Poštnina plačana v gotovini
Posamezna številka 1*50 Din
Šfielavsko
kmetski lt st*
Zahtevamo ^takojšnjo otvoritev vseh delavskih organizacij in njihovo svobodno delovanje.
Zahtevamo popolno amnestijo za vse politične krivce, osumljence in preganjane!
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Aleksandrova cesta št. 9/11.
Leto I
LJUBLJANA, 11. septembra 1924.
Stev. 4.
Proletariatu Slovenije in cele Jugoslavije!
Vsi tu v Celju zaprti sodrugi vam pošiljamo tople, sodružne pozdrave. Pribičevičeva vlada nas je vrgla v zapore in klerikalna nas drži še dalje notri. Ne klonite pod terorjem in reakcijo, ne poslušajte hinavskega petja klerikalcev in pokažite svojo solidarnost z nami — žrtvami reakcije na ta način, da se oklenete „Del.-kmetskega lista da strnete in ojačite svoje vrste in ostanete zvesti proletarski stvari do njene zmage.
Izza jetniških zidov vam kličemo krepak, odločen: Naprej!
Celjski zapori, 3. 9.
Obsodba Pribičevičevega in klerikalnega režima.
2.	septembra 1.1. se je vršila razprava proti sodrugom: Lemežu, Matiji Gorencu, Rajko Ostercu, Brodarju, Rožiču, Albinu Kristanu, Peterkoviču in Urbajsu.
Obtožnica
katero je prečital uvodoma predsednik senata, vsebuje v bistvu tole vsebino: Dne
1.	maja so priredili komunisti na Mark-sovem trgu pred Delavskim domom shod, kateremu je predsedoval obtoženi Rajko Osterc, kot glavni govornik pa je nastopil dr. Lemež. Obtožnica očita dr. Lemežu, da je v svojem govoru bičal obstoječi povojni teroristični režim kapitalizma v evropskih državah. Obsojal je tiranijo nad delavstvom in ročnim in duševnim proletariatom, pri Čemer je trdil, da stoji Jugoslavija na čelu reakcije. Z izjemnimi zakoni, kakor z zakonom o zaščiti držav« se skuša vzdržati kapitalistični režim v državi, kar je pa le dokaz njene slabosti, kajti močna vlada ne potrebuje izjemnih zakonov, ker za njo stoji ljudstvo. Zato se pojavlja povsod mogočna volja revolucionarnega proletariata za osvobojenje od kapitalističnega duha. Pri tem je označil za vzgled današnjo Rusijo in ugo-tavljal, da mora proletariat vstrajati v boju za svoje pravice in naj se povsod odzivajo parole: „Proti buržuazijski diktaturi!« _ „Vso oblast delavnemu ljudstvu!« — nNaj živi enotna fronta mednarodnega proletariata, naj živi revolucionarni prvi maj!« ■— „ Proti zakonu o zaščiti države!11 — „Za delavsko kmečko vlado!“ — Za svobodo Vseh narodov v Jugoslaviji!« — »Naj živi delavsko-kmetska sovjetska republika Rusija !u in 9e nekaj pozivov v tem smislu. — To se je očitalo dr. Lemežu. Ostalim pa jo očitala obtožnica, da so med in po govoru in pa prj slavnostnem obhodu po mestu klicali razne nevarne klice, kakor: „Živela revolucionarna mladinska internacionala!14 — »Živela sovjetska Rusija!« — „Živijo Ljenin, doli z reakcijo, živijo Trockij!« — »Živela sovjetska Rusija, živela čovječanska republika!« — „Živela rdeča armada!u — ^Doli z reak-
Odprite ječe ! Odprite delavske strokovne, politične in kulturne organizacije! Zahtevamo popolno svobodno delovanje delavskih organizacij!
Pašič-Pribičevičeva vlada, katere glavna parola je bila: s silo, pa makar s krvjo udušiti vsak boj delavskega razreda, je razpustila brez vsake podlage vse neodvisne strokovne organizacije, neodvisno delavsko stranko Jugoslavije, Zvezo delavske mladine, kulturno organizacijo „Vesnau, akademsko društvo „ Vstajenje" in zapečatila delavske domove. Pod njeno zaščito so se dogodili 1. junijski dogodki v Trbovljah — pobijanje rudarjev in požig Rudarskega doma. Vlada ni vrgla v zapore orjuncev, ampak delavce.
Prišla je nova vlada, sestavljena iz demokratov, klerikalcev in muslimanov. Ta vlada se je proglasila za vlado „reda, pravice, zakonitosti in demokracije."
Že drugi mesec vlada ta vlada „pravice“.
A neodvisne strokovne organizacije še vedno ne smejo delovati.
Neodvisna delavska stranka Jugostevije — stranka delavskega razreda Jugoslavije je še vedno izven zakona.
Kulturne organizacije še vedno zoj&S©.
Delavski domovi še vedno zaprti, delavstvo se še vedno ne sme shajati v domovih, ki si jih je samo postavilo. Klerikalci uganjajo z ljubljanskim delavskim domom iste lopovske načrte, ki jih je imel prej Žerjav in ki jih ni mogel izvesti radi odpora zavednih sodrugov.
In v ljubljanskih, celjskih in mariborskih zaporih še vedno ječi nad 50 delavcev, ki se jih drži notri brez zaslišanja.
Orjunci, ki jim je dokazana udeleža pri požigu Rudarskega doma, pfi justifikaciji Fakina, pri nasilnosti proti poedinim delavcem, se sprehajajo na svobodi, razvijajo praporje in se pripravljajo na 21. septembra na pohod v rudarsko Zagorje.
Delavski shodi so prepovedani povsod, v rudarskih revirjih še vedno vlada pravo izjemno stanje.
Pribičevičevci so za časa svoje vlade poslali v Trbovlje komisijo, ki naj bi preiskala 1. junijske dogodke v Trbovljah. Ta komisija je bila sestavljena iz orjuncev in je seveda ugotovila nedolžnost orjuncev.
Preiskavo v Celju se je pa poverilo orjunašu dr. Rusu. In ta dr. Rus je izpustil iz zaporov vse orjunaše, čeravno obstoje proti njim dokazi, da so soudeleženi pri raznih zločinih v Trbovljah. Zakaj je Pribičevičeva vlada poslala svojo komisijo v Trbovlje?
Zakaj se današnja „pravična“ vlada ne zgane, ne pregleda še enkrat vsega in stopi na prste dr. Rusu ?
Orjunaši, ki so dokazano ustavili ljudi in vlak z repetirkami v rokah, so izpuščeni.
Orjunaši, ki so zažgali Rudarski dom in skakali oboroženi okrog njega, ko je gorel, so izpuščeni.
Orjunaši, ki so bili pri justifikaciji Fakina, so izpuščeni. Orjunašica, ki je	predlagala, da	se reže jermena raz Fakina, je na svobodi!
Orjunaši ki so	bili pod orjunaškim režimom javno odlikovani	za	poboje,	so na svobodi	in pripravljajo nove poboje v Zagorju.
Tako vzdržuje	„pravična“ klerikalna vlada ono stanje, ki ga je	ustvaril
Pribičevič, drži v veljavi vse one protidelavske odredbe, ki jih je izdal Pribičevič.;
81 BPod klerikalno vlado je bila potrjena obsodba sodr. Sedeja na 13 mesecev težke ječe radi iste zadeve, radi katere so bili sodrugi v Ljubljani oproščeni.
8 BPod klerikalno vlado je bil obsojen sodrug Delpin na dva meseca težke ječe radi klica: „Dol z zakonom o zaščiti države."
5^ BV Celju je zaprt Mile Klopčič že nad en mesec (pod novo vlado) radi trboveljskih dogodkov, dočim je dokazano, da sploh ni bil v Trbovljah.
Ranjene rudarje Weinberger i. dr. se drži že tri mesece v zaporu.
Pod današnjo „pravično“ vlado klerikalcev se nahaja delavstvo v takem brezpravnem in izjemnem stanju kot še nikdar v Jugoslaviji.
cijo!« itd. Ivanu Merjascu pa se je očitalo, da je nosil znak z Ljeninovo glavo, komunističen emblem kot znak pozivanja in ščuvanja, da bi se ustvarilo javno mnenje, da je treba obstoječi pravni led nadomestiti z drugim po prevratu po uničenju privatne lastnine ali javnega miru.
—	Vsi razun zadnjega sov bili obtoženi radi hudodelstva po členu 1. zakona z dne
2.	avg. 1921 o zaščiti javne varnosti in reda v državi. Merjasec pa je bil obtožen po čl. 12. tega zakona.
Razlogi.
V	razlogih se navaja, da je priredila „Neodvisna delavska stranka Jugoslavije« (komunistična Btranka po mnenju sodišča) dne 1. majnika manifestacijski shod in obhod, pri čemer so zakrivili vsi obtoženci zgoraj inkriminirana dejanja. Vsi sicer zanikajo vsako krivdo in trdijo, da niso imeli namena propagirati komunizem in navduševati ljudstvo za komunistične ideje in njih praktično izvedbo, vendar pa je dokazano, da so vršili prepovedano propagando za komunizem in predlaga ostro obsodbo.
Na to so se zagovarjali obtoženci. Potem so bile zaslišane priče. Policijski organi niso znali utemeljiti svoje prvotne ovadbe. Zagovornik dr. Ad-lešič je zlasti pojasnil, da pri izrazu »revolucionaren" ni treba vedno imeti pred očmi le krvav poboj, ampak da pomenja ta izraz razredno-zaveden. Nadalje, da vzklicanje republiki še ni kaznjivo in da se morejo republikanske ideje razširjati tudi zakonitim potom.
Sodišče je uvaževalo zagovore in je vse obtožence oprostilo. A ss. Lemež, Osterc in Gorenc, ki so v preiskovalnem zaporu od 13. julija dalje še radi ne vemo česa, so bili odvedeni nazaj v zapore.
Klerikalni »Slovenec" pa nesramno laže:
„Svojci in prijatelji pa >• obkrožili oproščene in so jim čestitali ter jih z navdušenim veseljem zopet »prejeli v svoj rodbinski in prijateljski krog.«
Klerikalni »Slovenec" hoče torej nalagati javnost, da so vsi radi komunizma osumljeni delavci na prostem, dočim jih je v resnici še vedno okrog 40 v ljubljanskih in celjskih zaporih! Tako se lažejo klerikalci očito v obraz, da bi prikrili za nje težko usodno resnico, da se še vedno drži pod njihovo vlado v zaporih žrtve orjunskega terorja, dočim teroristi popolnoma svobodno delujejo dalje.
Klerikalni »Slovenec" ne odgovarja niti na eno od številnih obtožb v našem listu. Klerikalci ne morejo odgovarjati, ker so krivi, ker dejansko vzdržujejo po Pribičeviču ustvarjeno izjemno stanje dalje. In zato so se polotili starega klerikalnega orožja — laži in lažejo, da so na svobodi ljudje, ki so faktično še vedno v preiskovalnem zaporu. Ej klerikalci, na ta način ne boste prevarali delavstva, ampak delavstvo bo še bolj spoznalo vso klerikalno gnusnost.
Zahtevamo ponovno in najodločneje, da se preiskovance zasliši in pusti na svobodo, a ne da se jih drži brez zaslišanja dalje v ječi.
Spominjaj se preganjanih sodrugov!
Obsodba klerikalnega režima.
Sodrug Delpin obsojen radi vzklika „Dol z zakonom o zaščiti države!" na 2 meseca strogega zapora.
*• l S. Herman Delpin, iz Podgore pri Gorici doma. oženjen, uradnik okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, je (lil obtožen, da je dne 1. maja t. l. na Vrhniki v javnem sprevodu klical: „Doli z zakonom o zaščiti kapitalistične države/ „Živela sovjetska Rusija,“ „S!ava Ljeninu," »Živela Ul. internacionala “ — S tem je širil komunistično propagando in objave, ki merijo na to, da se kdo naščuva na nasilje zoper državna oblastva, določena z ustavo ali v obče, da se ogroža javni mir ali spravlja v nevarnost javni red. Zakrivil je s tem hudodelstvo po čl. 1 zak. o zaščiti javne varnosti in reda v državi.
Razlogi.
Obtožencc, obče znani vodja komunistov na Vrhniki, je priredil dne 1. maja slavnostni obhod delavstva na Vrhniki. Sprevod je pasiral ulice z godbo. Obtoženec je pri tem vzklikal kakor omenjeno; drugi udeleženci so njegove vzklike ponavljali.
Obtoženec taji, vendar pa so, pravi obtožnica, njegovi vzkliki veljali v prvi vrsti nasilni odpravi zakona o javni varnosti in reda v državi.
Po zagovoru so zaslišali priče, med njimi dva orjunaša. Drugi orjunaš je na sodnikovo vprašanje: „Ali veste, če je koga nagovarjal na komunizem", odvrnil: „0 tem nisem slišal, pač so mi drugi pripovedovali, da hvali Rusijo, češ, da je vse drugačna država kakor naša. Neka gospodična mi je tudi pripovedovala, da ga je hotel neki gostilničar ovaditi, ker je delal propagando za komunizem in hujskal proti državi."
Priča Krašovec, mehanik, je gledal sprevod, videl obtoženca in čul njegove klice: „S!ava Ljeninu, doli z zakonom o zaščiti države, živjo sovjetska Rusija.* Priča izjavi, da je vsaka zmota izključena.
Predsednik: „0n pravi, da ni res.“
Priča: „Pa je, gledal sem mu v usta."
Zagovornik dr. Adlešič je dobro razložil vso neutemeljenost obtožnice in jasno povedal, da ima delavstvo pravico, da se bori proti izjemnemu »zakonu o zaščiti države", ki so ga pro-klamirali demokratje v svrho zaščite svoje nasilne vlade.
Vsi prisotni so pričakovali, da bo sodr. Delpin oproščen, in je vse presenetila obsodba, ki se glasi:
Herman Delpin je kriv, da je 1. maja v sprevodu na Vrhniki vzklikal: „Doli z zakonom o zaščiti države." S tem je izročal zakon javnemu zaničevanju in ga izpostavil javni mržnji in preziranju.
Kazen:
2 meseca zapora, poostrenega s postom vsak teden. V kazen se všteje preiskovalni zapor od 16. junija 1.1. dalje.
Hudodelstva po čl. 1. zak. o zaščiti države, zagrešenega z vzkliki! »Živela sovjetska Rusija" itd. ga je sodišče oprostilo.
Delavstvo ne klone pod terorjem, ampak gleda še smeleje in samozavestneje v bodočnost, osvobojeno vseh iluzij v »pravičnost" katerekoli meščanske vlade. In delavstvo ne bo odnehalo, dokler se ne izpolni njegovih najosnovejših zahtev:
Dokončati takoj preiskavo proti vsem aretiranim sodrugom in vse izpustiti na svobodo!
Če obstoja proti komu kako kaznjivo dejanje, naj se zagovarja s svobode!
Razveljavljenje drakonske obsodbe proti s. Sedejem!
Takojšnja otvoritev vseh ustavljenih strokovnih, političnih in kulturnih organizacij ter delavskih domov!
Uvedbo svobode tiska, govora in združevanja!
Kaznovanje vseh pobijalcev, mučiteljev, požigalcev delavske imovine!
Postavitev komisije, ki naj preišče vse v Trbovljah.
Razpustitev Orjune kot organizacije, ki še nadalje ogroža življenje in imovino delavstva!
Sodrug Delpin, ki je že sedel v preiskovalnem zaporu skoro 2 meseca, ima odsedeti še 13 dni, a je bil izpuščen. Kajti advokat je prijavil priziv proti taki obsodbi.
Take obsodbe ni bilo niti pod ra-dikalskim režimom. Pribičevičev režim je vrgel s. Delpina v zapor in s. Delpin je pod »pravičnim* klerikalnim režimom obsojen torej radi klica proti zakonu o zaščiti države, katerega ukinjenje zahteva ne samo proletariat ampak vse demokratične stranke. To je torej klerikalni boj proti reakciji: dokler so bili v opoziciji, so zahtevali odpravo zakona o zaščiti države, da bi se s tem prikupili delavstvu; a sedaj pod vlado klerikalcev se je prvič v zgodovini Jugoslavije izrekla obsodba radi vzklika proti temu izjemnemu Pribičevičevemu zakonu.
Dol s klerikalno »pravičnostjo".
Zahtevamo odpravo vseh protide-lavskih izjemnih zakonov!
Delavci, razkrinkavajte povsod klerikalce kot podpornike reakcije in nasilja.
Zopet klerikalno farizejstvo.
Klerikalna mariborska »Straža" z 'dne 3. septembra piše pod naslovom »Za odpravo nasilnih organizacij" med drugim sledeče:
„Na vsak način jo treba hitro uvesti postopanje proti vsem orjuncem in srnao-cem, ki so osumljeni raznih zločinov. To bi se na noben način ne smelo trpeti, da pišejo najbolj sumljivi orjunci javna pisma državnim pravduikom ter razlagajo, (la hočejo v pričakovanju sodnega postopanja na vsak način ostati na svobodi. Tako so pisali na primer ljubljanski orjunaški voditelji že pred več tedni, doslej javnosti še ni znano, da bi se proti njim kaj pod-vzelo, ko vendar sami pričakujejo poziv pred sodišče. Tudi to se ne bi smelo trpeti, da Orjuna napoveduje razne svoje prireditve, razvijanje zastav in podobno, ki je na vsak način v zvezi vsaj s predrznim izzivanjem, če že ne z izgredi. 8e predno s« Orjuna z ukazom razpusti, bi se morale prepovedati vse njene prireditve.u
Tako pišejo klerikalci pod pritiskom delavske javnosti, ki zahteva kazen nad trboveljskimi morilci in požigalci in razpust njihove organizacije. Ali vsak pameten človek ve, da so kleri-
kalci danes na vladi in da bi že lahko davno razpustili Orjuno, če bi jo hoteli. Zato ne pisarite, klerikalci, po svojih časopisih, kaj bi bilo treba, ampak pokažite v dejanju, kaj hočete in kaj ste pripravljeni storiti. V celjskih zaporih še vedno sede po nedolžnem trboveljski rudarji, a orjunaši so na prostem. Že tri mesece sede po nedolžnem rudarji v ječi, in Orjuna je objavila v svojem glasilu, da bo razvila prapor 21. t. m. v Zagorju, da se bo torej ponovil 1. junij! Klerikalci s svojo „pravično“ vlado, povejte, zakaj sede trboveljski rudarji po nedolžnem v zaporih in kako to, da se pod vašo vlado pripravlja Orjuna na novo izzivanje rudarjev ?!
Klerikalci* razložite nam to, kako da ste se zvezali v Mariboru za volitve z orjunaši na eno listo proti delavstvu! In istočasno ko se vežete z orjunaši, hočete to prikriti pred javnostjo na ta način, da v svoji »Straži" pisarite proti Orjuni, dočim ničesar proti njej ne ukrenete.
Delavske organizacije so še vedno zaprte, delavci še vedno po zaporih, a Orjuna dela na vse kriplje in se pod zaščito klerikalne vlade pripravlja na nova izzivanja in napade na delavstvo, 21. septembra nameravajo ponoven pohod na rudarske revirje!
Delavstvo se ne bo dalo nasuti peska v oči s pisarjenjem „Straže“, temveč delavstvo zahteva odtočne in takojšnje korake proti orjunskim organizacijam in poedinim njihovim krivcem.
Odgovor krščan-skosoc. jPravici1.
»Pravica", ki jo izdajajo klerikalci za fat banje delavstva pod krinko krščanske socialnosti, je v svoji številki z dne 4. sept. prinesla nekak dopis iz Trbovelj. Ta dopis je bil seveda skovan — razvidno iz njegove vsebine — v Ljubljani od plačanega urednika »Pravice4*. In tu piše lažnjiva »Pravica" sledeče:
Sedanja vlada je dovolila izdajanje lista Neodvisnim strokovnim organizacijam pod imenom „Delavsko-kmetski listu. Pisci tega lista že v prvi številki najgrš« najt d »j o vlado, ki jim je njih organizacije odp la in jim dovolila zopetno delovanje. Prejšna nasilna vlada jim je vsa njihova tajništva zaprla in njih imetje konfiscirala. Danes pa ti ljudje kričijo posebno na SLS,
da je buržimna in tla ni treba delavcem in revnim kmetom od nje nič pričakovati. Omenjamo, da bode Se slabše kot je bilo poprej, k<> je vladue vajeti imel v rokah Pašič. V uvodnem članku kričijo, da hočejo i novim glasilom pobijati reformistične krščanske socialiste.
Vsak pošten delavec in kmet mora vedeti, da tem ljudem ne gre za drugo, kakor da trosijo med delavstvom mržnjo do nas. Poleg tega pa od nove vlade hočejo doseči v par dneh vse, kar jim. dati ne more. Pomislijo naj raje, kako je prejšnji krvavi režim ravnal z njimi in da ao danes, ko vlada zakonitost, tako v kratkem času dosegli svobodo udejstvovanja svojih organizacij. Kar se pa še ni zgodilo, se gotovo še bo.
Tako debelo se more zlagati samo en klerikalni časopis. Kajti v resnici:
1. smo dobili dovoljenje za izdajanje »Delavsko-kmetskega lista" še pred Koroščevo vladavino pod pogoji, ki smo jih navedli v 1. številki. Drugič »Delavsko-kmetski list" ni glasilo neodvisnih strokovnih organizacij, ampak je splošno delavsko in kmetsko glasilo.
2. ni res, da bi nova vlada dovolila delovanje organizacijam, razpuščenim po Pribičeviču in Srkiču ter Bal-tiču, res pa je, da so dobile vse organizacije pod novo vlado odlok, da je njihovo delovanje ustavljeno. Za to vam predložimo lahko dokumente.
3. Pod novo vlado je bil prepovedan shod delavstva v Ljubljani, v Trbovljah in drugod, skratka vsi delavski shodi so prepovedani.
4. Orjunce se pusti na svobodi in se jim dovoljuje razvijanje praporjev ter pripravljanje pohoda na rudarsko Zagorje dne 21. septem.bra. A vse delavce, po nedolžnem zaprte, se še vedno drži v ječah. Vse druge krivičnosti vašega »pravičnega" režima so razvidne iz današnje številke.
5. Nova vlada je torej popolnoma obdržala proti delavstvu ono izjemno stanje, ki ga je ustvaril Pribičevič. Nova vlada ni ukrenila še ničesar, da se delavstvu storjene krivice popravijo. Delegaciji delavstva, ki je protestiralo proti temu, je pa vlada odgovorila, da nima čaoa za delavoka vpraSanja, ker celo
delo nove vlade obstoji v tem, da spravlja svoje ljudi do korit. In ker je stanje tako in nič drugačno, ne moremo drugače poročati in pisati, ker mi se ne moremo ravnati po vaši klerikalni metodi, da se predstavlja ono, kar je črno, za belo. Klerikalci mislijo, da so sedaj na veke vekov neomejeni gospodarji in zato postopajo tako proti delavstvu. Ali to se bo bridko maščevalo nad vami. Če hočete res uvesti v Jugoslaviji režim demokracije, vedite, da je proletarski razred edini steber resnične demokracije. S tem pa, da vzdržujete proti delavstvu še nadalje Pribičevičeve odredbe, ravno pomagate Pribičevič-Pašičevi reakciji, da iznova in še nasilneje gospodari v monarhiji SHS.
Delavski razred se ni dal uplašiti niti po radikalskem niti po orjunskem terorju in delavski razred ne klone tudi ne pod klerikalnim režimom, ki je vsaj do danes nadaljevanje Pašič-Pribičevičeve reakcije. Proletariat ne čaka drobtin, ki bi se mu jih vrglo z gosposke mize, proletariat si ne da
Min-
H.	Barthel.
Kolodvor v sku.
(Slika iz vojne med sovjetsko Rusijo in Poljsko 1. 1920.)
ja/, se ne strinjam z boljševiki, pa govori, kolikor hočeš,u je dejal starejši mož Joni, ki se je vrnil s potovanja po Rusiji. „Nočem,“ je nadaljeval Jim odrekati dobre volje, ali to so utopisti, drzni prenapeteži, ki plovejo v napačno smer in ki ne pridejo nikdar do cilja. Sicer se pa v Moskvi že pričenja Azija.u
„Ali sedaj vendar ne govorimo o politični geografiji, moj dragi,“ je odvrnil Jona, „in tudi no o smeri drznih prenapetežev, kot praviš ti, gre le za dogodek, za zgodbo
o	kolodvoru, ki je bil končno dograjen. Jo hočeš poslušati?
„Pripoveduj,“ je prosil starejši! Jona je pričel:
„V Varšavi in Parizu ”c. je ^1»«»’ . Generali, sklonjeni nad kartami so zasle-
dovali pohod poljske armade. Rdeči vojaki 8.0 se umikali, utrujeni, strgani, tresoč se v jesenskem mrazu. Bilo je v oktobru in že mrzlo. Zastave rdečih vojakov, prestreljene na mnogo frontah, so Be po-visele, poljski orli so plapolali v vetru.
Jaz sem bil tedaj v Minsku. Minsk je navadno zapadnoevropsko malo mesto, samo predmestje pri kolodvoru je rusko: lesene hiše in mnogo umazanosti. Židovsko predmestje, kot povsod z zavitimi ozkimi ulicami, temno, sivo, žalostno in s trgom, ki je bil pa orientalski. V mestu pa pompozne zlate Čebuljaste cerkvene kupole.
Šele pred nekaj tedni so zaprli privatne trgovine, ali trgovina v židovskem predmestju je šla dalje, tajno ali vendar zelo vidno, pred tržnico je mrgolelo kupcev in prodajalcev, bilo je vsega na prodaj, od starih čevljev do briljantnih prstanov. Tudi Trocki je prišel nekoč v mesto. To je bilo veliko razburjenje. Gledališče, v katerem je govoril, je bilo prenapolnjeno, isto tako ulice, ki so vodile do njega.
Park se je pa izpremenil v mesno
tržišče v Minsku. Pozno v noč je bil poln deklic in vojakov, ki so preživljali življenje ob robu fronte in državljanske vojne. Med deklicami je bilo mnogo čudovito lepih Judinj, v katerih se je mešala pustinjska kri z rusko dobrino. Ponoči se je slišalo po predmestjih pokanje strelov poljskih vstašev in čulo se je tudi odgovore napadenih. Državljanska vojna je prodirala skozi noč, iz pokajočih pušk je govorila skoro vsako noč.
Sedaj pa je prišlo do umika in umikajoča se vojska je preplavila Minsk. Ogromne vojaške vrste so marširale ali se vozile skozi mesto. Iz okoliških vasi so prišli hitro mobilizirani rekruti, ki so bili uvrščeni v vojsko. Sovjetski zavodi so se izpraznjevali; na umazanih cestah je stalo ali ležalo pohištvo, pisalni stroji, motorji, stroji, moka, les, bale papirja, vse, kar hočeš. Na kolodvor in s kolodvora se je večno vozilo in hodilo. Kolodv''” ’f. bil napol požgan. To j* uničevalno delo Poljakov, ki so razen tega spustili vse mostove v zrak.
Buržuji, ki so se poskrili pod rdečo zasedbo, so stali sedaj na balkonih ali ob oknih in so prezirljivo, ali še vedno boječe opazovali umik iz Minska. Ponižno so se plazili pred umikajočimi se in beračili za svoje pohištvo, blagajne in lonce. Mnogo buržujev je podkupilo male komisarje; ‘ti so sedaj prihajali v urade i'1 skušali rešiti, kar je bila zahtevala državljanska vojna. Bili so ponižni, »•> ta ponižnost se je pripravljala na zavraten napad. Tiskarnarji so se borili cbupano za svoje motor je in gonilne jermene. Tudi kolera je divjala v mestu. Pokopališče je sprejemalo številne žrtve. Mnogo mrtvih so nage zakopali, bilo j® premalo rakev in predrage so bile.
Tudi ječe se je izpraznilo. Špijone, tatove, dezerterje, odpadek starega sveta
—	nobenega niao pozabili. Vesti o prodirajočih Poljakih so letale skozi mesto kot jate kričečih ptičev. Zadnji dan pred ..........................nalepilo	po	»tenah	in
izpraznitvijo se je zidovih časo_ silno galerijo razrednega boja
zidovih časopisje in agitacij"1'
zvezati rok in zamašiti ust, temveč dela kljub vsemu in še bolj izkušen za zmago svoje proletarske stvari. In ta zmaga proletariata je zmaga celokupnega delovnega človeštva nad izkoriščanjem in parazitizmom. Krščanska cerkev in klerikalizem ter vsi njegovi izrastki so že po svojem bistvu reakcionarni. Klerikalizem je bil steber najsramolnejšega veka človeštva — srednjega veka, klerikalizem je bil steber avstro-ogrske monarhije, pravoslavni klerikalizem je bil steber ruskega absolutističnega carizma in klerikalizem je steber Hortijeve Madjarske, belo-teroristične Poljske in vojaške diktature v Španiji. Klerikalizem s svojo pasivnostjo je omogočil fašistovski režim v Italiji. Klerikalci so sodelovali pri ustvaritvi današnje Jugoslavije, klerikalci so sedeli v prvih in poznejših jugoslovanskih vladah in so odgovorni s celokupno ostalo buržuazijo za neznosno stanje, ki se je ustvarilo v državi. Klerikalci so s krvavo Zaloško testo započeli kapitalistično ofenzivo proti jugoslovanskemu proletariatu.
Sodrug Pavle Pavlovič je dejal pri svojem letošnjem procesu, ko je bil obsojen na eno leto dni, sledeče: „Oni, ki se bori nezavestno proti osvoboditvi proletariata, oni, ki hoče nezavestno ustaviti kolo zgodovine, je pomilovanja vreden bedak; oni pa, kdor se zavestno bori proti, je zločinec in bo sojen/
Vi klerikalci se zavestno borite proti proletarski stvari. Mi vam privoščimo to vlogo. A mi se bomo tudi borili proti vam kot pomagačem kapitalizma in iz tega boja bo izšel kot zmagovalec- — proletariat.
Kaj pa pod dr. Korošcem?!
Vnebovpijoča krivica klerikalno-de-mokratskega režima. — Potrjena obsodba s. Sedeja na 13 mesecev težke ječe!
15. julija, torej zadnje dni Pašič-Pribičevičevega režima, je bila v Celju sodna obravnava proti s. Sedeju.
Klerikalni „Slovenec“ je tedaj poročal o tem procesu med drugim sledeče: (citat Sedejevega zagovora)
„Pozivanjena vstop v Neodvisno Delavsko Stranko Jugoslavije ni kaznjivo, ker ima svoj nezaplenjen legalen program. Govoril je o pomenu in zgodovini 1. maja
o	notranjem in zunanjem pol. položaju! Ovadba o vsem tem ne govori, temveč podaja le ekscerpirane in še popačene vzklike, ki izgubljajo pravi smisel. Zato navaja dokaze. Tudi priče same zanikujejo vzklike, kot jih podaja ovadba. Propagiral sem idejo delavsko-kmetskega bloka in delavako-kmetske vlad*, kar se lahko zgodi legalnim potom. (Mac Donaldova vlada v Angliji.)
Državni p r a v d n i k dr. R u s O r-junaš) pri tem zavpije: „Pa to se vi upate v Trbovljah propagirati, ko so množice nevedne?!“ Sedej:	„Prosim,
gospod državni pravdnik . ..^ Drž. pravdni k: „Nič gospod, nič drž. pravdnik, jaz sem tu zagovornik gotove ideje (orjunaške)/ Nastane daljša debata o vladnih oblikah; v to debato se
vmeša tudi predsednik razprave. Sedej ugotavlja dalje, da si izpovedbe prič, ki jih jemlje drž. pravdnik za podlago obtožbe, nasprotujejo in da obtožnica sama pravi v začetku „Sedej je izvajal približno sledeče/ — Obtožnica, na podlagi katere obsodijo človeka na večletno ječo z drugimi, še hujšimi posledicami, bi morala biti precizna in bi morala biti citirana kot govor, ne pa kot približen izvleček iz tega govora. Ona je torej popolnoma neutemeljena in tendenciozna. Po osmih letih sem se vrnil iz Rusije in si s težavo ustvaril eksistenco in sedaj mi jo hočejo uničiti na podlagi ovadbe o „pri-bližnemu govoru/
Nato se je razvila zopet daljša debata o njegovem bivanju v Rusiji, o programu NDSJ, o razrednem boju, revoluciji itd.
Nato se zaslišajo priče: Vladni komisar dr. Brunšek, Klopčič, Knez, orožnik Sergan — vsi govore v prilog Sedeja razen edine priče Rožiča, orjunca. Zagovornik dr. G o r i č a n zahteva oprostitev Sedeja.
Nato je povzel besedo drž. pravdnik, član O r j u n e, ki je brez ozira na izpovedbe zaslišanih prič utemeljeval obtožnico.
V	svojem govoru je med drugim dejal: „Kako je razumevati pojem revolucionaren, si je treba razlagati v zvezi z dogodki 1. junija in v zvezi s tem, kaj se je zgodilo v Ljubljani s tistim komunističnim umorom pred pošto . . . (Dokazano je, da je Orjunaš Grubešič izzival socialdemokratske skavte!) On je imel lepo eksistenco v Ljubljani in jaz mu zamerim, da je mož, ki spada med primorske Slovence, in bolje bi bilo, da bi ostal v Italiji, da bi ga Italijani naučili spoštovati njegovo zemljo, kot pa da rovari kot gost pri nas . . . (Tako je mogel govoriti samo Orjunaš!) Predlagam še posebej, da se obtoženec z ozirom na to, da je inteligent in da hodi kot tak med nevedno (!) maso, strogo kaznuje, da se da enkrat eksem-pel/
Po daljšem posvetovanju so se vrnili sodniki z nepričakovano, drakonsko obsodbo: Sedej se obsodi na 13 mesecev težke ječe, s postom in trdim ležiščem vsakih 14 dni, dvomesečni preiskovalni zapor se mu n« všteje.
Ta obsodba je očividno mogoča le v času, ko vlada v Sloveniji dr. Žerjav.
Stol sedmorice, upamo, da ne ho potrdil te obsodbe.
Tudi ta proces kliče: Žerjav je do-igral — Žerjav naj gre'/
Točno tako je pisal tedaj „Slo-venec". Mi smo citirali vse poročilo „Slovenca“ o tem procesu zato, da pokažemo vso gnusnost klerikalnega farizejstva — taktiko klerikalcev, kadar so prisiljeni grizti kruh opozicije in taktiko klerikalcev, ko sede na ministrskih stolčkih. —
Zagovornik s. Sedeja je namreč napravil priziv proti gorenji obsodbi na stol sedmorice. In s. Sedej je čakal poldrug mesec v zaporu na odgovor višjih inštanc. In po skoro poldrug-mesečnem vladanju klerikalcev je prejel odgovor, da se obsodba potrjuje in da se mu ne všteje poldrug mesec, ko je čakal v ječi na odgovor. Že prej se mu pa ni vštel v kazen dvomesečni preiskovalni zapor, tako da bo zaprt tri in pol mesece več, kot je bila izrečena kazen od celjskega sodišča.
Ko je bil s. Sedej obsojen 15. julija. je »Slovenec" zapisal: „Ta ob-
v 8yoji predaji naj bi bil mesto, v ka-teiem je zmagala ideja nad množino in nasiljem bližajočega se sovražnika.
Kolodvor so torej Poljaki pri prejšnjem um.ku porušili.^ Stene so ostale tudi pod rdečo zasedbo crne.
V	Rusiji često preseneti ideja, ki pride iz ljudstva že oborožena in opremljena in ne, kot pri nas, porojena v krvi in bolesti. V tej uri umika je bilo res za vsako roko dovolj dela, ali glej, ko se je mesto izpraznjevalo, se je nenadoma prikazalo pri kolodvoru nekoliko delavcev, »idarjev in tesarjev, ki so vlačili bruna, deske in kamenje in pričeli delati.
1	resenetilo nas je. Reli so se umikali in unicevalH Rdeči so se umikali in gradili!
I	redstavljaj si: nemirno mesto, prenapol-
ulic?> .Poljaki prihajajo, po skladiščih ze plenijo, brezkončen umik utrujene armade, pomanjkanje transportnih sredstev in vagonov, tople obleke, povsod razburjenje — In tu pride nekaj mož, 0aer jn gradi! Gradijo in 8učej0 i—..u i ročno svoje orodje. Gradijo!
Stali so kot pridigarji na primitivnih prižnicah, pod njihovimi nogami nemirna, razburjena ljudska množica/
Umolknil je. Starejši mož je zatisnil oči. Izgledal je, kot da spi. Ko je prijatelj umolkni^ je odprl oči in vprašal: r,Ali so prišli vojaki v mesto ?u .Tona se smeji: „Da in ne! To je pocu bi ust v tej zgodbi: Umik je bil prekinjen.
Ko so se rdeči umaknili in ko Poljaki niso prišli, so prevzeli delavci oblast in ustanovili revolucionarni komite, ki se je vzdržal" tudi, ko je poljska patrulja mimo-greil« zasedla mesto. Potem je prišlo do mirovnih pogajanj in Minsk je pripadel Rusiji.
„ln kolodvor?“
„lvolodvor? Kolodvor 80 8eveda zgradili do kraja! Sredi kralia je padel prvi udarec kladiva.	Niso prepričali	oklici	in
plakati, temveč	dejanje, ideja,	ki	je	iz-
premenila poraz	v zmago.“
„So idejeu,	je odvrnil drugi	^vem,
ideje, ki se jih prem»; 1 Je če n jim ukloni. Torej gradimo'/
sodba je očividno mogoča le v času, ko vlada v Sloveniji dr. Žerjav/ A danes pod vlado Korošca in Šporna se ta obsodba potrdi in klerikalni „ Slovenec" o tem sploh molči, da ne bi prišla ta vnebovpijoča krivica na dan!
S.	Sedej je torej obsojen na tako težko kazen radi iste stvari, radi katere so bili Lemež i. dr. v Ljubljani oproščeni. Izgleda, da imamo v Ljubljani ene zakone, v Celju druge, v Mariboru tretje! Ta proces bije v oči vsakemu pravnemu čutu.
Zahtevamo, da se takoj popravi ta krivica in da se s. Sedeja na podlagi amnestije izpusti takoj iz zapora!
HRSS za svobodo delovanja delavskih organizacij.
36. štev. „Slobodnega Domau piše: „Pravica svobodnega sestajanja ne obstoji tudi ne pod novo vlado za ono delavstvo, ki sta ga označila Pasič in Pribičevič za protidržavno ... G. Nastas Petrovič naj ve, da smatra IIRSS »vobodo zbiranja za osnovno ustavno pravico, brez katere se ne more niti zamisliti pravilnega ustanovnega življenja, a tako naj se šele breznje razvija svobodna in široka demokracija in obstoja ena parlamentarna vlada. Protizakonita prepoved enega samega shoda . . je tak čin reakcije, da se mora vreči tudi take vlade, ki uživajo zaupanje parlamenta. A prepovedati shod z utemeljitvijo „v interesu javnega reda in miru“, je očita protizakonitost/
A v Sloveniji, kjer so postavili klerikalci za velikega župana Šporna, se je doslej prepovedalo vse shode z gornjim izgovorom. Klerikalci, zapišite si za ušesa mnenje Radiča o vaši demokraciji!
Zahtevamo, da se da vsem oblastem navodila, da dovoljujejo delavska zborovanja in shode!
Švindl „samostoj-nežev“.
8. in 9. »ept. je priredila „samostojna kmetska strankau (v resnici ni kmetska, ampak gosposka) nkmetski“ praznik in kongres slovanske „kmet»keu mladine.
Radičev nSlobodni Domu piše o tem pesjcusu samostojnežev, da se zopet proslavijo in rehabilitirajo, sledeče:
„Takozvana zelena agrarna internacionala v Pragi, ki je navadna oficielna kr-parija češkega ministrskega predsednika Švehle, prireja za velike ljudske denarne vsote iz čehoslovaške državne blagajne nekak kongres slovanske kmetske mladine v Ljubljani. Na tem kongresu ni nič kmetskega, kajti mladeniči (in starejši ljudje, ki sodelujejo) so z malo izjemo vladini plačanci, a kmetov med njimi sploh ni. To je torej navaden gosposki švindl najnižje vrste. Koliko je to slovanski kongres, s« že vidi po tem, da ne sodeluje hrvatska kmetska stranka, ki šteje v svojih organizacijah okrog pol milijona kmetske mladine.
Gosposko glasilo še bolj gosposke kmetijske stranka („Kmetijski list“) je izdalo posebno izdajo svojega lista, in ta čitamo sledeče nesmiselnosti, odnosno laži: Slovanska kmetska misel silno napreduje.
—	Kongres vseslovanske kmetske mladine. — Kmetski praznik na Bledu. Prijavljeni so predstavniki kmetskega gibanja iz vseh slovanskih držav.
Tak je naslov. A ko čitamo dalje, vidimo, da to slovansko kmetsko gibanje predstavljajo: prvič vojaška godba dravske divizije, drugič slovaški izrodek in sedaj praški poljedelski minister dr. Milan Hodža, ki bo imel v Ljubljani predavanje: agrari-zetn in slovanstvo!, tretjič bivši bolgarski minister Obov, ki je s svojim tovarišem Kosto Todorovim vedno pripravljen, suženjsko služiti PašiČu in da pošlje oborožene bolgarske begunce proti svoji bolgarski domovini. Potem bodo predstavljali vseslovansko kmetsko gibanje nekaj voz t lojtrami, na katerih bodo slovenski fantje svirali na harmonike . . .
Isti Kmetijski list javlja, da plačajo vsi udeležniki samo pol karte na železnici in da velja to znižanje od 3. do 11. septembra. Iz tega se vidi, da se je enem* posrečilo, da pridobi tudi beograjsko vlado za ta vseslovanski kmetski švindl.
Ves ta kongres je poln nadutosti, neresnosti, gosposke lažnjivosti in gosposke podlosti . . . Kajti očita je umazanost hoteti prikazati svetu, da ti kapitalistični služabniki predstavljajo katerikoli kmetsko gibanje, a plačanci ene nasilne centralistične vlade vseslovansko idejo. Sicer pa vsa ta gosposka parada ne bo njenim prirediteljem prinesla nobenega mandata, a oni so ves ta kongres priredili za to, da bi vendar ulovili še kak mandat/
Mislimo, da je s tem dovolj povedano, da se ne bo dal noben kmet zmotiti po tem švindlu skrahiranih nsamostojneževu.
Internacionalni pregled.
Na pragu nove epohe.
1. september je zgodovinski dan, zgodovinski vsled tega, ker ž njim vstopa v veljavnost ameriški takozvani MDawe-sov načrt", sprejet od londonske konference.
Lahko bi kdo rekel: „Po sklenjenju verzajske mirovne pogodbe smo videli že nekoliko ducatov mednarodnih konferenc kapitalističnih držav, ki so se pa končale brez velikih rezultatov. Povojnih odnošajev kapitalističnih držav niso spremenile v bistvu popolnoma nič. Diplomati so poblebetali, časopisje je priobčilo njihovo neslano blebetanje — in nič več!“
-Vendar londonska konferenca ima pomen resničnega mejnika: ona je začela novo epoho finančne politike napram Nemčije, epoho, v kateri bo do neke mere ublažena napetost med poc dinimi velikimi državami zapadne in srednje Evrope, a stopnjevana napetost med Evropo in — Ameriko.
Amerika se je vmešala v evropsko politiko. Amerikanski bankirji so bili, ki so s svojim diktatom likvidirali an-gleško-francoski spor glede zasedbe Porurja. Amerikanski bankirji omogočujejo s svojim posojilom nemškemu kapitalizmu, da si opomore. V nekoliko dneh imajo biti zrušene carinske šrahge med zasedenim ozemljem in Nemčijo. Do gotovega roka mora biti izpraznjeno Porurje. Zato pa bodo nemške zelez-nice izročene akcijski družbi; polovica upravnega odbora bo slavljena iz ljudi, ki jih imenuje ameriški agent Young in ta gospod bo tudi kontroliral nemške banke. Stvar je v tem, da so našli način, kako bodo diktirali Nemčiji, da bo Amerika imela profita, da bo denar, ki ji ga dolgujejo skoro vse evropske države, dobro naložen in da ji zagotovi
premoč nad obubožano, zbankrotirano Evropo.
Kajti Evropa ima vojake in dolgove, Amerika pa ima zlato in veliki ocean med seboj in svojimi dolžniki. Poleg tega je njeno gospodarstvo s pomočjo svttovne vojne zrastlo do nezaslišanih višin:
Združene Severne Amerikanske Države proizvajajo četrtino svetovne produkcije pšenice, več nego tretjino sve- • tovne produkcije ovsa, skoro tri četrtine svetovne produkcije koruze. Polovico svrt<«vn“ produkcije premoga, polovico železne rude, 60 procentov litega železa, 60 procentov jekla, 60 procentov medi, 47 procentov cinka! Njihove železnice sestavljajo 36 procentov svetovne mreže. Njihova trgovska mornarica (pred vojno neznatna) reprezentira danes 25 procentov svetovne tonaže. Dalje se nahaja 84 4 procentov vseh avtomobilov na amerikanskih tleh. Čeravno stoji produkcija zlata dovolj skromno (14 procentov svetovne produkcije), vendar so Atnerikanci s svojimi vojnimi profiti zbrali 44 2 procentov svetovnega zlata v svoje blagajne. Dohodki Združenih držav so večji nego dohodki Anglije, Francije, Nemčije in Japonske skupaj!
„G!ejte, te številke povedo vse! Prebijajo si prosto pot na suhem, na morju in v zraku!" je dejal Trocki v svoji globoki analizi svetovnih odnošajev, ki jo je podal 28. julija na shodu, sklicanem od društva prijateljev fizike in matematike. —
Medtem si Amerika prizadeva urediti razmere v Evropi po svojem načrtu. Prvi del tega načrta, ki stremi za tem, da se onemogoči, da b’ Francija postala odločujte vMor v Evropi, podpira tudi Anglija. Zato se je londonski konferenci posrečilo prenarediti
posledice verzajska mirovne pogodbe. Položaj se bo pa spremenil, ko Anglija začuti posledice amerikanskega vstopa v evropsko politiko tudi v svojih kolonijah . ..
Torej prvi del načrta, rešiti. politično napetost med zapadnimi kapitalističnimi državami s pomočjo trgovskih operacij, pod prevladujočo udeležbo dolarjev, stopa danes v življenje. To je fakt velikega pomena za evropsko delavstvo. Kajti delavstvo je ono, ki ima biti zasužnjeno tako, da bi proizvajalo dobiček ne le svojini kapitalistom, temveč tudi amerikanskim bankirjem. Na ramah delavstva koncem koncev počiva cel Dawesov načrt, ki se danes tiče najširših mas proletariata Nemčije, toda jutri se bo tikal pod vplivom poslabšanih delovnih pogojev delavstva ostalih zemelj. Amerika odločuje in evropske kapitalistične vlade se posvetujejo ne le o nemški reparaciji, temveč tudi o načinu, kako bodo organizirali napad na življenje in na moč delavskega razreda.
Socialna demokracija molči. Ona se poslužuje pacifističnih gesel, pod katerimi razširja Amerika svoj vpliv v Evropi, da bi se tem laže oboroževala doma. Toda razrednozavedni delavci morajo pokazati delavcem, da je mejnik kapitalistične politike spomin in pouk za delavski razred: Davvesov načrt je začetek novega kurza, katerega lastnosti ni mogoče še določiti do vseh podrobnosti, jasno pa je, da je bil sklenjen brez delavcev in da bodo njegovi rezultati naperjeni proti njim. En povod več, da bi delavci povečali svoj boj ▼ enotni fronti. Kajti gre za to, da delavci pokažejo, da so postali pametni in da se pripravijo za boj proti večjim nevarnostim.
Mednarodno delavsko gibanje
je zasledovalo z največjo pazljivostjo pogajanja londonske kapitalistične zarote. Isto tako je vladalo zanimanje za razprave v francoskem in nemškem parlamentu, kjer so bili sprejeti sklepi londonske konference. Ali stališče internacionalnega proletariata napram londonskim sklepom ni enotno, temveč ima dve različni smernici. Razredno najza-vednejši del delavstva ve, da so kapitalisti v Londonu skovali suženjske verige, ki naj bi uklenile ne samo nemški, temveč svetovni proletariat. In ta zavedni del delavstva se trudi, da povede celokupni proletariat v boj proti londonski suženjski pogodbi. Ta boj pa pomenja istočasno boj proti 11. internacionali, ki je sprejela londonske sklepe in s tem znova izdala proletarske interese.
Francija.
Mezdna gibanja. — Štrajkovno gibanje francoskih mornarjev in pristaniških delavcev je v preteklem tednu zavzelo širši razmah. V stavko so stopile pbsadke pet ladij v pristanišču St. Na-zaire. Isto tako so stopili v Brestu v stavko ladjedelniški delavci. Na več mestih je prišlo do spopadov s policijo, ker so stavkujoči delavci s silo preprečili delo stavkokazov.
Cela vrsta stavk je v pekovski obrti. Peki se borijo za odpravo nočnega dela, zahtevajo vsak teden en dan odmora in zvišanje plač.
Belgija.
Boj rudarjev. — Rudarska stavka v okrožju Borinage se nadaljuje z večjo enodušnostjo. Delo popolnoma počiva. Bojno razpoloženje je sijajno. Jasen dokaz za to je dala demonstracija v Boussu, katere se je udeležilo kljub slabemu vremenu 25.000 rudarjev. Kapitalisti hočejo zlomiti štrajk z uvozom nemškega premoga.
Anglija.
Mezdna gibanja. — 16. avgusta so stopili v stavko v Covent Garden nosilci sadja, 3000 po številu. Stavko vodi transportna in splošna delavska unija. Stavko podpirajo vsi transportni delavci.
Rudarji v Bristolu so stavkali en teden.
V	Schefieldu je stopilo 9000 kovinarjev v stavko.
Zveza „narodov“.
Te dni so se zbrali v Ženevi glave evropske buržuazne diplomacije. Prišel je tja Macdonald, prišel je Herriot, prišel je tudi zunanji minister naše »demokratične* vlade g. Marinkovič.
Kaj je to Zveza „narodov"? Da odgovorimo na to vpr š*nje, moramo najprej na«naniti, da Zveza „narodov“ ni zveza narodov, to je institucija, ki bi zares iskala novih poti svetovne, meddržavne organizacije s ciljem odstranitve vojn. Zveza »narodov" je debatno društvo kapitalističnih diplomatov, ki iščejo novih poti za plačevanje in kupovanje kapitalističnih posojil. Ta posojila pa niso danes nič manj osvoje-valna in imperialistična kot pred svetovno vojno. Debatirajoči ministri seveda zastopajo razne nazore. V splošnem imamo tri različne skupine:
a) skupina držav, ki se pod obleko pacifističnih besed trudijo, zagotoviti si na dolgo dobo uživanje profitov svetovne vojne;
b) nekoliko premaganih držav, ki upajo, da jim bodo pacifistične besede pomagale ublažiti pritisk mirovnih pogodb;
c) skupina malih držav, ki hočejo iz pacifističnih besed prve skupine dobiti zajamčeno svojo eksistenco.
Prva skupina — velike države antante — je najmočnejša. K poslednji skupini spada tudi Jugoslavija.
Kolika je nada, da se ženevskemu zasedanju Zveze „narodov“ posreči razorožitve in trajnega miru? Zelo majhna! Sedanji položaj je pač tak: Države so oborožene Imajo puške, kanone, mine, vojne ladje, podmornice. Nekdo bi moral začeti. Toda medsebojno zaupanje „visokih ministrskih debaterjev" ni tako lahko. Vsak hoče najprej »garancije".
A nihče mu take »garancije", da ne bo napaden, ne more dati . . .
Zato so izdelali predlog, da bi države osnovale nekakšno razsodišče, ki bi pri vsakem vojnem konfliktu dognal, kdo je začel, da bi potem mogle ostale države krivcu naložiti pokoro: gospodarska blokada in prekinjenje stikov. To bi bila uspešna pokora za male države, toda kaj bi bilo z Anglijo, na primer če napade Egipt? Tu je gospodarska blokada zelo slab argument. In tako leži jedro problema miru v tem, da bi Zveza narodov postavila veliko vojaško silo, velik vojen aparat, ki bi določbam Zveze narodov prebijal pot z mečem, ki bi bil oboroženi žandar v službi miru . . .
Toda na to ni misliti. Kajti svet in posebno kapitalistični svet je že tak, da morajo že državljani biti naprej prisiljeni, da plačajo žandarje za se, kaj pa šele države ...
Ena stvar pa je pri Zvezi »narodov* vendar pozitivna. Državniki se poslužujejo pacifističnega primejduševanja, kajti hrepenenje po miru je v »njihovih" narodih najmočnejša želja, kar jih goje. In s tem učijo tudi narode premišljevati o ureditvi mednarodnih odno-šajev. In narodi bodo oni, ki enkrat razženejo ta debatni klub (Zvezo »narodov*) in vzamejo stvar miru v svoje lastne roke, da jo v resnici sprovedejo. Delavci in kmetje bodo v narodih oni, ki bodo mir upostavill. Kajti ministri ne vedo, kaj je vojna. Delavci in kmetje pa vedo!
Socialdemokracija in Dawesov načrt
Socialpatriotje se bahajo, da pomeni »ugodni* izid londonske konference — »uspeh socialistične internacionale*. Kaj je plan gospoda Dawesa? To je rafinirani kapitalistični načrt za znižanje eksistenčne višine delavskega razreda na nižino kolonialnih sužnjev. In če vidimo, da je bil ta kapitalistični načrt sprejet tako v Londonu na konferenci, kot v francoskem in nemškem parlamentu le po zaslugi socialpatriotskih strank — moramo to pomoč druge, izdajalske internacionale mednarodnemu imperializmu označiti kot eno največjih njenih izdajstev nad proletariatom. Druga internacionala se je v zadevi protidelavskega Davvesovega načrta postavila popolnoma na stran kapitalizma. Mednarodni kapitalizem pod diktatom ameriških bankirjev zasužnjuje nemško delavstvo z dvanajsturnim delavnikom in gladnimi mezdami. Proletariat Nemčije mora, hočeš nočeš, proti temu zasužnjenju dati odporo. Kot posledica uvajanja Davvesovega načrta bo za vsako ceno nastopila ofenziva od strani kapitala proti delavskemu razredu ne samo Nemčije, nego cele srednje in zapadne Evrope in ta ofenziva bo usilila delavstvu velike defenzivne boje. Razplamtel se bb boj tako trdovraten in brezobziren, ka-
kor je hil še malokdaj med delom in kapitalom. In »blagega" Macdonalda bo še delavstvo cele Evrope proklinjalo, ko bo žačutilo njegov »socializem" na svoji koži. Razredni boj ne pozna sporazumevanja dela s kapitalom, ne pozna sporazumevanja proletariata z buržua-zijo, katero prakticira ne samo Macdonald, temveč cela druga internacionala in socialpatriotija vseh deželi
Evropski imperialisti vzdržujejo anarhijo v Kitajski.
V	Kitajski imamo danes državljansko vojno. Iz kakih vzrokov je ta nastala? Roke imajo vmes imperialistične države Amerika, Anglija in Francija, ki z namenom, da bi še naprej obvladovali Kitajsko, kjer se je zadnja leta pod vplivom ruske revolucije razmahnilo široko protiimperialistično gibanje, imperialisti podkupujejo posamezne guvernerje, jih oborožujejo in hujskajo enega proti drugemu, ravnajoč se po znanem geslu: divide et impera! (deli in vladaj!). Jasno je, da jim to »kulturno" delovanje ne bo šlo več dolgo izpod rok. Široke mase revnih kmetov in delavcev Kitajske se orientirajo vedno bolj proti
imperializmu in njegovim mahinacijam za nacionalno in socialno svobodo. Sedanja državljanska vojna je za nje dobra izkušnja.
Angleško gospodstvo se maje.
Egi pet, ki je bil doslej*^popolna kolonija Anglije, zahteva svojo samostojnost. Na noto angleške Macdonal-dove vlade je odgovorila egiptska, da je postopanje Anglije popolnoma nasprotno interesom Egipta. Zaglul paša se pripravlja, da proglasi popolno samostojnost Egipta in Sudana in da se upre vsakemu angleškemu nasilju.
Gibanje poljedelskih delavcev na Poljskem.
V	vzhodni Poljski traja že dalj časa močno revolucionarno gibanje poljedelcev, ki zahtevajo temeljito agrarno reformo. Vlada hoče zadušiti gibanje z vojaštvom.
Ena evropska država za drugo pada v krmplje Morgana.
Belgija je zaprosila vrhovnega ameriškega bankirja Morgana za posojilo 30 milijonov dolarjev na 25 let za 6 5 %.
Dopisi,
Trboveljski radikali pred sodiščem.
3.	septembra se je zagovarjal pred celjskim porotnim sodiščem radi hudodelstva poneverbe 26 letni Šuntajs, znani radikalski agent, v družbi ■ Korenom, Stefanovičem i. dr. Razprava bi se morala vršiti že lansko leto, pa so jo Stefanovičev! in korenovi radikali s pomočjo tedanjega pokr. namestnika Hribarja preprečili.
Ko so se 1. 1923. pripravljal« skupščinske volitve, je takratni pokr. namestnik Hribar nagovoril radikalno stranko, da se tudi v Sloveniji poteguje za mandate.
S pomočjo raznih temnih elementov se je pričelo tudi z organizacijo delavstva. Kot glavna pomagača sta bila angažirana Miha Koren ▼ Trbovljah in Nachtigall v Mariboru.
V	tistem času ■ je ministrstvo za socialno politiku odredilo 300.000 I>in podpore za prehrano pasivnih krajev v Sloveniji. Od te vsote je izplačal pokrajinski namestnik Hribar Korenovemu priganjaču v Trbovljah Šuntajsu tik pred volitvami 75.000 Din kot državno posojilo za nKonzumno drnštvo rudarjev14. Glavni konzumenti tega denarja pa so postali razni trboveljski odličniki. Šuntajs je, kakor pravi, na prigovarjanje raznih svojih kurapanov pričel denar izdajati v svoje in svojih tovariiev zasebne svrhe, in sicer kot „potnineu, „podporeu in „poso.jilau. Glavni konzuraenti ao bili: on sam, Koren, Bogve, Strman, Zavolavšek, Velkavrh in Počivavšek. Na ta način je Šuntajs porabil 170.000 K državnega denarja. Končno je bil radi ponevtrbe aretiran-
Tekom preiskave je Šuntajs x izjavo, da ao vsi dobro vedeli, da gre ■* državni denar, teiko obremenil nekatere svoje tovariše, ki so bili nato aretirani, pa pozaeje zopet izpuščeni, ker je osamljenec svoje izpovedi preklical.
Včeraj bi se imela končno zaključiti ta Čudovita afera pred tukajšnjo poroto. Toda v splošno presenečenje je Šuntajs, ki je bil preje skoraj vse priznal, nastopil s popolnoma novo obrambo. Obtoženec sicer tudi sedaj priznava, da je dobil od pokrajinskega nameatnika Hribarja 75.000 Din skupaj s pismom, da je ta vsota enoletno brezobrestno posojilo za rudarsko konzumno društvo, pravi pa, da je od vsega začetka smatral izročeni mu denar za agitacijski fond, katerega ne bo tre’ ' vrniti. Na vprašanje, zakaj se ni točno informiral, če je bil takega mišljenja, pravi Šuntajs, da mu je Miha Koren pozneje itak to potrdil, Koren mu je namreč baje pripovedoval, kako mu je neki načelnik Novakovič v finančnem ministrstvu dal potrdilo, da je konzumno društvo večjo vseto (130.000 K je bilo konfisciranih še pri Šuntajsu) že vrnilo, čeravno Koren dejansko ni nič plačal. Rok za vrnitev posojila je potekel 1. marca 1924, a Šun-tajB, Koren et konsortes so tega dne bili „dolžni“ še 144.000 K, ne da bi bilo upanja, da bodo kdaj to vsoto vrnili.
Z ozirom na povsem nov zagovor obtoženega Šuntajsa, ki je sicer zelo neverjeten, a vendar toliko konkreten, da le je pokazala dopolnitev preiskave za poti obno, je sodišče sklenilo, razpravo preložiti ter
zaslišati kot priče bivšega finančnega ministra Stojadinoviča, načelnika Novakoviča in šefa glavnega računovodstva v ministrstvu financ drja. Dučiča.
Šuntajs je bil zopet odpeljan nazaj v preiskovalni zapor, v katerem se nahaja tudi radi tega, ker so razni trboveljski radikali osumljeni radi znanega peklenskega stroja. — Rudarji težko pričakujemo rešitve in trenutka, ko bodo stali pred nami razkrinkani radikali b poneverbami in peklenskimi stroji.
Maribor. nVolk»stimcau hoče opravičiti socialpatriotski zločin, da so odklonili enotno delavsko listo, na ta način, da pravi, da »o v Mariboru sami socialpatrioti in da so samo trije revolucionarni delavci. A to je taka laž, ki postane očividna takoj, ko pomislimo, da je sestavilo zavedno
delavstvo »voj o listo, •»* kateri je 04
ljudi, torej «1 več kot po mnenju Volks-stimce. A na dan 21. septembra bomo videli, da so socialpatrioti v manjšini. Kajti noben delavec, ki misli s svojimi možgani, ne more glasovati za socialpa-triote, ki razbijajo delavske vrste in ki so popolnoma zavozili mariborsko občinsko gospodarstvo. Rezultat sociaJpatriotske občinske politike v Maribora je: za delavstvo nastopiti proti ^narodnemu blokuu — t. j. zvezi klerikalcev in orjunašev, proti zvezi zaloških in trboveljskih krvnikov ter proti socialpatriotom, ki hočejo razbiti delavstvo. Delavci smo močni proti kapitalistom, č« smo enotni! Bodimo enotni in glasimo za Delavsko listo!
Trbovlje. Pri nas so klerikalci zmotili že nekaj ljudi s tem, da so pisarili, da so proti Orjuni. A sedaj vsakdo vidi, da klerikalci niso proti Orjuni. Kajti vsi Orjunaši, ki so jim dokazani razni zločini
1.	junija v Trbovljah, so na svobodi, a rudarje se še vedno drži brez zasliševanj v celjskih zaporih. A ffpreiekavou ima š« vedno v rokah dr. Rus, ki je organiziran orjunaš. čudimo se tudi, zakaj se ne sestavi ena komisija, ki bi pregledala vse zadevo in poiskala prave krivce, ki jih Rus noče najti. Prejšnja vlada je postavila svojo (orjunsko) komisijo, a sedanja vlada se ne zgane, kar bi bila prokleta dolžnost ene vlade, ki govoriči, da je pravična in parlamentarna.
Mesto da bi klerikalci to ukrenili, rajši nadaljujejo s krivicami, ki »o se godile rudarjem pod prejšnjim režimom. Za 31. avgusta smo sklicali javen shod, a shod j« bil prepovedan s sledečo razlago: „Vaše naznanilo z dne 28. avgusta t. 1., da nameravate prirediti 31. avgusta t. 1. ob 3. uri popoldne rudarski shod v prostorih gostilne Pravdi o na Vodah z dnevnim redom: Strokovna organizacija rudarjev, ne vzamem na znanje in prireditev shoda prepovem z ozirom na javni red in mir.“ Podpis Pinkaver. Torej klerikalci bi hoteli zabraniti rudarjem še celo to, da razpravljajo o strok, organizaciji. Pa ne bo šlo, gospodje! Rudarji, naprej !
Izdajatelj in lastnik: Konzorcij v Ljubljani.
Tiskarna Josip Pavliček, 'oče v je.
Odgovorni urednik Josip Pezdir, sedlar.