0R7.S ':...	.'"L,:	'3	V	l
Pofitnlna plflčma * koUtIhI IVI. 1931
iLustROvAn. 6nužinsKi tebniK izhAjA v detritCK
III. leto	V	Ljubljani,	11.	junija	1931	Stev.	24
Junaški kapitan
(I/. knjigo „V izgnanstvu**)
N ii p i s a I V i c t o r 11 u g o
V	noči 17. marca 1870 je kapitan llarvey kakor običajno vozil iz Southamptona v Guer-nc.sey. Megla j«.' ležala nad morjem. Kapitan llarvev je stal na mostiču parnika in oprezno vodil ladjo, zakaj zaradi noči in megle je bil razgled nemogoč. Potniki so spali.
„Normandy“ je bila jako velika in morda najlepša poštna ladja, kar jih je opravljalo službo v [lokavskem prelivu: imela je šest sto ton, dolga je bila dve sto dvajset angleških čevljev, široka pa pet in dvajset: bila je še ,,mlada". kakor pravijo pomorščaki. imela ni niti sedem Irt. Zgradili so jo leta 1863.
Megla se je jela zgoščati. ladja je ravno vozila iz ustja reke Southampton na odprto morje. bila je kakih petnajst milj od rtiča Aiguilles. Vozila je zelo počasi.
ISilo je ob štirih zjutraj.
Tema je bila nepro-dirna. kakor nizek strop je visela nad ladjo: komaj da si razločil vrhove jamborov.
Nič ni tako strašnega kakor taka slepa ladja, ki plove v noč.
Zdajci je vstalo iz megle nekaj črnega, kakor pošastna plavajoča •temna gora sredi pen. vrtajoča si' v temo. To je bila „Mary“, velik parnik, ki
je vozil iz Odese v Grimsbv s 500 ton žita; velikanska hitrost, ogromna teža. „Mary‘' je drvela naravnost v ..Normandijo1'.
Ni ga bilo načina, da bi se preprečilo trčenje, tol i izne-
nada je stopila ladja iz megle, laka srečanja so bliskovita. Nisi še dodobra zagledal, si že mrtev. „Mary“ je plula z vso paro; zaletela se je „Normandiji" v bok in jo razklala.
Sc- nadaljuje* na strani 370
PEKLE Z LILIJAMI (Metro)
4 KBOMIR4 TraFn1 TEDU*
Idealno ženo je imel James E. Hood i/. Kenturkyja v Ameriki, ki ga je zadnjič v Baltimoru povozil avtomobil. V njegovem žepu so dobili list s podpisom njegove žene. Na njem je bilo izdano tole pooblastilo":	..Dovolim	svojemu možu.
da gre kamor hoče. da pije po mili volji in si izbira žensko družbo po lastnem okusu, o katerem vem. da je dober. Življenje je prekratko, da mu ne bi privoščila uživanja. — lili od n Hood o v a."
V	nemški književni reviji ..Die Neue Rundschau" objavlja A. Schaeffer novelo „Mujor“, v kateri je tale pretresljiva epizoda:
Major je služil v Wranglovi pro-fiboljševiški armadi. Nekega dne so privedli predenj nekega boljševika, ki so mu očitali, da vohuni v Wran-glovi armadi za rdeče čete. Mo/, je tajil, da bi bil tisti, za katerega so go imeli. Ker pa so o dotičnem vohunu dognali, da stanuje v bližnji vasi, so si izmislili peklenski načrt: prepeljali so osumljenca v njegovo hišo in gu zvezanega posodili na stol. Nato so spustili k njemu šestletno dekletce, vohunovo hčerko. Komaj je ujetnika zagledala, je planila k njemu in ga pozdravila kot očeta. Tako se je izkazalo, da je obdolženec res vohun, in dve uri nato so ga ustrelili.
Ko je profesor Pieeard srečno pristal iz višav 16.000 metrov ua tirolskem ledeniku, so listi zapisali, da je prvo brzojavko dobil od svoje žene iz Bruslju: javila mu je porod petega otroka...
Med tem se je profesor Pieeard brez nezgode vrnil v Bruselj. Tun: ga je na postaji vsa srečna sprejela njegova žena. Ko jo je mož vprašal, kako je novorojenčku, ga je začudeno pogledala: Kakšen novorojenček? Kaj ne veš, da... nu, da se šele septembra nadejam veselega dogodka? In da smo zdaj šele v maju?
Kaj je odgovoril gospod Pieeard. kronika diskretno zamolči. Drži le to. da profesor ni vedel — kako noj povemo, da ne bo pohujšanja? recimo: kako je z njegovo ženo.
Tisto, kar govore o profesorski raztresenosti, ne bo samo šala — za profesorja Piccarda je bila še posebno nerodna resnica.
Vf
Čim več mangana, tem strastnej-ša je ljubezen. To je dognal profesor Hopkinsove univerze v Ameriki Elmer Mac Colluni: čim več ima kdo v svojem telesu mangana, tem bolj goreče zna ljubiti.
Junaški
Sunek je celo njo ustavil: tudi ona se je poškodovala.
Na „Normandiji" je bilo osem in dvajset mož posadke, ena postrežnica in ena in trideset potnikov, med njimi dvanajst žensk.
Sunek je bil grozen. V trenutku je bilo vse na mostiču, možje, žene, otroci, vsi pol-nagi. brez glave sem in tja tokaje med kričanjem in jokom. Voda je z divjo naglico vdirala. Stroji so zahropli, valovi so jim bili zftlili ogenj pod kotli.
Ladja ni bila z neproduš-nimi predeli zavarovana pred potopitvijo: tudi je bila brez rešilnih pasov.
Visoko vzravnan je stal kapitan llarvev na poveljniškem mostiču.
..Tiho. vsi!" je zavpil. ..Pozor! Čolne v morje. Najprej ženske, nato potniki. Nazadnje posadka. Rešiti je treba šestdeset ljudi."
Rilo jih je ena in šestdeset. toda sebe je pozabil.
Odvezali so čolne. Vse je planilo k njim. Od hlastnega naskoka bi se bili čolni mogli prevrniti. Poročnik Ockle-ford je s tremi možmi zadržal naval ljudi, blaznih od groze. Spali in trenutek nato umreti je strašno.
In spet se je iznad krikov in truščem začul mogočni kapitanov glas in v temi je nastal kratki dvogovor:
..Strojnik l.ocks?"
..Kapetan ?"
..Kako jo s kotlom?"
..V vodi."
..Ogenj?"
„Ugasnil."
..Stroji?"
..Stoje."
In kapitan jo zavpil: ,.Po-roč nik Ockleford?"
Poročnik je odgovoril:
..Tu."
Kapitan je nadaljeval: ..Koliko minut imamo?"
..Dvajset."
..To zadošča." je rekel kapitan. ,.Vkrcajte se po vrsti."
kapitan
..Poročnik Ockleford, imate pištole?"
„Da, kapitan."
..Ustrelite vsakega moškega, ki bi so hotel rešiti prej ko ženske."
Potem je vse utihnilo. Ni-l.č e se ni upiral; ljudje so čutili nad seboj varstvo velikega moža.
Tudi „Mary“ je spustila čolne v morje in pomagala reševati ljudi z ladje, ki jo je sama potopila.
Reševanje je šlo v redu izpod rok in domala brez prerivanja. Kakor vselej pri takih prilikah so se tudi tu pokazali žalostni primeri sebičnosti: videli pa so se takisto zgledi velikodušne požrtvovalnosti.
Ilarvey je hladno stal na svojem kapitanskem mestu, dajal povelja, nadziral in pazil na vse in na vsakogar in mirno vladal nad grozo; zdelo se je. kakor da zapoveduje'. kako naj katastrofa poteka in da se mu priroda pokorava.
Zdajci je kriknil: ..Rešite ('lementa!"
(domeni je bil mornarček. Še otrok.
Ladja je počasi izginjala \ globine morja.
/. \ ročično naglico se je nadaljevalo reševanje: neprestano so švigali čolni med ..Normandijo" in ..Marijo".
..I litite!" je vpil kapitan.
Prednji konec ladje se je jel potapljati, potem pa še zadnji.
Kapitan llarvev je stal pokonci na mostičku, negibno in brez besed, kakor prikovan, se je pogrezal v globino. Skozi zloveščo meglo so videli črno postavo, kako je izginjala v vodo.
Tak je bil konec kapitana I larv eva.
Ni ga pomorščaka Rokovskega preliva, ki bi mu bil enak. Vse življenje je čutil dolžnost biti mož. zato je imel pravico, da umre kot junak.
Kupčija
Nnpisul Jo 11 a n us tlosler
„V stvari T. T. Trimmer," jo oznanil predsednik.
Sodni sluga je stopil ven.
„T. T. Trimmer!"
„Tu!“
Obtoženec je stopil v dvorano. Bil je majhen in okrogel; njegove bodeče oči so nemirno švigale sem in tja. Boke je iztegnil naravnost pred se, ko je naglo krenil proti sodniški mizi in začel:
„Stvar je torej čisto..."
Sodnik ga je prekinil:
..Vaše ime?"
„Tristan Teobald iriin-iner.“
,, Rojeni?"
»Osemindvajsetega ma rca osemnaj stodvainosemdesetega v Berlinu."
»Poklic?"
..T rgovec."
..Gospod Trimmer!" je zdaj začel predsednik listati po aktih. ..Obtoženi ste, da ste konec lanskega leta. kmalu po znanem vlomu v tobačno tovarno, kupili veliko postavko smotk*) od vam neznane osebe, čeprav ste vedeli, ali ste vsaj mogli domnevati, da izvirajo te smotke od vloma. Ali priznate krivdo?"
Obtoženec je s široko kretnjo odklonil.
..Kako neki? Saj vendar ne bom kupoval ukradenega blaga! Ne! Takih stvari Trimmer ne počne!"
»Torej tajite?"
»Da, tajim, gospod sodnik! Pa prav odločno!"
Predsednik meni:
»Povejte, kako se je stvar odigrala."
»Zelo rad! Če gospodo zanima — z velikim veseljem!" je važno začel obtoženec. »Torej. Nekega dne sedim mirno v svoji trgovini. Zdajci se odpro vrata — neki tujec vstopi. Vzame iz ročnega kovčega zabojček smotk in
*) V vsej Nemčiji tobuk ni pod monopolom: -izdelovanje in prodaja tobačnih izdelkov sta popolnoma svobodni. C)]), ur.	>
pravi: Dve sto za tisoč! — Rečem jaz: Dve sto za tisoč? — Reče on: Stane v trgovini dva tisoč. — Rečem jaz: Kako potem samo dve sto? — Reče on: Priložnostni nakup. — Rečem jaz: Sumljivo! — Reče on: i ošleno blago! — Rečem jaz: Kdor verjame! — Reče on: Častna beseda! — Rečem jaz: Na častno besedo kupim! Poda samo za sto petdeset! — Reče on: Sto šestdeset! — Rečem jaz: Velja!"
Obtoženec umolkne.
»To je vse?"
„ l aka je gola resnica, gospod sodnik!"
„ln niste imeli nikakih pomislekov?"
»Zakaj? Saj sem imel njegovo častno besedo!"
Predsednik si je nekaj zabeležil.
»Od kod je neki po vašem možak imel smotke? — Saj ste se vendar morali vprašati, od kod mu blago?"
»To pa ni moja dolžnost, gospod sodnik!" odgovori zvito obtoženec. »Dokažem vam: Če greste danes v trgovino in si kupite blago: ali se boste vselej vprašali, kje je trgovec blago dobil?"
„To je vendar nekaj čisto drugega. Pred vsem so bile smotke globoko pod normalno ceno."
Obtoženec pa se ni dal ugnati.
»ROMA N“ STANE
1 mesec S Din, V* lota 20 Din, 'A leta 40 Din, vse leto 80 Din. Na razpolago Se vse številke. Račun poštne hranilnice v Llubljanl št. 18.393.
Za inozemstvo, na leto:
v Angliji 9 šilingov, Avstriji 14 šilingov. Del-Kiji 14 belg, na Češkoslovaškem 70 kron, v Egiptu pol funta, Franciji 50 frankov, Holandiji S goldinarjev, Italiji 40 lir, Nemčiji 9 mark. Severni Ameriki 2 dolarja. — Za ostalo inozemstvo na leto 120 Din v valuti dotlčne države, pol leta pa 60 Din. — Denar (veljavne jugoslovanske ali tuje bankovce ali Ček) pošljite v lastnem interesu v priporočenem ali pa denarnem pismu.
Posamezne številke:
V Jugoslaviji po 2 Din. Dobo se v trafikah, knjigarnah In kolodvorskih prodajalnah. Kjer ,,Romana" nimajo, zahtevajte, naj ga naroče. Direktna naročila Izvršimo šele po prejemu zneska v bankovcih ali veljavnih znamkah.
V Italiji stanc posamezna številka 80 stotink. Rokopisov ne vračamo. Za odgovor priložite
znamko. — Oglasi po tarifi.
»Cena je nekaj relativnega, gospod sodnij! Zakaj ne l)i prišle tudi poceni smotke na trg? Danes, ko vse govori
o	redukciji cen?"
»Torej pravite, da ste blago v dobri veri kupili?”
»Seveda! V dobri veri — to je prava beseda! V dobri veri sem kupil tistih šest tisoč smotk."
„ln vam niso prišli pomisleki, da stvar vendarle ne bi utegnila biti v redu?"
»Nikaki pomisleki! To lahko s prisego potrdim!"
» lorej ste mislili, da gre za pošteno pridobljeno blago, ki ga smete brez strahu kupiti?"
»Da! Tako sem mislil!"
»To postavko ste res tudi vknjižili v svojih knjigah,” je pripomnil predsednik, »to vsaj nekoliko za vas govori. Po zakonu vas smem obsoditi le tedaj. če ste vede kupili ukradeno blago. Nu, nemogoče ni, da vam ni prišlo na misel, da bi smotke utegnile biti ukradene.
—	Mislim, gospod državni tožilec, da dokazi ne zadoščajo za obtožbo."
Državni tožilec je vstal.
»Ali smem obtoženca nekaj vprašati?"
»Prosim!"
»Obtoženec," se je državni pravdnik obrnil na obtoženca, »koliko tisoč smotk vam je možak ponudil?"
»Deset tisoč!"
»Veste čisto gotovo?"
»Čisto gotovo!"
„ln koliko ste jih kupili?"
»Šest tisoč."
»Samo šest tisoč?" je po-jnislil državni tožilec. »Zakaj samo šest tisoč? Smotke so bile dobre, cena izredno ugodna. Zakaj niste kupili vseh deset tisoč?"
Obtoženec se je zasmejal:
»Veste, gospod državni tožilec, tako zelo pa se le nisem zanesel, da bi jih kupil kar vseh deset tisoč. Mi je bila pa stvar vendarle malo preveč sumljiva."
1 ristan Teobald Trimmer je šele tedaj videl, da se je zarekel, ko mu je državni tožilec prijazno rekel: »Hvala!"
„TRADER HORN“
(KLIC PRAGOZDA)
Dnevnik W. voditelja Metro-Goldwyn-Mayeijeve
Ob ošinili zvečer se je gospoda srečno vrnila z lova in posedla okoli slavnostno okrašene mize. Mi smo se napravili strašno elegantno; kravate, ki so že mesece in mesece počivale v kovčegili, so se spet pojavile na naših ovratnikih, naši obrazi so bili lepo gladko obriti in lasje sveže pomadirani. Večerja je bila sestavljena iz sardin in kozje pečenke — druge divjačine že dolgo nismo dobili pod strel
—	zraven pa krompir in beluš (seveda konserviran), za desert pa mešani kompot, takisto konserviran. Naposled kakopak črna kava.
Po večerji je bila slavnostna predstava v kinu, in sicer smo predvajali ..Bele sence". Vzel sem bil namreč kopijo tega filma s seboj, zakaj in čemu, sam ne vem — morda kot nekak talisman.
Ob koncu predstave sem ponosno sprejel na znanje guvernerjevo zalivalo: ..Bilo je zelo lepo, jako ste mi ustregli!“
Drugo jutro se je guverner s svojim spremstvom poslovil od nas. Slovo je bilo še sve-čanejše od sprejema: dal sem obesiti ameriško zastavo in ker nisem imel na razpolago topov, sem zapovedal ustreliti salut iz slonovih pušk, ki ne počijo dosli manj od topov.
Murchisonski slapovi, 8. julija.
Filmanje krokodilov se mi je naposled vendarle posrečilo!
Malone ves mesec je trajalo to čakanje, in prišli so trenutki, ko sem sam pri sebi premišljal, ali ne bi bilo boljše zapustiti Murchisonske slapove, če ne gre drugače tudi brez krokodilskih slik.
Komaj je guverner odšel, pa je pritekel neki črnec in
S. VanDyka, filmske ekspedicije po Osrednji Afriki
mi javil, du je v krokodilskem močvirju zbrano kakih petdeset prvovrstnih eksemplarjev. Zverine se koljejo za mrtvega povodnega konja, ki sem ga bil ustrelil.
Čeprav bo že noč, kadar pridemo do krokodilskega močvirja, smo se vendar nemil doma odpravili na pot, opremljeni s plamenicami in slepicami.
Nikoli ne pozabim tistega pogleda na krokodilsko ino čvirje. V njem je kar mrgolelo nagnusnih zverin, kamorkoli so posvetile naše svetilj-ke, povsod smo uzrli zlobne rdeče oči teh plazilcev.
Brez pomišljanja smo spustili mrežasto loputnico. Odločili smo se, da ostanemo čez noč na straži. Pritrdili smo svetiljke na loputnice, zažgali velike grmade in porazdelili ob močvirju, posebno pa pri loputnici, črnce s plamenicami v rokah.
Tako smo čakali ob soju luči, ki so razsvetljevale po-zonšče, z revolverji v roki, pripravljeni na napad.
Ob dveh zjutraj je prišla sovražnikova prednja straža
—	velikanski krokodil, ki se je naglo bližal loputnici in so s treskom zadel vanjo. Hvala Bogu, loputnica je naval vzdr-
žala. Ustrelili smo iz revolverjev, toda krogle so se odbile na njegovem oklepu kakor bi bil e iz gumija. Sele ko je eden izmed črncev potisnil zverini plamenico v žrelo, se je sopihaje obrnila.
Poslal sem v taborišče po pomoč, in to se je izkazalo za potrebno; zakaj malo potem, ko je napadla prednja straža, so pritisnile še druge za njo. kar dvajset hkrati. Vselej kadar je liotel sovražnik predreti našo fronto, so se z oglušujočim bobnenjem oglasile naše puške in revolverji.
Ob jutranjem svitu so bili vsi napadi odbiti in noben krokodil ni ušel!
' Lepo, krokodili so bili tu in čakali, toda solnca ni hote-
lo	biti od nikoder. Ves dan je bilo pusto in oblačno, in tako smo morali ostati na straži še drugo noč. Da ne bi ljudi preveč izmučil, sem jih polovico poslal na počitek.
Tudi drugo noč so hoteli krokodili pobegniti, pa še jim spet ni posrečilo.
Posebno nevaren in hud napad smo morali odbiti z orožjem. Pri tem smo ubili dve zveri.
Naposled je vendarle napočilo jutro in z njim solnce. X mrzlično naglico smo šli na delo. Prizor, ki mi ga predpisuje scenario, obstoji v tem, da morata Horn in Renchero, njegov črni tovariš, na begu pred ljudožrci iti čez močvirje, kjer kar mrgoli krokodilov. Po srobotu plezata od veje do veje in prideta tako na drugi breg.
KAKO PA ZDAJ CF.Z? MALONE NEMOGOČ PREHOD CEZ
Murchisonski slap,
SRC E V OKOVIH
R r In a n
N a p i s d l Mirko Brodnik
ta roman je začel izhajati v 9. številki letošnjega letnika ,,R<Jinana“. Današnje nadaljevanje je šestnajsto. Novi naročniki lahko (lobe še vseh prejšnjih petnajst nadaljevanj
Tretji del MLADA MATI
Zasanjal se je. In v misli mu je udarjalo odmevanje konjskih kopit na poledenelem snegu. In zdelo se mu je, kakor bi se to udarjanje iz-preminjalo v razločne, odločne besede ..morda... morda..."
D v a n a j s t d p o g I a v j e
OB BUGU
Pii dni nato so v daljavi zagledali veliko kotlino. Ko so prišli bliže, so videli, da. je to struga velike teke Bilg. Ob njem so sklenili VOzili naprej, dokler ne pridejo do železnice, ki križa reko pri Vozne-sensku. Od tam je bilo, kakor je vedela Nadja povedati, z vlakom samo deset ur do Odese. Toda VozneScnsk je bil še daleč. Po računu Bratlka, ki je moral kot častnik, ki je služil ob nieji. dobro poznati nasprotnikovo zaledje, najmanj še štiri dni.
Ta dan niso nikjer ostali. Ponoči sd počivali v neki obcestni krčmi. Mudilo se jim je napte j.
Pokrajina je bila mirna, časih kakor bi bila izumrla. Nikjer niso srečavali ljudi, ki bi jih bili na potu ovirali. In dolgočasna je bila. Kakor kača se je vlekla v nedogled.
Šele drtigi dah so doživeli neka j, kar jih je malo razvedrilo v tej samoti. Ko so vozili ob rfeki, so V daljavi zagledali majhno vasico, kjer so se ustavili. .Sredi vasi je stala majhna lesena cerkvica in pred njo je bila zbrana kopi-
ca ljudi. Branko se je že prestrašil, da ni v vasi upor, toda izkazalo se je, da je bila le kopica potujočih ciganov, ki sO kar na prostem razkazovali svoje umetnije. Ker je hotel povprašati po poli, je moral stopiti z voza. Obrnil se je riti najbližjega, ki pa ni vedel ničesar povedati. Rekel je samo. naj se obrnejo na nekoga, ki je stal čisto v sprednji vrsti.
Branko se je prerinil tja, loda zgrešil je Svojega moža. Pri tem pa mu je padel pogled na cigana, ki je prav spretno razkazoval svoje čarovnije. Metal je noVce v zrak in jih lovil z usti. Potem je pokazal usta in v ustih novcev ni bilo. Prikazali so se v njegovem hlačnem žepu.
Pri drugem takem poizkusu pa se je čarovniku polomilo. Novca ni bilo ne v ustih ne v žepu. Kakor je siromak obračal žepe. ga ni mogel najti. Na jhujše pa je bilo, da novec ni bil njegov.
Ljudje so začeli mrmrati in lastnik novca, velik hrust, ki ni kazal prav nič prijaznega obraza, je zahteval denar nazaj. Ubogi čarovnik je bil v zadregi. Proseče se je oziral na vse strani, toda prijaznega pogleda ni srečal.
..Kam si skril rubelj?" je silil vanj hrust. ..Ali bi si ga rad prilastil?"
Stopil je korak naprej in hotel pograbiti cigana, taktat pa ga je Branko prijel za ramo.
.,Pustite ga. Jaz vam vrnem rubelj."
Čarovnik je bil rešen. V splošnem presenečen ju je izginil med množico, kakor bi se bil vdrl v tla.
Potem je Branko spet iskal moža. ki bi mu lahko pOvedal,
kako daleč je do železnice, toda nikogar Iii dobil, Ljudje so bili sila nezaupljivi in vsak se je ognil z izgovorom, da ne ve. Nenadoma pa je spet opazil čarovnika, ki se je od nekod vzel. kakor bi bil zrasel iz tal.
.,Kj e sle bili?"
Čarovnik se je zasmejal. „Na varnem. Pod vašim vozom. „ Potem seje zresnil. ..Veliko uslugo ste mi napravili. Hvala!"
.^Malenkost," je ugovarjal Branko.
„Ne, ni bila malenkost," je resno odkimal cigan," čep rti v morda tako mislite. Zaradi piškavega rublja bi me bili znali ubiti. Ne poznate jih."
Branko je odmahnil z roko.
..Pustimo to. Ni vredno besed. Kako se vam je moglo izjaloviti?"
..Ne vem. Nekdo mi je moral novec izmakniti. Najbrž mi je zaradi nepazljivosti zdrknil na tla in ga je nekdo mi)0 pobral."
Branko je hotel obrnili besedo na pot, toda ni mu bilo treba. Cigari se je sam oglasil:
„Kam pa sle namenjeni? \ idi se mi; da se vam zelo mudi."
„Proti Odesi. Ali imate od ondod kake vesti? Vi zveste take reči dosti prej kakor drugi."
i,Iz Odese? I)a," je pritrdil in malo pomislil, „čul sem, da tam ni več tako mirho. Mornarji so se uprli."
Branko se je zdrznil.
..Ali bomo še lahko prišli tja? Kako je z železnico?"
..Predvčerajšnjim smo se vozili z njo. Takrat je bilo še vse mirno. Kazen ujetnikov iliso nikogar preiskovali."
..Bazen ujetnikov?" Branku je postalo vroče, toda pre-
gnal je strah. Če ga la cigan ni spoznal za tujca, ga tudi lani doli ne bodo.
„ln kako daleč je do železnice?"
„Včeraj zjutraj smo bili v Voznesensku, pa smo vozili sem precej počasi. Če imate izpočite konje in takoj odidete. utegnete biti ob treli zjutraj tam. Ob štirih pelje prvi jutranji vlak proti Odesi."
„Potem moramo takoj pognali. Pol je dolga."
Počaka j te še malo." se je nenadoma oglasil cigan.
Jel je nekaj šariti po svojem umazanem suknjiču in privlekel iz njega majhen lesen kipec. Stisnil ga je Branku v roko.
..Spravite ga. prav vam utegne priti. Bogve ka j se vam še lahko zgodi, kaj vam ostane. če ne boste mogli priti do Odese? Beg nazaj, po širni Rusiji, morda vas pot zanese celo v Sibirijo. In tam vam bo naš svrli znak dobro služil. Povedal bo vsakemu ciganu, da ste enemu izmed nas napravili nekaj dobrega in da sl c' postali njegov pobratim. In vsakdo kdor ga bo videl, vam bo pomagal kakor bratu, če boste pomoči potrebni. Bolje vam utegne služiti kakor potni lisi. posebno v teh hudih časih, ko človek nikjer ni varen življenja.
Povedati vam moram, da je ni družbe, ki bi bila bolje urejena kakor ciganska. Razume-
li	boste to. če pomislite, kako delajo ljudje z nami... To je naša obramba proti njim. In verno tudi ceniti zasluge listili redkih, ki nam pomorejo. Ni ga cigana, ki vam ne bi odstopil svoje postelje, če vidi ta znak."
Branko mu je molče stisnil roko.
.,11 vala vam." mu je dejal. Ciganove besede so zbudile v njem nove dvome in nove upe. Potem ga je vprašal, ali mu lahko s čim pomaga.
..Ne." je kratko rekel cigan. ..Ne bi hotel izrabljati vaše dobrotljivosti. Zdravstvu/te!"
TVORNICA CIKORIJI
OKUSNA IN ZDRAVA KOLINSKA KAVA!
Branko je med tem skočil na voz in Janez je pognal, kmalu je izginila vasica za njim. Spet je vstajala pred njimi širna planjava, ki jo je delila široka struga reke.
T r i n a j s t o p o g I a v j e PROTI JUGU
Noč je bila svetla in mesec je belil pokrajino, da se je prav dobro videla cesta, ki je vodila proti jugovzhodu. Našim beguncem je lo zelo olajšalo pot, ker jim ni bilo treba iskali sledov in paziti, da ne zaidejo. In razen tega jim je bila vodnik reka, ki je srebrno žarela v mesečini. Na njenih valovih se je zbiral mesec kakor bi bil živ. Mraz je nekoliko pojenjava!. Videlo se je, cla so bliže juga.
Že. kmalu po polnoči so na obzorju zagledali soj, kakor od ognja. To je moral biti Vaznesensk! Tam vozi železnica. ki jih popelje še bolj na jug in bliže domovini.
Poročniku je jelo burneje utripati srce, ko je pomislil,
cla sc' mu morda le posreči doseči to, po čemer hrepeni njegovo srce. Janeza pa je zaskrbelo zaradi Nadje. Kaj misli ona? Še nič ni rekla, kaj bo ko pridejo čez mejo. Ali ima morda kje sorodnike, ki bodo poskrbeli zanjo in ji dali za~ vetja? In kaj bo z Miljo, ki se jim je pridružil? Kaj bo on počel v tujini?
Toda Milja se najbrž ni ubijal s takimi mislimi. Nekaj kakor prikrito veselje mu je žarelo z obraza, in tega veselja nič ni moglo pregnati. Ne mraz, ne dolgočasnost vožnje, ki je postajala časih kar obupna. Kant je bil neprestano vesel iu žvižgal sedeč zadaj v kolu voza na senu, kjer sta bila Branko in Janez dobila Nacijo.
Deklica je postajala čedalje bolj molčeča. Videla je, da poročnika in njegovega slugo more težke misli. Vedela je, cla Branko trpi v njeni družbi. ker ve. cla ga ljubi, vedela je. da trpi tudi Janez, čeprav je srečen v njeni bližini. In vse to jo je navdajalo z neko žalostjo, tla se je nehote jela povpraševati, kako se je mogla takrat odločiti, da je šla z njima. Potem pa se je vselej spomnila tistega Irenutka odločitve. Zavedla se je. cla ne bi bila šla. če ji ne bi bil velel skriven glas, ki je vladal nad n jo in ki se mu ni mogla upreti. Vedela je, prepričana je bila. da jo je usoda poslala zato sem, cla jima pomaga, cla ju reši iz nesreče, ki preži nanju in ki ni vedela o njej. k je sc skriva in v čem obstoji. Samo (a vera jo je držala pokoncu, cla se je ni lotil obup.
Sveteči se kazalci na Brankovi uri so kazali eno ponoči. Svetloba na obzor ju, ki je prihajala od mesta, je postajala čedalje jasnejša. Zdelo se jim je, da že razloči jo nekatere svetiljke. Strmeli so v daljo s strahom in upom, kakor bi stali pred zastorom usode in se ga bali odgrniti. V noč so peketala konjska kopita in drobci ledenega snega so pod njimi leteli na vse strani.
Oh dveh je voz drvel mimo prvih hiš, ki so bile zavite v temo in se odražale v noč kakor veliki črni zaboji brez življenja. Potem je prihajalo vse več luči. Ulice so se razširile in preden so se zavedli, so že vozili mimo velikega trga.
Vse polno ljudi je bilo na ulicah. To življenje jih je presenetilo, saj ga niso bili vajeni. Življenje v mestecu, kjer so dobili Mitjo, je bilo v primeri s tem vrvenjem vaško. Janez je moral konje skoraj ustaviti, da se je preril skozi goste množice. Pri tem ji ujel mimogrede nekaj besed. ki so ga navdale s skrbjo. Slišal je med drugim tudi. da imajo rdeči Odeso v rokah in da mislijo prodirati v smeri železnice proti Voznesensku. \ endai pa nihče ni prav vedel. ali je to res. ali ne. Prebivalstvo je bilo razburjeno in v strahu, ne vedoč, kaj naj stori. Prv i begunci so se že selili iz mesta, da jih ne preseneti napad. V manjših ulicah so kar na cesti goreli veliki ognji in ob njih so videli mrke obraze, ki so morali navdati človeka z grozo.
Na nekem ovinku je Branko ustavil in poklical k sebi paglavca, ki je bil bos v tem mrazu. Dal mu je srebrn rubelj in ga v prašal, kje je postaja. Meni nič tebi nič je skoči! fant na srednjega konja in ga pognal. Dobrih deset minut nato se je voz sunkoma ustavil. Obstali so pred velikim, lepo razsvetljenim poslopjem.
Janez je skočil naprej in hotel vprašati glede vlakov in voznih listkov. Tu pa je naletel na skoraj nepremagljive ovire. Velika veža. kjer so se zbrali potniki, je bila tako polna, da se ni mogel preriniti do prvega okenca, kjer so prodajali listke. Moral se je postaviti v dolgo kačo potnikov in potrpežljivo čakati. Imel je srečo. Drugi za njim je že moral oditi praznih rok. ker je bil'vlak že prenapolnjen.
Zdaj je nastalo drugo vprašanje. Kam z vozom in konjič
0 stvareh, ki so jih imeli s seboj, so bili prepričani, da bodo razen nekaterih malenkosti lahko vse porabili. Toda voz in konjič Da bi oboje pustili tu prvemu, ki pride in vzame, se jim je zdelo škoda. Prodali bi jih. toda komu?
1 u se je moral spet izkazati Mitja. Sam zlomek vedi odkod je privlekel nekega trgovca, ki je oboje kupil in še dobro plačal. Tako so se rešili glavni' skrbi. Potem so morali iti mimo straže. Imeli so srečo. Zaradi velikega navala se nihče ni zmenil zanje. Branko in Janez sta se bala. da se morebiti ne izdasta. Paziti sta morala na vsak korak, na vsako kretnjo.
Po dvournem čakanju so vendar čuli v daljavi žvižganje vlaka. Žvižganje je prihajalo čedalje bliže in kmalu je v lak obstal. Vse je bilo že polno. Kje bodo sedeli, kam bodo spravili svoje stvari? Čeprav so vzeli le najpotrebnejše. se je vendar toliko nabralo. da so imeli vsi polne roke. Branko je hitro obletel dolgo vrsto vagonov. Končno je le v nekem kupeju našel nekaj prostora.
In potem spet čakanje, ki jih je ubijalo. Molčali so, poslušali. kdaj začujejo znak za odhod, toda znaka ni bilo. Kar strpeti niso mogli.
Ko so stopili v vagon, je bilo v njem še nekaj prostora. Počasi se je tudi ta prostor tako napolnil, da je nastala gneča. Niti enega veselega obraza ni bilo videti, niti enega nasmeška. Vse je bilo resno in zamišljeno in to razpoloženje je postajalo čedalje močnejše. Če ne bi bil takrat sprevodnik zažvižgal za odhod. bog ve kaj bi bili naredili nestrpni ljudje? Branku seje zjasnil obraz. Škripanje koles se mu je zdelo kakor peSem, kakor povabilo iz daljine, od doma. Preden so se zavedli, je vlak že sopihal mimo predmestnih hiš.
V	vagonu je bilo prijetno. Zakurjeno je bilo dobro, toda gorela je le ena luč. Po dolgem času so vendar lahko spet odložili kožuhe in sneli kučme. Nadja je od nekod privlekla majhno zrcalce in se jela v njem ogledovati. Razčesala si je lase in jih potem spletla v debelo kito. Janez jo je molče opazoval. Potem je dobil Branko zrcalce. Kar samega sebe se je ustrašil, ko se je videl v njem. Štirinajst dni se že ni oblil in temu podoben je bil tudi njegov obraz. Janez je bil za spoznanje boljši. Ni mu še tako rasla brada in na gradu je bil našel staro britev. ki se je z njo za silo obril. Spomnil se je, da je (o britev vzel s seboj, samo pozabil je, kam jo je del.
Ko je Nadja videla, kako je Branko v zadregi, se je zasmejala. Čeprav so vsi čutili, kako resni so časi. jih je vendar za trenutek prevzela veselost. Vprašala ga je. ali si misli pustiti brado rasti.
..Zakaj ne?" se je nasmehnil. ..Kaj se mi ne poda?"
Prosil jo je, da mu je posodila škarjice, da bi si z njimi brado obrezal. Dala mu jih je. ko pa je videla, kako jih nerodno drži v roki. mu jih je spet vzela in se sama lotila tega dela. Časih ji je roka malo zadrhtela, naposled pa se ji je le posrečilo, da mu jo je vsaj za silo porezala.
Veselo se ji je zahvalil, ko se je spet pogledal v zrcalce.
„Kdo bo zdaj rekel, da nisem Rus?" je vprašal.
« Vlak je hitel proti jugu. Mimo okna so letele goste iskre kakor tanki križajoči se ognjeni trakovi. Počasi je postalo v vagonu vse tiho. Trud-nost je prevzela vse potnike. Nadja se je naslonila v kot in si zagrnila obraz s kožuhom. Kmalu je zaspala. Malo nato je spal tudi že Branko. Budna sta ostala samo Janez in Mitja.
Mladega Rusa veselost ni minula. Prioovedoval je Janezu zgodbo svojega življenja.
Štirinajsto poglavje MITJEVA ZGODBA
..Dolgo je že kar nimam več staršev," je pripovedoval Mitja. „Mati mi je umrla, ko sem bil še čislo majhen. Komaj se je še spomnim. Samo io vem, da je bila zelo dobra z mano. Oče je bil uradnik, (oda ko je izbruhnila vojna, je moral iti na fronto in je kmalu padel. To je bilo takoj v začetku vojne. Takrat sem še hodil v šolo. Stanoval sem pri neki teti, kjer se mi ni dobro godilo. Toda ne v mestu, kjer ste me dobili, ne, bilo je na kmetih, daleč zunaj v neki vasici.
V	šolo sem hodil rad, toda zaprli so jo pred dvema letoma. Učitelj je moral iti na bojišče, stari pop pa. ki nas je učil verouk, je umrl. Novi, ki so nam ga poslali, se ni hotel ukvarjati z otroki. Pako je bilo konec mojega šolanja in začela se je prostost, ki mi je razen tete ni nihče omejeval.
Nekoč pa sem napravil neumnost. Bilo je pozimi in drsali smo se. Jaz sem bil toliko predrzeh, da sem šel na led. ki je bil še pretanek. Vendar sem imel srečo in se mi ni nič zgodilo. Ko sem bil čez, sem se začel seveda norčevati iz drugih, ki se fiiso upali iti za metioj. Tako je prišlo, da se je končno ojunačil sin nekega bogataša in se zagnal na led. Do srede je srečno prišel. Tam je led začel pokati. Konec je bil, da se mu je vdrlo in komaj sem še toliko utegnil, da sem skočil za njim in ga potegnil iz ledene vode, preden ga je odnesla. Lahko si mislite, kaj je bilo potem! Komaj je bil zunaj, že zaslišim glas njegovega očeta, ki ga je lcli-cal. Naglo se skrijem in prisluškujem. Vjel sem samo to, da je klel in vpil. Ko sem jel bežati proti domu, je klical za menoj, da mi že navije ušesa, da pove moji teti in še marsikaj. Tega sem se ustrašil, zakaj moja teta je bila strašna kadar se je razjezila. Kakor zmaj je pihali...*1
Sam se je Zasmejal tej primeri in potem nadaljeval:
„Tako je prišlo, da sem pobegnil od nje. Še preden je mogel lantov oče priti k njej in ji povedati, kaj se je zgodilo, sem že pobral svoje cunje in ižftinil. Tri dni sem hodil peš. Poznal sem pot v mesto in sklenil sem jo mahniti tja. Ponoči sem hodil, podnevi pa sem poiskal kak senik in se zaril V seno, da me ni zeblo. Tako sem vse dneve prespal. Neko jutro sem prišel v mesto.
Lačen sem bil. da se je kar vame videlo. Na poti sem še kdaj srečal človeka, ki mi je podaril kako malenkost, da nisem od lakote umrl, v mestu pa je bilo težje. Čul sem, da me iščejo, 'l eta je najbrž obvestila orožništvo, da sem ušel. in iskali so nie povsod. Ker mi je življenje v mestu in prostost dosti bolj ugajalo kakor puščoba v tistem malem vaškem gnezdu, sem rajši pazil, da me niso dobili. In postal sem potepuh."
Zasmejal se je.
Janez se mu je čudil. Od petnajstletnega fanta, ki ga je poznal samo z vesele strani, ni pričakoval takih resnih besed in takega zbranega pripovedovanja.
Tedaj se je Mitja spet oglasil.
„Da. potepuh sem postal. Poiskal sem si družbo nekaterih fantov, ki so bili kakor jaz, in skupaj smo se tolkli skozi življenje. Stanovali smo, kjer smo našli kaj primernega. Časih po zapuščenih hišah, ki jih v mestu ni manjkalo, časih kje drugje, kakor je na-
riefclo. Živeli prav tako. Kadar smo morali, snlo delali, kadar ni bilo treba. iie.
Potem so počasi pozabili name in lahko sem se na cesti pokazal, ne da bi se mi bilo treba bati. da me orožniki primejo in odvedejo nazaj k teti. Nu, mislim, da tudi ona ni preveč žalovala za rtienoj. Morda je bila eedo vesela, da se je iznebila skrbi za mehe.
Nihče nas ni mogel ugnati. Delali smo neumnosti, kjer smo le mogli. Z drugimi otroki se nismo dosti družili. Ni nam bilo mnogo do tega že zato ne, ker so matere svarile svoje otroke pred nami. Bog-ve zakaj.
Napravili smo sto neumnosti/4
In tako niu je povedal vse do dne, ko se je srečal z n jimi in so ga vzeli s seboj.
Vlak jc drvel v noč. Skora j vsi potniki v vagonu so že spali. Tudi Janeza je objel spanec. Samo Mitja je Ostal buden, kakor mu sploh ne bi bilo do spanja. Vstal je in stopil k oknu. Zunaj je bilo temno. Ura je bila komaj pol šestih zjutraj.
Vesel je bil. Vsak trenutek, ki ga je oddaljeval odtod, mil je bil drag. Zavedal se je, da je to prvi korak v pravo življenje, ki si ga je zmeraj želel. Čeprav mesto ni bilo njegov doni. čeprav je v njem vsak dan doživel kaj novega, vendar tam ni bil zadovoljen. Zmeraj je hrepenel po tem, da bi šel v daljni svet, sanjaril je o tem. in zdaj je prišel trenutek. ko se m u ta žel ja izpolni. V daljni svet pojde...
Velik razpis nagrad
priobčimo
v prihodnji številki!
Tekmovanja za te nagrade se bodo lahko udeležili vsi čitatelji in naročniki „Romana“ z enakimi nadami na uspeli.
mmm
Dober tek
Mojzes jadrno hiti v lekarno.
„Gospod lekarnar, meni ni dobro, v trebuhu me ščiplje in bode, dajte mi kak recept!"
„Evo vam želodčnili kapljic, (o vam bo gotovo pomagalo."
„ln koliko stanejo''"
„Deset dinarjev."
„Jojinene — toliko? Deset dinarjev pa tako majhna stekleni-čica? Gospod magister, ali mi ne bi mogli dati že rabljenih kapljic za polovično ceno?"
*
Jaka je imel zelo prepirljivo ženo. Ko je ležal na smrtni postelji, jo je prosil, naj mu napravi poslednjo uslugo in naj se obleče v svoja naj lepša oblačila in nakiti z vsem, kar ima lepega in dragocenega.
Žena mu izjemoma ni oporekala iu seje oblekla po želji umirajočega moža. Ko je tako stopila predenj, je mož rekel z že pojemajočim glasom:
..Poglej, angel smrti — kaj še hočeš od mene? Ali ti ni moja žena bolj všeč od mene? Vzemi jo in pusti mene v miru!"
Kje si izbira ljubice
Že od nekdaj so gledališki ravnatelji na glasu, da so radi ljubeznivi z igralkami, ki so pri njih v službi. Sredi preteklega stoletja so Parižani nekega dne zagledali na vratih direkeijske pisarne velikega gledališču tale listič:
„Vsako približevanje ravnatelju je čisto odveč. Odločen je namreč, da si svoje ljubice ne bo izbiral med svojini osobjem."
Oprezno
Zdravnik: „Mislim, da sem vas srečno spravil iz najhujšega. Kako se zdaj počutite?11
Bolnik: ..Prav dobro, gospod doktor! Dosti bolj sem pri inoči. Prosil bi le račun."
Zdravnik: „Ne — toliko pa še niste pri moči!"
Nevarno ime
Znameniti dunajski zdravnik za ženske bolezni Burnih je bil nekega večera v družbi skoraj samih višjih oficirjev. Pri tem je prišlo do tegale predstavljanja:
..Dovolite:	moje	ime topniški
general pl. SchvVerdfeger."
„Bumm!“
..Topniški general pl. Schvverdfe-ger!“
„Bumm, Biunm!"
..Topniški general pl. Scliucrd-fegerf
„Bumm, Bimmi, Biimm!"
Takrat je posegel vmes gostitelj in preprečil eksplozijo duhov.
M o r a
„Hudi časi se nam obetajo!”
„Res — snoči se mi je sanjalo, da sem dobil delo!11
Gobezdavost
Farmarji v Zupadni Ameriki so na glasu molčečih ljudi.
Nekega večera sede trije v puščavi okoli ognja. Vsi molče globoko in dolgo. Zdajci pa eden izmed njih prisluhne.
„Pes laja!" reče.
Nato nastane spet globoka tišina. Več ur ne zine nihče besedi-
Nckaj tednov nato se tovariši spet dobe. In molče globoko in dolgo. Naposled vpraša drugi farmar:
„Kje laja pes?"
Nakar zavlada grobna tišina. --------
Čez nekaj tednov se je trojica spet dobila. Ko povečerjajo, vstane tretji, pograbi puško in klobuk in se poslovi:
..Vidva mi preveč gobezdata."
In gre.
Med zakoncema
„Moj prvi mož je imel stokrat • več soli v glavi kakor ti,“ gostoli žena.
..Kakopak!" se raztogoti mož. „Zakaj te je pa potem vzel kakor jaz!"
Pijanec
..Vstanite! Kaj pa lezete po vseli štirih? Ali ste kaj izgubili?"
„Da, gospod straž... hk... stražnik. Ravno... hk... ravnotežje!"
Žalni govor
Ahacu Brtonclju je umrla žena. Drugi dan se pri njem oglasi lepo v črno oblečen gospod.
„Moje ime je Jonatan Piskernik. Moj poklic: govornik pri po grebih."
Ahac ne najde besed.
„če želite, boni imel žalni govor za vašo pokojno ženo. Za 500 Din vam spustim tuk govor — kaj bi govoril: še sam bom jokal. Pevski zbor bo jokal. Grobarji bodo jokali. Pogrebci bodo jokali. Vse bo jokalo. Prekrasno."
Ahac se je med tem že opomogel.
,,1-lm... 500 Din — ali se vam ue zdi malo preveč?"
»Napravim vam tudi za 400 Din. Seveda j a z potem ne boni jokal. Drugače pa ostane vse neizprenie-njeno."
,,'1’udi 41)0 Din mi je veliko. Ali ne bi šlo ceneje?"
„Seveda gre. Deniva, 300 Din. Sicer bodo tedaj jokali samo pevski zbor in pogrebci — pa že gre."
„Več ko 100 Din ne morem dati," meni Ahac.
„Tudi za 100 Diu se da napraviti. Joda opozorim vas: takrat bo moj govor že domala humorist ieen."
Kaj ga moti
V	Španiji proslave letos stoto obletnico rojstva Canove, znamenitega zgodovinarja, politika, pisatelja, esejista iu pesnika. Nekega dne pride k njemu markiza de B., da ga prosi priporočilu za nekega svojega prijatelju. Ko se potem poslovi, se opraviči, da ga je motila.
„Ne, mudame." je galantno odgovoril Canova, „če ženska kaj od mene zahteva, me nikoli ne moti. Moti me le, če mi kaj odreče!"
Pri izpitu
Profesor „katere zobe dobimo nazadnje?"
Dijak:	Umetne,	gospod	profe-
sor!"
..Tako mlad. pa že kadiš. Rad bi bil tvoj oče! „Nič lažjega — mati je vdova!"
ci\
Ali naj jemo meso?
Z moralno - etičnega stališča nekatere verske skupine prepovedujejo uživanje mesa. Vegetarijanci se tudi štejejo med boljše ljudi, kotne jedo mesa in ne ubijajo živali.
Toda v vojni, ko je bila poraba mesa zmanjšana na minimum in smo bili prisiljeni živeti skoraj izključno ob rastlinski hrani, smo doživeli popoln polom teh nazorov. Vse je bilo preslabo hranjeno. Manjkalo je mesa.
Poželenje po mesu si laliko razlagamo in obenem z njim veliko porabo mesa. Dobro kuhano ali pečeno meso je okusno, hitreje pripravljeno kakor druge jedi in že manjša količina zadošča, da se človek nasiti za dalj časa. Kazen tega pa je meso laglje prebavljivo, biološko več vredno kakor druga hrana in daje več toplotnih kalorij, kar je za človeški organizem najvažnejše.
Pomisliti je tudi treba, da je poraba mesa važen faktor v narodnem gospodarstvu, saj je eden glavnih virov kmetovega zaslužka. Kaj bi drugače kmet napravil s senom, deteljo in drugimi živalskimi hranivi, ki se šele \ živalskem telesu izpre-mene v beljakovine? Te so človeku neobhodno potrebne. Drugega načina dovajanja v človeško telo kakor z uživanjem inesa ne poznamo.
Pri vseh teh dobrotah mesa pa moramo vendar paziti, da ga uživamo v primernih množinah. Ker je okusno in sočno, ga človek dostikrat zaužije preveč. Odrasel človek potrebuje na dan 60—70 gramov beljakovin. Kar je več, škoduje. Preobilno uživanje mesa je vzrok številnim boleznim.
Najbolje je živeti po zlati sredi med rastlinsko in živalsko hrano.
Črna obleka
se trdovratno drži, čeprav jo hočejo z vsemi mogočimi argumenti izpodriniti. Eden teh argumentov, gotovo najtehtnejši, je ta, da ustvarja črnina pri ženski, ki jo nosi, in tudi pri tistih, ki jo gledajo, neveselo razpoloženje.
Po drugi strani pa velja priznati, da je za nekatere prilike črna barva tako rekoč nenadomestljiva. Tako n. pr. v salonu, pri popoldanskih obiskih in drugih družabnih obveznostih. Tudi je praktična kakor nobena druga barva, ker se madeži na njej tako zelo ne vidijo.
Za črno se posebno ogrevajo dame srednjih let, zakaj znano je,
da žive barve ženske postarajo, kadar je prva mladost že odcvetela.
Črna obleka nikakor ni treba, da bi žalno učinkovala. Za vedro noto poskrbi belo in barvasto perilo: posebno modra, rožna in zelena barva se kaj lepo skladajo s črno.
Črne obleke se izdelujejo iz vseli mogočih tkanin. Najbolj pridejo v poštev krepi:	kitajski, maroški in
satinski krep. Za zvečer je črna barva priporočljiva zlasti za one, ki ne razpolagajo s tolikimi sredstvi, da bi si lahko nabavile več oblek. Posebno elegantni so žoržetski in satinski krep in muselin: dostikrat celo boljši od barvastih toalet, po-sebno v kombinacijah s čipkami. Za učinkovit kontrast poskrbe barvaste cvetice in živobarven nakit za vratom.
Če se nos sveti
Bleščeč nos je strah in groza naših deklet in žen. Prej, ko sb ženske še nosile tenčico čez obraz, so strokovnjaki trdili, da je to bilo vzrok neprijetnemu lesku. Zdaj, ko so tenčice hvala Bogu izginile, skrbi za iluzijo puder. Toda puder se spraši, in čim bolj nos pudraš, mažeš in drgneš, s tem živejšimi bar-vumi se potem to početje maščuje.
Kako pa pridemo temu usodnemu lesku do živega? Zelo preprosto: z mastjo! Toda Bog ne daj, da bi se takrat namazala, ko greš ven. Preden ležeš snat, si z dobro kremo namaži ves obraz z nosom vred. nato si ga rahlo zmasiraj, otri tol-ščo z mehko krpo in se umij * hladno vodo. Tudi če si trudna, tega ne opusti — uko ti je do lepe vnn-njosti.
Tako izgleda terpentinovo milo
GAZELA
ki ga danes z uspehom uporablja na sto-tisoče gospodinj!
Koža potrebuje vsakdanjo hrano. če se ravnaš po našem receptu, bodo izginile velike znojnice, nos se ti bo prestal svetiti, tudi na vnanji strani lehti in meč bo izginila nečista koža in do pozne starosti si boš ohranila lepo polt brez gub.
Čisto pogrešno je večkrat na dan umivati obraz z vodo ali alkoholom, da odpraviš prali in se iznebiš odvisne tolšče. Tolščo pobijaš s tolščo, to je kremo. Tako postane koža mehka in voljna.
Za vitko linijo
Vitka linija je moda, kaj hočemo:	1 Ja je obenem tudi zdrava,
pride pri zenskem svetu šele v drugi vrsii ' poštev. iNaj že l>o kakor noče: vprašanje je, kako dobiti in on,raniti vitkost.
Krvo je kakopak hrana. Premotile ženske se morajo rade ali nerade odločiti za to, (ta ne l>odo jedle preveč in ne pretečnUi jedi. n. le-tem spadajo taka hraniva, ki vsebujejo	ali več sladkorju, me-
du, surovega masla, kruha in peciva v kakršnikoli obliki. Priporočljive pa so jedi s 75 do 95!/« vode, kakor n. pr. solata, sveže sočivje, sadje, mleko, jajca in meso. Tudi krompir, čeprav toliko govore proti njemu: glavno je le, cla ga ne poješ več ko četrt kile na dan. V njem je namreč 80% vode, med tem ko je je v kruhu le -10%.
Ljudje, ki se rudi rede, naj ne pojedo več ko 10 dek kruha na dan; pred vsem pa naj se ogibajo sladkorja, praženega kruha in posušenega sočivja. Pri taki dijeti izgubiš do 30 dek teže na teden, še bolje pa je, če istočasno tudi telovadiš in gojiš šport.
Krompirjev kruh.
P o t r e b š č i n e : 'A kg moke, 8 dkg musti, lOdkg sladkorja, I celo jajce, 1 žlica rumu, % 1 mleka, 2 krompirja, sol, limonovi olupi, IH zavojčka Dr. Oetkerjevega pecilnega praška in rozine.
P r ip r a v a : Moka, mast, sladkor, celo jajce ali rumenjak, mleko, krompirja, sol, limonovi olupi, pecilni prašek, rum in rozine se na deski jako dolgo in trdno mesijo in nato v obliki hlebu ali štruce v zmu-ščenem modlu pri dobrem ognju spečejo. Zntes se more speči tudi na pločevini in poprej namazati z beljakom.
Pri revmatizmu v glavi, ledjih, plečih, živčnih bolečinah v kolkih, usedu (Hexenschuss) se uporablja naravna „Franz Josefova voda“ z
velikim pridom pri vsakdanjem izpiranju prebavnega kanala. Univerzitetne klinike izpričujejo, da je
„Franz Josefova voda“ posebno v srednjih letih in starostni dobi, izborno čistilno sredstvo za želodec in čreva. „Franz Josefova grenčica" se dobiva pri vseh lekarnah, drogerijah in špecerijskih trgovinah.
Urejuje Boris Rihteršič
Dve slo ščurkov in osem dresiranih levov.
„Property man" je vodja oddelka, ki skrbi za vse predmete, katere v kakem filmu potrebujejo. ,1’rop", kakor 11111 kratko pravijo, mora preskrbeti vse mogoče in nemogoče reči, ki jih režiser zahteva. Pri Metro-Gold\vynu imu to hvaležno nalogo Joe Macdonald. Če ta začne pripovedovati o stvareh, ki jih mora časih dobiti, vam lahko govori cele ure.
V	začetku, pravi, sem kar debelo gledal, kadar je režiser zahteval kako neumnost. Toda debelega gledanja sem se kmalu odvadil. Zavedel sem se. da v mojem 1 oklicu nobena stvar ni neumnost. Tudi ni nič nemogočega. Zadnjič se mi je zgodilo, da sem moral priskrbeti dve sto velikih ščurkov. Potrebovali so jih za film, ki se je godil v ietnišnici. Dolgo smo iskali in nismo mogli ničesar najti. Končno smo odkrili neko zakotno gostilno, kjer smo slutili, da bo te robe dovolj. Gostilničar je seveda tajil in se pridušal, du ščurkov suloli ne pozna. toda ko so 11111 obljubili za nagrado znesek, ki je bil večji kakor stane deset kosil, se je le vdal. Ob-
ljubil nam je, da nam drugo jutro ob sedmih prinese zahtevanih dve sto ščurkov.
Ob sedmih zjutraj je pozvonil zvonec na vratih moje pisarne. „Tu so," je rekel gostilničar ponosno. „Kakih petdeset vam jih dam povrh!" Kdo pa popiše naše presenečenje, ko smo videli, da so vsi ščurki mrtvi! Možakar je škatlo zaprl in na ščurke natresel nekaj praškov zoper golazen, da bi jih omamil. Teh praškov pa je bilo preveč. Zdaj sem moral iti sam z. vsemi svojimi uradniki na nov lov; ob devetih, ko smo začeli snemati prizor s ščurki, smo jih imeli srečno v seli dve sto iu še nekaj za rezervo.
Ko je Cecil de Milic delal film „iMndum Satan", je potreboval osem levov, ki bi morali biti tako dresirani, da bi se igrali z žogami. V nekaj dneh smo leve dobili, l odaj kaj se je zgodilo? I.evom je igranje z žogami tako ugajalo, da po eni uri ni bila nobena žoga več cela. I11 zdaj smo morali v treh urah dobiti nove žoge iste velikosti in iste barve.
Prav isti Cecil de Milic je nekoč potreboval kanarčke, ki se na ukaz kopljejo. Tu se hvala Bogu ni tako mudilo. Čez teden dni smo odkrili neko gospo, ki je dresirala kanarčke, in ona nam je s to robo lahko postregla.
I11 potem koliko drugih reči, cele sobe, ladje, v rtove, hiše, opravo, kosila, večerje, vse mora preskrbeti ubogi „prop“. Biti mora mož, ki najde v se, česar si kateri režiser zaželi. ne more in ne sme pa nikdar najti česar si sam želi, — miru.
Filmski drobiž.
Amerika mnogo ustvarja na filmskem polju za bodočo sezono. Tekmujejo producenti, tekmujejo igralci, kdo bo vrgel na trg boljše filme. Kakor smo zvedeli bo med drugimi režiserji pri Paramountu tudi Jugoslovan Slavko Vorkapič, ki je že 10 let v Ameriki. Režiral bo film „1 take t h is Woman“ s Cooprom, Carolo Lombard, Claro Blan-dick in Mildredo van Doni.
Režiser Paul Czinner, ki je režiral že več filmov Elizabete Berg-ner, med drugimi tudi „Arijano“, je kupil pravico filmanja Londono-vega romana »Gospa velike hiše". Tudi tu bo Bergner igrala glavno vlogo. Zanimiva je bila zahteva Londonovih dedičev: prodali so to pravico samo pod pogojem, da bodo v filmu igrali sami prvovrstni igralci.
Renč C 1 a i r , režiser najboljšega lanskega filma francoske produkcije »Pod strehami Pariza", je napravil zdaj še drugi film »Milijon". ki ga v Avstriji in Nemčiji že igrajo.
Čehi ima jo 2-1-2 kinov z. zvočnimi aparaturami. Ti kini imajo skupaj D 1.032 sedežev. Sama Praga ima 48 kinov s 30.759 sedeži. Na ostalem Češkem ozemlju je 105 kinov s 56.503 sedeži, na Moravskem 68 z. 52.084 sedeži, v Slovaški 18 z 10.073 sedeži. Podkarpatski kraji imajo 5 kine z, 1613 sedeži. Razen tega sta še dva potujoča kina, ki predvajata zvočne filme, 4 aparature imajo pa v preizkuševalnim in na filmski borzi v Pragi. Aparatur zn neme filme je na vsem ozemlju Čehoslovaške okrog 2000.
Hermann Thimig in Renate Miil-ler igrata spet skupaj v novem IJfinem filmu, »Zgodbica na 100 IIP", ki so ga pravkar začeli snemati.
Leila II y a ms, ki je igrala z Cilbertom v filmu »Clieri Bibi", je zdaj angažirana za prihodnji Gil-hertov film »Gentlemans Fate". Film začno delati v kratkem.
Walluee Bterv je podaljšal svojo pogodbo pri Metro-Goldwynu za pet let. Beervja imajo za najboljšega karakternega igralca v Ameriki in je tudi pri nas dobro znan.
Novi film Norme S h e a r e r »Strangers Mav Kiss" ima zelo pestro zasedbo. Shearer je Kanadčan-ku, režiser Fitzmaurice Irec, igralec Albert Conti Avstrijec, Henrv Carnetta Italijan. George Davis je Nizozemec, Conchita Montenegro Španka, drugi pa so Američani.
Reginah! Dennv je v Ameriki zelo priljubljen. Igral je glavno vlogo v filmu »Madam Satan", ki ga je režiral Cecil de Mille. Film se odigrava na palubi ogromnega zrakoplova. penny je bil nekoč angleški letalski častnik. Zdaj je angažiran za Metrov film »Stepping Out".
PRIZOR IZ PII.MA ..KRALJ POTEPUHOV (Paraniount)
Elitni Kino Matica
Telefon 2124
„Kralj potepuhov"
zgodovinski film. V glavnih vlogah pevec Dcnnis King, Jeanette Macdo-nald in Lilian Roth.
,,Pod pariškimi strehami"
najboljši francoski film minule sezone. Poje znani francoski pevec Prčjean.
Maroko"
prvi ameriški film Marlenc Dietrich. ..Greif er"
kriminalni film. V Klavni vlogi Hans Albers in Charlottc Susa.
KRIŽANKA
FILMSKA VPRAŠANJA
1. Kako se imenuje uajnovejši film Harolda Lloyda?
2. Katera igralka igra glavno vlogo v filmu ..Valčkov sen"?
3. Kateri igralec igra glavno vlogo v filmu ..Ljubavna parada"?
4. Pri kateri družbi igra Wallace Bee.rv ?
3. Kako se imenuje igralka, ki jo je pred kratkim odkril Ernest Lu-hitsch?
Rešitve teh vprašanj sprejemamo šest dni po izidu lista. Za nagrade razpisujemo
20 VELIKIH FILMSKIH FOTOGRAFIJ,
ki jih razdelimo med deset reševalcev.
Rešitve vprašanj iz 22. številke so: I. ..Casanova proti volji", 2. Pri Parumountu, 3. Conrad Veidt, 4. El Brendel, 5. Ifarrv Mvers. Nagrade je žreb določil takole:
3 slik: Minka Bajželj. Maribor;
4 slike: Breda Zorič, Mirna vas: 3 slike: Okorn Joško, Ljubljana; 2 sliki: Jakob Sešel, Slovenjgrn.
dec;
po eno sliko: Uršej Franc, Guštanj; Lasnik Ivan, Guštanj; larkuš Blaž. Vuhred; Kurja Radko, Janina; Vidic Valerija, Ljubljana; Brezar Erna,
I )olsko.
O
KllšElE
vMrljie
ali iisl! ... ■iKvKšnJe na/Sclid/u/lt
KlIiARNAfT-DEU
	A	B	c	D	E	F	G	H	i
1									
2									
3 4					B			fl	B	—
5								B	
6					B				fl
7					B				B
8	m	B	B	B					
9			B						
10	■								
11	B					B			
12							B		B
13						B			
Vodoravno:	I.	Znanost;	2.
Del Grčije; 3. Prva žena; španski spolnik; predlog; 4. Vojak v zaledju:
5.	Reka v Aziji; 6. NJesto na severu; star (angl.); 7. Moško ime; izvir; 8. Domač izraz za vrsto uradnika; 9. Žilo; turško žensko ime; 10. Kemična spojina; 1.1. Del družine; otroško ime za očeta; 12. Delavka: 13. Illev; čutilo.
N a v p i č n o : A. Gorovje v Evropi: okrajšava; B. Ruski moderni pisatelj, blago; G. Država v USA; žensko ime: D. Zaimek: domača žival: carigrajski patrijarh: E. spevoigra: žensko ime: E. Prosjačiti; G. Veznik: francoska kolonija; II. lirami. pisatelj; I. Otočje v Atlanskem oceanu; kraj na Notranjskem.
Prva jugoslovanska tovarna dežnikov
Josip Vidmar
Ljubljana, Pred Škofijo št. 19
En gros — en detail.
Dežniki vseh vrst. Vrtni senčniki. Sejmski dežniki. Velikanska izbira. Skrajne cene
Foto
aparate in potrebščine
dobite v največji izbiri v
Drogeriji „Adrija”
Mr. Ph. S. Borčič
Ljubljana, Šelenburgova ulica 1
Telefon št. 34-01 Zahtevajte cenik!
n
Blagovna znamka
»Svetla glava“
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se priglašajo vsako leto, pač ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
..Znamka Oetker“ Jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetkcr-jev pecilni prašek Dr. Oetkcr-jev vauilitiov prašek Dr. Octker-jev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo ..prosvitljenlm" gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se Je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci sc veselijo, če speče mati Oet-ktrjev šartelj, iu v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-jevl fabrikatl, ker se če-sto ponujajo manj vredni posnetki.
■IfJ i!l» ■ ■'»"' »■' ■■■    ...........j
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
Je najboljša začimba
721 mlečne iu močnato jedi.
pudinge iu spenjeno smetano, knkao in čaj, šartlje, torte in pecivo, laični konjak.
Zitvoiček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša M* zavojčka Dr. Oet-kcr-Jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta I do 2 Jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro Izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljlh, finih in rajfinei-ših močnatih jedi. šartljcv. peciva, tort i. t. d.
Za vsako o b i t e 1 J sd nalvcčjc važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje iahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih. ki stavijo večje zahteve -- in ker Je, kakor Je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oe^ker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu; ako ne, pišite naravnost m tovarno
DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konsorcij ..Roinana K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Lmverzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.