LETNIK XVIII., ST. 31 (850) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 29. AVGUSTA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Gregori
Boris Pahor med normo in normalnostjo
j j italijanščina in slovenščina sta del me-I ne prav tako, kot sta del Trsta". Tako je I nekoč v intervjuju izjavil pisatelj Boris Pahor in na tak način izpovedal svoje globoko prepričanje, ki je dejansko sorodno pojmu strpnosti, ki jo je gojil Srečko Kosovel: kraški pesnik je bil še kako mnenja, da kulture sosednjega naroda niso na Slovensko ponesli oziroma vsilili fašisti in karabinjerji, ampak sam Dante in ostali velikani italijanske literature. Boris Pahor se je namreč vselej zavedal razlike, ki ločuje kulturo nekega naroda od njegovih političnih zmot: vse svoje življenje je namreč posvetil lucidnemu obsojanju totalitarizmov in diktatur (ki so neposredno skovale njegovo usodo), kar pa se ni nikdar spreobračalo v nepošteno ocenjevanje držav in narodov. Trpljenje, ki ga je bil kot otrok deležen v času fašizma, boleča izkušnja nacističnih la-gerjev, nasilen odnos jugoslovanskega režima do njegove intelektualne poštenosti so pisatelja potrjevali v prepričanju, da v življenju velja zasledovati le jasno željo po Resnici. Glede na trpko dediščino 20. stoletja bi nedvomno lahko zapisali, da ta Resnica ne sme nikakor biti podvrževna relativizmu, ki bi jo lahko razvodenil. Je le ena in pika. Ta Resnica je preprosto tista, ki osebo preoblikuje in jo poviša v človeka, ki ljubi bližnjega in spoštuje njegovo kulturno izročilo, njegovo dostojanstvo in svobodo. Meja, ki ločuje normo od normalnosti, je včasih široka kot vesolje. To je še kako očitno v Pahorjevem zalivskem mestu, ki je bilo dolga desetletja po drugi svetovni vojni tarča načrtne razklanosti. Mestno tkivo, ki bi po normalni, se pravi človeški etiki, moralo sobivati v drugačnosti, je bilo pahnjeno na različna bregova: med njima se je vrinila reka spominov, zamer, blodenj, osebnih travm in še marsičesa, kar je poganjalo zmotno kolo politično-spletkarskih mlinov. Meja med normalnim kovanjem odnosov različnih duš in ravnanjem vodilnih političnih krogov se je širila še do nedavnega, ko je nekdanja uprava župana Dipiazze odklonila Borisu Pahorju priznanje zaslužnega občana le zato, ker je pisatelj v utemeljitvi zahteval omembo zločinov fašističnega obdobja. Takratna odločitev tržaške občine je padla ob kamnu, ki bi ga lahko premaknila le gola Resnica ali bolj preprosta kronologija zgodovinskih dogodkov, na katero se je vedno skliceval Boris Pahor. Končna poteza sedanje uprave župana Co-solinija je nedvomno korak k tisti normalnosti, ki jo je s svojim delom vselej zasledoval Pahor. Njegov odnos do slovenskega jezika, njegova izrazita narodna in 'med-na-rodna' visoka etika sta ponovno prišla do izraza v njegovem nagovoru na podelitvi naziva častnega občanstva.
/ str. 1 1
Našemu dragemu prijatelju v slovo!
Odšel je Andrej Malnič
48. ŠTUDIJSKI DNEVI
DRAGA 2013
Park Finžgarjevega doma - Opčine (TS) Dunajska cesta 35
petek. 30. avausta ob 16.30: dr. Vlasta Polojaz, dr. Sara Brezigar in dr. Marijan Kravos
NOVI IZZIVI ZA MANJŠINSKO ŠOLO
sobota. 31. avausta ob 16.30: Evald Flisar KDOR PREVISOKO LETA, NIZKO PADE!
nedelia. 1. septembra
ob 10. uri: dr. Branko Cestnik CERKEV NA RAZPOTJU - 50 LET POTEM ob 16. uri: POČASTITEV STOLETNICE PISATEUA BORISA PAHORJA in PODELITEV 2. PETERLINOVE NAGRADE ob 16.15: dr. Aleš Maver SLOVENIJA PRED PONAVLJANJEM RAZREDA
V nedeljo, 1. septembra, ob 9. uri bo za udeležence Drage sv. maša, ki jo bo daroval nadškof v pokoju Alojz Uran
DSI - Ul. Donizetti 3 - 34133 Trst (Italija) tel. +39 040 370846 - faks +39 040 633307, el. naslov: redakcija@mladika.com
Romanje na Barbano
V ponedeljek,
2. septembra, bo
goriško-tržaško romanje v svetišče na Barbano.
Sv. maša s procesijo bo ob 10.30, vodil jo bo vodi kardinal Franc Rode.
V 53. letu starosti je 7. avgusta umrl naš prijatelj Andrej Malnič, direktor Goriškega muzeja, etnolog in izobraženec, ki je s svojim življenjem in delom povezoval ljudi obeh Goric in kot veliki Goričan zgledno skrbel za nas Slovence, ki živimo v Italiji. Andreja smo pokopali v Šempetru 10. avgusta, pogrebno mašo so darovali duhovniki Vinko Paljk, Marijan Markežič, Ciril Metod Gej, Andrej Vončina, prisoten pa je bil tudi g. Karel Bolčina. Pokojnemu prijatelju sta v slovo ob odprtem grobu spregovorila sodelavka Inga Brezigar ter naš urednik Jurij Paljk. Pogreba se je udeležilo izjemno veliko ljudi. Na žalni seji v občinski stavbi v Novi Gorici so o pokojnem Andreju spregovorili župan Matej
Arčon, Ivan Bašin, Dario Stasi, Aldo Rupel ter sodelavka Inga Brezigar in Jurij Paljk, njuna govora objavljamo v tej številki. Andreja Malniča se na prvi strani našega časnika spominjamo zato, ker nam je bil iskren in zvest prijatelj, saj je bil reden gost v uredništvu, predvsem pa izjemen sogovornik in sodelavec. Večkrat nam je priskočil na pomoč, znal je svetovati, vedno in ob vsaki priložnosti je skušal pomagati, predvsem pa smo ga cenili kot duhovitega in iskrenega prijatelja, ki je prav vsakega izmed nas v uredništvu nagovarjal posebej; do nas je imel odnos, ki ga bomo še dolgo pogrešali.
Naj mu bo Bog dober plačnik za vse dobro, kar je v času svojega kratkega, a plodnega življenja naredil!
Predstavili so program Drage 2013
//
Narodno občestvo je še zmeraj najbolj žlahtna domovina človeškega srca"
Z0pNQ5
Prof. Boris Pahor! Hvala, ker ste bili vedno za vse nas.
Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, izreka iskrena voščila prof. Borisu Pahorju ob 100. življenjskem jubileju in se mu zahvaljuje, da je bil kandidat na raznih volitvah in vztrajen zagovornik samostojnega političnega nastopanja.
Tudi letošnji Študijski dnevi Draga, ki bodo v Parku Finžgarjevega doma od petka, 30. avgusta, do nedelje, 1. septembra, ostajajo zvesti svojim vsebinskim razsežnostim in organizacijski utečenosti. Predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor, s katerim smo prav o letošnji Dragi pred nedavnim imeli poglobljen intervju, je na tiskovni konferenci na sedežu Slovenske prosvete v ponedeljek, 26. avgusta, predstavil novinarjem zbornik lanske Drage in program tridnevnega srečanja, ki bo že po tradiciji razglabljal o manjšinski, širše svetovljanski, versko-duhovni in nacionalni problematiki.
Uvodno predavanje Študijskih dni bo poskušalo osvetliti še kako kočljivo vprašanje slovenskega šolstva v italiji, ki je zaradi etničnih dinamik našega prostora podvrženo izrednim sunkom. V to kislo jabolko bodo v petek, 20. avgusta, ugriznili psihologinja dr. Vlasta Polo-jaz, dr. Sara Brezigar, sodelavka ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja, in dr. Marijan Kravos, didaktični ravnatelj šole pri Sv. Jakobu. Slovenski pisatelj in pravi svetovljan Evald Flisar, ki je velik del svojega življenja preživel v tujini, bo razglabljal o prihodnosti zahodne civilizacije, do katere ima izredno kritičen odnos. Pisatelj je namreč mnenja, da zahodni svet plačuje danes davek za preteklo prevzetnost v odnosu do drugih prebivalcev sveta: gospodarske težnje in kriza fi-načnega kolesja so po njegovem mnenju razlog za neizogiben zaton zahodne civilizacije. Petkovo
in sobotno predavanje se bosta začeli ob 16.30. Nedeljski program Drage bo ob 9. uri uvedlo bogoslužje, ki ga bo daroval nadškof v pokoju msgr. Alojz Uran. Sledilo bo predavanje dr. Branka Cestnika, ki bo govoril o tem, ko-
mir Klemenčič in direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič. Nedeljsko popoldansko zasedanje Drage bo obenem priložnost, da se prireditelji poklonijo Borisu Pahorju ob njegovem stotem življenjskem jubileju. Pisa-
t
Tatjana Oletič, Marij Maver, Sergij Pahor in Jernej Sček (foto IG)
liko je bila Cerkev sposobna udejanjiti smernice Drugega vatikanskega koncila. Popoldansko sklepno predavanje so prireditelji zaupali Alešu Maverju, predstavniku mlajše slovenske intelektualne sredine in sodelavcu krščanske revije za duhovnost in kulturo Tretji dan. "Zaradi svojih prodornih analiz je Maver prišel v ospredje slovenske javnosti. Kritičen je do položaja, v katerem se je znašla naša matična domovina. Razlogov za tako stanje je več. Gotovo je Slovenija utrpela udarec splošne gospodarske krize, sama pa ni znala stopiti na pot pravšnjih privatizacijskih politik, kar je privedlo do hude socialne emergence", je ugotavljal Pahor. Predsednik DSI se je na tiskovnem srečanju spomnil še predavateljev prejšnjih let Drage, ki so nas letos zapustili: to so duhovnik Emil Cenčič, dr. Vladi-
telju je letošnja Draga že idealno posvečena, saj so prireditelji kot geslo tokratnih Študijskih dni izbrali ravno Pahorjev citat: "Narodno občestvo je še zmeraj najbolj žlahtna domovina človeškega srca. Pahor je bil dvakrat gost Študijskih dnevov, "leta 1975 pa mu je bila na Dragi dana priložnost, da spregovori o komaj načeti aferi Kocbek", je dodal predsednik Slovenske prosvete Marij Maver. Pahor je še spomnil, da bodo letos drugič podelili Peterlinove nagrade. Lani sta jo prejela istrski publicist Milan Gregorič, ki ga naše zamejsko okolje dobro pozna, in mačkoljansko slovensko kulturno društvo. Letošnja prejmnika pa sta Janko Zerzer, častni predsednik Krščanske kulturne zveze, in Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, ki praznuje petdesetletnico delovanja.
Beseda je bila nato zaupana Jerneju Ščeku, predstavniku Mladih v odkrivanju skupnih poti, ki je spregovoril o letošnji 23. Dragi mladih, tradicionalnem forumu za mlade iz Slovenije, zamejstva in zdomstva. Prireditelji so se po lanskem obdobju "aktivnega počitka" s prenovljenim elanom podali v nove izzive in pripravili pester dvodnevni program, ki se bo začel v petek, 30. avgusta v Ljubljani. V soboto, 31. avgusta, pa bo na lokaciji Drage ob 10. uri predavanje o novih medijih in socialnih omrežjih. Prireditelji, med katere gre poleg Mospa prišteti še ljubljansko Socialno akademijo in koprsko Rotundo, so se pri določitvi teme okrogle mize vprašali, kako lahko danes mladi izkoristijo potenciale, ki jih omogočajo novi mediji in socialna omrežja, ter kakšne so lahko negativne posledice njihove uporabe. Namen mladih organizatorjev je namreč ponuditi vpogled v zakulisje in delovanje socialnih omrežij. Preko socialnih omrežij si lahko mladi pridobijo ustrezna poznanstva, prav tako jih lahko ustanove ali podjetja preko le-teh bolje spoznajo in ugibajo o njihovi službeni ustreznosti. Istočasno pa lahko novi mediji skrivajo tudi pasti, katerim se lahko z ustrezno mero izkušenj izognemo. O tem bodo razglabljali mag. Bojan Amon, sociolog in strokovnjak za digitalne tehnologije, Darko Bradassi, urednik spletnega portala Slomedia. it, in mlada podjetnika Uroš Grilanc in Sara Terpin.
IG
E3 Ob 100. rojstnem dvnevu prof. Pahorja
Naj bo praznik za našo narodno samobitnost!
Hude posledice vsesplošne krize
Leta 2012 rekordno število odselitev slovenskih državljanov
Deželni predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je v imenu SSO voščil prof. Borisu Pahorju ob njegovem visokem življenjskem jubileju in se mu zahvalil za njegovo pričevalno držo, s katero je skozi burno 20. stoletje kljuboval trem totalitarizmom, ki so se razbesneli po Evropi in še posebno na slovenskih tleh. Zaradi tega smo dolžni biti prof. Borisu Pahorju še posebno hvaležni, saj se je skozi vse svoje življenje zavzemal za mir, človekovo dostojanstvo in za pravice naj šibkejših. Temu se ni odpovedal niti v najtežjih trenutkih, ko je zaradi svoje pokončnosti in prepričanj doživljal hude krivice tudi s strani lastnih sonarodnjakov.
Svet slovenskih organizacij meni, da je 100-let-nica rojstva prof. Borisa Pahorja dan, ki zadeva celoten naš narod in še posebej slovensko manjšino v Italiji. Pahorjeva uveljavitev ob kulturnem udejstvovanju, ki se je izražalo v pisanju romanov, objavljanju raznih spisov ter izdajanju družbeno-kulturnih revij, ponazarja na najbolj izrazit način prizadevanje naše narodne skupnosti, da ohranja lasten jezik, kulturo in identiteto na naj višji možni ravni. Samo to bo v prihodnosti omogočilo, da bomo enakovreden subjekt, ki se bori za Evropo enakoprav-
Povejmo na glas
nih narodov in ljudstev.
Svet slovenskih organizacij želi ob tem pomembnem dnevu, ki ga bomo skupno proslavili v četrtek, 29. t. m., v tržaškem Kulturnem domu, podčrtati Pahorjevo prizadevanje, da se omenjene vrednote posredujejo mlajšim generacijam, kar velja v prvi vrsti za vse naše vzgojne ustanove in društva. Ob prodiranju globalizacijskih teženj ter sodobnih vedenjskih
Foto IG
modelov je pomembno, da se vsi, in še posebno mladi, zavedamo svojih narodnih korenin, na katerih se je slovenski narod ohranil od Brižinskih spomenikov do danes.
Ob tako pomembnem prazniku skušajmo tudi vsi mi posnemati tisto pošteno odprtost, s katero je jubilant prof. Boris Pahor znal povezovati različno misleče in tako deloval za preseganje ideoloških razkolov ter za narodno edinost v domovini, zamejstvu in zdomstvu.
V	letu 2012 se je iz države odselilo rekordno število slovenskih državljanov. Kar 8191 jih je poiskalo nove priložnosti v tujini, med njimi vsak četrti v Nemčiji in vsak sedmi v Avstriji, je v pred nevadno objavljenem poročilu o lanskih selitvenih gibanjih zapisal državni statistični urad.
V	letu 2012 se je v Slovenijo priselilo 15.022 prebivalcev, iz države pa odselilo 14.378. Selitveno gibanje je bilo v letu 2012 izrazitejše kot v letu 2011, ugotavljajo statistiki, saj je bilo število priselitev višje za 6,7%, število odselitev pa za 19,6 odstotka. Selitveni prirast, ki je znašal 644 oseb, je bil v letu 2012 za nekaj manj kot tretjino nižji kot v letu 2011. Delež državljanov Slovenije je bil med prebivalci, ki so se odselili iz Slovenije, v zadnjih desetih letih vedno nižji kot 40 odstotkov, v letu 2012 pa se je povzpel na 57%. Skoraj dve tretjini državljanov Slovenije, ki so se lani odselili, bosta nove priložnosti iskali v drugih državah članicah EU, predvsem v Nemčiji in Avstriji. Med odseljenimi državljani Slovenije jih je bilo skoraj polovica
(47,7%) starih med 20 in 44 leti, med osrednjimi razlogi za odhod pa sta iskanje zaposlitve in nadaljnje izobraževanje. Selitveni prirast državljanov Slovenije je bil v letu 2012 že trinajsto leto zapored negativen: v letu 2012 se jih je iz države odselilo 5450 več,
kot se jih je v državo priselilo. V državo se je namreč priselilo "le" 2741 slovenskih državljanov. Njihova povprečna starost je bila
37,8	leta, med njimi pa je bilo po ugotovitvah statistikov tudi kar nekaj družin. Slovenijo kot nov dom pa si je v letu 2012 izbralo 12.281 tujih državljanov, predvsem iz držav z območja nekdanje
Jugoslavije. Zato je že štirinajsto leto zapored pozitiven selitveni prirast tujih državljanov: v letu 2012 se jih je v Slovenijo priselilo 6094 več, kot se jih je iz nje odselilo.
Med tujimi državljani, ki so se v letu 2012 odselili iz Slovenije, je večina, skoraj 70%, odšla v druge države na območju nekdanje Jugoslavije. Približno petina se jih je odselila v druge države članice EU. Leta 2012 so se v medletni primerjavi za 4,3% okrepile tudi notranje selitve. Statistiki so zabeležili 112.668 notranjih selitev. Največji selitveni prirast med občinami je bil zabeležen v občini Škofljica; v to občino se je namreč priselilo iz drugih občin 26 oseb na 1000 prebivalcev; sledili sta občini Kostel (23 priseljenih na 1000 prebivalcev) in Juršinci (19 priseljenih na 1000 prebivalcev).
Največ prebivalcev pa se je odselilo v druge občine iz občin Sv. Andraž v Slovenskih goricah (16 na 1000 prebivalcev), Mirna, Hrastnik, Semič in Osilnica (iz vsake 15 na 1000 prebivalcev), so še ugotovili v državnem statističnem uradu.
Draga 2013-lokalno in globalno
Nemara letošnji 48. študijski dnevi Draga še močneje kot doslej izpostavljajo osnovne in bistvene ravni, ki nas določajo in jih velja kar najbolj in vselej upoštevati. Najprej je tu problematika naše narodne skupnosti, vsekakor zahtevna in enkratna. Potem je tu odnos do večinskega naroda, s katerim vsakodnevno živimo. Naslednja raven je matična domovina Slovenija, ki nas zanesljivo in vedno določa, in slednjič je tu še raven svetovnih premikov, ki se zdijo zelo oddaljeni, vendar še kako vplivajo na kateri koli prostor, se pravi tudi na naš. In ob vseh teh ravneh je slednjič tu še dejavnik vere oziroma razmišljanje o tem, kako naj človek v njej najde še globlje etične spodbude, ki mu bodo pomagale bodisi osebno bodisi družbeno. "Novi izzivi za manjšinsko šolo"pravzaprav osvetljujejo prostor naše skupnosti in prostor večinskega naroda, saj obravnavajo vprašanje, do kolikšne mere slovenska šola lahko sprejme otroke iz ne povsem slovenskih zakonov. Kot je po eni strani naša šola lahko upravičeno ponosna, da je priliv iz mešanih ali povsem italijanskih zakonov in priseljencev izrazit in vse večji, tako ta pojav povzroča nemajhne didaktične težave. Tudi se zdi, da v naši družbi vsa zadeva ni do kraja dorečena, ker so mnenja o šoli deljena in nekako manjka naša skupna in enotna opredelitev. O vsem tem bodo spregovorili dr. Vlasta Polojac, dr. Sara Brezigar in dr. Marjan Kravos. Znani slovenski pisatelj Evald Flisar bo v posegu "Kdor previsoko
leta, nizko pade"! prikazal problem globalnega zmanjševanja vodilne vloge razvitega Zahoda oziroma o prodoru drugih prostorov in nastajanju novega sveta. Bi se moral razviti svet v tem trenutku obnašati drugače, bi moral izenačevanje hitreje in odločneje sprejeti, ali pa v sebi nima druge možnosti, kot da navedeni proces upočasnjuje ali celo v lastno škodo zaustavlja? Dr. Branko Cestnik bo zelo odkrito spregovoril o Cerkvi, tudi slovenski, v odnosu na uresničene in neuresničene cilje Drugega vatikanskega koncila. Naslov “Cerkev na razpotju - 50 let potem" je več kot zgovoren, saj jasno vsebuje prepričanje, da se mora v času velikih sprememb za nove smeri odločati tudi Cerkev ter se hitreje opredeljevati do novih problemov posameznika in družbe, se pravi sveta v celoti. Dr. Aleš Maver bo pod naslovom "Slovenija pred ponavljanjem razreda" osvetlil sedanje stanje naše matične domovine v luči krize. Stanje v Sloveniji nikakor ni ugodno, saj je v njej zavladala politična zaostritev, ki je še posebej v hudih časih skrb vzbujajoča slaba popotnica za izhod iz nelahkega položaja. Vrh letošnje Drage pa bo prav gotovo počastitev stoletnice pisatelja Borisa Pahorja, kar je nedvomno vrhunski globalni dogodek v najžlahtnejšem pomenu besede. Pisateljevo življenje in delo namreč trajno potrjujeta celotno našo narodno skupnost, njene stoletne napore, njene uspehe in stiske in njeno tolikokrat izpričano trdoživost.
Janez Povše
Prof. Martin Kranner
Spominina dr. Lamberta Ehrlicha med Zabnicami in Ljubljano
Profesorja Martina Kranner j a sem ponovno obiskala na njegovem domu v Pevmi 1. julija 2013. Tokrat sem ga prosila, naj v svojem spominu izbrska dogodke, ki ga vežejo na univerzitetnega profesorja in duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha, ki je bil doma iz Žabnic in je deloval na ljubljanski univerzi tudi v letih, ko je bil v katoliških akademskih društvih angažiran profesor Kranner. V večurnem pogovoru sva preletela desetletje, ki se je usodno zarezalo v Kanalsko dolino, Ljubljano in širši slovenski prostor, do Ehrlichovega umora 26. maja leta 1942.
Kdaj ste prvič srečali dr. Lamberta Ehrlicha?
Prvič sem ga spoznal, pravzaprav le videl, poleti leta 1933 na Sv. Višarjah. Od leta 1925 do leta
1939	je Ehrlich v višarski cerkvi v poletnih mesecih pomagal pri dušnopastirski oskrbi romarjev, spovedoval je, maševal in pridigal. Leta 1925 je bila namreč končana obnova svetišča, ki je bilo porušeno med prvo svetovno vojno. Kip Višarske Matere Božje so leta 1915prenesli vžab-nice, nato v frančiškansko cerkev v Maribor, kjer je ostal do leta 1918. Po vojni se je vrnil v žab-niško cerkev do leta 1925. Za slovesnost ob prenosu kipa na Sv. Višarje je tedanji žabniški župnik, beneški duhovnik Božo Moncaro, prosil goriškega nadškofa Frančiška B. Sedeja, ali bi lahko prišel kakšen priznan govornik v Kanalsko dolino za slovesnost. Ehrlich, ki je bil najprej naprošen, je namreč odklonil, češ da nihče ni prerok v domovini. Tako je na večer pred prenosom daroval mašo in pridigal v žabniški cerkvi Filip Terčelj, mašo na Sv. Višarjah pa je vodil duhovnik Anton Berlot iz Gorice. Procesija je bila na dan sv. Ivana leta 1925, ko seje vsako leto začenjala sezona na Sv. Višarjah. Tisti dan je neusmiljeno deževalo. Kip sta pred višar-sko cerkvijo sprejela brata Ehrli-
ch,	duhovnika Martin in Lam-bert.
Kaj se je pravilo o Ehrlichovih
v Žabnicah?
Ehrlichovi predniki so prišli v Kanalsko dolino iz Rateč in Bele peči (Fusine in Valromana). Priženili in naselili so se v Ovčji vasi in Ukvah. Lambertov stari oče je pridobil posestvo vŽabni-cah in prinesel s seboj domače ime "pri Fronclu". Ehrlichovi starši so imeli deset otrok, dva izmed njih sta postala duhovnika, in sicer Martin, poznejši prošt v Tinjah, in Lambert. Ehrlichov oče je uspešno gospodaril, bil je kmet, gostilničar in poštar. Ehrlichov brat Vincenc - Albin je prevzel posestvo, ga povečal, nakupil gozdove v Ziljski dolini in s tem utrdil socialni položaj in ugled družine ter veljal za veleposestnika. Zgradil si je tudi veliko hišo, ki stoji še danes in je pod spomeniškim varstvom. Lambertovi pranečaki so zaradi nesrečnih naključij ustvarjeno premoženje izgubili.
Vrniva se na Višarje leta 1933. Pri mladcih sem izvedel, da v poletnih mesecih zahajajo na Sv. Višarje tudi katoliški akademiki, ki jih je v Ljubljani zbiral Ehrli-
ch.	Takrat se še niso imenovali stražarji. To ime se jih je prijelo šele po letu 1934, ko so začeli izdajati tednik Straža v viharju. Do tedaj so bili poznani kot Ehrlichov krog, ki se je zbiral v Cirilovem domu v Streliški ulici v Ljubljani.
Na Sv. Višarjah je Ehrlich imel z njimi sestanke in tečaje, na katerih je obravnaval katoliška načela in vlogo laikov pri uveljavljanju načel. Na te sestanke so prihajali tudi izobraženci z Goriškega, med temi je bil Janko Kralj. Ehrlich jih je zlasti navduševal za idejo slovenstva in samostojne Slovenije. Na enem tistih sestankov leta 1933 je razvil znamenito Vizijo višar-skega slovenstva in slovenske prihodnosti: " (...) Božja volja nam tukaj, na Sv. Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja. To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali zahodu! Božja volja je, da mi vsi za svobodo delamo in božji volji se ne sme nihče izmikati".
Kaj pa kasneje, kdaj ste ga ponovno srečali?
Dokler sem obiskoval realno gimnazijo v Ljubljani, nisem prišel z njim v stik, saj je Ehrlich deloval med akademiki na univerzi in izven nje. Ko pa sem se jeseni leta 1937 vpisal na univerzo, sem se vključil v življenje katoliških akademskih društev. Spomladi leta 1938 sem bil izvoljen v odbor Akademske zveze, ki je bila vrhovna predstavnica slovenske katoliške akademske mladine. Leta 1937 so bila v njej včlanjena Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev, dekliško in fakultetno mešano društvo Savica, fakultetno mešani Akademski klub Straža, fakultetno mešano društvo Zarja, stanovsko društvo juristov Danica in stanovsko društvo tehnikov Kladivo. Ko sem spomladi leta 1938 postal še predsednik Akademske podzveze Dijaške katoliške akcije, sem prišel z Ehrlichom v stik kot akademik in kot mladec. Ehrlicha sem takratpo-bliže spoznal, saj je prihajal na zborovanja, ki smo jih imeli v Akademskem domu. Leta 1931 ga je namreč škof imenoval za duhovnega vodjo katoliških akademikov s tem dopisom: “Z velikim veseljem sem opazil, da ste zadnje šolsko leto Vi prišli v ozek stik z delom akademikov, kateri se Vas oklepajo in Vas priznavajo za svojega duhovnega voditelja, zato Vas tudi uradno imenujem za akademskega dušnega pastirja in duhovnega voditelja in Vam podeljujem vso kanonično misijo". Na zborovanjih je bil večkrat navzoč, nekajkrat je tudi spregovoril. Leta 1938 sva se na enem od teh zborovanj tudijjr-vič pogovorila, Žabničan z Zab-ničanom.
Vendar so bila to tudi leta, ko so se začela trenja med mladci in stražarji. Takrat se je Ehrlich nekoliko umaknil, ostal je sicer duhovni vodja skupine, vendar
so operativno vodenje prevzeli Ciril Žebot, Franc Časar, Polde Klavž, Rudolf Čuješ, Matej Poš-tovan, Ludvik Leskovar in drugi. Trenja so trajala do italijanske okupacije Slovenije leta 1941, ko so prenehala izhajati tudi glasila stražarjev in mladcev.
Še prej pa Vas je Ehrlich neposredno angažiral, ko je prišlo do opcij za Tretji rajh v Kanalski dolini.
Bilo je to oktobra leta 1939. Poklical me je na svoj dom v Ljubljano, stanoval je v stolnem župnišču. Seznanil me je z vsebino sporazuma, kije prebivalcem Kanalske doline dajal možnost, da izberejo med italijanskim in
nemškim državljanstvom. Za opcije sem že vedel, saj smo veliko o tem govorili tudi z domačimi. Ehrlich pa mi je posredoval nekatere podrobnosti, ki ob podpisu med Hitlerjem in Mussolinijem za javnost niso bile dostopne, niti kasneje pa niso bile v celoti obrazložene ljudem. Takratni bila še znana tajna klavzula, po kateri, če optanti zapustijo svoje domove prazne, se njihove posesti lahko prodajo.
Bitka s časom je bila neverjetna. Za tako življenjsko izbiro so optanti imeli na razpolago zelo kratek rok, nekaj mesecev. Sporazum med Hitlerjem in Mussolinijem je bil podpisan julija 1939, vanj je bila takrat že vključena Kanalska dolina, ki je v prvem osnutku ni bilo, saj je bila zaobjeta samo Južna Tirolska. Naši nemškutarji pa so se pošteno natrudili in dosegli, da se je sporazum razširil tudi na nas. Čas za odločitev se je iztekel konec leta 1939. Potem so ga sicer podaljšali za nekaj mesecev, vendar jeseni leta 1939 to ni bilo še znano.
Ehrlich me je poklical in nagovoril kot Žabničana. Prosil me je, naj grem v Žabnice prepričevat ljudi, naj ne optirajo za nemško državljanstvo, temveč naj ostanejo na svojih domovih. Srčno mi je govoril, skoraj na jok m u je šlo, kar ni bilo v njegovi naravi. Razumel sem, da gre za zadevo, ki ga zelo boli in skrbi.
Zakaj je poklical ravno vas? Ker je vedel, da sem "Kanaltaler", vedel je, da sem Žabničan in da imam prepustnico za prehod čez mejo. Od jeseni leta 1939 namreč Ehrlich ni hodil več na Sv. Višarje.
Vendar ste bili mladec!
Ja, že, a ni bilo pomembno. Saj sem bil pri njem večkrat že prej, vzdrževal sem tudi zvezo z nje-
govimi domačimi v Žabnicah. Ko sem hodil k stricu, sem pustil tudi na domu Ehrlichovih kakšno njegovo pismo ali sporočilo. Kaj pa druge njegove pobude glede opcij?
Povedal mi je, da je dan prej poslal v Žabnice Hanzija Moschit-za, ki je bil organist v žabniški cerkvi, na njegove stroške pa je takrat obiskoval orgelsko šolo v Ljubljani. Poznal sem ga, bil je leto mlajši od mene in je umrl pred dvema letoma. Hanziju je dal propagandno gradivo, v glavnem letake, ki jih je sam pripravil tisto noč v slovenščini in nemščini. Hanzi je z njimi takoj odpotoval v Žabnice. Na njih je
pisalo, da so ljudje v Kanalski dolini Slovenci in Kanaltalerji, niso Nemci. Pozival jih je, naj ostanejo doma.
Ko je prišel v Žabnice, je letake najprej pokazal žabniškemu župniku Rafku Premrlu, ki je sicer ljudi podobno nagovarjal in tako tudi pridigal, saj je bil zaveden Slovenec, ki je zaradi svojega slovenstva marsikaj plačal. Ko pa je zagledal tiste letake, je Hanziju odsvetoval, da bi jih razdeljeval med ljudmi, češ da ga bo fašistična oblast hitro zaprla. Hanzi je domačega župnika poslušal in letake uničil.
Ali se je ohranil kateri od teh letakov?
Dvomim, ker jih je Hanzi takoj sežgal.
Ali se je Ehrlich sam odločil za to akcijo?
Da, to je bila njegova osebna pobuda, ko je izvedel, da je v sporazum vključena tudi Kanalska dolina. Ker je ohranil stike z nekaterimi Nemci, s katerimi je sodeloval še na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni, so ga le-ti podrobno informirali o sporazumu, preden je bil objavljen, ter mu predočili tudi manj znane člene. Zato je na letake napisal: Ostanite!
Kaj pa Gorica, Trst, Primorska. Pri takih akcijah niso sodelovali?
Ehrlich je bil profesor v Ljubljani, deloval je na univerzi, poleti je bil na Sv. Višarjah, povezan je bil kvečjemu s Celovcem. Večjih stikov z Gorico in Trstom ni imel. Tudi z župnikom Rafkom Premrlom ni imel velikih stikov, saj za letake ta sploh ni vedel. Kako pa je potekala vaša propaganda?
Letakov nisem nosil, hodil sem v glavnem po hišah. Resnici na ljubo letakov tudi ne bi mogel deliti, saj, ko sem prišel, so bili že
uničeni. V Žabnice sem prišel konec oktobra ali prvi teden novembra leta 1939.
Koliko časa ste delali propagando?
Trajalo je le nekaj dni. Nekaj sestankov sem imel v gostilni pri Klinarju in pri nekaterih družinah. Prepričeval sem ljudi z razlogi, ki mi jih je posredoval Ehrlich in so bili tudi na letakih: Slovenci naj ne optirajo za nemško državljanstvo, saj bodo tako preseljeni in bodo izgubili svoja posestva. Jaz sem to ljudem pripovedoval in, vraga!, niso hoteli verjeti! Tudi moj stric ne, ki me je pozorno poslušal, vendar je kasneje optiral in šel z ostalimi. Posestvo pa je rešil, saj je na njem pustil svakinjo in mojo sestro.
Kako so vas sprejemali ljudje?
Bili so kot omotični, pravili so, da bodo optirali, ker niso Laho-ni tj. Italijani. Italijani so delali propagando, naj optirajo. Hoteli so, da bi Kanalska dolina izgubila tako nemško kot slovensko prebivalstvo in da bi na posestva naselili družine iz Karnije in drugih predelov Furlanije. Nekateri some vsaj toliko poslušali, da so na domačijah pustili sorodnike in tako rešili posestva.
Kakšno je bilo takrat ozračje med ljudmi?
Župnik Mario Gariup je v svoji knjigi o opcijah za Tretji rajh Slovencem v Kanalski dolini v slabo štel, da so se odločili za Nemčijo in ne za slovenstvo. Premalo pa je upošteval takratno razpoloženje. Kanalčani in tudi Slovenci so se tako odločali, ker so bili predvsem proti Italijanom. Če si optiral za Nemčijo, si pokazal, da nisi Italijan. In zato so se skoraj vsi Slovenci odločili za Nemčijo. Saj so bili v Ovčji vasi in v Ukvah skoraj vsi Slovenci in so skoraj vsi optirali.
Veliko je bilo površnega znanja in psihološke propagande. Zato so se tudi tako odločali. Ne za Nemčijo, temveč proti Italiji. Niso pa vedeli, vsaj na začetku ne, da, če optirajo, morajo zapustiti domači kraj in posestvo in da bo nemško-italijanska komisija posestvo prodala zloglasnemu Ente perle Tre Venezie, če na njem ne bo nikogar. Mislili so, da bodo samo optirali za nemško državljanstvo in ostali kot nemški državljani doma... Nekaterim je uspelo, da se niso izselili. Mnogi Žabničanipa so se izselili in se po vojni niso vrnili, ker jim je bilo posestvo prodano. Drugi so na posestvih pustili družinske člane, tako da jim posestva niso mogli prodati, imeli pa so nemško državljanstvo in jim Italija tudi po vojni dolgo časa ni hotela vrniti italijanskega. Kako bi označili takratno stanje?
Zavladala je neke vrste psihoza, v Žabnicah niso optirale le tri družine, in sicer družina Kravi-na, po domače Ringar, iz te družine je izhajal dr. Luka Kravi-na, sodnik Stola sedmorice, najvišjega sodišča vJugoslaviji, Ehrlichova družina in družina Do-menig, po domače Kazarnjak.
Je bila nevarnost, da bi vas in Hanzija zaradi slovenske propagande zaprli?
Seveda! Sam sem se rešil po srečnem naključju. O nameri fašističnih oblasti, da bi me kot italijanskega državljana prijeli zaradi propagande, me je informira-
lo	dekle po imenu Štefi, ki je bila moj letnik, iz družine Kren, edine, ki se je kljub slovenskemu izvoru že pred letom 1938 javno izrekla, da je nemška. Štefi je bila voditeljica v organizaciji Gio-vani Italiane, zato je bila prisotna na sestankih fašistične stranke in tam je izvedela, dame naslednji dan nameravajo poiskati in poslati k vojakom, ker sem bil italijanski državljan in še vojaški obveznik.
V	tistem obdobju je bila Italija v Albaniji in je pobirala vse mlade,
da bi jih poslala tja. Nekateri mladi iz Kanalske doline, ki so bili kot italijanski vojaki v Albaniji, so po opciji staršev za nemško državljanstvo postali nemški vojaki in so bili poslani naravnost v nemško vojsko na drugo fronto v Francijo.
Kako se je potem razpletlo to
vaše poglavje v Žabnicah? Štefi je ponoči po sestanku pritekla na dom moje tete in mi rekla, da je zame bolje, če odidem. Tisto noč sem se pripravil in se zjutraj navsezgodaj, ko je bilo še temno, odpravil na Trbiž na vlak za Rateče in se vrnil na Jesenice in v Polje.
In tako vas niso prijeli... Naslednji dan so prišli do moje tete in me iskali na njenem domu, na katerem sem živel tistih nekaj dni, ko sem delal propagando v Kanalski dolini. Torej so imeli zelo podrobne informacije.
Župnik Rafko Premrl pa je
moral zapustiti Žabnice.
Rafko Premrl je prišel v Žabnice leta 1933, sam je prosil goriško nadškofijo, ali bi lahko bil nastavljen v videmsko, ki je takrat od nje prevzela Kanalsko dolino, in služboval med Slovenci. Zaradi pridige v domači cerkvi, med katero je Slovence pozival, naj ne optirajo za Nemčijo in ostanejo doma, so ga nemškutarji prijavi-
li	nemški komisiji in je moral zaradi številnih pritiskov zapustiti Žabnice. Leta 1940 so ga premestili pod Učko v Istro, vendar ga tudi tam Žabničani niso pustili pri miru. Ponovno so ga prijavili, tako da so ga Nemci leta 1943 prišli iskat v Istro in je bil odpeljan v Dachau. K sreči je ostal živ in je po vojni služboval na Goriškem.
Po umiku iz Žabnic ste poročali Ehrlichu?
Vrnil sem se v Ljubljano in mu poročal o položaju tamkajšnjih Slovencev. Tudi o razpoloženju in o tem, kako so me gledali Žabničani, ko sem jim govoril, pa tudi o tem, da sem bil prisiljen zbežati. Ehrlich je poročilo sprejel mirno, mogoče se je tudi vdal, sicer pa je bilo pri njem vedno težko razumeti, kaj čuti, kako je razpoložen, njegov izraz je ostal vedno enak. Cisto drugačen je bil pred mojim odhodom, ko me je goreče prepričeval, naj grem v Žabnice.
Kako pa je bilo potem?
Po tem srečanju je prišlo v ospredje delo na univerzi, leta
1940 je prišlo na tečaju za katoliške izobražence v Kranju do javne napetosti med stražarji in mladci. Ehrlich je bil na njem prisoten, ni pa posegel. Pač pa so bili glasni njegovi stražarji, od Žebota do Časarja, zlasti ko sem govoril o pomenu stanovstva, so močno nastopali proti meni. Odgovoril jim je voditelj mladcev prof. Ernest Tomec.
Kako so se nadaljevali vaši
stiki z njim?
Ehrlich je imel svojce v Žabnicah, a ni imel več dovoljenja, da bi hodil v Kanalsko dolino. Vedel pa je, da jaz včasih odhajam tja. Predvsem po okupaciji leta
1941 me je prosil, naj ga vedno obvestim, ko grem v Žabnice. Vsakokrat sem ga obvestil in prejel kakšno sporočilo za njegove svojce. Resnici na ljubo pa v Žabnice nisem več hodil zelo pogosto, tako da pisem ni bilo veliko.
Ni bilo drugih, recimo, bolj
institucionalnih pisem?
Kar se mene tiče, lahko zatrdim, da so to bila pisma le za svojce, niso bila namenjena nobenemu duhovniku, politiku ali instituciji. V zadnjem obdobju njegovega življenja je bila njegova pozornost drugje, predvsem na univerzi. Straža je po okupaciji leta 1941 postala povsem politična organizacija, tudi toni so se precej zaostrili.
/str. 14 Erika Jazbai
29. avgusta 2013
Kristjani in družba
Prem, 23. avgusta 2013
Stegujeva poezija božjega molka
19. mednarodna likovna kolonija na Sinjem Vrhu
Dobrodelna dejavnost pod geslom Pridite in poglejte
udeleženec in tudi vsakoletni darovalec svojih umetniških del. Ob 18.00 je bila v četrtek, 22. avgusta, sklepna prireditev s predstavitvijo nastalih del in kulturnim programom. Nastopili so Mladi z gore, Kitaristi iz Podnanosa, Otroci Novinc in drugi. Prisotne so nagovorili upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih, ajdovski župan Marjan Poljšak in
delo se je, da je ponosen na umetnike, ki so bili njegovi gostje.
Tudi letos bodo dela, ki so nastala na Vidmarjevi domačiji na Sinjem Vrhu, potovala v Trst, Gorico, Ljubljano, Maribor, Bruselj, na Dunaj in še kam. Še posebej so veseli povabila v Bruselj, kjer bodo v ponedeljek, 30. septembra 2013, odprli razstavo v pro-
Bistrici: škof Bizjak blagoslavlja spominsko ploščo Viliju Steguju
Na Premu pri Ilirski Bistrici je bila v petek, 23. avgusta 2013, pomembna slovesnost. Spomnili so se pokojnega premskega rojaka, duhovnika Vilija Steguja ob 70. obletnici njegovega rojstva.
Najprej je bil na prem-skem gradu simpozij, ki so ga pripravile krajevne organizacije in domača župnija, v sodelovanju z Društvom 2000.
Tu so predstavili Steguj evo literarno delo.
Ob bogatem kulturnem programu so se zvrstili referati: prvi je posegel msgr. Pavle Bratina: Steguj evo življenje in delo; dr. U. Perenič: Steguj evo mesto na literarno-zgodovin-skem in ustvarjalno-tematskem polju slovenske povojne poezije; dr. prof. Edi Kovač - frančiškan: Stegujeva pesniška in filozofska pot v luči personalizma, judovske filozofije in krščanske mistike, navzoče tudi v Steguj evem duhovništvu; prof. Peter Kovačič: Stegujeva poezija	v
soočenju z božjim molkom, ki pa ni tišina, še manj umikanje Boga samega,
Lična knjiga, spominski almanah, z naslovom Iz zemlje tvoje so kali pognale, bo obiskovalcem, kot tudi drugim,
trajno bogatila spoznanja o Steguju. V elektronski obliki bo izšel še življenjepis Krogi njegovega bivanja. Za vse to gre zahvala g. Pavlu Bratini in njegovi ženi Mariji kot tudi članom Društva 2000, še zlasti prof. Petru Ko-
vačiču.
Drugi del slavja je bil v domači župnijski cerkvi sv. Helene. Pod zvonikom je škof dr. Jurij Bizjak blagoslovil spominsko ploščo in
Zavzemal se je za odrinjene, zapostavljene in prizadete, pri delu v domovini in zdomstvu, na verskem, kulturnem in gmotnem področju, vedno poln sočutja in
daroval mašo ob somaševanju z devetnajstimi duhovniki. Zanimivi so poudarki iz pridige škofa Bizjaka. Takole pravi: ... "Tudi naš rojak Vili je bil krščen pri krstnem kamnu v tej cerkvi sv. Helene in kdo ve kolikokrat je kot otrok zrl v njeno podobo
Cerkev na Premu pri Ilirski
na glavnem oltarju, občudoval njeno lepoto in se napajal iz njenega duha in iz njene duhovnosti. Tudi njega so namreč, kot sv. Heleno, krasile tri kraljevske kreposti: ljubezen do ljudi, ljubezen do Cerkve in ljubezen do križa,...
notranje topline... V sebi je gojil veliko ljubezen do Cerkve. S svojimi spisi in s svojim življenjem si je na vso moč prizadeval, da bi vanjo prinesel novega duha in svežega vetra ...
Vsi, ki smo ga poznali, se dobro spominjamo, kako smelo in pogumno je jemal nase svoj vsakdanji križ in kako veder in pogumen je zato bil njegov pogled v prihodnost.
V tej luči je tudi vsa resnica križa. Kdor ga sprejme in se ga zaupno dotakne, mu prinaša zdravje in rešitev. Naj tudi današnji spomin na našega rojaka duhovnika Vilija okrepi v nas temeljno resnico naše vere, ki jo izraža bogoslužna himna: "O, sveti križ, edino ti si plemenito res drevo, ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako"!
A-
Duhovnik, pesnik, mislec in prevajalec
Vili Stegu 1943-1989
Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969; 13. julija je pel novo mašo v cerkvi sv. Helene na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v Desklah,
Gorenjem polju 1969 -1970, v Solkanu 1970-1973. Na Vojskem nad Idrijo je bil župnik od 1973 do 1975. Od 1.
1975 do 1989 pa je bil izseljenski duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji.
Umrl je 26. septembra 1989, ko
je bil do- Gostinčar: ma na	V.	Stegu,
počitni- portret 1975
cah.
Pokopan je na Premu.
Poleg dušnopastirskega dela se je ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom, pa tudi s prevajanjem. Bil je soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je on pripravil. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi. Do sedaj sta
izšli dve njegovi pesniški zbirki: Quando gia-cero' sottoterra - 1991 v Doberdobu - uredil Ambrož Kodelja - in Ugašajoče sanje - 1996 v Ljubljani pri Društvu 2000 - uredil jo je prof. Peter Kovačič, z žal neustrezno spremno besedo.
Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji. Obenem pa je prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unam, Leon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emanuel Levi-nas, Emanuel Mounir in druge.
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti, ob razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.
A-
Andrej Kosič (foto JMP)
V organizaciji Škofijske kari tas Koper je bila na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino od ponedeljka, 19., do petka, 23. avgusta 2013, že 19. mednarodna likovna kolonija Umetniki za Karitas. Prodajne razstave bodo v letu 2013/2014 potekale pod geslom Pridite in poglejte. Izkupiček prodanih del bo namenjen obnovi Doma Karitas na Cesti na Vipavskem. Geslo kolonije Pridite in poglejte izhaja iz krovnega dokumenta za slovenski pastoralni načrt, vendar ima v kontekstu kolonije Umetniki za Karitas širši in praktičen pomen: pridite in darujte svoj dar, ki so lahko tudi čas, talent, znanje, skratka pomoč; na drugi strani pa povabilo ljudem, da jim skozi ustvarjena dela odpira pogled v umetnost, ki človeka plemeniti, in dobrodelnost, ki človeka bogati.
V celotnem času kolonije so ustvarjali Ivana Andrič Todič, Ana Cajnko, Irena Gajser, Willem van Hest, Dušan Klun, Dimitar Malidanov, Ivan Skubin, Janez Štros, Peter Vernik, Martina Žerjal in častni gost, akademik Andrej Jemec. Nastalo je 36 likovnih del, vrednost nastalih del je v soglasju z avtorji in s strokovnim svetom kolonije ocenjena na 33.000 evrov, nam je povedala duša kolonije Jožica Ličen.
Pridružili so se jim še strokovni sodelavci: Jože Bartolj, Lucijan Bratuš, Primož Brecelj, Azad in Silva Karim, Mira Ličen Krmpotič in Tone Seifert, ki so, poleg znanja in časa, podarili še 10 likovnih del.
Ob dnevu odprtih vrat se je tokrat pridružilo kar 26 udeležencev preteklih kolonij in 34 ljubiteljskih slikarjev.
V ateljeju na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino je z 19. likovne kolonije Umetniki za kari-tas razstavljenih 162 likovnih del 78 različnih avtorjev. Ocenjena vrednost vseh del je 58.000 evrov. "Nekateri slikarji še vedno kličejo, ker bi želeli darovati svoje delo, ki ga z veseljem sprejmemo", nam je ob koncu še povedala gospa Jožica, ki je še dodala, da
bodo imena vseh darovalcev objavljena v katalogu.
Z veseljem smo med našim obiskom na Sinjem Vrhu videli znanega goriškega slikarja Andreja Kosiča, kako je slikal novo likovno delo večjih dimenzij. Goriški umetnik je tudi sicer dolgoletni
ravnatelj Škofijske karitas Koper Matej Kobal. Udeležence kolonije pa sta predstavili likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn in voditeljica projekta Jožica Ličen, ki sta nam med obiskom z veseljem povedali, da je bila letošnja kolonija izjemno dobro obiskana in seveda kakovostna. Med obiskom nam je akademik Andrej Jemec, ki je na Sinjem Vrhu naredil nekaj vrhunskih
slik, povedal, da je rad prišel na kolonijo Umetniki za Karitas, še posebej zato, ker gre izkupiček del potrebnim ljudem v naši sredini in zaradi čudovitega okolja, druženja s slikarji. Gostitelj Hieronim Vidmar nas je sprejel kot stare znance in z nasmehom, vi-
Utrinek s tridnevnega počitnikovanja v koči sv. Jožefa v Žabnicah. Šte-verjanski otroci z g. Karlom Bolčino in kuharico Mirjam Hlede.
štorih Stalnega predstavništva RS pri EU v Bruslju (SPBR). Razstava bo odprta ves oktober. V Sloveniji bodo prvo razstavo s tokratne kolonije odprli v Dvorcu Zemono pri Vipavi v petek, 22. novembra 2013.
Umetniki za Karitas je dejansko konkretna pomoč ljudem v stiski: družine in posamezniki, brezdomci, zasvojeni, matere in otroci, ljudje, ki jih je prizadel potres, vojna, bolni, starejši so prejemniki denarnih sredstev, ki jih dobijo s prodajo umetniških del. Letos bo izkupiček namenjen obnovi Doma Karitas na Cesti na Vipavskem. Dom Karitas na Cesti je v lasti Darsa. Hiša je bila pred leti prvotno predvidena za rušenje, vendar je bila dana v uporabo Karitas za izvajanje humanitarnih programov. V njej izvajajo naslednje programe: materinski dom, program Popoldan na Cesti in medgeneracijski center. Zaradi dotrajanosti je hiša potrebna popravila, poleg tega nameravajo v mansardi urediti še štiri sobe in tako omogočiti materinskemu domu prepotrebno širitev. Z letošnjo kolonijo in prodajnimi razstavami želijo zbrati sredstva za Dom Karitas na Cesti, istočasno pa opozarjati na stiske in težave mater in otrok, kakor tudi socialno ogroženih družin in posameznikov, s katerimi se pri svojem delu srečujejo sodelavci Karitas. Poleg materialne pomoči je nepogrešljiv tudi nematerialni vidik, saj sodobni človek ne potrebuje le hrane in stanovanja, ampak tudi kulturo, ki skozi prodajne razstave Umetniki za Karitas plemeniti družbo in posameznike.
Tudi zato smo veseli, ker bomo likovne umetnike in njihova dela imeli v gosteh v Gorici in Trstu ter tudi mi pripomogli k uspehu sijajne dobrodelne pobude!
Jurij Paljk
Kristjani in družba
29. avgusta 2013
Zadeve še zdaleč niso tako enostavne
Odprta vprašanja ob pribežništvu
V	poletnih mesecih je iz različnih razlogov v ospredju vprašanje pribežništva, ki seveda ne zadeva le družbe nasploh, temveč ima tudi določene verske konotacije, sploh zato, ker se je tega vprašanja pošteno dotaknil tudi sveti oče Frančišek, najprej ob obisku na otoku Lampedusa. Naj najprej povem, da tu nočem z nikomer polemizirati, ampak samo predstaviti še drugačne mnenje, morda drugačen pogled, zadevo nekoliko razširiti.
Tega v slovenskem prostoru zares nismo vajeni, ampak imamo z drugačnimi mnenji in pogledi velike težave, saj se takoj čutimo osebno ne le izzvane, temveč kar napadene - žal to pogosto občutimo na lastni koži tudi tisti, ki skupaj oblikujemo naš Novi glas. Vprašanje pribežništva in pribežnikov se bolj "kunštno" sliši kot "problem imigracije in imigrantov", pred časom pa ga je v svojem zapisu obravnaval v povezavi z zgoraj omenjenim papeževim obiskom g. Janez Povše, tudi drugod pa je bilo moč kaj prebrati o tej temi. Obstajata dva osnovna pogleda na problematiko -eden je individualen, drugi bolj globalen. Zagotovo gre za številne osebne drame, zato ga ne bomo, kot tisti lombardski politik, cinično vrgli čez ramo. Ni pa dovolj, če na stvar gledamo le individualno, ampak je še kako potrebna tudi bolj globalna slika, ki pa vprašanju pribežništva brž pristavi še vprašanje muslimanstva in njegovega vpliva na naš prostor, kakor nas kot Evropejce tudi ta problematika sprašuje, kako je z našo krščansko istovetnostjo. Ob razkristjanjeni Stari celini se namreč drama obrne na nas. Evropsko prebivalstvo je postalo nekakšen večkulturni "ekonom lonec", kjer ima zelo pomembno mesto čedalje številnejša muslimanska skupnost. Da nas stvar mora skrbeti, nam lahko potrdi, kdor je življenje v isti soseščini z arabskimi muslimani občutil na lastni koži in zadeve za-
to ne bo kar tako pahnil na stran kot nepomembno. Na lastne oči je lahko opazil, kako se v dodobra razpokano in razmajano evropsko družbo vztrajno zariva muslimanski klin, ki bi rad odstranil prevladujoč vpliv krščanstva. Vemo, kako je strah več kot normalna in upravičena zadeva tam, kjer kdo o sebi ni več prepričan, ni na trdnih temeljih, ne ve več
njihov cilj, pa če to delajo bolj odkrito ali tudi zakrito. Raznorazna trenja in izgredi na verski podlagi se že dogajajo, kakor smo lahko, denimo, opazili pred časom v Franciji in drugod. Avtorji vsega tega so seveda pribežniki (imigranti). Tem neredom je treba dodati še tiste, ki nastanejo na političnem in ekonomskem področju, kar smo, recimo, zasledili v Nemčiji, kjer smo iz ust same kanclerke Merklove slišali, kako se je poskus multikulturne družbe izkazal za neuspešnega. Neka družba torej ne more kar tako nekritično vase vsrkati množičnega pribega ljudi z onkraj morja in drugih revnejših evropskih dežel, kakor je tu-
natančno, kdo je. Za našo evropsko družbo to gotovo drži, zatorej je strah upravičen. Najprej drži to, da večja kot bo muslimanska skupnost, večje bodo njene zahteve po pravicah in ugodnostih. Vittorio Messori sicer opozarja, da muslimanov še ni doletelo tisto, kar je kristjane, in da se kaj lahko zgodi, da tudi nje omajajo vsi tisti zahodni strupi, ki so se spravili nad krščanstvo - to je seveda možen razplet scenarija, ki pa ni nujno edini. Lahko se namreč tudi zgodi, da se glavnine ti strupi ne bodo oprijeli, čeprav vidimo, recimo po Italiji, kako mladi muslimani nosijo enaka oblačila kot njihovi evropski vrstniki, za malico pa si, recimo, privoščijo kos pizze s kuhanim pršutom, zvečer pa zvrnejo kak kozarec piva ali česa drugega, ko gredo ven s prijatelji. Obstajajo pa tudi že zelo močne skupine muslimanskih vernikov, ki se precej strogo držijo religioznih zapovedi (po Gorici hodi vse več zamorcev, ki ponosno stopajo po cesti v čisto muslimanskih oblačilih). Ti so na te naše evropske vplive precej imuni, takšne skupine pa se izredno krepijo. Nekatere že imajo precej šen vpliv v naši družbi, različni muslimanski verski voditelji pa ne skrivajo, kako je prav ta prevzem nadzora nad našo družbo
di izredno neodgovorno, kako kar tako dopuščamo, da brezobzirni delodajalci iščejo vse cenejšo delovno silo, s tem pa le še spodbujajo pribeganje ljudstev od drugod. Zaman govorimo, kako se nas ta vprašanja ne dotikajo in nas ne zanimajo, ker ima vsak Evropejec vsaj katerega od teh vprašanj v mislih, potem je seveda vprašanje, kako in če se bo z njimi spopadel. Ko govorimo zlasti o muslimanskih pribežnikih, vprašanja ne gre kar tako posploševati in podcenjevati. Gotovo drži, da smo dolžni kot ljudje in kristjani nuditi osnovno pomoč ljudem, ki zanjo prosijo, in če jo lahko. Toda potem se je vendarle treba ozreti tudi nase, na svojo družbo, del katere smo in, hočemo ali nočemo, smo zanjo tudi odgovorni. Dolžni smo storiti tudi vse, kar je v naši moči, da bi si opomogla naša družba, naše prebivalstvo in naša kultura, četudi se potem lahko zgodi, da le-ta podleže ranam, ki so se v času na njenem telesu naredile. Ali mar niso tudi naši ljudje v ekonomskih, še bolj pa duhovnih težavah in stiskah? Nas ne zanima, da bodo naši delavci vrženi na cesto, na njihovo mesto pa bodo prišli potem imigranti kot "poceni delovna sila"? Nas ne zanima, kaj bo zade-
lo naše otroke jutri? Tudi, se mi zdi, da ne moremo kar tako mimogrede uporabljati besede "brat" za te pribežnike - ne smemo kar tako poenostavljati. Že res, da imamo vsi enega Boga in stvarnika nad seboj, a nikakor ne gre za isto pojmovanje Boga ne za isti verski nauk. Tudi pogled na človeka je zanje povsem drugačen kot za nas. Bratje in sestre smo, žal mi je, v Kritusu. Prednost imajo torej bratje in sestre, ki so kristjani, potem tisti, ki so moji sovaščani, someščani, sodržavljani - po tem kopitu bi lahko šli naprej. Različna religija in kultura ne moreta biti kar tako pometeni pod preprogo, kot bi ne bilo nič. Tega smo dolžni tudi vsem bratom in sestram v Kristusu, ki so že leta in leta žrtve pokolov in požigov. Tudi papež sam poziva k vzajemnosti ali, rečeno s tujko, k recipročnosti. Če hočejo vsaj približno enake pravice za svoje	muslimanske
brate (in, pogojno, sestre, kolikor pač ženska tam velja), potem naj tudi oni spoštujejo naše brate in sestre v Kristusu, pa naj gre za to ali ono	krščansko
veroizpoved. Smo mar slepi za to, kar se dogaja v Nigeriji, Siriji, Libanonu, Egiptu, Iraku in drugod? Pa tudi to, da se muslimanom vošči za njihove praznike, je zame kot kristjana problematično. Toliko govorimo o ljubezni, jo vlačimo levo in desno, pozabljamo pa, da prave ljubezni ni brez pravičnosti in vzajemnosti. Če bom to pri sosedu druge vere zasledil, mu bom lahko tudi sam na neki način voščil za praznike, v smislu, da mu bom zaželel, naj lepo praznuje. Zame kot kristjana namreč prazniki drugih religij niso prazniki. Če je namreč edina prava pot in resnica Jezus Kristus, so edini pravi in resnični prazniki le krščanski. Če verujem, da je Jezus naš Odrešenik, potem si bom v srcu tudi želel, da ga ostali, ki ga še ne poznajo in ga zavračajo, sprejmejo za svojega Gospoda. Zato si v srcu želim, da zapustijo svoja dosedanja verovanja in prepričanja, da bi se oklenili Kristusa. Dolžni smo jih torej vabiti k spreobrnjenju. K temu nas kličeta naša krščanska ljubezen in usmiljenje, ki še zdaleč nista samo materialne narave, ampak tudi duhovne. Na tem področju pa smo dolžni: grešnike svariti, nevedne učiti... pa dodajte sami ostalih petero duhovnih del usmiljenja.
Andrej Vončina
Kratke
Cerkev in iskrenost
Če si pošten, jih prej ali slej "faseš"!
v
C e kdaj, smo danes duhovniki v velikem precepu, kako naj kaj povemo, da bo prav in čim manj zamere. Razno ovinkarjenje, kot smo ga navajeni v našem zamejstvu, se je že davno izvotlilo. Sam imam kar nekaj problemov: mladina in skavti: kako lahko verni starši dopustijo, da ima skavtska organizacija voditelje, ki jih nikoli ne vidimo pri maši, kaj šele, da bi v naših župnijah sodelovali? O tem se ne sme govoriti! Naša katoliška prosveta: kako so lahko člani zveze cerkvenih pevskih zborov zbori, ki jih vodijo pevovodje, ki so daleč od Cerkve, kaj šele njihovi pevci, da o kakšni vernosti pri njih sploh ne govorimo. - Je to ohranjanje narodne identitete? Verske gotovo ne, še zlasti slovenske ne -. Zaradi vsega tega prihajamo vedno bolj v neke konflikte, češ eni so stari in ne razumejo nič, drugi so mladi in imajo svoje poti, tretji pa dobro vedo, da je pač tako koristno, še zlasti, če se hoče pomolsti kakšen
cvenk z druge strani "konfina"! "Recite bobu bob in popu pop"! me je piknila moja mežnarica pri svojem običajnem nedeljskem "poduku", ki mi ga redno nameni pred mašo, preden začne moliti rožni venec.
Biti iskren - povedati to, kar komu gre! Pohvaliti to, kar je pohvale vredno, in tudi pograjati to, kar ni dobro. Vse to so vrednote, ki morajo ostajati, drugače se nam vse skupaj izjalovi od poštenja do dobrote in življenja, ki ga vsi moramo, tako ali drugače, živeti! Nejevoljen sem nad spotikanjem ob Cerkev v Sloveniji (no, tole je res že iz preteklosti!): "Cerkev bo imela gozdove, ne pa ljudi"! Tako piše dr. Jože Pirjevec. Oprostite! Ali Cerkev ne bi smela dobiti vrnjeno tisto, kar ji je bilo odvzeto? Če država vrne drugim, zakaj bi ne smela vrniti Cerkvi? Pametna država bi rekla: "Tu imate gozdove, od njih boste plačevali davek, če pa ne boste z njimi dobro gospodarili, vas bomo kaznovali in
vam gozdove odvzeli"! Država bi tako "pokasirala" svoje, Cerkev pa bi lahko z dohodki od gozdov poravnavala izdatke. Pri Slovencu, ne glede na to, ali je veren ali ne in ima vsaj za ščepec kmečke pameti, bi to ne povzročilo nobenega verskega osipa! Kar je tvoje, je tvoje, kar je moje, je pa moje, so rekli "tastari"!
Odstavitev, ne odstop, dveh nadškofov! Krivda sem, krivda tja! Res so krivi, da so podpisali določene akte. To pravno drži, se strinjam, pozabljamo pa, da so škofje ali nadškofje zaupali svojim sodelavcem ali tistim, ki so jim to pripravili in svetovali. Od tod dalje pa se piše nova zgodba! Kdo lahko danes še komu zaupa? Kdo pri vsem tem nosi glavno krivdo? -Avgusta 2012 sem ležal v Ljubljani na UKC-ju, pa me v sobi za intenzivno nego obišče znanec dr. Stres in mi med drugim reče: "Vem, da me žagajo, samo danes imamo v slovenski Cerkvi štalo"! "Ja, Tone", sem mu rekel, "pa ne po Tvoji
krivdi. "Veš, Pitagora se ni prav nič razumel na Marksa, tako tudi teologi niste izvedenci za ekonomijo. Kar pa je prišlo, je prišlo po nekem načrtu, ki so ga nekateri prefinjeno pripravljali iz ozadja, in mi, ki učimo poštenje, smo jim zaupali, misleč, da so vsi pošteni, kot skušamo biti pošteni mi"! Moj obiskovalec Tone se je zamislil in videl sem, da je imel solzne oči, ker se je že pred dobrim letom zavedal, da bo pred verniki, ki so mu zaupani, privezan k sramotilnemu stebru, ker je delal po vesti. Govoriti iskreno, odpirati probleme in o njih razpravljati je bilo in bo ostalo krščansko kot tudi občečloveško. In ko govorimo o vernosti v našem zamejstvu ali o mariborski cerkveni gospodarski polomiji, bodimo pošteni in ne nasedajmo slehernemu pisarjenju in natolcevanju, saj nekateri komaj čakajo, da to lahko znova napišejo in nas blatijo. Zakaj? Mislite, da zato, da bi se kaj spremenilo? Kj e pa! To na veliko trobij o, ker se bojijo, da bi poštenost prevladala in bi se razkrili grehi in nelepe namere raznih "bogov", katerim mnogi novinarji služijo...
Ambrož Kodelja
Sveta Marija (porčinja (‘Marija Srpa)
Jfeitige Maria von (porzus (‘Maria der‘Jiippe)
£ (porzus
(‘Madone dc Sei
Porčinj / Marija žanjica vabi na romanje
Naslednje tri nedelje bo v Porčinju (Porzus) blizu kraja Attimis v Furlaniji posebno praznično. V romarskem svetišču, kjer se je leta 1855, v času hude kužne bolezni, Marija večkrat prikazala 10-letni deklici Tereziki Duš in se z njo pogovarjala	v
slovenščini, se bodo spomnili 158. obletnice prikazovanj porčinjske Matere božje s srpom, ki se je je oprijelo ime Marija žanjica (Marie sesule). Njeno slavljenje ni nikoli zamrlo, romanje
k njej pa je razglasitev velikega furlanskega svetnika Luigija Scrosoppija pred nekaj več kot 10 leti še pospešilo. V zadnjih letih tako v Porčinj roma vse več ljudi iz Furlanije in Slovenije, največ seveda na mali šmaren, obletnico prikazanja. V nedelo, 1. septembra, bo slovesno mašo ob 11.15 daroval upokojeni tržaški škof Evgen Ravignan, ob 15. uri pa bo procesija z Marijinim kipom. V soboto, 7. septembra, bo ob
10.30	za slovenske vernike maša, ki jo bo daroval vipavski dekan Janez Kržišnik. Toplo vabljeni!
V Stični fotografska razstava Terra Sancta 1910 - največje slovensko romanje v Sveto deželo
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični so odprli fotografsko razstavo Terra Sancta 1910 - največje slovensko romanje v Sveto deželo. Razstavo fotografij enega izmed tedanjih romarjev, Petra Nagliča, so pripravili s sodelovanjem Slovenskega etnografskega muzeja, predstavil pa jo je njegov kustos in avtor razstave Marko Frelih.
Leta 1910 je bilo organizirano prvo slovensko romanje v Sveto deželo, med 540 romarji je bil tudi Naglič iz Šmarce pri Kamniku, ki je s seboj vzel fotografsko opremo. Prve posnetke je naredil že v Trstu, nato pa je vestno dokumentiral vso pot po Sveti deželi. Največ njegovih fotografij je iz Jeruzalema, predvsem iz cerkve Božjega groba in z Oljske gore. Obiskal je tudi rojstni kraj Janeza Krstnika Ain Karem ter se udeležil izleta s kočijami do Mrtvega morja. O tem največjem romanju Slovencev v Sveto deželo je ohranjenih veliko zapisov, več kot sto Nagličevih posnetkov pa predstavlja edini fotografski vir o tem poglavju slovenske zgodovine. S to razstavo so po več desetletjih od njegovega nastanka predstavili fond novoodkritih Nagličevih fotografij, 60 fotografij z romanja spremlja publikacija Terra Sancta 1910: največje slovensko romanje v Sveto deželo, ki jo je napisal avtor razstave Frelih.
Knjigo je izdal Muzej krščanstva na Slovenskem, razstava pa bo na ogled do 22. septembra.
Papež je po telefonu presenetil mladega Italijana
Italijanski mladostnik je bil neizmerno presenečen, ko je ugotovil, da ga na drugi strani telefonskega klica pozdravlja papež Frančišek.
Taje 19-letnega Stefana Cabizzo poklical, da bi odgovoril na pismo, ki mu ga je mladenič poslal prek kardinala med nedavnim obiskom v Rimu. Cabizza je povedal, da sta imela s papežem prijeten pogovor, ki je trajal slabih deset minut. Sveti oče je vztrajal, da se tikata in utemeljil: “Misliš, da so apostoli Jezusa vikali in ga naslavljali z 'Vaša ekscelenca1? Bili so prijatelji, tako kot sva midva, in jaz sem svoje prijatelje navajen tikati”. Frančišek je sicer že večkrat presenetil s kršitvami togih protokolarnih pravil. Mladenič je še povedal, da je bil to najlepši dan v njegovem življenju.
Benedikt XVI.: Bog mi je rekel, naj odstopim
Benedikt XVI. je v nekem pogovoru razkril ozadje svojega nepričakovanega odstopa pred šestimi meseci. Pojasnil je, da mu je Bog rekel, naj odstopi z mesta papeža. Karizma njegovega naslednika, papeža Frančiška, po prepričanju Benedikta, odraža ta navdih. 86-letni Benedikt sedaj živi v nekdanjem samostanu znotraj vatikanskega obzidja in se v javnosti dejansko ne pojavlja. Zelo redko sprejema tudi obiske. Benedikt XVI. je 11. februarja svet šokiral z napovedjo, da bo odstopil z mesta papeža, češ da je telesno in duševno prešibak za opravljanje službe, ki mu je bila zaupana. Javnost je sicer ugibala o različnih “resničnih” razlogih za odstop, od resne bolezni do odstopa škandalov in afer v Cerkvi. A Benedikt naj bi sedaj pojasnil, daje doživel “mistično izkušnjo”, v kateri je prejel sporočilo, kije pri njem spodbudilo “absolutno željo” biti z Bogom v zasebni molitvi. Po njegovem mnenju je karizma sedanjega papeža Frančiška dokaz, daje bil njegov odstop resnično “Božja volja”.
Santa ‘Maria
• V-J	NOVI
6	29.	avgusta	2013	Goriška	glas
Janez Janša v Kulturnem centru Lojze Bratuž
"Boril se bom, da avtobus, ki gre v napačno smer, obrnemo"
Zadnje izmed "srečanj pod lipami", ki sta jih organizirala Krožek Anton Gregorčič in Kulturni center Lojze Bratuž, je bilo 8. avgusta posebno odmevno. Po Možini, Omerzi in Dežmanu je namreč prišel na vrsto nekdanji predsednik slovenske vlade in ikona slovenske pomladi Janez Janša. Na dvorišče Kulturnega centra, kjer je v pogovoru s časnikarjema Eriko Jazbar in Andrejem Černičem predstavil svojo knjigo Za kulturo življenja, ki je izšla maja letos, je v toplem poletnem večeru privabil več kot 300 ljudi. Med njimi, ki sta jih uvodoma pozdravila predsednica Centra Franka Žgavec in deželni tajnik SSk Damijan Terpin, so bili tudi Dimitrij Rupel in številni vidni zastopniki našega družbenopolitičnega življenja.
Na srečanju "na svežem, svobodnem zraku" je Janša najprej spregovoril o zborniku ter še zlasti o osebnem spoznanju in razočaranju, o šoku, ki ga je doživel - kljub temu da je dobro poznal povojne poboje - ob odkritju Hude jame. To je bil "dokaz zločina, ki ni samo zločin, genocid, ampak je nekaj posebnega. Krutost tega poboja je izven človeškega razumevanja in dojemanja". Drugi šok so bile reakcije, ki so Slovence razdelile "na način, ki je razblinjal iluzije". Še bolj šokantno je bilo sporočilo podmladka Socialnih demokratov, da je bil čas po drugi svetovni vojni čas velikega napredka. "Čas, v katerem so se dogajali Huda jama in ostali množični poboji -doslej je bilo odkritih preko 600 zakritih grobišč - je za podmladek ene od političnih strank, takrat najmočnejše vladne stranke, čas največjega možnega napredka. To je kultura smrti"! Če v 21. stoletju v državi, ki je članica EU in Nata, takšno dejanje kdo odkrito razglasi za čas napredka in ne naleti
na nobeno reakcijo ne v stranki ne v širši javnosti ne v medijih, "je to druga stvar, ki bi se ne smela zgoditi", "zadnja stvar, ki je potrebna za popolno streznitev". Janša je priznal, da je verjel v to, da je slovenski narod z demokratizacijo, osamosvojitvijo, s plebiscitom, z mednarodnim priznanjem "presegel to travmo, to delitev, da je kultura smrti stvar preteklosti, da smo sposobni v 21. stol. zločin obsoditi ne glede na to, kdo ga je povzročil". Polemika ob odkritju Hude jame "je pokazala, da temu ni tako". Na isti ravni šokantnosti je izjava predsednika države, da je Huda jama "drugorazredna tema". Spopad med kulturo življenja in kulturo smrti v Sloveniji traja od tega genocida. Marsikaj, kar se danes dogaja, ima korenine v tem. Medsebojni spopad ne vodi nikamor, "služi pa nekaterim, da se držijo oblasti". Dokler slovenski narod ne bo sposoben vsakemu mrtvemu dati njegov grob, "slovenski narod ne bo normalen narod". V velikem delu planeta je bilo to "že pred tisočletji samoumevno", v našem času pa se ta pravica krši. "Če kdo misli, da razume travmo slovenskega naroda, pa še ni bil v Hudi jami, mislim, da mora iti tja".
Janša se je nato dotaknil nekaterih tem okrog aktualnega gospodarskega stanja Slovenije. Dejal je, da "na slabo banko ni bil prenešen še niti en slab kredit, pa bi moral biti že zdavnaj". Zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki je instrument za transparentno in normalno privatizacijo, "je še vedno invaliden, ker Državni zbor ni sprejel klasifikacije podjetij za privatizacijo". Zato se "v praksi nič ne dogaja, razen tega, da cena tega premoženja vse bolj pada". Gospodarska in finančna kriza je v Slovenijo "stopila na ve-
lika vrata" v začetku leta 2009. "Takrat je bilo jasno, da bodo prihodki v proračun manjši", kljub temu je Pahorjeva vlada v prvem letu povečala proračun za 10%. Ob koncu leta 2009 je bil padec gospodarske rasti za 8%, javna poraba pa se je povečala za 10%. "Nastal je skoraj 20-odstotni minus". Prvi ukrep Pahorjeve vlade
je povečal javno porabo, prav tako prvi ukrep vlade Alenke Bratušek. Z rebalansom proračuna so povečali primanjkljaj, namesto da bi zmanjšali porabo, kjer so še vedno rezerve, t. j. v javnem sektorju. Naslednje leto bo zato problem še večji. Podobno je bilo v Grčiji, kjer več porabijo kot ustvarijo. Zato Janša trdi, da "smo v avtobusu, ki vozi v popolnoma napačno smer in bo slej ko prej žal prišlo do kraha". Vsaka gospodinja ve, da ne more bistveno več porabiti, kot zasluži.
Lepega, sončnega jutra sredi meseca julija se je skupina osemnajstih skavtov zbrala, da bi se skupaj na pot podala. Tako smo se vkrcali na avtobus, malo zadremali in se prebudili že sredi gora. Po postanku za kosilo smo prispeli do Lutaga, kjer si je bilo treba oprtati težke nahrbtnike in pot nadaljevati peš. Začetek je bil naporen, saj smo bili nevajeni težkega bremena na hrbtu, pa še sonce je močno pripekalo. A bili smo vztrajni in po štirih urah hoje smo že dosegli višino 2019m, na kateri se je nahajalo naše prvo prenočišče, Goge Alm.
Najprej smo si skuhali večerjo, nato pa je bila na vrsti debata o manjšini in zamejstvu. Pozno v noč smo postavili šotore in zakinkali v spalnih vrečah.
Naslednje jutro smo že zgodaj vstali, da smo pospravili šotore in se po zajtrku pogovarjali o skavtizmu in skavtski vzgoji. Na idilični Goge Alm smo ostali do kosila, nato pa smo se odpravili proti koči Por-ro, do katere smo prišli zelo hitro, zato smo nekateri navdušeni hodci prehodili še kos razgledne poti proti koči Ponte di Ghiaccio. Medtem pa so ostali člani naše skupine razveseljevali ljudi v koči z igranjem harmonike. Ko smo se pohodniki
Kar si sposojamo, bo potrebno vrniti. Slovenija bo letos dala 800 milijonov evrov samo za obresti od posojil.
V	Sloveniji je kriza resno začela trkati na vrata v lanskem letu, ko se je tudi možnost nadaljnjega zadolževanja bistveno zmanjšala in brezposelnost povečala. Trkala je na vrata tudi letos, "še huje pa
bo naslednje leto". Dolgoročno pa je Janša "optimist, ker Slovenci smo dokazali, da v normalnih pogojih, kjer se da relativno normalo gospodariti, znamo biti dobri. Slej ko prej bo do teh pogojev spet prišlo, če ne zaradi lastne pameti ali spoznanj, pa zaradi zunanje prisile". Naslednje leto bo "leto streznitve". Ta jesen pa bo vroča: "na eni strani bo zmanjkovalo denarja, na drugi strani se bo denar, ki ga ni in ga bo treba šele ustvariti, še bolj zapravljal". To se bo "zakrivalo in prikrivalo, na
vrnili, smo skupaj povečerjali in nato imeli pogovor o slovenski manjšini v prijetni notranjosti koče, ob toplem čaju. Spat smo odšli zgodaj, saj je morala biti ob 22. uri v koči tišina.
Kot pravi hribovci smo v nedeljo zjutraj vstali ob 5. uri in se že zgodaj odpravili v dolino. Tako smo se od koče Porro zložno spuščali v dolino in ob tem opa-
zovali z zoro obžarjene in zasnežene tritisočake. Kmalu nas je pot vodila mimo jezera Neves, ob katerem smo si pripravili zajtrk in se tako malo pogreli. Nato smo nadaljevali pot mimo jeza proti Lappagu, kamor smo
koncu pa bo postalo transparentno". V Sloveniji bo prišlo do sprememb, "ko se bo spoznalo, da se ekonomije ne da zgoljufati".
Kaj bi se zgodilo, ko bi leta 1990 zmagal Pučnik? Bilo bi drugače, je prepričan Janša. "Če bi Slovenija takrat imela dejansko v celoti poštene volitve, danes ne bi govorili o tem, da tranzicija v Sloveniji ni uspela". Dolgo se je govorilo, da so tedaj bile prve svobodne in poštene volitve, "to je pa samo delno res". V kampanji za predsedniške voltive je bil "en kandidat totalno privilegiran v slovenskih medijih, Jože Pučnik pa ni imel enakopravnih pogojev". Kakorkoli že, čeprav Pučnik ni zmagal na predsedniških volitvah, "je dal ton slovenski osamosvojitvi in Demosu v tistem času (...). Če Slovenija ima očeta svoje državnosti, potem je to Jože Pučnik. To je nedvomno in tega ne more zbrisati nobena propaganda".
O	tem, ali bo sedanja vlada zdržala do konca mandata, je Janša dejal, da "o tem še vedno več vedo v Murglah kot pa v parlamentu". Slovenija zaradi "močnih ostankov in monopolov ni normalna država parlamentarne demokracije". V času sedanje vlade je "popolnoma jasno, kje in kako se odloča". Zakulisja in monopoli, ki uporabljajo isti vzorec vladanja kot nekoč, "vlečejo Slovenijo navzdol". Če bi Slovenija imela večinski volilni sistem, ki bi preprečeval manipulacije z vedno novimi malimi satelitskimi strankami, bi Slovenija danes ne bila v gospodarski, moralni in politični krizi. Ko bi imela dvokrožni večinski volilni sistem, "ne bi bilo možno vladati iz ozadja, saj se večine ne da kupiti. Da pa se manipulirati. In sistem, ki ga imamo, je narejen za to”. V
prišli v času za nemško sv. mašo, ki je bila v tamkajšnji cerkvici. Po maši smo nadaljevali našo pot proti vasici z imenom Selva dei Molini. Nedaleč od vasi se nahaja jezero, pri katerem smo si pripravili kosilce in se še malo odpočili v senci dreves, kjer smo se sproščeno pogovarjali o medsebojnih odnosih. Proti večeru smo prispeli do prenočišča, kjer nas je sprejel zelo gostoljuben par. Po večerji smo imeli v lepi leseni sobici še pogovor o avstrijski manjšini na Tirolskem in gospodarica hiše je delila z nami svoja pričevanja in nam pripovedovala o njihovih tradicijah, tipičnih jedeh...
Naslednji dan je bila na vrsti tura na Speeikboden, 2540m visok hrib, na katerega smo se vzpenjali kar štiri ure, a nihče ni omagal in kljub naporom smo vendarle vsi dospeli na vrh in občudovali tamkajšnji razgled. Nato
tem volilnem sistemu ni težko ustanoviti stranke, ki ima možnosti, da pride v parlament, tudi na desnici, je še dejal Janša. "To je tvegana igra", saj lahko povzroči "tako izgubo glasov, da v štirih letih ni možno nič narediti ne sestaviti nobene pametne koalicije". Če bi hoteli, da se stvari znotraj takega sistema spremenijo, "potem se morajo vse pomladne stranke okrepiti".
Janša je še povedal, da bi človek v Sloveniji v tem trenutku pričakoval, da se energije usmerijo v iskanje rešitev. "Toda tega ni". Glavna tema osrednjih televizijskih dnevnikov ali časopisov je ustanavljanje novih strank. "Tistim, ki imajo v rokah dogajanje, ni v interesu, da gre na bolje, da se Slovenija izkoplje iz krize; njim je v interesu, da ostanejo na oblasti. Nove stranke se ustanavljajo zato, da se ostane na oblasti". Velikanska žalost je to, da Slovenci imamo čas enotnosti in združitve, nekaj, kar je tudi navzven prepoznavno oblikovalo naše vrednostno središče; in vendar se to zanemari in se namesto tega vsiljujejo simboli, ki so nas delili, "samo zaradi tega, da se neko ozadje lažje obdrži na oblasti ali obvladuje situacijo iz ozadja". In stvari so šle v zadnjem času zelo daleč, "preveč so šokantne", opazila jih je tudi Evropa. Jesen bo vroča tudi zaradi tega, ker se bodo te teme nujno odpirale.
Bučen aplavz je Janša na koncu prejel, ko je na vprašanje časnikarja dejal, da se bo kot predsednik	Slovenske
demokratske stranke "boril za to, da stranka zmaga na volitvah". Boril se bo za to, "da ta avtobus, ki gre v napačno smer, obrnemo”. Sicer pa, je opozoril, "bo cena, ki jo bomo plačali, zelo velika. Na svetu ni zavarovalnice, ki bi te zavarovala za tako nesrečo, če sam voziš v napačno smer". / DD
smo se vrnili k istemu prenočišču, se okrepčali, izvedli še nekaj programa in sladko zaspali.
Torkovo jutro je bilo namenjeno počitku po ponedeljkovi turi in čas smo izkoristili za pogovor o naših pogledih na Cerkev. Nato pa se je po kosilu začela "puščava". Voditelji so nas razdelili v dvojice in nam povedali, kje nas pričakujejo naslednje jutro, in nam dali nekaj točk za razmislek. Vsak od nas je vzel s sabo to, kar se mu je zdelo najnujnejše, za ostalo pa je bilo treba računati na dobroto ljudi. Cilj poti je bil Brunik, do katerega je bilo 20 km hoje. Ugotovili smo, da so Bruničani precej negostoljubni ljudje, a nazadnje nam je vsem uspelo najti prenočišče. Skupina se je naslednje jutro ponovno združila, imeli smo še zadnji pogovor in konec tabora. Težko je bilo verjeti, da je že konec, a ni kaj, naenkrat smo bili vsi spet na avtobusu za domov. Pot smo olepšali s petjem, nazadnje pa se drug od drugega poslovili... Potovalni tabor je nekako utrdil vezi med nami in upam, da nam bo vsem ostal v lepem spominu. Zahvaljujemo se vsem, ki so pripomogli, da je vse potekalo tako, kot bi moralo. Sedaj pa polni doživetij že delamo načrte za naslednje leto ...
Kristina Pahor, Športna puma
Goriški upokojenci
Vabilo na izlet v Celje in Olimje
Letos želi Društvo slovenskih upokojencev za Goriško v organizaciji agencije Avrigotours iz Nove Gorice ponuditi članom in prijateljem v soboto, 21. septembra, enodnevno zanimivo potovanje samo z enim avtobusom v Savinjsko dolino. Pot bo vodila izletnike najprej v Celje, ki je politično in kulturno središče Posavinja in tretje največje mesto v RS. Zaradi primerne prometne lege seje razvilo ob Savinji in postalo pomembno stičišče ob starodavni veliki cesti od Ljubljanske kotline in Trojan dalje proti vzhodu. 0 zgodovini in posebnostih Celja se da veliko povedati. Po obdobju Ilirov in Keltov so v deželi prevladali Rimljani, ki so povzeli od Keltov tudi ime mesta Celeia in tu živeli okrog 400 let od leta 15. pr. Kr. dalje. Tu so Rimljani pustili za sabo mnogo pomembnih sledov. V zgodnjem srednjem veku so tu zagospodarile razne plemiške rodbine. V začetku 14. stol. so sledili gospodje Žovneški, ki so postali Celjski grofje in so poleg trga zgradili spodnji grad, zgornji grad na Grajskem hribu pa so rabili kot trdnjavo. Grof Friderik II. je dal Celju mestne pravice. Celjski grofje so imeli svoj grb (modri ščit s tremi šesterokrakimi zlatimi zvezdami), ki je še danes razviden na slovenski zastavi. Leta 1456 so po izumrtju Celjanov prevzeli posest Habsburžani. Blizu Celja je zelo znana vas Šempeter, ki slovi po rimski nekropoli; tu so odkrili grobnice rimskih dostojanstvenikov. O vsem tem bodo izletniki slišali ob ogledu krajev. Iz Celja bo izletnike vodila pot proti vzhodu v kraj Olimje, ki je prav tako vredno ogleda. Tam bodo obiskali termalni kompleks Terme Olimia, ki se ponaša z bogato tradicijo v zdravljenju raznih bolezni. Zdravilišče obdaja prekrasna, ekološko čista in neokrnjena narava. V majhni pivovarni Haler, kjer varijo naravno kvašeno pivo, bo manjša degustacija. Priljubljena izletniška točka je čokoladnica Olimje; tradicija ročnega izdelovanja čokolade sega v 19. stoletje; tu bo pogostitev z mlečno čokoladico. Izletniki si bodo ogledali zelo bogato okrašeno baročno cerkev Marijinega vnebovzetja, v kateri je eden največjih zlatih oltarjev na Štajerskem. Nato se bodo peljali do Ježovnikove domačije, imenovane Jelenov greben, kjer vzrejajo okrog 100 jelenov, ki živijo na površini osmih hektarov. Tam bodo upokojenci deležni zgodnje večerje. Za razlage in potek izleta bo na razpolago vodnik. V večernih urah se bodo vrnili domov. Prijave za izlet sprejemajo do zasedbe mest na avtobusu po tel.: 0481 20801 (Sonja K.), 0481884156 (Andrej F.), 3471042156 (Rozina F.). / (ed)
Foto DPD
Goriški klan in noviciat v Dolomitih
Nepozabni spomini s potovalnega tabora
r "if.ir i' -"	.!.
Lep življenjski jubilej našega vsestranskega kulturnika
Damjan Paulin 70-letnik
D;
1	X ne 10. avgusta se 'je 1. 1943 v Štan drežu rodil dr. Damjan Paulin, v vsem zamejstvu in tudi v Sloveniji znan kulturni in politični delavec, že desetletja steber našega prosvetnega življenja na Goriškem. Med številnimi zadolžitvami, ki jih dr. Paulin ima danes, je tudi predsedovanje Zadrugi Goriška Mohorjeva, ki izdaja naš tednik", tako smo začeli priložnostni zapis pred desetimi leti, ko smo našemu predsedniku voščili ob njegovi šestdesetletnici.
In tudi letos lahko z veseljem slavljencu čestitamo, saj je še vedno naš predsednik.
V	našem uredništvu skorajda ni dneva, ko kdo na glas ne bi vprašal, ali "je že prišel dr. Paulin", ker smo ga vajeni, da prihaja redno k nam; po navadi vedno tudi prinaša kake fotografije, morda zapis, kako vest, ali pa se preprosto usede in želi izvedeti, kaj je novega. Ni mu lahko; že zaradi časov, v katerih smo, mu ni lahko, pa tudi zaradi nas mu včasih ni, čeprav ga odlikujeta strpnost in potrpljenje. In zato mu z mirno vestjo lahko v imenu vseh zaposlenih pri našem tedniku rečemo hvala za potrpljenje in za ves trud, kot mu tudi iz srca želimo, da bi mu zdravje še služilo v prihodnje, ne nazadnje zato, ker je v naši
sredini potreben in pomemben mož.
Osnovno šolo je dr. Paulin obiskoval v rojstni vasi, slovensko gimnazijo in licej v Gorici, iz agronomije pa je doktoriral leta 1967 v Padovi. Dve leti kasneje
in vse do upokojitve je bil zaposlen pri Deželni ustanovi za razvoj kmetijstva (ERSA). Že zelo mlad je dr. Paulin stopil v naše javno življenje in ostal dejaven vse do današnjih dni, saj skorajda ni bilo pomembne funkcije v raznih organizacijah, zvezah in ustanovah, ki je dr. Paulin ne bi zasedel, še danes je član paritetnega odbora, dejaven član
ZAHVALA
Mnogo prezgodaj nas je zapustil naš dragi
ANDREJ MALNIČ
(1961 - 2013)
direktor Goriškega muzeja
Vsem sorodnikom, sodelavcem, prijateljem in znancem, ki ste našega Andreja pospremili na zadnji poti na šempetr-sko pokopališče, se zahvaljujemo za izraženo sožalje, darovano cvetje, sveče in denarne prispevke za oddelek invalidne mladine v Stari Gori. Hvala duhovnikom za poslovilni obred in govornikoma Ingi Brezigar ter Juriju Paljku ob odprtem grobu.
Za počastitev Andrejevega spomina in dela na žalni seji dne 9. avgusta 2013 se posebej zahvaljujemo županu MO Nova Gorica Mateju Arčonu in ostalim govornikom.
Zahvaljujemo se sodelavcem Goriškega muzeja, Slovenskemu etnološkemu društvu, Društvu Soška fronta, Društvu Doli ter muzejem in ostalim strokovnim društvom z obeh strani meje. Hvala ministrstvu za kulturo RS, veleposlaništvu Ruske federacije, veleposlaništvu Republike Azerbajdžan, vsem županom bližnjih občin z obeh strani meje in mesta Karlovca, krajevnim skupnostim, Zvezi borcev, Društvu slovensko-azerbajdžanskega prijateljstva, Pedagoški fakidteti Univerze v Ljubljani, Univerzi na Primorskem ter vsem drugim, ki ste počastili njegov spomin.
Hvaležni smo medicinskim sestram v Stari Gori za skrbno nego ter vsem, ki ste mu med dolgotrajno boleznijo stali ob strani in ga imeli radi,
VSI NJEGOVI
Goriška, 10. avgusta 2013
Premin ila je naša draga
MARIJA RADETIČ vd. GERGOLET
učiteljica v pokoju
Zahvaljujemo se častitim g. Marijan u Markežiču za poslednji blagoslov na domu ter g. Ambrožu Kodelji in g. Walterju Miloccu za daritev pogrebne sv. maše ter vsem, ki ste našo drago sestro posprem ili najameljsko pokopališče, zanjo molili in darovali v dobrodelne namene.
SVOJCI
Zveze slovenske katoliške prosvete, ki jo je dolgo vodil, in še in še bi lahko naštevali.
Na listi SDZ je bil 1. 1970 izvoljen v goriški občinski svet, kjer je bil tudi odbornik. V svet je bil izvoljen tudi 1.1975,1980 in 1985. Pomembna mesta je zasedal tudi v pokrajinskem in deželnem vodstvu Slovenske skupnosti, pri katere ustanovitvi je dejavno sodeloval. Na ustanovnem občnem zboru Sveta slovenskih organizacij leta 1976 je bil izvoljen za predsednika in to tudi ostal do leta 1984. Še do pred nekaj leti je bil reden član izvršnega odbora SSO, še zmeraj je v vodstvu Katoliškega tiskovnega društva in Kulturnega centra Lojze Bratuž; in še in še bi lahko naštevali. Dr. Damjan Paulin je mož, ki svoje življenje in delo vedno postavlja za javno dobro in za koristi naše narodne skupnosti in zanj še kako veljajo besede svete Edith Stein, ki je dejala: "Na svetu smo zato, da bi služili človeštvu" !
Ne smemo pozabiti tudi na tkanje vezi med narodnimi manjšinami, saj je dr. Damjan Paulin z maloštevilnimi sodelavci postavil temelje sodelovanja med našo narodno skupnostjo in Slovenci iz avstrijske Koroške, za kar so mu Korošci podelili Tischlerjevo nagrado. Prav tako je tesno sodeloval z bližnjo Novo Gorico in sorod-
nimi ustanovami po Sloveniji. Zelo plodna je tudi publicistična dejavnost jubilanta, ki se rad poglablja zlasti v krajevno politično in kulturo zgodovino. V preteklosti je sodeloval pri urejanju več brošur o štandreški čitalnici, o delovanju dramske dejavnosti Prosvetnega društva Štandrež, o župnijskem domu v Štandrežu in drugih dejavnikih naše narodnostne prisotnosti na Goriškem, prav posvetil se je preučevanju zgodovine slovenske štandreške skupnosti.
Po knjigah Štandrež samostojna občina 1866-1947 in Štandrež 1927-1947- Od fašizma do zavezniške vojaške uprave - je izšla še tretja zajetna publikacija Štandrež 1947-2000 ter knjiga Štandreški duhovniki Andrej Marušič, Josip Kosovel, Jožef Žorž - gojitelji naših korenin
V	našem uredništvu pa cenimo dr. Paulina predvsem zaradi njegovih drobnih, a izjemno pomembnih zapisov o vaški in drugi slovenski stvarnosti. Vrsti pomembnih funkcij, ki jih je slavljenec opravljal v naši sredini, bi dodali še dve, ki kažeta na njegov značaj in povezanost s stvarnostjo: dr. Paulin je od mladih nog pevec v domačem pevskem zboru in bil tudi igralec v vaškem dramskem odseku. Predvsem pa cenimo njegovo poštenost in zvestobo, odkritost in pa zavezanost slovenstvu in naši stvari, kar mu priznavajo tudi sopotniki, ki niso istih idejnih prepričanj.
Še na mnoga leta, dr. Damjan Paulin, in še na mnogo jutranjih obiskov v našem uredništvu, da se bomo v pogovorih še strinjali in tudi nestrinjali, a vedno v dobro našega časnika!
Jurij Paljk
Celovečerni koncert in nova spletna stran
Sijajen nastop pred tekmovanjem v Arezzu
1
J
Nabito polna cerkev sv. Martina v Doberdobu je v nedeljo, 25. avgusta, prisluhnila celovečernemu koncertu DVS Bodeča Neža pod vodstvom zborovodkinje Mateje Černič. Večer (organizirala ga je DVS Bodeča Neža v sodelovanju s PD Vrh Sv. Mihaela in župnijo sv. Martina v Doberdobu) je bil razdeljen v več vsebinskih sklopov, ki jih je z veznim tekstom povezovala Stefa-nia Beretta (tudi sama pevka v DVS Bodeča neža). Pomembna novost, ki so jo dekleta predstavila na nedeljskem večeru, je nova spletna stran, trojezični portal www. bodecaneza. si, ki prinaša sveže informacije, slike in posnetke dekliške vokalne skupine in ki na prefinjen način predstavlja pevsko delovanje deklet.
Program, ki so ga dekleta predstavila v Doberdobu, je bil tisti, s katerim se bodo v prihodnjih dneh predstavila tudi na uveljavljenem zborovskem tekmovanju v Arezzu. Koncertni spored je posegel v različna
zgodovinska obdobja vse od renesanse do romantike in sodobnosti. Poslušalci so lahko prisluhnili številnim znanim evropskim skladateljem, med njimi Luisu Da Victorii, Gio-vanniju da Palestrina in neok-lasicistu Francisu Poulancu. Med slovenskimi skladatelji so dekleta predstavila Ambroža Čopija in Lojzeta Lebiča. Zborovski večer, ki se je ob bučnem aplavzu publike sklenil z dvema dodatkoma, je del projekta Pojemo Evropi, ki ga delno sofinancirata Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javni sklad za kulturne dejavnosti.
Hkrati je bil koncert deklet DVS Bodeča Neža tudi popotnica pred državnim in mednarodnim tekmovanjem v Arezzu, na katerem se mudijo v teh dneh. Na državnem delu tekmovanja bodo nastopile v četrtek, 29. avgusta, v večernih urah. V petek, 30. avgusta, pa se bo DVS Bodeča Neža predstavila še v treh tekmovalnih kategorijah mednarodnega tekmovanja.
V soboto, 10. avgusta, je dr. DAMJAN PAULIN
praznoval rojstni dan.
Svojemu častnemu predsedniku ob življenjskem jubileju čestita
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Sredi vročega avgusta, ko svetlo zažari zvezdnato nebo, je naštel 70 poletij
dr. DAMJAN PAULIN
naš redni sogovornik, svetovalec in sotrudnik Da bi mu Bog naklonil zdravja in še veliko ustvarjalnih vzgibov, mu želimo
VSI Z UREDNIŠTVA IN UPRAVE NOVEGA GLASA
Naš predsednik
dr. DAMJAN PAULIN
je pred kratkim praznoval okrogli jubilej. Ob tem lepem življenjskem mejniku mu čestitajo in mu želijo še veliko vztrajnosti v upravnih zadevah
ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA
Darovi
Za Sklad S. Kerševan darujejo gospe Adrijana, Ančka, Dora, Judita in Lenčka namesta cvetja na grob pok. Vide Erjavec vd. Čuk 100 evrov.
Čestitke
Ob rojstvu tretjerojenke Veronike se s svojim članom in nadzornikom Davidom in vsemi njegovimi dragimi srčno veseli Mladinski dom. Naj vse člane družinice Bandelj spremlja obilen božji blagoslov! Iskrene čestitke.
Ob rojstvu male Veronike čestita svojemu pokrajinskemu načelniku Davidu, mamici Mariji, bratcu Amadeju in sestrici Luciji Slovenska zamejska skavtska organizacija Gorica. Družinici želimo obilo veselja in lepih trenutkov!
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 30.8.2013 do 5.9.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30	do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 30. avgusta (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih
Brireditev - Glasba iz studia 2. edelja, 1. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 2. septembra (v
studiu Andrej Baucon): V poletje s polkami, valčki in turbo dance glasbo - Zanimivosti iz naših krajev - Humor.
Torek, 3. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 4. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Skrivnostne poti reke Timave II. del - Izbor melodij. Četrtek, 5. septembra (v studiu Andrej Baucon): Poletna lahka glasba: hiti iz 80. in 90. let ter današnjega časa - Zanimivosti iz življenja slavnih v filmskem in glasbenem svetu - Flumor.
Obvestila
Društvo Tržič vabi v Galerijo sodobne umetnosti, Trg Cavour 44, v soboto, 31. avgusta, ob 17.30. Gianfranco Beltrame bo predstavil vodnik “Sui sentieri di Paco”, Dušan Jelinčič bo spregovoril o slovenskem prevodu "Po naših gorah”. Ob 20. uri bo na vrsti alpinist Erik Švab s svojimi podvigi. "Poletnosti 2013":	26.
avgusta - 6. septembra pripravi na začetek pouka Šola za šalo za osnovnošolce in Srednja na štartu za srednješolce; 2. - 6. septembra tečaj Vstop v srednjo šolo, za peto-prvošolce. Informacije in vpisnina tel. 334 1243766, 328	3155040,	0481
546549/ 536455 ali po e-pošti mladinskidom@libero. it Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica razpisuje ob 40. obletnici	ustanovitve
skladateljski natečaj za slovensko peto mašo. Vpis na natečaj je brezplačen. Info o pravilniku in prijave: corli01@gorical91. it ali na telefonski številki 048131817 v jutranjih urah.
Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško prireja z agencijo Avrigo v soboto, 21. septembra, enodnevni izlet samo z enim avtobusom v Celje in Olimje. Udeleženci bodo spoznali zgodovino in zanimivosti Celja ter posebnosti Olimja in okolice. Informacije in prijave do 7. septembra sprejemajo po tel.: 0481 20801 (Sonja K.), 0481 884156 (Andrej F:), 3471042156 (Rozina F.). Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško sporoča, da bo sedež na Korzu Verdi 51 zaprt do 31. avgusta. Za morebitne informacije kličite na tel. št.: 0481 532092 (E. D.) ali 0481 20642 (E. T.).
Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij na tel. št.: 00385 2386744. Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. 00386 30 325 558) Nudim pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. 00386 40606915.
Po potrebi čistim in likam. Sem poštena in natančna. Tel. 00386 70777512
Stoletnica rojstva Vinka Beličiča
Pesnik dveh pokrajin in ene poezije
Sterni besedami je Tone Pavček označil Vinka Beličiča in razčlenil njegov pesniški opus v spremni besedi antologije Izbrane pesmi, ki je izšla pri založbi ZTT leta 1991, to je v letu odmrznitve, kot ga je imenoval sam Beličič. V poeziji je pesniku uspelo spojiti belokranjsko mehkobo in kosovelovski Kras oziroma gmajno v samosvoj pesniški izraz, če pa upoštevamo, da sta v času pesnikove ustvarjalne zrelosti njegova poezija in proza izhajali zlasti v zdomstvu in tudi v zamejstvu, bi upravičeno Beličiča lahko označili kot ustvarjalca ne dveh, temveč celo treh pokrajin oziroma domovin. Njegova usoda predstavlja eno bistvenih značilnosti generacije razumnikov, ki jih je zaznamoval povojni čas, ki so ga preživljali v veliki negotovosti, brezpravnosti pa tudi malodušju zaradi nerazumevanja okolice in nove mačehovske države, v kateri so se naselili.
Njihova življenjska izkušnja je bila sicer boleča, vendar vseskozi zapisana predanosti literarnemu, kulturnemu in prosvetnemu delu, pa tudi uresničevalka tistega, kar je literarna veda kasneje poimenovala s skovanko enotni slovenski kulturni prostor. Tega je Vinko Beličič udejanjal in oblikoval kljub dejstvu, da mu je bil vstop v rodno domovino dolgo onemogočen, njegova literatura pa zamolčana - in sicer kot profesor slovenščine na liceju Prešeren v Trstu, ko je dijakom predaval o veličini slovenske literature, kot prevajalec - rad je, recimo, poudarjal svoj odnos do italijanske literature in do Manzonija, katerega je prevedel Svete himne 1973 (Inni sacri) -, predvsem pa kot literarni ustvarjalec, ki je svojo poezijo, krajšo pripovedno prozo in memoaristiko objavljal izven meja matične domovine.
Beličičev življenjski in ustvarjalni lok bi postavila v tok letnih časov, kot jih je doživljal sam pesnik v svojih verzih, in sicer med september in avgust (ko je leto naokrog), pravzaprav med njegov avgustovski rojstni dan in smrt v septembru, prvem mesecu jeseni.
Češminov grm
Češminov grm, iz bregovitih tal rastoč, posut z ostrim bodičjem, od cvetja žolt - ob kliku in spreletu ptičjem te veter komaj zgane sredi trav.
Avgustpredahne nedrja dobrav, tedaj med skalami zakrvaviš in s trpkimi češuljki ptiče pogostiš.
Ti ljuba priča mojih jasnih dni, kako je tuje, kjer te ni.
Vinko Beličič se je rodil pred sto leti, in sicer 19. avgusta 1913 v Črnomlju, od koder se je z materjo, vojno vdovo, nekaj let kasneje preselil v k njenim staršem v Rodine. (Zanimiv je podatek, da je pesem Moje Rodine, nastala v Milanu leta 1938, edina bila vključena v antologijo slovenske lirike Živi Orfej leta 1970, torej dobro dvajsetletje pred osamosvojitvijo). Obiskoval je gimnazijo v Novem mestu, nato je študiral slavistiko v Ljubljani. Po vojni je v negotovih razmerah živel na Tržaškem, najprej v Mačkoljah, kasneje pa se je ustalil z družino, z ženo Gabrijelo Eržen in štirimi sinovi na Opčinah. Od leta 1945 do upokojitve leta 1977 je poučeval slovenščino na liceju Prešeren v Trstu in samostojno ali kot sodelavec sestavil tudi nekaj šolskih učbenikov. Veliko je pisal za Radio Trst A, prevajal, sestavljal ocene in recenzije, kot samostojni ustvarjalec pa je objavljal v buenosaireški reviji Meddobje, v reviji Mladika, pri Mohorjevi družbi in v revijalnem tisku.
Njegova bogata bibliografija zajema tako pesniške zbirke (Češminov grm 1944, Pot iz doline 1954, Gmajna 1967, Bližine in daljave 1973, Pesem je spomin 1988 idr.) kot pripovedno prozo (npr. Molitev na gori 1943, črtice Kačurjev rod 1952, Med mejniki 1971, Prelistavanje poldavnine 1980, Cerkničan treh domovin 1987, Leto odmrznitve 1992, Na vetrovni postojanki 1997 idr.). Vinko Beličič pa je v mojih otroških očeh bil predvsem spodbujevalec openskega kulturnega utripa, povezan tako s spomini na izlete v naravo, na Repentabor (En kraj je, kjer pozabiš ječo časa: / Repentabor, naročje Krasa...), kot tudi z nedeljskimi debatami po maši v kavarni, katerih so se udeleževali še profesor Peterlin, Rebula, Jeza, Artač in marsikdo, ki se ga ne spomnim, s soprogami. Meni je iz tistega časa gotovo ostal svetel spomin na živahnost kulturnih, družbenih, zlasti pa političnih razprav, ki smo jih otroci diskutantov bežno ujeli ali samo slutili, vendar smo vsrkavali njihovo dinamičnost, razgibanost, pa tudi odprtost, saj niso bile zamejene s tedanjo konkretno mejo, temveč so se razvijale svobodno v združevanju idealov slovenstva, demokracije in krščanstva. Potem je prišel čas, ko sem imela profesorja Beličiča za slovenščino v nemirnem obdobju dijaškega protestništva, ki je konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let razrahljalo togost šolskega sistema. Tedaj so se med profesorjem in nekaterimi dijaki pogosto vžigale iskre, sama pa se bolj živo spominjam predavanj o nekaterih ustvarjalcih katoliškega ekspresionizma, recimo, o Preglju, Balantiču, Kocbeku, Vodušku, ki sem ga na profesorjev predlog poglobila za maturo, ali pa tudi o manj pomembnih avtorjih, npr. Antonu Medvedu. (Šele precej kasneje sem med biografskimi podatki zasledila, da je z disertacijo o njem Beličič leta 1962 nostrificiral ljubljansko diplomo na Katoliški univerzi v Milanu). Razposajeni, kot smo bili, smo prav na Medvedov rojstni dan poskrbeli za praznovanje s pijačo - in zdelo se nam je imenitno, profesor Beličič pa je bil tudi zadovoljen.
Po upokojitvi se je profesor Beličič večkrat tedensko, če že ne vsak dan, redno vozil s tramvajem v Trst in zahajal v knjižnico, večkrat ga je bilo namreč videti, kako je s hitrim korakom stopal na opensko tramvajsko postajo. Bil je pokončen intelektualec, lepe, sloke postave, urejenih belih las, nasmeh na njegovem obrazu je izražal zadržano strogost in življenjsko umirjenost. Takega se spominjam tudi ma-
lo	pred smrtjo 27. septembra 1999, ki jo je preroško opeval v pesmi September.
Umreti,
ko so drevesa umita in zemlja napojena, ko oblaki oddahnjeni modrijo daljne griče, ko vrabci srečni v lužah se škrope, ko je divjad od žeje potešena, ko gmajna vedra gleda si v obličje, ko v grozdje sok najslajši gre.
Umreti,
ko ni več muk, in svet sproščen drhti in mi september lega na oči.
Kako leto kasneje sem za branje v razredu izbrala nekaj Beličičevih pesmi, kot npr. zelo znano Gmajna in Taščica, najbolj pa sem se z dijaki poglobila v pesem Prometej in ob njej obravnavala različne interpretacije prometejskega motiva v slovenski liriki. V verzih je pesnik s prepletanjem različnih motivov ubesedil občutje ujetosti v grozljivost časa.
Silni veter, dišeč po cvetju, ustne mi suši ... neusmiljeno izpihava oči.
Kaj roke iztezam po tebi, zemska hči -ni te mi dano doseči! kaj se mi bližaš z razcvelimi očmi, ko mi ne smeš ustreči!
Ne morem nazaj, ne morem naprej, v grozotni Čas ukovani Prometej.
Vinko Beličič je bil predvsem pesnik, v svoje pesmi je spletal ljubezensko, religiozno, domoljubno, refleksivno, bivanjsko in krajinar-sko tematiko, vanje je vtkal drobna tihožitja iz narave in spomine na Belo krajino, na mater, zlasti pa motive Krasa, božjih poti in primorskih vasi v lepoti vseh letnih časov. Z elementi impresionizma, oplemenitenega z barvitostjo ukrasnih pridevkov, vendar z globino ekspresionistične bivanjske izpovednosti. Beličič je zorel v duhovnem ozračju predvojne dominsvetovske lirike in to bogastvo je v težkih časih povojne razseljenosti in trpkega stika s trdo kraško zemljo in ljudmi pregnetel v intimno, rahločutno poezijo, ki se je prav ob tem navdihovala.
Tako je postal pesnik gmajne par excellence, saj ji je posvetil eno najlepših pesmi Gmajna, v pesmi Nevesta pa jo povišuje v metaforo neveste - tolažnice... "prstan ti s pesmijo v srcu natikam/ med prvimi zvezdami in zadnjimi vzkliki ptic". Tudi Beličičevo zadnje tuzemsko domovanje na openskem pokopališču je povezano z njegovo ljubeznijo do kraške gmajne: grob zamejujejo majhni kraški kamni, funkcijo nagrobnika prevzema večji, lep neobdelan kamen, ki ga bohotno obrašča bršljanov grm, simbol zvestobe.
Pod napisom ter letnicama rojstva in smrti je na njem pritrjena barvna fotografija. Na njej mirno in sproščeno počiva pesnik Vinko Beličič v objemu kraške gmajne.
Gmajna
Gmajna, ti last nikogar, stekališče zgubljenih steza, nezapuščena od sap in ptic ... nezapuščena od mojega srca.
Gmajna, ti last nikogar: le kdor je odrinjen ko ti, naslanja se rad na minulost ograd in gleda mračenje od vseh strani.
Majda Artač
Kratke
Karantanija je bila zares staroslovenska država
Zgodovinar dr. Peter Štih je pred nekaj leti postavil izzivalno trditev, da Karantanija ni bila slovenska država. Tezo je zagovarjal z dokazovanjem, da v srednjem veku približno do leta 1050 ni bilo slovenskega jezika in posledično etnije. Na ta strokovni izziv sta lani skupaj odgovorila slovenski jezikoslovec Marko Snoj in tuji jezikoslovec Marc L. Greenberg. V Zgodovinskem časopisu v letu 2012 sta objavila strokovni članek 0 jeziku slovanskih prebivalcev med Donavo in Jadranom v srednjem veku (pogled jezikoslovcev). Na podlagi jezikoslovne analize srednjeveških slovanskih tekstov iz tega področja sta ugotovila, da so se iz splošnoslovanskega jezika v 7. in 8. stoletju postopoma razvijale jezikovne značilnosti in inovacije, ki so predpostavljale sistem, ki ga lahko prepoznamo kot zgodnji kontinuum slovenskega jezika. Ta alpsko slovanski oz. staroslovenski jezik se je na prelomu tisočletja že razlikoval od najbližjega kajkavskega in bakovskega govora. Skupnost staroslovensko govorečih ljudi (skupaj s tamkajšnjim ponemčenim prebivalstvom) je kot severni del slovenskega naroda torej dejanski, tudi genetski naslednik ljudi, ki so v 7. in 8. stoletju sestavljali kneževino Karantanijo.
Jezikoslovci so torej demantirali hipotezo dr. Petra Štiha. Poleg tega so s podrobno analizo besed dokazali, da so bili Brižinski spomeniki staroslovenski tekst. / Peter Stres
Umrl je kipar, slikar in grafik Janez Boljka
V	83. letu starosti je v torek, 20. avgusta, umrl kipar, slikar in grafik Janez Boljka, so za STA sporočili iz družinskega kroga. Predstavnik nadrealističnega kiparstva je zgodnja dela ustvarjal v železu, poznejša v bronu. Med njegovimi najbolj znanimi kiparskimi deli v Ljubljani sta bronasti bivol pri vhodu v živalski vrt in spomenik žrtvam NOB na Žalah. Janez Boljka seje rodil leta 1931 v Subotici. Po drugi svetovni vojni se je s starši preselil v Ljubljano. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1956. Leta 1959 je pri profesorju Karlu Putrihu končal še podiplomski specialistični študij kiparstva, leta 1961 pa pri profesorju Riku Debenjaku specialko za grafiko. Svoja delaje od leta 1959 naprej predstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. V Ljubljani so med njegovimi najbolj poznanimi deli še Jakopičev doprsni kip in reliefi Alojza Gradnika, Jožefa Petkovška in Ivana Cankarja. Leta 1966 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Stalna razstava njegovih del je od leta 1994 na ogled v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Postavitev združuje 92 plastik, slik in
grafik. Kot je zapisano na spletni strani kostanjeviške galerije, daje asemblažna tehnologija njegovim stvaritvam posebno slikovitost in živost. Tako je mogoče motive njegovih upodobitev, najsi gre za živali, Ribničana - večnega popotnika ali Ivana Cankarja, opazovati z dveh nivojev: kot celoto ali kot sklop posameznih sestavin, ki so ponavadi že uporabljeni predmeti. V serijah sitotiskov je razvijal sorodne motive kot v kiparstvu.
V Trentu nov Muzej znanosti
V Trento od letošnjega poletja vabi obiskovalce tudi nov Muzej znanosti (Museo delle scienze - Muse). V poslopju, zgrajenem po
načrtih italijanskega arhitekta Renza Piana, so na igriv in obiskovalcem prijazen način predstavljeni tako zgodovina evolucije kot bližnji Dolomiti. Muzej je urejen tako, da številni eksponati visijo izpod stropa, pri čemer je bil moto Renza Piana “nična gravitacija". “V fantazijskem svetu, v katerem se srečata narava in znanost, vse lebdi naokrog”, je dejal. Severnoitalijanska pokrajina Trento je za gradnjo muzeja, ki je vrata za obiskovalce odprl konec julija, namenila 70 milijonov evrov.
V	toplih avgustovskih dneh je
PAVEL MEDVEŠČEK
praznoval lep življenjski jubilej.
Še polno plodnega ustvarjanja, zdravja in sreče mu želimo
PRIJATELJI IZ GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE in NEKDANJEGA SKAD-a
Borisu Pahorju končno naziv zaslužnega občana
V čast si štejem, da lahko pripadam mestu, ki se mu na enak način pravi Trst ali Trieste
Pisatelj Boris Pahor je ob svojem stotem življenjskem jubileju postal edini predstavnik slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki mu je tržaška občina podelila naziv zaslužnega občana: nedvomno je to zgodovinski dogodek, hkrati pa tudi simbolni, saj je potekal ravno na dan, ko je Evropa obhajala spomin na žrtve vseh totalitarizmov. Slovesna podelitev je bila v dvorani občinskega sveta v petek, 23. avgusta, ko je tržaški župan Roberto Cosolini izročil pisatelju medaljo in dvojezično pergame-no. Na njej je v utemeljitvi zapisano, da Boris Pahor prejme naziv zaradi izjemnih mednarodno priznanih literarnih zaslug, ki izpričujejo svetlo željo po iskanju resnice, neodvisno od ideologij in uklanjanja politiki, in ker je živ dokaz, da smo lahko tudi v različnosti aktivni del iste skupnosti.
Slovesnosti v osrednji dvorani občinskega poslopja na Velikem trgu so se udeležili nekateri
tržaški občinski odborniki in svetniki, med katerimi tudi Igor Švab, ki si je v sodelovanju z nekdanjim kolego Stefanom Ukmarjem in sedanjim predsednikom deželnega sveta Iztokom Furlaničem močno prizadeval za
podelitev častnega naziva slovenskemu pisatelju. Švab je svojo 'ofenzivo' začel že v času Dipiaz-
zovega županovanja, postopek pa je zastal, ko je tedanji odbornik Greco nasprotoval Pahorjevi želji, da bi v utemeljitvi omenili fašizem. Levosredinska občinska uprava pa je kmalu premostila oviro, kar je nedvomno potrdil Cosolinijev nagovor.
Župan je pred številnim občinstvom, med katerim so bili predstavniki javnih in vojaških oblasti (prisotni so bili tudi slovenski izvoljeni upravitelji), predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka, tržaški škof Giampaolo Crepaldi, poslanka Tamara Blaži -na ter predstavnik slovenske vlade, podtajnik na slovenskem kulturnem ministrstvu Aleš Črnič, jasno poudaril Pahorjeve literarne in etične zasluge. Začel pa je z ugotovitvijo, da odpor do podelitve naziva častnega občana Borisu Pahorju ni več sprejemljiv, saj lahko samo z obsodbo in priznanj em odgovornosti končno
pustimo za sabo nekdanje delitve. Omenil je nato krivice, ki jih je pisatelj utrpel že kot otrok med fašizmom, ko je s sestro doživel požig Narodnega doma, ter taboriščno izkušnjo. Cosolini pa je v isti sapi poudaril, da Pahor ni nikdar enačil diktatur z narodi. Župan je pisatelja ocenil za enega izmed najbolj pronicljivih literatov na državnem in mednarodnem prizorišču, ki je svoje intelektualne moči usmeril v boj proti vsakršnim totalitarizmom in diktaturam. Pahor je po njegovem mnenju oseba, po kateri se je potrebno zgledovati na poti izzivov, katerim gre Trst naproti. "Naziv zaslužnega občanstva potrjuje veliko spoštovanje in zahvalo, ki jo naša skupnost izkazuje pisatelju", je dejal župan in dodal, da bo prihodnjega 18. septembra za Trst res pomembna obletnica. Obhajali bomo namreč 75 let, odkar je Mussolini ravno v Trstu razglasil rasistično zakonodajo.
Ob tej priložnosti bo tržaška občina odkrila ploščo v spomin na tedanje sramotno dejanje.
Boris Pahor se je nato zahvalil županu in upravi, slovenski narodni skupnosti v Italiji in nekaterim osebnostim, ki je vsaka na svoj način prispevala k sožitju tukaj živečih narodov. Priklical je v spomin lik škofa Bonoma, ki je Trubarja vzgajal v duhu širokega medetnič-nega ekumenizma, in škofa Fogarja, ki je bil kaznovan zaradi svojih strpnih stališč do slovenskega jezika v času fašizma. Pahor je omenil še Slataperja, ki je prvi v Italiji spregovoril o Slo-
vencih na literarnem področju. Posebno zahvalo je namenil Evgenu Bavčarju, ki je njegova dela promoviral v Franciji, in uredniku kulturnih strani tržaškega dnevnika II Piccolo, Alessandru Mezzeni Loni, ki je s svojimi članki prispeval k spoznavanju slovenske tržaške kulture, obenem pa je novinar dal časopisu evropsko širino in odločilno vplival na rimsko založbo Fazi, da je leta 2008 ponatisnila Nekropolo. Posebno zahvalo je Pahor namenil pokojni ženi Radi Premrl. Pisatelj je nato nagovoril župana in izrekel dve želji: najprej ga je pozval, naj tudi tržaški občinski svet primerno ovrednoti slovenščino, kot sta to
storili že deželna in pokrajinska uprava. Nato pa je izrazil upanje, da bi pristojne oblasti čim prej iztrgale pozabi nekdanja fašistična taborišča, v prvi vrsti na Rabu in v naši deželi v Gonarsu.
V	pogovoru z novinarji je nato pisatelj podčrtal nekatere vidike svojega nagovora, dodal pa je nekaj novih misli. "Slovenski in
italijanski Trst je stoletja živel ramo ob rami, v prijateljstvu in harmoniji. V mesto so se nato vsilile silnice iredentizma in fašizma, ki sta pretrgala dotedanje ravnovesje: to je trajalo dolgo. V času so te napake popravljali, danes pa je končno nastopila doba, ko lahko spet s skupnimi močmi stopimo na pot tržaškega preporoda". Trst naj torej po mnenju Borisa Pahorja ponovno postane večjezično mesto, je dejal in misel nato usmeril v trpek odnos, ki ga Ljubljana ima do svojih rojakov v zamejstvu. "Slovenija danes večkrat pozablja, da je bilo na prelomu iz 19. v 20. stoletje več Slovencev v Trstu kot pa v Ljubljani. Obžalujem dejstvo, da šole v matici ne poučujejo preteklosti tržaških Slovencev. Tega argumenta nisem hotel načeti na podelitvi naziva, saj nisem hotel ob tej priložnosti govoriti proti svoji domovini". Nekdanjo harmonijo, ki je povezovala slovensko in italijansko dušo Trsta, je pisatelj primerjal sedanji disharmoniji med
zamejskimi Slovenci in Ljubljano.
Pred svečanim dogodkom je Pahor v sinji dvorani občinske palače zapisal misel v zlato knjigo tržaške občine: izrazil je čast, da lahko pripada mestu, ki se mu na enak način pravi Trst ali Trieste.
IG
Čestitke Borisu Pahorju
Občinski svetnik Igor Švab v imenu svetniške skupine Demokratske stranke in v lastnem imenu iskreno čestita pisatelju Borisu Pahorju ob podelitvi naziva zaslužnega občana in se veseli tega tako pomembnega dogodka za celotno slovensko narodno skupnost. Boris Pahorje tako prvi zamejski Slovenec, kije deležen te časti in se mu tudi rodni Trst klanja ob skorajšnjem visokem življenjskem jubileju, kar potrjuje njegovo veliko osebnost na kulturnem in še posebno na literarnem področju, klanja se mu kot enemu izmed najbolj uveljavljenih imen evropske literature, priči tragičnih dogodkov pretekle zgodovine, preganjanja v obdobju fašističnega režima, ki je preživel internacijo v nacističnem taborišču in v povojnem času doživel bojkot komunističnih oblasti tako do svojih literarnih del kot do prepovedi vstopa v takratno Jugoslavijo.
j mmm
E. T
L	*	-	\	n	  —
Tržaški župan Roberto Cosolini vroča prof. Pahorju medaljo in pergameno z utemeljitvijo naziva zaslužnega občanstva (foto IG)
Boris Pahor ob stotem rojstnem dnevu v Ljubljani
"Vredni smo, da se drugi za nas
zanimajo!"
Profesor Boris Pahor je ob svojem stotem rojstnem dnevu dokončno osvojil tudi svojo domovino, Slovenijo.
V	ponedeljek, 26. avgusta, je bila pozornost celotne Slovenije usmerjena vanj. Prisluhnili mu niso samo kulturniki in literati,
smernice za prihodnost, kako rešiti državo. In vse to pod geslom dveh ključnih besed, ki jih Pahor neutrudno ponavlja že 100 let: narodna zavest in jezik. Dva neločljiva elementa, ki ne moreta drug brez drugega. Ponedeljkova zapuščina profesorja Pahorja za
predvsem Kras in problematiko pozidav, ki iznakažujejo njegovo naravno in narodno podobo. Druga misel pa je povezana z odnosom Ljubljane do Trsta, Primorske in slovenske manjšine: "Ljubljana ima do Trsta ignorantski odnos: mlajše generacije ne poznajo Primorske in njene problematike v polpretekli zgodovini, ker se Slovenija za to doslej ni zanimala". Omenil je nepoznavanje stvarnosti Primorske v osrednji in vzhodni Sloveniji, ki je za Slovence velik manko. Gre za brezbrižnost Ljubljane, ki v šolskem programu ne upošteva primorske specifike in pušča zato mlajše generacije v nevednosti. Jasno je bilo, da Pahor v Ljubljano ne bo prišel samo zato, da bi požel zasluženo slavo. On je pričevalec, pričevalec dobrega in predvsem slabega. Trmasta in odločna osebnost mu to zadržanje narekujeta že vseskozi, tudi danes, ko praznuje stoti rojstni dan. Skratka, Pahor ni prišel v Ljubljano, da bi poslušal hvalospeve na svoj račun, ampak da bi ponovno povedal na glas to, kar si misli. In tokrat so mu vsi prisluhnili. Če so mu leta 1975 zaradi "svojeglavosti" v aferi Kocbek dve leti prepovedali vstop v (takrat socialistično) Slovenijo (in celotno Jugoslavijo), so tokrat Pahorjevim odre-
Foto AČ
prisluhnil in muzal se mu je tudi ves politični vrh. Ob svojem stotem rojstnem dnevu je tržaški pisatelj postal svojevrsten slovenski prerok, ki je Sloveniji odčital lekcijo iz zgodovine in dal tudi jasne
Ljubljano je bila zelo preprosta in jo lahko strnemo v dve misli. Prva se glasi nekako tako: "Pazite, da ne boste uničili svoje države zaradi prepirljivosti in razdvojenosti". Tukaj je Pahor izpostavil
zavim stališčem prisluhnili vsi Slovenci, ki po funkcijah kaj pomenijo v naši domovini. Začenši s predsednikom Borutom Pahorjem, ki se je na trenutke zdel kot šolarček, ki posluša izkušenega profesorja. In prof. Pahor je, ne glede na zvezdniški status, bil spet zelo jasen in povedal najprej predsedniku in potem celotni Sloveniji preko televizijskih zaslonov, kaj bi bilo potrebno storiti. Najpomembnejši element je seveda narodna zavest, ki mora kot partikularizem v času globalnosti stopiti v ospredje. Drugič, potrebna je enotnost: tako kot so bili enotni slovenski evroposlanci pri kandidiranju Pahorja za Državljana Evrope, bi
morala biti enotna tudi vsa slovenska politika, leva in desna, pri iskanju rešitev za izhod iz krize. Primerjava z Italijo v povojnem času, ko je takratni vodja komunistov in pravosodni minister Pal-miro Togliatti podelil splošno amnistijo za grehe, ki so jih ime-
li	fašisti in komunisti, je zelo zgovorna: Italija je takrat, zato da bi se dvignila iz ruševin vojne, (neupravičeno) pokopala grehe ene in druge strani in stopila na novo pot enotno. Slovenci, tako Boris Pahor, tega niso sposobni, a bi morali to izpeljati: "Vredni smo tega, da se drugi zanimajo za nas". Piker je bil tudi do statusa slovenskega preroka, ki mu ga mediji vse pogosteje podeljujejo:
"Žalostno je, da morajo Slovenci iskati nekoga zunaj Slovenije, da jim pove, kakšno je stanje v Sloveniji”.
Ovrednotenje fašističnih taborišč kot kraja spomina na grozote, ki so jih Slovencem in drugim "tuje-rodcem" povzročali v času Mussolinijevega režima, je še eno jasno sporočilo, ki je prišlo iz ust stoletnega pisatelja. Pahor je posebej omenil koncentracijsko taborišče v Viscu, ki ga je spomeniško varstvo delno zaščitilo. Tam bi moral zrasti spominski center in za to se zavzema, to je Pahor posebej podrčtal, prof. Ferruccio Tassin.
/str. 15 Andrej Čemic
Pevski seminar 2013 - Lendava
Kdor pravi, da so seminarji samo proč vrženi denarji, da Zveza pevce najmanj lene pošilja na oddih v bazene -namesto da svoj jezik brusi, naj pride in se sam preizkusi s tednom intenzivnih vaj, pa bo trditve vzel nazaj.
To ni počitek, je garanje, je delo, trud, napor, NE spanje!
Prav letos je prišlo do izraza, da v potu svojega obraza bomo počitek prislužili.
Ko smo večerjati začeli, zastonjsko savno smo imeli. Vendar v sobah -to je prima! -
nas kmalu je ohladila klima. Takrat smo malo se umirili, posebno ko so nas obvestili, kdo bosta letos dirigenta: Tomaž Tozon in Ferlan Mirko,
oba z uspehov polno zbirko.
Da bomo pevci res kaj znali, so v šolske nas klopi poslali.
V osnovno šolo! - a odlično: moderno, čisto, dvojezično.
V klopeh sedeti, kakšna muka!
Neskončne ure so pouka! Kljub prepihom je še vroče! Stolčki so trdi, kaj se hoče... Četudi pevec poje rad, kmalu boli ga zadnja plat!
Ko smo po zajtrku začeli, smo še dovolj moči imeli, tako da je gospod Tozon naredil nam prav lep poklon:
da zmožni smo dobrega petja,
čeprav smo iz prejšnjega stoletja.
Potem morda se je skesal, a vedno je gosposki ostal.
Ko smo desetič pogrešili, ni vzkliknil niti: Bog se usmili!
Sam sebi mogel ni verjeti, da spet smo mogli napak peti...
Kakšnih stvari pa ne prenaša:
zahteva zbranost, ko je maša.
Kar pojemo, naj poglobimo, in v besedilo se vživimo.
Ko prosimo Boga, Marijo, svetnike, naj nam ugodijo, ne moremo kar vprek kričati,
kot da so dolžni nam kaj dati!
S "hozano" pa Boga slavimo,
zato registre vse odprimo!
Ko peli smo šestglasno, no... včasih zaprl je eno uho; če je "enoglasno" kdo skazil,
takrat pa se je razjezil!
A vedno je končal tako, da ne zaupa, da bo šlo...
Po vajah se je opravičil, če nam je del odmora uničil.
Seveda smo mu odpustili, saj Mirko se nas vedno usmili.
On ve, da zunaj je že vroče in kdor do kave priti hoče, mora čez most, na drugo stran,
most pa je že od sonca ožgan.
Hamletski dvom: "Iti? Ne iti"?
Kaj se je vredno spet spotiti?
Končno spet note v rokah imamo
in vneto z njimi se pahljamo.
A Mirko nam dopoveduje, da Božič se že približuje. Pesem o snegu ne pomaga, na čelu je spet potna sraga in ton nič več kot prej ni zlit-
Mirko zabija cveke v zid. *
V strop z nasmehom pogleduje,
kot da nekaj pričakuje.
Torej ga ne moti zmeda, ko basovski se zbor oglaša, čeprav je vloga ženska, naša?
V resnici psihoterapija
te vrste obrambo mu razvija. Če torej Mirko gleda v zrak, je to za pevce jasen znak, da jezo komajda zavira.
Da torej nam ne eksplodira, se zbor je hitro koncentriral in pel, kot on je dirigiral.
No, poleg petja, resnih vaj, spoznali smo ta lepi kraj. Sem radi bomo se vrnili, peli z ljudmi, kak glažek spili.
* Mirko Ferlan je uporabljal to nazorno prispodobo za prikaz ostrine zvoka.
Tržaški cerkveni pevci v Lendavi
Pevski seminar je vedno obogatitev
Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta prireja vsako poletje pred Velikim šmarnom pevski seminar za svoje člane. Pri tem postavlja v ospredje predvsem dvig kakovosti petja s pomočjo intenzivnih vaj pod vodstvom odličnih pevovodij.
zaradi katere so postale vaje kar precej naporne, popoldanski izleti in kopanje v bazenih pa manj vabljivi, kot bi lahko bili. In vendar so se pevci z veliko vnemo in še bolj disciplinirano kot navadno udeleževali vaj in skušali v vsem slediti navodilom letošnjih dveh
oziroma goriški dirigent, ki se lahko že ponaša z vrsto odličnih priznanj. Imel je nekoliko nehvaležno vlogo, da je s pevci začel pripravljati božične pesmi, ki so jih razni zamejski skladatelji napisali izrecno za tržaško Zvezo cerkvenih pevskih zborov in bodo del
javnih nastopih. Najprej najmlajši, to je pet gojencev orgelskega tečaja, ki so že v četrtek zvečer, po maši, ki se je je udeležil tudi murskosoboški škof Peter Štumpf, izvedli vsak po eno ali dve skladbi. V petek, na sklepni večer, je najprej združeni zbor pod vodstvom Tomaža Tozona oblikoval sveto mašo, potem pa še pod vodstvom Mirka Ferlana zapel tri božične pesmi. Sledil je bolj sprostilen nastop v avli hotela Lipa. Ob prisotnosti mestnega župana, župnika in upravnikov ter gostov hotela so nekaj pesmic zapeli otroci ob spremljavi kitare (Niko Trento)
REPENTABOR
| Tradicionalno praznovanje Velikega šmarna
Marija je že to, kar bomo tudi mi
Tržaški škof, nadškof Gi-ampaolo Crepaldi, se je med slavnostnim jutranjim bogoslužjem na praznik Velikega šmarna v Marijinem svetišču na Tabru obrnil do vernikov z eno samo, a ključno prošnjo: "Dragi bratje in sestre, danes smo (...) poklicani dvigniti pogled k nebu: nebo je namreč pravi cilj našega življenja", saj vnebovzetje slavi celovitost človeka, ki mu je namenjena slava po smrti. "Vernik mora med svojim zemeljskim romanjem peti velikonočno Alelujo z vero svojega razuma in konkretnostjo svojega telesa, ki mu je namenjeno vstajenje". Po mnenju tržaškega škofa pomeni praznovanje vnebovzetja preprosto to, da odklanjamo vsako nasilje, ki se danes izvaja nad telesi posameznikov, od otrok do ostarelih. "Vnebovzetje nas obvezuje v ljubezni in spoštovanju, ki je sveto tudi do telesa. Samo kdor ima vero v umrlega in vstalega Kristusa, je nosilec tega neponovljivega upanja: smrt ni konec vsega, ampak prehod,
preko katerega postanemo z dušo in telesom deležni življenja v umrlem in vstalem Kristusu”. Krščansko življenje nas
mora pripraviti ne na konec, ampak na prehod skozi smrt, "da se bomo znašli v nespremenljivem prostoru Boga, Gospoda Življenja". Kristus je izročil Očetu Marijo kot osebo, ker je "v Njej izničil moč greha. Glavni vzrok te Marijine privilegirane slave je v njenem popolnem ujemanju s Kristu-
som: človeška svoboda se je v njej povsem uresničila. Za nas, ki smo še sredi boja, ona postaja "znak tolažbe in gotovega
upanja". Ona je tista podoba, na katero se moramo ozirati pri gradnji našega osebnega in družbenega življenja; ona je prvenec vseh tistih, ki hočejo živeti v Kristusu. "Ona je svetlo jamstvo, da je njena odrešitve-na usoda zagotovljena tudi nam, ker bo Duh Vstalega v polnosti uresničil svoje
poslanstvo kakor v njej tudi v vseh nas; ona je že to, kar bomo tudi mi", je dejal nadškof v svoji homiliji, kateri je prisluhnilo kar lepo število vernikov. Ti se na praznik Velikega šmarna redno vračajo v kraški biser nad Colom, da bi poleg duhovnega trenutka doživeli še polnost prisrčnega družabnega snidenja. Praznik, ki ga vsako leto prireja repentabrska župnija v sodelovanju z občinsko upravo tudi v vidiku praznovanja krajevnega zavetnika sv. Roka (to je dan po Velikem šmarnu), ponuja namreč vrsto kulturnih dogodkov in enogastronomskih dobrot. Srčika dogajanja pa je vsekakor Marijin praznik, ki ga je po dopoldanski sveti maši oplemenitilo še popoldansko slovesno bogoslužje. Ob prisrčnem petju Združenega zbora ZCPZ je namreč somaševanje vodil letošnji novomašnik g. Klemen Zalar ob prisotnosti večine	slovenskih
duhovnikov: nekateri izmed teh letos obhaja duhovniški jubilej. Dogodek bi lahko opredelili za lep primer medgeneracijskega dialoga slovenskih dušnih pastirjev, ki ga je obogatila še pridiga salezijanskega duhovnika mag. Marijana Lamovška.
IG
Foto Kroma
Novost pri italijanskih železnicah
Trst in Milan bosta boljše povezana
Trst, v katerem je slišati veliko kritik na račun državnih oblasti in železniškega podjetja, češ da ne poskrbijo za primerno povezavo mesta z drugimi italijanskimi središči in z njegovim naravnim zaledjem, bo po novem boljše železniško povezan z Milanom. Dosedanjim trem parom vlakov, ki dnevno povezujejo Lombardijo z našim mestom in obratno, bosta od polovice
letošnjega decembra dodana dva vlaka. Zaradi postanka le-teh na le dveh vmesnih postajah (v Benetkah in Veroni) bo potovanje na tej relaciji po novem za 40 minut krajše od sedanje najbolj kratkotrajne vožnje. Trajalo bo 3 ure in 40 minut. Možnosti le enodnevnega obiska Milana (odhod iz Ts ob 6:16, prihod v Mi ob 10:00, odhod iz Mi ob 19:35 in prihod v Ts ob 23:19) se bodo na tak način občuteno povečale, kar bo koristno še predvsem za tiste, ki v lombardsko prestolnico redno zahajajo iz službenih razlogov. Skorajšnjo uvedbo nove železniške povezave so že predstavili v Trstu. Predsednica Dežele Furlanije Julijske krajine, Debora Serracchiani, je na tiskovni konferenci poudarila, da bo okrepitev železniške povezave med mestoma koristna tudi v funkciji obiska svetovne razstave Expo, ki bo leta 2015 v Milanu. Na predstavitvi je predsednica regije posredovala prisotnim tudi novico, da je italijanska vlada v dekret “del fare” vključila 30 milijonov evrov sredstev, ki bodo namenjena delom za pospešitev železniškega prometa na progi Benetke -Trst. "Finance za tehnološko posodobitev in dela, ki bodo še predvsem opravljena na ovinkih proge, dokazujejo, da namerava vsedržavno železniško podjetje RFI po mnogih letih spet investirati v naše ozemlje", je ocenila Serracchianijeva. Ob koncu del bi lahko potovanje iz Trsta v Benetke trajalo “le” 68 minut. Za pridobitev nove železniške povezave z Milanom je zaslužen tudi tržaški župan Roberto Cosolini, ki si je več let prizadeval za dosežek te okrepitve. ARC/MCFI
Popoldanske ure so v glavnem namenjene oddihu in izletom, tako da lahko udeleženci spoznajo razne, večkrat premalo znane koščke slovenske zemlje. Za sedež seminarja Zveza po navadi izbere eno izmed termalnih središč, saj so večinoma opremljena tudi s sejnimi dvoranami, poleg tega so pravo bogastvo Slovenije in so posejana po skoraj celotnem njenem ozemlju.
Letos je izbira padla na Lendavo, ki bi jo s Trstom lahko povezali kar z diagonalo čez vso Slovenijo. Za tržaške Slovence je bila prijetno odkritje... užitek pa je malo skazila neznosna, pravijo, kar rekordna vročina,
pevovodij, Tomaža Tozona in Mirka Ferlana. Prvi, ustanovitelj, dirigent in vodja velikega števila odličnih zborov in pevskih skupin, znan predvsem kot nekdanji pevec legendarnega Slovenskega okteta, je pevce presenetil s svojim zavzetim pristopom do skladb in skladateljev. Osvetlil jih je z vseh zornih kotov, tako da je predvideno vsebino svojega dela seminarja (Troštovo mašo, tri verske pesmi, psalme in alelujo) ne samo učil, pač pa tudi razložil in približal pevcem. V drugem delu jutranjega "pouka" pa je pedagoško in dirigentsko vlogo prevzel mladi Mirko Ferlan, znani in priljubljeni tržaški
velikega božičnega koncerta, s katerim bo Zveza proslavila petdesetletnico svojega delovanja. Bolj kot vsebina pesmi, ki govorijo o zasneženih pokrajinah, je svežino na vaje s svojim živahnim pristopom vnesel prav mladi dirigent. Istočasno z vajami združenega pevskega zbora sta potekala še dva seminarja mladih in zelo mladih udeležencev. Dekliška pevska skupina Vesela pomlad se je izpopolnjevala pod vodstvom Andreje Štucin in Mirka Ferlana. V cerkvi pa so potekale vaje orgelskega tečaja, ki ga je vodil priznani organist Gregor Klančič.
Rezultate enotedenskega truda so potem skupine prikazale na
in pianole (Rok Dolenc), mladinska pevska skupina Vesela pomlad je pod vodstvom Andreje Štucin zapela kanon Smej se, smej se in še tri harmonizirane popevke, priložnostni moški zbor, ki je -izven seminarskega programa -pod vodstvom Tomaža Tozona pripravil nekaj narodnih pesmi, pa je sklenil glasbeni program. Vmes sta za zabavo poskrbela še Ladi Vodopivec, ki je prebral šaljivo gloso v spačenem barkovljanskem narečju izpod peresa pevca in pesnika Aleksandra Furlana, in Lučka Peterlin Susič, ki je pripravila zabavno pesem o poteku letošnjega seminarja.
Lučka Susič
NOVI
S1. strani
Boris Pahor med...
Pomembne so bile Pahor-	vpiše v zgodovino Trsta kot žu-
jeve besede, s katerimi je	pan, ki je slovenščino ovred-
prosil Cosolinija, naj se	notil v občinskem svetu; prav
tako pisatelj ni pozabil na negovanje spomina nekdanjih fašističnih taborišč na Rabu in v naši deželi. Posebno težo pa je imela njegova zahvala dvema velikima možema, ki sta se s svojo moralno postavnostjo trudila, da bi zalivsko mesto postalo oziroma ostalo zvesto svojemu poslanstvu: škofu Bo-nomu, mentorju očeta slovenske knjige, Primoža Trubarja, in škofu Lui-giju Fogarju, ki je svojo etnično ekumensko politiko izvajal v času hude italijanizacije naših krajev in bil zato kaznovan. Najbrž bi Pahorjev
nazor narekoval postavitev spomenika tema dvema velikanoma, ne pa drugim osebnostim tržaške Cerkve, ki so v sicer zapletenih zgodovinskih okoliščinah s svojo politiko med normo in normalnostjo izbirali prvo možnost. Morda je tudi zaradi tega Boris Pahor postal zaslužen občan svojega mesta šele pri svojem stotem življenjskem jubileju.
Ob praznovanjih na tržaškem županstvu je slavljenec izpovedal svojo tržaško dušo; na nizu slovesnosti, ki mu jih je matična država posvetila v slovenski predstolnici ravno na dan njegovega rojstnega dne, v ponedeljek, 26. avgusta, pa je navzočim postregel z najlepšo mislijo, ki si jo slovenstvo zasluži, in na tak način postavil slovensko družbo in predvsem njeno politično garnituro v tako zahtevnih časih vsestranskih trenj pred neodložljivo zavezo: nikakor ne zapravite naše države!
Obvestila
Rojanska župnijska skupnost
vabi v nedeljo, 1. septembra, k Marijini kapelici pri Lajnarjih, kjer bo ob 18. uri tradiconalna sv. maša.
Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več	informacij:
003852386744.
Darovi
Ob svojem rojstnem dnevu daruje Giorgia 50 evrov za Marijin dom pri Sv. Ivanu.
Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: N. N. 20, g. Franc Vončina 38,40 evrov; za riž otrokom patra Pedra Opeke Madagaskar: Dina Slama 100, Anica Premrov 10 evrov.
Darove lahko nakažete tudi po Banki:
IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948 Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan via Cordaroli 29 34135 Trst
Naša draga
MIRA BOLE
bo praznovala v soboto svoj 89■ rojstni dan.
Svoji dolgoletni neutrudni odbornici in blagajničarki želimo zdravja, vedrine in božjega blagoslova
VSI OD VINCENCIJEVE KONFERENCE
Sv. Jernej v Mačkoljah
Hvaležni bodite prednikom za dediščino, ki ste jo prejeli!
Zastava s papeškimi barvami, ki je bila razobeše-na na zvoniku mačkol-janske cerkve sv. Jerneja apostola v nedeljo, 25. avgusta, je pričala o tem, da se v domači župnijski cerkvi dogaja nekaj pomembnega. Nedvomno je bilo tako! Jutranje bogoslužje je bilo namreč nadvse slavnostno, saj se je mačkoljanska verska skupnost zbrala okrog domačega duhovnika	g.
Metoda Lampeta in upokojenega nadškofa Alojza Urana, da bi praznovala god farnega zavetnika in obenem petdesetletnico	us-
tanovitve župnije. Zgodovinski dogodek je na pobudo župnijskega sveta dobil natančno poglobitev v lepi in bogati priložnostni brošuri z naslovom Hvala Bogu za 50 let sv. Jerneja v Mačkoljah, ki jo je uredila Ljuba Smotlak (o publikaciji bomo podrobneje poročali prihodnjič).
Lepo število Mačkoljanov pri jutranji sveti maši je potrdilo,
da je vas še kako navezana na lik velikega svetnika in na versko izročilo, ki so ga sedanjim Mačkoljanom izročili predniki. In ravno o tej dediščini je v imenu domače verske skup-
bila uglašena na prenašanje vrednot iz roda v rod. "Še kako pomembno je, da zlasti člani manjše verske skupnosti, kakršna je vaša, tako zgledno sodelujejo. Vsak mora prispe-
nosti spregovoril Martin Tul v svojem pozdravu nadškofu Uranu, g. Lampe pa se je Gospodu priporočil, naj Mačkolje in njegove prebivalce še naprej potrdi v evangeljskih vrednotah, ki utemeljujejo vero, družino in življenje.
In tudi nadškofova homilija je
vati svoj delež k skupnemu dobremu”, je dejal msgr. Uran in obudil besede, ki jih je blaženi Janez Pavel II. izrekel med svojim obiskom v Sloveniji. "Papež je Slovence takrat posvaril, naj bodo hvaležni za starodavne korenine svoje vere, naj bodo prav tako hvaležni svo-
jim prednikom, ki so tudi v zelo zahtevnih časih posredovali potomcem vrednote življenja. Papež je nato zaupal živečim rodovom, naj poglobijo in ohranijo dediščino svojih prednikov". Te misli je nadškof Uran namenil Mačkoljanom, ki lahko imajo v sv. Jerneju sijajen zgled.
In temu velikemu svetniku so se prejšnji konec tedna poklonili tudi verniki z Opčin in iz Barkovelj, ki so svojemu zavetniku namenili prisrčne prošnje in molitve ob slavnostnih bogoslužjih. Župnijskemu slavju v Mačkoljah je bilo posvečeno še popoldansko molitveno srečanje. Zaradi slabega vremena je procesija po vaških ulicah odpadla:	stari
leseni kip sv. Jerneja bi se pod dežjem poškodoval, domačini so se tako ob petju litanij ponovno zbrali v cerkvi, v kateri je še potekal blagoslov z Naj svetejšim	in
tradicionalen blagoslov vozil in voznikov. Tudi popoldansko srečanje je vodil nadškof Uran ob prisotnosti skoraj celotnega zbora slovenskih duhovnikov na Tržaškem: osrednji gost pa je bil msgr. Franc Vončina, nekdanji mačkoljanski župnik in letošnji zlatomašnik.
IG
Operno gledališče Verdi
Predstavili so novo simfonično sezono
Rešitev je Igorju Gabrovcu zagotovil podpredsednik Bolzonello
Rilkejevo pešpot bo odkupila Dežela
Deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec že od vsega začetka pozorno spremlja težave, ki so nastale v zvezi z Rilkejevo pešpotjo. Gabrovec se je o tem pogovarjal že s prejšnjo vladno večino. Že s takratno pristojno odbornico Sandro Savino je preverjal možnost izrednega večletnega prispevka občini Devin-Nabrežina za nakup in vzdrževanje znamenitega območja nad devinskimi stenami. Problematika je bila na dnevnem redu tudi med volilno kampanjo, saj gre za zelo znano in cenjeno turistično točko s čudovitimi naravnimi danostmi. "Kot politiki in javni upravitelji si ne moremo in ne smemo zatiskati oči pred de-
jstvom, da si mora skrb za ohranitev takega naravnega bogastva prevzeti javna uprava, s finančnega vidika pa je tega
zmožna le deželna uprava", je opozarjal Gabrovec, ki se je ob svoji ponovni izvolitvi v deželno skupščino takoj aktiviral pri
predsednici Serracchianijevi in njenih odbornikih za to, da bi se problemu našla čim prej prava rešitev. "Odbornik in deželni podpredsednik Bolzonello mi je prav pred nekaj dnevi potrdil trdno namero deželne uprave, da čim prej evidentira potrebna sredstva za prevzem imovine”, sporoča deželni poslanec SSk. Podpredsednik Bolzonello je izjavil, da je bilo glede tega problema že preveč oklevanja in političnega zlorabljanja, zato bo sam v kratkem predstavil deželnemu odboru različne	možnosti
rešitve, ki pa morajo biti konkretne in dokončne. Tako Bolzonello kot Gabrovec sta mnenja, da gre sredstva poiskati tudi v evropskih programih, saj ima območje, ki je vključeno v naravni rezervat devinskih sten, posebno okoljsko in naravno vrednost, ob tem pa tudi velik turistični naboj	deželne
razsežnosti.
Laskave besede tržaškega župana Roberta Cosolinija so bile v veliko zadoščenje upraviteljem opernega gledališča Verdi, ki so ob predstavitvi nove simfonične sezone prejeli navdušeno pohvalo za uspešno delovno strategijo in dosežke. Župan je namreč poudaril, kako je gledališče premostilo navidezno neobvladljivo krizo (proti kateri se sicer še bori) s složnostjo in požrtvovalnostjo svojih uslužbencev in s sposobnostjo ustvarjanja plodnih sinergij na območju in širše, ne nazadnje z dragocenim trudom pri projektih za šolsko publiko, ki se je množično udeležila lanskih predstav. Idej je veliko tudi za prihodnjo sezono in potrjujejo dosedanje usmeritve, vključno z boljšim vrednotenjem hišnega potenciala. Letošnja simfonična sezona bo imela namreč komorni uvod s štirimi koncerti v mali dvorani, kjer bodo od septembra do oktobra igrali orkestraši, pevci in solisti gledališča z všečnimi programi, med katerimi bo tudi koncert s pogovorom o liku in opusu Richarda Wagnerja ob njegovi obletnici.
Gledališče bo v novi sezoni uvedlo novost za ljubitelje simfonične glasbe, ki bodo lahko prisluhnili koncertom od oktobra do maja, saj se bo program vil vzporedno z operno sezono. Obsegal bo devet koncertov ob petkih zvečer s ponovitvijo ob sobotah popoldne. Hišni orkester bodo vodili dirigenti Gianluigi Gel-metti, Donato Renzetti, Oleg Caetani, Gabor Otvos, Hirofumi Yoshida, Flavio Emilio Scogna in Alessandro Vitiello, solisti pa bo-
do pianist Giuseppe Albanese, enaindvajsetletni klavirski talent Nikolay Khozyainov in priznana mezzosopranistka Daniela Bar-cellona. V ospredju bo devetnajsto stoletje z glasbo nemških, ruskih in italijanskih mojstrov, nekateri koncerti pa bodo predstavili tudi skladbe iz 20. stoletja. Med temi bo delo Cristiana Carrare v spomin na petdesetletnico tragedije Vajonta.
Pred začetkom komornih in simfoničnih koncertov bo v gledališču Verdi zaživel tudi poseben koncertni dogodek z uvodnim večerom evropske turneje Državnega orkestra konservatorijev ob obletnici Giuseppeja Verdija. Orkester združenih učencev iz vse Italije bo vodil An-tonino Fogliani, docent novonastalega tečaja za dirigiranje na tržaškem konservatoriju.
Sodelovanje s konservatorijem je samo eden od vidikov odprtega značaja opernega gledališča. Intendant Claudio Orazi je omenil pomembne oblike sodelovanja, ki bodo v prihodnje zaznamovale produkcijsko dejavnost gledališča, med katerimi bosta tudi povezavi s festivalom v Bayreuthu in z dunajskim gledališčem An der Wien. Povedal je tudi, da mora mesto v obrobnem položaju in z manjšim jedrom potencialne publike spremeniti svojo šibkost v prednost z iskanjem novih načinov delovanja, kar bi moralo spontano privesti do sinergij z večjimi gledališkimi ustanovami v Vidmu in Pordenonu, morda tudi s posebno formulo skupnih abonmajev.
PAL
.roma
Višek Kraške ohceti je bil tudi tokrat trenutek, ko sta si mlada Neža in Jernej obljubila večno ljubezen in zvestobo v skupnem življenju. To sta storila med poročnim obredom, ki ga je opravil škofov vikar za Slovence g. Tone Bedenčič v Marijinem svetišču na Tabru. O uspešni izvedbi Kraške ohceti 2013 bomo podrobneje poočali v prihodnji številki Novega glasa.
Založba Mladinska knjiga
Nova lirika: novi prevodi Queneauja, Thomasa in Mervvina
V	zbirki Nova lirika založbe Mladinska knjiga so izšli pesniška zbirka francoskega pisatelja Raymonda Queneauja Po ulicah, izbor poezije valižanskega pesnika R. S. Thomasa Poezija za večerjo ter izbor poezije ameriškega pesnika VVilliama Stanleyja Merwina Beseda v svinčniku. Nove knjige v zbirki, ki je izjemno lepo oblikovana, so predstavili pred kratkim v knjigarni Konzorcij v Ljubljani.
Po ulicah je zbirka 150 pesmi, ki jih je Queneau, poznan po delih Vaje v slogu in Cica v metroju, napisal, ko se je sprehajal po pariških ulicah. Zbirko je Queneau napisal "kot pohajač po Parizu in ljubitelj mesta ter človek z velikim
enciklopedičnim znanjem", je na predstavitvi dejal prevajalec Aleš Berger, ki je tudi sicer Queneauja že prevajal. "Včasih je to znanje uporabil popolnoma resno, včasih ga je rahlo pervertiral", je še dodal Aleš Berger. Pariško snovno resničnost je literat s pomočjo paradoksalnih zasukov, besednih iger in "antilogike" zgodovine spreminjal v poezijo. Avtor spremne besede k zbirki, Primož Vitez, je v svojem posegu spomnil, da so Queneaujevi teksti za razvoj evropske književnosti v 20. stoletju izjemnega pomena: "Ko bereš Queneauja, dobiš občutek, da so tudi njegova najbolj eksplicitno prozna dela odločilno zaznamovana s poezijo. Zato se mi zdi pomembno, da avtorja
spoznamo tudi v tekstu oziroma trenutku, ko se izrecno odloči, da bo svojo siceršnjo poezijo zapisal v vidno poetični obliki”. Slovenski pesnik Veno Taufer, ki je izbral in prevedel pesmi R. S. Thomasa, je dejal, da je bilo pesnikovo celotno življenje zaznamovano z nasprotji. Bil je anglikanski duhovnik, ki je dvomil v vse, celo v Boga. Bil je goreč patriot in hkrati neprizanesljiv kritik svoje dežele in njenih prebivalcev. "Vsa protislovja so prisotna tudi v njegovi poeziji", je poudaril Taufer, ki verjame, da bo njegova poezija našla precej bralcev, ker je "tako duhovno in mentalno zdrava". Thomasove pesmi so napisane v hladnem, asketskem slogu modernistične poezije, a
hkrati polne strastnega angažmaja in filozofskega razmisleka o najglobljih eksistencialnih vprašanjih.
Skoraj sem se sprijaznil s tem, da me odštekavanje našega zamejskega kulturnega sveta spravi v kreativni molk, kar pomeni ustvarjalni zaton, ne glede na to, da sem domači avtor in da sem vsa svoja dela napisal samo in zgolj v maternem jeziku in med drugim vanj prevajal iz italijanščine in nekaj tudi iz srbohrvaščine. Vendar ne bom tokrat besedičil o svoji pesniški beri, ki je je kar obilo in je bila v glavnem priznana in nagrajena večinoma v prevodih v druge jezike. Absurd: od leta 1986 sem - po izidu "Duh po apnencu" - svoja dela izdajam v samozaložbi, s pomočjo naklonjenih podpornikov; izjema je bila le dvojezična slikar-sko-pesniška mapa Žlahtnost-Preziosita' (Pregare - Edi Žerjal), ki je botrovala nagradi Vstajenje. Tokrat opuščam pesnjenje in bom spregovoril o svoji dramat-ski dejavnosti.
Prva moja drama On in ona je bila že leta 1965 nagrajena na natečaju Radia Trst-A. Sledilo je kar precej drugih, med njimi Zelena vstaja, izvedena na radijskih postajah v Trstu (slov.), v Kopru (italij.) in v Skopju (maked.). Igra Spone je bila radijsko predvajana prav tako v Trstu, nato v Ljubljani in še v Sarajevu.
Naj navedem še nekaj naslovov svojih dramskih besedil, npr. Baragov oratorij, Hoja za pradedni-mi častmi, Domovina - kruh in kamen (po Cankarjevih spisih), za Radio Koper komična nanizanka On, ona in drugi v 13 delih, Razpetost, Črni galebi (SSG, 1992/93), Na pragu Niča (Radijski oder in SSG ob moji sedemdesetletnici), Omizje hrepenenja, Amanda, in ne nazadnje Božji vitez na slovenski zemlji (na Slovenskem doslej edino besedilo o blaženem A. M. Slomšku postavljeno na oder, v izvedbi dramske skupine Beseda j.
Med ostalimi sta največ pozornosti vzbudili igri Izkustvo vrtnice in Druščina s potoka (oboje o priseljencih oz. prebežnikih). Jože in Vuk Babič sta obe igri izjemno ocenila. Kako leto kasneje sem ju ponudil tudi Ljubljanski drami. Bilo je nekako v decembru, ko se je z igrama seznanil in bil nad tekstoma nav-
Merwin je eden najpomembnejših sodobnih ameriških pesnikov. Napisal je več kot 20 pesniških zbirk, v katerih odzvanjajo vsi ključni pesniški tokovi zadnjih 50 let, a je vseeno ohranil izjemno osebno govorico. "Bil je sopotnik celotne generacije pesnikov v drugi polovici 20. stoletja, a nobeni od njih ni nikoli pripadal. Od vsake je vzel košček, ga predelal in izrazil
dušen takratni direktor Drame g. Pipan. Ob že dokončanem tamkajšnjem repertoarju mi je vseeno ponudil izvedbo Druščine s potoka na odru Male drame. Na vprašanje, ali bi to sprejel (sezona 1999/2000), sem bil nad ponudbo prijetno presenečen. "Izberite si režiserja", je dodal. Odločil sem se za Žarka Petana. "Odlično", odvrne, "saj je naš prijatelj". "Sklenjeno", sem navdušeno odgovoril. Čez štiri mesece je ljubljanska lobi-komisija iz Drame delo pisno zavrnila...
Kako leto kasneje je bila v Trstu na nekem simpoziju, za katerega so poskrbeli Italijani, dolga in kakovostna razprava o pesniški dramatiki. Spregovoril sem o tem tudi sam. Bilo je to v začetku leta 2002 - in glej čudo: na natečaju "Umetnost brez meja" sem prejel nagrado za svoj življenjski dramatski opus. Takoj nato so Italijani izrekli željo, da bi prav Druščino s potoka prevedel v njihov jezik. Odvrnil sem, naj si "izbrano" delo sami prevedejo. "Toda delo bo šlo junija v okviru Deželnega gledališkega festivala na oder v Mieli... ". Seveda sem nato delo prevedel (nekaj besedila je tudi v tukajšnjem dialektu) - in bilo je zelo dostojno odigrano. Na predstavi je - žal - bilo ob številni udeležbi le za prste ene roke Slovencev. Naši mediji so dogodek kljub obilici plakatov v mestu -malodane prezrli.
Po ponudbi našemu SSG, da bi
skozi svojo optiko. Njegov opus je tako hkrati tudi nekakšna antologija celotne ameriške poezije druge polovice 20. stoletja, takšne, kot se pokaže skozi prizmo izjemnega ustvarjalca", je dejal prevajalec Miha Avanzo. Kot je še pojasnil, je za zbirko izbral pesmi iz obdobja, ki se mu zdi za Merwina najbolj značilno -iz 60. in 70. let minulega stoletja.
Druščino le predvajali za slovensko publiko, so minila že štiri leta. (Za uprizoritev Črnih galebov 50 bila npr. potrebna tri leta diskusij in zavlačevanj; zanimivo pa je, da je bilo prav to delo pred nedavnim obravnavano v doktorski tezi neke naše znane intelektualke!). Druščino s potoka so v teh štirih letih zavrnili prav vsi umetniški vodje (pravi cunami!), neki član notranje komisije pa je pisno pribil, da se sicer ne spozna na umetnost, da pa je sporna višina mojega honorarja (predlagal sem okrog 5.000 evrov, seveda s prevodom vred - o čemer bi se lahko pogovorili...); šlo je torej za izrazito zavračanje nezaželenega domačega avtorja!
Vendar - zakaj prav Druščina s potoka?
Navdih za to pisanje sem dobil po zmrznitvi šestih temnopoltežev na meni bližnjem Krasu. Pretresen sem bil. Šlo je in še gre za prebežnike, o katerih naša lokalna glasila beležijo le njihove prestopke, kot so kraje in ropanja, preprodajanje mamil, celo poboje; ta v glavnem obtožujejo malomarnost in neobčutljivost za njihovo bedno življenje v tej državi le italijanske državne oziroma lokalne oblasti. Sam sem v tem pisanju izbral drugačno pot. Po raznih pustolovščinah in iskanju preživetja teh zbeganih ljudi, naj bi se to dogajalo blizu nas, na našem Krasu, ob nekdanji meji. Nastopajoča prebežnika reši neki dolgoletni premožni izseljenec našega rodu, ki se je bil v tujini dobro seznanil s podobnimi usodami. Iz takih izkušenj sem črpal temo, s katero se naši gledalci najbrž ne bodo seznanili. Pomembno je tudi dejstvo, da sem se po svetu sam seznanjal s takimi naključji, toda kako naj jih "odštekan ec" presoja ?! ?
Naše gledališče je za tovrstno tematiko gluho; dovolj je na odru seks, včasih celo nepriporočljivo delo za mlade izpod 16 let itd. Dovolj je dejstvo, da se gledalcem ponujajo čustva, ki na človeka delujejo vznemirljivo in razkrajajoče, dovolj je, da gledalca razdraži in vznemiri. Blagost, sočutje, človekoljubje, razumevanje je tako pri nas kot drugod po tem nerazpoznavnem svetu -samo še privid in hlinjenje!
Aleksij Pregare
Grenko razmišljanje
Naj odštekavanju sledi le molk?
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (15)	Mariza	Perat
lorska bazilika
Sveta Gora pri Gorici
Ob tisti priložnosti, bilo je 24. maja 1923, so znova našli napis, vzidan na pročelju prejšnje bazilike:
"Jaz pa stojim na gori kakor prej"!
Napis so tako vzidali na pročelje nove bazilike.
V tem času so na Sveti Gori še vedno delovali slovenski frančiškani, toda že v začetku leta 1924 so morali svetišče pustiti in ga prepustiti italijanskim frančiškanom. Za slovenske romarje je bilo to tako, kot da bi bili izgubili dom, na katerega so bili z vsem srcem navezani. V prvih časih tu niso mogli opravljati niti svojih verskih dolžnosti, pozneje pa je na Sveto Goro le prišel Slovenec, p. Sofronij Kozlevčar, ki je skrbel za slovenske romarje.
Nekoliko slovenščine so se naučili tudi tamkajšnji italijanski frančiškani.
Med leti 1924 in 1928 so z državno podporo zgradili baziliko, ki jo tu še danes vidimo.
Leta 1938 so dne 26. junija razglasili "svetogorsko jubilejno leto". Takratnemu svetogorskemu gvardijanu p.
Viljemu Endrizziju, ki je dobro obvladal slovenski jezik, se je posrečilo pri rimski vladi doseči dovoljenje za izdajanje dveh izrednih mesečnikov:
"La Madonna di Monte Santo" v italijanščini in "Svetogorska Kraljica" v slovenščini. Da je v tistih časih smel izhajati mesečnik
v slovenskem jeziku, je bilo nekaj izrednega, saj je takrat bil prepovedan ves slovenski tisk. List je izhajal od aprila 1938 do decembra 1939, kajti za nadaljnje izhajanje niso več dobili dovoljenja. List je urejal Mirko Brumat.
Ob 400-letnici prikazovanja Matere Božje na Sveti Gori so v Gorici potekale velike slavnosti. Milostno podobo so v nedeljo, 11. junija 1939, prinesli v goriško stolnico, kjer je ostala do naslednje nedelje, 18. junija.
V stolnici so Marijino podobo postavili na veliki
Tone Kralj: Marija begunka z Jezuščkom zapušča Sveto Gora
oltar. Ves teden so se nato vrstile svete maše, od katerih je prva bila že ob 5.30 zjutraj. Pri tej in pri vseh ostalih mašah je bila ves dan vedno zelo velika udeležba vernikov.
Jubilejne slovesnosti so se končale 8. oktobra. Bile so pa že manj slovesne, saj se jel. septembra pričela druga svetovna vojna. V tej vojni svetogorska bazilika ni bila poškodovana.
Po padcu fašizma septembra 1943 so italijanski frančiškani zapustili Sveto Goro. Milostna podoba je morala spet v begunstvo. Nekaj časa je bila v Ajdovščini, nato v Vipavskem Križu, zatem so jo prenesli na Kostanjevico, kjer je ostala do leta 1947. V tem letu je Sveta Gora z večjim delom Primorske prišla pod takratno Jugoslavijo in tako so se na Sveto Goro spet vrnili slovenski frančiškani.
Milostno podobo so s Kostanjevice odnesli v goriško stolnico, da bi jo od tam prenesli najprej v Solkan, od tu pa na Sveto Goro. Za prenos je bil določen 19. junij 1947, toda v noči pred tem datumom je Marijina podoba iz stolnice izginila. Nekdo jo je ukradel. Našli so jo šele čez tri leta. Izročili so jo v Vatikan in leta 1951 je preko Beograda prispela v Ljubljano. Od tu so podobo spet prenesli na Kostanjevico, dne 8. aprila istega leta pa se je končno vrnila v svetišče na Sveti Gori. Kljub tedanjim hudim razmeram se je slavja udeležilo okrog 25.000 oseb. Romarji so prišli s Krasa, iz Vipavske in Soške doline ter Goriških Brd. Milostno podobo so na Sveto Goro nesli solkanski fantje, spremljala pa so jo solkanska dekleta v narodnih nošah. Procesijo je vodil apostolski administrator msgr. Mihael Toroš, ob njem je bilo še trideset duhovnikov. Slovesnost je dosegla višek, ko so v svetogorski baziliki Marijino podobo spet postavili na glavni oltar.
/dalje
S slovenskega političnega obzorja
Kmalu poročilo evropski komisiji o premagovanju krize
Poletje bo kmalu prešlo v jesen, zaradi velike vročine in suše pa so se nekatere zelene barve, denimo na drevesih v ljubljanskem Tivoliju, ali pa v Panovcu na obrobju Nove Gorice, že prelile v rumene. Kronika dogajanja v Sloveniji je polna najrazličnejših dogodkov, žal tudi tistih političnih, ki odražajo velike družbene in državne probleme in pretrese tega časa. Pri tem pa včasih ni čisto jasno, kaj posamezni politiki pojmujejo in razumejo pod vzdevkoma "vroče poletje" in "vroča jesen", ki naj bi se zgodila v Sloveniji.
Menimo, da bi se morali vsi naši ljudje, Slovenci, kjer koli živimo, pokloniti Borisu Pahorju, zavednemu in pokončnemu rojaku iz Trsta, pa tudi knjižnemu ustvarjalcu in umetniku, ki 26. avgusta praznuje stoletnico rojstva. Ideali in cilji, ki so navdihovali njegovo življenje in delovanje, so zdaj najbolj potrebni našemu narodu in državi v soočanju z globoko in vsestransko krizo. Prav ima veleposlanik ZDA v Sloveniji, ki opozarja, da se naši politiki med seboj sovražijo, pogosto do take mere, ki onemogoča dogovarjanje in sporazumevanje tudi o majhnih zadevah, kar je seveda slabo zagotovilo za našo prihodnost. Veleposlanik Joseph A. Mussomeli, ki se sicer vrača, ali pa se je že vrnil v svojo domovi-
no, nas je tudi opozoril, naj tujcem ne govorimo samo o lepotah Slovenije, o težavah pri nas pa molčimo. Za primerjavo s priporočili in željami, pa tudi opozorili veleposlanika ZDA, o tistem, kar naj bi izboljšali in upoštevali v Sloveniji, navajamo neresnično in zato neumestno trditev, ki jo je pred dnevi izrekel
dr. Igor Lukšič, predsednik stranke Socialni demokrati. Na nacionalni TV je slovensko javnost hitel prepričevati, "da Slovenija ustvari 1, 4 milijarde evrov več, kot pa jih porabi. Kam gre ta denar? Gre za kakovost življenja v Nemčiji in v ZDA". Prvak socialnih demokratov, ki mu javna občila, predvsem nacionalna TV, dajejo veliko prostora za nagovarjanje javnosti, pa ne pove, da Slovenija že od leta 2009 dalje samo za obresti od dolgov plačuje več, kot pa proračun namenja za vojsko in znanost.
V	Sloveniji je med glavnimi političnimi temami vsakdanjika nadaljevanje razprav, še bolj pa sovražnih izpadov o stanju v katoliški Cerkvi, njenem poslanstvu pri širjenju evangelija in duhovnosti, pa tudi o tem, kdaj bo Vatikan imenoval nova nadškofa ljubljanske in mariborske nadškofije. Novomeški
škof Andrej Glavan, ki začasno upravlja tudi ljubljansko nadškofijo, je kampanjo zoper Cerkev označil s trditvijo, "da rdeči zmaj v Sloveniji stalno napada".
Premestitve duhovnikov v slovenskih škofijah
V	Cerkvi na Slovenskem so bile pred počitnicami izvedene premestitve številnih duhovnikov v vseh škofijah. Najbolj obsežne so bile letos v koprski škofiji. Na območju Nove Gorice so bili zamenjani župniki oz. predstojniki skoraj vseh župnij, tudi v frančiškanskih samostanih na
Kostanjevici nad Novo Gorico in na Sveti Gori. Magister Božidar Rustja, duhovni pomočnik v župniji Koper-stolnica, je bil razrešen te službe in imenovan za duhovnega pomočnika v Slavini, Matenji vasi in Orehku pri Postojni. Zelo spodbudna in koristna je novica, da je bil msgr. Renato Podbersič, doslej duhovni pomočnik v Šempetru pri Gorici, premeščen v goriško nadškofijo. Upamo si domnevati, da bo ta priljubljeni duhovnik, ki je nekaj časa deloval tudi v vodstvu koprske škofije, lahko veliko prispeval k delovanju slovenskega dela goriške nadškofije. Slovenija v avgustovski pripeki Slovenija se v avgustu zdi spokojna in umirjena v času, ki ga preživlja. Vendar pa je resnično življenje večine ljudi težko in polno skrbi. Prvega septembra se bo začelo novo šolsko leto, stroški staršev učencev in dijakov bodo narasli, več učiteljev in profesorjev pa se boji za svoje delovno mesto. Premierka napoveduje za konec septembra objavo novih davkov in drugih obremenitev vseh slojev prebivalstva. Boj s krizo se v Sloveniji nadaljuje. O uspehih tega boja zoper krizo in o delu vlade bo predsednica domnevno v začetku meseca oktobra poročala tudi Evropski komisiji v Bruslju.
Marijan Drobež
Napetosti znotraj vladne koalicije
Nacionalni šport spletkarjenja
Konec poletja prinaša tudi novi vladi prve resne notranje boje, ki so pripeljali do odstopa vladnega generalnega sekretarja Gašparja Gašparja Mišiča in do njegovega imenovanja na čelo Luke Koper. In v ozadju teh bojev, kako ne bi bilo drugače, je že spet kadrovanje. In politični pritiski posameznih strank za to, da se na prava mesta namestijo "pravi" ljudje. Premierka Alenka Bratušek je ob nastopu mandata ponujala možnost kadrom, ki jih je v zadnjem obdobju nastavila Janševa vlada, da se "častno umaknejo s pozicij, ki so jih nečastno zasedli". To je bilo pred slabim pol letom. Danes pa se sama sooča s problemom kadrovanja na nekaterih ključnih pozicijah znotraj državnih podjetij in (paradržavnih) skladov, ki po teh podjetjih nadzirajo dobršen del gospodarstva v državi.
Faktor Gašpar Gašpar Mišič Gašpar Gašpar Mišič je samo vrh ledene gore, ki je pripeljala do sedanje situacije. Očitki političnega kadrovanja na Bratuško-vo namreč ne letijo (samo) iz opozicije, ampak predvsem znotraj same koalicije. Na bojni nogi sta največji stranki koalicije, obe pripadnici levo-sredinskega slovenskega političnega spektra, Pozitivna Slovenija in Socialni demokrati (SD). Predsednik SD Igor Lukšič je v zadnjih tednih že večkrat izrazil nezadovoljstvo zaradi odločitev partnerske stranke, čeprav je potem hitel ga-
siti požar, ki so ga njegove besede povzročile. Spori znotraj levosredinskih koalicij sicer niso nobena novost, še manj "izvirni" so spori zaradi kadrovskih zadev. Levosredinsko vlado Boruta Pahorja (2009-2011) so pred smrtnim udarcem referendumske zavrnitve že izrazito skrhala nesoglasja med Socialnimi demokrati in stranko Zares (prvo in drugo vladno silo) glede kadrovanja pri projektu Teš 6, največjem državnem infrastrukturnem projektu. Zgodba z Gašparjem Gaš-parjem Mišičem je sicer samo na videz različna.
Začnimo z "osnovno zgodbo": predsednica vlade Alenka Bratušek je na mesto generalnega sekretarja vlade (torej na zelo pomembno funkcijo) imenovala Gašparja Gašparja Mišiča, koprskega nepremičninskega podjetnika, ki je v politiko vstopil šele z nastankom Pozitivne Slovenije. Že od začetka se je, čeprav kot politični novinec, v javnosti močno izpostavljal. Postal je eden od tesnejših sodelavcev Zorana Jankoviča in si zaradi tega tudi prislužil visoko funkcijo v vladi Alenke Bratušek. Proglasil se je celo za vlečnega konja vladne koalicije, odgovoren je bil za državni program financiranja podjetij v težavah (reševanje Cimosa je na primer zraslo tudi na njegovem zelniku). V nekem trenutku pa se je očitno odločil, da bi se raje nekoliko bolj neposredno preizkusil v gospodarstvu. In na dan je skoči-
la "priložnost" Luke Koper, ki je pravkar objavila razpis za najvišji stolček, mesto predsednika uprave. In Mišiču je tako padla sekira v med: zasedel je eno od najpomembnejših upravljalskih mest na rodni Obali. In to kljub ostremu nasprotovanju celotne koalicije, ki se ji je na koncu pridružila tudi premierka Alenka Bratušek (kljub isti strankarski izkaznici kot jo ima Mišič)
Jankovič pozitivno kadruje
Ta zgodba pa kaže tudi na strankarsko razdrobljenost znotraj Pozitivne Slovenije. Mišič namreč spada v strankarsko frakcijo, ki jo obvladuje nekdanji predsednik stranke Zoran Jankovič. Premierka Alenka Bratušek je na tiskovni konferenci konec prejšnjega tedna Mišičevo potegovanje za gospodarske funkcije jasno obsodila. To je močan alarmni zvonec za stranko, ki je bila prisiljena dati Jankoviča na stran (čeprav samo formalno) zaradi ugotovitev KPK: dejstvo je namreč, da se Jankovič ni nikoli popolnoma umaknil. Še vedno je ljubljanski župan, tudi v stranki ima še vedno precejšnjo moč. To kažejo prav zadnje kadrovske poteze: poleg Gašparja Gašparja Mišiča, ki se poteguje za najpomembne-
jšo funkcijo v Luki Koper, je bilo odmevno tudi nedavno imenovanje Sama Lozeja na mesto predsednika nadzornega sveta paradržavnega sklada Sod, trenutno najpomembnejšega up-ravljalca slovenskega državnega premoženja. Vlada je to imenovanje potrdila konec julija, dejstvo pa je, da je Lozej med pomembnejšimi Jankovičevimi sodelavci. Skratka, Jankovič je pomembno strateško zmago že dosegel julija, podvig z Mišičevim imenovanjem v Luko Koper je bil že
drugi uspeh zapored. Toliko o moči Zorana Jankoviča znotraj stranke, ki si ga ni upala prisiliti k odstopu z županskega stolčka, a se je vseeno in vseskozi sklicevala na moralo in transparentnost. Socialni demokrati besni Notranje razmerje moči v Pozitivni Sloveniji pa je samo en
vidik celotne zgodbe, ki jo je naplavila Mišičeva kandidatura in v katero je vključeno tudi imenovanje Sama Lozeja. Gre za notranje koalicijske boje med dvema največjima strankama, Pozitivno Slovenijo in SD. Kot že povedano, niso ti boji nič novega. Ko se je v času Pahorjeve vlade vnel boj za nadzor nad Teš 6 med takrat najmočnejšo SD in njeno parterico Zares, je kar pošteno frčalo perje. Spor med takratno Zaresovo ministrico Darjo Radič in Dagmar Komar (bliže struji
SD), šefico AUKN, organa, ki je upravljal vse državne naložbe, je imela za vlado razdiralne učinke. Ta notranji boj je tudi pripeljal do odstavitve Uroša Rotnika (simpatizerja SD) z mesta prvega človeka Teš 6, na njegovo mesto pa je bil imenovan Simon Tot, ki je bil bolj pogodu Zaresu.
Koalicijski boj med SD in Pozitivno Slovenijo (oz. tisto frakcijo PS, ki podpira Mišiča) je samo še enkrat pokazal, kako pomembna je oblast za to, da se lahko nastavljajo kadri. Mišičeva kandidatura in njegovo imenovanje sta jasen konflikt interesov. Tudi z odstopom z mesta vladnega sekretarja ni zadeva nič drugačna: Mišič je namreč izpostavljena strankarska osebnost in je zato tudi vsako njegovo delovanje dojeto kot strankarsko. Izbruh negodovanja v primeru Mišič pa je le nadaljevanje nesoglasij, ki se vlečejo že dalj časa. In Sod je najbolj izrazit primer tega. Tam se že več mesecev merijo moči med dvema največjima strankama. Jankoviču je namreč uspelo vsiliti svojega moža na čelo nadzornega sveta, že prej pa je tudi SD poskrbela zase: na mesto predsednika uprave tega sklada je bil namreč imenovan Tomaž Kuntarič, dolgoletni "državni upravljalec", ki velja za človeka iz omrežja SD. Skratka, gospodarska raven je še vedno poligon uveljavljanja specifične moči posameznih strank in posameznih politikov. Vlada je sicer obljubila prodajo državnega premoženja, ki naj bi, zaradi zasebnega lastništva, omogočila transparentnejše poslovanje. To je zahtevala Evropa in to je Slovenija obljubila. A za zdaj še nič!
Andrej Čemic
Voščilo slovenskih škofov prof. Pahorju
Spoštovani gospod Boris Pahor!
Na današnji dan (26. avgusta 2013) se ob Vas zbira slovenska skupnost, da proslavi in se z Vami veseli Vašega visokega življenjskega jubileja, bogatega ustvarjalnega opusa ter pokončne drže z jasno narodno zavestjo.
Z osebno zavzetostjo in osebno angažiranostjo ste v težkih časih ohranjali slovensko besedo, čeprav bi marsikdo nanjo lahko pozabil ali jo nadomestil s tujo. Nasprotovali ste ideologijam različnih barv in nazorov, ki so hotele podjarmiti svobodo ter uničiti slovenskega človeka in njegov materni jezik. Naš človek in njegov jezik živita in se ohranjata v zamejski skupnosti na osnovi prizadevanj slovenskih duhovnikov in tudi po Vaši osebni zaslugi.
V	svojih delih ste orisali dramo človeka in človeštva, ujetega med krutostjo totalitarizmov in iskanjem svobode. Vaše življenje, čeprav zaznamovano s težkimi izkušnjami, je za vsakega Slovenca lahko svetlo pričevanje. Ponosni smo, da ste kot Slovenec edinstven pričevalec 20. stoletja v vsej njegovi kompleksnosti, tragičnosti, pa tudi veličini. Stoletja, ki je, kakor ste zapisali v delu Nekropola, med ljudmi pustilo "obsodbo na večno osamljenost". To osamljenost želimo ob Vašem prazniku kot slovenska skupnost premagati, zato Vam izrekamo naše voščilo.
Ob 100. življenjskem jubileju Vam v imenu članov Slovenske škofovske konference in celotne Cerkve na Slovenskem izrekam iskreno voščilo z najboljšimi željami za prihodnost.
msgr. Andrej Glavan novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije, predsednik SŠK
S 3. strani
Spomini na...
Kaj se je spremenilo z okupacijo?
Februarja 1942 so Italijani obdali Ljubljano z bodečo žico. Nato so se začele od marca 1942 aretacije in racije. Med odpeljanimi študenti meseca marca je bilo več mladcev in stražarjev, nasploh je bilo komunistov bolj malo. Škof Rožman in tudi sam Ehrlich sta se takoj angažirala in iskala poti, kako bi pomagala internirancem. Janko Kralj iz Gorice je prvi škofu sporočil, da so prijete in odpeljane študente imeli najprej v kasarnah v Gornji Trebuši, vendar je videmska vojaška oblast protestirala, zato so našli rešitev v Gonarsu, ki je bil sicer določen za druge ujetnike. Italijani so namreč računali, da bodo na ruski fronti zajeli veliko Rusov, ki jih bodo nato namestili v Gonarsu.
V resnici pa je bilo poslanih le nekaj ujetnikov.
Tudi Ehrlich je bil soudeležen pri reševanju internirancev?
Je bil. Po zvezah, ki jih ne poznam, je dosegel, da so bili nekateri stražarji, internirani v Gonarsu, že po nekaj mesecih vrnjeni v Ljubljano.
Kako pa je reševal Ehrlich?
Podrobnosti ne poznam, dejstvo pa je, da je posegel na svojo roko. Ne vem, ali preko Vatikana ali kakega škofa. Janko Kralj tu ni prišel v poštev, saj bi za to izvedel. Vem le, da so bili po marčnih racijah stražarji po nekaj tednih že doma v Ljubljani. Ehrlich je reševal stražarje, ker jih je poznal in je mogel napisati seznam z imeni.
Kje pa ste bili v mesecih pred Ehrlichovim umorom?
Dne 17. februarja 1942, bil je pustni torek, some Italijani zaprli, v zaporu sem ostal mesec dni. Sumili so, da sem sabotiral progo med Trebnjem in Mokronogom. Tisto jutro sem na železniški postaji v Trebnjem čakal na vlak za Mokronog, da bi obiskal tamkajšnjega župnika, nekdanjega kaplana pri Mariji Devici v Polju, Sladiča. Pa je prišlo obvestilo, da je proga poškodovana. Nameraval sem se vrniti v Ljubljano. Na peronu sem čakal na vlak. Nosil sem klobuk s srebrno planiko, bila je očetova, ki je bil med
prvo svetovno vojno v planinskem polku. Na postaji se mi je približal moški in mi povedal, da bo počakal, in ostal sem z njim. Na klopi je sedel drugi moški v civilu, klobuk je imel čez obraz, zdelo se je, da spi. Midva sva se sprehajala po postaji in se pogovarjala o atentatu, oni na klopi se je naenkrat pobral in odšel. Pa se je vrnil v spremstvu dveh karabinjerjev, ki sta nas odpeljala na orožniško postajo. Tam me je zasliševal komandant, oni, ki je bil prej v civilu na postaji, očital mi je, da sem partizan in da sem soudeležen pri sabotiranju proge. Zanikal sem, in da bi mi izsilil priznanje, me je privezal na stol in me s pestmi bil po obrazu, ki mi je zatekel, da nisem skoraj več videl. Še huje se je nad menoj
oseas: popis - ssgnalemekt
spati izmenično. Vsake tri ure smo se vrstili: eni so spali, drugi stali. Čakali smo na zaslišanje. Sredi marca je bila druga racija in takrat se je v moji celici znašel tudi Jaroslav Kikelj, mladec in odbornik študentske organizacije, ki so jo na ljubljanski univerzi zahtevali fašisti, zato da nam ne bi zaprli vseučilišča. Sam rektor je prosil akademike, da bi se vključili v to organizacijo. Stražarji so izbrali Frančka Župca, mladci pa Kiklja. Oba so kasneje vosovci ubili. Kikelj mi je v zaporu rekel, da ga bodo Italijani kmalu izpustili, ker je član te organizacije. Tako sem mu posredoval sporočila za starše v Polje. In res je bil 14. marca izpuščen, vendar so ga po dveh dneh na Streliški ulici ubili.
Kako pa je bilo na zaslišanju?
Imel sem srečo. Javni tožilec je bil oficir iz Zadra, pisal se je Fosco, govoril je hrvaško, tako
~C7. "Č7
m
Jugoslovanski potni list
znesel, ko je iz mojega nahrbtnika potegnil list Slovenski poročevalec. Na njem so bili podčrtani vsi Živel Stalin in Živela Sovjetska zveza, ker sem hotel s tem letakom v Mokronogu dokazovati, da stoji za partizani komunistična partija.
Nagega so me v ostrem mrazu posadili na strojnico in postavili dva karabinjerja za stražo. Ko sem se zbudil iz omotice, sem hotel vstati, pa se mi je železo prilepilo na kožo.
Nato so me zaprli v mrzlo in temno celico. Drugi dan so me vklenili in z vlakom odpeljali v Ljubljano; na postajo je takrat privozil vlak iz Polja, nekateri vaščani so me videli vklenjenega in tako so lahko sporočili mojim domačim.
Imeli ste proces?
Peljali so me na sodišče, v zaporu nas je bilo v skupni sobi toliko, da smo ponoči morali
da sem se z njim lahko pogovoril in mu obrazložil svojo situacijo. Rekel sem mu, naj se informira pri škofu, da sem član Katoliške akcije. Takrat se je to še dalo, kasneje na posredovanje škofa niso več izpuščali ljudi, ker so jih izpustili že preveč. Osvobodili so me 20. marca, na list so mi napisali, da sem bil zaprt le en teden, v resnici pa je minil cel mesec. In sem Šel domov v Polje. Kako se je nadaljevalo vaše delovanje?
Kot sem že omenil v intervjuju, ki ga je Novi glas objavil meseca junija, sem bil član ilegalne Slovenske legije. Naprošen sem bil, da bi stopil v stik z ljudmi v Ziljski dolini na Koroškem in jim razložil namen Slovenske legije in komunistično nastrojenost partizanov. Ja, kdo bi mi lahko bil v pomoč? Šel sem v Žabnice do Ehrlichovega nečaka Albi-
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh „ SC Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 27. avgusta, ob 14. uri.
na, ki je imel svojo posest v Ziljski dolini, predvsem obširne gozdove. Prosil sem ga za stik s Francem Zwit-terjem, gospodarjem gostilne v Zahomcu. Dogovorili smo se, da se srečamo na nekdanji a vstrijsko-i talij anski meji v Tinjem logu (Val Bartolo), kjer so imeli Žabničani svoje travnike in pašnike, in se tam pogovorimo. To je bilo 23. in 24. aprila 1942. Takrat so Nemci pobirali Slovence na Koroškem in jih pošiljali v taborišča.
No, s Zwitterjem sem se srečal, mu vse obrazložil, mu dal nekaj literature. Čez dva dni, 26. aprila, so njegovo družino odpeljali. Letake in gradivo je skril v peč, tako da - k sreči -niso našli ničesar.
Na dan umora pa bi bili lahko Ehrlicha spremljali tudi vi...
Ehrlicha so umorili 26. maja 1942. Nekaj dni prej sem bil v Žabnicah. Preden sem zapustil domači kraj, sem nesel Ehrlichovo pismo njegovi svakinji. Pred vrnitvijo v Ljubljano 25. maja pa so mi sporočili, da je prejšnji večer na Trbižu umrl Ehrlichov brat Jožef, ki je bil nemškutar in je optiral za Nemčijo, a se z doma ni preselil, na Trbižu je bil tudi župan. Imel sem torej sporočilo za Ehrlicha, da mu je na Trbižu umrl brat.
V Ljubljano sem prišel 25. maja pod večer, napotil sem se do Ehrlichovega stanovanja v stolnem župnišču, pa mi je njegova hišna pomočnica Urša, doma s Koroškega, rekla, da "so se gospod že umaknili v svojo sobo, ker berejo brevir, in se jih ne sme motiti". Ko sem ji	Kfitii
rekel,	da
imam nujno sporočilo zanj, mi je odvrnila, naj se vrnem	na-
slednje jutro in naj grem k jutranji maši, ki jo Ehrlich daruje v Cirilovem domu.
Ker sem naslednje jutro zamudil začetek maše, sem si rekel, da ga
bom počakal v sobi Katoliške akcije v Alojzijevišču in ga bom šel iskat v Cirilov dom po maši in pospremil do njegovega stanovanja.
Čakal sem torej v Alojzijevišču, ki je imel velik vrt, na koncu pa vrata, ki so vodila na Streliško ulico, kjer je stal Cirilov dom. Bil je lep sončen dan. Ko sem čakal v sobi, so pritekli nekateri študentje in zakričali, da so Ehrlicha ubili. Ubili so ga po maši, ko jo stopil iz poslopja Ljudskega doma. Ko bi bil dovolj zgoden, da bi ga spremljal, bi ubili mene in ne študenta Viktorja Rojica, ki ga je takrat slučajno spremljal.
*
Dr. Lambert Ehrlich
Kako ste reagirali?
Takoj sem stekel iz Alojzije-višča in v hipu bil pred Cirilovim domom. Zagledal sem na tleh mrtvega Ehrlicha, Še danes imam pred očmi sliko. Ležal je na hrbtu, ustreljen je bil zadaj v glavo, ubili so ga izurjeni morilci, pod glavo je bila mlaka krvi, pod truplom je bila razprostrta pelerina, v katero je bil vedno ogrnjen in jo je vedno nosil. Na razširjeni pelerini je ležalo njegovo truplo. Roke je imel ob sebi, takoj pa so mu jih sklenili na prsi. Potem so prišli stražarji in so ga odnesli v Akademski dom ter ga položili na mrtvaški oder. Na mestu umora so začeli prižigati svečke, nekateri so prinesli cvetje.
Kaj se je spremenilo po njegovi smrti?
Po Ehrlichovi smrti so se stražarji zelo aktivno vključili v Vaške straže. Nekateri so bili že prej vključeni, po njegovi smrti pa se je število povečalo in kar nekaj jih je prevzelo vodstvo posameznih Vaških straž.
Bil je močan udarec za ves katoliški tabor, tudi za mladce. Takrat so se pri mladcih začeli nekateri prepričevati, da bi
sti najbolj izpostavljena.
Zakaj ni nihče skrbel za Ehrlichovo varnost? Stražarji niso bili vojaki, on pa je bil duhovnik. Nekoč je tudi izjavil, da se zaveda nevarnosti in se ne boji, da bi zaradi tega moral plačati z življenjem. Vendar ga je od jutranje maše v Cirilovem domu do doma vedno spremljal kak akademik. Ehrlich je bil umorjen na torek po Binkoštih. V nedeljski pridigi na Binkošti pa je nekaj misli izrekel ravno o
mučeništvu.
Kakšen človek je bil Lambert Ehrlich?
Bil je zelo vdan Cerkvi, spoštoval je cerkveno hierarhijo. Kar je odločil škof Rožman, je zanj veljalo, ker je bil škof, pa čeprav je bil njegov učenec. Podobno je bilo s papeževimi okrožnicami in sporočili, ki so prihajala iz Vatikana. Bil je zelo pobožen, vero je udejanjal v vsakdanjem življenju. Bil je univerzitetni profesor, zelo izobražen in svetovljan, vendar je bil predvsem duhovnik. Njegov nastop je bil gosposki, umirjen, premišljen. Tudi pri molitvi na zborovanjih Akademske zveze je molil zbrano, mirno, počasi. Njegovi nastopi so bili v glavnem umirjeni, znal pa se je tudi razvneti. Spomnim se njegovega nastopa na zborovanju v Unionski dvorani v Ljubljani leta 1938, ko je kot govornik nastopil Edvard Kocbek, čigar Premišljevanje o Španiji je škof Rožman leto prej označil za herezijo. Ehrlich je v odgovor nastopal najprej mirno, skoraj malo odsotno, ko se je razvnel, pa je bil zelo vehementen, dvignil je glas, gestikuliral in vznak protesta zapustil zborovanje. Tako
Si certifica
L to sinora in queste cafcen, TT line del Tribunale di Guerra di Luu II predetto deve ritornare a
II bn aiiAZt
mirto
/litA
Potrdilo ob izpustitvi iz italijanskega zapora
morali tudi mladci začeti z aktivnejšim odporom in javnim političnim delovanjem.
Zakaj so ubili ravno njega? Ehrlich je bil idejni vodja stražarjev, skupine akademikov, ki sicer številčno ni bila zelo močna, bila pa je odločno javno protikomunistična in protipartizanska. Če beremo njeno glasilo Straža v viharju, spoznamo, kako odločno so nastopali že pred vojno. Dne 1. aprila 1942 je Ehrlich poslal italijanskim oblastem tudi znano spomenico. Stražarji sicer niso bili edina tovrstna skupina, vendar prav gotovo tista, ki je bila v javno-
je bilo včasih tudi med pogovorom ali na zborovanju. Ni bilo retorično naučeno, imel je tak značaj. Gosposki je bil v nastopu, v obleki pa čisto preprost. Vedno je nosil duhovniško obleko, nad njo pelerino.
Kot človek je bil bolj zadržan, nikoli ga nisem videl, da bi se popolnoma sprostil, bil je resen. Ko si z njim govoril, te je gledal v oči, težko je bilo, da te ne bi prevzel.
Izžareval je osebno privlačnost in magnetizem, da si ga poslušal, v svoje vrste je znal privabljati mlade, a ne samo mlade.
Smrt ne izbira letnih časov...
Spomin na človeka, ki je nadvse ljubil življenje
Avgust je čas, ko smo in nas ni, ko končno pozabimo in se sprostimo. Avgust je polnost poletja, je želja po izletih, po življenju. In je mesec, ko je najtežje razumeti, da se tudi v objemu sonca in poletja znanci in prijatelji poslavljajo od nas. Za vedno.
Ker v tem času manj brskam po časopisih, pa tudi po spletu, sem precej pozno izvedela, in sicer prav na Facebooku, da je umrl novinar, meni pa predvsem znanec in prijatelj, Gorazd Vesel. Prizadelo me je in požreti sem morala tisto grenkobo v grlu, ki jo začutiš, ko ti povedo žalostno novico. Le nekaj dni je namreč minilo, odkar sem razmišljala, kdaj se bova spet srečala, se smejala in objemala sredi istrske gmajne, na lovu za gobami. In skoraj jezno sem vzkliknila, saj ni prav, ravno sedaj, ravno sredi poletja, ki ga je on tako ljubil.
Takoj se s Facebooka preselim na druge strani in iščem podatke o osebi, s katero sem bila sicer že pri delu večkrat v stiku, a sem jo v tem okviru spoznala le površno. In ko berem objavljene nekrologe, se mi zdi, da se besede sploh ne nanašajo na tistega Gorazda, ki ga jaz poznam. Nekrologi znajo biti sila mrzli in dolgoča-
sni. Jaz teh zapisov s podatki o delovni karieri, o službi in zaslugah, sploh ne maram in ne berem. Ker v njih ni človeka, ni njegove duše, ni njegovih sanj in njegovega pravega življenja. Poslavljamo pa se vedno od človeka, od njegovega nasmeha, od njegovega pogleda, od tistih besed, ki ne bodo nikoli več prelomile našega vsakdana.
Z Gorazdom sva bila nekaj časa, pred davnimi leti, skoraj kolega. Le da je on delal v goriški redakciji Primorskega dnevnika, jaz pa v tržaški. In spominov na tiste čase nimam veliko. Kak telefonski klic, kako sporočilo, kaka domena za članek. S človekom, ki je bil vedno prijazen, a se mu je vendar vedno nekam mudi-
lo.	In so se zaradi tega vedno vsi jezili nanj. Potem je bilo tudi teh stikov konec, ker sem jaz ubrala svojo pot iskanja, on pa se je počasi upokojil.
Srečala sem ga spet pred nekaj leti, nekega mrzlega zimskega dne, v tisti mali gostilni Sant'Andrea, v savudrijskem portiču, o kateri sem tudi že pisala. Bili smo sami, mož in jaz, pa Gorazd z ženo. In si nisem mogla kaj, da ne bi pri-
sluhnila njunim pogovorom, o morju, o poletju, o tistem vonju,
o	tistih valovih, o tistih sanjah, ki jih poznam tudi jaz. In izmenjali smo si nasmeh, ne da bi še spoznali, da smo stari znanci. Stekel
je pogovor, kajti Gorazd je bil prisrčen človek, ki je izkoristil vsako priložnost za klepet ob kozarcu. In nikoli ni bil tog in zadrt, kot znajo biti politiki njegove generacije. Morda je bila ravno ljubezen do življenja tista, ki je botrovala
njegovi radovednosti in odprtosti.
No, tistega dne sta z ženo kmalu prisedla, in ko smo si dodobra pogledali v oči, je prišel iz njegovih ust tisti veseli, spontani, neza-držani... saj se poznamo. Potem smeh, stiski rok in objemi, pa spet vino in klepet. Tistega mrzlega zimskega dopoldneva nama je Gorazd povedal vse o svojem življenju. O svojih potovanjih, o begu pred najbolj mrzlimi mese-
ci,	ko je užival v svojem bivalniku v Španiji, o jadranju, o smučanju. In še največ o življenju. Z vsako besedo je Gorazd dal vedeti, kako mu je dragoceno, kako ga ljubi. In iskrile so se nama oči, kajti ravno to sva imela skupnega, to gromozansko navdušenje nad življenjem. Z možem sva potem še dolgo govorila o osemdesetletniku, ki je še vedno tako radoživ, kot bi mu jih bilo dvajset. Energija, katere sva se nalezla od Gorazda, je tudi nama dala novega zagona.
Srečali smo se spet naslednje leto, spet v pozni jeseni, spet v Istri. Z možem sva se nekoliko poklapano, s prazno košaro v rokah, vračala iz gozdov pri Abitantih. Avto s koprsko registracijo, ki je vozil po makadamu mimo nas, je zavrl in ustavil. In že mi je Gorazd
ves razigran stiskal roko, me objemal in spraševal: jih ni, kajne? Takoj sem vedela, kaj sta z ženo iskala, na smeh mi je šlo. A tudi vi veste, da rastejo tu? Seveda ... nekje spodaj pod Abitanti, tik na hrvaški meji, si zaupamo skrivnost. 'Mrtvaške trobente', kajne?? In spet smo se razgovorili o preživetem poletju, o otokih, o gostilnah, o tistem lepem, minljivem, dragocenem ... o življenju. Gorazd me je vprašal, kako je v Kostanjevici, kjer živim. Smeh na njegovem prijetnem obrazu je ugasnil. Veš, da imam tam prijatelja, ne videvava se več, manjka mi... veš ženske zadeve, ljubosumnost. Točno sem vedela, o kom govori, vedela sem tudi, da v Kostanjevico ne prihaja več. Težko mi je bilo, nisem vedela, kako naj mu pomagam. V solzah me je objel. In žena ga je potegnila za suknjič, daj no Gorazd. A mene ni motilo. Meni so bili pri njem všeč predvsem ta iskrenost, to doživljanje, to prekipevanje čustev in ta pristna, skoraj otroško razposajena življenjskost. In sem mu zavidala ta leta, teh osemdesetin čez, polnih zanosa, polnih vsega. Pozdravi ga, če ga vidiš, mi je še rekel. In že ni bilo več solz na njegovih licih. Pozdravil me je. In obljubil, da se srečamo drugo leto, jeseni, v teh gozdovih, na lovu za trobentami. Ko je že odhajal, je še enkrat odprl okno in me zaprosil: pa pozdravi gostilničarko Miro, tam v Kostanjevici. Kar pozabiti ne morem njenih dobrot. Lepo jo pozdravi in objemi jo v mojem imenu. Ne pozabi.
In gostilničarki Miri, ki jo imam
tudi jaz rada, saj je tudi ona tako radoživa in polna energije, kot je bil Gorazd, sem rada prinesla njegov pozdrav. Spominjala sega je, kako je zahajal v lokal ob nedeljah in kako rad je imel domačo hrano in dober teran. Ja, Gorazd, mi je rekla, on je bil pa res vesel. In to ne samo po priimku.
Še vedno nočem verjeti, da ga ne bom več srečala, da mi nebo več nasmejan pritekel naproti, zvedav in odprt za stotere teme. In nikoli več se ne bodo iskrile njegove modre oči, ko mi bo pripovedoval o zadnjih smučarskih podvigih ali o potovanjih ter obenem pripomnil, da premaguje grdo zahrbtno blezen.
Na to, da je imel Gorazd rad življenje, je prijatelj pripomnil, da mu toni bilo težko, kajti življenje mu je nudilo vse. Ampak ni tako, vem, da ni za vsakogar tako. Marsikoga poznam, ki mu je bilo življenje radodarno, a je vseskozi samo nergal in se pritoževal. Gorazd se ni nikoli pritoževal, niti, ko je odkrito in na videz sproščeno pripovedoval o svoji trnovi poti in o kemoterapiji. Tako je ljubil življenje, da je znal sobivati tudi z boleznijo. Z upanjem in brez strahu. Vedno se ga bom spominjala z občudovanjem. In, ob misli na svojo starost, si želim, da bi jo doživljala polno in sproščeno, kot jo je on.
Počivaj v miru, Gorazd! Ko bom pri Abitantih iskala trobente, se bom vedno spominjala na tvoj nasmeh in tvoj prisrčni objem. In že sedaj vem ..., da te bom pogrešala.
SuziPertot
Ob skorajšnjem začetku nove sezone
Krepitev meddruštvenega sodelovanja v našem športu
Prihodnjič širše o moškem košarkarskem evropskem prvenstvu v Sloveniji, ki se bo pričelo v sredo, 4. septembra, in pred katerim vlada razumljivo veliko pričakovanje.
Zadnji mesec pa je bilo v naši športni srenji v središču pozornosti poglavje o združevanju moči oziroma meddruštvenem sodelovanju. Pogovori v vročih poletnih mesecih so dozoreli v dva pomembna nova projekta, enega na Tržaškem, drugega na Goriškem, enega v košarki, drugega v odbojki.
Prva novica je, da bodo po dolgem času spet sodelovala res vsa naša košarkarska društva. V projekt Jadran sta se po več kot desetletju vrnila Bor in Breg, ki sta več časa
-	nekako, odkar je združeno ekipo pred propadom rešil in jo nekaj let upravljal goriški Dom - hodila svojo pot, deloma tudi skupaj (na mladinski ravni). Borova in Bregova uprava sta sprejeli postavke, ki v pogodbi Jadran že vežejo Dom, Kontovel, Polet in Sokol. Ker sta močna partnerja (mladinski pogon, članska ekipa, zgodovina), sta predlagala in menda tudi dosegla določene popravke k dosedanjim kriterijem za sodelovanje. Skupno delo vseh šestih slovenskih matičnih društev bo tako potekalo v enotnih mladinskih ekipah Under 15, U17 in U19. Mlajše postave, se pravi košarkarsko šolo, bo gojilo vsako društvo posebej, kar jamči kapilarno dejavnost na območju. Pri članskih vrstah pa klubi ravno tako ohranjajo določeno avtonomijo, da lahko negujejo svoje cilje, četudi z dogovorom, da najbolj nadarjene in perspektivne posameznike prispevajo v Jadranovo prvo ekipo, ki je tudi letos špica zamejske košarkarske piramide v državni C diviziji.
Za korenit preokret na pot sinergije so poskrbeli tudi v slovenskem odbojkarskem
gibanju na Goriškem, tokrat zlasti pri moških, ki so ob vse bolj omejenem številu deklet v igri pod mrežo nedvomno bolj relevanten segment. Skupno močno člansko ekipo snujejo goriška 01ympia, sovodenj ska Soča in štandreški Val, ki s tem korakom presegajo nekdanje tudi ideološke pregrade. Reprezentančno šesterko, ki meri na napredovanje iz deželne C v državno B2 ligo in bi torej želela postati neka obsoška alternativa Slogi Tabor, so zaupali trenerskemu strokovnjaku, povratniku Fabriziu Marchesiniju, ki je kot podajalec in potem krmar svojčas pisal najlepše strani Valove epopeje. Iz treh sestavov posameznih društev so igralce strnili v dve združeni ekipi, delno se je združevanje sicer začelo že lani na relaciji Soča/Val. Sodelovanje pa bo potekalo tudi na ravni mladinskih postav.
Odmevni novosti na naši športni sceni sta pozdravila tako Združenje slovenskih športnih društev v Italiji kot tudi vodstvo naše manjšine, ki dosledno podpirata, tudi gmotno, projekte, ki stremijo k sodelovanju, kakovosti in racionalizaciji stroškov. Ne nazadnje je na osnovi poletnega preobrata - tega v društvih ne skrivajo - tudi ekonomski vidik. Klic na pomoč Jadrana in Sloge Tabor, na j višje postavljene slovenske košarkarske in odbojkarske ekipe, je najbrž zarezal določeno sled v tkivo zamejske skupnosti in glave naših športnikov ter športnih delavcev. Rešitev paradnih konjev sicer ni neposredno povezana z omenjenima dogovoroma o sodelovanju, pa vendar je dejstvo, da bosta Jadran in Sloga Tabor oktobra le na startu državnih lig, čeprav z zmanjšanim proračunom, posledica tudi želje po skupnem delu vodilnih v športnih društvih.
HC
Z 9- strani
"Vredni smo,
Tudi v tem primeru gre za načelno vprašanje, pred katerim je Slovenija pogosto zamižala na eno oko (ali kar obe) iz praktičnih in "diplomatskih" razlogov. Prof. Pahor pa kot pričevalec seveda ne more mimo tega: zato si je na proslavi ob koncu skušal pred ministrom za kulturo Urošem Grilcem in predsednikom republike Borutom Pahorjem izboriti "še dodatno minutko". Mimo protokola in mimo časovnih okvirov, kar je upravičeno. Pahor je potreboval tisto dodatno minutko, ker je bilo sporočilo o spominu na žrtve fašizma prepomembno, da ne bi šlo v eter pred celotno Slovenijo. In tržaški pisatelj si je tisto minutko izboril: čeprav so mu izklopili mikrofon, je vstal in se sam napotil do mikrofona, ki je bil drugače namenjen tistim, ki so njemu čestitali. Trg Borisa Pahorja - Ljubljanski dan se je za profesorja Pahorja začel v parku Tivoli s poklonom dolgoletnemu prijatelju Edvardu Kocbeku pri njegovem kipu. Pahorju se je tam (nekoliko vsiljeno) pridružil tudi ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki je razkril "prvo presenečenje": visokemu jubilantu bo mestna občina Ljubljana z naslednjim letom posvetila trg ob glavni ljubljanski knjigarni Konzorcij. Pahor je sicer kasneje, ob predstavitvi monografije, dejal, da ga ta novica veseli, a hkrati preseneča, ker se trgi navadno posvečajo mrtvim. "Trg bi raje posvetili primorskim literarnim ustvarjalcem, ki so za Ljubljano in za celotno Slovenijo zelo pomembni. Tega se je zavedal celo Claudio Magris, pa čeprav se je kar veliko potil, preden je prišel do sklepa, da bi brez Slovencev Trstu nekaj manjkalo", je dejal Boris Pahor.
Tako sem živel - Predstavitev monografije "Tako sem živel" izpod peresa prof. Tatjane Rojc, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, je bila osrednji del dopoldanskega dela programa. Gre za izjemno delo, ki predstavlja ne samo Pahorjevo stoletje, ampak tudi stoletje Slovencev v Trstu, posebej pred nastopom fašizma in po tem dogodku. V knjigarni Konzorcij sta poleg prof. Pahorja knjigo predstavljala še Tatjana Rojc in urednik založbe Zdravko Duša. Rojčeva je tako ponudila vsebin-
sko predstavitev
I	n	monografije, ki
MM	zaobjema	njene
intervjuje s pisateljem za tržaški radio in je opremljena z obsežno zgodovino Slovencev od leta 1848 dalje. "Precej prostora namenjamo seveda Narodnemu domu, ki je primarnega pomena v življenju Borisa Pahorja. V monografiji se prepletajo odlomki Pahorjevih del, avtorjeva živa pripoved in zgodovinska slika, ki gre vse od
nici NUK. V obsežnem gradivu so tudi rokopisi, tipkopisi in dopisovanja tržaškega pisatelja, snov za zgdovinsko preučevanje sodobnega in polpreteklega obdobja. Pahor se je zahvalil NUK za to, da so gradivo sprejeli, in za način njegovega hranjenja. Pri tem je še pripomnil, da se Ljubljana ne zanima za Trst, ker "Slovenija ne zna reševati sama sebe, lahko se le vprašamo, kako bo reševala Slovence zunaj meja". Mladostniški intervju - Večer v SNG Operi so si organizatorji zamislili kot
fašizma do razžaljenih v taborišču in končno do nove vere v življenje. To je moj poklon tržaškemu avtorju". Predsedniško kosilo - Na slavnostno kosilo je pisatelja Borisa Pahorja povabil predsednik republike Borut Pahor. Predsednik je poudaril, da je tržaški pisatelj primer kritičnega intelektualca, ki se je boril za svobodo mišljenja. Odlikujeta ga pogum in dejstvo, da je brez dlak na jeziku. "Gre za pogumnega moža, ki je bil prepričano antifašist, a se je postavil po robu vsem totalitarizmom. To je drža, vredna spoštovanja", je še sklenil predsednik Pahor. Darilo, ki ga je prvi mož Slovenije podaril Borisu Pahorju, je stol, zamisel Jožeta Plečnika, ki simbolizira trdnost in stabilnost tržaškega pisatelja. Odprtje začasne razstave v Operi - V informacijskem centru SNG Opera so pred večernim programom odprli začasno razstavo o vseh zanimivejših etapah v Pahorjevem življenju. Gre za material iz osebnega arhiva tržaškega pisatelja, ki ga je Pahor podaril knjiž-
intervju mlajše generacije stoletnemu pisatelju. Slovenske mlade so tako predstavljali Jakob Terčon, predstavnik mladih Slovencev v Italiji, Julija Urban, dijakinja s Koroškega na avstrijski strani, ter Jakob Cerovšek iz Ljubljane. Med posameznimi vprašanji so bili na sporedu pokloni slavljencu v obliki pesmi, recitacij, čestitk in podelitve naziva "Državljan Evrope". Pahorju so voščili minister za kulturo Uroš Grilc, predsednik republike Borut Pahor in predsednik uprave Mladinska knjiga Peter Tomšič. Nagrado "Državljan Evrope", ki jo je Pahorju podelil Evropski parlament, je tržaškemu pisatelju izročila predlagateljica, evropska poslanka Mojca Kleva Kekuš. Pahor se je v intervjuju dotaknil vseh pomembnih življenjskih tem. Večer, ki je bil prijetno zasnovan, bi moral (kljub strogim televizijskim tempom) vzeti v zakup nekoliko večjo elastičnost pri posegih "zvezde večera", predvsem zaradi sporočilnosti besed prof. Pahorja.
Govora Inge Brezigar in Jurija Paljka na žalni seji
Našemu prijatelju Andreju Malniču v slovo
Vsako slovo je težko, slovo ob trenutku, ko se zdi, da je pred človekom še vse življenje, je še težje. Andrej je odšel v času, ko se je zdelo, da so vsa njegova prizadevanja zacvetela in da bo v naslednjem obdobju pobiral sadove ... in seveda uresničeval zamisli, ki jih je imel še veliko. Poslavljamo se od njega potem, ko je ob šestdesetletnici Goriškega muzeja zagotovil nov začetek muzejskega dela z dokončanjem kusto-diata v Solkanu, zastavil je novo poklicno pot in s preselitvijo v novo hišo v Mirnu tudi osebno pot.
Po petdesetem se začenja novo življenje.... In mogoče je bilo Andreju z dokončnim odhodom po težki bolezni v bodoče tudi marsikaj prihranjeno...
Spominjali se ga bomo iz tega življenja, po njegovi vedrini, duhovitosti, domislicah ... tudi po tem, da smo se lahko skregali in se vseeno imeli radi ... Kot prijatelji in sodelavci. Andrej se je z Goriškim muzejem srečal že v študentskih letih, ko je leta 1985 sodeloval v ekipi Goriškega muzeja pri raziskavi etnološke podobe Šentviške planote. Delali smo skupaj, jaz iz muzeja in študentje etnologije Andrej Malnič, Borut Koloini in Darja Skrt. Tedaj smo se spoznali in kasneje postali sodelavci v Goriškem muzeju. Že tedaj smo se nasmejali Andrejevim domislicam ... bilo nam je lepo in postali smo prijatelji. Andrej je prvo muzejsko službo nastopil kot bibliotekar, vendar je kmalu postal kustos
-	etnolog. Spomnim se, da je tedaj začel v muzej prinašati vinske in druge steklenice, jih opral in spravljal... in ko sem se malce posmehnila na račun "flašk", je rekel: "Par steklenic ni nič, ampak ko jih je tisoč, je to lepa zbirka". Res je... in zdaj imamo v muzeju lepo zbirko vinskih in drugih steklenic, vinarskega in vinogradniškega orodja in strojev. In točno taka je bila njegova muzejska filozofija - drobne stvari, ki naredijo zbirko, drobne, na videz obrobne zadeve, ki naredijo zgodbo, etnologija, ki se ne ukvarja z velikimi dogodki, ampak išče čar življenja med ljudmi, njihovimi vsakdanjimi potrebami, problemi in radostmi.
Pri etnološkem delu se nisva posebej povezovala - Andreja je tedaj zanimalo vinarstvo in vinogradništvo in z Borutom Koloinijem sta leta 1994 uredila obširen zbornik ob stoletnici Vinarske zadruge Vipava z naslovom Vipavski izbor. Vrstili so se članki o vinarstvu, vinogradništvu, vinoreji, Matiji Vrtovcu, s kolegom, oblikovalcem Borisom Blažkom pa sta pripravila razstavo Vinarske podobe v razstavnih prostorih gradu Kromberk. Mogoče je bilo tedaj zasejano seme delovanja društva DOLI iz Lokav-ca, ki je sprva s furmanskim prevozom vina, nato s prevozom mlaja pomenilo enega prvih živih muzejskih prikazov furmanstva v Vipavski dolini. Andrej je z društvom sodeloval do zadnjega trenutka, kot iskriv povezovalec vsako leto tudi ob postavljanju mlaja pred stavbo mestne občine Nova Gorica.
S kolegom Borisom Blažkom sta raziskovala tudi Kras in etnološko podobo Krasa in postavila lepo razstavo v sloven-
skem kulturnem domu Korotan na Dunaju ter v sosednjem Pokrajinskem muzeju v Gori-
ci.	Kras je bil druga poklicna ljubezen Andreja Malniča ... V Štanjelu bodo, upam, še dolgo pletli svetivanjske vence, za katere oživitev je še posebej zaslužen prav Andrej.
Tretja tematika, ki ji je posvetil prav posebno skrb, je življenje ob meji, sodelovanje z zamejskimi Slovenci in Italijani, Goriška na splošno. Leta 1997 je s predavanjem o dvolastnikih in dvolastniških odnosih ob jugoslovansko - italijanski meji po drugi svetovni vojni uspešno nastopil na mednarodni konferenci ob 50-letnici priključitve Primorske k Sloveniji v okviru tedanje Jugoslavije. In nato sledil tej tematiki tudi potem, ko je leta 2002 prevzel direktorstvo v Goriškem muzeju, z idejami o muzeju ob meji in z idejo o najmanjšem muzeju na svetu v stražarnici nekdanje jugoslovanske vojne na Vrtojbenskem polju. S predstavitvijo tovrstnega muzej čka smo kandidirali na EMYI - natečaju za najboljši muzej leta, ki ga vsako leto pripravlja mednarodno muzejsko društvo IGOM. V Dublinu smo uspešno nastopili s predstavitvijo ... In čeprav nismo postali muzej leta, je bila predstavitev v okviru mednarodne srenje vseh vrst prestižnih muzejev po Andrejevi zaslugi zelo odmevna ... Poleg muzeja smo v Dublinu predstavili tudi zgodbo o Goriški, o meji in s Prešernovo Zdravljico tudi zgodbo o preseganju sovraštva in o času, ki si ga želimo in ko "le sosed bo mejak ..."
Na tem sosedstvu je gradil Andrej idejo o muzeju meje ... Spet z drobnimi posegi ... z muzejskimi zbirkami in obeležji ob črti nekdanje meje, ki jih povezuje kolesarska pot ... in tako je združil spet dve svoji zanimanji -poklicno muzejsko- in športno-kolesarsko pot ... V sklop te ideje sodi tudi nedavno odprta muzejska zbirka prebežnikov v nekdanji mrliški vežici v Mirnu ... zadnja njegova misel je mogoče veljala prav tej zbirki, saj se je nesreča zgodila le dva tedna pred njenim odprtjem. Vrsta nalog, ki si jih je Andrej zadal, je zaključena... tako obnova muzeja v Bardu, postavitev Batičeve hiše v Lokovcu, prenova muzejskih zbirk na gradu Kromberk. Muzejska dejavnost v prenovljenem gradu Kromberk je pestra. V juliju so se odvili poletni vinil večeri, ki so prav tako Andrejeva pobuda, v avgustu pa nadaljujemo z glasbenimi večeri, ki jih bodo nasledila že utečena celoletna torkova predavanja.
In tudi pri teh torkovih predavanjih bomo pogrešali njegovo duhovitost, iskriv um in pozitivno naravnanost, strast do muzejskega in kulturnega dela in ideje, ki jih je že veliko vključenih v lokalni program občine, veliko pa bi jih, nedvomno, še natresel.
Počivaj v miru, Andrej.
Inga Miklavčič Brezigar
poštovane in spoštovani! "Kravata je, mašni gvant tudi, šulni so spucani? Vse je torej v redu, ku toka, je, lahko torej greva"! bi rekel sedaj Andrej in se posmejal; če bi pa jaz te besede izrekel, bi pa zategnil enega svojih "Sevejde"!, s katerim mi je vedno potrdil, da ve, da sem iz Zgornje Vipavske doma.
Andreja Malniča bomo vsi pogrešali predvsem zato, ker je imel odnos do sveta okrog sebe, do sveta, ki ga je opazoval ter kot etnolog poznal, predvsem pa je imel odnos do ljudi, do vseh nas. Vsi, ki smo ga poznali, smo ga videli nastopati v javnosti in sam sem vedno užival, ko je Andrej oblekel pražnjo obleko, si redkokdaj, a za velike priložnosti vedno, nadel kravato, ki sem mu jo nemalokrat popravil, na samem seveda, pred začetkom prireditve, ki jo je organiziral in vodil, s hvalež-
no nestrpnostjo dobrodušnega medveda mi je to vedno pustil storiti in me gledal z ironijo izobraženca, ki mi je na tihem vedno poočital, da sem zapustil kmečki svet, za katerega mi je edino on znal razložiti, da ga je za vedno odnesel čas, kot je odnesel čas tudi jezik kmečkega sveta, na katerega je bil tudi sam izjemno navezan.
Andrej je bil svobodoljuben človek, človek odprtega sveta, tudi zato je bil med nami vedno prisoten peš, s svojim kolesom in skoraj vedno športno, neformalno oblečen, kot bi nam hotel ob vsaki priložnosti povedati, da je rad prost, svoboden, odprt in jasen. Bil je svojevrsten asket, o čemer je pričala njegova delovna direktorska soba, kakršne nima noben direktor pri nas, saj si je v sobi izbral skromno, realsocialistično preprosto pohištvo, ki je pričalo o času, v katerem je sam zrastel, naravnost boleča odsotnost nepotrebnih predmetov in vsakovrstne navlake na njegovi delovni mizi in v njegovi pisarni pa je pričala o njegovem odnosu do življenja in dela, saj ni imel rad nepotrebnega.
Spoznala sva se v časih, ki se danes zdijo prazgodovina, ko še ni bilo na obzorju ne prenosnih telefonov in ne digitalnih aparatov in ne digitalnega sveta, še svetovnega spleta in interneta ne. Oba sva se priučila teh novih možnosti komuniciranja, a prav dejstvo, da je Andrej vsakodnevno sedel na kolo in prišel v Gorico na Travnik v naš bar Pace, kjer imamo sodelavci pri tedniku Novi glas svoje drugo uredništvo, najlepše govori o tem, da je bil Andrej človek dialoga, srečevanj, človek, ki je rad imel otipljivi, stvarni svet. Naš svet, ta trenutek in ta čas, ki nam je edini dan, da v njem živimo.
V	enem najinih številnih in plodnih pogovorov mi je zaupal, da bi sam najraje živel tako, kot smo živeli pri vojakih v JLA, saj bi bila, tako Andrej: "Ena kaseta, kakršno smo imeli pri vojakih za čevlje ter
oblačila, čisto dovolj za vse življenje"!
To je bil Andrej: človek, ki je iskal bistveno, povsod.
"Moj čas življenja je odvisen od zunanjih stvari, ni odvisen od mene.
Od mene pa je odvisno, ali v polnosti živim čas, ki mi je namenjen", je pred skoraj dva tisoč leti napisal rimski mislec Seneka v enem svojih pisem Luciliju in stoični filozof je s temi besedami najbolje označil našega Andreja, ki je v polnosti živel prekratek čas, ki mu je bil odmerjen za življenje. Andrej Malnič je bil Goričan, rojen v Novi Gorici, a doma prav tako v Gorici na drugi strani meje, vsakodnevno je živel obe mesti, s svojim velikim znanjem pa je zgledno skrbel za "našo stvar" na obeh straneh državne meje med Slovenijo in Italijo od Milj do Trbiža, da, od Milj do Trbiža! Dejansko smo vsi tisti Slovenci, ki živimo in delamo v slovenskih ustanovah v Italiji, s smrtjo Andreja izgubili človeka, na katerega smo lahko vedno in ob vsaki priložnosti računali, in to zato, ker nas je poznal, osebno poznal, se z nami srečeval, z nami
delal in redno dihal, trpel, se veselil, živel z nami. S svojim strokovnim znanjem, s sodelavci Goriškega muzeja in z osebnimi poznanstvi je sodeloval in pomagal, kjerkoli je mogel, nikdar nas ni delil, vedno pomagal vsem, kjerkoli je mogel, od Trbiža do Milj, pa naj je šlo za Kulturni dom, Center Lojze Bratuž, našo knjižnico, galerije, vaška društva, in lahko bi našteval v nedogled, bil je stalno prisoten med nami. Andrej Malnič je vedel, kaj je narodnost, kaj jezik, kaj država, kaj slovenstvo in kaj so resnične vrednote, vedel je, kaj je bistveno in kaj navlaka. Svetovljan po duhu, človek visokih etičnih načel, a trdno zasidran v slovenstvu in naši lepi Goriški, je v svojih nastopih in pri svojem delu vedno imel pred očmi to, kar je naš Ivan Cankar imenoval arena življenja, da, za našega Andreja iahko zatrdimo, da je v svojem prekratkem življenju zanj veljalo pravilo: "V areni življenja sem stal".
Do italijanskih, furlanskih in drugih prijateljev je imel lep odnos, tkal je vezi med nami in vedno poskrbel, da se je vedelo, kdo je kdo, pri njem ni bilo trohice tistega pogubnega klečeplaznega hlapčevstva, ki se kaže že v tistem kranjskem zmotnem: "Gremo na capuccino v Udine"!
Andreja je odlikoval socialni čut, ki ga danes še kako vsi pogrešamo, poznal je čase pomanjkanja, a ostal zvest vrednotam pravičnega socialnega in narodnega boja, družilo naju je tudi odločno odklanjanje potvarjanja zgodovine, kot tudi vztrajno zagovarjanje vrednot pravičnega upora naših prednikov tujcem. "Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega ... Tekmujte v medsebojnem spoštovanju... Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim... Če je mogoče, kolikor je odvisno od Boris Blažko:	vas, živite
Andrej Malnič,	V miru Z
risba	vsemi
ljudmi", je zapisal Pavel v Pismu Rimljanom in tega evangeljskega izročila se je v iskrenem humanističnem, krščanskem občutju držal Andrej, ki mi je med številnimi obiski pri meni, ko sva se pogovarjala in nama je bilo hudo zaradi neupravičenih napadov na najino javno delo, ničkolikokrat dejal: "Zapomni si, Jurij, najtežje je biti kristjan"!
O strokovnem delu najbolje govorijo njegova dela, o Andreju ima vsakdo izmed nas svoj spomin, svoje vtise, na tem mestu pa sem danes zato, da se mu v imenu vseh Slovencev, ki živimo v Italiji, zahvalim za vse opravljeno, predvsem pa za njegovo tovariško nesebično pomoč in njegovo nesebično, krasno prisotnost med nami.
Bila sva prijatelja.
Velika prijatelja.
Pravzaprav smo bili najprej trije: Marko Vuk, Andrej Malnič in jaz. Potem je Marko, ki sva ga z Andrejem najraje dražila pri Rdečem kamnu v Rožni Dolini, kamor smo vsak teden hodili dolga leta na kosila, tako smo imenovali restavracijo na meji!, odšel v večnost in sva oba z Andrejem nekaj časa molčala, tudi k Rdečemu
kamnu nisva več zahajala, dobivala sva se drugje.
Tako Marko kot Andrej sta delala v Goriškem muzeju, ki so ga dr. Branko Marušič, mag. Slavica Plahuta in naš Andrej s sodelavci dvignili na visoko raven osrednje kulturne ustanove na Goriškem, ki presega pomen regionalne ustanove!
Danes ju ni več, ne Marka in ne Andreja, pogrešali bomo oba.
Še kako bomo pogrešali Andreja! K Andreju sem med zadnjo življenjsko preizkušnjo hodil redno na obiske, za kar sem hvaležen Andrejevi ženi Ireni, ljubljeni hčerki Ani, njegovi mami Elviri, bratu Sandiju in stricu Borisu.
In tudi tokrat je Andrej poskrbel, da sem spoznal nove ljudi, spet je nemo in nemočen stkal nove vezi med nami, spoznal sem namreč čudovite medicinske sestre, ki so skrbele zanj in ob obiskih tudi zame, prijazno in nevsiljivo, z zlatim srcem, za kar jim javno izrekam zahvalo.
Lili, Tamara, Urška, Aladina, Martina ... so imena teh zlatih punc, ki so imela našega Andreja rade, kot smo ga imeli radi mi.
Bil je tak, kot so bili njegovi nenapovedani obiski v našem uredništvu, kjer ga bomo vsi pogreša-
li.	Kolo je pristavil zraven Katoliške knjigarne na zid in pozvonil v uredništvo, našima Majdi ali Ivi je samo preprosto rekel: "Je sitnoba gor"?
In sem šel, sitnoba, kot me je imenoval, na kavo z njim.
In me je včasih povabil zvečer nekam, mi pred leti čisto slučajno predstavil mlajšega fanta, ki je danes med nami, gospoda župana Mateja Arčona, pred leti prav tako gospoda poslanca Mirka Brulca, prijatelja Momota in še in še... Ali pa mi je samo preprosto rekel: "Ti moraš spoznati Zdravka Likarja"! In je poskrbel, da sem spoznal Zdravka in druge in jaz sem mu v zameno predstavljal svoj, najin, naš krog ljudi, ki "v srcu dobro mislimo".
Srečevanja, ljudje, nove vezi.
Da, bil je tkalec vezi!
Človeških vezi, novih znanstev in novih prijateljstev, človek preudarne besede.
Bil je moder mož.
"Lepu je blu, šaldu lepu"! bi rekel ironično sedaj naš Andrej.
In bi se nasmehnil, me pogledal s svojimi iskrivimi očmi ter dodal: "Ja, malu predolg si biu, ma j že prou taku"!
Dolžan pa sem dodati še osebno noto, in sicer to, kako se Andrej, žal, ni držal najinega moškega dogovora, zares to ni fer, ker sva bila zmenjena, da bo on govoril na mojem pogrebu; on je takrat, ko sva o tem prav obešenjaško veselo govorila, še ironično dodal: "Ti bom prinesel vžigalnik na grob, velja"?
Ko vam, ženi Ireni, hčerki Ani, mami Elviri, bratu Sandiju, stricu Borisu in ostalim sorodnikom, predvsem pa vam, njegovim sodelavcem v Goriškem muzeju in vsem, ki ste prisotni, v svojem ter v imenu celotne slovenske narodne skupnosti v Italiji, a tudi v imenu njegovih in naših italijanskih ter furlanskih prijateljev, tu, v njegovi rodni Novi Gorici izrekam iskreno sožalje ob odhodu našega Andreja v večnost, si ne morem kaj, da si ne bi zaželel, da bi si v spomin priklicali njegov nasmeh, ko bi nam sedaj rekel, naj tudi v prihodnje ostanemo to, kar smo, in tu in zdaj delamo zato, da bi naša družba bila bolj topla, bolj solidarna, bolj odprta in bolj zavezana našemu skupnemu izročilu, tu, na Andrejevem in našem prelepem Goriškem!
In vem, da bi mi Andrej sedaj šepnil: "Ti, potem mi predstaviš tega in tega"?
In bi mu jaz odvrnil: "Ma počaki nu malu, dej”!
In on bi imel seveda zadnjo besedo: "Sej bom, ma malu predolgi ste"!
Jurij Paljk