Rudolf Pečjak
Rudnik
Mehka poletna brezmesečna noč, ko so zvezde tako blizu in tako živo gorijo na nebu. Zemlja diši po rastoči travi in rožah, po zorecem Z1tu in sadju.
' Tam ob pobočju hriba zija iz zemlje ogromen betonski rov. Medla svetloba obseva umazane, mr^le stene. Povsod črna tema, le rov zija grozeče iz zemlje pod svetlo nebo.                '               V?  •..      V.-^'
Črna tema, zvezde in rov.                                                            ,
Luč   kakor ogromna kresnica. Tam nekje iz noči se je vzela m leti skozi temo proti rovu. še  ena Iu6 - dve  - - od  vsepovsod pnhajajo,
253
vse enako križajo črno temo, se srečujejo, oddaljujejo, bližajo. Tam ob sivem, zamazanem, mrzlem rovu se  zbirajo  v svetel roj.
Rudarji prihajajo na delo. Čakajo, da se zmenjajo. Tilio strmijo v svoje rudarske svetilke, njihove misli pa so še pri otrocih, ženah in ma-terah. Svit luči dela njihove obraze še bolj zaskrbljene, trde in zamišljene.
Ogromen, zamazan rov zija iz pobočja hriba. Zemlja dehti po rastoči travi in rožah, po zorečem žitu in sadju, po sanjah in ljubezni.
Sirena ostro zabrlizga v gluho noč, svetli roj se zgane, lučke zatrepečejo.
Rov se razsvetli.
Iz rova prihajajo nove svetilke, vedno več in več. Rudarji odhajajo z dela. Obraz za obrazom — v svitu svetilk vsi enaki, molčeči, zamišljeni, trudni, le oči jim iščejo daleč predse v temno noč.       •
Kakor ogromne kresnice poletavajo in se zgubljajo rudarske lučke v temi na vse strani. Vsaka hiti po svoji določeni poii.
K otrokom, materam in ženam.
Ogromen betonski rov zija iz zemlje in požira nove rudarje. Roj svetlih luck zginja v zemljo in z njimi bledi, zaskrbljeni obrazi.
*
Na dvigalu so tesno drug ob drugem. Ropot. Sunek. Rudarji s svojimi brlečimi svetilkami se pogrezajo v zemljo. Vse se zagiblje, vrti, teče na-vzgor in navzdol. V bledem svitu svetilk brzijo mimo železne prečke, verige, mreže, črna in vlažna bruna ozkega jaška. Nenadoma se za hip posveti kakor velikanska obokana betonska klet. Električna luč. Hunti. Polnagi rudarji. Konji. Premog. Prvi rov.
Zopet tema. Zopet pogrezanje, drdranje, ropot, dušljiv dub. po vlažni zemlji, premogu. Visoko gori nad ozkim, tesnim črnim jaškom je svetlo okno, kakor bi bil drug svet.
Navzdol. Sunek. Svetloba. Spet betonski oboki, žarnice, hunti, tračnice, krampi, lopate, kladiva, svedri, vročina.
Drugi spodnji rov.
Rudarji izstopijo iz dvigala. Mudi se jim. Da bo zaslužek vecji. Akord. Te besede so polni vsi rovi: zveni ti izpod krampa, ječi v huntu, ropoče v sušečem se premogu. Hitro pograbijo svedre, krampe, lopate in hunte in že se razpršijo po stranskih temnih in nizkih rovih na vse strani. Kakor krti rijejo rudarji v vlažno zemljo. V dolgih temnih rovih umirajo njih svetilke.
Tam daleč, daleč v nizkih, z bruni podprtih, dušljivih rovih brlijo posamezne lucke, odmevajo votli udarci krampov, prodira brnenje strojnih svedrov, se ruši premog----------. V gostem, dušljivem premogovem prahu
rijejo rudarji v črno steno. Stoje, kleče, upognjeni, sključeni, vrtajo, tol-čejo, kopljejo, od prahu zasolzeni.
Tam zgoraj, tako daleč, daleč pa je mehka poletna noč, polna svetlih. zvezd. Zemlja opojno diši po rastoči travi, po rožah, po zorečem žitu in sadju. Tam  so rudarske  hišice, polne ljubezni.
Prvi hunti, natovorjeni s premogom, že prihajajo cvileč iz nizkih, temnih, vlažnih rovov. Za hunti lnrki, začrneli, trdi obrazi. Z njimi prihaja vendarle danes tudi vesela vest:
»Dobro se  koplje.«  Akord. Zaslužek. Družina. Da je le delo.