UDK 809.451.1-316.32:808.63 Vilko Noon k Filozofska fakulteta, Ljubl jana R A Z I S K O V A N J E S L O V A N S K I H I Z P O S O J E N K V M A D Ž A R Š Č I N I Razni slovarji so od 1595 primerjal i okoli 1000 slovanskih izposojenk v madžarskem jeziku z besedami v slovanskih jezikih. Prvo razpravo o nj ih je napisal Franc Miklošič 1871. Med madžarskimi slavisti jih je prvi sistematično raziskoval Oskâr Asbôth, za njim Jânos Melich predvsem krščansko termino- logijo, prevzeto iz slovanskih jezikov; Istvân Kniezsa je razlagal zemljepisna imena slovanskega izvira in napisal sodobno sintezo o slovanskih izposojenkah (1955). Pomembna dognanja sta prispevala še Elemér Moor in Lâszlô Hadrovics. From 1595 onwards various dictionaries have brought comparisons of approximately 1000 Slavonic borrowings in the Hungarian language with the words in the Slavonic languages. The first to write a study about this subject was Franc Miklošič in 1871. Among the Hungarian Slavonic scholars it is Oskar Asbôth who made the first systematic examination of the borrowings; af ter him came Jânos Melich vho dealt mostly with the Christian terminology taken over f rom the Slavonic languages; Istvân Kniezsa offered explanations of (lie geographical names of Slavonic origin and produced an up-to-date synthesis" about the Slavonic borrowings (1955). Significant contributions have been made also by Elmér Moôr and Lâszlô Hadrovics. Čeprav j e Slovenec napisal prvo znanstveno sintezo o slovanskih izposojenkah v madžarščini, pri nas nismo do zadnjega časa prav nič zasledovali, к а к о в о Madžari sami raziskovali to zanje izredno pomembno področje. Moralo pa bi nas to zanimati že zavoljo tega, k e r v delili o tem predmetu v veliki meri razpravl ja jo tudi o slovenščini in Slovencih, predvsem o nekdanjih panonskih.1 Preden pa pregledamo to njihovo raziskovanje, ne bo odveč, če se ustavimo ob tem, kako so nas o slovan- skih besedah v madžarščini obveščali naši nejezikoslovci. Po svoje namreč tudi to kaže na zaostalost naše sloven,istike, ki se za to vpra- šanje — in tudi narobe: za madžarske besede v slovenščini — še dan- danes ne briga. Prvi j e v slovenski knj igi omenil slovanske besede v madžarščini menda prekmurski pisatel j Jožef Košič, ko je v knjigi Zgodbe Vogr- 1 Lajos Kiss, O medsebojnem jezikovnem vplivanju Slovencev in Madžarov. Jezik in slovstvo XII, 1967, 167—171. skoga kralestva (ок. 1848) v grobem, ljudskem načinu predstavil in označil Madžare, ki so se naselili med Slovani, tudi z besedami: »(so) . . . njihovo (tj. »slovenskih narodov«) zeinlo podložili, po gorivzetji ne- zbrojenih slovenskih rejcih med svoje so svoj sloki jezik obogatili, šteri je lih vu psüvanji ino preklinjanji premožen bio« (str. 8). Te misli je zapisal Košič, ki je 1833 prevedel v prekmurščino Szalayjevo madžarsko slovnico, ji na koncu dodal m ad ž. -p rek murski slovarček in je dokazal tudi sicer znanstveno zanimanje, zato njegove besede niso izraz so- vraštva ali norčevanja. Mogoče se je v naši starejši publicistiki še kdo dotaknil tega vpra- šanja, npr. v zvezi z Miklošičem. Toda v pomembnejšem znanstvenem delu je bil verjetno prvi Josip Gruclen v Zgodovini slovenskega naroda, 1. zv. (Celovec 1910), ko je v poglavju 19. Madjarski navali kratko spre- govoril o tem: »Učitelji omike in izobrazbe so jim bili Slovani. Od njih so se naučili poljedelstva, živinoreje in raznih obrti. To pričajo še danes slovenske (!) besede, katerih je vse polno v madjarščini in s katerim/i/ so imenovali prej neznane stvari, na pr. poljsko orodje, obrti, dneve itd.« (str. 63). Obširneje pa je Gruden spregovoril o stikih Madžarov s Slovenci v poglavju Ogrski Slovenci v isti knjigi (4. zv., 1914, str. 544), kjer je ponovil trditev, »da so bili Slovenci Madjarom prvi učitelji v polje- delstvu. Zato je večina madjarskih besed, ki zaznamujejo polje in njegove lastnosti, razne stroke poljedelstva ali kmečko orodje, slovanskega (!) izvora.. .« Verjetno je G. tu zapisal »slovenskega«, kar bi sklepali po trditvi na str. 63, po omembi Slovencev v te j zvezi in tudi po nadalje- vanju. V nadaljnjem navaja Gruden kar 42 madžarskih besed, ki naj bi bile slovenskega ali slovanskega izvira. Zal ni dal teli besed preveriti glede madžarske pisave kakemu poznavalcu madžarščine, kar je tem bolj čudno, ker mu je prav za to poglavje njegove knjige osebno pri- nesel v Ljubljano gradivo — Košičeve Starine — dr. Franc Ivanôcy. Te besede so v naši publicistiki pogosto prepisovali, zato si oglejmo 1. pra- vilnost od Grudna zapisanih oblik in njih slovenskega pomena. 2. njih resnični izvir. Pri tem bomo prezrli, da dosledno ne uporablja znaka za dolžino in ožino samoglasnikov /a, 6thovega mnenja o vplivu stcsl. jezika na madžarščino, o pokristjanjevanju Ma- džarov, posebej glede na grški, vzhodni krščanski obred in njegov vpliv na madž. krščansko izrazje. Svoje nazore utemeljuje M. z raziskovanjem madž. krstnih, osebnih in krajevnih imen v XI.—XII. stol. 1er besed, ki so v zvezi s krščan- stvom. Obširno raziskuje italijansko-beneška in madž. krstna imena glede na njih glasovje ter imena slovanskega, nemškega, latinskega in grškega izvira (str. 96—211). Dognal je, da imena pričajo za »prekdo- II a viski slovenski (»dunantiili szlovén«), ne pa za »lxdgarskoslovanski« in na začetku italijanski izvir madžarskega krščanstva. Polovico knjige je namenil preiskovanju krščanskih imen za osebe (angijal, a pàt, a paca), za dneve in teden, za čase (advent), dejanja (npr. bârmâlni, alamizma itd.) z nadrobnim zasledovanjem zgodovine besed v tiskanih virih in posameznih slovan. jezikih (ponazorjeno s kartami). Tako je M. še na- tančneje kot v prvem delu knjige dokazal, da so med najstarejšimi slovan. izposojenkami poleg tistih iz »bolgarskega« izvira v dokajšnji množini tudi lake iz drugih slov. jezikov, predvsem iz »prekdonavske slovenščine«. Izrazi kereszt (križ, "5, 1—25. naj bi bili govorili »slovanščini bližnji« jezik, zato jih imenuje včasih kar Slovake ali previdneje »vorungarische Slawen« ali »alfökler Sla- wen«, saj je Kniezsa njegovo teorijo o slovaškem značaju Potisja zavrnil. Moor je razvrstil vse izposojenke s področja kmetijstva v dve sku- pini na podlagi dveh oblik poljedelstva in živinoreje. Ena je bila stepna, kakršno so prinesli iz prvotne domovine, iin s to veže prevzem ti . slovaških izposojenk v madžarščini. Vendar pa priznava, da ni vselej lahko pobliže določiti narodnostni izvir slovanskih besed. Premalo je, da M. dopušča slovenski izvir le nekaterih, predvsem mlinarskih izrazov, saj nikakor ni nujno — in tudi ni vedno mogoče —, da bi npr. csorda, szalonna, gereblye itd. morale izvirati iz nekega nedoločenega »slova- škega« jezika, kot meni Moor. Kniezsa je mnogo teh izrazov prisodil slovenščini ali vsaj južnoslovanskim jezikom. Delež Slovencev obravnava v posebnem poglavju (str. 79—112). Po Moorovein mnenju naj bi bili Madžari zasedli Prekdonavje, kjer so ži- veli Slovenci, ko so bili v Potisjm že prevzeli »slovaško« poljedelsko izrazje. Ker so Slovenei zavoljo tamkajšnjih podnebnih razmer imeli srednjeevropsko obliko poljedelstva (z mlačvijo s cepci nasproti »vršenju« z živino v Potisju), so Madžari od njih prevzeli besede kepe (kopa za snop), pôzna (-^pauzina, slov. paoozina »Heubaum, Wiesbaum«; Kniezsa, Sz j I/l. 444 napačno trdi. da pomeni prek m. paoozina »Prügel« — ker pomeni isto), asztag (stog), pajta (pojata), csép (cep), szalma (slama), ro»ta (rešeto), kalasz (klas), rozs (rž), abajnac (^obadvojecfc), palajla (plahta). Od Slovencev so prevzeli itudi lostveni voz s petimi nazivi za njegove dele, toda z njih razlago M. nasprotuje Kniezsi. Iz slovenščine izvaja M. tudi imena za okopavine in nekatere druge rastline (lan in take z oljnatim semenom), pa tudi v zvezi z živinorejo, npr. akol (okol), ganaj (gnoj), metély (metuljavost), zab (zob), szecska (sekana krma, rezanica), istalh) (štala), jészol, kolbâsz, malac (prase), jéree (jarica), réce, oiasz (vosek), k as (koš), odor, pidozsnok (položek. položmik).10, Pri slovenskih besedah razlikuje M. »im Slowenischen« in »im Win- diseben« (= prekmurski, ker je M. doma na sosednjem avstr. Gradiščan- skem, kjer Prekmurce tako imenujejo), ali »wendische«, »Wenden« (po madž. oend), kar pojasnjuje v posebni opombi, češ da prekmursko na- rečje »im Grunde genommen eine Halbsprache darstellt, da für das Sprachempfinden der Windischen das Slovenische eine Fremdsprache i s t . . . « (str. 60). Tako pisanje je tem bolj čudno in nevzdržno, ker so 10 Prim. V. Novak, Zgodovinski časopis XIV, 1960, 262—264. prav v zvezi z izposojenkami in tudi sicer uporabljali madžarski sla- visti že od začetka tega stoletja za prekmurščino izraz hazai szlovén (domači, ogrski slovenski — v nasprotju z avstrijskim) in redkeje vend. Moor pozna prekmurščino le iz diJetantskega Flisarjevega madžarsko- prekmurskega slovarčka (in le izdajo iz 1922, ne pa tudi iz 1942), zato navaja napačne oblike grablo (60) nam. grable, ville (60) nam. vile; trdi, da pojate ni v prekmurščini (88), kakor tudi plati (89) in prelog (104) pomeni tudi v slov. Brachacker. — Mooru bi prav njegova natančna obravnava enega izmed območij madžarske ljudske kulture morala jasno pokazati dognanja madž. slavistov, »da pretežna večina slovanskih izposojenk v madž. jeziku ni zahodnoslovanskega, marveč j u ž n o - s l o v a n s k e g a z n a č a j a c.11 Podobno obravnava M. snovno enotno področje v spisu Slawischer Einfluss auf das Fischerei- und Jagdwesen der Ungarn im Mittelalter im Lichte des sprachlichen Materials (Acta ethnographica XII, Budapest 1963, 1—56). Nadrobno preiskovanje predhodnikov je nadaljeval in strnil v so- dobno, kritično sintezo Istvân Kniezsa (1898—1965), tudi slovaškega rodu, zgodovinar in hungarist, fakultativni študent slavistike, potem ko je imel za seboj že udeležbo v svetovni vojski in druge službe. Kot diplo- mant je nastopil že z zrelo disertacijo iz hungaristike; v slavistiki se je izpopolnjeval dve leti na Poljskem, kjer je pod vodstvom Lehra-Spla- winskega sodeloval pri sestavi polabskega etimološkega slovarja. Štu- diral je tudi pri K. Nitschu in M. Yasmerju v Berlinu. Od 1934 je bil priv. docent v Budimpešti, od 1940 profesor v Kolozsvaru-Cluju, 1941 pa je nasledil Melicha. Njegova zasluga je razmah madžarske slavistike, pri čemer je za zunanji svet posebno pomembna njena publicistična dejavnost, v kateri zavzema revija Studia Slavica (od 1955) častno mesto.12 Dolga je vrsta Kniezsevih hungarističnih študij, med njimi pred- vsem imenoslovnih, v katerih je uporabljal slavistična dognanja in ki so povezane tudi z zgodovino kolonizacije. Raziskoval je vpliv madžarščine na sosednje jezike — tudi za slovenščino je koristna študija o madž. deležu v kajkavski krščanski terminologiji (Magyar hatâs . . . Nyelv- tud. Közl. L, 1936); izredno pomembni pa so njegovi spisi s področja 11 S. Kniezsa, Die S p r a c h e . . . Studia Slavica I, 1955, 32. 12 Štefan Barbarie, Spomin na profesorja Istvâna Kniezso. Jezik in slovstvo XI, 1966, 37—38. — Lajos Kiss, f Stefan Kniezsa. Acta Linguistica ASH XVI, 1966, 337—362. izposojenk. Tu se srečujemo v veliki meri tudi z medsebojnimi stiki Madžarov s Slovenci. O Melichovi knjigi A lionf. Magv. je napisal kritično razpravo Ungarn zur Zeit der Landnahme (Rocznik slawi- styczny XI. 1923. 1—25). Trezno je pisal o nas že v jedrnati knjižici A szlâvok (Slovani, Budapest, 1932), obširneje pa se dotika naselitvene zgodovine in zemljepisnih imen v Prekmurju študija Magyarorszâg népei a Xl-ik szâzadban (Emlekkönyv . . . II, Bp. 1938 = Ungarns Völkerschaften im 11. Jahrb. Archivum Europae Centro-Orientalis 1\', 1938).13 — Pregled madžarsko-slovanskih jezikovnih stikov je podal v zborniku A magyarsâg és a szlâvok (red. Gy. Szekfii, Bpest 1942; tu tudi posebna študija o prazgodovini Slovanov), kjer je širše občinstvo lahko prvič videlo v prvem delu strokovno podobo slovanskih izposo- jenk v posameznih območjih madž. življenja, v drugem pa madžarske izposojenke v slovanskih jezikih. Tu je kljub medvojnemu pritisku prek- murske Slovence pošteno imenoval Slovence, ko so jim uradno to ime prepovedali. I. Kniezsa se je že kot zrel študent odločil, da bo posegel v razjasnje- vanje slovanskih izposojenk. Pričel je sestavno pripravljati véliko delo, za katero ga je posebej usposabljalo njegovo ostro in trezno zgodovinsko gledanje, poleg poznavanja hungaristike pa še zgodovine nemškega, romunskega in turških jezikov. Po daljšem izpisovanju neštetih virov je delo prekinil, ker ni kazalo, da bi bil mogel objaviti nameravano knjigo 1er je nadaljeval s publiciranjem manjših spisov s področja sla- vistike in etimologije besed turškega izvira, kakor tudi temeljnih del iz hungaristike (npr. o zgodovini madž. najstarejšega črko- in pravo- pisa). L. 1952 se je v silnem zagonu poprijel nameravane sinteze in jo v manj ko dveh letih dokončal. Véliko delo A magyar nyelv szlâv jôvevényszavai (1, 1 in I, 2, Budapest 1955, 1044 str.) obstoji iz dveh zvezkov. V prvem (582 str.) K. v uvodu poroča o metodi in značaju svojega dela, označuje uporabljeno literaturo glede na ustreznost za pomoč pri takem raziskovanju (navaja jih v seznamu nad 400), dotika se metode in uspehov dotedanjega raziskovanja in pojasnjuje tehnični sestav gesel v delu. — V tem zvezku obravnava besede nedvomno slo- vanskega Izvira, in sicer pod 484 gesli splošno uporabljane, pod 694 gesli narečne in 74 zastarelih besed. Pri madž. besedah podaja njihove va- riante v zgodovinskih virih in narečjih, strokovnem slovstvu, slovarjih; sledi pomen besed v latinščini in nemščini. Med slovanskimi oblikami je na prvem mestu tista, iz katere po pisateljevem mnenju madžarska 13 Pr im. V. Novak, CZN XXXIV, 1939, 114—116. izvira, če pa ta ni določljiva, psi. oblika, ki ji slede po potrebi še oblike v drugih slov. jezikih, posebno če izvir madž. besed ni jasen. Pri mnogih geslih so potrebna obširna pomenska, slovnična in dr. pojasnila (;z na- vedbo literature), v katerih so navadno podane napačne prejšnje raz- lage, ki jih avtor vrednoti in sooči. Tako so nekatera gesla narasla na célo stran in čez. V drugem zvezku (str. 583—1043) so obravnavane besede dvomljivega izvira (147 splošnih, 209 narečnih. 26 zastarelih), ki sicer lahko so slo- vanske, toda poznajo jih le Madžarom sosedni jeziki, in njih etimologija ni zanesljiva, ali pa so tudi pri Slovanih izposojenke in ni dokazano, da so jih le-ti posredovali Madžarom (npr. kehelij — kelih). — V tretjem poglavju dela so zbrane besede, ki so jih prejšnji jezikoslovci imeli za slovanske, a jim Kniezsa prisoja neslovanski značaj (211 splošnih, 188 narečnih, 29 zastarelih). — Kniezsa je z ostro kritično presojo, naslonjen na jezikoslovne zakonitosti in stvarne (zgodovinske, zemljepisne idr.) podatke določil jezike, iz katerih lahko izvirajo madž. besede ali vsaj njihove skupine, mnogo prejšnjih trditev zavrgel ali dopolnil, prečistil dotedanjo zbirko domnevnih izposojenk iz slovanskih jezikov" — z vsem pa je postavil trdno podlago za nova raziskovanja tega področja. Prezgodnja smrt je preprečila, da bi bil Kniezsa mogel dokončati še drugi del svojega spisa, v katerem bi bil opisal dotedanja raziskovanja izposojenk z oznako in kritiko nazorov njihovih avtorjev, s fonetično in etimološko stranjo izposojenk, z družbenim in zgodovinskim ozadjem izposojanja, s pomenskimi spremembami, prevodi izrazov" itd. Primer obravnave takega nadrobnega vprašanja sta razpravi o samoglasniški kolikosti slovanskih izposojenk. Še mnogi Kniezsevi spisi v večji ali manjši meri rešujejo madžarsko- slovanske jezikovne stike, s tem pa tudi etnične, zgodovinske in kul- turne. Slovence zadevajo še posebej: A honfoglalas elötti szlâvok nyelve a Dunântûlon (M ГА Nyt К II, 1952, = Die Sprache der alten Slawen Transdanubiens, Studia Slavica 1, 1955, 29—47), v kateri odločno zavrača dokazovanje Jana Stanislava (Slovensky juh v stredoveku I—II, Turč. sv. Martin. 1948). da so prebivali pred prihodom Madžarov skoro v vsem Prekdonavju, med Donavo in Tiso in onstran le-te na jug in vzhod — Slovaki.14 Kniezsa dokazuje z jezikovnim značajem krajevnih imen teli pokrajin (kar je nadrobno raziskal v raznih spisih) — tudi proti Melichu in Moonu, ki sta delna pobudnika te teorije —, tla so v Prekdonavju živeli Južni Slovani, ne pa Slovaki: toda krajevna imena 14 Prim. Frane Grivec, Slavistična revija II, 1949, 332—336. ne dovoljujejo sklepa, »ali je tamkajšnje prebivalstvo govorilo slo- vensko, kajkavsko hrvatsko ali štokavsko« (47). Obenem opominja slo- venske zgodovinarje, ki »od nekdaj gledajo na zgodovino Pribinove kneževine kot na organski del slovenske zgodovine, pa niti ne poskušajo dokazati slovenskega značaja tega ozemlja« (31). Tudi vprašanje meje med Slovenci in Slovaki v srednjem veku je K. reševal v raznih raz- pravah. — Prispevek k oznaki narodnostnih razmer v tistem času pa je strnjen povzetek njegovih raziskav le vrste (Charakteristik der sla- wischen Ortsnamen in Ungarn, Studia Slavica IX. 1963, 27—44); tu v posebnem poglavju razčlenjuje kajkavska in slovenska imena. Ker madž. etimološki slovar ni napredoval s potrebno hitrostjo, je Géza Bârczi pripravil priročnik (Magyar szofejtö szôtâr, Budapest 1941), ki naj bi podal bistveno podobo madžarskega besedišča. Y njem je po- kazal tudi na slovanski vir sprejetih besed, ki jih je v madžarskem besedišču 12,4% — daleč največ med vsemi izposojenkami tega jezika. Bârczi je ve etimologije slonijo na tedanjih najzanesljivejših dognanjih in vsebujejo le najbistvenejši podatek. Po Melichovi smrti je Madž. akademija znanosti pričela izdajati nov zgodovinsko-etimološki slovar madžarskega jezika: A magyar nyelv torténeti-etimologiai szötara (I, 1967, II. 1970), v katerega tričlanskem uredništvu skrbi za slavistično stran Lajos Kiss. Tako bo ta slovar v kratkem času prikazal v najsodobnejši obliki 'besedišče madžarščine, pojasnjeno z zadnjimi dognanji tudi glede slovanskih izposojenk. Raziskovanje tega področja tudi s Kniezseviin velikim delom ni za- stalo. Več strokovnjakov za razne slovanske jezike nadaljuje to za ma- džarsko in slovansko znanost z novimi vidiki prepotrebno delo. Med njimi je doslej največ ustvaril Lâszlo Hadrooics (rojak iz Lendave), profesor za srbskohrvatski jezik in slovstvo na peštanski univerzi. Nje- gova dela s tega ožjega področja so izredno pomembna, objavil in ko- mentiral pa je tudi stare slovenske tekste. Čeprav je v začetku pre- iskoval bolj vpliv madžarščine na hrvaški jezik, se je (že v svoji diser- taciji o krajevnih imenih v Medmurju (Muraköz helynevei, Nyelvtudo- mânyi Kôzlemények XLVIII, 1934 in sep. 34 str.) dotaknil tudi razmerja med madžarščino in hrvaščino, ki se v tvorbi teh imen srečujeta. Prvič se je H. obširneje ukvarjal z vprašanjem izposojenk v lektor- skem poročilu o Kniezseveni delu, nato pa je nastopil s pripombami k nekaterim Kniezseviin razlagani besed ali z obravnavo takih, ki jih Kniezsa ni sprejel v svojo knjigo (Szlâv jôvevényszavaink kérdéséliez — K vprašanju naših slovanskih izposojenk, A Mi A Nyelv- és Iroda- loinitudomânyi osztâlyânak Kôzleményei X, 1956, 133—168). 11. se je omejil na besede, ki zanesljivo ali domnevno izvirajo iz južnoslovanskih jeziikov in pokazal, s kako metodo je moč Kniezseva dognanja razvijati dalje. Tako j>e H. našel v srednjeveških virih mnoge hrvaške besede, ki pojasnjujejo zgodovino in okoliščine prevzema nekaterih slovanskih izposojenk v madžarščino. Skušal je sestavno pregledati skupine snovno sorodnih virov, kar omogoča spoznati posameznosti v zgodovini pred- metov ali besed, česar v slovarjih ni moč videti. Tako obravnava besede abrak (obrok), abrosz (obrusi)), akol (okoli,), bérc (brwlbcb), csatorna (čatrnja), kunyhô (koča, iz sli. kuhinja, kjer ima tudi ta pomen), v zvezi z lemez (lerneš) navaja le iz sli. Ijemez, ne pa iz sloven, itd. V krajšem spisu Néhâny megfejtetlen szlâv szavunk (Nekaj naših nerešenih slovanskih besed, Nyelvtudom. értekezések 40. sz. Budapest 1964. 124—127) razlaga nastanek besed bedevia, berbence brentica, szakôca ^ sekalce, venic vçzь. Svoje poznavanje tudi drugih jezikovnih skupin in svojo doganlji- vost je razvil H. v obsežnem delu Jovevényszo-vizsgâlatok (Raziskovanje izposojenk, Nyelvtudomânyi értekezések 50. sz. Budapest, 1965. 116 str.), v katerem nadaljuje Kniezsevo delo, zlasti glede »problematičnih« besed, ki so dotlej ostale nerazložene ali le na videz etimološko pojasnjene. H. poudarja vzroke takih neuspehov pri dosedanjih razlagah: niso vselej upoštevali vseh pomenov neke izposojenke v madžarščini, ne njih ča- sovnega razvoja, ne raznih pisnih oblik (glasovna kronologija!), mnoge so se stoletja prej pojavile v polatinjeni obliki v latinskih virih kot v madžarščini — in take oblike so pomemben napotek pri razreševanju etimologij. Tudi zgodovina in okolnosti uporabe v izposojajočem jeziku pomagajo pojasniti izvir madžarske oblike. V prvi skupini (str. 15—64) obravnava H., večkrat v obširnih člankih, slovanske prvine, npr. besede: baj, bajnok, berek, cimbora, csata, haj- dina (tu dvorni, da bi jo mogli vzeti iz slovenščine, češ tu je splošno ime ajda, kajk. brv. pa liajdina, tako tudi prekm.) — torej je verjetno prišla v madž. od tod. Avtorjeva duhovitost spominja v mnogih primerih (dobro pozna tudi primere v leposlovju!) na njegovo doganljivo odkritje o madžarsko-hrvaški zvezi Trojanske priče. — V drugi skupini pojas- njuje nekatere nemške izposojenke, npr. bocskor, ki ga pozna tudi prekmurščina — iz »neke oblikovne variante svn. bot-schuoch. — V tretji skupini raziskuje stare italijanske izposojenke, npr. bâsi y a ^ ba- stia, bokal itd. lladrovicsevo delo v tej smeri bo gotovo prineslo še tehtne prispevke za poznavanje težko rešljivih izposojenk. Lajaš Kiss, ki je po specializaciji rusist, dobro pozna vprašanja etimoloških slovarjev pri Slovanih in dognanja o izposojenkah v ma- džarščini, kar j e pokazal v raznih študijah. Zato je njegovo sodelovanje pri madž. etimološkem slovarju jamstvo za na jbol j še rešitve slovanskega deleža v njem. O nalogah nadal jn jega raziskovanja izposojenk j e še p (webe j pisal (Dal 'nejs ie zadači izučenija s lav janskix zaimstvovanij v vengerskom jazyke, Studia Slavica X I V , 1968, 253—257). Pričujoči pregled ni pritegnil vsega, kar j e bilo pri Madžarih napi- sanega o slovanskih izposojenkah v njihovem jeziku, in tudi ni mogel nakazati vseh vprašanj , ki so j ih obravnavali . Nameraval je le pokazati na slavistično dejavnost naših malo znanih sosedov, ki se že desetlet ja živo dotika tudi naše preteklosti in našega jezika. P r a v bi b i b , da bi se kak slovenist že lotil vprašanja , kako so Madžari gledali na razmerje našega jezika do njihovega — čaka pa nas tudi raziskovanje madžarskih besed v slovenščini. Р Е З Ю М Е У словенцев Йожеф Кошич в истории Венгрии (ок. 1848) упомянул, что венгры переняли в свой язык «бесчисленно много словенских слон». — Йоснп Труден в Истории словенского народа 1. и 4. первый более обширно писал о том, что венгрн взяли от словенцев 42 слова, обозначающие понятия сельского хозяйства, скотоводства, ремесла и т. д. (Эти в большинстве ошибочно запи- санные слова или с неточным значением автор исправляет.) — Бою Графенауэр и Истории словенского народа (II, 1955, 1965) упоминает вслед за Историей венгров. . . Мацурека в большинстве правильные венгерские слова словенского происхождения, а некоторые эти слова и ошибочны. Венгерские слова сравнивали со славянскими уже многоязычные словари Ф. Верантиуса-Бранчича (1595), й. Г. Оертела, й. Лодереккера. То же самое и словари венгерских авторов, начиная с Кашшаи (1784), III. Пазмандн, коллек- тивной Венгерской грамматики 1795, II. Берегсасн до 111. Гьярмати (1799); они уже искали происхождение венгерских заимствованных слов в разных славян- ских языках. Первый синтез написал Франц Миклошич: Die slavischen Elemente im Magyarischen (Wien, 1871); Миклошич считал, что из славянских языков происходят и слова, взятые из других языков, приводил слова,« которых в вен- герском языке нет, и т. д. Развитие унгаристики с новыми специальными словарями способствовало более солидному изучению заимствованных слов. Первый венгерский славист Оскар Ашбот в ряде исследований (в Nyelvtudomânyi Kôzlemények, Magyar Nyelvör, Értekezések . . . Венгерской академии и т. д.) исследовал происхождение венгерской христианской терминологии и считал, что оно в древнем чешском n отчасти в старославянском языке. Бму возражал унгарист Гьергь Вольф, ко- торый видел в этой терминологии итальянское происхождение. Ашбот позднее выводил некоторые венгерские слова из древнего болгарского или старославян- ского языков, а другие из сербохорватского языка.