P a s i z e m I j e. Spisal Fr. Govekar. (Konec.) V vročein pasu Azije raste (udi kava in sladkor, sladka skorja , čaj in različne dišave; ludi rastejo tii v divjem stanu vsa naša navadna žita. Uobiva se tii rajska smokva ali bannna in sveto drevo, kterega veje zrastejo v pravi ogel, rastd pa v zemljo, da zopet druge korenine poženo, ter se (ako v kratkem kmalu ves gojzd prikaže. Ravno tako raste tudi v Afriki wMangledrevo*. Naj večja rastlina pa je lako imenovana ,,Affenbrotbaum", kterega deblo meri 80 — 85', krona njegova pa 180'. Tudi živalstvo prekosi vse druge pase v vsakem obziru. Posebno strašne pošasti ima Azija in Afrika. Po goščavah in rižjem polji biva tukaj modri slon in neumen pa močan nosorožec. V mlaki se zopet valja okorni morski konj in opasani krokodil. Tam zopet dirja po vročem pesku (kterega kupci le s pomočjo gojzdnega čolna ali velbloda premerijo) veliki štruc in dolgovratna žirafa. Drugod zopet se plazi oroslan in kervoželjni tiger za svojim ropom ali plenom; tam zopet urni leopard in lisasti panter v germovji in terstji prežila na gazele, divje konje, osle, divje kozle in drugo žival. Visoko na drevesih pa se ovijajo velikanske kače, čakaje bivdl, da bi skočivši na nje, jih ovile, zadušile in požerle. Beloglavi jastrobi letajo visoko po zraku, in rumeni sakalji in hijene se plazijo okoli stanovanj in kopljejo po pokopališčih, da si svojo Iakoto vtešijo. Dalje so še v Ameriki: mogočni kralj skopcev, kondor, tapir in jaguar; v novi Holandiji so pa kazmar, kenguru, kljunač, navadna rajčica in drugi. Razun teb je še v vročem pasu mnogo verst opic, lepo pepelnatih papig, kolibrov, lepih metuljev in svetlih žužkov; tudi tic pevk se tukaj ne nianjka. Po gojzdih in logih pa se razlega večjidel le vpitje papig in kričanje vsakoršnih opic. Veliko je tudi nadlegovalnih in zeld nevarnih žužkov, n. pr. moskitov ali navadnib komarjev in vcč drugih. Zraven rastlin in bogatih gozdov nahajajo se pa tudi strašne in velike pustine in puščave, po kterih so strašne bolezni, in kterim še zamorec in Indijanec le težko uideta; Evropejca pa vselej kužne bolezni in hude merzlice usmertijo. Tudi nekteri vetrovi so zeld nevarni in morivni. Prebivalci vročega pasa so zavoljo prehude vročine vsi leni, nemarni in zaspani. Ker jini narava le preobilno darov podaja, zato se kar nič ne prizadevajo za pridobitev vsakdanjega kruha, in tudi ne mislijo, da bi si za priliodnosl kaj prihranili. Ne morejo se tedaj ustavljati svoji telesni naturi, zato pa ludi dostikrat pri vsej obilnosti žalostno poginjajo. Ker imajo vsega v obilnosti, prezirajo vsaki naj manjši trud, bodi si ali v duševnem ali telesnem oziru, ampak žive, ter prezirajo vse te lepe božje darove kakor njih predniki, ter se vdajo'svojemu hudobnemu nagnjenju in strastim. Edino, kar jih nekoliko k delu priganja, je boj z živalijo in s svojimi lakomninii in brezdušnirai sosedi. Pa še tukaj prezirajo vse žlahtne dušne moči, ampak so pri vsem le sirovi, divji, zviti in neusmiljeni. Se to delo jim je tedaj le v zgubo in v škodo. Vse bolj srečni snio tfdaj mi prebivalci srednjega pasa. Ni je stvari, ktera bi nas ne opominjevala k pridnosti in delavnosti. Spreminjava letnih časov in vremena, bolj skopa, kakor radodarna narava nas priganja k vednemu vojskovanju in izobraževanju svojih duševnih moči. Vse drugače so prebivalci merzlega pasa. Oni morajo na tisoče zaderžkov in opovir (ako rekoč s ceznatorno močjo in z naj bolj popolnimi pripomočki premagati, da se le revno prežive, ter za silu oblečejo, in se tako nied dolgimi, tamnimi in merzlimi zimskimi tedni reščijo velike revščine in gladovne smcrti. Kje pa bi se tudi mogli pri tacih okoliščinah kaj izobraževati, ker morajo se boriti in vojskovati vsaki dan z mnogoverstnimi zaprekami? Veliko srečniše smo mi prebivalci srednjega pasa. Med delom se rodimo in rastemo, delo je naše veselje, in pri delu se naše duševne in telesne moči enakomerno razvijajo. In kako nas veseli po pridnem delu sad našega truda! Tudi raznovcrstne umetnije domačih umetnikov nas dostojno odškodujejo za manjše naravne darove, kajti po njih dobiva naš duh različne podobe tujih krajev, in v duhu se moremo radostno sprchajati, glpdati, opazovati kraje in dežele, kterih še nikdar ni videlo naše oko, ne stopila na nje naša noga. Kdo bi tedaj pobožno ne sklenil rok, ter priserčno ne zahvaljeval Hoga za toliko krasnih darov !