se lepega gradiča in svilene posteljice. Pa bi povabila sestrico kresnico, da ga ji razsvetli; in orgljavčka črička bi povabila, da ji zagode in zapoje. In veselo bi bilo potem v belem gradiču . . . Pa se je razsul — Franc ga je podrl s šibo!
—  111   —
Da bi bil kdo videl Minico na zeleni trati, bi bil mislil: Lej,-umrla ji je dobra mama — sama je in nima nikogar več na svetu . . . Pa se ji je razsul samo gradič na trati!
Minica je jokala, da bi se je bil usrnilil kamen. Franc pa je stal poleg in je bil v veliki zadregi, ker mu je bilo neprijetno, da joče sestrica tako glasno. Pa bodo slišali oče iok in bodo prihiteli gledat, kaj se je zgodilo na trati. Prijeli ga bodo za ušesa, ker je podrl grad kraljičine Polonice.
»Bodi no tiho,« ji je prigovarjal. A Minica ga ni poslušala, ampak je vstala in je hitela po trati proti čuvajnici. A gledala ni predse .... Tako se je zgodilo, da se je izpodtaknila in padla na oster kamen. Zabolelo jo je na desnem licu — in prikazala se je tam kri, oj, rdeča kri . . . Mi-nica je zavpila še glasneje in si je brisala lice kar z rokavom. Vse to je videl Franc, in ko je zapazil kri, je zajokal, kajti Franc je jokal vedno, če je videl rdečo kri. Zavedel se je, da je sam vsega kriv; in zavedel se je tudi, da bo danes še tepen, in bilo mu je še hujše.
Resnično — zaslišali so oče jok in so prihiteli na trato. Franc jih je videl in videl je še nekoga drugega, ki je šel z očetom — gosposko je bil napravljen in je imel v roki palico. Bili so stric Janez.
Oče so prišli že do Minice, ki je počasi vstajala in si je brisala kri z rokavom.
»Pa sem napravila . . . gradič sem napravila za kraljično Polo-rnco,« je pripovedovala in jokala; »pa je prišel Franc .... podrl ga je s šibo.«
Oče so zažugali s pestjo proti Francu, in takrat se je prestrašil Franc. Obrnil se je hitro in je letel proti hosti. Šele za grmovjem se je ustavil in pogledal dol na trato. Tam so šli oče, Minico so držali na rokah, a zraven šo šli stric Janez in so brisali lice ranjene Minice.
V                         ...                     . .                            "                  ¦          *•       (Konec prih.)