62 KRONIKA. ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1983 ČAPLOVIČ JE — KOŠIČ! VILKO NOVAK VeČini bralcev bo ta nenavadni naslov seve nerazumljiv, toda nalašč sem mu dal tako izzivalno, kričečo obliko — mogoče bo med nekaterimi zgodovinskimi publicisti le konec preziranja zaslužnega dela domačega pisa- telja pa tudi preziranja že dokaj starih do- gnanj. Prekmurski pisatelj Jožef Košič (r. 9. X. 1788 v Bogojini, u. 26. XII. 1867 kot župnik na Gornjem Seniku pri Monoštru) je kljub svojim petim pomembnim delom — da ne štejemo priredb molitvenikov — v naši slov- stveni zgodovini, ki ne prezre še tako ma- lenkostnega rimarja v starejši in najnovejši dobi, dosledno docela prezrt. V Kroniki je bil govor o njem prav za stoletnico smrti (V. Novak, Prekmursko pismo iz leta 1851, Kro- nika 1968, 174—5), kjer je bilo tudi povedano: »Vzorno je opisal za tisti čas ljudsko kulturo Prekmurja, kar je objavil slovaško-madžar- ski etnolog Ivan Caplovič pod svojim ime- nom ... Kako ga je zgodovina posebej zani- mala, je dokazal zlasti z orisom prekmurske zgodovine: Starine železnih ino salaskih Slo- venov, ki je ostal v nepopolnem rokopisu (objavil J. Gruden v Časopisu za zgodovino in narodopisje XI, 1914, ne da bi bil poznal avtorja).« V podčrtani opombi je navedena monogra- fija V. Novaka o Košiču, Razprave III. razr. za fil. in lit. vede SAZU, 1958, 233—278, v kateri je obširno govoril o avtorstvu in zna- čaju obeh omenjenih spisov. Dr. Franc Iva- nocy, prekmurski narodni buditelj, je Grudnu »odločno izjavil« (CZN XI. 94—5), da so opombe in popravki v rokopisu Starin Koši- čevi pač zato, ker so pisani z mnogo manjši- mi, včasih komaj čitljivimi črkami, povečini na robu rokopisa. Pisec te opomnje pa je, odkar je globlje spoznal Košičevo delo, pri- sodil Starine njemu, toda dokazati je to mo- gel šele v navedeni monografiji, potem ko je Maks Miklavčič našel po Grudnu založeni rokopis in ko ga je bilo moč primerjati s Košičevimi drugimi rokopisi na Gornjem Seniku (1956). Ker je Grudnova objava zelo pomanjkljiva, sem po posvetu z rajnim prof. Milkom Kosom pričel prirejati njegovo novo izdajo z upoštevanjem vseh popravkov in pri- pisov. Ker pozneje pri zgodovinarjih ni bilo pravega zanimanja za tako objavo, sem delo opustil. O teh stvareh je menda le treba govoriti zato, ker nekateri, ki pišejo o prekmurski zgodovini, še vedno navajajo Grudnovo ob- javo anonimnih Starin ... Objava monogra- fije o Košiču v Razpravah SAZU je pač od- maknjena in neznana tudi nekaterim slavi- vistom in zgodovinarjem, ki urejajo strokov- ne publikacije,, da ne govorimo o amaterskih publicistih s teh področij. Slavisti do zadnje- ga časa, ko je s tem pričela revija Jezik in slovstvo, niso objavljali strokovne bibliogra- fije, ki jo pa zgodovinarji imajo v Zgodovin- skem časopisu. Tam ni bila monografija o Košiču uvrščena v bibliografijo za leto 1958 v ZC XII—XIII. Deset let pozneje je bilo Košičevo avtorstvo omenjeno v Kroniki 1968. Vendar pa v Zborniku Stefana Kiizmiča (M. Sobota, 1974) z »gradivom s simpozija ob 250-letnici rojstva«, ki sta ga priredili Slavistično in Zgodovinsko društvo v Mari- boru, zbornik pa uredili zgodovinar in dva slavista, Košičevo avtorstvo ni bilo upošte- vano niti v besedilu referata V. Šiftarja, str. 23, niti v opombi 15. Se huje je, da Košiča ne upošteva v istem zborniku objavljena »Bi- bliografija Stefana Kiizmiča«, ki pozna le Grudna — kljub temu, da navaja pod št. 83 monografijo o J. Košiču. — Upoštevala pa sta dognanje o Košičevem avtorstvu »Starin« ß. Horvat in M. Kokolj v Prekmurskem šolstvu (M. Sobota 1977), 133. Ker si taki zborniki in take bibliografije lastijo trajno vrednost, je tem huje, če pri obravnavanju zgodovinskih vprašanj ob- robne pokrajine (iz kateregakoli vzroka) pre- zrejo avtorstvo pisatelja iz iste obrobne po- krajine, katerega delo se toliko navaja in ima poleg poučnega vsekakor tudi narodnopre- bujni pomen. Na to sem opomnil v oceni tega zbornika v Jeziku in slovstvu XXI, 1975/76, 59—63, kakor tudi na navedbo Csaplovicsa v omenjeni bibliografiji, št. 45, ne da bi bil naveden resnični avtor — Košič. Na Ko- šičevo avtorstvo Starin je bilo pokazano še večkrat, npr. v spisih Ivana Škafarja, na vidnem mestu pa v Izboru prekmurskega slovstva (1976) in še drugod. Kljub temu pa navaja F. Sebjanič (Protestantsko gibanje panonskih Slovencev, Sobota 1977, 108) med viri le Grudnovo objavo brez Košičevega imena. Utegnil bi kdo vse te navedbe zago- varjati z bibliografskega vidika — toda če gre pri tem za našega pisatelja, katerega rcH kopis je bil le po srečnem naključju ohranjen in dvakrat najden, tedaj tak formalističen vidik nikakor ni opravičen. Se manj je opra- vičeno zavestno preziranje tistih vrednot iz KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 63 naše preteklosti, ki jih na tem področju ima- mo. Tako prepisovanje in nepopolno navaja- nje se utegne nadaljevati v nedogled — kot izraz naše znanstvene nedozorelosti. Naslov pričujočega zapisa se sicer nepo- sredno ne nanaša na Caploviča, vendar je zatajevano avtorstvo obeh Košičevih spisov doživljalo enako usodo do naših dni in ker je spis, povezan s Čaplovičevim imenom, na- vajan pogosteje, njegovo ime posredno izra- ža tudi nepoznavanje in hoteno zamolčevanje Košičevega avtorstva Starin. Caploviča kot avtorja Košičevega spisa mnogokrat, in sicer na vidnih mestih, tako npr. v priročniku Néprajzi lexikon I navajajo tudi Madžari. V naših etnoloških revijah in drugod sem ponovno poudarjal Košičevo avtorstvo, tako da novejša slovenska etnologija imenuje Jo- žefa Košiča med predstavniki našega etno- loškega dela v dobi razsvetljenstva (npr. S. Kremenšek, Obdobje razsvetljenstva v slo- venskem jeziku, knjižniževnosti in kulturi, Lj. 1979; Od Linharta do Trdine — etnologija v zgodovinopisju razsvetljenstva in roman- tike). Mislim pa, da naj bi tudi zgodovinarji poznali ta Košičev etnološki spis in zataje- vanje njegovega avtorstva — saj so pri tem sodelovali tudi naši zgodovinarji — zato pov- zamem na kratko na tem mestu to vpraša- nje. K temu me je nagnilo nepričakovano pisanje F. Šebjaniča na slovenski strani Na- rodnih novin — Ljudskega lista (22. XII. 1983, str. 15), namenjeni porabskim Sloven- cem, med katerimi je J. Košič deloval kar 51 let: »... narodopisno podobo slovenskih ljudi na Ogrskem pa je leta 1828 podal v Znanstveni zbirki (Tudomanyos gyiijtemény) in leto dni kasneje v posebni knjižici Jänos Csaplovics (Croaten und Wenden in Un- garn).« Da je piščevo preziranje Košičevega avtor- stva (videli smo, da tudi Starin) tega spisa zavestno, dokazuje njegova neodgovorna, do- cela odklonilna ocena (Narodne novine 21. IV. 1983) knjige Fr. Mukiča in M. Kožar: Slovensko Porabje (Mohorjeva družba, Celje, 1982), kjer je Košičevo avtorstvo jasno izra- ženo. — Tako v omenjeni monografiji kot natančneje v spisu 4, o ljudskem življenju v Prekmurju (Traditiones, Madžarski spisi SAZR, 1977, 155 si.) je pojasnjeno, da je J- Košič poslal 29. II. 1820 Janu Caploviču — na njegov poziv za opisovanje narodnostnih sku- pin v Intelligenzblatt der Pressburger Zeit- ung 1819, Nr. 98 — spis A' Magyar Orszagi Vendus-Tótokról (O »vendskih Totih« na Ogrskem). Tega je Caplovič poslal madžarski reviji Kedveskedo, izhajajoči na Dunaju, ki ga je objavila anonimno in v celoti (čeprav trdi Caplovič v objavi 1828; »katerega prvi § so bili objavljeni v Kedveskedoju«) 1824, št. 19 do 42. Pod svojim imenom je J. Caplovič objavil Košičev spis v peštanski reviji Tudo- manyos gyiijtemény 1828, V. 3—50. Košič ni »zbiral podatkov« za Caploviča — tako Hor- vat - Kokolj, n. d. 110—14, kjer je po krivici celo poglavje naslovljeno: Caplovičevo po- ročilo (1824, 1828, 1829) — kljub sklicevanju na mojo monografijo iz 1958, toda šele v na- slednjem poglavju! — To je priznal C. sam v objavi Košičeve razprave 1828, kar je na- vedel Avgust Pavel v izvirniku 1927, v slo- venskem prevodu pa 1931 (Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev, Etnolog IV, 142: »Csaplovics. pri občuj e ... 'resnično vzorno etnografsko' razpravo (C. besede, op. V. N.) ... izpod peresa Jožefa Košiča ...« Dopolnil sem C. pričevanje v monografiji, str. 11, z njegovimi besedami: »Sam pri tem nimam druge zasluge, kot da sem delo g. Košiča pre- uredil, prepisal in to in ono izpustil...« Vodilni madžarski etnologi te izjave niso prezrli in so navajali vselej Košičevo ime ob tem spisu, tako npr. priročnik A magyarsäg néprajza I, 1942,2 i66 in I. Talasi v orisu razvoja madžarske etnološke znanosti, kjer imenuje Košičev spis »kot metodično naj- večje vrednosti« v tistem času (Néprajzi éle- tünk kibontakozäsa, 1848, 5). Caplovič je Košičev spis svobodno prevedel v nemščino in ga najprej objavil v Neues Archiv f. Geschichte, Statistik, Literatur und Kunst I, Wien 1829, nato pa skupaj s spisom o gradiščanskih Hrvatih v knjižnici Croaten und Wenden in Ungarn (tako!), Pressburg 1829. kjer je v Predgovoru že zamolčal Ko- šičevo ime v formulaciji, da mu je podatke zanjo poslal »ein Wende ... geistlichen Stan- des«. Ker so naši uporabniki poznali le nem- škega »Caploviča«, so v tej obliki navajali Košičev delež, tako že omenjena Horvat in Kokolj, pozneje pa npr. Vladimir Murko (Prekmurski Slovenci v zgodovini, 1961, 99), čeprav je poznal dognanja v monografiji iz 1958 in pravilno imenuje (prav tam) Košiča avtorja Starin. Pri nas so — razumljivo — od nekdaj na- vajali iz nemškega Caploviča, žal tudi še v Narodopisju Slovencev I (1944) v najrazlič- nejših oblikah imena, ker se niso ozirali na Pavlovo navedbo 1931. Kljub pogostemu pou- darjanju Košičevega avtorstva od 1948 na- prej )V. N., Etnografski značaj Slovenskega Porabja, Slovenski etnograf I, 100 si.) so ga prezirali nekateri tudi v strokovnih spisih, zato je bila potrebna opomnja Nekaj poprav- 64 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 33 1985 kov (Slovenski etnograf XIII, 1960, 232-4), ki pa ni dosegla drugih področij slovenskega pisanja. Tako je pod pokroviteljstvom zgo- dovinarjev in slavistov ostal Csaplovics z nemškim spisom v bibliografiji v Zborniku Štefana Kiizmiča (1974, str. 140), čeprav je v isti bibliografiji navedena razprava o Ko- šiču 1958 (str. 143). Z madžarskim naslovom pa — pod Caplovičevim imenom med viri in slovstvom v F. Šebjaniča Protestantskem gibanju ... (1977, str. 107) in mogoče še kje. Ker je med tem tudi slovaški strokovnjak poročal o nastanku Košičevega spisa o prek- murskih Slovencih, o njegovih stikih s Ca- plovičem in o različicah tega besedila v mad- žarščini in nemščini (R. Brtan, Slovenci in drugi Južni Slovani v delu Jana Caploviča, Traditiones 7—9, 1982, 251 si.), je že skrajni čas, da priznavamo tudi pri nas Košičevo avtorstvo spisa o prekmurskih Slovencih iz 1824, ki ima mimo etnološkega tudi širši zgo- dovinski pomen. Prav tako je čas, da navaja- mo Košiča ko avtorja Starin železnih ino salajskih Slovenov, saj je ta pisatelj poleg obravnavanih dveh spisov s prevodom mad- žarske slovnice v prekmurščino (1833) sku- šal ustvariti slovensko slovnično terminolo- gijo, s poučno knjigo Zobrisani Sloven in Slovenka med Miirov i Rabov (1845 ali nekaj pozneje) ni le uvedel nekaj poglavij iz Slom- škovega Blažeta in Nežice (to dognanje pri- sojata Horvat in Kokolj v n. d. V. Brumnu 1942, čeprav navajata tudi moj članek o tem v CZN 1934), marveč povedal tudi marsikaj o življenju svoje pokrajine, z Zgodbami vo- grskoga krälestva (1848) napisal eno prvih zgodovinskih del v slovenščini, da ne govori- mo o njegovih priredbah molitvenikov. Zato zasluži njegov etnološki spis iz 1824 sloven- ski prevod, njegove Starine... pa bi pri ka- kem drugem narodu tudi že davno doživele dostojno objavo.