List 65.
Od ovac kaj.
Kaj lepo je viditi tropo ovac pasti se po sterminah in ravninah, med skalovjem in pečovjem, med praprotjo in sme-rečjem. Res, kaj lepo! Pa še lepši je dobiček, ki ga ovce donašajo gospodarju, ako jih ve rediti in ako je kraj pripraven za ovčjorejo.
Namen teh verstic je: gospodarjem, kteri še vrednosti in cene ovčje reje ne poznajo ali poznati nočejo , in bi jih v pripravnem kraji lahko špogali, ob kratkem popisati, kako hribovci kamniški ž njimi ravnajo, kteri veči del dnarja, ki ga imajo, iz živinoreje, sosebno iz ovčje reje pridobivajo.
Kdor pa hoče viditi,   kako   lepo rejene in   lepo   ogle-štane ovce iz planine pridejo,   naj pride o sv. Jerneji v Kamnik na sej m   in spoznal bo   velik dobiček   ovac.    Tud smem reči, da ga morebiti ni kraja na Krajnskem, kjer .e na leto toliko ovac poprodalo, kakor ravno v Kamniku,
Ker je poslednji občni zbor presl. c. k. kmetijske družbe Notrajncem v povzdigo   ondašnjega  kmetijstva  med drug. tudi ovčjo rejo nasvetoval, me je še posebno mikalo, od tega kaj več povedati.
Ovca je priljudna, prav pohlevna in nedolžna stvarica božja, ona ne stori nič hudega, ne grize, ne berca, ne bode; zato imajo že otroci v svoji nedolžnosti ovce, zlasti jagnjičke, sosebno radi, jih raji pasejo, kakor govejo živino ali koze. — Mladi ovčar vesel prepeva celega poldne pri svoji cedi in piska na bukovo pero, da je kaj. Kadar se več mlajših ovčarjev na paši snide, spuste ovce skupaj (vediti je, da so v teh krajih pašniki večidel razdeljeni; čast in hvala za to umnim gospodarjem!), jih zaženo v kakošno dolino, zakurijo ogenj in krompir peko. Tako ravnanje pa gospodarjem ni všeč, ker ovce domu pridši precej z bljeketanjem naznanjajo, da so lačne, in dostikrat mora pastir namesti večerje poti-homa na svisli spat iti. Stareji pastirji (stari oče ali stric), kteri večidel govejo živino otrokom prepuste, so nar raji sami, in če se mladim, ki se iz roba v rob sklicujejo, namesti Ongavega Tončka oglasijo stari oče, precej vsi pobegnejo, in tudi tistega poldne ni zbirališča ne klicanja več.
Varh ovac je razun pastirja večkrat tudi ovčarski pes, kteri zmiraj pred ovcami hodi, se jim nasproti useda, in če bi hotle iti čez mejo, jih zavrača. Tudi sem že vidil ovčarskega psa z orehovcem namešan tobak puhati in pred ovcami sedeti!
Odrašeni pastirji med pašo ali roženkranc molijo ali kaj delajo; eni pletejo nogovice (ker v tem kraji nobena ženska ne zna plesti ali setkati, možki pa vsi), drugi žljice izrezujejo, ali gošo za laze posekujejo; mlajši praprot žanjejo ali nabirajo roževje za zimsko ovčjo klajo.
Ko pa v jeseni začnejo ovce za gobami letati, ali če ima kakošna „prižka ali „černcau majhnega doma, mora pa pastir večkrat vse popustiti, coklje izzuti in v roke vzeti, da lagleje begune doteče.    Poredni pastirji ovce tudi s tem
260
krotijo, da jim eno prednjih nog na neko vižo zvežejo, da ne morejo letati, in to imenujejo „kolenčatiu (krummschlussen). Ce deži, se pastir pod smreko vstopi, in v ličnjatem plajšču zavit proti domu gleda, vedno popraševaje, če sme „ugnati" (v hlev djati).
Cez poldan pušajo ovce ,,na pustoti" (to je, hlev iz »tirih sten, da se skozi vidi). Ponoči pa to ni varno, ker &e dostikrat kak keršen volk prikrade in tolstejih odbere.
Ce ovco kakošna bolezen napade, ve pastir — se ve da po svojem — sam pomagati *). Brinjevo olje na kruhu, stara mast s pelinom in česnom, mleko s strelnim prahom in več tacih zdravil je za vsako bolezen sploh v navadi, tako da sami ne vedo, ktero pomaga ali pa — nobeno. Ce ima ovca tako imenovano „žabico" (kadar se vleže in po tleh valja), pa ovčar „žabco ofnau, takole: prereže uho ali rep in potem s klincom rano tolče, da ji — kakor mislijo — huda kri odteče, in res! malokdaj ktera ovca za žabco pogine , ker je menda „žabca" krotka in pohlevna bolezen, ki večkrat sama po sebi preide. Še eno drugo pomoč je neki star ovčar iz Luče svetoval in priporočal, namreč: če je bila ovca žabčina, jo je vzdignil za volno, potresel do dobrega in na tla spustil in — dobra je bila! Zlo se ujema to ozdravljanje z onim vertoglavnih ovac, kterim pastirji v nekterih krajih prav močno klofuto dajo, da bi jim mehur v glavi počil, v kterem je čer v, ki dela ovce ver-toglavne. Ne vem, kaj bi pastirji rekli, ako bi nje kdo tako ozdravljal, kadar jih glava boli!
Ovčja reja ne potrebuje pri nas velikega truda. 8amo, da se ovce na pašo ženo in jim saj nar manj enkrat na mesec zobanja daje, za česar nar bolj stolčene lanene glavice rabijo.
Trave za pašo ne potrebujejo velike, ampak jedo rade, kodar že govedo skoraj nič ugrizniti nima. Ovca se stermin in gerdih potov po pašnikih tako navadi, da se ji čudno zdi, če mora po cestah in celo po lesenih tleh hoditi.
Sama, od trope ali cede odločena, se ovca kaj nerada pase; če včasih ktero za kakošno boljo nedeljo ali za sejm namenjeno za zelnikom ali po goricah pasejo , zmiraj uhaja in k svojim tovaršicam hiti.
Memogrede naj opomnim, da se mi ubogi jagnjički, ki jih mestjani otrokom za kratek čas kupujejo, jako smilijo, ker mlada živalica, ločena zgodaj od dojne matere, mora prav zoper svojo natoro živeti, jesti namreč kuhane jedila: kavo, rajž, celo meso, z eno besedo: ovca, ki je za ger-movjem in skalovjem si živeža iskati namenjena, je pri po-gernjeni mizi! Nočem s temi besedami kratkega časa otrokom prikrajševati, ker to še ni tolikega grajanja vredno proti temu, kar se, žalibog! večkrat ob Ljubljanici vidi, ko sa-mopašni otroci mlade koštrunčike jezdarijo in sem ter tje vlačijo, da se jim same kosti vidijo, ker volna na tako slabi paši ne more rasti. Neka kuharica je zvečer dala jagnjetu fižola z jesihom in oljem! in zjutraj je — v veliko žalost otrokom — mertev na kanapetu ležal. Celi dan so ga otroci objemali in okoli njega jokali.
Za ovčjo zimsko klajo je nar bolje seno iz visokih gora z cvetlicami namešano in lipovo, jesenovo, ja-vorovo, hrastovo, v sili tudi bukovo listje. — Gnoj ovčji je posebno hvaljen za repo in krompir; pred nekaj leti so ga iz male planine v košeh nosili. — Kazim dobrega mesa ovca še z lepo volno kmetovavcu velik dobiček donaša. Dorašen brav je ima na leto okoli treh funtov. Kmet po pravici pravi: „č e bolj zoba nje nasolim, več volne od bravu dobim". Strižejo jih pri nas 3krat v letu: enkrat spomladi o sv. Jurji, drugič o sv. Jerneji, kadar iz planine pridejo, in tretjič o sv. Martinu. Pri strižbi pokaže ovca svojo poterpežljivost, ker jo zvežejo s trakom, pa nič ne žugne. — V Luči, kjer ima en „paver" (tako le gospodarja zovejo) po 100, tudi čez 200 ovac, delajo iz ovčjega mleka tudi dober sir,   ki   ga   potem   prodajajo.
*) Jako dragi so nam taki   popisi, da zvemo vse, kako se po deželi to in uno ravna.                                                           Vred.
Pri nas sicer en gospodar nima po sto bravov, pa vendar vsak domač v vsaki hiši ima svojo ovco, večidel tudi po več.
Nar večji sovražnik ovac zraven močirne paše ali mokre letine je volk; jih pa tudi zjezen ali lačen pomeče, da je gerdo. Pripovedujejo , da je enkrat prišel volk k neki cedi, ko so ravno ovce čez prag v hlev skakale. Pastir vidši, da volk med ovcami v hlev sili, vzame hitro sekirico izza pasa, jo verze za volkom in mu jo k sreči vher-bet zasadi.
Več let že ni bilo volka na naši planini viditi; letos pa so zopet enega ustrelili potem, ko je gerdavž nekaj ko-štrunov pometal.                                                     BI. Sšk.