IVAN TAVČAR
ZAČETNI LITERARNI POSKUSI
(Ob 120-letnici pisateljevega rojstva)
Literarna dela iz Tavčarjevih zrelih
let so splošno znana in širšemu občinstvu
na voljo v številnih knjižnih izdajah. Tega
ne moremo reči za Tavčarjeve pisateljske
začetke iz njegovih mladostnih let.
Zato ponatiskujemo znane rokopise in
prve objave, da bi ljubitelji Tavčarjevih
spisov mogli spoznati njegove prve literarne
poskuse, ki so nastali v gimnazijskih
letih. Spisi so razvrščeni po času nastanka:
Avrelija (fragment rokopisa iz
ISea^e?), Prlmola 1867/65, obj. samo začetek
v Slavjanskem jugu 1868), Madama
Avrelija (fragment rokopisa iz 1968 do
1870), Erazem iz Jame (isto), O ljudski
obliki (nap. 1870, obj. jeseni 1871 v koledarju
Mohorjeve družbe za 1872), Dona
Klara (nap, 1871, obj. decembra 1871 v
Slovenskem narodu), Kmet in pesništvo
(nap. 1871, obj. v Besedniku poleti 1872),
Kako naj izredi slovenski kmet svoje
otroke (nap. 1871, obj. jeseni 1872 v koledarju
Moh. družbe 1873). — Nadrobnejše
podatke o tem glej v knjigi: Berčič, Mladost
Ivana Tavčarja, Ljubjana 1971.
Tavčar osmošolec
AVRELIJA
Izvirna noveleta
Da, to so mi stari zidovi, zidovi gaberške graščine: z mahom obraščene
skale, gotiška okna i pa šele dolgočasni stolpiči! Prav tam v kotu čepi v dolini
med gostim drevjem, brez leska i bleska, temnorujavo, melanholično, žalostno.
Ali mir vlada tu povsod, i prečudna harmonija tihote obdaja kraj čez i čez
i vtopi serce v čare starodavne. — Pa ne misli dragi bralec, gaberška graščina
je brez krasote, brez lepotije! Stopi skozi visoke vrata i pogleduj njeno notranjost,
začuden bodeš stermel zbog njene notranje krasote, veličastnih shramb
i Stanič, i če stopiš šele v grajsko kapelico, slep bi moral biti, ako bi ne opazil
njenih krasnih slik i bi jih zaničlivo prevzrl. Te krasotije toraj preglej i ljubil
189
bodeš pusto zidovje, pusto graščino, kakor sim je jest ljubil! .. . Šele sedaj
čutim to ljubezen, ko ti Avrelija že ne šetaš več po krasnih njenih sobanah!
Nesrečna Avrelija!
Se mlad, še otrok sem bil i že sem ljubil strastno to zidovje, sam nejsem
vedel, zakaj lazim le zmiraj k stari graščini, sam nejsem zapazil, kako sem
prišel tjekaj, pri priči bil sem pri starem zidovji! Domu pridši me je skrbna
mati vselej poprašala:
»Kje si bil zopet, Janezek?«
»Pri stari graščini, mati.«
Mati se je čudila i me božala, ter me gledala tako skerbno i ljubeznivo
s svojimi očmi, da mi je veselja igralo serce. O j imela je tako lepe oči!
»Kako, da zmiraj tjekaj zahajaš, Ijubček?«
»Stara grašina je tako krasna, mati, zelo je imam rad!«
Zopet se je smejala blaga žena i me poljubovala! —
Začel sem hoditi v šolo, a še zmiraj sem gorel za staro zidovje, tamkaj sem
se učil, tamkaj sedal cel ljubi dan; ondi sem iskal ptičjih gnezdov, ondi naberal
še zmeraj rudeče jagode i jih nosil ljubi materi! —
»Mati,« poprašam necega dne, »kdo pa stanuje v tej graščini?«
»Nihče, Ijubče, gospode, ampak star hud oskerbnik!«
Alj še vedno sem ljubil staro graščino, čeravno nihče gospode ni stanoval
v njej! —
Odmenil me je oče za učenje, dokončavši tedaj osmo leto mogel sem zapustiti
prijazno vasico i joj — tudi staro graščino.
»Jutri poj deva Janezek!« rekel mi je oče, preden sem šel spat.
Jutri? Pa vendar popoldne, sem ječal i solze so me zalile, celo noč sem
jokal v postelji, šel sem zelo nerad v mesto. Jutro napoči, porabiti sem hotel še
ostali čas, šel sem k staremu zidovji. Kako se mi je žalostno i temno zdelo, gledalo
me je tako milo i začel sem plakati. Prehodil vso goščavico, vsak kotiček,
kateri mi je bil prej drag, sem obiskal i — vedno plakal. Prišedši domu, pričakovala
me je mati na vertu, bila je žalostna, tiho me objemala i jokala sva oba.
»Oj, mati, stara graščina, nič več je ne bodem videl,« stokal sem i skrival
glavico na njenih persih.
»Kaj pa, da je bodeš še, milče,« i smejala se je mojej otročariji, zopet me
poljubovala i gledala tako milo! Nikdar ne bodem pozabil njenega pogleda
i imela je tako krasne oči!
Prišel sem v mesto v šolo, pozabil sem nekoliko domačijo, alj česar sem
najmanj pozabil, bila je stara graščina! — Oče me je večkrat obiskal, z veseljem
sem ga sprejel i gotovo vselej vprašal:
»Kaj pa kaj stara graščina oče? Alj še stoji?«
Alj resen mož me je karal zbog moje otročarije, pa ljubezni po starem
zidovji ni mogel vkrotiti s svojo jezo. Prišle so perve počitnice, sedaj bodem
zopet videl vas, mater i tudi graščino, rojilo mi je vedno po glavi, teško pričakoval
ure odhoda i štel na perste dnove, ktere sem mogel še v pustem mestu
prebiti. Zopet sem videl vas, zopet poljuboval mater i zerl v njene mile oči, alj
starega zidovja tudi nejsem pozabil. Obiskal sem ga koj pervi dan, i zopet so
se mi smejali gotiška okna i na voglih stolpiči. Radosti sem jokal sprehajaje
se zopet v prijetnej goščavici, tergal cvetke i jih prinesel materi, ktera me je
serčno ljubila, bil sem njen Ijubček, kar mi je dostikrat povedala, seveda oče
ni smel slišati teh njenih besedi!
190
»Poglej! poglej,« zakriči dete, pogledam proti kraji, Avrelija je jezdila
svojega ponija.
»Kmalu me obiščita, dragi Ivan,« šepnila je proti meni.
»Da, da, alj mogla bodeš zopet tako lepo gosti,« rekla je Elizabeta. Madama
se je zasmejala i zginila v visokem portalu!
PRIMOLA
Izvirna novela
Uvod
Stari Primož sedi v slabo razsvetljene] sobi. Oko se mu bliska i srdito gleda
krepkega mladenča, kteri mirno njemu nasproti sedi.
»Alj si trdno sklenil kljubovati svojemu očetu?« zavpije starec, »če bi to
slišala tvoja ranjka mati, še v grobu bi se obrnila. Tedaj me ne vbogaš?«
»Ne morem, oče, ne morem,« boječe odgovori mladenč.
»Meniš tedaj, da sem te zato zredil, zato se potil, zato zapravljal svoj denar,
da si goljuf, bogotajec i Bog ve, kaj še? Le pojdi na Dunaj v tvoj raj, povem
ti pa, ne dam ti venarja več, nehvalježnež!«
Sin pobesi oči, jeze ga oblije rudečica, vendar ne zine besedice; to starca
še bolj vname, zadere se s hripovim glasom:
»Poberi se mi izpred oči, da ti ne kolnem i ne oskrunim spomina tvoje
matere, poberi se!«
V svojem srdu ni čutil, kako je zapustil sin sobano.
Drugo jutro je odrinil na vseučelišče.
O Vrba, srečna, draga vas domača
I'. Kjer stoji hiša mojega očeta!
Prešeren
Spomladansko solnce se je bližalo k zatonu, se zadnjimi žarki je obsevalo
vaški zvonik v P*. Delalci se vračajo z polja, pastirji podijo svoje cede proti
vasi i potihnilo je petje milih ptic: narava zavila se je v tihoto, le sumljenje
bližne rečice, pa trde stopinje potnikove cule so se v tihoti. Potnik bil je mladenč,
kakih i dvajset let star, oblečen v gosposko suknjo. Črna brada mu obsenčeva
obraz ter mu daje izraz žalosti i zamišljenosti. Počasi koraka po cesti,
ktera je peljala v vas, ter večkrat globoko vdahne. Cesta se zavije i pred njim
leži v dolini domača vas. Osupnjen obstane, a solze mu zatitrajo v očesih.
»Že tri leta nisem te videl, draga domačija, mnogo si spremenila svojo
obleko! Oh! Kako srčno te ljubim!«
Mladenč ni bil nihče drugi kot sin starega Primaža. Oče mu je vmerl. odpustil
mu na smrtnej postelji njegove pogreške ter mu izročil vse premoženje;
teden prej, kot je mladenč korakal proti vasi, izročili so ga hladnej zemlji.
Zapustil je sina, kterega so z očetovim imenom krstili i sedemnajstletno hčerko
Barbiko. Mladi Primož pospeši svoje korake i kmalo dospe v vas. Srce mu tolče,
ko zagleda rojstno hišo, zunaj grada najlepše poslopje v vasi. Stopi v hišo,
191
družina ravno večerja. Plašno gledajo prišlega kosmatina, nihče ga ne pozna.
Ko jih pozdravi i nekoliko besed spregovori, skoči mlada deklina v vežo.
»Primož! Primož, moj brat,« oklene se ga ter mu poljubuje lica. Strastno
pritisne mladenč deklico na prsi, strmeč jej gleda v modre oči, — še govoriti
ni mogel! Bil je to prvi večer v domačej hiši, — tri leta že ni spal v njej!
Drugo jutro napoči, gore i snežniki orumenovali so v izhajočem solncu.
Primož vstane, odganjali so mu spomini na preteklost spanje celo noč, odpre
okno svoje spalnice ter srka radostno jutrnji zrak. Na dvorišču gibalo se je že
vse, družina odpravljala se je na polje z orodjem. Prvi hlapec Miha, ki je za
djaj bil mesto gospodarja, opazi Primoža, hoče mu tedaj, kakor poprej očetu,
naznaniti, kaj bodo delali danes.
»Dobro jutro, Primož,« ga pozdravi, stopivši v sobo. Mihov glas ga probudi
iz globoke zamišljenosti; obrne se k njemu i pravi:
»Kaj bi rad, Miha?«
Miha nekoliko časa molči. Ni vedel, alj bi ga vikal, alj tikal? — E kaj bi
ga vikal, saj sem ga pestoval, misli si i reče:
»Hotel sem ti le povedati, da bodemo danes sadili v lazu krompir, če bodeš
prišel kaj pogledat.«
»V laz ne grem, pa ti ondi gospodari, Miha.«
»V dolgih travnikih bomo kosili otavo, ko bi kaj pogledat prišel!«
»Bode pa Barbika prišla, le pojdi le, Miha!«
»V ,njivah" bodo orali; zadnjo nedeljo rekel mi je Brentež, da bi sivce rad
kupil; dobro bi tedaj bilo, da si tudi ti zraven, ko jih danes ogledat pride v
.njive'!«
»Bodem pa prišel, če je ravno treba!«
Miha godrnjaje odide: Slab gospodar, kter se mora toliko prositi!
Primož gleda za odhajajočim i napolni mu radost srce: Kako sem zamogel
vendar toliko časa živeti med pustimi zidovji; sedaj šele vem, kaj je domačija!
Barbika prinese zajutrk.
Za nekaj časa odpravi se proti ,njivam', da bi govoril z mesarjem. Steza,
po kterij je šel, peljala je memo vode, ptice so pele v grmovju i polje je mrgolelo
pridnih ratarjev. Po stezi primaha Primožu že znan obraz moža, v lice
nekoliko zabuhlega i razmršenih las. Cez ramo je vrgel kamižolo. Opira se na
debelo gorjačo. Ni bil ravno star; dostikrat je sam pravil, da jih nosi komaj
štirdeset na hrbtišču; to so mu povedali fajmošter, preden je šel Grčarjevo Nežo
snubit lani o pustu. Silno bi se bil rad ženil, alj zelo nesrečen bil je v tej reči.
Hudobni jeziki so hoteli namreč vediti, da je mož prazne glave, alj še huje,
da je neumen. Grozno ga je tudi starost jezila, ker povsod so ga navlaši zvali
»starega Strevca«. Ta mož pride tedaj našemu Primožu nasproti, čudno se mu
zasveti zabuhli obraz, zapazivši ga, odkrije se, rekoč:
»Dobro jutro bi vam vošil, gospod!«
Primož spozna, da dedca nekaj tišči na srcu, pa se ni prevaril. Strevec
namreč nadaljuje:
»Ce bi vas smel nekaj prositi, gospod?«
»Kaj bi rad, reci hitro!«
Strevec, ki ga grozno jezi, da ga tika, začuden popraša:
»Gospod, morebiti ne veste, kdo sem? Lejte, una tam čedna hišica, moje
posestvo, alj znabiti ni čedrta?«
»Da, čedna je, čedna! Pa kaj bi vendar rad, hitro mi povej!«
192
»Alj vidite oni laz za mojo hišo, tudi oni laz je moj. To vam je njiva.
I.etos sem pridelal na njej toliko korenja i krompirja, da sem preživel samega
sebe pa mi ga je še ostalo! Mislil sem si: Strevce, ti bi zamogel še kaj druzega
preživiti nego sam sebe.«
»Kupi si tedaj prešiča.«
»Da, pozabil sem povedati, tudi prešiča že imam i ostalo mi je še tolika
krompirja i korenja, da bi se zamogel še nekdo drugi preživeti nego sam
Strevec«
»Preskrbi si psa, da te varuje, če imaš živeža odveč.«
»Alj gospod, še kaj več bi se zamoglo preživeti pod mojo streiio kakor
kak pes!«
»I kaj pa vendar hočeš pri meni?«
»Vaša Bar — ba — je boje na ženitvi, če bi je vi meni «
»Pojdi, pojdi, ti stari norec i ne kradi več časa poštenim ljudem.« To rekši,
nevoljno se obrne i nadaljuje svojo pot. :•
Strevec stoji osupnjen. Srdit vpije za njim: »Ti prekajena svedra, kje si
se pa ,manire' učil? Sva li midva skupaj pasla? He, na kterej planini pa? Tedaj
sem jaz norec? Kdo si pa ti, kaj pa meniš? Boljšo ženo si pa še upam dobiti,
kot je tvoja Barba, desetkrat boljšo!« Tako je vpil dedec, alj Primož ga ni čul,
ker se je vmeknil pred njim za bližnje vrbovje.
II
En starček je bil,
Je vince rad pil.
Narod. pes.
Od tistega časa bil je pretekel teden i napočilo je lepo nedeljno jutro.
Solnce je rahlo razlivalo svoje žarke po božjej naravi. Zvonovi done iz visokega
stolpa i vabijo verne ovčice k službi v cerkev. Med obilnim ljudstvom
najdemo tudi našega Primoža, ki je zunaj grajskih edini v gosposkej suknji. Ko
mine duhovno opravilo, vsejejo se ljudje iz cerkve ter se v goste kupe razdelijo.
Tudi Primož se vstopi mednje, no nihče mu se ne pridruži, a on tudi
nikogar ni želel. Pridrdra voz grajske gospode ter obstoji pred cerkvenimi
vrati. Primož mehanično pozdravi prišle, med kterimi je bilo tudi nekaj
gospodičen.
Na vseučelišču sovražil je ženski spol, zato tudi zdaj kmalo pozabi grajske
krasotice. Ljudje se razidejo, nekteri v krčmo, drugi na dom. Med zadnjimi
je tudi Primož.
Pri jPolonovci' bila je isti dan zbrana lepa družba pilcev i pijancev. Med
njimi se suče i nadleguje stari Strevec, ki je zraven norosti i starosti tudi to
napako imel, da je razun vode za silo rad srkal karkolj se je dobilo v Polonovčej
kleti. Danes se pričujoči ne menijo dosti zanj, to ga hudo srdi.
»Možje,« zavpije Strevec, »bom vam pa jaz kaj povedal.«
Vsi ga osupnjeno gledajo.
»Alj že veste, da je prišel Primožev gospod iz unega mesta, ne vem, kako
se že imenuje, ali je že kdo govoril ž njim, kaj?«
Vsi molče.
»Jaz sem pa govoril, jaz pa jaz! Dober so gospod, čeravno hudo gledajo kot
zlodi. Moja mati so djali: človek se spozna že po obrazu, češ, alj je dober alj
hudoben? Tukaj se je zmotila, Bog jej daj dobro!«
13 Loški razgledi 193
»Strevec!« oglasi se nekdo mladih pilcev, »tebi se pozna tudi že na obrazu,
da si neumen, mati so že imeli prav.«
Velik smeh nastane v pilnici.
»Pobalin,« izdere se Strevec ojstro nad njim, »drži jezik saj toliko časa za
zobmi, dokler ti se mleko na ustnicah posuši, potlej se šele vtikaj v govore
pametnih mož!«
»Pij, Strevce, nikar se jeziti,« pokliče ga star hribovec.
»Kako, da me tikaš, saj nisva skupaj kozarila na vaših planinah, — pil ga
pa bom vendar.^<
Tako i enako so ga sosedje pikali ves čas. Nazadnje ni več stati zamogel na
ostarelih nogah.
»Zapoj, Strevce, zapoj ktero, vsaj vidiš, da gredo dekleta k nauku,« poprosi
ga zopet mlad fantalin iz fare.
»Misliš li tepec, da ne morem, alj da ne znam,« godrnja nevoljno i začne
s hripovim glasom:
Vince je sladko,
teče prav gladko.
Še dobro nedokonča, ko stopi v sobo oštir i pravi:
»Možje, veste, da med božjo službo ne trpim pijančevanja v svojej hiši.
Pojdite v crkev! Ti pa Strevce molči i zaspij na klopi, saj stari norci niso
za petje.«
Pilci odidejo v božji hram, Strevec se pa zavali mrmraje na klop pri peči:
Jaz norec, kaj, ti si norec, — misli, da sem pijan, ti, pijan, ti
III
Breznu i strmini
Lovec gospodar!
Cegnar (Velj. Tel.)
Preteklo je zopet nekaj dni.
Primož se je pečal mnogo z gospodarstvom. Necega jutra vzame staro
puško na* rame ter gre na lov. Tiho je bilo vse, ko korači po vasi, samo tu pa
tam je zapel petelin, hote priganjati vaščane k delu. Ura ravno vdari pet, ko
naš lovec stopi ravno čez most rečice, ktera je vaščanom vodo dajala.
Tamle v smrečji bodo veverice, misli si, tu jo krene proti smrekami. Počasi
stopa naš lovec po tihem gojzdu. Tihota, ktera je v gaju vladala, bila je
vzrok, da so mu čudne misli po glavi rojile. Spomini na očeta, ki ga je spodil
i vendar tako srčno ljubil, probudijo mu v srcu tožnost, da ni niti zapazil vzhajajočega
solnca.
Iz take zamišljenosti zdrami ga krokar, izletivši iz svojega gnjezda, ki je
po svoje opravljal jutranjo molitev vsegamogočnemu bitju. Mladenč se strese,
pogleda na kviško ter zapazi malo žival, ki je, zibaje se po vejah, skakljala po
vjsocej smreki. Hladnokrvno vzdigne cev, — sproži jo, a glasni — pok —- odmeva
po goščavi od bližnjih planin. Plaha veverica milo jekne, kmalo se vije
v lastnej krvi pred neusmiljenim lovcem. Mladenča obide žalost, vidivši vbogo
žival v mukah; zopet se zamisli i ne čuti, kako mu je odpadlo morilno orodje,
ampak pustivši puško i veverico, poda se dalje po potu, ki pelje po gojzdičku
v grad.
Po istej poti pride kmalo za Primožem že znani stari Strevec. Čudno orodje
je nosil danes mož se sabo! Imel je tudi staro mnogo barvano kamižolo, čez
194
ramo je vrgel veliko vrečo, pod pazduho tišči pa malo reščeto, na rokah ima
stare vojaške rokavice, čeravno je bilo jutro gorke spomladi. Vsaki bi ga vvidil
v hipu, da smuče danes brinovke naš mož! Te mu je plačeval vaški žganjar po
deset grošev polovico (mernika). Smejaje je govoril sam sabo:
"Bog ti daj srečo, Kamnjar! Da ti si poštena duša!«
Kamnjar mu je namreč ,frakelj' žganega na brinovke zaupal, ki so še
visele na brinjah i po ktere se je Strevec danes s svojo lastno vrečo semkaj
potrudil.
»Ha, kaj bode neki rekla Kobilarjeva Neža, ko bode vidila. da sem jej
osmukal tukaj brinje? Kaj mi je mar! Prav ti je baba, dostikrat si me obrekovala,
a jaz ti bom tukaj le danes brinovke osmukal, čeravno si me prosila včeraj
pri Jurji, da bi ti jih pustil. Stara si res, zato ti je ta kraj najpripravnejši
za smukanje, ker je raven; — ,v hrib ne morejo več moje kosti', rekla si večkrat,
jezik te pa še nese čez gore i doline! Naj ti le škodi jeza, — naj!«
Tako se je jezil i našteval v svojem monologu vse vaške baburine, na ktere
je imel kako posebno piko. Naenkrat čuje cviljenje ter zapazi malo veverico,
kako se je reva obstreljena semtrtje metala v svojej krvi.
"Dostikrat sem čul, da je veverica tečna s krompirjem, čem s tabo poskusiti,
« to rekši, zgrabi vbogo žival, buti ž njo ob smrečje deblo ter jej izbije
zadnjo iskro živenja.
"Tukajle počivaj pri brinovkah!« Nato jo pobaše v platneno vrečo, a pri
tej priliki zagleda tudi puško, ki je ležala v visokej travi.
"Oho, tukaj pa leži pihalnik grajskega lovca, gotovo sitnega Lukeža! Uni
dan me je zapodel, ko sem smukal na grajskem! Čakaj, Luka, čakaj, doživel
boš maščevanja; gospodu nesem tvojo robo, ki ti bo poštene litanije bral; meni
bo pa zato dovolil smukati na grajskem. Pri moj' duš', krvavo bo gledal, ko
primaham v grad z njegovo cevjo, Ha, ha! Le hitro od tod!«
MADAMA AVRELIJA
Noveleta
Gaberška graščina je že silo, silo staro zidovje; z mahom obraščene skale,
gotiška oknja i pa šele dolgočasni stolpiči na oglih, vse spričuje dostojno, da je
videla še poprejšnje stoletje. Pa nikari misliti, staro zidovje je brez pomenljive
krasote! Stopi skozi visoke vrata, preglej notranje naprave i začuden bodeš
stermel nad veličastnimi shrambami i stanicami; če pa stopiš šele v grajsko
kapelico, slep moral bi biti, ako ne opaziš umetnih slik na stenah. Po širnem
poslopju vlada tihota, kakor iz daljine začuje tvoje uho petje malih ptic, ki
žvergolijo v goščavici, katera Gaberk obdaja ter ga razun visoke strehe iz
dalje prikriva očem. Vse le-to ganilo ti bode serce, draga ti bode pusta zidina,
zelo teško se bodeš ločil od nje! —
Se otrok sem bil i že sem ljubil strastno stari Gaberk, sam nejsem vedel,
zakaj lazim le zmiraj h graščini, v hipu bil sem v goščavici pred njo, ondi sem
sedel uro za uro ter gledal po grajskih strehah, oknih i zidovji.
Domu prišedši me je skerbna mati vselej popraševala:
»Kje si bil zopet, Janezek?«
13» 195
»Pri starej graščini, mati.«
Čudila se je potem, me božala ter me gledala tako skerbno i ljubeznivo se
svojimi očmi, da mi je veselja igralo mlado srce. Imela je prav lepe, globoko
modre očesi!
»Kako, da zmiraj tjekaj zahajaš, Ijubček?«
»Oj stara graščina se mi tako, tako krasna zdi, mati!«
Zopet se je smijala. Začel sem hoditi v šolo, a še zmiraj sem gorel za staro
zidovje. Tamo sem se učil, tamo sedel celi ljubi dan božji; ondi iskal ptičja
gnezda, nabiral rudečih jagod ter jih prinašal domu.
»Mati,« poprašam necega dne, »kdo pa stanuje v grajskih sobanah?«
»Razun starega oskerbnika nihče ne.«
Ali še vedno sem čisljal staro zidovje, deslih ni prebivala v njegovih stanicah
žlahtna gospoda.
Prišel pa je čas, ko sem se moral ločiti od priljubljene domačije. Moral sem
v glavno mesto v šolo, dokončavši ravno osmo leto.
Celo noč pred tužnim dnevom jokal sem v postelji, šel sem zelo nerad
v mesto. Jutro napoči, urno vstanem, klaverno i potertega serca koračim proti
staremu Gaberku. Kako se mi je zdelo žalostno i temno, gledalo me je tako
čudno, da začnem glasno plakati.
Domu se vrnivši pričakovala me je mati na vertu, objela me je i ihtela
sva oba.
»Oj, mati, stare graščine, nič več je ne bodem videl,« ječal sem ter skrival
glavico v njenemu krilu.
Prišel sem v mesto, z leti stopil v gimnazijo, rojile so mi že bistrejše misli
po glavi, pa starega zidovja vendar še nisem pozabil, tako, da sem se čestokrat
sam smijal svojej otročariji. Osodini valovji plusknili so me daleč proč od domačije,
več let je preteklo, preden sem je obiskal. Dostikrat videl sem gradove,
krasne palače, spomnivši se pa Gaberka, šinila mi je solza v oko, še vedno sem
ga ljubil.
Zopet sem prišel v vas, serce mi je tolklo, ko se peljem po oski dolini, v
katerej mi je stanovala mati, v katerej mi leži domačija. To mi je bila radost
vboge matere!
Drugo jutro moral sem k graščini. Vlekla me je čudna moč tjekaj. Bila je
še vedno stara graščina, njena okolica še ravno ista! Samo pota so posute z novim
belim peskom i gredice osnažene. Pogledam visoka gotiška oknja — škerlataste
preproge videle so se čeznje, v sobah je igral nekdo na glasoviru.
»Kdo mora biti,« poprašam se začuden, »stari oskerbnik gotovo ne!«
»Sedaj nekdo stanuje v gosposkih sobanah, čul sem iz njih na glasovirju
igrati,« pozvem domu prišedši pri materi.
•••Da, grajska Avrelija!«
196
ERAZEM IZ JAME
(Zaloigra)
Scenerija
I. CIN
P e r v i p r i z or
Na DuTMJu v cesarski dvorani
Kunec i France
KUNEC: Od kod prijatelj?
FRANCE: S Kranjskega, tovariš!
KUNEC: S Kranjskega, s Kranjskega,
dobra duša ali imate od ondi še daleč
do meseca? He?
FRANCE: Kolikor ti d o . . . pameti.
KUNEC: Hoj počasi, streže, ali veš da
. z vitezom govoriš, z vitezom Kuncem
Roženberškim!
FRANCE: Z vitezom!
KUNEC: Da, da, prijatelj, ali ne vstraši
se preveč, lej, dali so mi viteštvo, ali
vgani, kaj meniš, zakaj pač?
FRANCE: Gospod, ali tolkli ste Turke
morda?
KUNEC: Bog me varuj, kako varoval
sem se jest njihovih krivih mečev!
FRANCE: Ali dervili ste Benečane, Francoze
v Italiji a l i . ..
KUNEC: Aj, bratej pač ne vganeš, veš,
dali so mi to viteštvo zavoljo, zavoljo
. . . norčij! . . .
FRANCE: Kaj li pravite!
KUNEC: I saj tako teče svet! Bedarija
oblači se v zlate plašče i modrost berači
pred njenim pragom.
FRANCE: Kaj ste hoteli reči.
KUNEC: Tvoj oče, da bil je bedak, kakor
si ti!
FRANCE: I vi prijatelj, ali ste svojega
poznali?
KUNEC: Tiho, jaz sem vitez! Ali vi, kdo
ste, vašega puhlega obraza ne poznam,
ali ste doma na dvoru?
FRANCE: Jaz sem človek kakor vi i pošteni
sluga viteza Erazma Lejgerškega.
KUNEC: Samo sluga tedaj!
FRANCE; I vi? .
KUNEC: Prav imaš, vsaj je na zemlji
sluga vse. (Hitro.) Sluga je pastir, sluga
je duhoven, vitez, sluga je cesar, sluga
je papež v Rimu. Kaj meniš čigav?
FRANCE: Jest dejal bi, da, počakajte no,
čigav že?
KUNEC: I čigav? Sluga svojega želodca
i telesa. fZopet hitro.) Saj je, saj pije,
saj spi, saj sope, saj diha i naposled
umerje tudi vsak in iz kosti rimskega
papeža postane prah kakor iz tvojih,
kakor iz mojih! He-he-he! —
FRANCE: A to se vam smešno zdi, gospod
vitez!
KUNEC: Smešno, smešno ravno ne, ali
dobro! Poglej, jest i ti, midva sva revna
i gledava z milim očesom viteza, ki
se šopiri v bogatej obleki, prelata, ki
pije vina iz Sirije iz srebernih kup, i
cesarja, ki ima kar želi, a čez nekaj
let žre njega i mene i tebe červad.
Haha! Pod zemljo smo vsi cesarji, vsi
papeži! , . .
FRANCE: Koliko vi mislite, vitez!
KUNEC: Gospodje prihajajo!
Ponižno vstopi se France n-a stran, a
Kunec hodi ponosno gori i doli.
• D r u g i p r i z or
Nastopijo Erazem i nekteri vitezi.
(Imen še nimam.)
VITEZ: Toraj obglavili so ga?
ERAZEM: Da, odbili so mu ti meščanje
glavo, kakor s psom delali so z vitezom!
O! Da dobil bi jih jest v roke, dasiravno
je hudobno moriti, moril bi, da
padlo bi tisočero i tisočero glav, ki niso
vredni, da živijo.
DRUGI VITEZ: Pravijo, da je bil blag
človek, vitez Lejgar?
ERAZEM: Blag, gospod vitez! Da blag!
Natora sklenila bila je v njem vse svoje
moči ter s ponosom kazala lahko na
svoje delo: to je venec moj!
PERVI VITEZ: I imel je dobro dušo!
ERAZEM: Boljše ni poznal svet i ako
vstali bi možaki vsih časov, ne rečem
premalo, da Bavmgartnar bil bi pervi
med njimi! Bil je pravičen kot Katon,
bojoveden kot Cezar ter spreviden kot
197
Oktavijan. O preklican svet, da moriš,
kakor podala ti je narava v edini kras,
da zasuvaš sam studence, ki močijo tako
redko pustinjo življenja tužnega!
DRUGI VITEZ: Umirite se, gospod vitez,
čeravno ni več sere enacih, ali menimo
vsaj, da prijateljstva dobite tudi med
nam.i.
ERAZEM (na stran): Gobe puhle! —
(Glasno.) Da, da, ravno to me tolaži
nekoliko. Pa pustimo to, saj ima človek
v bolesti edino moč v tem, da
odpusti so . . . Kaj novega na dvoru?
VITEZ: Včeraj došel je španski poslanec,
pravijo, da ni prinesel veselih vesti.
DRUGI VITEZ: Menda zbolel je don
Filip.
ERAZEM: Zbolel! Bog daj mu zdravi je,
dober človek bil je ta sin Maksimilijanov.
Papenhajmovec nastopi
PAPENHAJMOVEC (z tenkim medlim
glasom): Scenarija. Papenhajmovec je
lahkoživec. Govori o svojih lepih pripetljajih,
o ženstvu i naposled o prijateljstvu.
Skoraj da se spre z Leugerjem.
— (Hči španskega poslanca.) Famozno
njeno pravljanje grofa.
T r e t j i p r i z or
Maksimilijan nastopi
MASIMILIJAN: Bog vas spremlji, slavni
vitezi!
Vitezi se priklonijo.
KUNEC: Dobro jutro, gosopd cesar!
MAKS: Dobro jutro, Kunec! (Smejaje.)
Ali spali ste dobro, norčavi vitez.
KUNEC: (patetično): I zopet dobro jutro,
veličanstvo!
MAKS: Čemu dvakrat Rozenperk?
KUNEC: Gospod, berač ima malokrat dobro
jutro, zatoraj vosi se mu enkrat,
cesar pa ga nima menda nikoli, zatoraj
vošil sem ga vam dvakrat.
MAKS (zdihovaje): Čudno, da bedaki čestokrat
slavnejše govore kot gospodje
magistri.
Potlej naznani da umeri je žoti Filip
i da znorela je dona Ivana. Povabilo k
maši. Papenhajmovec nekoliko fraz o
ženstvu. Odide vse. Erazem, sam.
C e t e r t i p r i z or
Erazem (sam)
Erazem migne Francetu, da odide, ter se
nasloni na okno ter gleda na vertove, na
solnce na lepoto natore.
ERAZEM: France!
FRANCE: Cujem, gospod!
ERAZEM: Tu ni opravka zate!
FRANCE: Gospod vitez!
ERAZEM: Idi i pospravi naj ne reči, odrineva
menda v domačijo.
FRANCE: Na dom! Ali res! Oj, to je radost!
ERAZEM: Idi! —
France odide
ERAZEM: I. i. i. Revše prederzne se i je
veselo. Da, veselo! I jest sem vžaljen
do dna serca. Da zginila bi pač radost
tje v peklensko brezdno! Vesel je!
Streže je vesel! I gospodu poka srce.
Ha, ha, ha . . . Osoda ti pač ne poznaš
ne vitezov ne velikašev! . . . CZrc skozi
okno na cveteč vert.) I glej, kako tu
doli vse cvete, kako majajo glave po
krasnem cvetji i tam metulj, ki obeša
se nanje, ki plava v soinčni bliščobi,
ki zible se v zra^čni vonjavi; mala stvar
je gotovo vesela i z polnimi požirki požira
življenje. Da bil bi ti strup med,
katerega piješ iz cvetja. Nespametna
stvar, katerih zmel bi človek desetero
z enim udarcem, je radostna i jaz, jaz
gospodar narave, jaz medlim tuge. Ali
zemlja, ali je vse vredno, da rodiš rumeno
cvetje, kadar kople se človek v stoterih
bolečinah. Oj, krogla ti perstena,
pošli pač iz svojega oserčja strupenih
pisanih gadov mesto rastlinstva, i ti,
solnce, raztrosi ognjene strele nad nas,
da vtopimo se v ognji ter skopemimo
vsi, vsi! Da pač mi dala bi narava moč
tako, da mahnil bi z desnico po zemlji
ter jo raztrešil kot muho, da bi razletela
se s človeštvom po daljavi večni!
I muha je zemlja naša, ki plava radovedno
po zračni planjavi i kadar se
dozdelo bode stvarniku, razrušil jo bo
s svojo trepalnico. Zakaj, o bogovi, vlili
ste v to slabo truplo nebeškega duha,
zakaj dodeli ste človeku nekoliko božjega,
da želi postati pooplnoma bog i vendar,
vendar ne more. Zakaj, zakaj, a ne
bodem vas tožil, bogovi, (mehko) vsaj
198
dali ste revnemu človeku vodilo, krepko
vodilo na roke, kadar postavili ste
ga v življenje... Večni vi vladarji,
hvala, hvala vam, glejte, prah vam
hvalo daje, da dali nam ste — o blaženi
čut — prijateljstva! Svetla zvezda
na naši temni poti, prijateljstvo nebeško,
srečen, presrečen, kogar oklepaš v
sladke vezi. Zastonj spušča Jov nanj
svoje žareče bliskove, zastonj napenja
morje svoje moči, iz njegovega žrela
ga reši, zastonj celo kovari ostrupeni
človek svoje namere — dene jih ob
moč prijateljstvo. Ako podal bi se v
goreči kotel ogenj bluvajočega Vesuva
— brez ran bi ga prijateljstvo prineslo
na dan. Naj mi vgasne luč očes, a prijateljstvo
varuje, vodi me varnejši, naj
mi onemore moč jezika, prijateljstvo
govori ognjeviteje zame ter spušča bliske
nad nasprotnike. O čut preblažen,
o dar nebes, ozlatil si mi vže dneve, a
pretekle i sedaj — te ni. Pridi zvezda,
pridi, kmalu spet pridi! (Zatisne z rokami
obraz. Dolgo časa stoji naslonjen
pri oknu.)
P e t i p r i z or
Maksimilijan z vitezi nastopi
Po kratkem ogovoru odide cesar, vitezi
pogovarjajo se sedaj.
PAPENHAJMOVEC (z navadnim glasom):
Oj, preblaženo ženstvo! Tvoje
serce je vulkan, iz katerega bruhajo
vedno toki ljubezni!
KUNEC: Gospod vitez! Ta ljubezen je
žvepljena, haha, žvepljena i marsiktera
je žvepljena, to je marsikteri veneridi
ubega možanstva življenje.
PAPENHAJMOVEC (patetično naprej):
O Venera, o bogovi ljubezni, dajte, da
bi vedno me zatekala taka lava, da se
kopljem u nji, da plavam u nji. da jo
pijem, da jo . . .
KUNEC: . . . d a jo jem, da spim v nji i
da v nji umerjem.
PAPENHAJMOVEC: Umerjem. Rozenperk,
ne bodite tako abotni! I lejte,
zmedlo so ji je v razumu; večna ženska,
miljoni' i miljoni let naj preteko
i vedno imenovalo se bode tvoje presladko
ime. Ali kje je Erazem? Vitez
Lejger, tu imate dokaz. Ženstvo premore
v prijateljstvu, v ljubezni. Onemogel
ji je razum, ko vmerl je ljubljeni
mož i vi, ko obglavili so vam prijatelja
(patetično) niste znoreli! —
ERAZEM: Gospod vitez, vi ste nespameten
klepetač. (Osorno.)
PAPENHAJMOVEC: Gospodje, ali me ni
onečastil. Pravite, da ne, torej naj počiva
meč v nožnici.
Sedaj se razvede prepir. Papenhajm v
tridesetletni vojni, ropar obglavljen,
zmiraj hujši. Erazem potegne meč.
ERAZEM: Vitez!
PAPENHAJMOVEC (strupeno): Tolovaj,
i trikrat tolovaj.
ERAZEM: Tu imaš! (Ga prehode.)
S e s t i p r i z or
Maksimilijan rmstopi
Hrup privabi cesarja. Erazem odda meč
ter se odpelje v ječo. Tu omeni, da
mislil je oditi.
ERAZEM: Zastonj kuje hudobnoprebrisani
človek svoje namere — dene ob
moč jih prijateljstvo! Pridi, zvezda,
pridi! —
Zagrinjalo pade
II. CIN
Ječa. Mračna tema
ERAZEM (v spanji): Oj zlata duša, prijatelj,
daj se mi objeti! (Plane na kvišku
ter se prebudi.) Haha, v ječi, v
verigah, v temi! Kdo ima pravico z
mano delati tako. Ali dali vi ste mi
življenje, ali dali vi ste mi očesi, čemu
mi kradete toraj nebesno luč, ali dali
ste mi vi žile te, te lase, to telo, ali
vlili ste mi močnega duha v meso. Ha,
ha, ha, vi pertlikovci, vi! Kaj li premorete,
meni, ki sem človek kakor vi.
Kdo ima pravico, najmanjšo le pravico
najvmazanejšemu beraču kratiti prostost!
Ali ne sije solnce vsim, ali ne
rodi zemlja vsim, ali ne redi nas tisto
i ravno tisto vse i ali ne vmerjemo vsi
i ne sognjemo vsi i ne postanemo vsi
perst. Iz te persti zrase trava, zrase
drevje i to redi žival; ali tako je mogoče,
da postane . . . perst, iz persti trava,
iz trave živinska polt i poslej pa
znabiti podplat na kakovih beraških
199
nogah. Haha, haha! Erazem! Erazem!
Ali ni to smešno. Perst smo vsi, i vendar
sem v ječi! Verige, malovredno ti
železo, proč z mojih rok! (Trese verige.)
Skala, mrzla potna skala, ogni se v
stran, saj ti zapoveduje gospodar sveta!
— Kako revna stvar je človek, ako nima,
ako nima prijateljstva!
J E C A R prinese vodo i kos ovsenaka. Pogovor
ž njim. Zakaj ni človek prost.
Moril... (Govor o morenji —)
3. s c e na
Gospodje sodniki nastopijo, naznani se
Erazmu obsodba, k smerti, le-ta sprejme
jo hladnokrvno, potem ko odidejo začne
Erazem ironično: kot bi delali s teletom,
i da je cel svet velik hudodelec.
Bog, moj Bog! Samo glavo mi pokaži, da
odbijem jo z mahlejem samim i da vtopi
se život v lastni krvi! —
4. s c e na
Minih i Erazem
MINIH: Hvaljen bodi odrešenik!
ERAZEM: Minih — Čemu? Ne spominjam
se pregrehe, prijatelj!
MINIH: Erazem, ali nisi prelival človeške,
bratovske krvi!
ERAZEM: Po pravici! Krivica se mu ni
godila, temu Papenhajmovcu. Ali minihec,
prelila se je druga, bolj draga
krv, krv prijateljska, i ni se kaznoval
morivec. V škerlatu se šopirijo ti morivci,
ti meščanje, ti nesramni Ijupežniki,
i nihče ne gane persta — da zadelo
bi jih pravično maščevanje. I vbogi
Erazem terpeti mora to železje, ki ni
. pustil, da oskrunil bi se bil spomin,
najsvetejši mu spomin na prijatelja.
Minih, če bi cel svet napolnil s Papenhajmovci
ter jih dal Jovu, da pretehtal
bi jih na večni tehtnici, povem ti, da
sam Bavmgartnar jih odzdigne!
Minih se mu da spoznati ter mu izroči
pilo, da si odpravi železje, haljo i druge
reči Po pogovoru odide i pusti Erazma
samega.
" • • i " ' •• •
5. s c e na
Ječar prinese vina, kakor poboljšek pred
smertjo. Komična scena, ko ga mu Erazem
podari, da ga odnese, ga polovico
spije, drugo pa pustiti hoče. Pa po kratkem
jilozofiranji tudi to vzame. Ječar ga
razdrazi s svojo malocutnostjo.
Erazem sam, prost, ječar odide. Samogovor,
kako da delal bode gerdo s človeštvom,
terden zavoljo ječarja.
Zagrinjalo pade.
III. ČIN
1. nastop
Kinečka vas. Prostoren trg, 7ia obe strani
hiše, v zatišji vas Jama na stermem robovji.
Popoldne je, solnce pripeka na jasnem
nebu. Oče Jakob sedi pri vborni
hišici, slep i beloglav! Marjetica, njegova
vnukinja.
Marjetica (poje):
Le enkrat bi videl,
kje solnce gor gre,
kje luna, kje zvezde blišče,
bliš i. t. d....
JAKOB: Marjetica, ali je solnce še tako
neizrekljivo svetlo, rumeno? Ali še padajo
proti večeru njegovi žarki kot kri
na naše gore? Nekdaj bilo je tako! Ali
sedaj se mi zdi to vse kot sanja, kot
sanja! V trohlenem telesu ni moči i v
očesu ni luči. Moj Bog!
Marjetica:
As' tema me obdaja
i. t. d
JAKOB: Obdaja me noč! Marjetica, ali
je drevje sedaj zeleno, ali so veje cvetja
bele kot sneg?
MARJETICA: Oj stari oče, kedaj je že
šla spomlad od nas, kje je cvetje!
Drevje je polno najlepšega sadja, rudečega
in sočnega. Letaš bo dobra jesen
JAKOB: Toraj cvetje je šlo v sad in
kmalo bode odpadel. Lejtesi, čas hiti,
čas neizrečeno hiti. Cvet zgine, sadež
pride ali tudi ta odpade kmalo! Kmalo
bomo mogli iti tudi mi!
MARJETICA poje:
Le enkrat bi v i d e l . ..
200
JAKOB: Marjetica, povej mi kaj o luči,
o svetlobi, o solnčnih žarkih!
MARJETICA: Danes pripekajo prav
močno ter padajo na slamnate strehe
i jih obdajajo z rumenim bleskom, nebo
je modro, ali na zemlji je vse lepo
zeleno, zadaj za strehami pa se modrijo
visoke planine, tam pod Jamo pa se
temnijo gozdovi i sapa zamaja sedaj
pa sedaj njihove verhove.
JAKOB: Oj kako je lepa naša sladka
domovina! —
ERAZEM (gre čez oder): Toraj tu je vas
mojih očetov! Še vse pri starem, z mahom
obrašeni tramovi, smerdljiva slamnata
ostrešja, vse kakor nekdaj! — Samo
Erazem postal je drugače, tudi njega
obrastel je mah neusmiljenega časa.
(Odide zamišljen za hišami.)
MARJETICA: Stari oče, tu je neki ptujec.
JAKOB: Kak grajski hlapec morda, ki
gleda po vasi. kje bi bilo kaj mu vzeti
mogoče! Hudoben svet prihaja za nami!
MARJETICA: Ali ima tako zamišljen
obraz, tako žalosten je videti. Gotovo
je dober človek.
JAKOB: Kak vbožen vitez bode, ki so
mu tolovaji razsuli grad! •—
J- 2. p r i z o r
Jakob, Marjetica, Erazem
ERAZEM (pristopi k hčeri): Ali bi ne
hoteli dati trudnemu popotniku požirek
hladne vode.
JAKOB: Hvalen bodi Jezus Krist — trudnemu
potniku postreči je dobro i kristjansko
pravijo svete bukve! — Marjetica,
skoči k studencu! —
Marjetica v hišo od koder pride z verčem.
ERAZEM: Kje sem vže videl takove oči!
Na cesarskem dvoru ne, tamo je svila,
drago kamenje, ali napačne duše, napačne
očesi. Sedaj se spomnim, to so
očesi moje matere; ko sem odhajal na
Nemško gledala je tako za mano iz visokega
grajskega oknja i solze točila.
Reva sedaj počiva v zemlji i jest tedaj
nisem moril ljudi kot sedaj, ko mi je
vmerl samo Baumgartner!
JAKOB: Kaj govorite! Morate bolj glasno
govoriti, lejte, star sem, slep sem i
tudi sluh me zapušča, morate bolj glasrio
govoriti. —• %
ERAZEM: Dejal sem samo, da je tu lep
kraj i da sem jest, ko sem imel še domovino,
bil rojen tudi v tako prijetni
dolini! •—
JAKOB: Kaj pravite, da sedaj nimate
domovine!
ERAZEM: Vzeli so mi jo ter me pahnili
v prokletstvo, v ptujino! —
JAKOB (vstane): Revež, daj mi roko, daj
mi roko brat. Opera j se na moje slabe
rame, ako zapuščajo te moči. Lej, vkfadena
mi je luč očes, tema je moja vedna
spremljevalka s svojimi groznimi černimi
sanjami. Ali ti si nesrečnejši, ti
nimaš domovine. (Onemogel pade na
klop.) Boljše je slep biti, pa imeti domačijo!
—
MARJETICA (prinese verč vode): Tu pite.
JAKOB: Marjetica, danes zvečer bodeš
molila tudi za tiste, ki brez domačije
po svetu krog blodijo. Bog se jih
vsmili.
ERAZEM (postavi verč na mizo): Hvala
vama, dobra človeka. To je božjega
blagoslova vredna voda — (Odide zopet
za hiše.)
JAKOB: Moliva, Marjetica, moliva: to so
reveži, to so s ternam venčani reveži. —
MARJETICA: O kom govorite, dragi
oče? —
JAKOB: Kdor nima domovine. Marjetica,
kdor nima domačije! —
3. p r i z or
Prejšnji, potem Erazein
MARJETICA: Oče, ali ne greva v hišo.
Hladna sapa pričela je veti, škodovala
bi vam morda!
JAKOB: Pusti me tu, hčerka, tu v sredi
hiš, da čujem, kako otresa drevje svoje
veje, kako poj o ptice, kako šumi v dalji
voda. Pusti me, pusti. — Tega bi si
vendar ne bil mislil, da so tudi taki reveži
na zemlji.
Erazem nastopi. . . krasna scena o turških
vojskah, kako se je stari Jakob
boril za domovino, kako so ga vjeli,
kako je v turški ječi oslepil i kako se
je priberačil zopet domu. Omeni tudi
Erazmovega očeta, s katerim se je boril.
201
ERAZEM: Vbogi starček! Koliko terplje- MARJETICA: Kaj mu je, vbogemu ptujnja
se je zlilo nad vami. cu? Kako divja odtod, kot bi mu gro-
T.,^^x, »X . ,- • i • • žila tu propast peklenska!
JAKOB: Ne reci vbogi, ptujec, ne reci ^^^^^^ ,J1 . ' _.,. ^„„,„ . „,
, ., _, , , '., '. vbogi! Star sem, sklonilo se mi j.e t, el,o , JAvKliOje Bh: laNdaijl a sev gnae svresčmnioli sorscoed a ter mu
onemogla duša i lasje osnežili. Ali ostal
mi je dom mojih pradedov, ostala mi 4 p r i z or
je očetna zemlja, katera me vzame v
kratkem v svoje naročje, da se odpo- Prejšni. Grajski hlapci pridejo s snopovi
čijem svojih težav, svojih nadlog. Ali obloženi.
nad mano vstal bo rod moj, hodil na p^vi HLAPEC JURI: Tu odložimo, snopgrob
i dejal, da tu počiva starec, ki je je je pri moji veri težje kot pa orožje,
nekdaj branil svojo domovino! Ali vi, pj.j nioji veri da je res.
ali vi, bog ve, če ne žro nekdaj kro- j^oK: Ti si slab lančar. Juri, kolikokrat
karj i vašega trupla, daleč od materne ^em te vže podučeval, da če se rotiš,
zibelji! P^^i gg pQ laško, kot se spodobi prave-
ERAZEM: Proč, proč, še imam roke, da mu poštenemu lančarju, corpo di bacco.
si jo priborim, očetovo domačo gomilo! Tu se razvije burleskna sceTia landskneh-
•— (Plane odtod.) farjev! — —
O LJUDSKI OLIKI
V začetku po stvarjenji sveta ne živijo človeški rodovi v nikakoršni zvezi
med sabo in šele počasi začnejo se rodovine zedinjevati, se skupno braniti pred
sovražnimi napadi ter se s sabo posvetovati o vsaki bolj važni reči. Nastopijo
časi, ko se umirijo rodovi, orožje počiva, razcveta se mir ter prinaša lepe darove;
polje dobro obdelano prinaša obilne darove in človek sam odnevadi se
prelivanja kervi ter, kakor rodi cvetlica hitrejše v ugodni zemlji, oberne svoje
dušne moči na plemenitniša dela. Ce je vadil dosle le telo v sukanji orožja, uri
si sedaj tudi svojo dušo, in kmalo se pokaže viša omika.
Se ve, da so se v pervih deržavah le bolj obdarovani možje poprijeli težkega
posla ter, navdušeni od više osode, zapustili zemeljsko in mislili in mislili,
dokler ne očistijo marsikake žive resnice terde skorije, katera jo je dosle prikrivala
očem maloskušenega človeštva. Ali narava človekova je že taka, da,
ako si je prilastil nenavadnega blaga, želi si ga pokazati drugim. Tako se godi
z oliko; ne ostane last samo bogato obdarovanih mož, ampak kmalo se razširjuje
med občno družbo. Sedaj nastane med narodi šele pravo blagostanje, vez
taratovske ljubezni veže deržavljane, sovraštvo se ne pozna, ker duša, v kateri
se vterne iskra vsepoblažene olike, dela le, kar je dobro in pravo. Deržava,
v kateri se povzdigne priprosti mož k najpotrebnišimi vedami, ima ljudsko
oliko, kjer se časte učeni možaki kot občni dobrotniki in kjer se prizadeva
velik ali nizek le zmiraj napredovati; vse dobro, čeravno novo, se pozdravlja
z radostjo, in vse zastarelo, slabo, iztrebuje se pridno.
Imenitno je toraj vprašanje,
s če7n se doseže ljudska omika?
Jezik je vir, iz katerega pijemo vsi oliko. Jezik je toraj velik dar božji,
brez njega ne bi podučevali ne sebe ne drugih in pač žalostni kot divjačina
lazili bi okoli. Iz hvaležnosti do stvarnika naj bode našjt perva skerb, ohraniti
202
si čisto in nepopačeno govorico. Najdraže naj so človeku glasovi, s katerimi ga
je pestovaje zazibala mati v sladki spanec, v katerih je cul perve čudodelne
pripovedke, katere serce napolnijo še pozneje s sladkočudnimi podobami. Pač
nehvaležen je tisti, ki toraj pozabi te blage vezi in sega le po ptujem, veseli ga
le nedomače, ker ima znabiti nekak napačen blesk, pred katerim očetovo revno
in sramotno stoji. — Pa ne samo nehvaležen, ampak tudi nespameten je tak
človek, ker s tem zameta edini pripomoček, s katerim zamore se k splošni
omiki povzdigniti. Človek se lika le v domačem jeziku, isti glasi, ki mu obsevajo
mladostna perva leta, isti mu vnetijo v serci tudi pervi plamen napredka,
željo, vedeti več, kot so vedeli stari očetje. Koga ne mika prijazna knjiga v domači
besedi! In vendar slišijo se tu in tam tožbe, da se slovensko nič bolj ne
ume kakor pa nemško.
Ali pač veš, kaj da vzroči le-te neprijetne prigodke? Sam si kriv, ker ti je
premalo mar lastnega jezika, katerega govoriš, kakor ga je govoril ded pred
stoletji in še slabeje. Jezik je kakor dragi kamen v robati odeji, kateri šele potem,
kadar se spili, spreminja svoje bliščeče barve. Tako tudi govorica. Iz ust
priprostega doni nemilo in bodeče, a če govori se pravilno, čisto, sliši se besede
glas kakor sladka muzika. Ali žalibog, nam Slovencem še ne sveti zlati čas tudi
olikanega jezika ne, popačen in namešan je s ptujimi besedami, katere s svojo
čudno zavihanostjo onečedijo našo govorico in, ker so prestrojene po domačih
oblikah, zdijo se ptujcem še celo smešne. In vendar imamo tudi za vsak ptuj
izraz, ki se je vcepil v domači lo^, bolj krepko lastno besedo. Narodova dolžnost
je toraj, da se uči enkrat za vselej dobrega jezika in da varuje se vsake priložnosti,
katere same so zasejale leto Ijuljko med nas. Kje naj se uči narod
dobrega jezika? —
Blagor narodu, kateri ima dosti in dobro v narodnem duhu vredenih šol,
iz njih mu teko nevsahljivi studenci, v katerih se napaja duša, napaja se telo.
Slovenskim učiteljem ostane še množna in težka naloga, da razorjejo ledino,
katera je dandanes še pusta, neplodovita. V šoli se vcepi mlademu duhu krepost,
Ijubav do domovine; otrok rad posluša gorečo besedo učiteljevo in marsikaj,
kar se zdi smešno odraslemu možu, ker je proti dosedanjemu mnenju,
poprime se duše otroške, da jo žlahni in blaži. Recimo si sami, da slovensko
ljudstvo še pred desetimi leti v večini ni imelo narodnega duha in koliko se
je doseglo v le-teh preteklih letih! Domače se bere že povsodi med ljudstvom,
pravi duh obseva dušo in serce. Saj narod, kedar sprevidi, kak drag biser da
ima na lastnem jeziku, zavreči ne more bisera.
In šola mora biti kraj, kjer se mu kaže domači jezik v prekrasni lepoti.
Zavoljo tega mora iz ljudskih šol pobegniti vse ptuje, samo domače naj ostane,
samo to naj kraljuje in po tem naj se ravnajo slovenski učitelji. Pač ima ptuje
nekak mik mladim sercem, ker tega ne slišijo vsak dan in ker se jim predlaga
domači jezik priprosto, še slabeje, kakor ga slišijo na paši; ni čuda, da se je
gulila nemška gramatika tu in tam po šolskih klopeh, dokler si niso otroci
nekoliko nemškega vtepli v glavo v veliko zadovoljnost učiteljevo. In kakšen
je bil konec tej nesrečni prikazni? Prešla so leta, sinčeki zrastli so sinovi in —
brati niso znali; za nemško bilo je časa premalo, domačega slovenskega se niso
učili nič in stariši so majali z glavami, plačevali s težkim sercem učitelje; saj
so ostali otroci le vedno nespametni, hodili brez vžitka v šolo in moder gospodar
si jih je prideržal rajši doma, da so mu opravljali manjša dela. Drugače
se godi v narodni šoli, po domače se ponudi mlademu sercu pravo in dobro
in hitro se napolnijo prej prazne klopi.
203
Pa ne samo slovenskim učiteljem nastane težka doba dela, ampak tudi
slovenskim pridigarjem.
Cerkev je blagonosna naprava, ktera je zasejala med narode seme omike.
Do priprostega ljudstva ima največi oblast; kar ona dela ali veleva, vse to mu
je sveto in to rado spolnuje. Kakor se vede duhovnik, kakor on govori in dela,
enako ga posnema ljudstvo. Zalibog, da še sedaj menijo marsikteri duhovniki,
da naj se govori narodu, kakor govori sam in drugače mislijo, da jih ne ume
ter zasmehuje. Prižnica pa naj bode vselej kraj, kjer se govori čisto domače!
Kakor sta preobrazila Ciril in Metod z domačim jezikom slovanski svet, enako
naj skerbijo prečastiti duhovniki, da vnamejo ljubezen do čiste besede. Pač je
res, da čistost in pravilnost omami priprostega kmeta na pervi hip, ker je
navezan na staro, ali naposled se privadi uho, privadi se jezik sam, da izgovarja
pravilno in lepo. Slovenski pridigarji, ne pustite v nemar lepe priložnosti,
s ktero pomagati morete toliko svojemu rodu, sezidajte si lepi spomin prihodnosti,
da vam je ljudstvo hvaležno ne samo za duševno kerščansko preobrazitev,
ampak tudi za slovstveno omiko! Da se le vname med ljudstvom narodna
zavest, potem očistuje se samo kužnih gob, potem varje se tudi kopelj, v kterih
se je nalezlo le-te gerde bolezni.
Kterih priložnosti naj se toraj varuje slovensko ljudstvo?
Ze od nekdaj napenjajo naši nasprotniki vse žile, da bi ponemčili vse naše
kraje, da bi nam vzeli domači jezik. Dragi Slovenec, ali ti ne poka serce že
samo pri misli, da utegne tvoj vnuk enkrat govoriti ptuje, tako, da, če bi vstal
iz trohljivosti, ne umeš sam svoje kervi, da čuješ na lastnem posestvu čisto
neznane glasove!
Bogu bodi potoženo, da med Slovenci je mnogo tacih, kateri častijo nemško
veliko bolj kakor domače. Vsak, kdor le nekoliko nemškega zna, vede se ponosno,
nekako zaničljivo gleda na bolj priprostega soseda in če le more, vmeša
med svoje glasove kako ptujko, da mu doni jezik kakor ubit bron. Ali je to
prava omika? Gotovo ne, saj tak ni zmožen ne domačega ne ptujega jezika.
Olikani ptujci sami zametujejo tacega reveža, kedar napenja vse svoje moči,
da spravi glas iz gerla: ne da bi ga hvalili, ker razširjuje njihovo govorico, ne,
ampak zaničujejo ga in zasmehujejo, saj ni čuda, ker komaj spoznajo svojo
besedo v tej čudni podobi! •— Domorodec pa, ko čuje tacega, točil bi solze, ker
tak oskrunja očitno, kar je njemu najsvetejše. Prej in marsikod še sedaj so
bile te prikazni krive nenarodne šole, kjer si je s trudom in leti pridobil fante
nemško pisavo in potem je napredoval pri vojaščini. Vojaštvo, kjer zapoveduje
so vse v nemškem, škodovalo je nam Slovencem že od nekdaj, iz tega nečistega
jarka so tekli v naš jezik tisti gerdi glasovi, kteri ga kvarijo še danes. In res
odslužen vojaški korporal se ponaša v domači vasici, da dvigajo glave sosedje;
kakor ptujec, ki se je vselil sredi nje, zdi se jim in prejšnja ljubezen zgine, ker
tako človeče je ponosno in jezično. Slovenski fantje, povernite se že vendar
iz napačnega pota in porabite svoj čas, kterega preživite v mestih, s tem, da
izurite se v dnmačem govoru in branji, da pridete domii ne v robati nemškutarski
obleki, ampak ponižni in v napredku! — Tako naj se godi za naprej, da
kmalu veje po slovenskih livadah zdrav čist jezik, da glasijo se besede iz naših
ust kakor čist zvon v veselje vsakemu domorodcu in ptujcu v ponos in grozo,
da naši vnuki ne pozabijo domačih glasov, ampak dosežejo višo in višo omiko.
Da je ljudstvo nadalje v resnici olikano, naj je tudi v resnici verno. Vera
je med narodom slovenskim dobro vkoreninjena, ali ne bi terdil, da ne nosi
istih sadov, ktere bi morala v svoji blaženosti predvsem. Vera oblaži dušo, da
204
čuti in misli le dobro, da černega sovraštva ne pozna in da ljubi vsakega. Sovraštvo
razdira, kar sezida pridnost. V resnici olikani ljubijo se med sabo,
sosed derži s sosedom, mu pomaga v revščini in veseli se, če se mu dobro godi.
Tako bi imela toraj vera vterditi občinstvo, ona naj je lep, ki zvezuje vse ude
enega naroda med seboj. Ker ima katoliška vera tudi ta blagoslov, da s svojimi
svetovi in zapovedi vterdi tudi zdravje svojim vernikom, pač bi morala deržava
terdna biti, kjer cvete ta vera v svoji popolnomosti. Slovenec naj je tak rod,
da stoji kakor čista luč med drugimi, ne fanatičen, ampak blag in dobromisleč,
prost in velikodušen. Vera kako oblaži notranjega človeka! Ali ne ista, ktera
obstoji v vednem miganji ustnic, ampak pametna, ktera je zapopadena v
besedah: Moli in delaj! Odrešenik sam je delal, aposteljni so delali in kdor ne
dela, ampak se živi s prazno vero, je hujši kakor pogan, kakor brezvernik!
Moli in delaj, slovenski narod, da zdrava ti je duša, zdravo telo!
V obnašanji bodi Slovenec ponižen, saj tako uči vera. Kdor je ponosen
in ne ve zakaj, tak je smeh svojim sosedom. Malo imaš, dragi rod, od stvamice
in še le-to ti je revno in slabo. Zemlja ti je peščena, deželica majhena, ne rodi
ti težkega klasja, ampak raje osat in ternje, da prav v potu svojega obraza
prideluješ vsakdanji kruh. Prebivaš v kočah in ne v bliščečih palačah. Mogoče
je, da gledajo drugi narodi s smehljanjem nate, spomnivši se svoje bogate
domovine. Ali naj se smejajo drugi! Bogastvo preide, se razsuje v prah, samo
ponižnost ostane ter se blesketa tudi skozi nočno temo. Se letos smo videli,
kako je razbila pruska armada bogate francoske pokrajine, tako da vzdignejo
se težko kedaj zopet do poprejšnje bliščobe. Ti bodi toraj zadovoljen s svojim
deležem, vživaj ga v ponižnosti in množilo se ti bode tudi to malo do obilnosti.
Moli in delaj! S ponižnostjo naj se združi pridnost. Prav olikani človek si
uri s pridnostjo telo in pa tudi dušo. S delom svojih rok preživi sebe in s svojim
duhom pa dela, kolikor mu je mogoče, za korist vsega naroda.
Kako naj Slovenec dela duševno?
Zares znamenito vprašanje! Nekoliko smo odgovorili na to že poprej, ko
smo govorili o maternem jeziku in o branji slovenskih bukev. Branje bukev
je perva potreba. >>Kako rad, ako bi le utegnil,« odgovori znabiti marsikdo,
»aLi čas je drag in druzega dela obilo!«
Počasi prijatelj! V tednu je sedem dni in zadnji posvečen je Bogu pa tudi
duševni pridnosti. Vsako nedeljo si dobiš najmanj tri ure časa, da bereš koristne
reči. Ako imaš rodovino, zberi krog sebe svojo družino, beri jim glasno,
razkladaj jim to ali uno in gotovo ne bode brez sadu. Skerbi si saj toliko prihraniti,
da deržiš si v hiši najcenejši slovenski časopis. Tudi to je lože, kakor
misliš. Tisti čas, kterega porabiš ti za koristno branje, popivajo drugi navadno
brezmerno po gostilnicah in zapravijo dan in leto več denarja, kakor stane
najdraži slovenski časopis. Tako se privadiš pridnosti, varčnosti, dobro odgojiš
si svoje otroke, zraven pa si tudi sam dobiš razgled v deržavljansko življenje.
Naši časi so viharni in težko je shajati v njih in kdor se ni seznanil saj
nekoliko ž njim, ne more biti dober deržavljan. Politika je potrebna vsakemu,
toraj tudi Slovencu. Kar se godi v ptujini, nam pač ni mar, ali kaj se godi
v domačiji, to je nam mar. Domovina je nam draga čez vse in da tudi ne vlada
v nji mir, da tudi v nji razsaja vihar, je znano. S politiko soznanimo se toraj
s svojo domovino, s svojim narodom še bolj in posebno zato jo priporočamo,
ker navduši vsacega, da se čuti v resnici deržavljana in domorodca.
V obnašanji je ponižnost najlepša olika. Vsi veliki znameniti možaki so
družili s svojo slavo tudi veliko ponižnost. Kako pa boli dobrega Slovenca serce,
205
ko vidi puhlo ošabnost pri svojem narodu, ako vidi prevzetnost mesto ponižnosti.
Človek si skoraj ne upa v nedeljo popoldan skozi vas, zakaj od vseh
strani se hujska in psuje vanj. Otroci imajo največe veselje, ako se prikaže
v vasi ptujec v gosposki suknji, v kupah letajo skoraj za njim ter ga nesramno
obirajo. Zgodaj naj se toraj učijo ponižnosti in lepega obnašanja, da bode
ptujec v resnici stermel, ko se pelje skozi čedno osnaženo vas in ga pozdravlja
vse ter rekel: »V resnici, le-to je omikana dežela.«
To so male besede, katere želim, da bi jih slovenski narod saj nekoliko
pregledal in porabil, kar zdelo bi se mu dobro, in pristavil, česar še manjka.
Tako toraj napreduj, blagi rod, v omiki, katera je temelj vsega blagostanja
in katera naj tudi tebe povzdigne, da se svetiš kakor prijazna zvezda med
narodi!
DONA KLARA
(Historična podobica)
V dvoranah ekscelencije in vsegamogočnega ministra je bil denes ples.
Tu se je zibalo vse, kar se je rodilo visocega na dvoru in po meščanskih
palačah. Tu se je smijalo sladko vse, stare perike priklanjale so se venomer
in široka ženska odela so sprehajala se preširno sem ter tje. Vmes pa so šumeli
srebrni glasovi in nežne ročice popravljale so skrbljivo težke stolpe po francosko
vbranih las.
In vitki gospodiči so se sukali v črnih širokih haljinah ter rožljali z malimi
rapirji in Ijubeznjivo pogledovali po šumečih gospicah, kterimi se je tu pa tam
pridružil kak izmed gizdalinov, poljuboval roke ter gracijozno vtikoval pod
pazduho triogelni klobuk.
Na strani pa so stali gospodje diplomatje, vihali ponosno nosove, kot bi
bili pred sabo videli prihodnost in kakor da bi svojimi mezinci vladali teke
svetov, osodo človeštva.
A šele prevzvišeni knez in minister! Kako je bila njegova peroka denes
našopirjena, polna dišav! Sam je prav milostljivo obračal male knežke očesi
po razsvitljeni dvorani. A v srci mu je kraljevala radost, videč tolikanj bleska
v svojih prostorih in spozabil se je ter polagoma izvlekel zlato tobačnico in
prav priljudno nasul s svojimi drobnimi koščenimi prsti tobaka v diplomatiški
nos, tako da je padal po bogatih špicah, katere so prišle šele komaj pred dvema
dnevoma iz Pariza.
Pričela se je govorica, kakor bi šumele bučele v panju, sedaj polagoma,
sedaj bolj kipeče, tu pa tam se je culo spodobno smijanje, ali vse prav po
škrpcih, kakor je navada pri dvorih.
»Tu je španjolski poslanec,« čvrčal je suholični gospodič k svojemu sosedu,
»in njegova hči dona Klara! Hi, to je v resnici dobro blago, hi!«
In spremljevalec je obrnil prežiti obraz, ali prav polagoma, tako da se
mu tanjka, a mazilja polna kita ni premaknila iz srede koščenega hrbtišča.
»Hiou!« razbleknil je usta, »prijatelj, ali ne meniš, da sva za take reči že
prestara!«
In resno, kakor bi vodila poslanstva, pri katerih sta služila, stopala sta
dalje po dvorani.
Sedaj pa ste prišli njih veličestvi in nastala je za nekaj časa tihota.
206
»Don Alfonze, čemu me nadlegujete tu pred očmi vseh?«
»Čemu, vitez Falkenstein, vi še vprašate? Kdo vam je dal oblast, moji
zaročnici tako očito dvoraniti?«
»Vaši zaročnici, don! Odpustite, da jo ne poznam!«
In zatemnelo se je Spanjolu oko in srdena rudečica zalila mu je rujavo
lice, velika in žilata roka segala pa je krčevito po meču. Ali spomnivši se, da
gleda nanj morda sto očes, pomiri si krv.
»Vitez!«
«Don Alfonze?«
»V dvanajsti uri vas pričakujem doli v vrtu!«
»Rad vam ustrežem, don!«
Medtem pa so stikovale gospice in tudi gospe (kdo bi tajil!) visokolasne
glave in šepetale in se smijale sladko. In v resnici bila sta ta dva lepa človeka!
Na videz v mirnem pogovoru, a v serci vrelo je obema.
Don Alfonzo, prijatelj španskega poslanca in, kakor se je vobče govorilo,
zaročen z hčerjo njegovo, bil je krepke postave, ali na obrazu videlo se je,
da mu je južno solnce obsevalo zibel.
In vitez Rihard Falkenstein tudi ni delal nečasti svoji severni domovini.
Bil je bolj vitek kot Spanec in možati obraz obdajali so mu lastni zlati kodri,
katere ni vil po navadi istih časov v veliko tolsto kito. Ali vitez Falkenstein,
kar je pomenilo največ, je bil ljubljenec, in kakor se je šepetalo, vsegamogocni
ljubljenec vsegamogočnega kneza in ministra.
In to se je videlo tudi na obrazu njih visokosti, gospodu ministru, ko je
vitez k njemu pristopil, zapustivši don Alfonza.
In začele so peti trobente in glasiti se druge piščali.
Enako mrzlo, kakor živi se drugače v tacih krogih, pričela se je gospoda
sukati in par za parom poskušal se je bolj sladko smijati in kolikor največ
mogoče zadovoljnosti v svoje puste obraze vdolbsti.
»Dona Klara, je li res, da odrinete na Špansko in da nas zapustite kmalu?«
Dona Klara pogledala je nekako čudno svojega plesalca in potem žalostno
zakrila s svilnato trepalnico oko.
»Tako je volja mojega očeta, gospod vitez!«
»Volja vašega očeta in morda tudi volja dona Alfonza!«
Nekoliko bolj bledo je postalo jej lice in dejala je občutljivo:
»Oj, vsaj si tudi sama želim v domače kraje, v domač grad pri Granadi,
kjer sije vse drugače solnce, cvete vse lepši drevje in livada in kjer je zopet
tako zdravo v sredi dišečih mirt in cipres!«
»In tamo pozabite gotovo na mrzle nas severjane, dona Klara!«
Nagnila se ji je glavica in njemu zdelo se je, kakor da bi ji bilo postalo
solzno oko.
Ali utihnila je glasba in plesalci so se pomirili.
Vitez Falkenstein pa je spremil galantno špansko dono do njenega sedišča.
»Dona Klara, vidiva se zopet! Pri Granadi!«
»Morda bi vam ne škodoval sprehod po hladnem zraku!«
»In vaša spremitev mi je draga, don Alfonzo!«
Kakor najboljša prijatelja zapustila sta nališpana gospodiča dvorano, kjer
prikipelo je veselje do vrha, zakaj njih veličestvi zapustile ste dvor.
207 •
Počasi sta stopala po peščenem poti, sedaj pa sedaj pogledovala po razsvetljenih
oknih in na nebes, kjer je svetila luna. V naturi je bila pomlad
v porodu, tu pa tam je ležalo še nekaj snega, a vendar ni bilo prehudega
mraza.
Tam na strani, kjer je stalo nekaj dreves ter navpik dvigalo svoje suhotne
veje, tamo se je ustavil don Alfonzo ter dejal mrzlo:
»•Tu, mislim, da je pripravno mesto, vitez Falkenstein!«
»Res, don Alfonzo!«
In zabliskalo se je jeklo v mesečinem blisku in sukala sta ga dolgo, iskajoč
raniti eden druzega.
Ali Spanjol je bil krepak in ko so onemogle Nemcu moči, zabodel mu je
rapir v ramo, da se je Nemec ječaje prevrnil ter tiho obležal.
Don Alfonzo pa je obrisal hladnokrvno meč ob sneženih tleh ter hitro odšel.
Kmalu potem pa je začul vrtnarsk pomagač iz vrta globoko ječanje. Strah
ga je bilo in zbudil je svojega gospodarja. Na vrtu sta našla ranjenega viteza,
ki se je poskušal iz svoje krvi vzdigniti. Odnesla sta ga na gorko.
Na dvoru pa se je govorilo veliko in premnogo: da je odšla dona Klara
in don Alfonzo in da se je ministerski ljubljenec vitez Falkenstein podal bolan
na svoje gradove.
Ali izvedela se je vendar resnica.
»Tako je, gospod svetovalec, jaz imam to od njih visokosti premilostljivega
kneza!«
»Oj!«
In dvorni svetovalec razkvečil je usta, počasi nabral bakreni nos, popravil
peroko in odšel po koridoru. Oni pa je zadovoljno zrl za njim in gladil si trebušek,
s katerim ga je obložila težavna in skrbipolna dvorska služba.
Ljudje so govorili, da ima dona Klara lepe dneve in da jo ljubi njen soprug
don Alfonzo.
In res kazalo se je na videz tako.
Pri Valenciji, na morskem pobrežji skoraj, nakupil se je bogati don. Tamo
je pričel zidati ter s svojim denarjem oživil stotero rok. Tu se je kopalo, obsekovalo
kamenje, tamo pa je izdelaval italijansk mojster umetne stebričke in
držaje za krasne balkone.
Vrtnarji in kopači so grebli zemljo, navodili cvetja polne gredice, posuvali
pota z belim peskom, sadili citrone in olive in mirte ter v španski rahli govorici
klicali, sedaj pa sedaj odkrivavši glavo, blagoslovu iz nebes.
Cez nekaj mesecev stalo je živahno poslopje ter dajalo čast svojemu zidarju.
Tu sem je prišel don Alfonzo in samo včasih zahajal na dvor v Madrid,
pustivsi ženo v Valenciji, boječ, da bi jej nekdo izmed dvorskih metuljev ne
bil v kvar.
Solnce je že zahajalo, ko je stopila dona Klara na balkon. Ali duša se ji ni
razveselila krasne narave. Mirno in skoraj z nevsmiljenim smehom zrla je pred
saboj umetne naprave in pogled je šel dalje in oko je ostalo naposljed na
površini morja, pri kateri so se ravno poslavljali zadnji solčni žarki.
• 208
Ali povrnilo se ji je kmalu, potem pa se je vtopila sama vse, podprla
težko glavo ter mislila na toliko hudega.
In zamislila se je na daljni sever. • • • • :
Morda se je mlada žena v tem hipu spomnila, da bila bi ondi, dasiravno
v ostrih burjah, srečnejša nego tu v milobi južnih sap.
Srebrni glasi gondoline so jo prebudili in povzdignila je oko. Pred njo na
peščenem potu je stala mlada ciganka in urno prebirala strune.
Dona Klara je srkala z radostjo te glasove, ki so sedaj tožeče se razlegali
v večer, sedaj bolj polagoma, sedaj bolj kipeče, sedaj tolažilno in sedaj zopet
tožeče.
Oveselila se je dona Klara ter vrgla rumen zlat v pesek. Igralka ga je
hlastno pobrala in potem odšla, klicaje na darilko stotero božjih blagoslovov.
Ali dona Klara je ostala na balkonu.
In bledi mesec prišel je iznad morske vršine ter jo spremenil v tekoče
srebro. Lahno so se vzdigovali mali valčeki, kakor da bi želeli poljubiti nebo
in na nebu jadrajoče svetove.
V daljini je plavala ladja in bistro oko done Klare razločilo je v jasni noči
bela jadra na jamborah. In mir, kateri je vladal v natori, vlegel se je tudi
v njeno srce.
In ostala je še dalje in dobro ji je del hladan pih od morja. Nekje je ura
bila in dona Klara je vstala. Aliizza bližnjega grmičevja je prihitela moška
oseba, zavita v španjsko haljino, ter stegovala roke proti nizkemu balkonu.
»Klara, zlata Klara!«
»Rihard!«
Otrpneli so ji straha udje, zgrudila se je na poprejšnji sedež in na balkonove
držaje je omahnila težka glava.
»Koliko časa sem vas iskal, dona- Klara, po vaši španjski domovini, pri
Granadi in drugod!«
»Vitez Falkenstein!« vzdignila je nezmožno, »ali niste izvedeli, da sem se
zavezala z don Alfonzom?«
In ubogi vitez obmolknil je tužno.
»Čemu ste torej tukaj?«
»Ne vprašajte tako, dona! Hotel sem vas videti še enkrat!«
Pravil je potem, koliko je trpel, kako peš popotoval po španjskih peščinah,
kako se mu je krčilo srce, ko je naposled izvedel, da je žena don Alfonza. Pravil
je o svoji ljubezni, o svojem boji, o svoji bolezni za dolgo rano.
In dona Klara ni imela kamenitega srca, oradostila se ji je duša in, pozabivši
sveto dolžnost, sladko mu je šepetala:
»Kako vam je bledo lice, vitez Falkenstein!«
»Življenje se mi ni mehko postlalo, dona Klara!«
»In tudi meni ne, vitez!«
»Ali je to pravično od osode, Klara!«
»Bog ve, bog ve, vitez Rihard!«
In pričela je solze točiti in položila je vročo glavico na njegove rame in
ni mu branila, ko ji je poravnaval zlate lase.
»Klara, noč je zagrnila zemljo in na nebu se svetijo zvezde!«
»Noč je, Rihard, noč je, noč je!« — • '*
Plašno ga je otajemovala in zdihovala in jokala. "
»Ostani še, ostani, saj je v zadnjič!« . • • . •; -.
14 Loški razgledi 209
'In preskočil je balkon ter ostal pri njej.
Na nebu pa so sijale zvezde, ali na zemljo padala je nežnja megla ter jo
zavila v tenek pajčelon.
Preteklo je nekaj dni.
Don Alfonzo se je bil povrnil iz Madrida, da bi preživel nekaj dni v naročji
svoje žene.
Bil je večer in bila je noč.
Tiho je vstala dona Klara in stopila na balkon. Denes ni svetila luna in
zvezde se niso prižgale na večnem oboku.
Prišel je tudi Rihard.
»Don Alfonzo je prišel,« šepetala je tiho.
»Don Alfonzo je prišel in zdaj je čas, da odidem jaz!« odgovoril je vitez.
»Dona Klara, bodi zdrava!«
»Rihard, Rihard! Kamo odideš?«
»Amerika se bojuje zoper Angleže in želim se udeležiti njenih bojev za
prostost!«
»In midva se ne vidiva več?«
»Težko, dona Klara! V Evropi je življenje gnjilo in bliščeči njeni dvori me
ne vežejo nanjo.«
Vitezu pa je pričelo srce pokati in iz očes lile so mu solze in postal je
mehak kot otrok.
Kdo ne ve, kako težko da se rodi možka solza?
»Rihard, bog te obvari!«
»Dona Klara!«
Tisti večer je prišel don Alfonzo vinjen iz Valencije domu. V prijateljski
družbi vnel se je bil prepir zarad španjske politike proti Angležem in Amerikancem.
Razburjen se je bil povrnil don ter se hitro vrgel na visoko postelj.
Ali spanec mu ni hotel objeti trudnih očes tako dolgo, da je vstal, se napravil
ter se na posljed podal na vrt v nočni hlad.
In stoječ za grmičevjem čul je, kar sta govorila ljubeča pri balkonu. S
krvavim očesom potegnil je rapir iz nožnic.
Ali ko je nezvesta žena položila bele roke svojemu ljubimcu krog vrata
in ko mu je vroče usta poljubovala, zavrela mu je krv in planil je iz zatišja
ter v skoku porinil meč nesrečnemu vitezu v hrbtišče.
»To imaš od mene!«
A oni se je zgrudil na pesek.
»Dona Klara! Pri Granadi, pri Granadi!«
Potem pa je zaspal za večno. Tedaj pa so se na nebu pretrgali črni oblaki
in luna je zasijala, a le za malo časa. Zatem pa je nastala črna tema, dežne
kaplje so padale na zemljo in iz daljine bučalo je morje, ki je s srditimi valovi
butalo ob kameneno strugo.
Don Alfonzo pa je s plašnim obrazom vlekel umorjenega do brega ter ga
pehnil v peneči grob.
Drugo jutro se ni poznal več sled moritve, zakaj med nočjo izmila in splavila
je huda ploha krvave ostanke.
210
Nekaj dni zatem so našli ribarji ob morskem bregu na pol segnito človeško
truplo, katero so zagrebli na malem pokopališči ribarske vasi.
In nikdo se ni solzil za tujcem, ki ga ni nihče poznal, nihče ljubil.
Kako je vendar težko umirala dona Klara! — A ona bi bila rada umrla,
ali kakor bi se branilo telo, krasno telo zapustiti iz svoje oblasti oživljajoči
duh — živela je ter pojemala dan za dnevom.
Dolg benediktinec klečal je pri njeni postelji in opominjal z debelimi jagodi
svojega moleka:
»Moliva, dona Klara! Moliva dona!<-!
»Pater Rodrigo, saj rada umrjem.«
»Ali vendar, prosiva božjo porodnico, morda vam zopet zdravje da!«
»Vsaj sem dosti časa, dosti preveč časa že živela!«
»Ali vendar boga prosiva!«
»Pater Rodrigo, jaz sem živela, ker sem ljubila, in da sem ljubila, moram
umreti!«
In vzela je izpod svojega zglavja bele listine.
»Tu berite, pater!«
Pater Rodrigo obrisal si je prste in odpadel mu je molek.
»Oj, dona Klara, odkod toliko zaupanja! A blagovolite, da pristopim k
oknu, star sem že in oči so me zapustile!«
Pristopil je k luči in bral in bral in mogoče, da spomnil se je istikrat,
kolike vrednosti da je žensko ljubeče srce!
Ko je zopet pristopil, nehala je bila dona Klara živeti. A menih je ostal
pozno do mraka in molil in prebiral jagode ter prosil odpuščanja iz nebes za
greh.
Cas pa je pretekel in zavil iste prigodjaje v zagrinjalo starodavnosti.
KMET IN PESNIŠTVO
Ali mi ne bodeš zameril, dragi bralec, da se prederznem v revnih kočah,
kjer tolikokrat pomanjkuje vsakdanjega kruha, kjer pretoči se toliko solz in
preterpi tolikanj britkosti, kjer dela se v potu od jutra do večera in kamor
tako redko zajde veselje, da se toraj prederznem v istih revnih krajih o pesništvu
in o pesmah govoriti? — Kmet in pa pesništvo — zares je težavno to
dvoje v dobrodejno zvezo pripraviti, a potrebno je vendar.
Naše želje so, da se slovenski rod zmiraj bolj olika, da se blažene vednosti
vsaj plitvo razširijo tudi med kmečkim ljudstvom. Zatoraj pa ne sme tudi pesništvo
izostati in naše misli so, da naj se to prej kot mogoče k veljavnosti pripravi.
Pesmi imajo za vsacega človeka pomen! Bodisi v žalosti, bodisi v veselji,
povsod stri pesmica dobro, polajša to in povzdigne uno. Ko je David delal
pokoro, pel je in si s tem ohladil kesočo dušo, in ko je vesel plesal pred skrinjo
miru in sprave ter se radostil milosti Jehova — pel je tudi in si ubiral strune
na harpi.
Ali najpoprej nam je govoriti o tem, kakšno pesništvo bi pač prostemu
ljudstvu najbolj ugajalo. Slaba pesem popači ter pokvari dostikrat, kar se je
lepega vpeljalo in vterdilo leta poprej. Umazano pesništvo ima na sebi veliko
nesreč, ki so prišle nad to boro zemljo in da je terpela Francoska toliko, za-
"* 211
dolžili so večidel le njeni satanični mazači, ki so izkuhali v svojih pretvezenih
možganih premnogo nesramnosti ter ž njimi ljudstvo okužili.
Pri nas pa naj bi se vpeljale le tiste pesmice, ki se radujejo nedolžno nad
naravo in njeno krasoto, katere hvalijo zmerno, čisto, a ne fanatično življenje.
Naj bi se toraj skerbelo, da zagledajo takih naravnih pesnikov dela ali
po družbi sv. Mohora ali pa po kaki drugi poti beli dan. Da pa imamo Slovenci
enacih del, je znano. K temu ni treba previsoke zmožnosti, ampak le ljubezni
do domovine in pa do natore.
Čemu vendar to, vpraša marsikdo in na pervi pogled je tako vprašanje
opravičeno. Ali poglejmo bolj globoko! Ako hoče zdravnik zaceliti rano, ogleda
si jo poprej prav skerbno in šele zatem določi, katero olje da naj se vlije
v njo. Ali je naše življenje po kmetih brez vsakoršne rane? Kdor bolj natanko
opazuje njegove razmere, mora si milovaje obstati, da mu ni vse po godu.
Predvsem se radostna zavest, da smo Slovenci revni, a sami svoji, ki ne
potrebujemo ptujih podpor, ni še pripravila na verh. Priča temu je toliko popačenih
županov, kateri se dan za dnevom delajo smešne s svojo nemščino,
brez števila nespametnih srenjskih svetovalcev, ki točijo solze venomer, da se
iztrebuje počasi tista mervica nemščine iz naših ljudskih šol, katera je poprej
morila mlade možgane ter vzela otrokom še tisto malo pamet, katero so prinesli
v šolo s seboj. Dokler pa ne postane Slovenec ponosen, da se je rodil v okajeni
koči in ne v zlato bleščeči palači, ne pride med narod tudi pravo blagostanje ne.
Katero olje pa je zdravilo tej rani? Pesništvo v priprostem narodnem duhu.
Zarovita, a vendar priprosta čutila do revne domačije, katere se tolikokrat
opevajo, šle bi, kakor pridejo iz serca, zopet do sere. Gotovo bi potem prešinila
slovenskega kmeta domovinska misel ter bi ga toliko ogrela, da bi mu ne izginila
iz spomina nikdar. Premnogo pripomore k domovinski ljubezni krasota
domačih krajev. Ali naše ljudstvo se je prenasitilo svoje deželice in lepota
njena mu ne gre več k sercu kot nekdaj našim prednikom, ki so se naselili,
prišedši iz Rusije, med to na pervi pogled tako pustotno gričevje. Naj se mu
toraj podajo pesmice, v katerih izrazuje se umljivo in mično veselje nad naturo
in njeno krasoto. Ta nedolžna radost nedolžnih duš poprime se kmalo tudi
našega kmeta, da je srečen nad svojimi veličastnimi griči, kipečimi vodami
in zelenimi gozdi. Kmalo priljubi se mu rojstni kraj, da ločil bi se le s kervavečim
sercem od njega. Oveseli se mu duša potem nad vsakim drevesom, ki
daje njemu senco po trudapolnem delu, raduje se solnca in modrega neba, za
.katerih lepoto poprej še očesa ni imel, da, vsaka najmanjša cvetka postane mu
draga, potem ko je bral njeno čast v priljudnih pesmah. Recimo na kratko,
odperl se bode našemu ljudstvu isti vir tolažila, ki teče človeku iz natore in
katerega se ta večkrat toliko časa ne zave, da ne verze ga val življenja ali v
severne večne snegove ali pa med izžgana afrikanska peščovja. Oj, ko bi pač
marsikdo izmed nas bral čutila, ki obdajajo hvaležno dušo popotnikovo, kader
ga je pripeljala osoda v širni puščavi žejnega in oprašenega do tratice, kjer
šumi iz vročih tla hladan studenec! Pač bi z drugačim sercem zerl na domače
travnike in njih pisano cvetje, pač bi ga objela srečna slast pri vsakem požiru
iz vrelcev, katere mu ponuja natora v domovini pri vsakem koraku. Toliko bi
vzročili opomini ter kazanje na natorin kras!
Človeško serce je po natori tako, da išče s; čestokrat tolažbe v dnevih
pretečenih. Ako se mu otemni pred pogledom prihodnost, oberne pa oko na
preteklo in sijajna bleščoba tega, podeli mu moči in poguma, da verze se serčno
212
v temno življenje, ker upa, da, premagavši nezgode nekdanje, premaga tudi
prihodnje bolesti.
Ali je slovenska zgodovina taka, da bi naše serce ostalo merzlo, ko bi brali
hrabra dela, katera so začertana v nji? Ali so naši predniki živeli v resnici
tako, da bi mi unuki morali zasrambe orudeti nad njimi? Pač gotovo ne! Kako
sijajno so se bojevali naši očetje proti Avarom, Obrom, Nemcem, proti Lahom
in drugim nasprotnikom! Kakor je zapisala zgodovina te tvore z zlatimi čerkarni
v svoje listine, enako naj bi jih opevali naši pesniki ter budili ž njo isto
ljubezen domovinsko, ki je navdajala prednike naše, da so zapuščali dvor in
zemljišča ter hiteli nad Otomane (Turke) in ali izkervaveli se na bojiščih ali
se pa vračali, slavno premagavši sovražnika. Popevali naj bi se možje, ki so
vodili s svojim razumom armade ter si ovenčali častivno čelo z veličastnim
lavorom, možje, kateri so bili spretni vladarji, očetje svojega ljudstva: kot
Samo in drugi možje, ki so izverševali z dlanjo kipe in so po svojem duhu
vlivali na platno skoraj žive podobe! Možje, ki so peli pred oltarjem bogu
slavo in ki so bosonogi po širokih afrikanskih puščavah nosili sveto vero in
oliko med one nesrečne rodove, možje, kateri so branili z močjo svojega duha
vedno le pravico ter se upirali sebi v škodo grozovitosti! Čast naj bi se dajala
istim, ki so ljubili svojo domovino tako, da so ji posvetili moči ter ji darovali
svojo krv, istim mučenikom, kateri so padli v prezgodnji grob, videč ali temno
brezumnost svojega roda ali pa kruto zatiranje najmanjšega narodnega gib-
Ijeja. Sploh vsem tistim, ki so bili že v tadanjih temnih časih pravi in dobri
Slovenci!
In slovenski narod bode pričel ljubiti svojo preteklo zgodovino, stermeč
nad bistroumnostjo, katera se je rodila nekdaj v naši sredi, in dragi mu postanejo
vsi tisti obrazi, ki so sukali nekdaj meče za slovensko domovino ali so
jo pa, kot mi, v potu obdelovali.
In pač nastane potem želja vsakemu, postati kakor oni ter jim dajati hvalo,
čeravno ne s premagami v kervavih bojih, pa vsaj z bitvami proti duševni
nasprotnici, to je proti nemški besedi, katera rase pri nas, dasiravno drugod
žlahtno cvetje, divje kot plevel ter zatare življenje tolikim domačim rastlinam.
Enaka ljubezen do očetnjave navdajala bi tudi nas, njihove naslednike, in oni
bi se radostih nad nami še v svojih pozabljenih grobovih ter blagoslavljali
naša početja!
Ce si že kedaj popotoval, ljubi bralec, po svoji domači deželi in ko si se
veselil modrega neba, gorkega solnca in od njegovih žarkov obsevanih rovan
ter planin in ko si bil sam s sabo zadovoljen tako, da ni ti ničesar kalilo serčnega
mira, ali te ni tedaj kakor blisk iz jasnega neba pretreslo tu pa tam
znamnje pri poti, čigar kipi ali bili so nevkretno izrezani ali pa izmazani z
barvami, da bi se sramovala žival enacega dela, ako bi ji bila natora podelila
dar, deržati in voditi mazilce. In tedaj, ali če vendar tedaj ne, pa vsaj, kader
si stopil v prijazni hlad vaške cerkve, ko se skoraj zasrambe nisi upal povzdigniti
očes, da ne bi opazil nenatornih malarij po stenah in pa golih, sirovo
izsekanih oltarjev, tedaj se ti je pač vrinila misel, da naše ljudstvo ima premalo,
mnogo premalo okusa do lepega. Bog je postavil na zemljo človeka in
jo je zavoljo tega obdaril z vso lepoto. Ukazal je solncu, da pošilja žarke iz
jasnega neba, in luni in zvezdam, da bliščijo one, kader zapusti nas z večerno
zarjo dobrodejna luč zamerlega dneva. Velel je in postala je zemlje veršina
zelena in iz njenega oserčja so prikipele vode in se zbirale v jezera, katerih
valove so pregibovali lahni vetrovi. Besedo le je izustil in miljone ptičjih
213
gerlov se je oglasilo ter napolnila nebesni strop in radostilo človeka, gospodovalca
tega kraljestva. Z roko je mignil in na tisoče cvetja, bodisi po livadah,
bodisi po pustinjah ali temačnih gozdih je prihitelo na dan ter razširjalo
vonjavo po zraku.
Stvarnik pa tirja tudi od človeka, kateremu je podaril to vse, da spozna tudi,
kolik dar da je prejel, da je toraj tudi vnet za lepoto natore in da graja
vsakega, kdor jo gerdi in popačuje. Kakor da bi tlačila jeza više osode istega,
kateri nima tacega okusa, in kakor da bi mu manjkalo blagoslova njenega pri
delih in početji, gre mu narobe vse in preganja ga nesreča.
V najmanjšo slovensko vas se je gotovo prinesla grozna novica požiganj
in puntanja iz Pariza, glavnega mesta Francoskega, katero se je ondi godilo
lansko leto. Kaj je pač vzelo ti divji derhali vse človeško sočutje, da je hladno
in kruto močila svoje meče v kervi lastnih bratov, kaj 30 je oživinilo tako, da
je nakopala na revno in tlačeno domovino, komaj da so jo zapustili ptuji sovražniki,
novih brezkončnih nadlog? Kaj ji je dajalo v roke ognja moč, da ga
je metala na krasovite palače ter v malo trenutkih vpepelila, kar so komaj
stoletja sozidala in zbrala? — Kaj li druzega kot to, da niso imeli toliko potrebnega
okusa za lepo in krasno in dobro. Prekletstvo človeštva jih je zadelo
in spremljevalo jih bode še v prihodnja leta in pozno, pozno kažejo naši vnuki
na le-te divjake kot v svarilo svojim, otrokom!
Pa tudi po kmetih imamo dosti tacih žalostnih izgledov. Le poglejte kmeta,
ki mu ni mar ne lepote cerkve, ne lastnega stanovanja in ne druzega krasnega!
Njegove strehe kažejo svoja rebresa, po blatu se gazi do veže njegove, dolgovi
ga tlačijo, njive obdela le na pol in revščina gloje na vseh štirih stebrih njegovega
imetja.
Lepota in rednost ste združeni in ena si brez druge obstati ne more. Zatoraj
je nasproti kmet, kateri ima količkaj spoznanja do lepega, tudi dober
gospodar. Prijazno sveti se mu bela hišica izmed vej sadonosnih dreves in
stene si ne omaže s kakim neusmiljeno skvečenim Florijanom, da ne smeja
se memogredoči ptujec, češ: to je okus!
Zopet je pesništvo tej rani najbolje zdravilo, katero je že samo na sebi
lepo ter za lepoto vnema. Kakor smo že zgoraj omenili, ogrele naj bi priprostoumetne
in lahko umljive pesmice naše ljudstvo za naravo in njene krasote.
Kader pričnejo priprosti kmetovalci natoro občudovati in ljubiti, ne le zarad
tega, ker jim rodi sadeže ter jim donaša vsakdanjega živeža in piče za živino, •
ne le zavoljo tega, da jo obdeluje tako, da mu snoj kapa po čelu in da si s tem
tu pa tam kratkočasi pusti čas, ampak zategadel, ker je v njenih skalovjih,
livadah in logih izdih nebeške božje lepote, katero daje naznanje najmanjše
drevesce in tudi najmanjša cvetlica, iz ktere se napaja nezmožna bučela dan
na dan sladkega medu.
Ce se je pa prišlo že tako daleč, naredi se kmalo korak naprej in neučenemu
kmetu ne zadostijo več revne mazarije, ne več golo stebrovje mesto bogočastnih
oltarjev, ampak serce ga goni staviti dela, na katera bi prihodnja stoletja,
čeravno ne z občudovanjem, pa vsaj s spoštovanjem kazala.
Dobra in čeprav priprosta pesmica, ako je za ljudstvo odmenjena, mora pa
vendar gladka ter lična biti po jeziku. I znano je vsakemu, kako da se je
sčasoma pokvarila lepa slovenska govorica po ptujih nemških izrekih in kako
da ljubijo se ti še sedaj in se vselej ali saj čestokrat bolj cenijo kot domači
enacega pomena. Lahko rečemo, da naši kmečki rojaki ne poznajo krasote
214
lastnega jezika in da ne znajo ceniti njegove kreposti. Kje pa li pokaže se ta
lepota očitovidnejše kot v umetnih pesmicah in kje vabljivejše in mičnejše
kot ravno tii?
Nadalje bi pesništvo vterdilo med narodom tudi čedno, dobro in čisto življenje.
(Bolj učeno rečeno, vterdilo bi nravnost ali moralnost.) In tudi tu je
treba premnogo pokazati. Ako misli se po mestih, da je nravno (čedno) življenje
po deželi vkoreninjeno, kakor bi bilo želeti, je to mnenje napačno. Zakaj
\ r i n i l a se je marsikatera gnjila navada in najj>oprej bi se smelo omeniti ponočevanje.
Vera je pričela pešati in marsikteri hodi v cerkev zarad ljudi.
Veliko se jih plazi krog oltarjev, ker so nekdaj očetje tako delali, ali tista
dobrodejna priprosta pobožnost, ki je delala stare Slovence gostoljubne in
usmiljenja polne do terpecega bližnjega, ista pobožnost hira ali je pa že izginila
popolnoma. Na drugi strani je nastala pretvezenost, s katero se odeva popačeno
in hudobno serce. Marsikateri premolijo cele dneve po božjih hramovih,
terkajo se vedno na persi: Gospod usmiljen bodi! ter pregibljejo ustnice venomer,
ali to pa le zato, da jih vidijo drugi in da rečejo: to je svetost! In če je
pa še kje nekoliko prave pobožnosti, kali se ta z gerdo versko besnostjo
(fanatizmom). Poznali smo človeka, kateri je bil morda v resnici pobožen; a
njegova edina in gorka želja; je bila, da bi se v enem dnevu poklali vsi luteranci
ali pa, da bi jih pokončale vojske ter morilne kuge. Ali je tako vedenje
pač po volji katoliške vere?
Pa vsaj ni čuda, ker naši kmečki molilci so merzli do natore, v kateri se
božje bitje človeku vsako minuto tako lepo razodeva. Ako bi ti vprašanja,
katera stavi sedaj že mertvi Miroslav Vilhar v svoji pesmici ^•Bog«, večkrat
premislili in do živega pretehtali, bi se jim v serci pač drugače razcvetela
prava pobožnost, katera pa ne moli samo suhotno in brez premislika očenašev
za očenaši, ampak ima vedno, gorko ljubezen do istega bitja, ki nas je dobrot-
Ijivo postavilo v to krasno in čarobno življenje.
V izgled ljudskega pesništva in pa zavoljo tehtnega obsega naj sledijo tu
odstavki goraj omenjene Vilharjeve pesmi.
Kdo je trate, gaje ozelenil?
Kdo cvetlice sejal po livadah?
Kdo drevesa vsadil med pečine?
Kdo je stavil gozde na stermine?
Kdo po cvet j i kaže pot bučeli?
Kdo postervi da plavuti bistre?
Kdo ubral je slavcu mile strune?
Kdo jelenu dal je berze noge?
Kdo na skalo je naslonil skalo?
Kdo je skaladal gore velikanske?
Kdo votline dolbel in doline?
Kdo pogernil zemljo rodovito?
Kdo je vstvaril modrega človeka?
Kdo mu čelo proti nebu dvignil?
Kdo izročil mu vladarstvo zemlje?
Kdo udihnil dušo mu nesmertno?
Kdo je vstvaril jezera, potoke?
Kdo razliva reke v širno morje?
Kdo užiglje treske gromovite?
Kdo pošUja dež in roso belo?
Kdo za rožo ve, kadar ovene?
Kdo za prah, ki se od skale ruši?
Kdo za kapljo v morski globočini?
Kdo za červa, ki pregrudi deblo?
Kdo nad nami je razpel obnebje?
Kdo uterdil nebu svitle zvezde?
Kdo udružil mirno luno zvezdam?
Kdo žareči svit posodil solncu?
Kdo je času dal perut ubežno?
Kdo narodom čudna pota meri?
Komu moli se molitev sveta?
In uklanja komu se človeštvo?
Ali se na odgovor, da vse to je storil Bog, ne vterne prava, iz serca kipeča
vera?
215
Znano je pa tudi, koliko težav da ima kmečko življenje v svojem spremstvu.
Kolikokrat, ko stoji »polja kraljica, rumeno resnata pšenica« v najlepšem
krasu, ko zibljejo se težki klasi, kader potegne piš, kolikokrat razjezi se tedaj
nebo ter pošlje svoje bliskove, svoje gromove in toča suje na bogato žetev in
raztolče v malo trenutkih ves up ubozega poljedelca. Ali ko je žito že spravljeno
iz polja ter čaka še le mlatičev, kolikokrat ne šine blisk izmed temnih
nebes ter ne zapali in popali kakor bi trenil pridelek celega leta? Ves trud,
znoj, terpljenje, vse je zastonj — in zima in glad čakata, da planeta vsak ob
svojem času kot gladna volkova nad ubožne družine. Ni toraj čuda, da prične
se v dandanašnjih dneh tudi v kmečkih krogih razširjati isti teman obup,
kateri je razjedel že davno temelj gosposkih stanov, jim odvzel bogastvo in
srečo. Pa tudi našega kmeta se je poprijela že nekaka nesrečna žalost nad
življenjem, katera odvzame mu radost do dela, da derži roke nemarno navskriž
ter si gleda nem, kako razpada mu poslopje, kako postajajo mu njive pustotneje
in pustotneje, ker nimajo potrebnega obdelovanja, kako da stradajo mu
otroci in kako da tare ga le nezgoda in nezgoda. Tedaj pa ga dervi obup okrog
— in naposled vseka si sam najglobokejšo rano ter se poprime pijančevanja!
In kaj je zakopalo več blago.stanja kot to in kaj zgrudilo več zdravja in kaj
poživinilo človeka bolj kot to? —
Da, res je, naše ljudstvo, kakor je zgubilo veselje nad naravo in njeno
lepoto, kakor ne ume ceniti njenega krasa ter ne spozna njene vrednosti, enako
ne spozna tudi svoje. Ne ve, da je človek venec stvaritve, da je gospodovalec
neumni živali in da se ne sme nikdar znižati pod njo.
Tudi tu bi pomagalo pesništvo! Kakor smo opomnili že poprej, vpeljalo
bi to naše priprosto ljudstvo v naravo in začela bi se ta po vrednosti ceniti.
Njeni prijazni doli, njene vode in studenci, njeno modro nebo, bliščeče solnce
in migljajoče zvezde, njeno robovje, njena vitka drevesa in njene živali —
zori bi kmet z začudenjem, zavest pa, da je le-to vse zanj, morala bi v sercu
buditi ponos in željo, postati vreden gospodovalec in v resnici krona stvarjenja.
Vsaktera duša bi čutila, da je človek več kot živina, da njegova naloga ni samo
jesti in piti in dobre volje biti, ampak da ima še večo: postati dober hišni oče
in dober deržavljan. Videvši, kako da v natori vse po svojih potih teka, kako
da na širnem nebu zvezda pri zvezdi svoje kroge hodi — in kako vendar vse,
mirno ena pri drugi, v mraku migljajo, videvši, kako da po travnikih v prijaznosti
rase roža pri roži, kako da ima Bog za živali prostora obilo, spomni se
tudi sam, da bi bila naša zemlja lahko pravo stanovanje miru, da živelo bi
človeštvo na nji lahko brez truda srečno in zadovoljno in spoznal bi, da nesreč
krivo je le sovraštvo ter nevošljivost. Zginila bi jeza, serd ter prišla prijaznost,
dobromišljenost in gostoljubnost. Da bi se s pesništvom le prava človečanska
zavest izbudila — potem izgine tudi vse, kar gerdi človeka. Hišni gospodarji
ne bi zahajali vina polni med svojo družino, da jih ne zasmehujejo otročaji
ter si nad njimi ne jemlejo slabega izgleda. Sosed se ne smeja sosedu, ako bi
ga nesreča zadela.
Potem bi prišla tudi radost do življenja. Kdo bi pač ne hotel živeti v tako
čarobni naravi? I pač tudi slast do dela. Zapazivši, kako da se trudi v natori
vse, kako da koplje si votline zverjad in znašajo gnjezdišča ptice, kako da
poskuša živeti cvetljica na najpustejšem skalovji ter mu izsesavati redilne
moče in kako da živi se tu vse samo in z lastnim trudom, ne zaostane tudi
človek ne. Zarudel bi beračiti in v terdnih letih živeti od milosti in darovih
. , 216
drugih, ampak sam bode vihtel orodje, sam si bode prislužil v znoji vsakdanji
kruh in umira naposled s tolažbo, da je dobro živel.
Tako bi se dalo o koristi pesništva na razvitek življenja na kmetih še premnogo
pisariti. Ali to naj je dovolj.
Naša želja pa je, da izpolni se namen teh verstic prav kmalu in da hladi
se tudi znojno čelo prašnega poljedelca prej ko prej v viru nebeške poezije!
Viša previdnost pa naj nam dodeli svoj blagoslov!
KAKO NAJ IZREDI SLOVENSKI KMET SVOJE OTROKE?
Rodovinsko življenje je visocega pomena in če je to v državi dobro in
lepo uravnano, je močna in trdna. Rodovinsko življenje je močna vez, ki oklepa
človeka na domače ognjišče in če je še tako daleč na ptujem, če ima zlata,
srebra, na kupe, zaigra mu vendar srce v veselji, ako se spomni očetove hiše.
Kdor pa je že tako pokvaril svojo dušo, da mu rojstnega kraja ni mar, temu
tudi ni mar svoje domovine, katero zaničuje ter zasramuje. Zalibog da imamo
po Slovenskem več kot odveč takih izgledov, ki naši zemlji neizmerno škodujejo
ter jo v blato teptajo pri vsaki priložnosti. Po kmečkih kočah so se rodili
ti možje v naročji slovenske dežele ter pili mladi njeno mleko in jedli njeni
kruh, ali prišli so med svet, prišli med učenjake, seznanili se z visoko nemško
oliko, tedaj pa so pobesili glave, sram jih je bilo slovenskega očeta, sram slovenske
matere in sram slovenske domovine, ker je tako revna in tako priprosta!
Minulo je komaj nekaj let, že so pozabili rojstni dom ter ljubili nemško
bolj kot vse drugo.
Kaj je pač vzrok tako žalostni prikazni?
Odgovor je lehak. Nimajo tako dobrodejne in poblaževne ljubezni do domovine.
Domovinska ljubezen pa je preblag biser, katerega so cenili že v davno
preteklih časih. Ko se je nekdaj 300 Špartanov vstavilo miljonu sirovih Peržanov
ter se branilo do zadnjega zdiha, dokler ne popadajo mož za možem
z mečem v roki med kupi ubitih sovražnikov, spozna grška domovina v svojo
veliko radost, da skrvaveli so ji ti v blagor in v prid ter v spodbujo drugim,
ki so bivali v njeni sredini. In na gomili ubitih postavi steber, ki naj bi pravil
še v poznih letih popotnikom, da gnjijo tu kosti umorjenih, umorjenih za slavo
svojega doma. Se dandanašnji svet zre s začudenjem na tisti steber in želi si
pač, da bi ljubila tudi sedaj še mladina rojstni dom tako kot isto malo kerdelo
Grekov. Tako se spoštuje ljubezen za domovino in kdor jo ima v svoji duši,
ni zidal na pesek in voda ne odnese poslopja njegovega in še dolgo časa stoji
in spomin njegov ne ugasne še v poznih letih ne.
Ali ljubezen, prava ljubezen domovinska je pa tudi vse časti vredna, ona
vtrduje blagostanje celih narodov; kar ne premorejo ne topovi, ne orožje, ne
sulice, to premore dostikrat ljubezen do domovine; kar ni ustanovila goreča
beseda, ki je švigala kakor blisk iz ust govornikovih, to je naredila dostikrat
ljubezen do domovine; ko razsaja že v srci domovinskem sovražnik ter pleni
ter ropa daleč naokrog in ko tužno drži roke navskriž večina mestjanov ter
gleda brez čutila, kako da gospodari ogenj v njihovi lastniji, istikrat ustvari
dostikrat armade ter jih izbije iz tla zemlje — ljubezen do domovine. Domoljubje
daruje domačiji telo in imetje, gazi zanjo skoz ogenj, preplava dereče vode in
prestopa visoke snežnike. Ni je stvari, da bi je ne izvršilo, ker vedno se drži
besed: vse za domovino!
217
Pač ni toraj treba vpraševati več, kako da naj izredi slovenski kmet svoje
otroke, ker odgovorim prelehko: »Tako, da se hodo držali v vsaki okolščini
zlatih besed: vse, vse za slovensko predrago domovino!« Slovenska mladina naj
se toraj izredi v ljubezni do domovine, katera jo je rodila in katera jo hoče
prerediti do groba. Ali izreja naj bo taka, da se vname srce popolnoma v ti
ljubezni, da ceni rojstni rod bolj kot vsacega na svetu in da je drugič pripravljeno
zanjo darovati vse moči, na kratko, zanjo delati. Kako naj se toraj vcepi
otroku ta ljubezen v srce?
Treba je tii zgodnjega dela. Ko je mlada duša mehka še kot vosek, občutljiva
za vse, dobro in slabo, za lepo in nečedno, istikrat naj se toraj navadi —•
ljubiti. Glavno pravilo pri odgoji naj bi veljalo: izredi svojega otroka v ljubezni
in ljubil bode tebe, svojo mater in svojo domovino; ljubezen se naj kaže
mlademu srcu povsod, kamor pride. Zatoraj naj bi slovenski stariši pazili predvsem
na to, da jim vlada mir in ljubezen v hiši. Domači prepiri med roditelji
vlivajo strup v otročjo dušo. Oče in mati naj stojita v svetem blesku pred
duhom svojih rojencev, najmanjša pičica naj ne grdi teh svetih podob in naj
jih veže večna čista ljubezen. Otrok skuša posnemati vse, kar vidi, kar pa vidi
v prvi mladosti, mu ostane ter mu zamori dostikrat najlepše lastnosti. Ce
mlada leta obdaja prepir, obdaja srd tudi starost. Otročja duša je bistra, kmalo
sprevidi, kaj da pomenijo takovi prepiri, potlej pa zgodi se gotovo, da se vtakne
otrok sam v razdražbo ter se poprime ali očetove ali materine strani. In takrat
je gorje v hiši. Ime enega starišev začne v mladem srci hirati, ljubezen do
njega vgasne. Kdor pa ljubi, ko je otrok, samo svojo mater ter zaničuje svojega
očeta, tepe tudi njo, kadar doraste. Ako imaš v hiši starega očeta ali staro
mater, ne reci jima vpričo otrok žal besede, ampak nosi ju na rokah ter jima
spolni najmanjšo željo, da vidijo tvoji sinovi in tvoje hčere ter si trdno zapišejo
v srce, kako da ravnajo s teboj, kadar si star in ti onemorejo moči
v hirajočem telesu. Stariši, dajte toraj otrokom v ljubezni sami med sabo najpoprej
dober izgled in vložili ste si trdno podlago prave izreje.
Kakor v hiši, tako naj vidi otrok tudi zunaj hiše le mir, spravo in ljubezen.
Ako ti dela sosed krivico, ne jemli sekire izpod klopi ter ga ne sklici z brukajočimi
besedami, da ne pride ter se ne vname jezikovanje, sirovo, umazano.
Zakaj navadno se zgodi, da ti pridejo na pomoč tvoji otroci in sosedu njegovi;
tedaj se vname srd tudi pri otrocih, takrat navadijo se, kako se speče nasprotnik
z ostro besedo najbolj, takrat naučijo se jezikovanja, strupenega jezikovanja,
in kar je še najhuje, najbesnejšega sovraštva. Spomni se vendar, da pride
prej ali pozneje ura, ko tudi sam žanješ sad, katerega seme zaseješ v taki
priložnosti v mlado dušo. Bodi pameten in kadar ti dela sosed krivico, stopi
mirno v njegovo hišo ter ga pokliči na stran ter se pogovorita zmerno in raje
odjenjaj, kakor pa da bi se vnel prepir. Bolje opraviš kot pa s stoternim
jezikovanjem. Ljubezen vstane med vama in ljubijo se tudi vanji otroci ter se
podpirajo pozneje v ljubezni kot dobri sosedje eden druzega.
Ali dobri izgledi še ne zadostujejo, ako se pušča srce samo vnemar, da
ostane terdo ter neusmiljeno. Druga skrb starišev naj je toraj, da postane duša
otroška v resnici miločutna, občutljiva za ptujo solzo, za ptujo bolečino. Ali kje
postane mlado srce prej osorno in neobčutno kot ravno na kmetih, kjer se
najde več kot odveč okrutnega vedenja.
Treba je torej velicega truda, preden da je otrok mehak, da se solzi, kadar
vidi jokati terpeče, da ga rani, ko se ozre na bolečino terpeče živali.
218
Tu pa naj mi je dovoljeno govoriti o napaki pri izreji kmečkih otrok, ki
škoduje neprestano. Skrbi se veliko premalo, da bi ostali otroci pri domu.
Ampak zbirajo se v sredi vasi ter se razlete potem v tropah ali v gozde ali
k vodami, kjer se pečajo z ribštvom, katero pa opravljajo včasih prav grozovito.
Z vilicami zabadajo ubogo žival ter jo mečlejo na suho in živo natikajo
na kljuke, kjer se vije tako dolgo, da groznih muk ne pogine. Otrok se pač
ne spomni, kaka groza da je umreti, če počasi in počasi pojema življenje; ali
vendar se veseli, kadar se ozre na tresočo ribo, zakaj človeško srce je po naravi
kruto ter neusmiljeno. Še huje pa se godi na paši, kamor že bolj odraščeni
dečki izvabijo manj odrasle ter jih zapeljujejo k vsaki malopridnosti. Komaj
da vsuje spomlad cvetje po drevji, komaj znašajo njeni pevci in nepevci pridno
gnjezda, valijo jajčica ter pitajo mladiče, godijo se že po slovenskih šumah
najsirovejše neusmiljenosti. Iz gnjezdov kradejo jajčica, pobivajo starke ter
terpinčijo mladiče. Kako da godi se večkrat, naj pove naslednja prigodba. Nekdaj
naletim v gozdu na čedo otrok, ki so pasli po bližnjih grivah živino.
Sedijo ali skačejo krog ognja ter se veselijo nad hudobno igračo. Nekje so vzeli
iz gnjezda mlado šojo in to peko sedaj živo in kolikokrat prileze revica s strašnega
ognjišča, tolikokrat sunejo nesrečno žival zopet v plamen, smejaje se
njenemu globokemu ječanju. Strah mi obide ude, kako da bodo pač živeli ti
otroci, ki so že sedaj tako jeklenega srca. Kako delajo sedaj z neumno živaljo,
tako ravnajo prihodnje s človekom. Kdor nima srca za mučečo se ptico, ta se
tudi ne usmili človeka, akoravno mu umira pred lastnim pragom!
Naj se toraj ne puščajo otroci predaleč od doma, ampak dobri stariši naj
jih navadijo tako, da jim je najslajša radost, bivati le v njihovi družbi. Pri
očetu in pri materi naj se čuti otrok najbolj srečnega! Ali tudi pri domu se
mora paziti močno, da ne naleti otrok na priložnost, pri kateri bi se mu vsadila
brezčutnost v dušo. Ako se kolje ali se pobija v hiši, naj se maloletna drhalica
varno odpravi in nikdar naj se ne dovoli, da bi videla, kako pojema živinče
pred mesarjevo sekiro. Se celo, kadar zakolje gospodinja kokoš, naj ne hodi
pred oči svojih otrok! Ženska je sploh bolj miločutnega srca kot možaki, čestokrat
ko smijajo se ti, preliva ona solze. Zavoljo tega pa je tudi materina naloga,
da izbudi miločutnost tudi pri svojih otrocih. Ako tedaj vidiš, da ima sin
ali hči premalo usmiljenja za bolno žival, poduči ga urno, da revica ravno
tako občuti bolečino kot človek. Ako ti krade gnjezda, povedi mu, da starka
ne trpi nič manj, kot bi trpela mati, kateri bi odnesli dragega sina. In popačeno
bi moralo biti srce, ako ne sluša takih opominovanj. Stariši naj toraj skrbijo,
da posedejo prvi sedež v srci svojega otroka, da njim za ljubo dela vse dobro
ter opusti vse slabo. Ali krivi so čestokrat, kakor smo videli, sami, da jih ne
cenijo lastni sinovi, ker jim ali ne kažejo prave ljubezni med sabo ali je jim
pa tudi ne kažejo v dobri meri. Otrok naj vidi, kamor se le ozre, ljubezen
in spravo, zraven naj jo pa tudi pri svojih roditeljih vživa v največi, a pametni
meri! Kako naj tedaj stariši skažejo ljubezen svojim otrokom?
Najprej naj sledi besedica o kaznovanji. Marsikateri stariši so tako nespametni
ter menijo, da je palica najbolje zdravilo za mlade pregrehe. Ali to
mnenje je napačno. Sploh ne kaznuj svojih otrok nikdar s palico, dokler ne
morejo sprevideti, zakaj da je to pregrešno, uno dobro. Ako ti joka štiriletno
dekle v cerkvi ter ti privabi karanje z leče, ne deri ž njo ter ne tepi otroka,
ker misli, da tepeš ga s sovraštva ter te začne tudi sovražiti. Tudi pozneje naj
bi palica le redkokrat zapela, če ne bi izdala Ijubeznjivo ponovljena beseda ter
219
grešnika ne pripeljala na pravo pot. Nikdar ne kaznuj, ako nastopi po pregrešku
hudo kesanje, zakaj tudi istokrat zaseješ sovraštvo v mlado srce.
Da te ljubijo otroci, skazi jim sam ljubezen! Ce zbolijo, strezi jim, kolikor
ti je mogoče najbolj in Bog ne daj, da bi jih zapustil, ko ležijo bledi in potni.
Nikdar se ne čuti človek in tudi otrok bolj zapušenega, kakor kadar je bolnega
zapustilo vse. Noč in dan bodi krog njega in takrat pokaži mu neizmerno
ljubezen. Ce se vije sin v smrtnih bolečinah, naj se ne sramujeta oče in mati
solz, katere jima ozdraveli tisočerno poplača. Tako veže stariše in otroke vez
večne ljubezni in kadar pridejo ti v viharno življenje, spominjajo se z gorko
radostjo časov v domači hiši, ko so se zjokali v najmanjši priložnosti na maternih
prsih in kjer so vživali edino pravo ljubezen!
Ko je toraj tako dobilo otroško srce miločutnost, mehkobo in pa že tudi
ljubezen do starišev in domačega ognjišča, stori naj se korak naprej in vpelje
naj se v večo, blaženo domovinsko ljubezen. In pomaga naj ti krasota naše
domovine! Poglej slovenske gore, kako veličestno se bliščijo v žarkih solnca,
ozri se na pisane travnike, zelene gozdove in vmes na sreberne vode, potoke,
obrni oko na bele hiše, lepo obdelane njive, na nizke gorice, kjer se solzi in
joka vinska trta in kjer rodi težke sadove, in pač se ti mora otajati led srca,
ako nisi zatajil človeštva popolnoma! Vodi toraj tudi svojega otroka pred hišo
na vrtno senco ter mu pokaži slovensko domovino, kako se v naravni lepoti
ziblje krog in krog ter naprej! Povej mu, da stanuje po teh dolinah rod, ki se
je bojeval že zanje po kervavih bitvah, kateri je krepak in srečen, da ga je
postavil neskončno modri Stvarnik tu sem in ne drugam!
Tako vsadiš prvo seme domoljubja, pravega domoljubja v mlado dušo
in storil si, kar je bila tvoja dolžnost. Z dobro vestjo pošlji ga sedaj v šolo in
ako ga dobi v roke vrl učitelj, vesel bodeš še enkrat svoje krvi in veselila se
bode tudi domovina, katero bo ljubil tvoj otrok prav prisrčno!
Da pa se je vsejalo seme domovinske ljubezni v otročje srce, še ni storjeno
vse in treba je delati, da se male kali razcveto v krasno, sadunosno rastlino.
Treba je delati, da se vcepi otroku koj o pričetku veselje — do dela. Delo je
prva naloga vsacega meščana in ista dežela, v kateri se dela največ, je tudi
najsrečnejša, najbogatejša. Koliko pustin je še v naši slovenski deželi, ki ležijo
prazne in brez koristi — malo več dela in kmalo zavije jih lepo klasje v rumeno
obleko! Koliko rudnin krije slovenska zemlja v svojem srci, koliko krepkih
gozdov ima na svojih gorah, koliko močnih voda napaja njene livade in
vse skoraj zastonj ali pa ptujcu v korist — le malo več dela in naše kraje bi
krile tovarnice, sopuh in voda bi gonila mogočna kolesa ter pripravila v deželo
denar.
Prva potreba je toraj, da izredi naš kmet svojega otroka tako, da ljubi
delo iz vse duše ter sovraži lenobo iz celega srca! Kakor povsodi, tako veljajo
tudi tukaj premnogo dobri izgledi. Ce hočeš otroka navaditi, da je reden, bodi
reden sam! Red pa je prva potreba, kdor je namreč nereden, tak rad tudi
lenari!
Nauči tedaj otroka predvsem, da pazi na obleko. Ne pusti mu, da bi se
valjal po blatu ter igral v prahu. Tudi ne trpi, da bi pohajkoval raztrgan
okrog; revna, pa zašita obleka saj tudi bogate hiše ne onečedi, pač pa je raztrgana
v sramoto še tako revni domačiji! Sveti mu pa tukaj tudi sam z lastnim
dobrim izgledom! Ne pijančevaj ter ne zapravljaj denarja po nepotrebnem.
Ce pa se enkrat pripeti, da te zmore vina moč, ne hodi pred oči svojim otrokom,
da te ne vidijo v slabosti in te, kakor Noeta nekedaj, ne zaničujejo v
220
pijanosti ter se ne učijo nereda, nesnage ter zapravljivosti rekoč: saj je naš
oče delal tako! Da se navadijo otroci snage, naj jih snaga tudi obdaja! V hiši
naj je v redu vse, tlak lepo pomeden in druga orodja omita. Krog poslopja
naj je vse v najlepšem stanu. Kolikokrat se milo stori popotniku, ko pride
v slovensko vas, katere bele hiše so ga z dalje tako mično pozdravljale. Kako
neredno in nečedno je tu vse, krog hiš vsakovrstno orodje, blato, gnoj, drva
in druga ropotija, vse v krasnem miru zmedeno! Deni vsako na svoje mesto
in prostor pred hišo očedi! Ako vidijo otroci, kako je vse najmanjše v redu,
poprimejo se tudi zase tacega reda in dobro bodo živeli, kadar odrastejo. Še
nekaj naj posebej opomnim, kar se jako pogreša po naših vaseh! Cedijo naj
se namreč otroci tudi na telesu, kolikor je mogoče največ. Čedno telo je zdravo
in pa sedež tudi zdravemu duhu. Naj toraj ne preteče jutro, da bi se ne umili
z mrzlo vodo! Tako nastane redoljubnost!!
Ce pa otrok (kakor smo poprej omenili) ne pustiš, da bi letali okrog, dolgočasili
se ti bojo ter iskali veselja in raztresenosti ravno v malih delih! Sedaj
pa je čas, da jih vpelješ v delavnost ter privadiš pridnosti, zlate navade, katera
stori narode bogate ter jim množi imenje. Kadar sije solnce prijazno na jasnem
nebu in dela na polju živina in človek, vzemi tudi svojega otroka sabo, da
vidi, kako se orje ruša zemlje in kako se seje žito! Zgodaj naj se mu nakladajo
majhena dela, katera so pospešna tudi zdravju! Pametna gospodinja ne gre
nikdar sama po drva s skladovnice pred hišo, ampak pošlje vselej raje otroka!
Sploh naj se manjša dela v hiši izroče le manjšim močem, da se privadijo
zgodaj z delom kruh služiti. Tudi v nedeljo naj ne letajo otroci brez skrbi
okrog, dober oče pokliče jih popoldan raje pred se ter vkaže kaj šolskega brati
ali bere jim sam kaj ter skrbi za duševno oliko.
Tako toraj naj se zgodaj vseje ljubezen do dela, do marljivosti, in ker se
bode razvila v duši ljubezen domovinska, delali bodo možaki tudi le za domovino!
In pri Bogu, začne se drugače življenje po slovenskih krajinah! Sto rok
se bode gibalo, trnje skopavalo, kamenje spravljalo ter teke voda k pridu vladalo!
Vrhunci gora pa in doli in planjave se smejajo v zlati obleki žitnega
klasja! In v tem paradižu bode živel majhen, delaven pa srečen rod.
Zatoraj mili Bože, ki čuješ nad narodom slovenskim, daj nam krepkih,
domoljubnih in domorodnih sinov!
221