List 18. Gospodarske stvari. Propad malega kmetijstva in kako mu na pomoč priti. Po spisu Jos. Pečnaka, posestnika v Villa-Triestini. 40 let opazujem kmetijstvo različnih dežel in z žalostjo gledam, kako kmetje čedalje ubožnejši postajajo. Naj njih nadloge opišem in povem svoje misli, kako bi se dalo na pomoč priti kmetijskemu stanu. Da malo, srednje, pa tudi večje posestvo takim, ki sami ne delajo in zemljišča ne obdelujejo, prav malo ali nobenega dohodka ne donaša, in da gospodar takega tudi res ne pričakuje, razvidno je uže s tega, da posestva svojega še obdelovati in na njem gospodariti ne mara, marveč zemljo raje čisto zanemarja. Nekoliko bolje je s kmetom, ker ta sam dela, svojega dela pri računu ne jemlje v poštev in je na prav slabo življenje navajen, da svoje potrebe, kolikor more, skrči. To pa sega po nekaterih deželah in krajih naših tako daleč, da se pero kar vpira to na drobno popisati. Tu se uže ne sme več govoriti o „skrčenih potrebahu , tu je uže najhujša revščina, najveČa beda; ne le da otroci in ženske bolj nagi ko oblečeni okrog hodijo, — človek, ki je boljšega navajen, se kar vstraši, ko vidi, ob kaki hrani, večkrat še cel6 neslani, te uboge stvari živijo. Posestniki zemljišč po Avstrijskem, Stajarskem in drugje se pritožujejo zoper sedanji prehudi davek in prosijo polajšanja. Jaz prav dobro poznam žalostno stanje svojih rojakov, al to vse še ni nič proti nadlogam po revnejih pokrajinah. Kdo li ne pozna južne meje naše: Krasa, Primorskega, Dalmacije itd.? Ce se le pelje po železnici, katera vendar gre še po najrodovitnejih krajih do Trsta, lahko vidi, koliko je tam golega kamenja. Nič ko sam kamen in sama skala, le tu in tam kaka globina, v kateri je nekaj sežnjev na okrog rodovitne zemlje. Tu je prava, velika revščina domd. In vendar je vkljub revščini še cei6 tu, kjer se mora vsaka ped zemlje nabrati in v košu znositi v globino ali ogrado in se mora razen tega še s kamenjem proti burji ograditi, kjer se mora, rekel bi, vsak seženj zemlje skup znositi, — vlada vsak seženj takega zemljišča z davkom oložila. Poslanci naši teh žalostnih razmer ali ne poznajo ali pa ne marajo poznati, kajti drugače bi bili svoje dni delali na to, da taki deli poljd ne le ne smejo biti davku podvrženi, ampak da bi se imeli prebivalci k obdelovanju in pogozdovanju Krasa še celo spodbujati in pri tem podpirati. Saj bi bila država le na dobičku, če bi se tisoči in tisoči oralov golih, kamenitih tal pripravili in obdelali za sadjerejo ali druge pridelke, in se potem le količkaj gleštali. Vlada pa je žalibog vedno obdana večidel le od ljudi, katerim je blagor kmetijskega stanu deveta brigaj ubijajo si glave le s tem, kako bi iznašli kak nov davek, a ne prašajo, kako ga bodo ljudje plačevali. Ta gosp6da ne vidi izkazov o zaostalih davkih in strašnega števila posilnih prodaj posestev. Baron Sennyey je 25. januarija t. 1. v ogerskem državnem zboru rekel: „Stirnajst let smo uže naravnost ali posredno le davke poviševali, a to vedno puščanje (molzenje) mora narod popolnoma izmlesti. Nas v Avstriji pa uže od leta 1848. neprenehoma z davki le pre-obkladajo, ni čuda toraj , če se sliši, da je bilo pred letom 1848. bolje". Mlajši zarod bi pač rad dokazal, da je to ravno narobe; al naj pozveduje, naj išče dokazov, naj pogleda po zemljišnih knjigah, da vidi, v kakem stanu je bil kmet takrat, koliko je imel takrat davkov plačevati in koliko jih ima zdaj. Davkov v denarji je bilo prav malo, vse drugo je dajal v pridelkih; če je več pridelal, več je dal, o slabih letinab pa ni dajal nič. Dandanes je to drugače. Zdaj so davki štirikrat veči od onih pred 30 leti. Ni čuda, da je bilo takrat le prav redko kje slišati o posilni prodaji kakega kmetijskega posestva. Kako pa dandanes? Res, dohodki državni so se od 1. 1848. pomnožili za štirikrat toliko, od kod pa je toliko milijard dolgov, ki tlačijo državljane ko mora? Jaz mislim, da bi se kmetijstvu in vsemu prebivalstvu naše države izdatno pomagati dalo le s tem, če bi naši poslanci in posebno še zastopniki kmetijskih stanov delali na to, da bi se državni stroški, kolikor le gre, zmanjšali. V tem naj država išče pomoči, v tem se d& veliko prihraniti, in tudi, če se kaj potrosi, se utegne potrositi za kaj boljega, korist-nejega. S tem bi se dala doseči ne le prava razmera med dohodki in stroški pri državnem gospodarstvu, marveč ostalo bi še kaj; le poguma in dobre volje za to bi bilo treba. (Dal. prih.) 150 Propad malega kmetijstva in kako mu na pomoč priti. Po spisu Jos. Pečnaka, posestnika v Villa-Triestitii. (Dalje.) Med obilnimi davki se mi naj kri vi čn e j si zdi zemljišni (gruntni) davek. Angleži so to davno uže spoznali in zato odmerili ta davek tako, da znaša le 5 odstotkov vseh državnih dohodkov, akoravno je znano, da tam zemljišča največ dohodkov dajo. Zemljišni davek je velika napaka v političnem gospodarstvu, vsaj se ve, da je dohodek od zemljišč vsako leto v božjih rokah in se ne da nikdar zanesljivo proračunati. In kako je na priliko še le pri zelo zadolženem posestvu govoriti o kakem dohodku? Tu bi utegnil kdo ugovarjati, češ, da tako zadolženi kmet svoje posestvo proda. Recimo, da bi bilo to res, — al kdo pa tako posestvo kupi in po eem? Kam pa naj bi potem šel kmet s svojo družino? Ce bi kaj imel, ne bi imel dolgov. Rad bi se morda kara izselil, al tega ne more, ker nima denarja, toraj mu ne ostane druzega, ko da popolno oboža in nazadnje prav revno pogine. Prav tako krivična se mi zdi percentualna pristojbina, ki se plačuje vselej, kedar gre posestvo z ene roke v drugo. Namesto tega davka je bil pred 1848. letom tako zvani ,,laud^mium", ta je bil po zem-ljisno-odveznem davku odkupljen. Ako zračunarao visokost percentualnih pristojbin, pokaže se, da, če kako posestvo I6krat premeni lastnika, požre država po pristojbini večkrat p olo vi eo tega, kar je posestvo vredno. Naj se pa nikar ne reče, da novi lastnik zemljišča to plača, kajti ta zna prav nadrobno zračunati, kako drago bi mu bilo posestvo, če bi pristojbino plačal on. Posestva so pa v ceni zelo padla, ne pa poskočila. Huda nadloga našemu kmetu je tudi naša sodnij-ska gosposka. Naj pride tak kmetic ali kdor koli k sodniji pravice iskat, mu je večidel odgovor ta: „Pojdi in najmi si advokata!" Toraj naj kmet tudi za advokate še svoj davek plačuje. Ce premožnejši kmet hoče kaj zidati, ima polno potov h komisijam, potrositi mora veliko za koleke (štemplje) in za prenapete potnine uradnikom. Tatov je po revnejših krajih čedalje več, posebno kradejo po polji, kmet temu celo še braniti ne more, Ako je kmetu vkradenih kaj pridelkov ali druzega blaga , in če prav skoro ali čisto gotovo ve tatu , kaj mu večidel more? Po postavi je treba za to prič, fei tatvino dokažejo in tatu izpričajo; ali je pa okradenemu mogoče zmerojn imeti prič, ki bi gledale tatu, kako in kaj krade? Ce bi bilo to mogoče, bi uže ne bila tatvina, ampak rop. To je tudi vzrok, da se tatvine večkrat še sodnijam ne naznanjajo. (Dalje prihodnjič.) 156 Propad malega kmetijstva in kako mu na pomoč priti. Po spisu Jos. Pečnaka, posestnika v Villa-Triestini. (Dalje.) Tudi sol je za kmeta predraga. Prodaja živinske soli se je pred nekoliko leti ustavila, ker so jo revni ljudje tudi za kuho rabili. Kmet, ki je živinsko sol rabil za svoje kuhinjske potrebe, je bil pač dosti ubog in usmiljenja vreden. Se huje pa je kmet zadet pri živini po boleznih in kugah. Saj uže uradni izkazi res kažejo, da je živine zmirom manj in da tudi slabša postaja. Iz dozdaj povedanega je razvidno, da stanje kmetijskega gospodarja nikakor ni veselo in da je menda vsak stan na boljšem. V primeri z dohodki potrebuje kmet največ kapitala, pa ta mu nosi le po enkrat v letu in še cel6 negotove obresti, to je, v pridelkih, in o slabi letini še tega ne. Trgovec svoj kapital lahko po večkrat obrača, kupčijo razširi ali pa jo skrči, kakor mu bolje kaže. Kmet tega ne more; on mora svojo zemljo obdelati, če spomladi uže prav naprej ve , da ne bo nič pridelal. Ni toraj čuda, če se mladi ljudje tako neradi poprijemajo kmetijstva ter se veliko rajši lotijo kacega rokodelstva ali pa po mestih iščejo služeb. To je nesreča za kmeta, ker iz tega prihaja pomanjkanje delavnih rok in pa visoke plače delavcem. Ce k vsemu temu pridejo še slabe letine, se mora kmetovalec hote ah nehote zadolžiti; da si ohrani hišo in dom in da more drugo leto obdelati polje in vinograde, mora denarja na posodo vzeti. S tem pa, da se je zadolžil, je skopal uže sam sebi jamo, če prav še ne gledamo onih , ki so posestva kupili na up ali jih po oporoki od starišev prevzeli zadolžena ali da imajo še kaj izplačati iz njih. Naj govorim zdaj o odpisu davkov. Tu pač prašam: Koliko se odpiše davka o vremenskih uimah, po nesrečah po toči, slani itd. ? Meni se zdi, da se o tem le govori in da v resnici tudi ni drugače Jaz sem napovedal leta 1875. po toči mi storjene škode za 200 gold., pa še le čez celi dve leti, toraj leta 1877., se mi je odpisalo ali pri davku prizaneslo celih 40 kraje! Prav taka se je godila tudi mojim sosedom. Prašam toraj: se li ne pravi to z davkoplačevalci norčevati se, in je li vredno, da je za to še posebna gosposka? Ni mar bolje, da se sploh nič davka ne odpušča, kakor da se revež s par krajcarji odpravlja? Kmetovalec ne dobi nikjer odškodovanja ali pomoči o takih nesrečah in zgubah, marveč davkar ga goni in le goni brez usmiljenja, in če noče, da bi mu vse blago zarubili, mora denarja na posodo jemati. Za zaostali davek pa tirja davkovski eksekutor velike obresti, kajti brez ozira na znesek mora zarubljenec prvih 7 dni plačati po 5 kraje, na dan, to da 35 kr.; daljnih 7 dni po 10 kr., znese 70 kr.; toraj za 14 dni 1 gol J. 5 kr. Koliko odstotkov znaša to na leto pri kakih 3 do 4 goldinarjih? Iz vsega tega razvidi se, da je treba zemljišni davek (pa tudi iztirjevanje tega davka) najprej spraviti na boljšo, pravičnejšo pot. (Dal. prih.) List 21 Propad malega kmetijstva in kako mu na pomoč priti. Po spisu Jos. Pečnaka, posestnika v Villa-Triestini. (Dalje.) Več ko preveč je znano, da pri nas zemljišča (ali grunti) dajo o dobrem času in ob ugodnem stanu le po 2, največ po 4 odstotke tega, kar so vredna. To se preračuna po katastru brez ozira na to, da kapital, ki je v zemlji naložen, ne nosi nobenih drugih obresti. Zdaj pa prašam: kje dobi kmet niže vrste posojilo za nizke obresti? Pač je več hranilnic, denarnih založnic (bank) in sploh ustan6v, kjer je denar na p6sodo; more H pa ubogi kmetic nadejati se od takih zavodov pomoči in pa za male obresti? Ne! rečem jaz, kajti če za silo in visoke obresti dobi posojilo, mu to ni nobena prava pomoč, ker s tem obloži le svoje posestvo z novimi davki, z obrestmi, katerih ne more plačevati, katerih posestvo ne d&. Če si pridobi le 4 odstotke od grunta, pač ne more plačevati po 6 ali 12 odstotkov, oderuhu pa še po več. Vsak gospodar je toraj uže naprej pokopan, ako mora denar jemati na p6sodo za više obresti, nego mu zemlja čistega dohodka donašati more. Hranilnice, posojilnice, založnice itd., kakor so zdaj, ne morejo tu nič pomagati, in naj se napravijo kakorkoli, kmetovalcu ne bodo nikdar priležne. Pri takih zavodih velja v prvi vrsti priljubljenost, naklonjenost, drugič pa je v Avstriji tudi denar predrag. V hranilnice vloženi denar mora se razposojevati na gotove in dobre obresti, tisti pa, ki si ga izposodi, mora plačati vse stroške (vknjiženje, izpiske iz zemljisnih knjig, 166 komisije, pa tudi še stroške vodstva posojilničnega in dobiček, katerega hočejo založniki imeti itd.). To je potem drag denar! Zdaj prevdarjajo ministri, državni poslanci, časnikarji, razna društva pripomočke, s katerimi bi se dale nadloge kmetijskega gospodarstva odvrniti. Po mojih mislih sta tu le dva pripomočka, katera pa se morata oba porabiti, če se hoče kaj doseči. Ta dva pripomočka sta: a) Poplačevanje davkov naj se kmetovalcem po-lajša in b) pot odpre, po kateri bi po ceni dobili denarja na posodo. Noben teh pripomočkov ni presilno težaven. Prvič je treba, da se zemljiški davek po pravici vravna, po vseh deželah po pravi meri razdeli v skupnem znesku pa, če ne zniža, vsaj ne zviša. Kar se pa dobivanja denarja poceni tiče, mi je nekoliko spregovoriti. Državnih dolgov imamo na milijarde, to je, na tisoče milijonov, ki so se od leta 1848. pomnožili skoro za tretjino. V tej meri pa so se vekšali davki in novi so se vpeljali in tako so se državni dohodki v tem času zvikšali skoro za Čvetero prejšnjih. A kam so te milijarde šle, je, žalibog, vsakemu znano! Je li narod pri vsem tem državnem gospodarjenji postal bogateji? Ne, izkušnja nam kaže ravno nasprotno. Za gospodarstveno blagostanje, posebno za kmetovalca, višega in nižega, se je celo malo storilo. Auersperg-Lasserjeva vlada se je čudovito malo brigala za propad kmetijskega gospodarstva, ki je ginilo kakor po kugi, pripomočka, zdravila pa ni iskala; prejšnji liberalni večini državnega^ zbora je bil blagor kmetijstva tudi le deveta briga. Ce bi se bili vsaj dolgovi le domd, v Avstriji , delali, ostal bi bil kapital, ostale bi bile obresti pri nas, in tu bi se bilo barantalo z državnimi pismi. Ker so pa večji del denarja zunaj na posodo vzeli, gredo visoke obresti leto za letom v dobrem srebru in zlatu čez mejo naše države, našemu cesarstvu pa manjka zmerom ne le denarja, ampak ono skrbi tudi za tisti kapital, da se boljše naloži, ki bi se zunaj moral oddati po 2 do 3 odstotke ceneje. Na Angleškem je za varno posestvo denarja dovolj, celo za 3 odstotke in še niže. Zakaj bi pri nas v Avstriji kaj tacega ne bilo mogoče? Ce bi se pri nas denar lahko poceni na posodo dobival, bi bilo s kmetijstvom v obče kmalu bolje, kmetovalec bi si brž pomagal iz zadreg, dobil več poguma ter svojo zemljo obdeloval z veseljem; tako pa bi več pridelaval , se boljše in lepše oblačil in tudi obrt-nijstvo bi se pri tem vzdignilo, vlada bi pa dobila ljudstvo, ki bi bilo zmožno, več davkov plačevati. (Konec prihodnjič.) List 23. Propad malega kmetijstva in kako mu na pomoč priti. Po spisu Jos. Pečnaka, posestnika v Villa-Triestini. (Konec.) Ce je država uže denarja na posodo vzela in dolg naložila na rame davkoplačevalcev — zastavivši državne dohodke, zakaj ne bi dala narediti tudi zastavnih bankovcev na grunte (hipoteke) iz tega namena, da bi jih dajala kot posojila na zemljišča malim kmetovalcem? Za kakih 1500 do 2000 milijonov gold. takih zastavnih bankovcev bi zadostovalo, da se tej bedi v okom pride. Take gruntne zastavne bankovce bi moral jemati vsak za pravi denar, kakor sedanje bankovce ali srebro, zlato in krajcarje. Vendar bi moralo biti tako , da te vrste zastavne bankovce izdaja vlada in le takrat, če prosi posojila kdo na zemljišče proti popolni varnosti po zem-ljiščni knjigi. Obresti bi ne smele biti više ko po 2 od sto (kar je v pravi razmeri z dohodki od pridelkov), kajti država bi s tem ne prevzela nobenega poroštva, nobenega bremena, ker taki državni zastavni bankovci na hipoteke bi veljali za navadno, na zemljišče vknjiženo dolžno pismo in ljudje bi jih prav radi jemali za papirni denar. Zemljišče državljana ali deželana bi bilo tu za zalogo, poroštvo varnosti; bilo bi pač zastavljeno, a za male obresti. To bi bila prava pomoč, katero bi kmetovalec lahko dobil s pripomočjo vladino, država in njeni davkoplačevalci pa bi se zelo okrepili. Takemu poštenemu pomnoženju državnih dohodkov bi se najbrž nihče ne upiral, ker bi jih plačeval le tisti posestnik, ki bi vzel na svoje zemljišče posojilo. Zastavni bankovci te vrste bi se morali cen6 narediti, nadzorstvo bi moralo biti čisto priprosto, tudi bi moralo 182 biti lahko in po kratkem potu dobiti denar na posodo, in to bi tudi države ne stalo veliko. Kako bi se do tacega posojila kmetovalcu mogla odpreti lahka in kratka, toraj ceneja pot, to bi moralo vrediti finančno ministerstvo s pomočjo politične gosposke; novih uradov bi za to ne bilo treba, vse bi lahko opravljali dosedanji (kakor centralna državna biagaj-nica, deželne blagajnice, davkarije itd.). Vsaka deželna vlada bi morala prej pozvedeti, koliko denarja bi v deželi treba bilo. Z razposojevanjem bi šlo kaj lahko in naglo. Vsaka davkarija bi dobila knjigo, v katero bi se zapisavala posojila, prejem denarja pa bi potrdila okrajna gosp6ska, občinsko pred-stojništvo in davkarija s podpisom. Dolžnik bi dobil novo davčno knjižico, v kateri so navadnim davkom pripisane v posebnem predalu tudi obresti, ki jih ima od posojila z davki vred vsako leto plačevati in za katere se sme rubiti ravno tako, kakor za davke. Morda bo kdo rekel: potem bomo pa ravno tam, kjer smo uže zdaj. To pa ni res. Svoja dva odstotka bo kmetic rad in točno plačeval, kakih 150 odstotkov pa ne zmore; ti ga spravijo tje, da ga oderuhi izmol-zejo tako, da ne more več plačevati državi. Ce kmetovalec po tem potu dobi pomoči, se bodo stroški kmalu začeli vjemati z dohodki, to pa, kar je do zdaj imel previsokih obresti plačevati pijavkam kmetijstva, oderuhom, bo lahko porabil za zboljšanje zemljišča in svojega gospodarstva. Res, da bi to bilo na škodo hranilnicam, ki bi svojega denarja ne mogle več tako dobro in varno nakladati , toda vlada mora bolj skrbeti za blagostanje i*-davčno zmožnost ljudstva, nego za blagor posameznih delničarjev ali društev, katera hočejo z denarjem dobre kupčije delati.