NOVEMBER — MESEC BOJA PROTI ALKOHOLIZMU
Brezbrižni smo in nehumani
Novemberjemesecbojaprotialkoholizmu. Kočlovek nekoliko večrazmišlja o tem problemu, se mu.porajajo različne misli in vprašanja. Sama sebe sem se vprašala: Ali je to zares boj proli alkoholizmu ali je to bolj ali manj fraza?
Problem je dosti velik in v naši družbi precej razširjen. Vcndar, na kakšen način se lotevamo njegovega reševanja? Najbri bosie rekli: Pa saj nismo mi za lo, da rešujemo la pro-blem. /.a to so alkoholoei in alkoho-tike je poirebnu 'poslati k njim. A sc vendarle vprušajmo, ali res naredimo vse. kur je v naši moči, du bi ta širši družbeni problem omilili, sajsmo ven-dar mi vsi ta druiba m vsak posamez-nik njen delček. Namerno sem rekla vmilili, saj je to dolgotrajen in večdi-tnenzionalen problem.
Osredoločila bi se le na to,  kaj
lahku naredimo sami kot Ijudje, ob-
kroieni z mnogimi alkohotiki. /.di se
¦ mi, da bi vsak kot posameznik lahko
dosti prispevat k reševanju tega tako obšimega problema in da ludi rezul-tati ne bi izostali. Kar malopomislimo na okolje, ki nas obdaja. Skoraj ni čluveka, ki ne bi poznal vsaj enega al-koholika. In če \sak sebe vpraša: S čim sem sam prispeval k temu, da bi se la ilovek rešilhude odvisnosti? Kako sem se do njega obnašal sam? A li sem mu ponudil svajo človeško pomoč?... bo mordu marsikdo vzkliknil: Ta je pa dobra, zdaj bodo pa še mene obloievali, da nisem nič nredil, saj nisem plačan :.a lo: naj 10 delajo lisii, ki za lo dobirajo plače. A ne gre za nič drugega kol :a human in pošlen odnos do sočloveka. Tako pa pogtmo raje poslušamo tarnanje la-
kega človeka, si mislimo svoje in ga sami pri sebi pomilujemo. Ne sku-šamopa sepogovoriti z njim in mu po svojih močeh pomagati. Tudi v služ-bali se zelo pogoslo dogaja, da raje ne načenjamo reševanja lovrslnega pro-blema sodelarca in ga prikrivamo, dokler je le mogoče, pogosto zuvadi Ijubega mini in da kdo ne bi mislil, du nisino humani, rekoč, pa saj je revei, naj mu reče kdo drng. In ko nazadnje prvblem postane ie tako pereč, /V po-goslo za z.dravljenje ie prepozno. Pred nami sloji razvalina in ne več človek.
Pred nedavnim sem bila na sestan-kn, kjersmo se pogovurjali o alkoho-lizmu in koje zdravnik alkohohg go-voril, na kakšen način tahko pripra-vimo človeka na zdravljenje, je bila velika večina navzočih zuprepaščena in sc spraševala: Le kje je m kakci hu-muno.it? Sama sem dosti razmišljala o lem, kaj vse imamo pravzaprav Ijudje • .-<( liiimimosi. Ali je res humano, da
gledamo človeka, kako pred naiimi
očmi propada, kako vsak dan gioblje tone, mi pa mislimo, da smo humani, ker mu vse to dopuščamo? Mar je res humanost, ko mu od časa do časa re-čemo. naj se spremeni, kertakonegre več naprej? Alise tak čtovek res lahko spremeni le ob tako izrečenih bese-dah, čeprav je goiovo, da so bile iz.re-čene dobronamerno? Alije humanost 10, da namesto lakega človeka dela-mu? Ali mu to koristi, ali to koristi njegovi druiini? Koliko je alkoholi-kov, kiso z.aradi lako i-rečenih besed preneliali pili?
Vprašanje za razmislek je, zakaj se lorej Ijudje lako radi poslužujemo vsega tega? /.akaj nam lako ustreza dajuti Ijudem pomoč. ki jim ne kori-sti?
/di se mi, da je beseda humanosl vsepogosleje zlorahljena. Vsismo be-sedno strašansko humani, a koliko-krai smo Ijitdem priprmljeni poma-guli s svojim bistvorn, ne besedno? Kolikokrat srno pripravljeni Ijudem slali ob sirani r tremttkih, ko nas re-snično poirebnjejo?
Ne pišimo v lem mesecu velikih parol, ki so odtujene od nas samih. Skušajmo se osredoiočiti na človeka in mu po svojih tnočeh pomagali.
DARKA VALENČAK