PRIMORSKI DHEVNIK GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA SLOVENSKO PRIMORJE TRST, četrtek 6. septembra, 1945 - Lelo 1. štev. 98 Uredništvo in uprava, Piazza Carlo Goldoni št l-I Telefon št. 93806, 93807, 93808. Rokopisi se ne vračajo. Poštnina plačana. Cena 2.- liri V čem je pomembnost Bazovice? irtev tovarišev, ki so pred petnajstimi leti dali svoja življenja na Bazovici, je že mnogo let pred to vojno dajala svoj sad. te dolin Prej je bila vzgled in opomin, postavljala program in kazala jamstvo njegove Izpolnitve ter veljala kot napoved in pripravljanje nove politike. To velja predvsem za Slovensko Primorje, kjer so se bazoviški rodili in zrasli, za Cigar svobodo so se neposredno borili in Imrli. Velja pa tudi za ostale Predele slovenske zemlje. Bazovice se tudi v stari jugoslovanski Sloveniji niso spominjali sa-nio na obletnico. Mnogim in vedno bolj številnim je svetli lik bazov iških junakov bil pred očmi v*e leto iz dneva v dan. Njihove slike, bolje ali slabše izdelane Portrete, si v zadnjih letih srečaval po domovih ljudi, ki Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča sploh niso poznali in ki niso Imeli nobene osebne zveze z našimi kraji. Kako si to razložimo? Priprave za novo imperialistično vojno, občutek, da smo mi Slovenci od nje smrtno ogroženi, spoznanje, da smo po prvem jvetovnem spopadu toliko izgubili prav zato, ker nismo znali £*®ti usode v svoje roke, zavest, končno, da je zadnja posledica m Iprva realizacija odločanja Spravljenost na oboroženo bor-bo in vsako žrtev, vse to je ved-n° bolj in bolj dajalo življenju m smrti bazoviških junakov ti- sti pomen, ki sem ga zgoraj naznačil, pomen vzgleda in oponka, programa in jamstva njegove izpolnitve, napovedi in prijavljanja nove politike. .Seveda je manjkalo Bidovcu, "Itrušiču, Milošu in Valenčiči kakoh skoro vsej takratni jimnrski mladini razumevala, ki je toliko kasneje postalo °snova Osvobodilne fronte, razumevanja namreč za to, kako je vprašanje svobode Slovenske-Sa Primorja samo del velikega 1» nedeljivega vprašanja zmage naprednih sil in poraza reakcije, kako je boj proti italijanskemu Imperializmu smmo del boja pro-^ imperializmu sploh, kako in je treba iskati zaveznikov, ^veda jim if bilo tudi neznano, kako postavit? borbo na široko, Množično osnovo, in še marsikaj. ^*Veda je tudi res, da so Bidov-Marušiča, Miloša in Valenči-4 izkoriščali jugoslovanski a-kenti tega ali onega tabora sve-tovne reakcije. Vse to drži. Toda poleg vseh časovno in krajevno lahko J^žumljiVih pomanjkljivosti so ”**oviški junaki imeli nekaj, kar j® v toku objektivnega razvoja subjektivnega zorenja slo ven-kcga naroda v dobi pred drugo *vetovno vojno prispevalo k '®dno bolj rastoči slavi Bazovi-Bazoviški junaki so ,111 veliki in čisti ‘Judje. Ki bila namreč nobena mlado-lahkomišljenost in še mnnj kagnjenje k avanturizmu, ki je J*Idovca, Marušiča, Miloša in Vahčiča pripeljalo na pot, ki je ** uje teko hitro končala na Barvici pred krvniškim plotom. "Ibakor. Sli so na delo v jasni *®vesti, kaj tvegajo, z občutkom Zgovornosti ne samo pred svojo Organlzacijo, temveč pred vsem b^odom kot izvrševalci določe-jj® politike in končno v spoznanju* da lomijo staro politiko in ®uujajo novo. Kav no te kvalitete razuma in I Ušaja so napravile iz njihove /čev Zgodovinsko, za ves narod P°uiembno in nove rodove obvezujočo nujnost. Ravno zaradi f*u kvalitet njihova žrtev ni ni-več ali manj običajna epi- zoda. Mislim, da je spričo nejasnosti, ki v nekaterih krogih glede vrednotenja primorske preteklosti še vedno vlada, treba podčrtati predvsem, kako so ti inladi fantje zavestno lomili staro slovensko politiko, ki so jo celo mnogi njihovi vrstniki nadaljevali ali na novo povzeli tudi po Bazovici, ki smo jo v celoti premagali šele v teku narodno osvobodilne borbe. Iz osebnih razgovorov in neposrednega so-doživljanja v em, kako so bazoviški tovariši dotekratno politiko čutili ne samo kot napačno taktiko, temveč predvsem kot iz temelja zgrešeni koncept, kako so gledali izvor njenih slalmsti v njeni odtujenosti ljudstvu in organskem nezaupanju lastnemu narodu, kako so najprej skušali vnesti svoja spoznanja v staro politiko in kako so končno po brezuspešnih poskusih uvideli, da je treba najti novo, ki bo nujno tudi obsodba stare. Kakor je toliko kasneje Osvobodilna fronta začela boj za svobodo svojega naroda tako, da je izvajala neusmiljeno kritiko nad vsemi napakami preteklosti, tako so tudi bazoviški junaki šli v boj za svobodo Slovenskega Primorja tudi s tem, da so šli v boj proti tedanjim nazorom in praksi. Kakorkoli je bila njihova zamisel nedomišljena, teoretski neokvirjena, je bila pri njih ideja odpora ne samo proti nasilnemu tujcu, temveč tudi proti vsemu slabemu v nas samih, popolnoma jasna. V tem je Slavno zveza med Bazovico in Osvobodilno fronto, v tem je ravno oplajajoča sila Bazovice. Poleg neštetih kvalitet razuma in značaja je na bazoviških junakih treba podčrtati še njihove drobnejše, vendar tako važne prednosti. Osebno sem najbolje poznal Bidovca in tako mi je on za vse svoje tovariše v spominu kot predstavnik najčistejšega mladinca. Prikupen že po svoji zunanjosti in nastopu, vedno prijazen in tovariški, bister in preudaren, predan skupni stvari do take mere, da je vse osebno pri n jem dobivalo smisel dela za skupnost. Tudi iz tega izvirajoča sugestivnost njihovih osebnosti je dajala svojstvo njihovemu delu, in vsaj v spominu vrstnikov poglabljala pomen njihove žrtve. Kadar torej govorimo o Bazovici, je prav, da jo presojamo ne samo — precej na splošno — kot stopnjo razvoja borbe primorskega ljudstva in vsega slovenskega naroda, temveč tudi kot plod osebne veličine, velikega junaštva in, kar je odločilno, pravega spoznanja. Vpoštevaje prav ta subjektivni moment pride do polnega izraza objektivna pomembnost Bazovice. Dr. JOŽA VILFAN 1930-Bazovica je začrtala pol k svobodi-1945 Jesen je stopala krčevito h kraju. Ljudje z izmučenimi in razoranimi obrazi, polnimi sledov štiriletnega trpljenja prve svetovne vojne, so tavali po ulicah. Njihov pogled je vprašujoče strmel. Ali je resnica? Jeli mogoče kaj takega? Ljudstvo je razmotrivalo znanih 14 Bidovec Ferdo VVilsonovih točk, ki so jamčile vsem narodom pravičen mir in samoodločbo ter vse, kar se je dogajalo. Vročica jim je vnela obraze, grenkoba se pe naselila v srce. Obup in srd, žalost in groza pred bodočnostjo tlačili dušo množic. Spraševali so se kaj vendar so zagrešili pred zgodovino, da se jim oporeka vse ono, kar jim je bilo včeraj slovesno obljubljeno in priznano. Stotine let so trpeli pod absolutistično Avstrijo in upali vedno na boljše čase Ali naj jih zopet oklene drugi jarem, novi imperija-lizem?! Rapallska pogodba je potrdila žalostno resnico, tudi oni, ki so gojili še žarek upanja, so se pridružili mnenju ostalih, da so prodani, hote pozabljeni in prepuščeni na milost in nemilost novemu gospodarju. Italijanski imperijalisti so se trudili sistematično zadušiti klic pravice Primorcev, Istranov in Tržačanov. Slovesno so nam obljubili potom hajvišjega zastopnika, kralja Savojske hiše, da bodo dosledno spoštovali svobodo in kulturno avtonomijo. Tudi gospodarsko in socialno izboljšanje nam je bilo obljubljeno. Take litanije so večkrat poudarjali tudi v zbornicah. Istočasno pa so oborožili posebno četo, ki jo je vodil Gabrijel d'An-nunzio, soustanovitelj fašizma in požigalec istarskih vasi. Ta predhodnik oflclelnega fašizma jo zbiral okoli sobe ardite, ki so bili po večini zločinci, osvobojeni iz ječ, v času prve svetovne vojne. Takoj po prihodu Italijanske vojske na Primorsko, je arditska drhal zagospodarila nad novimi državljani. Anarhija, ki je tedaj vladala, Je nudila vse predpogoje arditom, da so počenjali dnevno nasilja nad miroljubnim ljudstvom. 7,e itak težko preizkušeno ljudstvo je še težje prenašalo nova na-silstva. Kakor da vse to ne bi zado- w ',V stovalo, so se pojavile sedaj še prve fašistične kazenske ekspedicijske čete. Skupine črnosrajčnikov so divjale dan na dan po ulicah in vaseh z manganelom in samokresom v rokah, ter s steklenico ricinovega olja. Strahovali so naše vasi od hiše do hiše. Organi italijanske javne varnosti so se pridno držali v ozadju, samo da so fašisti mogli bolje opravljati svoje zločinske posle proti miroljubnemu narodu. Ljudstvo se ie branilo Fašistični teror je naglo naraščal, zato pa je slehernemu poštenemu človeku grozila nevarnost, da navalijo nanj vsak čas z manganelom in ricinovim oljem. Tudi našim kulturnim ustanovam črnosrajčniki niso prizanas’ali. Tedaj, to je v letu 1920., je fašistovska zver prištela med aktiva poleg ne-številnih zločinov tudi požig Narodnih domov v Trstu in Barkov-ljah, dnevnika «11 lavoratore» in «Delo» ter poskus požiga dnevnika «Edinost» Med pasiva pa so šteli porabo večje količine ricinovega olja in nabojev. Za vse to so fašisti dobili nagrade, .najbolj častna pa je bila, ki jim jo je dal 28. oktobra 1922. kralj Vittorlo Emanuele III, ko je postavil vodjo fašizma Mussolinija za predsednika vlade, z nemim odobrenjem takratnih vodi teljev, izvzemši par poslancev, kako Gramsci. Mateotti in Buozzi. Kulturno gibanje Primorske, ki je že pred desetletji zadobilo velik razmah, je, kljub fašističnemu terorju zajelo vedno večje množice, ki so se ga oprijemale kot rešilnega stebra. Na ta svojo društva je bila množica povezana in jih vzljubila, kakor pač more vzljubiti edino kulturen človek. Zid, ob katerem so padli pod streli fašistov bazoviški mučeniki Maruilč Franc Ta društva so prirejala predstave in veselice, gojila petje in glasbo, ter vzdrževala javne knjižnice. Narod se je povezal, nastala je ena sama družina, sestavljena iz velikega števila delovnih članov. Ker pa so se kulturna društva držala starih poti, in njihovi voditelji niso upoštevali novih teženj, smernic in ciljev človeške družbe ki so vzniknili ob koncu svetovne vojne, mladina ni hotela sodelovati s temi društvi. Cim bolj je Italijanski imperlja-lizem teptal primorsko ljudstvo, tem bolj je mladina čutila potrebo Krepkejši razmah so društva za-dobila, ko sta dr. Dekleva Jože in Andrej šauli prevzela vodstvo ZMD. V tej dobi sem se spoznal s Francom Marušičem, Ferdom Bidovcem in Zvonlmirom Milošem. Franc je bil predsednik MD Rocol, in se T' ‘ ■ Miloš Zvonimir je nesebično in požrtvovalno trudili da bi dvignil društvo v kratki dobi do najlepsih uspehov. Rocolci pa so mu izkazali globoko hvaležnost za njegovo poržtrvovalnost s tem, da so se v čedalje večjem številu včlanili v to družtvo. Se mi Je sveže v spominu, kako Je na zabavnem večeru v Rocolu recitiral in s kakšnim zanosom je tedaj izgovoril: «Mi vstajamo in ves je strah, mi vstajamo gotovo v življenje svetlo — novo». (A. Aškerc). Kateri primorski športnik ni poznal mladega Ferdota, tajnika Športnega udruženja? Kjerkoli se je odigrala nogometna tekma, je Ferdo vzpodbujal Šibkejše nogometaše. Prvo pomoč ranjenemu nogometašu je dajal Ferdo, ki je spretno nadomeščal zdravnika. Po trebi je razveseljeval izletnike in že na istem izletu pripravljal načrt za nove izlete. Poleg njega Je običajno sviral tamburico Zvonimir, ki je bil vedno pripravljen poživiti veselje in zabavo. Zvonimir je bil visoke in. vitke postave, mirnega in resnega značaja, redkih besed, ki pa so mu vse izvirale iz srca. Dobrota mu Je bila prirojena. Za prijatelja je bil vedno pripravljen žrtvovati se do skrajnosti. V tem času so fašisti ustanavljali «Dopolavore». Toda te ustanove so ostale prazna besede na papirju. Bilo je pač vsega, samo članov je manjkalo. Zato pa so se njihovi, že «izvoljeni» predsedniki razburjali in pošiljali grozilna pisma družbinsklm očetom češ da bodo občutili neljube posledice, ako ne bodo pošljali svojih otrok v «Do-polavore*. Zasužnjevale ln ogorčenje Fašizem ni mogel prenašati, da mu kaj oporekajo, zato je pripravljal nov sistem terorja pod novo «krinko», ki je imel za cilj zasužnjiti celokupni naš narod v Primorju, Trstu in Istri. Proti koncu 1. 1926. je bil že zrel za sodbo vsakdo, ki bi se upal o- bilo pouka, se je nanašal skoro izključno na fašistično vzgojo in program, ki je nalagal: ubogati, verovati in boriti se. Toda fašizem se ni zadovoljil s postopnim uničevanjem svobode in kulturno političnih ustanov, temveč je mahnil tudi na tedaj že propadajoče gospodarsko življenje našega ljudstva. Najprej je segel po večjih finančnih podjetjih, s tem, da jim je postavil komisarje poleg upravništva. Kmalu nato so sledili odpusti u-službencev in pomočnikov, ki so jih nadomestili s preizkušenimi in prekaljenimi fašističnimi južnjaki. Križev pot našega učiteljstva in železničarjev v tej dobi Je znan. Končno je prišla na vrsto tudi duhovščina, z odstranitvijo škofa Fogarja in konfinacijami, oz. internacijami mnogih duhovnikov, ki niso hoteli upogniti svojih tilnikov pred fašizmom. Na njihova mesta so prišli Margotti, Santin in podobni. Ogorčenost ljudstva je naraščala. Globoki čut za pravičnost, kulturna samozavest in človečanski čut do trpečih, so pahnili ljudstvo v obup, v mladini pa se je borbenost povečala. Bila sta dva izhoda: ali sprejeti suženjstvo ali pa začeti z borbo. Po razpustitvi mladinskih društev, smo se vsi predsedniki bivših društev zbrali in podpisali protestno pismo, ki smo ga poslali v Rim. Odgovora nismo nikdar dobili. Borba V začetku jeseni 1927. smo bili povabljeni vsi bivši predsedniki Mladinskih društev na tajni sestanek, ki ga je organiziral odbor bivše ZMD. Na tem sestanku smo pretresli razna vprašanja in predloge, kako vzdržati mladino povezano in daleč proč od fašističnih društev in ustanov. Sklenili smo, da je treba prijateljsko organizirati izlete in začeti s pravilno propagando proti fašizmu in proti italijanskemu imperializmu. Ta sklep ni popolnoma zadovoljil mlajših o-mladincev, ki so v mladinskem navdušenju in zagonu videli potrebo odločne borbe, dokler je še čas. Govoril sem o tem s Šavlijem in Marušičem. Savli je načelno pristal, Marušič pa si je odgovor pridržal. Teden dni pozneje sva s Šavlijem napravi la načrt za organi za. Mi vsi smo ljubili to zemljo vpijočo od sinjega morja do snežnih gora, od notranjskih hribov po Krasu, čez Sočo nosili smo vero v pravičnost bodočo vseh zemelj, vseh ljudstev teptanih sveta. Nasilna pregnanstva, zapori in ječe nam niso uklonile, zlomile duha, ljubezni skalile do zemlje trpeče, besede umorile, ki mati ljubeče jih pela otroku je v letih gorja. Pod zemljo kopali smo rove temačne minerji bodočnosti vsega sveta: ko dneve Uveli smo suženjsko mračne, se trgalo k nam izpod zore oblačne je v burji mrtvaško ihtenje zvona. Grobove smo vaše nad Trstom iskali v dolinah, pod bori, v tišinah ograd. 0, niste zaman v Bazovici nam pali, ki uporniško kri za svobodo ste dali, za nas žrtvovali življenja pomlad. Marušič in Bidovec, združena brata z Valenčičem, Milošem v mraku krivic: so t) sonce odprla se narodu vrata, ko srca so vaša, vseh upov bogata, poslala svoj zadnji mu borbeni klic. V odpornem smo gnevu molče jekleneli, se v boj razplamteli kot v bliskih vihar; ko težke okove smo sami si sneli, za bridko gorje in trpljenje smo želi le pelin grenkob, razočaranj, prevar. Mar gluh je ves svet za to zemljo vpijočo, ki s srčno krvjo smo škropili ji tla? Od sinjega morja po Krasu, čez Sočo Še nosimo vero v pravičnost bodočo vseh zemelj, vseh ljudstev teptanih sveta. Organizacija se je kmalu razširila po celem Trstu, Primorju in Istri. Organizirali smo na podlagi trojk, celic, srenj in oaredenj. Organizacijo v Istri je vodil tovariš Slavko Zlatic, ki se je krepko poprijel deia. V Istri je delo nekoliko zastalo samo, ko je bil ustreljen Vladimir Gortan 18. oktobra 1929. v Pulju. Z njim so bili obsojeni na tridesetletno ječo še štirje tovariši, med njimi tudi Ladavac Vjekoslav, ki je dal svoje življenje pri osvoboditvi otoka Hvar. Na tem mestu 'bodi omenjeno, da sem že leta 1929. stopil v tesne stike preko naših trojk z nekim Bovonijem, zasebnim nameščen- jv: lil nojuBvna ‘»»vi t na vigaiKta- , ...... cijo. Toda Savli se je moral kmalu j cem- Ih anom ki je bival v Ge- podati v Inozemstvo, ker ga je fa- n°vI- Na način se je naše giba-šistična policija nameravala konfi. I nje povezalo z gibanjem, ki so ga nirati. Kmalu nato je Drago Žerjal Istočasno vodili Italijani proti fa- prevrel mesto Šavlija. Z navdušenjem in požrtvovalnostjo se je lotil dela. Med tem sem dobil Savll-jevo pismo, kjer mi je sporočil imena tovarišev, ki jih je že organiziral. Med drugimi je imenoval tudi šizmu in za človečanske pravice. Omenjeni Bovonl je od nas spreje- Igo Gruden mal orožje in strelivo in je po nesreči istega leta ob priliki eksplozije bombe, ki jo je od nas dobil, umrl. Njegov najožji sodelavec, pristaniški delavec Enza je bil obsojen na 30 let, ko so 1. 1932. njihovi organizaciji prišli na sled. Povezali smo se tudi s tržaškimi Italijani v skupni borbi proti fašizmu in za človečanske pravice. V tem času sta stala v ospredju gibanja na italijanski strani oče in Sin Viezzoli. Sin je bil 1. 1932. zaradi svojega delovanja obsojen na 6 let zapora. Po dveh letih in pol je bil amnestiran, na kar mu j« uspelo, zbežati preko meje. Kot pilot se j« pozneje uspešno boril v španski državljanski vojni. To sem smatral za potrebno poudariti, da se spozna, kako je že tedaj naše gibanje proti fašizmu teklo paralelno z gibanjem italijanskih rodoljubov. Organizacija odkrita 25. aprila 1930. je fašistična a- masovnega združevanja v svrho: gtati izven fašistične organizacije, obrambe obstoječe kulturne dedi*- J kaj geie 0111j g; pj ji nasprotoval, čine in svojih človečanskih pravic. | zu nj,h je bn0 formirano posebno Mladinska llrnfitva [sodišče za obrambo države, konfi- midUinSKa nru&iva jnacijska taborišča, Izgnanstvo, je- Pod težkimi pogoji, a z nezadržnim poletom je mladina pristopila k delu. Ustanovila si je »Zvezo Mladinskih Društev*, z najboljšimi delovnimi silami. Temeljni točki te Zveze sta bili: Vzgoja mladine in njeno masovno organiziranje radi očuvanja kulturne dediščine ter stremljenja za novimi smEtrl. Med člani se je takoj vpeljalo pravo tovarištvo. Njihovo delo je kmalu pokazalo zdrav plod. Drutva so razvijala svoj program s posameznimi odseki kakor; knjižnice, dramatični odsek, izletniški odsek, nogometni, hazenski in drugi, ki so se ustanavljali po okolint in potrebah. Pred vsem so bili pomembni skupni tedenski sestanki, na katerih so se držala predavanja. 6-3 in plotani, Fašistični dnevnik «11 popolo di Trieste* je takoj v začetku 1927. poostril gonjo proti ljudstvu in kazal s kazalcem krivce fašističnega neuspeha na Primorskem. Nato so nam razpustili vsa društva, odvzeli časopisje in pošiljali najboljše ljudi v konfinacijo in ječe, ne da bi zato imeli pravih razlogov. Tudi slovenski pouk v šolah je bil ukinjen in nadomeščen z italijanskim. Slovenski učitelji so bili postavljeni pred izbiro: ali v južno Italijo, ali pa s trebuhom za kruhom. Tedaj se je vpeljal v šole fašističen pouk. To je pomenilo: Prepevanju in igram dati med učnimi predmeti prvo mesto. Kar pa je *>^AVW.,.W.%WAV.V.%V.V,V.VV.VW.SWAi,,VV.'.V.V.><%,'ASV.‘.VAV.V.V.,AV.V.VV.V.’.V.V.V.V.V.VV.-.VA%W.WAVVWAW"' v.v.w.vv.vaw.v.v.v. Ale prvi in ne poslednji *E>anes Jih bodo sodili, Lojze, in ftviJo, da bodo obsojeni vsi na jri1-®*. Tako ml je skoro šepetaje auPal tovariš France tam gori na 01|*kih med zelenim Trnovskim °tc*orn v onih usodnih septembr-dneh. Zbralo se nas Je okrog ' deset mladincev in mladink na :'rtnem izletu. *Kaj praviš, danes? Kje si to v«del tn po čem to sklepaš?* 'Dance je 6. septembra; Jutri je '»Soslavlji državni praznik in Pričakujejo, da bode še danes ■-ona sodba. Jutri ob zori pa jih -do G0Vi ustrelili.* 'v°r11 J« sunkovito, kakor bi tr-pt,, bft*fd« lz grla, povesil oči ln bledel lil, *V«S ha j, Lojze, tako mi je y Hai 1,1 ^ na 8'a« raz- 40 ■ Re morem si misliti, da bo- tako mladi umreti. Se *hn dobrim mesecem smo bili na «Razdrti gori*. Videl Bidovca in Vatlih Pogovarjali smo se o zaup-areh, segli trdo v roke In dolgo lz oči v oči. Ta- *Hui krat sem opazil, da Je v ocoh Miloša nekaj zablestelo, kakor bi se spomnil neke skrite ideje in neu-tešene misli, ki Je hotela na dan, a je ni hotel Izpovedati, nikomur zaupati. Tistega sijaja iz njegovh odi ne bom nikoli pozabil. Ne preje in ne pozneje ga nisem opazil. Nekaj vellkoga in neizmerno otožnega je bilo v njem. Bog vedi, na kaj Je tedaj mislil, morda na svojo otožno, izmučeno in do dna ponižano krasko zemljo. Morda pa, je mislil na ono svetlo besedo — mati —, ki ga je spremljala z očmi vsakokrat, ko je odhajal lz hiše ln ga prosila, da naj ostane doma. Tako'pri nas svarijo matere vsakokrat, ko odhajamo od doma na skupne Izlete. Stopil sem tedaj še bližje k njemu ln zaupljivo vprašal: «Kaj misliš o vsem tem, Miloš?* Nisem premaknil pogleda z njegovih oči. Naslonil je svojo mehko, mladeniško roko na moja ramena tn mi dejal s toplim, prijetnim glasom: »Kaj mislim? Mislim, kar nrsiimo vsi. Naša pravična, sveta stvar mo- ra zmagati, četudi bi morali podleči vsi.* Govoril je tako jasno in prepričevalno, kot bi v svojem srcu doživljal sveti plamen svojih besedi. Za vsako od teh treh svojih besedi jo bil pripravljen žrtvovati svoje življenje, toliko neutešljive vere in zaupanja je bilo v njem. Potem se je umaknil od mene ln šel med skupino tovarišev, ki so prepevali neko domačo pesem iz tržaške o-kolice. je zlivalo na golo kraško kamenje, kot bi hotelo božati to sveto zemljo in zajeti vase vse ono gorje in pritajene vzdihe, ki so se množili iz dneva v dan, odkar nam Je bila odvzeta svoboda. Gledal sem na žarek, ki s« je blestel sredi brinjevoga grma ln počasi drsel z veje na vejo, kot bi nekaj iskal v onem siromašnem brstju. Pesem je utihnila, rahli veter je zamajal rumeni list na pritlikavem brestu, ga nekajkrat stresel, da se Je odtrgal, zavrtel v kolobar in padel na zemljo. Tisti dan nlsom več govoril z Milošem. Zazdelo se ml j«, kakor da se me izogiblje in da mu je nerodno, če mu pogledam narav- nost v oči. V tem svojem zadržanju se mi je še bolj prikupil. Tako mehko kot otrok, ki ga nehote vzljubiš zaradi njegove iskrenosti, vdanosti, čiste duše in srca. Drugi so bili veseli. Razgovarjali so se na glas, da je kar odmevalo od mladostne razigranosti. Samo on se ml je zdel čim dalje bolj zamišljen in odsoten od vsega tega, kar s« je okrog njega dogajalo, fle sedaj ga v duhu vidim, kako se je naslonil na okrivljeno boro- Btl je lep poletni dan: Sonce se -vo deblo, se zagledal nekam v da- ljavo in tako obstal nekaj minut, Tudi drugi tovariši so to opazili. Zato Je eden Iz gruče skočil pokonci, ga prijel za roko ln v Sumu besed in veselja odpeljal s seboj. Bil je to Bidovec, neustrašen in ognjevit mladenič, pravo zrno svoje zemlje. Vedno je bil poln načrtov in idej. Ko je govoril in razlagal, je venomer pritrjeval besedam z gestami svojih rok. Ko 1e bil razvnet, se je kar bliskalo iz njegovih temnih oči. Pozneje ml je pravil njegov brat, duhovnik, da jo silno ljubil svojo mater, ki sc je vedno bala zanj. Njegov borbeni temperament ni nikdar miroval. Komaj se je zasnovala in osve tila v njem ona. misel, že se ga je polastila neutešena želja, da bi jo tudi izpolnil in prenesel v delo. Taki so vsi idealisti. Svojo dušo imajo razpeto čez ves svet. Vsak utrip svojega Srca utelesujejo v zagonetno besedo človečanstvo. Sleherna bol naroda jih vznemiri in vodi k premišljevanju. Medtem ko drugi upirajo svoj pogled v zemljo, je nad njimi razpeto vedro nebo in iz vsega vesoljstva Jim veje nasproti neskončna pesem, ki Jim boža srce in ogreva sleherno misel. To so ljudje višav, žarki cvet našega rodu, ki mislijo vedno na druge In nikdar na sebe. Udajajo se čustvom in pesmi, ljubezen nesebična in vzvišena jim je večni smibol življenja, kakor so tudi ideje najgloblje človečnosti neusahljivi vir trajne sreče tn mladosti. Kdor še ni občutil v sebi šepet brezmejnih daljav, blagodejno srečo in diha svobode, ta ne more doumeti plamena mladih, idealnih duš, ki se brez oklevanja žrtvujejo za srečo in svobodo svoje domovine. Ničesar ni preračunljivega v njih, iz njih ne boš nikoli ustvaril čustva ln misli trgovcev, oni gredo kot plamen naprej za svojimi Ideali, iu ravno' v tem je njih veličina in moč. Narod, ki nima takih lju- Rejca, Jelinčiča, Majnika in dr. . gencjjtt zmagoslavno objavila, da i je tajna organizacija odkrita in da so njeni čini ujeti. To izjavo je obširnejše sporočil «11 popolo di Trieste* v posebni izdaji in z vsem pompom. V resnici pa so zajeli samo del juriševcev po zaslugi izdajalcev, hiso pa premagali našega ljudstva, ki se je še nadalje borilo, čeprav je s težkim srcem prenašalo izgubo svojih prvih borcev. Bidovec in Valenčič sta bila zaprta v Coroneu. Vsi ostali smo bili razporejeni v koptrskih ječah, ne da bi vedeli drug za drugega. Le v noči na 28. april, ko so me odpeljali iz ječe v neko vojašnioo v sredini Istre, kjer so nas neusmiljeno obdelovali po pravem inkvizicijskem sistemu sem videl Marušiča, Miloša ln Stoka. Medtem ko so zame pripravljali vrele vode, so se odprla vrata sosednji sobe. Četudi sem imel oči zavezane, sem vendar z enim očesom mogel videti Miloša, privezanega na stol z eno verigo, roke pa je Imel z drugo verigo zvezane na hrbtu. Noge Je imel gole do kolen in spoznal sem, da so tudi njemu polagali noge v vrelo vodo. Marušiča sem videl skozi majhno špranjo in istočasno zaslišal strašen krik. Njegov bledi obraz Je bil oblit s krvjo. Videl sem ga, kako se je pod udarci 'onesvestil. Na procesu 5. 9. 1930 Ze koncem avgusta so nas odpeljali iz Rima v Trst na obravnavo. Ko so nas 1. septembra 1930 »premili iz celic skozi dolgi hodnik do sodne dvorane, so nas dobro ukle-nili in vse skupaj priključili na debelo verigo drugega za drugim. Prvi dan smo na tej verigi ogledovali drug drugega. Vsi smo se prijazno pozdravljali, kolikor so nam prilike dovoljevale. Ob našem »prevodu so bili ob straneh razvrščeni črnosrajčniki. Valenčič nam je z glasnim poudarkom dejal: «Tovariši, gremo na mojo poroko!* V prvem trenutku smo ga malo začudeno pogledali, nato je nadaljeval: «Ali veste, da sem se nameraval oženiti teden dni pozneje, ko so me spravili med te zidove*, nato pa je glasneje končal: «Sedaj se bom pa oženil s smrtjo. Lepa zamenjava, kajne?* Valenčič je bil pripravljen na gotovo smrt. Ko smo se drugikrat znašli skupaj na tisti verigi, »mo v bratski družbi kar nekako pozabili na fa-šlstovsko žejo po naši krvi. Beseda je dala besedo in pogovor se je razvijal kakor na kraškth sprehodih, sicer proti volji in opozorilu razjarjenih agentov. Tudi Marušič in Manfreda sta kljub težk: bolezni sledila pogovoru Med drugim je Marušič izjav«, da lažje prestaja fizična mučenja, kakor nasilno zasliševanje. Prvi dan obravnave je minul a čitanjem celega kupa aktov. Ko smo s* drugega d n* ponovno Valenčič Ludvik Sfiligoja. Tako smo se povezali z goriško organizacijo. Drago Žerjal ml je nekega dne povedal, da Marušič in Miloš želita sodelovati. Tako se Je ustanovil tržaški odbor. Tudi Žerjal se Je moral prekmalu posloviti od nas. Tedaj pa Je organizacija dobila svojega najodličnejšega člana. Od vojakov sc je namreč vrnil Ferdo Bidovec, vstopil takoj v odbor in se z vso energijo posvetil delu. di, je narod brez bodočnosti in je podoben školjki bisernici, potopljeni v morju. Kjer ni potapljačev, ki bi tvegali svoje življenje, da prenesejo na svetlo zaklad narodnih moči in ustvarjanja, postane tudi narod sam kaj kmalu podoben o-nemoglemu starcu brez moči in nad v svojo boljšo bodočnost. Kolikokrat je stal sam pred svojo materjo ln očetom, jim zrl v blagodejne roditeljske oči ln bi se jim rad izpovedal, Rad bi Jim povedal vse, kar nosi v mladi duši in kar veže mlado misel v njenem svobodnem poletu v zarje Vidove. Kar tako bi se jima .izkričal kot otrok, po domače, da bi ga v dno duše razumela. Kdo pa naj drugi razume bolj svojega otroka kot mati, ki bdi nad njim vse svoje življenje. Ne, tega ni mogel storiti, ni smel. Morda bi se zbal za svoje življenje in bi odnehal. Morda bi tedaj zrušil v sebi lik idealista in bi postal trgovec, poslušen In bojazljiv otrok, kot je na tisoče drugih. Tega ni bilo. Odločil se je za drugo po-., 2!a pot mučeništva ln (Nadaljevanje na Z. strani) znašli skupaj, smo se sporazumeli, kakšno naj bi bilo naše zadržanje na procesu. Dva predloga sta bila najtežja: Prvi, naj bi molčali »kozi ves proces, drugi, da bi govorili tako, da bi se čimbolj olajšala težka obdolžitev. Sprejeli »mo drugi predlog, ker smo ga smatrali za bolj primernega, a tudi ta je bil težko izvedljiv, ker je uspeh zavisel od načina izpraševanja. Ves čas obravnave smo »e dostojno zadržali kljub hudemu izzivanju hujskačev. Ko Je bila obsodba Izrečena, so Miloš, Marušič, Bidovec in Valenčič vstali, da sprejmejo našs zadnj« pozdrave. Vsi smo jim poslednji-krat hiteli v Objem z gorečo željo, da bi njihova prelita kri pripomogla k svobodi in boljši bodočnosti tržaškega, primorskega in istrskega ljudstva ter človeštva sploh. To svojo zadnjo željo »o izrekli vsi štirje. Fašistovska drhal, ki nam Je požigala vasi in kulturne domove, vsiljevala ricinovo olje, terorizirala ljudstvo in nas zaklepala v suženjske verige, ter karabinerjl, ki »o podpirali fašistično početje in zapirali in pretepati nedolžne ljudi, vsi ti so nas trgali narazen in suvali, hoteč ubraniti zadnji pozdrav štirim mučenikom, Naša težka ločitev od njih se ne da popisati. Pozneje sem ob oknu svoje celice lovil vsak šum ali glas na cesti. Bila je že tema, ko sem zaslišal drdranje avtomobilskih motorjev, ki so se ustavili pred jetnišnico in v kratkem času zopet oddrdrali. Pozneje sem zvedel, da so bili to avtomobili, s katerimi so odpeljali vse štiri mučenike, in da »o z njiimi vred peljali tudi štiri rakve. Odmev te obravnave se je razlegal do vseh kulturnih narodov. Klic po pravici in svobodi Tržačanov in Primorcev je odjeknil v srcih vsega svobodoljubnega človeštva. Svetovni svobodni tisk nam je izrazil svoje globoko sožalje in protestiral proti fašističnemu nasilju. V dneh po objavljeni obaobi Je Usoče naših sre trepetalo in stiskalo pesti s trdno zavestjo, da »e je treba pripraviti na bližnji, odločilni boj. In res. Ljudstvo, ki Je nosilo na svojih plečih toliko let neznosnega trpljenja, ki ni nikoli klonilo, ja v tej vojni planilo v borbo s partizansko zastavo in premagalo zaso. vražnega krvnika po petindvajsetih letih. To se je zgodilo na veliki dan 1. maja 1945, ko Je Jugoslovanska armada zasedla Trst. H koncu moram še omenltt ima-na udeležencev bazoviškega procesa, ki so kot partizani padli med narodno osvobodilno borbo. To so: Stoka iz Kontovelja, Rupel s Proseka. Zelin iz Sv. Petra na Krasu, Žafran iz Zagorja in Ladovac is Velik« Trabe v Istri, Slava! Vekoslav Spanger PRIMORSKI DNEVNIK — 2 — 6. septembra 1945 Črni dan v Bazovici Miloš, Bidovec, Marušič in Valenčič! Hvala vam! Vi junaki ste 8 svojo smrtjo položili temelj zlati svobodi. Zadeti ste bili od pušk fašističnih razbojnikov. V tistem strašnem dnevu je na tisoče in tisoče Slovencev s stisnjeno pestjo priseglo, da se bodo do zadnjega borili proti fašizmu in se kruto maščevali rad zločinci. Hočem povedati, kaj sem vse tisti dan videl in slišal na Bazovici, kjer sem doma. Takoj po polnoči, že v prvih urah tistega dne, je prispelo iz Trsta v Bazovico približno dvesto fašistov. Oboroženi so bili od nog do glave, porazdelili so se v manjše skupine in zastrazili vse glavne in stranske ceete okoli vasi. Nekaj minut pred četrto uro so že začele prihajati prve čete črnih rabljev iz Trsta. V divjaškem hrupu so nadaljevali pot na določen kraj. Do 5.45 ure so neprenehoma prihajali, divjaško in surovo je bilo njih vedenje na cesti. V tistem času je marsikateri vaščan pogledal na cesto, kajti vsak je občutil tedaj nekaj nenavadnega in strašnega v svojem srcu. Kaj neki hoče črna, surova drhal? Tudi jaz sem tisti dan v ranih urah pogledal na cesto. Nisem vedel, kaj pomeni črni pohod. Neki krvnik se je surovo in zaničljivo obregnil obme: Treba bi bilo po-streljati vse proklete ščave JR ne samo te Štiri! Sicer nas bodo vedno nadlegovali. Po teh rabeljskih besedah sem obstal na licu mesta, kakor prikovan. Zaslutjl sem, da se bo danes v resnici zgodilo nekaj strašnega! Nenadoma je pridivjalo od Opčin sem devet kamionov in šest vozov. Na zadnjem kamionu, sem od strani opazil štiri rakve. Takoj za njimi je drdral velik zaprt avto. Bil je iz zapora. Takoj za njim je vozil poln kamion karabinerjev. Na ostalih vozilih je bila fašistovska črna tolpa z višjimi predstavniki črne oblasti, Z veliko nestrpnostjo smo pričakovali strašnih novic. Nekaj minut pred šesto uro, ravno ob sonSiem vzhodu so mrtvaško odjeknili streli fašistovskih rabljev. Odmev strelov je v jutranji tišini dolgo časa bobnel preko našega hriba in naznanjal ljudem strašno novico, nenavaden dogodek. Izvedeli smo, da so fašisti ob vznožju našega hriba ustrelili naše, do kosti izmučene štiri junake: Bidovca, Marušiča, Valenčiča in Miloša. Molk in nema tišina sta zavladala po vasi, naša srca so se stisnila in padla v nemo žalost, V žalostnem obupu smo prisegali, da se maačujsmo. Pozneje smo izvedeli, kako junaško, kako neustrašno so umrli naši mučeniki. Najprej so jim zavezali oči, potem so jih streljali v hrbet. Toda Bidovec se je v zadnjem trenutku obrnil, strgal zavezo z oči in zaklical: Živela demokratična Jugoslavija! Okrog sedme ure se je zločinska, črna tolpa začela pomikati nazaj proti Trstu. Med potjo so rablji divjaško prepevali ifiašietovske pesmi, vriskali in tulili. Slišal sem, kako so se z velikim sovraštvom do našega mirnega ljudstva in do naših umrlih mučenikov surovo pogovarjali triji črni razbojniki, eden, da je celo v zadnji minuti zaklical: Eviva la Jugo-slavla! Druga skupina je kričala po celi vasi, da je treba vso to suženjsko pasmo Slovencev postreliti in pomoriti, ker preje ne bodo imeli miru Neki črni pritlikavec je besno zaklical: -»Maledetta sporca razza schlava*. Tako se je črna drhal z besom in sovraštvom do našega poštenega ljudstva z urnimi koraki pomikala proti Trstu. Fašistični streli niso zadeli samo naših štirih mučenikov Bidovca, Valenčiča, Marušiča in Miloša. Zadeli so na tisoče In tisoče hrabrih in zavednih Slovencev In Slovenk. Ob tistem groznem trenutku, ko so gasističns krogle podrle štiri najboljše primorske junake, smo se vsi Slovenci še tesneje združili in •e povezali med seboj. Prisegli smo, da se bomo požbrvovalno in neomajno borili ter kruto maščevali nad zločinci do popolne naše zmage. Letos bo poteklo petnajst let od tistega strašnega zgodovinskega dne. Naši mučeniki so se že pred petnajstimi leti junaško dvignili zoper fašizem, da bi rešili in osvobodili svoje zasužnjeno primorsko ljudstvo, ki že veliko let trpi in ječi pod črnim jarmom. Oni so dali svoja življenja za svobodo, ki smo si jo danes priborili. Ni več sile na svetu, ki bi nam mogla to svobodo odvzeti, kajti ta svoboda je zrasla in vzcvetela jz krvi naših najboljših sinov. Nihče ni vedel povedati, kam so črni rablji pokopali naše prve mučenike. Poizvedovali smo, a nismo mogli Izvedeti ničesar. Sele letos, ko je jugoslovanska armada osvobodila Trst, smo izve deli, da so bila njihova trupla tajno pokopana na nekem stranskem prostoru tržaškega pokopališča. Do letos so bili grobovi mučenikov zapuščeni, trnje in robida je rasla na njih. Danes pa vidiš te grobove lepo urejene in zasejane z raznimi svetlicami ter obsute s cvetjem, ki ga vsak dan sproti prinašajo ljudje od blizu in daleč. Vsak zavedni Slovenec si želi videti te grobove naših mučenikov in se dotakniti tiste blažene zemlje ki je morala sprejeti njihove telesne ostanke. Po petindvajsetletnem črnem suženjstvu smo letos s krvjofin žrtvami za vedno osvobodili naše Sloven- sko Primorje, na§ Trst, našo Gorico. Nihče več nam ne more vzeti te velike, s krvjo pridobljene svobode! Fašistovska reakcija, ki napenja danes vse svoje gnile in surove moči, da bi znova prišla na oblast in da bi znova zasužnila ljudstvo, grdo obrekuje našo Titovo Jugoslavijo in skuša ljudstvo podpihova- ti. Toda ljudstvo dobro ve, da bo le v Titovi Jugoslaviji doseglo svoje pravice in svoje zadoščenje. Nihče ne naseda umazanim fasistovskim pajdašem. Letos 9. septembra bomo z veliko svečanostjo odkrili našim štirim mučenikom lep zgodovinski spomenik, postavljen prav na mesto, na tisto blaženo mesto, kjer so hrabri junaki dali svoje velike neustrašne in pravične duše. Primorsko ljudstvo bo na ta dan a navdušenjem prihitelo v Bazovico iz bližnjih in daljnih krajev, da se udeleži te prve zgodovinske svečane proslave naših junaških žrtev. Ohranimo na naše bazoviške mučenike trajen in večen spomin! Slava jim! Fran Žagar, Baeoinca Življenje bazoviških junakov Bidovec Ferdo Ferdo Bidovec je bil rojen 4. februarja 1908. v Trstu kot drugo-rojenec trgovca Ivana Bidovca in Antonije Vianello. Obiskoval je solo v Žirovnici pri Bledu, v Ljubljani in v Trstu, kjer je leta 1920. dovršil osem razredov ljudske šole in dvoleten trgovski tečaj. Ze kot dvanajstletnemu dečku so se mu vtisnili v spomin vsi zločini Giuntovih pajdašev, 'najbolj pa požig Narodnega doma v Trstu. V duši mladega Ferda je vedno bolj rasel odpor do fašističnih nasilj. Kot petnajstletni mladenič je že sodeloval v mladinskih društvih. Leto kasneje je šel kot delegat na konferenco v Ljubljano. Bil je tudi član študentovskega prosvetnega in športnega društva Nicolo Tommaseo, kjer se je udejstvoval predvsem kot organizator in športnik. Udejstvoval se je tudi v organizaciji društvenih izletov. Pri tem delu se je seznanil z Marušičem. Kmalu sta se spoprijateljila, ker ju je vezala skupna ljubezen do narave in močna vnema za društveno delo Odnehala nista tudi po letu 1927, ko so bila vsa društva razpuščena. Kmalu potem je bil vpoklican k vojakom, kjer so ga fašistični oblastniki stalno zasledovali kot politično nezanesljivega. Januarja 1929. se je vrnil domov in se se bolj posvetil delu, ki ga je začel z Marušičem in Milošem ter drugimi mladinci po razpustu mladinskih društev. Organizirali so skupinske izlete in vzgajali primorsko mladino v protifašističnem duhu. Ko je 15. oktobra 1929. padel pod Učko prvi borec za svobodo Hrvat Vladimir Gortan, je doseglo njihovo sovraštvo do fašističnih krvo-lokov vrhunec. Zagoreli so »Dopo-lavori» in fašistični otroški vrtci in končno je eksplodirala bomba v uredništvu lista «11 Popolo di Trieste* najbolj zagrizenega fašističnega glasila, ki je hujskalo proti slovenskemu narodu in antifašističnemu delovnemu ljudstvu. Ko so leta 1930. zaradi tega aretirali vrsto njegovih tovarišev, se kljub opozorilom ni hotel umakniti. Nasprotno, šel je celo na vse mogoče institucije posredovat za Miloševo izpustitev. 15. aprila 1930. so ga, ko je hotel iti znova intervenirat za zaprtega tovariša, pri izhodu iz hiše aretirali in ga odvedli v zapor. Tudi v zaporih ni izgubil poguma, temveč je hrabril svoje tovariše in mater. Na samem procesu je odgovarjal ponosno in brez strahu. Mirno je sprejel obsodbo. Ob slovesu je tovariše, obsojene na robijo, hrabril: Bodite pogumni, ni važno človeško življenje, kadar gre za pravice naroda. Naša smrt bo oznanila svetu, da živi tu narod, ki mu fašizem ne pusti živeti!* Vso pot od Trsta do morišča je skupaj s svojimi tovariši prepeval protifašistične pesmi. Ko so ga na bazoviškem strelišču privezali na stol, sc je tik pred salvo dvignil in vzkliknil v poslednji pozdrav: »Živela Jugoslavija — 'živela svoboda!* Umrl je kot junak. Marušič Franjo Marušič Franjo je bil rodom iz Trsta — iz Rocola, kjer je imel njegov oče malo hišico in kos zemlje. Po poklicu je bil oče bančni uslužbenec in tako je tudi Franjo postal kot mladenič nameščenec v zavodu »Zivnostenska banka* v Trstu. Mati mu je umrla še kot otroku, nakar s« pe oče znova poročil. Mladi Franjo je končal osem razredov Ciril-Metodove meščanske šole pri Sv. Jakobu. Kot prebivalec Rocolskega predmestja je dobro spoznal tamkajšnje razmere, kar ga je napotilo, da je dal pobudo za ustanovitev podružnice «Zveze mladinskih društev* in sicer Mladinsko društvo Rocol. Franjo je bil vnet ljubitelj narave. Dajal je pobudo za organiziranje izletov na deželo, od katerih je pričakoval dvojno korist. Mladina naj bi spoznala lepote naše zemlje in njene Stanovnike. Drugi velik uspeh pa bi bil, da bi se mestna in okolišna mladina med seboj spoznali in se tako enotno borili za narodne pravice. Bil je tudi vnet športnik in turist. S svojimi tovariši je napravil več pomembnih in težkih tur, katere so pokazale, kakor vse njegovo delo, izredno vztrajnost. Svoj značaj je klesal s težkim bojem samozatajevanja in v nevarnostih. Hotel je, da bi čim več mladine sledilo njegovemu vzgledu. Zato je organiziral pogoste izlete — največ v »Rosandro* in je tam s svojim vzgledom pokazal pot v štvu. Zahajal je na vse sestanke in včasih pripeljal s seboj vse «Zarja-še», ker se je zavedal, kako potrebno je medsebojno seznanjanje mladine za utrditev mladinske enotnosti. S tem svojim delom se mu je posrečilo mirno rešiti spor, ki je nastal med društvom pri sv. Jakobu in društvom na Rojanu. Miloš je s svojo veselo naravo in odkritostjo prerodil tudi svojo okolico. Vsi njegovi tovariši in tovarišice so ga vsled tega zelo visoko smrt. je pričel reorganizirati v tajna društva, ki so postajala vedno bolj borbena za samoohranitev naroda. Kasneje po letu 1929. pa je začel zahajati v skupino, ki je tvorila jedro zase. Takrat je fašistični teror dosegel vrhunec. Govoriti slovensko je že veljalo za zločin. Zločin je bilo tudi — po pisanju italijanskih listov — vsako dejanje proti fašističnemu nasilju. Po požigu o-troškegia vrtca na Proseku, v Trebčah, na Grobadi, na Opčinah, na Krasu, na Goriškem in v Istri ter po miniranju smodnišnice pri Preseku je bil dosežen vrhunec delovanja slovenskih borcev za svobodo. Vrhunec pa je dosegla tudi razburjenost fašistične javnosti, ki je v listu «Popolo di Trieste* zahtevala odstranitev vsega slovenskega elementa. Odgovor na te članke je bil bombni atentat na uredništvo lista ■1 pil odšel v partizane 24. 4. 194»* ^ baje v idrijskem voj. področj Sporočltl ženi Rebula Berti, -polnj 9 (Tržgško okrožje), GOJČ A ANTON iz Grop»č®' gi zovica, 9. korp., zajet 30. 3. > !"■ Nemcev; njegov brat PETE j(p-hrlg. »Simona Gregorčiča* n* roškem 20. 8. 1944. - Spororit1^* žini Terčič, via Pilone 2/m Zahvala Zahvala vsem, ki so »preinb ^ zadnji poti naše sinove in 0 IVANČIČ ANDREJA-^ COPI leopolda-dabH/ MLEKUŽ PAVLA Najiskrencje zahvalj^eft; vsem, ki ste jim izkaz*" <'8far Pfj; valcem cvetja in vencev ' d®1,*1!*! cem. Posebno zahvalo a'T' po*']' tov. Popi Silvestru za trud pr vovalnost pri izkopavanju nosu trupel. Čezsoča, 28. 8. 1945. tVAN^„’ Žalujoče družine: ‘ 0ds1^ COPI, MLEKUŽ in ^ tomcem razsvet jevale pot, ker so j čali naši otroci na ona svetla tla nase In prepojene z. našo krvjo. Take misli se pišejo samo enkrat v zgodovini vsakega naroda in potem ne morejo več umreti. Te svetle misli je izrazil malo pred usmrtitvijo eden izmed bazoviških mučenikov, nesmrtni Bidovec, ko so ga zvezanega vrgli s kamiona: »Pogum fantje, saj nismo bazoviških mučenikov, da tam blagoslovijo zemljo grobov. To zemljo so naši ljudje nosili s seboj v tujino, ko so morali odhajati v svet. 8 to zemljo smo napolnili žare naših narodnih svetišč in ta zemlja bo ostala naš neusahljivi vir moči, ljubezni in bratstva. Lojze Bizjak Odgovorni ure JOIE KOREN