inora nasloviti na nemoč in razvado kritike, ki hoče znano razložiti iz neznanega. Če se že doživljaj pesnitve odmika logičnemu dojetju in označbi kakor vsako posebno občutje, koliko manj se more osebnost pesnika izčrpno označiti z racionalno formulo. Nemška znanost skuša za poenostavljenje in orientacijo najti splošno človeške tipe osebnosti, ki niso produkt časa in kraja in veljajo po tipičnem razmerju do sveta za vse čase. Tri tipe uveljavljajo Dilthev, Miiller Freienfells Rutz, Nohl, začel pa je že Schiller, ki je določil naivni in sentimentalni tip, realista in idealista; pozneje je romantika ločila antični in romantični tip in nato Nietzsche apolinični in dionizični tip. Samo za ljubavno poezijo vzporedi dr. Čelar Milana Begoviča z Nazor jeni kot realista in idealista, naivni in sentimentalni tip Schiller jev. »Begovičeva poezija je semzualna, polna akcije prikazuje realne momente, lahko prehaja k novim vtisom, Nazor pa se vglalblja v posamezna občutja in ostaja dolgo pri njih, poezija je izraz hrepenenja in sanjava. Begovič je nad svojim čuvstvom, Nazor se v njem izgublja.« V začetku pa navaja tri tipe po razmerju osebnosti do življenja, ki se ne strinjajo popolnoma z nemškimi. I. senzualist, tip globokega občutja; II. idealist, ki se rajši umakne slabim stranem življenja, da živi v lepih iluzijah; III. idealist volje, ki se ne uklanja življenju, ampak pije tudi njegov strup, da življenje občuti v vsej velikosti in strahoti. »Nazor je tip idealista, ki se rajši umakne življenju, da živi v lepih iluzijah. Tudi kot pesnik ni osvojen od realnega življenja, ampak pogosto ustvarja idealni duhovni svet lepote, v katerem zavzame njegova poezija značaj slovanskega mističnega hrepenenja po nečem nejasno opredeljenem, to je instiktivno stremljenje, da se umaknemo življenju, kot ga je ustvarila zapadnoevropska civilizacija. Večinoma prevladuje optimizem, ne utaplja se v skrajno bedo kot Dosto-jevskij ali v grozote kot Hoffmann ali Poet« (te šteje menda v III. tip). Dr. Čelar ju je glavni kriterij vsebine življenjska realnost, dokler ta odmeva v poeziji Nazora; približuje se ji včasih s preciznostjo, včasih z veliko gostobesed-n ostjo in prav nepotrebno psihološko razlago pesnikovega hotenja in čuvstvovanja. Zato je o delu te poezije, ki korenini v realnosti in ima svoj vrh v epu Medved Brundo, izrekel dokaj sprejemljivo sodbo; bolj od.rok mu je draga plast iz imaginativnega sveta, katere vrh je solnena pravljica Utva Zlatokrila. Razlaga jo iz dobe pred vojsko, ko so hoteli (Krleža) vzbuditi v narodu optimistično razpoloženje. Očita ji, da mas ne gane, ker iluzija ne dobi realnega sveta tuge in radosti. Tukaj ne more biti merilo realni svet, ampak to, kar je pesnik hotel povedati, ali nas je prepričevalno zanesel v svet svojega duha. Realni svet je kriterij tedaj, kadar pesnik priznava naravno realnost (to je v naturalizmu, realizmu, impresionizmu in simbolizmu). V Utvi pa so simboli za neke sile in napore človeškega duha, ki nosijo znake pravljičnega oblikovanja naravnih sil, simbolizem prehaja v ekspresionizem, na kar opozarja tudi močna lirična plast v epu. Kakor se prirodne sile ne menijo za realni svet in za prakso človeške volje, tako se tudi ustvarjajoči duh ne meni za znane oblike resničnosti, ker hoče seči s čuvstvom im fantazijo v neznano. V Utvi je izraz vere, ki prestavlja gore, vere v zmago duha in sreče. Če dr. Čelar zavrača Utvo, da je umetniško nedognano delo, da je brez neposrednosti, da je osnova rezoniranje ne občutje, da je nenaravno, ker poudarja skrajno optimistično noto, skratka z izrazi za znano realnost, še ni segel v duhovni svet Utve. V realnosti ni idealov, ideali so le v duhovnem svetu in so zato, da verujemo vanje. V razpravi pisatelj odpira včasih poglede v neko pesimistično ab-solutnost, da je vse skupaj vendarle propadanje v smrt, zato tudi ne more verovati v zmago duha in se vživeti v ono plast Nazorjeve poezije, katere vrh je Utva Zlatokrila. škoda, da pisatelj ni analiziral konsekventno tudi formalnih vrednot, da bi prišel do bistva simboličnega in ekspresionističnega sloga, v katerih se razodeva oblikovna volja časa. Ostal je le pri začetkih in se ni povzpel do enotne sinteze, kakor je tudii motrenje tipične osebnosti šele začetek individualnosti, ki živi v oblikah časa. Kljub nedostatkom je razprava zanimiva in spodbudna. Dr. J. Š. Albert Haler: Gunduličev Osman. S estet-skoga gledišta. Str. 91. Geza Kon. Beograd, 1929. — Koliko je v Osmanu prave, resnične poezije? Je li Gundulič vse te osebe svojega epa: Osmana, Krumo-slavo, Sokolico, Ljubico, Kalinko ... notranje doživel, občutil? Odgovor se zdaj glasi: Žal, ne. Retorika še ni poezija; sočutje s trpljenjem južnih Slovanov, pro-poved visokih etičnih misli (o minljivosti slave, sreče itd.) še ni poezija; primerja je Tassov ep Gerusalem-me liiberata, ki je bil Gunduliču vzor, z Osimanom, pride kritik Haler do zaključka: epizode v Tassovem epu so poezija, Gunduličeve pa ne. Gundulič hlini pesniško občutje, nadomešča ga z retorično preoblo-ženostjo. Pesnik je hotel deloma — tako vidi A. H. — peti v duhu renesančnega paganizma (po zgledu Tassovem), a stal je preveč pod vplivom katoliške (A. H. pravi: jezuitske) protireformacije; zato se mu ni posrečilo, da bi olbe ti duhovni struji združil, in odtod tisti dualizem v njegovem epu, ki ga je doslej videl edini Armin Pavič, za katerim pa niso šli poznejši literarni kritiki. Dbv. POLJSKO SLOVSTVO Literarna debata ob Mickiewiczu Upadek romantizma se zdi najbistvenejša oznaka novejše poljske duševnosti. Če bi »romantizecm« prav površno tolmačili koit najvišji potencial slovansko-vzhodne duševnosti, bi mogli reči, da danes prevladuje na Poljskem zapadno-civiilizacijska orientacija, kar ni nič čudnega v deželi, kjer so gesla demokracije dozorela stoprv v času socialne revolucije, v narodu, ki ga Julij Kaden-Bandrowski, največji sodobni poljski pisatelj, imenuje — Rimljane vzhoda. A čeprav skušajo nekdanji poljski pristaši pozitivizma tolmačiti metaimorfozo poljske sodobnosti s potezami spo-vračajočega se ideala, se zdi, da smemo vendarle z večjo upravičenostjo označiti zorenje sodobnega poljskega duha kot sintezo romantizma in naturalizma. (Prim. »Mickiewicz v luči novejše kritike«, SI., 1929, št. 1.) Primer, ki novo preorientacijo novejšega pokole-nja nadvse jasno označuje, nam nudi literarna debata, ki se je vnela v teku zadnjega leta ob Mickie- wiezu, osrednjem pesniku-preroku poljskega naroda. To je pravda novega rodu za Mickiewicza — in zase, zakaj jasno je, da je iz nje razvidno predvsem zorenje novega časa. Mickiewicz in mi — tako je naslovljen uvod, ki ga je napisal B o y -Želenski k pesnikovim zbranim spisom, ki so v oktobru preteklega leta pričeli izhajati v založbi »Bibljoteka arcvdziel literatury« v Varšavi (Bodue-na 1). Pisateljev uvod-atak je v bistvu izjava proti dosedanjim vidikom, obenem pa neizprosna zahteva po novi orientaciji in po novih odnosih do pesnika. Ta »svoj nemir« je obrnil Boy-Želenski proti šolski kritiki, proti »prekletstvu didaktizma, iki leži nad nami«, zlasti pa še proti poljskemu zgodovinskemu pojmovanju, ki ga nazivlje »hagiografijo Poljske«. To je imelo, trdi, za posledico tudi, da je poljska literarna zgodovina namesto da bi bila predstavila Mickiewicza kot »živega človeka« — napravila iz njega »bronasti kip«. Svojo zahtevo po revizija strne Boy-Želenski v besede: »So tedaj znamenja na nebu in na zemlji, da je morebiti treba obnoviti naše odnose do našega največjega pesnika, do največjega izmed čudes poljskega življenja. Treba je odrešiti od laži življenje Mickiewieza, preiskali na novo njegove skrite kamrice in to nikakor ne pod geslom ,krepitve src' in lažnivega posve-čevanja naroda, ampak pod geslom same čiste resnice.« To je zadostovalo, da so se oglasili protesti od vseh strani, navidezno v obrambo Mickiewicza, v resnici pa se je v njih razodel še enkrat duh davnine, »duh brona«, proti kateremu se je obrnil v imenu novejše poljske kritike njen najizrazitejši idejni predstavitelj, klicar »živih ljudi« — B oy - Ž el e n s k i. Ti protesti v imenu pietizma so bili izraz ogorčenja nad »cinikom« in so kulminirali v vprašanju: »Ali nam Mickie-wicz ima ostati bronasti kip?« Pod tem naslovom je namreč priobčil konservativni »Glos Narodru« tak »protest« in je na vprašanje odgovoril trdilno z motivacijo, češ, da poljska mladina potrebuje — ideala! Pa če bi bilo tudi vse res, kar trdi Boy, cinik je, ker jim ruši narodno legendo... Podobno so protestirali i drugi: Z. Debicki (»V taikem predgovoru — namreč k zbranim spisom! — bi moral rajši ostati kot bronast kip, po starem«), J. Lechoh, sourednik revije »Pami^tnik Warszawski«, kateremu je moral B. poslati »popravek«, K. Irzykowski (»preveč modro, preveč revolucionarno«). In še drugi... Ne čudimo se, da je bil spričo vsega tega Boy radostno presenečen, ko se je pisatelj-staree Czeslaw Janko>wski, Litvanec iz Vilna, izrekel na njegovi strani: »Tako bo po naših mislih, in to morda že v razmeroima kratkem času, izgledal Mickiewicz v pojmovanju in kultu našega povojnega pokolenja.« Na to polemiko iz pietizma je Boy odgovoril s polemiko, ki jo je naslonil na argumente resnice in jo podprl z iznajdljivostjo kritičnega temperamenta: in tako je nastala kot odgovoir vsem napadom in kot zagovor njegovega uvoda vrsta »mi!ckiewiczevskih« člankov: Bronarji, V livarni brona, zgodovina enega dokumenta, Tajne dnevnika Zofje Szymanowske, Ksavera Deybel in Sfinga towianizma. (»Literarne vesti«, 1. VI., štev. 21, 22, 23, 24 in 25.) ¦ Ti članki so dopolnilo njegovemu uvodu, so kon- kretni material za pesnikov življenjepis — v sinte-tično-novem, ne mehanistično-starem zmislu —, so polemična gesta genijalnega kritika, ki ume ne samo zbrati ogromen material, marveč ga tudi duhovito upoirabiti v literarno-kritične, biografske, psihološke, ideološke in estetske svrhe. Obenem so ti članki dokazdlni material za upravičenost zahtevane revizije in neusmiljena ter strašna sodba nad preteklostjo. To je resnično volja, osvoboditi se od narodno-vzgojne didaktike in dvigniti se na višine literarnega gledanja na svet literature, na pesnike, njihovo^ življenje in delo. »Ta življenja,« pravi Boy, »so najzanimivejši roman, najveličastnejša drama — drama duha —, a v to svrho se je treba dokopati do bistva te drame, ne pa prirejati iz nje gradeče ,večere pod lipo'.« Ni mi mogoče v tem okviru zasledovati vseh izvajanj teh esejev, saj so v veliki meri korektura in široko dopolnilo dosedanje pesnikove biografije. Važno pa se mi zdi, navesti nekatere posameznosti, ki pričajo, na kako trhlih tleh neredko stoji vse delo dosedanje poljske literarne zgodovine, ko govori o Mickiewiczu in njegovi dobi. »Treba je bilo iz Mi-ckiewicza napraviti svetnika«, se je izkazalo' ob tej priliki. Mimogrede bodi omenjeno, da so radi tega ponižali namenoma po zakonu razmerja svetlobe in sence pesnikovega »rivala« — Slowackega. In to tistega Slowackega, ki ga je na neki towianistični »seji!« Mickiewicz radi tega, ker je njegovemu »duhu Aleksandra L, cesarja Rusije« — »zoperstavil duha Štefana Batorija, sovražnika Moskalov« — tako-le izti-ral: »Pašol vom durak!« Po pravici torej ugotavlja Boy, da pot kritika, ki mora iskati edinole resnico, ne sme in ne more sovpasti s potjo ofaeialnih fraz narodnega kulta. Med podrobnimi vzroki, ki so vedli do usodne zablode, navaja predvsem dejstvo, da je bil glavni dosedanji biograf pesnikovega življenja — njegov sin Vladislav. Temu pa je bil oče njegova religija. In na podlagi dokumentov, ne samo korespondence, prihaja Boy do najtežje obtožbe in obsodbe: ne ugotavlja le svojevoljne interpretacije, marveč tudi naravnost — potvarjanje in uničevanje dokumentov. »Jaz in domovina sva eno«, je napisal Mickievficz. »In tako je veda o njem in vera vanj postala sestavni del patriotizma,« pravi Boy. In še: »Dom Vladislava Mickiewicza, njegova delavnica je bila prej kovačnica religije Mickiewicza, kot Vede o njem.« Livarna brona! Hagiografija — in povrhu še dejanska cenzura v obliki uničevanja listin in dokumentov. (Znano je n. pr. tudi, da je literarni historik »stare šole« Si. Tarnowski zaklinjal pesnikovega sina v Parizu, naj uniči vse dokumente, ki se tičejo očetovega delovanja iz dobe »Tribune Narodov«.) In tu se je Boy na široko razpisal O' »zgodovini enega dokumenta« — dnevnika Zofije Szymanonizem Mickiewicza je drug (se. kot naš narodni); to je naravnost apoleoza juda-izma ...« Vpliv demona Ksavere Deybel? In proni-cavi psiholog ugiba še, ali ni predvsem široka etična svoboda, ki jo je učil towianizem, češ, da nič v človeški maturi ni slabega, pritegovala tega religioznega človeka, ki je želel živeti v skladu s svojo vestjo — obenem pa odoleti svojemu hrepenenju poi sreči. »Am Anfang war das Geschlecht«, je začel svojo' črno mašo Przybyszewski. Toda, to so, meni Boy, že tajne tiste sedem ur trajajoče spovedi Adama Mickie-vvieza, pri kateri je po pričevanju Krasinskega »tulil tako, da ga je bilo slišati po vsem poslopju«. Toda problema towianizma Poljaki niso* rešili iz istega vzroka: apoteoze bronastega ideala. Saj je bil vendar s tem pokretom v zvezi On, narodni svetnik — Mickiewiicz! Legenda-ideal pa vedno zahteva najvišjo mero svetosti, neporušljivo popolnost in harmonijo. Tudi Boy si ne laska, da je »sfingi towianizma« odgrnil njen temni obraz. »Rajši,« pravi, »stavljam vprašanja, kakor pa se jih drznem reševati.« Toda — spustil se je pa vendarle v temno goščo problemov. Kajti tudi on sam je »problem«. A reči smem, da »problem Boya«, idejnega naslednika St. Brzozowskega, ki je v obdobju moderne, v času »nage duše«, tega skrajnega simbola poljskega ro-mantizma, propovedoval povrat v življenje — postaja danes na Poljskem problem in oznaka pokol en ja. Naj zaključim s sodbo, ki sem jo izrekel ob njegovem epohalnem uvodu: V tem svojem spoznanju in zahtevi revizije pomeni Boy-Želenski gotovo ne samo potrdilo tega, da ima vsaka doba svoje lastno, edinstveno vrednotenje, tudi zgodovinsko, ampak je obenem tudi izraz nove, iz e p o h e tradicionalizma v epoho sodoibnega, ust valjaj očeg a a k ti vi z m a stopajoče Poljske. France Vodnik ¦ KRONIKA HENRI BERGSON (Ob sedemdesetletnici) Henri Bergson se je rodil 1859. leta v Parizu in je spisal svoja glavna dela v letih 1889—1907, ko je bil profesor filozofije na College de France. Ta najvažnejša dela so Neposredna dejstva zavesti, pozn. Čas in prostost (1889), Materija in spomin (1896), Smeh (1900), Uvod v metafiziko (1903), Ustvarjajoči razvoj (1907). Lani je dobil Nobelovo nagrado za literaturo to letos praznuje 70 letnico. Po> svojih delih je Bergson postal eden najvažnejših tvoriteljev evropske duše vnosti v dobi, ki se je jela odvračati od materializ-ma in začela gledati v nove horizonte. Dvignil je umetniško intuicijo1, ono zmožnost, s katero> tudi umetnik dojema realnost in življenje, do znanosti in tako zopet združil znanost in umetnost, kakor je to stoiil že v dobi romantike Schelling. Intuicija, kateri stoji ob strani presenetljivo dosledna in jasna logika, se obrača od učenjaštva, gubečega se pod težo nagroma-clenih pojmov; intuicija spaja izsledke pozitivnih znanosti z včutenjem v življenje in tako se intuitivnemu človeku Bergsonu vse razreši v preprosto razlago. Podkupljiva preprostost in jasnost, ki najtežje probleme približa v pravo očesno razdaljo in zbere ne-broj žarkov v enotnem žarišču, daje Bergsomovim spisom značaj umetniškega dela. Ker je prepričevalno odklonil mehanični naturalizem in Kantov idealizem, ki se izživlja mnogokrat v racionalistični dediščini 18. stoletja, v pojmih in simbolih, mu je bleda zavist malih učenjakov jela očitati neoriginalnost in plagi-jatstvo, a ni segla do njegove slave. Takim malim nasprotnikom je dal že naprej krepko brco, ko je v L'evolutioin creatrice, 1907, ugotovil, da so vsi iznaj-diitelji in mojstri delali z intuicijo, epigoni in učenci z analizo. Po Bergsonu se je razum razvil iz neke večje zmožnosti, ki ni bila neposredno koristna za naše dejanje. Takrat sta bila razum in instinkt izdružena, pozneje pa sta se razcepila, toda tako, da je ob robu instinkta pri živalih nekoliko razuma in ob robu razuma pri človeku še nekaj instinkta, ki je zdaj čut v razvoju v trajnosti. Evolucija človeka ni bila najbolj srečna. Razum se je tvorni po zahtevali prakse in se je razvil v mišljenje, ki je ustvarjeno za koristno dejanje, filozofija ga je pa prenesla v špekulacijo, kjer mora biti ne-interesirano mišljenje. Ker hoče delovati na materijo šivani, si izdeluje umetna orodja in išče trdna oporišča. Le volja je ostala zvesta razvoju v trajnosti, razum pa je zunaj časa in si je stvoiril po> obliki negibnih teles negibne pojme kot priročno obliko za konkretnost. Pojmi niso slike, le simboli so, dajo le praktično spoznanje glede koristi, le senco resnice, ker določajo novi predmet z ozirom na poznano, izražajo le stanje, ne pa razvoj v času. Človek je rojen kot rokodelec, zato dela razum s tem, kar je bilo in kar bi se moglo ponoviti. Radi tega platonizem tudi noče iznajti za nov predmet novega pojma, ampak ga obleče v staro obleko, ker išče od predmeta idejo, ki že eksiistira. Razum daje le zunanje spoznanje oblike in relacije, obrnjen je vedno nazaj, ker so njegove oblike pojmi iz preteklosti. Njegova moč je, da vpliva na materijo, uide mu pa tekoča realnost in 287