LJUBLJANSKI ČASNIK
M o J.
I petih MjistopatEn
lS&O.
,ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačnje se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku fi gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati,	____
Vradiie naznanila«
5. novembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju CXLVI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, in sicer za zdaj v edino-nemškem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 436. Razpis ministra denarstva od 49. oktobra 1850 čez izpeljavo naredb naj viš-jiga patenta od 29. septembra 1850, čezpo-biranje mitniga davka od ola in žganih pijač.
S tem delam se tudi tiskarni pogrešek popravi, Ki seje vlezel v iztisu deržavne vstave od 4. marca 1819 v dozdaj na svitlo pri-šlem edino-nemškem izdanju dokladniga dela občniga deržavniga zakonika in vladniga lista št. 150 §. 44, ker so po besedah: „bis zehn-tausend Seelen nicht unter" sledeče besede spušene bile: „F (i n f Gulden Con ve n-t i o n s-M li n z e u n d f u r S t a d t e ii b e r z e h n-tausend Seelen nicht unter".
Dunaj 4. novembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Politiške naznanila*
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana. Xa pritožbe od več strani zaslišane, de se senožetam, njivam, vinogradam in sploh obdelanim zemljišam silna škodagodi, če se živina o jeseni in spomlad na pašo goni, je položila kmetijska družba prošnjo minister-stvu kmetijstva, de naj bi zoper to ojstro postavo dalo in kazin v denarju določilo za vsako živino, ki se na tujim zemljišu pase. 24. dan pret. mesca je odgovorilo visoko ministerstvo, de se ravno zdaj za tako poljsko postavo z ministerstvam pravice in notrajnih zadev posvetuje , in de je ono ravno tako postavo na-svetovalo, ktera bo po nasvetu kmetijske družbe v stanu, škodljivim poljskim napakam v okom priti.	(Nov.)
Šlajarska. Na vseučelišu v Gradcu se je že razlaganje raznih vednost začelo. Kako vesel mora vsak Slovenec biti, da od treh slavnih roja kov zamore razlaganje poslušati. Častiti g. dr. Kovač uči rimsko in cerkovno pravo; g. dr.Škedel denarni zakonik (kameralistiko) in g. dr. Krajnc deržavljanski zakonik, in sicer poslednji v slovenskim gladkotekočim jeziku. Vsi trije gospodje si s priljudnim in prijaznim obnašanjem in z jasnim razlaganjem serca učeneov pridobivajo. Le žalo je vsim Slovencam, de se ne bode o pervim polletju „kaznovavnik" (kriminale) v slovenskim jeziku razlagal, kar je pa slavni g. Škedl o drugim polletju storiti obljubil. Bog daj!	(Nov.)
Austrijanska. Na Dunaju se vedno generali zbirajo; ker se bodo te dni čez važne vojaške zadeve pogovarjali. Predsedoval bosam cesar
Horvaška. „Siidsl. Ztg." piše: Ker je nova osnova gimnazia tukaj neznana, in ker smo bili od več strani zavolj te poprašani, naznanimo sledeče: Razun lalinskiga, gerškiga in
serbsko-horvaškiga se tudi še nemški, tali— janski in francoski jezik uči, poslednja dva nista redna predmeta, ktera uči gospod Pe-trič, kakor lansko leto tudi letos, kteriga učenost, marljivost in prizadevanje so občno znane. Ni nam treba opomniti, kako potrebna je znanost posebno talijanskiga jezika za nas; toraj je zlo želeti, de se učenci dane priložnosti po-služijo.
*	Ban Jelačič je sledeči razglas mejašem poslal :
Graničari, dragi domorodci!
Ko se je v poslednjih letih povodenj punta po velikem delu velikiga avstrijanskiga cesarstva razlila, je bila hrabra in zvesta armada, — v kteri se je mnogo vaših čet bojevalo — tista terdna skala, na kteri so se besni valovi razbili.
Graničari! s ponosain gleda naša domovina, gleda naš car na vas ! Bojne polja v Italii in na Ogerskem pričajo vaše slavne dela; in tudi jez sim imel mnogokrat priložnost, se čuditi: vaši serčnosti in hrabrosti v bojih, vašimu moškimu poterpljenju in udanosti v nesreči; imel sim srečo, se veseliti, de sim vaše zemlje sin, vaš ban.
Vi ste, najkrasniši sinovi svojih prededov! slavo in čast našiga naroda ne samo obderžali, temuč tudi pomnožili; vsi boste to dragoceno blago v svoji celoti svojim otrokam v čudenje pustili.
Njegovo veličanstvo naš premilostljivi cesar in gospod je iz važnih vzrokov odločil, de se en del njegove vojske na pot napravi, in je blagovolil meni previsoko zapoved dati, de druge bataljone hervaških in slavonskih mejnih polkov in zraven njih tudi pervi bataljon otoškiga polka, kije zdaj doma, na Dunaj pokličem.
Jez se terdno nadjam, de boste vi pri vsaki priložnosti tisto vam prirojeno pokoršino in udanost pokazali, kakor tudi tisto moško, dostojno deržanje, ki praviga vojaka ravno tako kakor hrabrost kinči.
Vi boste zapustili spet svoje družine in domače ognjiše in domovino. Ako Bog da, kmalo jo boste spet vidili in s ponosam, de ste svoje dolžnosti zvesto spolnih', in de ste se z dolgim vspeham okinčili lice; vi boste v drugi cesarski vojski vaše bojne brate našli, ki bodo vas radostno pričakali in sprejeli; vi boste zagledali lice našiga cesarja in gospoda, bo-sto brali iz njegovih oči, slišali iz njegovih ust, koliko on derži na svoje drage in viteške graničare, in boste se z mano složiii, de za-vriskamo iz serca in duše: Bog živi našiga premilostljiviga cesarja Franca Jožefa.
Na Dunaju 30. oktobra 1850.
Jelačič s. r.
F. Z. M. in ban.
#	Drugi bataljoni vsih horvaško slavonskih mejnih polkov so povelje dobili se na Dunaj podati.
Serbska. Ena divizia petrovaradinskig.. mej-niga polka se je s topovi v mejno terdnjavo
ltačo naglo podala, kamor so raztirani turški vojaki iz Bosne pribežali. Nek paša, pred
kot ne iz Tuzle, je v Soznico na Serbsko prišel. 29. oktobra je 7 turških spahij v Brod prišlo in so se v Belgrad podali. Bosniški vstajniki so mogli vojake zmagati, akoravno ni verjeti govorici, de je armada Omer pašata udarjena in raztirana. Pravijo, de so na Drini mnogo brodov, na kterih so bili beguni, vidili. Ta dogodba se ni pričakovala; od naše strani se meja straži.	(Siidsl. Ztg.)
Ogerska. Od iztoka Drave se piše v „C. BI." 23. oktobra: Od več strani se sliši, de je Košut Belgrad zvolil za ognjiše novih zmotnjav: Kazimir Batthyany je, pravijo v Belgrad prišel, se je pogovarjal tam z enini serbskimge-neralam , de bi z eno divizio Donavo in Savo prestopil, in mu je mnogo posestev obljubil podariti, ako to stori. Košut zaupa na nezadovoljnost Serbov. Ne vemo in ne mislimo, de bi bilo na tem kaj resničniga, to je pa res, de so vojaki na meji povelje dobili, de naj skerbno mejo varjejo, iz česar zamorenio skleniti, de je vlada tudi nekaj od tega slišala. Gotoviga pa nič o tem ne vemo.
Sedmograško. Politiška vravnava na Sed-mograškem je že dognana in se bo zdaj in zdaj naznanila. Kronovina se bo v tri vladne okrožja razdelila, z glavnimi mesti Herniannstadt? Klauzenburg in Vazarhely.
Tuje dežele.
Bosna. „Osservatore Dalmato" prinese več dopisov iz Bosne in Hercegovine, med drugim sledeče: Gibanje v Hercegovini je pomenljivo postalo.
Ko Omer paša zve, de je bil Ilafis paša v Carigrad poklican, se urno oberne v Sarajevo, de bi kovarstvu v okom prišel, kteriga se je vezir prizadeval med tamošnjimi zbranimi glavarji naplesli. Vezir jim je dovolil, se domu verniti, in Omer paša je že na poti več njih srečal, ki so domu šli, in jih ni mogel pregovorili, se v Sarajevo nazaj podati.
Druge naznanila pravijo, de se Omer paša na vso moč prizadeva poprave v Bosni v dja-nje vpeljali. Velik del prebivavcov mostarskih se jim pa noče podvreči in tudi vojakov ne sprejemati, ki so proti Mostam na poti, ampak vse se pripravlja za boj z vojaki.
Vezir stanuje]v Buni, kjer se z glavarji pregovarja in je že 1000 oboroženih zbral, od kterih se ne ve, ali jih bo sebi v hrambo ali vstajo potlačiti porabil. Stolač, kjer zapoveduje Agi Beg Ritvambegovič, je še miren.
Prebivavci okrajne se zdi se bodo volji Sultana udali.
Sliši se, de .,e Omer paša že Mosfar oble-, gcl, vender lo še ni gotovo.
26. oktobra so prišle v Zade>- s'udcč<>- naznanila :
19. se je Rustan Beg z 100 zvestimi to-

se
varši oeetoviga Harema povlasfil. vanj zaperl. Potrebni živež je vendar še v rokah vstajnikov vstal, ki so naznanili, de se hočejo do posleduiga braniti, de ne bodo vojakov Omer pašata blizo pustili in nobenih pre-naredb terpeli.
Ali pasa je še vedno v Buni in ima že 4 do 5000 mož, večidel kristjanov; zdisc, de bodo Turki vstajnikam v Mostaru pomagali.
Raja se Turkov boji in si ničesar ne upa, ker Turki so krisljanain zažugali, se kervavo maševati nad njimi, ako bodo vstajniki zmagali. Vse kaže, de se ima vezir le malo na zvestobo turških velikašev, ki so pri njem v Bosni ostali, zanesti.
Od vojakov, ktere je Seraskier proti Mostaru, Stolaču in Trebinju poslal, se nič ne ve. Vezir sam je k Seraskieru tri berzoteke poslal, ga prositi, de bi mu vojakov poslal. On je tudi vstajnike v Mostaru opominjal, de naj mirujejo, in jim obljubil, zanje Omer pašata prositi, de se jim ne bo nič zgodilo, ako ga poslušajo; zraven jim je pa tudi ostro žugal, ako uporni ostanejo.
Vstajniki so zagotovili, de se hočejo do poslednje kaple kervi bojevati, in so od vezirja tirjali, de naj se jim pridruži in njih pravice brani. Pozneje-se zdi, so se premislili, ker so 20. oktobra zjutraj ob 7 poslance k njemu poslali z pomirivnimi predlogi.
Vezir je poslancam rekel, de bo za vse, razun tistih, ki so vrata magacina, kjer je bil živež spravljen zbili, milost sprosil, ako se dvema bataljonama Omer pašatove armade dovoli, mesto posesti.
Na meji, ki je zlo obstražena, je povsod vse mirno.
*	Iz Bosne se piše 20. oktobra v „Narodne nov." Po zapovedi Seraskier-pašata so začeli njegovi ljudje Turke v vojake nabirati, zavolj tega je šest njegovih ljudi v Tuzlo šlo, in ko so začeli svoje opravilo, vidijo, de se jim tu-zlanski Turci odtegujejo in govore: Čimu bo to pri nas? postojte de vidimo, kaj misli in kaj bo storila vsa druga Bosna. In tako je vedno pri Bošnjakih; vse vpijejo : Ako bodo vsi drugi storili, bomo tudi mi, kar hoče častiti devlet (porta), in če kaka naredba od vlade pride, se jim sumna zdi in se ji toraj ne podver-žejo : Počakajte, de vidimo, kaj bo Krajna v to rekla, se izgovarjajo, inKrajna veli: Dajte nam odlog, de opazimo, kaj misli o tem Hercegovina: Hercegovina pa pravi: Bomo počakali, de se prepričamo, kaj bodo storili v Zvorniku, Tuzli in Posavini; in tako je vedno vse pri starem ostalo, nikdar niso cara poslušali. Ker so pisarji vidili, de je kadia z svojo žlahto kriv, de ne morejo nič opraviti, so ga dali zapreti z nekterimi drugimi, de bi Turke preplašili. 18. oktobra je bil tretji dan Bajrama, bil je petik in v Tuzli somenj. Turci se nagomilijo skupej in se začnejo pogovarjati, ali hočejo prositi ali z silo zaperte oprostiti. Za glavarja zberejo Muharem-aga Bešlagiča. Tedaj se poda množica pred stanovanje Tu-zla-pasata, kjer so pisarji Omerpašata stanovali. Star paša v strahu, de bi množica cesarskih ljudi ne zgrabila, in de bi se kri ne prelivala, zavpije Turkam: Nazaj! nazaj! Ker pa vidi, de ga Turki ne vbogajo, reče enimu svojih služabnikov: Udri perviga; ko služabnik to čuje, ustreli in Muharem-aga obleži. Ko to Turci vidijo, se navale na stanje pašata de bi ga zažgali. Sin pašata Hadzi-Osman beg, to vidši, skoči pred puntarje in zavpije: Stojte junaki! nepalite dvora mojiga očeta, oče niso krivi, jez grem pred vami, podajmo se vsi na vojsko in poišiino krivca', kjer ga najdemo, se hočemo z njim biti. Tako se iz Tuzle puntarji razgrejo, al po svoji nahii pošiljajo pismonose, de naj se vsaki na vojsko pripravi. Vse Turci cele nabije se dvigujejo na vojsko, sablje brusijo, opanke kupujejo. Bomo vidili, na koga bodo udarili. Prašal sim nekiga Turka: Kam boš šel na vojsko? On mi odgovori: V Sarajevo, ondi je vladika (Omer
paša).
*	„Osservat, Dalmat." piše; Pripoveduje se,
de se je Kava paša sultanovim vojakam, ko seje zvedilo, de so proti Mostaru na poti, nasproti podal, in de je prednji straži, ko jedo nje prišel, ukazal, de naj se oberne, ker v Hercegovini ne potrebujejo Omer-pašatovih vojakov, in jih toraj tudi ne bodo terpeli. Kaj de je poveljnik prednje straže na to odgovoril in storil ni znano; toliko je pa gotovo, de se vojaki niso naprej pomaknili. — Na vse Ka-diluke so pozive poslali z poveljem, de naj bo vsak pripravljen, kdor zamore orožje nositi, in de naj o pervim klicu za orožje prime. — VTrebinji ste dve stranki vstale; ena derži z vezirjem, druga z Besulbegovičem, ki se ne zoperstavi povelju Omer pašata. On ima mnogo sočutja pri prebivavcih in je pripravljen, svojo reč z oboroženo roko braniti; mnogo Turkov in raja z njim derži, al drugi Turki po nikakem nočejo odstopiti od tega, de bi kristjanov ne derli, kakor so dozdaj delali.
Pravijo, de so se v Hercegovini vojaki Omer pašata že zRosnjaki sprijeli. — Tudi se govori, de je vezir Ali paša prebivavce te okrajne zoper Omer pašata podšuntal, de so se spun-tali; in de seje v terdnjavo Stolač, ki se lahko brani, podal.
*	Iz Broda se piše 29. oktobra: V bosniški vstaji se je nova doba pričela. Bosniški Turki sosednih pet nahij na Bosni so tukaj bivajoče vojake spodili in Kajmana Tuzlanskiga ubili. Vzrok tega je bil kakor se pripoveduje nov ferman, ki zapove, de morajo kakor kristjani tudi Turki davke plačevati. To in nabiranje vojakov z stiskanjem vred je Turke silno raz-kačilo in jih k vstaji primoralo. llaja je vedno ves miren.
*	29. oktobra se je v Zader naznanilo de je Omer paša 21. oktobra z 2200 pešcov, 400 konjkov in eno baterijo iz Sarajeva v Hercegovino odrinil, mostarski punt udušif.
Turška Serbska. Iz Belgrada se 28. oktobra piše: Nova mašina topove vertati, je že v Belgrad prišla. Ima toliko moči kakor sedem konj. —Pri bolnišnici verta taka mašina vodnjak. Potem jo bodo porabili v najdbo solnih skladov v gori Omolja. Znano je, de naSerb-skem soli manjka, in raji sol iz Valaškiga kakor pa iz Avstrijanskigajemlje, kerjo na Avstri-janskem mora dražje kupovati. Tudi se je najdel rudnik v kterem se železo dobi, namreč v.Maj-danpeku, ravno ondi so tudi začeli bakro (med) kopati. Upati je, de kmalo ne bo več treba železa iz tujih dežel na Serbsko voziti. De je na Serbskem tudi mnogo žlahtne rude, je znano, ker je pa najpopred najpotrebnišiga treba, se le koristna ruda koplje. — Žlahtna ruda bože potem na versto prišla, ko bodo čas in okolj-šine pripustile.
Nemška. Časopis „Preus. Staatsanzeiger" piše: Nek angleški časopis je terdil, de je francoska in ruska vlada angležkimu ministerstvu predložila, de bi deželi na Benu v francosko, Silezko pa v rusko deržavo vteleseno bilo, in de se to samo zavolj tega ni zgodilo, ker an-gležka vlada ni pripustila. Nam se je moč dala, za gotovo naznaniti, de takiga predloga ni ne francoska, ne ruska vlada storila, in de se toraj ni mogla angleška vlada zoperstaviti.
*	„Neue Preussische Ztg." prinese sledeči sostavek:
Lahkomiselnost ali obup, tomaj bi vedili za kak drugi vzrok, ki jih toliko, ki sicer od kervi ne morejo slišati, za zgovorne branivce vojske stori. Mar menijo ti bojaželjni gospodje in gospe sami se v vojsko podati, ali božjo sodbo s kervijo tisuč zvestih in hrabrih vojakov potolažiti? Ne de bi nas skerb in bojezen obabile, ne de bi menili, de se poruska armada vojske boji, ali de bi imela vzrok, se je bati, saj smo že enkrat zmagovavno se borili: pravične vojske se ne strašimo, in radi bi zdajnitroliljivi, brezbožni
mir, z vojsko, naj bode še tako nevarna, zacelili. Kar nam zdaj pogum in veselje jemlje, to ravno je dvom, ako je vojska, ktero zbujajo, pravična, ali ako se le svojoglavno in krivično poskuša, lastne krivice z tujo, nedolžno kervjo spokoriti. Čast! se zamore čast dobiti v krivični vojski, in ali se ne pravi ne-čimerno obupati in Boga skušati, ako se bolezen, na kteri Nemčija ječi, svojoglavno po-hujša in v razločivno uro pripravi, ki v gotovo smert pelje? Kdo je tisti mož, ki ima dovolj močno ramo, to dvomljivo reč nase vzeti, ali kdo je tako oslepljen, se z upam mamiti, de bi zamogle nemške vlade zdaj vojsko pričeti, brez de bi punt mogočno pod-peraleJ? Mar nas ni že zdaj sram, de vodji vstaje v Kurhesnu že zdaj naše barve rabijo? Se ne bodo nasprotni nameni, ako se boj prične, vedno bolj ojačili, in ali bi Avstrija z Porusio v takih zadevah ne padla revolucii v roke?
# Angleški časopis „Times" piše med drugim sledeče o nemških zadevah:
Ko vidimo celo Nemčijo v orožju, se ne moremo zderžati, poprašati, kje de je sovražnik, zoper kteriga so take silne kardela namenjene? Nemci se zares bojujejo zoper lastno senco; ti pešci in konjki, ta neskončna za-pravljivost naroda, ta napetost brez namena, ta vojaški hrup brez vzroka se je rodil v glavah in v častilakomnosti nekterih divjih pre-napelnežev in blebetavcov, ki so narod na rob samomora prignali. Bazsodni prevrat, kteriga je druga Evropa že vidila, ko je nemško ljudstvo po edinosti in bratovšini upilo, visi enako meču Demokla nad glavo Nemčije, de je negotovo, ako se bo dal odverniti, in kakor besni se eden v druziga zaletajo, de bi eden druziga morili.
Ne dvomimo, de je malo tistih, kisejimjev tej deželi in v naši lastni vladi naj več od po-ruske hegemonije sanjalo, ker so bili svobodo-misleči, ki bi zdaj ne bili prepričani, de Porusija ni nikdar druziga namena imela, kakor svojo deržavo razširiti. Sprijaznila se je z revolucijo, ako se je dobička imela nadjati, pa ravno tako se tudi za svobodo ni zmenila; vstavo sosednih deržav je vničila, ako se je je bala, hodila je na poti vladoželjnosti pred vsimi evropejskimi deržavami in ni gledala na svoje dolžnosti. Porusija in le Porusija je kriva teh neskončnih zmešnjav na Nemškem, ki je vse strahove negotove in domišljene nevarnosti na dan spustila; in naše upanje, de se bodo take zmešnjave mirno poravnale, se posebno na to opera, de je pruska vlada zlo krivično ravnala in de je zdaj v takem stanju, de se ne more več deržati. Kakor mogočen in oslepljen je tudi Radovic, ima vender ja-volne tako moč, de bi zamogel svojo deželo v tak prepad pahniti. On je že dovolj časa vladal, je vidil, de je vse, kar je sozidal,na kup padlo; on je že vso sramoto vžil, ktera zamore moža, ki deržavno veslo v rokah ima, zadeti, in skušnja poslednjih mescov ga je morebiti prepričala, de se v politiki ne more jo poti hoditi, ki ne derži k pravici. Potreba je, de Porusija odstopi od poskušeniganapada na pravice svojih nemških zaveznikov in od resničnih napadov na pravice sosednih Dan-cov. Ne tirjamo, de bi Prusija sama sebe ponižala — svet ne tirja sramotnih pogojev. Vse, kar hočemo, je, de lastne zavezne obljube leta 1815 proti Nemčii in pogoje last-niga naj novejšiga primirja z Danci dopolni.
nje stanje je tako čudno, [in nje preder-znost je bila tako preširna , de se za ponižano in razžaljeno derži, ako tirjamo, de naj svoje obljube spolni, in meni, de nje veličastvo v tem obstoji, se takimu tirjanju nesramno roh-ati. Cas se Z urnimi petami bliža, v kterem jo morala ali se podati, ali sama sebi pripušena
stati in nasledke nositi, in če se blagor naroda, ali mir Evrope svojoglavnosti eniga ali nepostavnimu ravnanju druziga moža ne žert-vuje, ne more volitev dvomljiva ostati. Nobeden se ne bo bolj veselil kakor mi, ako se poruska vlada na pot modrosti in pravice po-verne, in menimo, de mogočniki v tej deželi ne morejo brezčutni ostati pri občnem grajanju in svaritvi očitniga mnenja v vsih drugih deželah Evrope.
*	Vodiven sostavek časopisa „Deutsche Reform" pravi, de se bo mir obranil. Minister-sko svetovavstvo je 7. novembra še čez poldan terpele. Radovie je iz ministerstva stopil. Graf Brandenburg je zbolel, ministerno-trajnih oprav prevzame začasno ministerstvo zunajnih zadev in predsedništvo ministerskiga svetovavstva.
*	Novice poslednjih dni iz Nemškiga sota-kiga zapopadka, de se ne ve, kaj bo iz ne-prezernih zmešnjav. 8000 zveznih vojakov je i. novembra v Hanau prišlo. 3500 jih je tam ostalo, drugi so se v Gelnhausen podali.
Na Poruskim se vojaki še vedno premikajo in na kurheških mejah čujejo. Vojaki velikiga vojvodstva "VVeimarskiga se tudi za vojsko pripravljajo.
Prusi so Kasel posedli. Tudi na Wiirten-berškem se vojaške priprave delajo. Na vse polke je povelje prišlo, vse vojake v službo poklicati.
Laška. „Commune italiano" pravi, de jepa-pež zoper sardinskiga kralja, ministre, in ki so se pri sikardiški postavi vdeležili, prekletstvo izrekel. Časopisi iz Turina še nič od tega ne povedo.
Turška. Iz Carigrada se piše 12. oktobra. Staroturška stranka, ki v svoji slepoti ne vidi prepada, se vedno na skrivnem in očitno zoper sedajno ministerstvo ustavlja, in ruski poslanec jo po mogočosti podpera, s kterim v naj tesnejši zvezi stoji. Pa tukaj to dobro poznajo. Zmage na Kavkazu zoper Čerkese, potem dogodbe v Perzii, ki žugajo celo Perzijo razdreti, so tukaj storile, de se z vso močjo vlada poganja in v svojih opravilih z veliko skerbjo in železno marljivostjo napreduje. Enakopravnost kristjanov morajo gosposke vpeljati. De je to perva potreba, se že iz tega vidi, de Rusija, ki je kristjane zoper turško vlado šuntala, posebno na enakopravnost svoje namene opera. Podamo le en izgled. Ravno je tukajšna policija mnogo bukev pobrala, ktere je Rusija svojim enakover-nim na Turško poslala. Te bukve tako rekoč od vlade izdane zapopadejo molitve z sledečimi pristavki: »Vsemogočni! razruši turško pagansko silo, ki cerkve onečasluje, daj zemljo, ktero so oni zropali, pristnimu, pravo-vernimu caru (ruskimu) spet nazaj, dvigni gerško cerkev v slavju nad zemljo, in podari ji svoj blagoslov, nam pa njega dobrote, Amen." Ker se pa enakopravnost zamore le z veliko in močno armado speljati in vresničiti, toraj se tudi zlo marljivo vojaki nabirajo in v orožju urijo, ravno tako se tudi na brodovje velika paznost obrača. Vedno prihajajo v Carigrad angleški častniki brodovja, streljaštva itd. in v turško službo stopajo. — Na bregu rudečiga morja so najdli zlo velike žveplene stene, pravijo, de na celem svetu ni enakih.
* Telegrafiško naznanilo poroči, de tudi v Albanii vre. Skutarski paša je glavarjem nekoliko časa dal za pomisliti, kaj de hočejo početi zavolj prenaredb vlade kakor pobiranja v vojaštvo itd. Nad Sarajevam čujejo naberdu Gorica 4 bataljoni z štirimi baterijami. Drugi vojaški oddelki so se napotili v Mostar. Omer paša je sumljiviga glavarja Sarajeviga Musla pašata Babica z saboj vzel.
Francoska. Iz Pariza se piše 28. oktobral v „Reichszeilung": Zmešnjave so hujši kakor so le kdaj bile. Nemogoče se zdi, de bi se joravnale, svada v polnem plamenustoji. Čez dva tedna se ne more divji plamen zaderže-vati.
Tako sloji reč. Predsednik stopi pred ministre z besedami:
Gospodje! moji sklepi so storjeni, ker Napoleon ostane pri tem , kar si je namenil. Generala Neumayer-a bom prestavil. Ako kte-rimu vas to ne dopade, sim pripravljen ga iz službe spustiti.
Vse molči. Bonaparte je tedaj zadevajoče povelje v „Monitcur" naznanil.
Minister vojaštva je generala Neumayer-a k sebi poklical, ki je naznanil, de je pripravljen vbogati, ako je general Changarnier zadovoljen.
Ko višji vojaški poveljnik ukaz v „Moni-teur-u" bere, povabi svoje prijatle v pogovor; bilo jih je dvanajst, med njimi več odbornikov, kakor Odilon Barrot. Thiers poprime besedo, in razloži, de se more pravice deržali, kdor hoče pravico dobiti. Zdaj naj se olje v ogenj ne vliva, ampak treba je odbornike tolažiti. Naj se do 11. novembra počaka. Od odslranenja poveljnika, kteriga vojaki niso pri vaji v Sartory z druzimi upili, se bo v zbornici govorilo.
Toraj je general Changarnier Neumayer-u svetoval, se povelju podvreči. Al osem njemu podverženih generalov mu je nasprotno svetovalo z pristavkam, de, ako bi treba bilo, bodo vsi tirjali , de naj jih iz službe spuste Na tako vižo se je zgodilo, de se Neumayer ni povelju podvergel.
Zdaj je povsod naj strašnejši zmešnjava Strela v oblakih nad našimi glavami visi. Vlada se je namenila svojo reč do konca gnati, al generala Changarniera podperajo ljudski zastopniki. Ako se je predsednik namenil po lej poti naprej koračiti, mu ni druziga storiti, kakor višiga poveljnika odstaviti, ali prav za prav, njega za odstavljeniga naznaniti. On pač na to misli.
In kaj bo potem?
Deržavljani gledajo v lamno prihodnjost. Razločba se bliža z orjaškim korakam, in še niso za to pripravljeni.
Nek mož, ki sloji na visoki stopnji, je danes rekel:
Marsikako veliko dogodbo sim doživel, pa tako slanje, kakor sedajno, mi še ni znano Vse vprek leti.
V teh zmešnjavah je le en mož, ki se v lastnem zaupu ne trese. Persigny, ki je iz Berolina prišel, vse težave na svojo lahko ramo naklada. Ta zaup ga tudi navdahuje v zadevah zunajne politike. Evropa leži prednje govimi nogami, tako on govori.
K vsem tem nadlogam se pridruži še zlobna gorečost zveze decembra, ki ima svoj gotov namen. Predsednik taji sicer pred svetam bra-tovšino, na skrivnem jo pa podpera. Ona meni tedaj, de mora perva biti, in general Piak, nje predsednik, silno žuga. Tako je rekel med drugim zadnjič, de generala Chan garniera pred Elisee-am čaka, ga vVicennes poslati.
Višji poveljnik je to zvedil. Ker je vendar le moral z predsednikam govorili, se je podal v svoji službeni opravi, spremljen od dvanajst pobočnikov, v Elisče. Sprejet je bil merzlo vendar je vse mirno steklo.
Delo se že popuša, v predmestjih že vre.
Terdno sim prepričan, de brez prekuca ne bomo prihodnjiga maja doživeli. Ali bomo Changarniera za diktatorja dobili ali pa Lu dovika Bonaparte-a.
Zdi se mi poslednje bolj gotovo.
Razne naznanila.
— Ni davno, kar je blizo Zemuna kerčmar umeri, ki je bil nekdaj celih 12 let v The-reziopelu za fajmoštra. Bil je sin cerkovnika V. na Sremskem, iz sedme šole izgnan, stopil je 1808 v vojaštvo v huzarski polk, ijer je do desetnika prišel. Mesca februarja 814 je pobegnil in nektere reči vojaškimu duhovnu pobral; šel je v Temišvar, kjer je ukradene reči dobro porabil in rekel, de je vojaški duhoven, stopi pred tamošniga škofa in mu naznani, de grešniga življenja med vojaki ne more več gledati, in de je v nevarnosti, v vsake sorte mreže zapleten biti; zraven tega je pa tudi škofa živo prosil, de bi mu v svoji škofii službo podelil, ker v samostan zlo nerad nazaj gre, ker bi ga tamkej zavolj tega, er je bil pri vojakih, pisano gledali. Ko mu škof naznani, de v tej reči on nič ne more storiti, zaverne on: „Ako me vaša milost ne
varuje, bom —
že vem kaj bom storil."
Skof mu tedaj naroči, se od njega dobro pre-jričati, kaj de je nad njim, v Vingo iti, od odar so silne tožbe čez tamošnjiga duhovna prihajale, in od ie reči se natanjko prepričati. On vboga in tudi enkrat na prižnico stopi, ter ljudem tako lepo pridiga, de si je koj vsih serca pridobil. Tamošnji župan, ki ima mnogo oblasti, mu da naj boljši spričbo in škofa prosi, de bi ga za fajmoštra postavil, kar se je tudi zgodilo, škof, kteriinu je bilo mnogo ležeče na tem, de se mir ohrani, prošnjo dovoli in begun je bil 12 let fajmošter in vse je bilo z njim zadovoljno, al hvalil se je rad in toga je izdalo.
Večkrat je namreč rekel, de je bil v liuzar-skem polku Radecky častnik. Nekiga dne, ko je bil ravno god mestniga župana, je bil z mnogo drugimi k njemu na obed povabljen, mestni poglavar pri tej priložnosti fajmoštra nagovori in mu reče: Nu visokovredni gospod ! dans se bo pokazalo, če ste bili res častnik, ker je Radecky-polk v Vasarhely prišel in prednje straže so že v Novem Aradu. Begun se silno prestraši, in vidilo se je koj, de se je popred lagal. Po obedu se naglo napoti v Novi Arad. in se prepriča, de je res, kar je slišal. Njega bi vender ne bili spoznali, ker je imel veliko brado in samostansko obleko. Al vest ga zgrabi in on se sam vojakam za beguna naznani; 1826 je skoz šibe šel, kjer ga je mnogo njegovih farmanov spoznalo, in se strašno čudilo. Zdaj se je še le zmešnjava pričela, posebno zavolj sprejembe svetih Zakramentov. Ta reč je celo do papeža prišla, kije vsim, ki so od njega kak svet Zakrament prijeli, odvezo dal.
—	Pruska armada znese ob času miru 360,000 času vojske pa z deželno brambo vred
640,000 mož.
—	Iz Benetk se poslanci na Dunaju pričakujejo, ki bodo prosili, de bi se jim spet svobodna barkostaja podelila.
—	„Neuigkeits-Bureau" naznani: Preden se je njegovo veličanstvo, avstrijanski cesar v Bregenc podal, smo naznanili, de je upati, de sc bo avstrijanski cesar z Saksonsko kraljično Sidonio, ki je zdaj i 5 let stara zaročil. Saksonski časopisi že naznanijo, de so pogodbe v tej zadevi že dognane.
—	V letu 1847 je v Terst po morju za 66,005,000 gold. blaga prišlo, v Benetke pa le za 16,446,000 gold. Iz Tersta v druge kraje pa za 55,897,000 gold. in iz Benetk za 9,403,000 gold. v srebru.
—	Pisma iz Carigrada pripovedujejo, de je Bem, zdaj Murat paša, hudo zbolel. Tudi je nekoliko ogerskih begunov, ki so se svojovoljno v Sirio podali, spet v Carigrad prišlo.
—	29. oktobra se je ruski car iz Varšave v Petrograd podal,
Pripovedka od Glasan-Boga.
(Dalje.)
Kmalo zagleda Ostroverliar Turka sabljo brusiti in naglo ga praša, kje lepa deklica stanuje. Turk mu pokaže višavo rekoč: Tu gori se sprehaja, pa varuj seje; veliko stopinj je bilo že na ta griček storjenih, malo še doli. Dvanajst junakov straži devico in ko je nevarnost se jim jih še dvanajstkrat dvanajst pridruži. — Slovenec ne čuje več zadnjih besed; de bi ga nevarnosti ne ostrašile, dene roke na ušesa. Pest rumenih zlato v stisne še Turku, potem pa spodbode konja in dirja ja-derno na nevarno višavo.
Res se je ondi deklica sprehajala in res se ni lagal pevec ki jo je luno med zvezdami imenoval. Ostroverhar pozabi Rozamundo iz Turjaškiga grada in zamaknjen v več kot zemeljsko lepoto gleda. Pa preden se še predrami, ga že stražniki napadejo, in ranjeniga raz konja veržejo. Deklica prosi sicer zanj, pa preostro jc povelje očeta. Pod gradam je globoka ječa, za Elmine snubce pripravljena Ki je notri bil, ni bilo zanj ne rešenja ne upanja' več. Star, mutast služabnik mu je nosil vsakdanji živež — kos plesnjeviga kruha in kozarc kalne vode. Gosta tenia je jetnika obdajala, ktero je le nekoliko mračnih žarkov predcrlo, ki so skoz germovje verta v majhno omreženo linico padali. Semkej tirajo stražniki Ostroverharja, ki se zastonj prizadeva, se sovražnikov oprostiti. Drugi dan mu prinese služabnik živež in sporočilo, de se zamore dva mesca k smerti pripravljati; zakaj, ko bo vikši praznik Turkov prišel, sc mora vse, kar jc nečistiga pokončati.
Dan za dnem, teden za tednam, mesec za mescam preteče. Blizo jc praznik Ramadan, blizo smert Ostroverharja. Pa slovenski junak ne obupa, marveč mu je bilo ravno v ječi nar slajši veselje pripravljeno. Ne bil bi zdaj tamne ječe s svojim gradam, ne puste jedi z dragimi sladčicami premeni!. Novo nebo se mu je odperlo, nov svet razprosterl, nova luna --luna med devicami zasijala. Slovenski jezik je ganil serce turške deklice in ona ga hodi tolažit v germovje k linici ječe. Več ne čuti Ostroverhar verig, več mu' temota dneva ne greni. Besede device so mu svoboda, nje žalost mu jed in pijača, njeni zdihljejimu sladke sanje. Ona ga miluje in on je potolažen; on jo uči'in ona veruje v križ in Marijo. Tak pride zadnji dan, ki je Slovencu odštet, tak noč, za ktero ima Ramadan priti.
Luna gre pozno gori in najde že Bosno spi-jočo. Kar je živiga, vse počiva in v spanju olajšanja iše. Tudi Elminniga očeta mami prijazni sin tihe noči. Berž ko ne mu prednasa veselice Ramadana in ženitnino svojiga deteta s pervim turškim junakam. Prekanjeni slepi-vec ! Njegovo dete to noč budi, de bi se te združbe ognilo in misli na tujiga jetnika. Ljubezen je znajdena, z makam omoteni ključar se ne zave, de mu devica ključ od ječe izmakne. Tiha noč ne šepta naklepa, in mila luna ga iz ljubezni do svoje zemeljske sestre zamolči. Preden je še ona na rimski poli, je že tudi njena sestra na poti iz svoje domovine na strani rešeniga prijatla.
Noč se nagne, zlato-obarvan dan Ramadana se v izhodu posveti, turška zemlja postane krajna veselja in radosti. Zgodej so danes postlje samice, clo starecElme solnca ne pričakuje. Pa kako de se ona tak dolgo mudi? To ni njena navada, vselej ježe na inostovžu juterno zarjo pozdravila. Morebiti je zbolela in bi ji treba služabnic bilo. To misli starec in pokliče služabnice. Rile so že v njeni izbi, pa postelja je prazna inmerzla; in nikjer neveste Glasan-Bogove.
Dan veselja postane dan žalosti. V gradu in zunaj grada se iše. Pa zastonj starec poganja, obeta in plaka. Še le proti poldnevu se resnica razodene. Ključar ne ključa, ječa odperta, jetnik pobegnil — težko brez pomoči Elme. Prestrašno za verniga Turka in ljubijočiga očeta! On pade na tla — udarjeno serce mu je počilo.
Le prenaglo pozve Glasan-Bog ugrabljenje svoje neveste. Na zemljo zdajci on poklekne in stori nebu strašno prisego, ne pred počivati, de se bo zadnja kapla iz serca zadnjiga kristjana iztekla. Marno mu nabirajo vodji trume in jih ženo proti zelenkasti Savi. Eden njih
je pa, Lam po imenu, ki je bil pervi na zbe-rališu, udari brez zamude čez Kopo, de bi Ostroverharja z ugrabljeno Elmo dohitel.
Grič za gričem, dolina za dolino se skrije. Trikrat se bežeča pokažeta, trikrat zopet zgineta. Umiši udari Lam za njima, pa perute ljubezni so prehitre. Zdaj Elma opeša. Kri, iz njene nožice kaplja, barva travo in kamnje in kaže sovražnikam sled. Lam je blizo, gotova smert kristjanu in odpadnici, upanja malo. Obupno prime Ostroverhar deklico, jo vzdigne in urniših nog kot poprej bega pred Turki. Že je grad blizo in gotovši rešenje in zavetje. Lam vidi sramoto, ki ga čaka in jame priliz-Ijivo Ostroverharja klicati. Stoj junak! mu pravi, le en grad imaš, dal ti bodem doto, gradov devet in devetdeset. „Ne maram, mu uni odgovori, cn grad je dosti zame in za Elmo. Zopet zaklice Lam: Stoj junak, moči imaš za dva moža, dal ti jo bodem za dvakrat dvanajst. „Ne maram mu Ostroverhar odgovori, bom dobil konja in moč, bom imel dosti moči, tvojo druhal razkropiti. V tretjič ga pokliče Lam: Oj junak, postoj ! lepa je Elma kot luna; pa mazilo imam, de bo lepši od žarniga solnca. „Ne maram, reče Ostroverhar, solnce me peša, pa Elma mi da krepost vam uiti; drajši mi je luna od solnca." Tako je govoril Ostroverhar, grede po stopnicah do svojiga gradil.
Pusto grašino so hlapci in služabniki popustili, le cn mladenč je še zvesto svojiga Jju-bljeniga gospoda pričakoval. Ko ga zdaj pri-diti in mu Turka slediti vidi, vzame dva meča, eniga zase, eniga za svojiga gospoda in vrata odpre. Pervi mahljej miadenča zverne Lama raz konja, pri drugim mahleju že sovražniki beže in' pri tretjem že ne gleda nobeno turško oko proti gradu. Dolgo pot so imeli zdaj ne-vernikido doma pa bolj še kot dolga je bila ta pot nevarna. Po vsih cerkvah je njih smerti zvonilo, po vsih gričih njih poginu gorelo. Povsod pa je bil tisti mladeneč pervi v morii in, ko so bili vragi pokončani, je smel po pravici reči, dc je vsaki perst sto Turkov poderl.
Ostroverhar sc poroči s turško deklico in živi srečno. Dela hrabriga miadenča so prišle kmalo pred cesarja, ki jih tudi tako ceni, de junaku vitežtvo podeli. ' Dal mu je tudi ime 'Lam, v slavni spomin, dc je tega mogočniga Turka premagal. Še eno osebo moramo tu ome-niti — ošabno Rozamundo. Napuh jo je ob ženina pripravil in več ni liotla druziga zbirati. Ljubljanski samostan je svetu njeno sramovanje in kesanje skril.
Glasan-Bogu se sporoči pogin zvestiga Lama in pervikrat ga zloba nekoliko mine. Zamišljen grč vdeljavo, se spomni kaj de je bil, in misli kaj de je zdaj in zdajci čuti, kak pusto in merzlo mu je serce. Kar je želel, je dosegel; Turki so še povzdignili, luna je kraljevala in križ je padel. Pa zdaj se prepriča, de dosega želja ni dosega sreče. Pervikrat se čuti nesrečniga, se čuti razbojnika človeštva in so-vražnika zemlje in neba." Jezer kervavih žer-tev mu pride pred oči in ga straši, za njimi koraka pošast vsih mogočnikov in trinogov — spremenljiva osoda. Pa prevelika je oblast hudih duhov čez zgrabljeniga. Glasan-Bog za-tare boljši spomin in misli zopet na boj, kri in morijo'
Jezer in jezer sovražnikov se vali čez Savo, neprenehama sedem dni in sedem noči. V desni, imajo sablje, v levi verige za keršenke. Nihče ne govori j molče se premika človeški oblak naprej in bliže in bliže. Tu je ležala popred cveteca poljana; ni ga sledu več poprejniga blagora. Bazor in kraj sta enaka, vse je pusta, pomandrana groblja. Zali vinograd je uno gorico kinčil; zdaj kaže grič gole, kainnitne rebra. Sladkosočne drevesa leže poteptane, izrovane, razsekane — veselje in olajšanje kmeta jc padlo pod sabljami nevernikov. Tam zopet je hladen potok žejniga popotnika krep-čal intravnikam rast dajal. Zdaj je suh in zasut. Popotniki so pobiti, travniki končani in vodo so turške mule popile. Tu se je bogata vas z mesti skušala. Sladkarije so bile jedilo prebivavcov, njih obleka svila, njih pohištva visoke kamnitne poslopja. Zdaj je to minulo. Zginila je vas, zginili so prebivavci. Ogenj je razdjal uno, te je pomorilo sovražno železo. Mir in blagostanje jc zapustilo Slovane, pod grozovitnimistiskami so ječali vender niso obupali. Imeli so vero in imeli so doni in kdor
to dvoje ima — ima tudi krepko dlan in pogumno serce — nar boljši poroke rešenja.
(Dalje sledi.)
Slovstvo in umetnost.
Bavno je prestava Cornelia Neposa v češkem jeziku na svitlo prišla.
*	V Zagrebu je prišla knjiga pod naslovom: „Izbor starih ilirskih piesnikah" na svitlo. Drugi zvezek. Dinko Banjina.
*	V Pragu je izdal Serb Slavko Zlatojevič pesmi pod naslovom: „Zlatinstvo" na svitlo. Cena jim je 30 kr.
*	V Zagrebu ste prišle dve knjige za potrebo gimnazijalnih šol na Horvaškem in Slavonskem na svitlo, in sicer „Slovnica latinska" in „Naravopisje"
*	Češka Matica bo izdala Amerlingov Orbis pietus, pervi zvezek, in Zapov Zemljopis, poslednji zvezek.
*	Te dni bo prišel v Ljubljani pri gosp. Blazniku pervi del slovenskega berila za nižji gimnazij na svitlo. Obseže \2 pol.
*	Pri' gosp. Jožefu Blazniku se ravno tiska kratka slovnica slovenskega jezika gospodom vradnikom namenjena. Izdal jo je gospod Navratil.
*	Ni davno kar je v Pragi na svitlo prišla prestava „Kraljodvorskega rokopisa" v tali— lanskem jeziku od prof. talijanskega jezika in slovstva v Pragi gospoda Francesconi-a.
*	Slavko Zlatojevič, ki se v Pragi derži, bo „Kraljedvorski'rokopis", kterega je vserb-sko prestavil, v kratkem na svitlo dal.
*	11. novembra bo na Dunaju slovanska beseda, pri kteri sc bo slavni poljski goslar Kosovski vdeležil. Pol dohodkov se bo dalo v zavod Jelačičev za nemočne vojake.
Rasni. ii.
Kuže je bil sosedovimi! muhelčku zlo zavi-den, ker nni je tako dobro šlo. Bi ga ne bilo, si nevošljivec misli, bi sosed kosti na dvoriše metal in bile bi moje; hočem mu jo narediti. Kamor je muhelček ležat hodil, nastavi on past in na ocenj kos mesa naveže. Gotova pravi, je smert, ko pride in takole meso poduha. Pa komaj to izreče in nos k mesu pritakne, se past sproži in kuže v lastnih zankah pogine.
Kdor kopljedrugimu jamo, sam vanjo pade.
III.
Povodni kos se je naučil plesati, s pokov-nico streljati, se mertviga storiti in druziga več. Ošabno se tedaj med drugimi nevednimi kosi šopiri. Nanaglama pa prileti jastreb in koserazžene. Urno šinejo pod vodo in so zavar-vani, razun umetnika. Ta se je pri svojim učenju vode in plavanja odvadil in je mogel po-giniti.
Kdor se le s čenčami peča in si svojimu stanu potrebnih lastnost ne pridobi, je temu kosu enak in v nevarnosti pogine.
IV.
En dečik se je posebno hitro niti vezati naučil. Ko postane mladeneč, se je pa v voz-Ijanji vervi uril in je tak hitro dve vervi zvezal," de je bilo čuda. Zavolj te umnosti ga je veliko zasmehovalo. Mladeneč se poprime zi-darskiga in dela venkrat na vere navezan visoko v zvoniku. Čevelj od patsa se mu na enkrat verv odterga. On se sicer poprime, pa verv je bila namazana in torej spolzka. On se tedaj z eno roko za verv prime, z drugo pa v migleju konce zavozla. Bil je zdaj rešen; kak drugi bi bil doli padel in poginil.
Kar se človek nauči, mu pride enkrat prav.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 6. Listopada 1850.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebru) 93'/,
■ ■	» 81' '/u
5 4 4 pod
od 100 j — gld.
50 »
40% »
Obligacioni avstrijanskih in nad Anizo, čeških, morav-skih, silezkih , štnjarskih. koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad-nije.
Unarna cena 6. Listopada 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 27 fS gld.
Srebra	» » » » 20% »