Književnost in uraetnost. Zvonček. V 10. štev. ima to-le lepo vsebino. 1. Legenda o Dobroti. E. Gangl. Pesem. 2. Ali že odhajate? Andrej Rape. Povest. 3. V slovo. E. Gangl. Pesem. 4. Zvesti pes. Juraj Pangrac. Povest s podobo. 5. Zadovoljni zamorček. Podoba. 6. Jamica v licu. E. Gangl. Bajka. 7. Dobrota in Hvaležnost. Borisov. Bajka. 8. Kako sem potoval v Rusijo. Ferd. L. Tuma. Poučni spis. 9. Prijatelj mladine F. G. Hrastničan. Prizor iz Prešernovega življenja. 10. Vsak začetak je težak. Podoba. 11. Poslednje slovo. Fran Žgur. Pesem. 12. Deklica na klopci. E. Gangl. Pesem s podobo. 13. Uvela rožica. Borisov. Povest. 14. Spomin. Borisov. Pesem. 15. V zlatem jutru. Branko Brankovič. Pesem 16. Diha sapica večerna ... Borisov. Pesem. 17. Pouk in zabava. »Mali dobrotvor«. Na željo mnogih cenjenih prijateljev in naroČnikov »Maloga dobrotvora« so izšle toletne 1., 2., in 3. štev. tega mladinskega lista v enem zvezku pod imenom »Srčike«. Vsebino so jim zbrali najmarljivejši in najboljši hrvaški mladinskih pisatelji: Jelice Belovid - Bernadrikovska, M. Jurčič, R. Klaič, R. F. Magjer, J. Majnarič, R. baron Maldini, Stj. Širola, N. Toth i dr. Tudi v bodoče bo izhajal »Mali dobrotvor« v četrletnih zvezkih, broširan in obrezan. Cena mu ostane ista, to je samo 80 h za vse leto, a obseg bo za 2 poli večji nego dosedaj in to večjega formata. Poedini zvezki stanejo samo po 20 h. Naročnino in rokopise je pošiljati Fr. Bartušu, ravnajočemu učitelju v Zagrebu. Ročni zapisnik z imenikorn ljudskih šol in učiteljskega osebja na Kranjskem, Južnem Štajerskem in Primorskem in z osebnim statusom kranjskega ljudskega učiteljstva za šolsko leto 1905-1906. XII. letnik. Sestavil L. Jelenc, učitelj v Ljubljani. Cena: Za 75 učencev K 1.40, za 100 učencev K 1.50, za 125 učencev K 1.60, za 150 učencev K 1.70 i t. d. — Pred nami je torej XII. letnik tega priljubljenega »RoČnega zapisnika«, ki ga je 11 let z veliko marljivostjo urejal g. Štefan Primožič, a ki je sedaj prešel v last »Zaveze avstr. jugoslovanskih učit. društev,« njega uredništvo pa je prevzel g. L. Jelenc, ki je opravil svoj posel vestno in. izborno. Gradivo je pomnoženo in izpolnjeno za tri tiskane pole. Oprema je lična, tisk jasen. Naj bi ne bilo zavednega učitelja in zavedne učiteljice brez »Ročnega zapisnika«. Naroča se pri vodstvu »Zaveze« ali pri Dragotinu Hribarju v Ljubljani. Metodika zemljepisnega pouka v Ijudski šoli, razkazana na svojem razvoju. Spisal Gabriel Majcen. Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček v Gorici. Cena 2 K, po pošti 2 K 20 h. — C kr. vadniški učitelj Gabriel Majcen v Mariboru je napisal metodično knjigo ki je edina te vrste v slovenskem jeziku. Slovensko učiteljstvo mora biti hvaležno g. tovarišu, ki je sestavil delo, kakršnega zares nimajo niti večji narodi. Tu je zbrana in obdelana vsa snov, ki sodi v zemljepisni pouk. Vrhutega je podana tu vsa z,godovina, da ima učitelj popolno sliko tega važnega predmeta. — Priporočamo knjigo najtopleje z željo, naj bi ne bilo učitelja, ki bi si nc omislil te znamenite knjige. »Sarajevski Šolski Vjesnik«, stručni list zernaljske vlade za Bosnu i Hercegovinu«, objavlja v 5.—6. letošnji številki jako laskavo oceno o lanskih knjigah »Slovenske Šolske Matice«. Josip Freuensfeld - R-dinski: Zvezde ugašajo . . . Pesmi. Uredila Fran Cvetko in Vekoslav Spindlcr. — Josip Freuensfeld, vzoren slovenski učitelj, je šel 1,1893. iskat v Prago zdravja. Našel je večno ozdravljenje — smrt. Minilo je od tedaj skoro celih 12 let. Truplo mu je sprhnelo daleč na slovanskem severu. Utrinki njegovega duha so ležali razmetani po slovenskem časopisju. Lotila sta se dela tovariš Cvetko in pesnik Spindler in sta zbrala Freuensfeldovega duha otroke. Itnamo jih sedaj pred seboj v lepi knjigi, ki nam kaže simpatično pesnikovo lice, a še lepšo njegovo dušo. Tistim, ki so ga poznali, se oživi ob čitanju inilozvonkih njegovih pesnitev nanj spomin z vsem bridkim pbčutkom, da ni več med njimi blagega učitelja, ki mu je iz srca kipela pesem, prepojena s tihiin hrepenenjem, s toplo ljubeznijo, z moško voljo. Učiteljstvo gleda v Freuensfeldu pesnika, ki mu ni ubila borba življenja plemenite pesniške sile, snujoče globoko v srcu. Zatorej ne čitamo v njegovih verzih praznoglasnih verzifikacij, ki zvene brezsledno mimo nas, ampak njegovi verzi so priča pristnega pesniškega talenta, ki je pesnil sam ob sebi, proti volji in zoper voljo zunanjega sveta. Ta okolica je vplivala nanj s tisttmi vtiski, ki je bila zanje najbolj dovzetna Freuensfeldova duša. Pronikli z lastnim njegovim naziranjem, umetno prikrojeni in obdelani v srcu, so prišli na dan, ubrano izliti v govor njegove duše . . . Življenje ga je ubilo fizično, a zamrznil ni ob viharju njegovem vrelec pesmi, zamrznil ni zategadelj, ker je bil pesnik, ki ga je nosil v prsih. Freuensfeldove pesmi so drobne. Kot rahlo cvetje so, potrgano na livadi. Kar je prave lirike v njih, nosi na sebi znak deviške nežnosti. Netendenčnost teli sladkih strun pribori Freuensfeldovi pesniški sili prijazno mesto v srcih mehkih in sentimentalnih natur. Kjer zadene ob njegovo moško čast, ob vero v veljavo moškega ponosa val viharne, neprijazne sedanjosti, tamkaj zazveni njegova pesem v odločnih akcentih; kot akord se izlije iz razjarjenih pesnikovih čuvstev ponosna beseda. Najbolj se naklanja njegova duša v Ijubezni domovini in materi. Iz vseh tch jasnih glasov se oglaša prikrito hrepenenje po svojem ognjišču, po utrjeni materijalni poziciji, odkoder bi bilo pesniku možno, iskreneje in požrtvalneje ljubiti zemljo, ki je po njenem objemu zaman hrepenel iz daljine. Tamkaj so pesnikovemu življenju ugasnile zvezde, a na obzorju našega slovstva gori njegovo ime v lepem sijaju. S svojimi pesnitvami je užgal večno luč, ki sveti iz preteklosti v bodo.nost, tako da Freuensfeld-pesnik nikdar ne umrje.