Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
Steda
Naj povem, da sem bil na morju in da je bilo vse skupaj eno veliko s ... Si sploh ne upam napisati, toda kaj boljšega se tudi ne spomnim.
Šli smo, kot vsako leto, v avtokamp. Po-stali smo jako slabe volje že zato, ker je izredno težko postavljati šotor z dežnikom v roki. Morali bi izumili dežnik, ki bi se lah-ko kam pritrdil, na hrbet, recimo, kajti za-bijati kline z marelo v eni roki se res ne da. A zakaj smo rabili dežnike? Zato, ker je lilo kot iz škafa. Pa ne le prvi dan. Tudi drugi dan, pa tretji. Skratka, na morju smo zdržali le teden dni.
V šotoru je jako fino, kadar dežuje, saj se ti zdi, da si se resnično spojil z naravo. To je prvi dan rekel ata, ko je bil še malo fajhten (bila je to seveda notranja vlaga) in optimistično razpoložen, toda je mene ta narava preveč spominjala na čisto navaden dež in luže in sem rekel, da z omenjenim nikakor nočem biti spojen in da grem do-mov.
No, lažem, ves čas -vseeno ni deževalo. Peti dan je zjutraj posijalo sonce. Svet je bil ne-nadoma lepši in celo na kavo in praške smo pozabili. Toda še predno smo pozajtrkovali, se je spet stemnilo in zopet jovo na novo.
Ker sem že omenil praške, moram po-vedati, da sem zelo jezen nanje. Prinesla nam jih je teta Meri iz Nemčije, kar bi bilo sicer v redu, toda je včasih nosila k nam igrače in sladkarije, zdaj pa vse proste te-tine darežljivostne kapacitete zasedeta ata in mama s kofetom in detergenti. A mi otroci se naj pa zdaj s praškom igramo?
Še najbolj sq se z naravo spojili neki Švabi iz sosednjega šotora. Vsega šmenta so prinesli s seboj, samo praškov ne, kajti takih reči človek ne nosi s seboj, ko pa jih lahko kupiš v vsaki trafiki. No, pa so bili po treh tednih bivakiranja tako zasvinjani in tako naravni, da je kar smrdelo od njih.
Skratka, letos smo imeli zanič počitnice. Ob morju dež, meduze, doma stabilizacijski paketi — saj človek sc bo res moral bolje seznaniti z naravo ...
                                                    Srečko