društva 1. knjižica. 1. Od kod se je priklatil. 2. Kako deluje nasprotno lastnini pravilom. 3. Kaj mislijo slovenski domoljubi zastran učenja nemščine. 4. Sleparsko usiljevanje nemščine. 5. Pravi namen šulvereinskemu rovanju. 6. Kaj nam je storiti. * Ljubljenim Slovencem spisal v poduk in svarilo Desterniški. Ponatišneno iz ,,Slovenskega Gospodarja Cena Ji /srajeaejev. Založilo ®l°ven^ko^(lruitvo?"—^Tisknl^J. Leon v Mariboru. 1884 . Slovenskega društva 1. knjižica. 1. Od kod se je priklatil. 2. Kako deluje nasprotno lastnim pravilom. 3. Kaj mislijo slovenski domoljubi zastran učenja nemščine. 4. Sleparsko usiijevanje nemščine. 5. Pravi namen šulvereinskemu rovanju. 6. Kaj nam je storiti. •--— Ljubljenim Slovencem spisal v poduk in svarilo Desterniški. Ponatimeno iz „Slovenskega Gospodarja". Cetiu .% /it’ a j carjev. Založilo Slovensko društvo. — Tiskal J. Leon v Mariboru. 1884 . Od kod se je priklatil? „Dete je rojeno, oj rojeno", peli smo ne¬ davno ljubemu nebeškemu Detetu. Poznamo pa še drugo dete oj rojeno tam gori v prajzov- skem glavnem mestu Berlinu, kder stoluje stari Viljelm pa jegov železni kaneelar, trilasi Bis- mark. Mati mu je debelo-trebušna Pangerma- nija, oea rusasti kosmatinec bojeviti Pi’ajz. To¬ da mrzlo podnebje Berlinsko ne ugaja detetu, suka, peščena zemlja nima dovolj tečne hrane. Sedaj pograbijo skrbljivi botri dete oj rojeno, ter hitijo z njim doli v globoko Ogersko. Pa o joj, štimanim Madjarom dete oj rojeno pre- silno cvili, poprimejo za svoje težke fokoše pa botre kar neusmiljeno naklestijo in naklobitajo, da bežijo z detetom oj rojenim tavun iz glo¬ boke Ogerske naravnost v cesarsko mesto Du¬ najsko. Tukaj najdejo naposled varnega za¬ vetja, novega botra, dosti prijateljev, tudi po drugod n. pr. v Moravskem, na Češkem, Koro¬ škem, Kranjskem, največ pa v zelenej Stajerskej, zlasti pri Slovencih. Tu gorijo za dete oj ro¬ jeno vsi prusaki, Nemci, liberalci, nemčurji, nemškutarji s slovenskimi Judeži vred. Zato pa dete naglo raste in kmalu doraste, to pa v nič veselega, marveč v silovitega, pravcatega Herodeža, ki slovensko deco lovi, jej v mladih srcih narodno čut mori, ubogo žrtvo panger- manskej mavhi. V glavnem mestu pruske nove Nemčije, v Berlinu, osnovali so veliko društvo : „Allgemei- l* - 4 — ner deutsche Schulverein 1 '. Oddelek ali vsaj posnetek je avstrijsko - nemški Schulverein: „Oesterreichischer deutsche Schulverein 1 ' pa do¬ biva, kakor nemško liberalne novine same jav¬ ljajo, iz Prajzovskega denarjev, časih do 300 mark naenkrat. Skušal je tudi na Ogerskem ugnezditi se, pa Madjari so šulvereinske gla¬ vače parkrat krepko zavrnoli, prišlo je celo do tepežev, in sedaj je tam mir. Tem drzneje šo¬ piri se nemški „Schulverein“ pri nas. Dunajski liberalci in Judje so se ga z gorečim veseljem oklenili in ga zalagajo debelo s penezi ter v svojih listih na vse pretege hvalijo in priporo¬ čajo. Iz Dunaja vodi „šulverein“ advokat dr. Weitlof in sedaj rogovilijo šulvereinarji po vseh deželah, najhuje na Češkem, Moravskem, Slez- kem, dalje na Koroškem, Kranjskem in pri nas na Štajerskem. Za vsem šteje šulverein več tisoč podružnic in je imel lani kakih 250.000 fl. dohodka. Kaj hoče ta avstrijska veja prajzovskega občnega nemškega šulvereina ? To prav spo¬ znati, treba je paziti na dvoje, enkrat na to, kar je šulverein v pravilih vladi najavil in kar tudi pogosto zavoljo ljudi ponavlja, pa na to, kar njegovo delovanje uže dovolj jasno in glas¬ no kaže; kajti tudi tukaj velja: po njih delih jih bodete še le prav spoznavali. Visokej vladi prikazal se je nemški šul¬ verein v prav pohlevnej obleki usmiljenega Sa¬ maritana, ki hoče nemškej dečici, nahajajočej se med nenemškimi ljudmi in toraj pogrešajočej nemških učiteljev, nemškega poduka, nem¬ ških šol, pomagati do narodno-nemške izomike šolske na edino pravej podlagi nemške mate¬ rinščine, da se nemštvu ohranijo ter ne pozgu- — 5 - bijo v „slovanskem morji". Tako stoji bistveno v pravilih. Po njih ima tedaj nemški šulverein skrbeti le za nemško deco In to je hvale vredno. Želeti je le, da bi tudi Slovenci svojej slovenskej deci v mestih jednako skrbeli za narodno-slovensko šolsko izomiko na edino pra- vej podlagi slovenske materinščine, da se slo¬ venstvu ohrani ter ne pozgubi v „nemškem morji". Po svojih pravilih je toraj nemški „šul- verein" hvale vreden. Nemec dela prav in hvale vredno, če svojej nemške j deci skrbi za nem¬ ški šolski poduk, pesebno kder je tega treba n pr v Parizi, ^ Londonu, Ameriki itd. Je li pa to tudi na Štajerskem tako potrebno ? Ni¬ kakor ne. Nemec ima v Avstriji po osnovnih državljanskih postavah pravico do narodno- nemških šol. In takih tudi ima na razpolago v tolikej obilici, da nobtni drug narod ne tako. Saj se nahaja zlasti na Štajerskem vse šolstvo v nemških rokah, od ministra, deželnega šol¬ skega sveta do zadnjega ^inšpektorja". Vse¬ učilišče, tehnika, vse gimnazije, vse realke, vsa učiteljišča, vse je nemško, zraven 526 nemških šol so vse slovenske šole (nemško-slovenskih je 75, slovenskih 168 po računu šol. dež. sveta) toliko ponemčene, da se uže v drugem, pogosto v prvem, povsod pa v tretjem leti nemški uči. Vsi katehetje, vsi učitelji znajo nemški. Kde se tedaj nemškej deci sila godi? Kde se kaže potreba, da še posebno društvo, šulverein, de¬ narjev berači in troši nemškej dečici v pomoč in rešenje? Nikder! Kdor pravi, da se Nemcem v šolah krivica godi, ta ne vč nič ali pa debelo laže. Za nemško deco šulvereina pri nas treba ni. To vedo šulvereinarji sami prav dobro. Da toraj vkljub temu toliko za šulverein gorijo, — 6 — kaže, da imajo zraven odkritega vladi najav¬ ljenega namena, še drugi, zakriti namen: po¬ nemčevanje Slovencev pa politično rogovilstvo v korist nemško-liberal- n ej stranki. Kako delnje nasprotno lastnini pravilom. Šulvereinarji stavijo povsod, kder se na javnost prikažejo, svoja lastna pravila na laž. V pravilih skrbijo le za nemško deco, v djanji pa lovijo le slovenske otroke, mamijo slovenske očete in matere, da jim ti svojo last¬ no kri izdajej o v ponemčevanje po nemških uči¬ teljih ali po „Judeževih groših" sramotno pod- mitanih slovenskih učiteljih. Za nemško deco se malo ali nič ne brigajo. Nemški glažutarji na Pohorji so na primer pri njih pomoči iskali pa komaj nekaj malega iztrgali, tako rekoč le na videz. Herodež tudi ni maral za jeruza¬ lemsko deco, ampak je le betlehemskim mate¬ ram otroke jemal in klati dal. Tudi je Hero¬ dež kosmato legal rekoč k sv. 3 kraljem: poj¬ dite in skrbno iščite dete, in ko je najdete, povejte mi, da tudi jaz pridem in je molim". Skušnje kažejo javno delovanje nemškega šul- vereina pri nas zelo drugačno, kakor bi kdo po njegovih pravilih sodeč pričakoval. Najprvlje privlekel seje ta prajzvsko-nem- ški polž iz Dunaja in Gradca prav tiho v Ma¬ ribor, Celje, Radgono itd. in začel udov nabi¬ rati. Pristopili so najpoprej nemški tujci, pri- vandrani kruhoborci, prusaki, potem še le do¬ mači Nemci, dalje slovenski odpadniki. Vpisati dalo je se naposled mnogo uradnikov, profesor¬ jev, inšpektorjev, učiteljev. Začele so šulverein- — 7 ske „ortsgruppe“ iz tal rasti, kakor gobe po jesenskem deži. Nastale so toraj takšne šul- vereinske shodnice za nabiranje udov in denar¬ jev (vsak položi 1 fl.) zaporedom v Mariboru, Celji, Ptuji, Radgoni, Ernauži, Cmereku, Spiel- feldu, Vuhredu, Mahrenbergu, Slov. Gradci, Sevnici, Soštanji, Rogači, Konjicah itd. Ko je tako šulvereinski polž hišico na Slovenskem si ne¬ kaj uredil, začel je rogove tiščati na vse strani med slovensko ljudstvo na kmetih. Koliko učiteljev so z Judeževimi groši v svojo mrežo zvabili, tega ne povedo, znamenje in dokaz, da nekaj delajo, česar jih je sram. To se nam tako grdo zdi, kakor tisto dejanje, katerega so se grabljivi Prajzi 1. 1866. poslu¬ ževali, ko so freimaurerjem na Ogersko 1 mili¬ jon mark denarja poslali, da bi naše oficirje podmitali v puntanje zoper cesarja ! Nek graški učitelj nemškutar je za šulverein kot ogleduh potoval po Slovenskih goricah, nek radgonski učitelj nemčur pa po gornje-radgonskem okraji okoli vohal in šnofal, mariborski profesor Na- gele vse Podravje do koroške meje preplazil; celjski nemčurji so pa rovali po tamošnjej oko¬ lici, šmarijski sodnik Gfertscher (Grčar) po Šma¬ rij skem okraji rogovilil, zdravnik zobovnikar dr. Hojzel v Slatini ropotal, tirolski privandra^ vec dr. Ausserer pa v Sevnici divjal. Mamijo in lovijo pa ljudi slovenske najbolje s tem, da jim nemščino hvalisajo in v nebesa povzdigujejo. Pravijo: nemški morate svojo deco naučiti, po¬ tem še le bodo srečni in zveličani. Da je to židovsko-krošnjarsko ponujanje zveličavne nem¬ ščine le sredstvo, pesek v oči, mreža, vaba, Špeh, to sedaj Slovenci hvala Bogu uže povsod če¬ dalje bolj sprevidajo. Mnogo jih je pa vendar — 8 - uže dalo premotiti se. In tako so nastale nem¬ ške šole s slovensko deco v Kači, Sladkem vrhu, Pekrah in Sevnici, novo stavi Razvanjski po¬ štar". Vuhredsko šolsko občino in Slov. Bi¬ striško pa so z denarji vlovili, da ste svojej slovenskej deci slovenski poduk močno skr¬ čiti pripustile v korist nemščini. Uže od 2. in 8. šolskega leta naprej se ima tam podučevaii ne več v materinščini slovenskej, ampak v tujščini nemškej, gotovo na veliko duševno škodo ubo¬ gim prodanim otrokom. Vuhred je dobil od šulvereina 800 fl. ter je ta svota intabulirana, Slov. Bistrica pa baje 2000 fl. Za „Judeževe groše" pa morajo dotični učitelji slovenskej deci gorkeje in marljiveje nemščino v glave zabijati in tako potrebnejemu poduku zlati čas krasti. Sploh vse dosedanje delovanje šul- vereinsko velja slovenskej deci, ne pa nemškej kakor pravila šulvereinska pravijo. Ker pa Slovence najhuje motijo s kriča¬ njem: „le nemški, le nemški se naj slo¬ venski otroci učijo", treba v naslednjem razložiti, kaj o tem pametni Slovenci, skrbni domoljubi slovenski mislimo, in kaj šulverei- narji s svojim nemškim Špehom prav za prav nameravajo! Kaj mislijo slovenski domoljubi zastran učenja nemščine. Res je: koliko jezikov znaš, toliko člo¬ vekov veljaš. Več jezikov znati, je časih zelo potrebno, vselej prav koristno. Vendar jeden jezik, jedna govorica mora biti prvotna, podlaga vsemu izobraževanju, vsemu učenju tudi drugih jezikov. Ta jezik, ta prvotna govorica pa uže po — 9 naturnej poti druga biti ne more, kakor tista, katere se je človek začel najprej učiti iz ust ljube svoje matere, svojega očeta, svojega roda. To je mila materinščina, domača, narodna go¬ vorica. Po njenih milenih glasovih vzbudijo se detetu prvič duševne moči. Ono začne spozna¬ vati mater, očeta, brate, sestre, reči v zibelki, hiši, polagoma v celem obližji, v ^naturi. Vedno več reči, oseb, imen pozna. Čedalje več besed si prilasti. Ako še sedaj pristopi katehet, uči¬ telj itd. zbistri se njegov um, oblaži srce, da postane vreden in vselej zvest ud svojemu ljud¬ stvu, čeprav se vrhu materinščine nauči več jezikov in ga osoda življenja podi križem sveta. To je naravna, naturna, od Boga odkazana pot do narodne omike in vsestranskega napredka. Kder drugače ravnajo, kder narod s pomočjo tujega jezika skušajo omikati, tam se pregre- šavajo zoper Boga, zoper naturo in lastno kri. Kazen jim pa uže za petami stoji: postanejo hlapci tujcem, da jih ti kakor uši ali srap žival izsesavajo in u go n obijaj o. Tako ljudstvo polagoma propada, rod za rodom se poizgubi v tujstvu, revščini, sramoti. Zgo¬ dovina le površno omenja: tu so bili nekdaj ti in ti ljudje pa sedaj jih ni več. Tega so si celo sicer mogočni Nemci saj deloma skusili. Pred 150 leti bili so silno za¬ ničevani, ker so sami sebe premalo obrajtavali: malih šol niso veliko imeli, v višjih pa je bilo vse latinsko, in vrhu tega so se učili italijan¬ ski pa francoski, le nemški ne. Dve lepi de¬ želi : Alzacija in Lorena ste postale skoraj po¬ polnem francoski. Celo zapadno obrežje pore- insko bi bili Nemci zgubili, ako bi se ne za¬ čeli zavedati svoje narodnosti. 10 Številni pisatelji domoljubi so nemški na¬ rod v 150 letih probudili, da je tuji upliv otre¬ sel, si pridobil krasno narodno slovstvo, poli¬ tično edinost in v Evropi merodajno veljavnost. Na podlagi nemške materinščine vzgojajo nem¬ ško deco, vse šole od najnižjih do najvišjih so narodne. In s pomočjo narodne omike postali so Nemci to, kar so. Podobno želijo tudi slovenski domoljubi Slovencem, namreč narodno izomiko na podlagi milene slovenske domače naše govorice, pre¬ drage in krasne materinščine. Tudi sloven¬ ska deca bi si naj um bistrila in srce blažila s pomočjo pa na podlagi narodne govorice, narod¬ ne slovenske šole. Iz nje bi naj bribtneje gla¬ vice vhajale v slovenska učiteljišča, realke, gim¬ nazije itd. da si prilastijo večjo izomiko in spo¬ sobni postanejo d o m a služiti si bolji kruh pšeničak: kot slovenski uč it elj i, pro¬ fesorji, uradniki, katerega sedaj zve- činoma tujci uživajo Tako bi Slovenci zraven narodne duhovščine še imeli narodno učiteljstvo, profesorje, uradnike. Na to merijo prizadevanja slovenskih domoljubov. Kaj pa je z nemščino? No, te se naj vsak Slovenec nauči, ki jo potrebuje; to pa tako, da seje res nauči pa ob enem ostane, kar je, poštena slovenska du¬ ša, ki ljubi svoj slovenski dom, čisla in spoštuje svojo slovensko mater. V to svrho želijo in povdarjajo slovenski domo¬ ljubi, da se nemščina naj od 3. šolskega leta naprej uči v ljudskih šolah kot učni predmet spomočjo slovenščin e pamet¬ no, po skušenih pedagogičnihnačelih. Dalje se imajo realke, gimnazije, učiteljišča tako 11 osnovati, da bode na konci šolanja slovenski dijak nemški in slovenski popolnem znal. Slo¬ venski domoljubi želimo slovenskej deci narodno slovensko izomiko zra¬ ven točnega znanja nemškega jezika. Sovražimo pa na vso moč nemčevanje, nakar meri nemški šulverein. Sleparsko usiljevanje nemščine. Slovencu nemški znati je koristno pa se mu ni treba zavoljo tega slovenstvu iz¬ neveriti, ponemčiti. Temu pritrdi vsak pame¬ ten, pravičen mož in tako svetujejo domoljubi tudi slovenskemu ljudstvu. Zelo drugače rav¬ najo z nemščino najnovejši naši posili prijate¬ lji, lesičje-zviti šulvereinarji. Opazili jso, kako Slovenec nemški vedeti kot dobro priznava. To sklenejo porabiti. Grozno veseli si na ušesa šepečejo: glejte vrzel, glejte luknjo, glejte vrata. Vdarimo skoz nja noter med Slovence in razdevajmo jih, da v par desetletjih onemo- rejo! čeravno Slovence sovražijo kuje od čr¬ nega besa, se mu sedaj kipoma na vso moč prijazno režajo, ostudno prilizujejo, nesramno lažejo rekoč: mi kočemo le pravo srečo vaše dec e. Vendar kateri Slovenec ni popolnem zabit, lehko zapazi, da je ova prijaznost le na videz. Kdor šulveraj- narja skrbno opazuje in pomni, kar o „bindi- šarjih" govorijo med seboj in kar pišejo v svoje novine, ta mora ves nevoljen biti in po pravici razjeziti se, da je sicer izobraženim ljudem mogoče tako po pesjem pokuliti se in nevedneže slepariti. Eden takik pesjik pokuljencev je nedavno Slovencem nekde „pridgal" rekoč: le nemški 12 se morate učiti, brez nemščine ne mo¬ re nihče živeti 11 . Čudno, da še na sveti nekaj Italijanov, Francozov, Rusov živi, ki nemški ne znajo. Dalje je brodil: nemški vam treba znati,ker znemščino lehko pridete po celem sveti, s slovenščino pa nikamor/' Tega nam niti treba ni. Slo¬ venci ne mislimo za palico prejeti pa Nemcem na ljubo svojo lepo slovensko domovino zapu¬ stiti in iti kakor Judi potepat se po celem sveti. Ne, Sloveuci ostanemo doma in se ne damo spodrinoti po tistih lisjakih, ki nas po sveti poganjajo z nemščino s trebuhom za kru¬ hom, da bi nam našo slovensko zemljo leži ukradli. Sicer pa le nemčurska nadutost po bahačevo klopoče: z nemščino se pride po celem sveti. Nemec komaj na Francosko ali v Ame¬ riko povohne pa uže vidi, da ni vse nemško. Tudi je grdo zaničevanje Slovanov, če kdo re¬ če s slovenščino se celo nikam ne pride. Naša domovina je od Radgone do Trsta, od Brežic do Beljaka dovolj velika. Lepa še pa tudi je, ker se nemčurskej druhali in jenim „lašenber- gerjem“ toliko sline cedijo po njej. Vrhu tega oslanja se na slovenske dežele bratska Hrvat- ska, za njej stojijo Srbi in Bolgari; na severu Čehi, Slovaki, Lužičani, Poljaci in zadi za vsetfii še Rusi, kojih samih je nad 60 milijonov. To so sami nam bratje slovanski po krvi in govo¬ rici. Sirni slovanski svet jih šteje kot listja, trave. Nekdaj je bojeviti Napoleon tudi kranj¬ ske Slovence gnal v Rusijo pa sramotno moral bežati nazaj, ker so mu Rusi užgali Moskvo in je strašna zima pritisnila. Srditi Kozaki podijo pred seboj spehane jetnike. „Stupaj, stupaj" zakriči Kozak. „Vrag bi stupal, ko sem pa ves zdelan 1 ' reče eden jetnikov. Kozak ostrmi nad temi besedami, spozna v Slovenci svojega slovanskega brata in mu pomaga. Nemčurji pravijo tudi: nemški je tre¬ ba Slovencem, da zamorejo z Nemci kupčijo imeti. Tega jim nihče ne veruje, kakor le še kak prismojen nemškutarček. Za¬ voljo kupčije učijo se tujih jezikov trgovci, kramarji, mešetarji, ne pa celi narod. No, in Slovenci nismo sami kramarji, krošnjarji „pin- kafelnerji“ ali pinkel-Judi. Kateri si izmed nas izvoli trgovski poklic, ta se tudi potreb¬ nih jezikov nauči. Za barantanje na meji pa smo se dosedaj z Nemci pomenili in se bo¬ demo tudi brez šulvereina. Na sv, Nežini god bil je v Teharji pri Celji letos velik živinski sejem. Prignali so 1000 goved. Največ poku¬ pili živine so — Italijani in 4<> vagonov napolnili z voli. Bode sedaj tamošnjim Slo¬ vencem treba v. šolah se italijanski učiti, da Italijani drugokrat zopet pridejo ? Gotovo ne. Dobro blago trgovci zvohajo v deveti deželi. Kedar Slovenci ne pridelamo dobrega vina, ne izvrstnega hmelja, ne žlahtnega sadja, kedar ni¬ mamo ne lepe živine, ne raznega lesa ali če imajo drugod blizu nas drugi kaj boljšega za prodati, oj potem se naj učimo vse svoje žive dni nemški; vse tihe noči italijanski — kupcev vendar ne bo. Tako prazne so toraj in sleparske vse kvante nemčurjev in šulvereinarjev. Gadja zalega nemškutarska v lastno skledo pljuva in brblja: e j, pa je vendar treba nemški znati, še hoče slovenski fant, da se mu pri vojakih bolje godi. Ti brbljavci pozabljajo, kako je nže davno svitli cesar ukazal, naj se vsak oficir jezika regimen- 14 tovega nauči. Po tem najvišjem zaukazi dolžni so toraj oficirji slovenskih regimentov štev. 47, 87, 17 itd. slovenski znati. Jednako puhel je ugovor nemčurski zastran uradnikov, sodni¬ kov. Ti imajo znati jezik ljudstva, katero jih plačuje in potrebuje. Kdor torej izmed Slovencev hoče. naj se slovensko ijudstvo zavoljo uradnikov nemški uči, ta stavi svet na robe. On tepta z nogami pravice XIX. člena temeljnih državnih pravic zastran jedna- kopravnosti slovenščine z nemščino v uradih. On zapira domačim dijakom pot do boljših slu- žeb na domačih tleh in jo odpira tujcem. Sploh takšna nemškutarska duša jemlje domačinom pšenieak in ga tujcem v usta pše. Ali ni to goropadna neumnost? Človek bi se ne jezil toliko, ako bi se slo • venska deca v ljudskih šolah, kakoršnih nam nemški šulverein uriva, res in do dobra naučili nemški! Toda lOOletna skušnja nas uči, da se to ne' godi in tudi goditi ne more. Prve ljud¬ ske šole pri nas bile so čisto nemške. Napo¬ sled smo se pa prepričali, da je tukaj škoda za denar, čas, deco in učitelje. Le bolj pre¬ brisane glavice so se nemški naučile, zlasti oni otroci, ki so doma ali drugod imeli priliko nem¬ ški pogovarjati se. Ogroinnej večini otrok vteplo se je le nekaj tujih besed: miza, tis. — riba, fiš, — kaša, brein, — lass mich sein. Kmalu bile pozabljene so še ove betvice tujega jezika. Šolanje pri Slovencih ni imelo tistega haska, kakor pri Nemcih, kder se je nemška deca v nemščini dobro in uspešno učila brati, pisati, računiti, krščanski nauk itd. Slovenec je vedno zaostajal, zlasti bolj ob nemškej meji, kder se slovenski otrok v šoli ni naučil ničesar prav, 15 ne nemški, ne slovenski. Iz šole so prihajali pol človeki, pohabljeni in zmedeni v mišljenji, skvarjeni v govorici, brez veselja do nadalejš- njega poduka. To so domoljubi slovenski žalostnega srca zapazali in začeli v okom prihajati, najbolje nepozabljivega spomina knezoškof Slomšek. Nje¬ gov bistri um je precej spoznal brezuspešnost in škodljivost nemčevalnih šol na Slovenskem. Prizadeval si je toraj na vso moč Slovencem pomagati do tako uspešnega poduka v ljudskih šolah, kakor ga uživajo Nemci. Žali Bog pa ni bil dovolj odločen. Minister grof Leon Thun je vprašal škofa Slomšeka pa učenjaka dr. Mi¬ klošiča, kakšne šole bi Slovencem najbolje uga¬ jale? Miklošič bil je za popolnem narodne, slo¬ venske šole, Slomšek pa se odločil za mešanico, za nemško-slovensko šolo. In temu je priteg¬ nila tudi vlada, stara lOOletna nemška šola na Slovenskem bila pa je pokopana, kot nekaj kar je zelo nenaravno, brezkoristno, napredovanju naroda škodljivo in neumno bilo. Čeravno pa Slovenci po željah naj večjega našega učenjaka Miklošiča nismo dobili celo narodnih šol, koristila nam je vendar tudi po¬ lovičarska slovensko-nemška šola neizmerno. Ljudstvo začelo je marljivo brati. Najprvlje poznalo je se to po cerkvah, kder je ljudstvo po molitvenikih segalo. Kmalu se je glasila potreba po drugih knjigah, časopisih. In tako smo prišli do sedanjega uže velikega duševnega delovanja, da sama družba sv. Mohorja do 30.000 knjig vsako leto med Slovence pošilja in iz¬ haja čez 20 slovenskih časopisov. Velikansk napredek! Zoper vse to nasaja se nemški šulverein. 16 On hoče narodni napredek Slovencev ustaviti in v staro šolsko neumnost nazaj posaditi, kder se je celo katekizem nemški učil, kakor da bi sam večni Bog nemško brado nosil in le nem¬ ški umeval.' Pravi namen šulvereinskemu rovanju. Spozabimo se malo in mislimo si, v Ma¬ riboru posluje slovenski deželni šolski svet za celo Štajersko. On nastavlja same slovenske napetneže kot šolske nadzornike ter pošilja Nemcem le iz slovenščine izpitanih uči¬ teljev. V Deutsch-Feistrici zaukaže celo, da se ima nemška deea od 3. leta naprej le še v slovenskem jeziku podučevati na bukve brati, na tabli raeuniti itd. Nemški se ne sme nič učiti, saj nemški itak uže z doma znajo. Kaj bi neki Nemci vkljub svojim krofom rekli? No rekli bi: „slovenski deželni svet v Mariboru je znorel ali je uže tako ošaben in hudoben, da se iz nas Nemcev norca dela, našo nemško na¬ rodnost žali, pači ter nas hoče po malem kar „slovenizirati“; take slovenovalne šole, take norišnice, beznice pri nas ne trpimo, proč z njo, mi Nemci hočemo in moremo za svojo nemško deco le nemško narodno šolo rabiti.“ Tako bi Nemci govorili in prav bi imeli. To sprevidi gotovo tudi vsak bodi kolikor koli srboriti šul- vereinar. Ako pa vkljub temu nemški šulvereinarji Slovencem pšejo nemške, nemčevalne šole, prave norišnice, delajo tako, ker to ugaja njihovemu pravemu namenu. Oni hočejo Slovence s pomočjo šole nem- čevalnice ponemčiti. Z „Judeževimi groši“pod- 17 mitani učitelji jim naj hvalijo in do nebes pov¬ zdigujejo vse nemško, v blato teptajo vse slo¬ vensko. Mladini naj zasajajo globoko v srca ljubezen do tujčine, zanemarjanje, zaničevanje in sovraštvo pa do materinščine. Bistreje gla¬ vice naj vzgojajo v najhujše narodne odpadnike, renegate, Judeže, nemškutarje. Menje brihtni paglavci pa naj množijo število slovenskih bu- teljnov, trapežev, ne umevajočih prav nobenega jezika, kojim Nemec krohotaje se pravi: „win- discker Trottel", „windisches Trampelthier“. Nekaj časa bi tako vozili šulvereinarji. Zatem bi pa rekli: sedaj ni treba na spodnjem Štajerskem slovenskih učiteljev več. Povsodi se podučuje nemški; v Gradci itd. imamo pa mnogo nemških pripravnikov brez službe, hajd z njimi doli med Muro in Savo, 250.000 fl. uči¬ teljske plače naj dobiva samo našinec, Slovenec pa lehko gre po sveti, saj smo ga zato z nem¬ ščino „našopali“. Nadalje bi rekli: gimnazije in realke naj ostanejo nemške, in zopet se lehko vsako leto samo našincem profesorjem plačuje kakih 80.000 fl. slovenskih profesorjev tam ni treba. Naposled bi Žakelj zavezali in djali: no, sedaj pa je uže vse nemško in torej sodni¬ kom, uradnikom itd. tudi ni treba zavoljo slo¬ venščine si glave ubijati in zopet je lepega pšeničaka našim dijakom zagotovljenega, naj- menje 1 / 2 milijona goldinarjev, slovenski di¬ jaki naj grejo, kamor hočejo s trebuhom za kru¬ hom. K večjemu jih trpimo še, če bodo na¬ še] gospodi lepo pokorni, da služijo doma borni kruhek kot: pisači, škrici, jetničarji, sluge, fi¬ nančni čuvaji, eksekutorji, kondukterji ali „bahn- vahterji" itd. Više vpneti se pa ne smejo ti neumni „bindišarji“. 2 18 Konec vsemu nemčevanju šulvereinskiemu pa bi bil: „jetzt ist Alles deutseh, zemlja je lepa, krasna, rodovitna pa der windische Bauer ist zu dumm, nič ne zna, ko pijance vati, dol¬ gove delati, za umno gospodarstvo ne mara, vedno se drži starega kopita, zato propada. No, in sedaj pridite, nemški kapitalisti, ku¬ pujte na boben djana slovenska posestva, pri¬ dite z nemškim denarjem, z nemško „inteli- genco“, iz Gradca, iz Dunaja, iz „Reicha“, na¬ selite se v popolnoma ponemčeni Štajerski in bode vam bolje šlo, nego doma, „Windische Trot- teln“ vam pa lehko služijo kot viničarji, na¬ jemniki, delavci, hlapci, dekle, če ne marate svojih seboj spravljati; ko se vam bode gnezdo zagrelo pa zahtevajte nemškega škofa, nemško službo božjo in prajzovski most je od Spielfelda do Terbovelj nategnem Takšen sad, toliko uspeha obetajo si šul- vereinarji od svojega delovanja. Eden jihovih najhujših petelinov je uže v „Tagespošti“ od¬ kritosrčno in glasno zakikiriknil: „es ist sehr erfreulich wahrzunehmen, wie bei Marburg (Gams) ein bauerlicher windischer Besitz nach dem andern in deutsche Hande iibergeht", t. j. veselo je opazovati, kako pri Mariboru (Kamci) kmetska slovenska posestva drugo za drugim prehajajo v nemške roke. In konjiški dr. Lede¬ rer in Sutter, oba šulvereinska kolovodja, tele- grafirala sta šulvereinskim bobnarjem v Bre- stenici, kako hočejo slovenska tla pridobivati Nemcem nazaj, to pa s pomočjo nemškega šul- vereina. Ali torej ni dovolj jasno, kaj ta iz Prajzovskega v Avstrijo presajeni Herodež prav za prav hoče? Sedaj vemo iz lastnih nasprotnikih 19 ust, kaj prav za prav hoče nemški šulve- rein: ponemčenje, duševno in gmotno oškodovanje Slovencev, zaviranje vsakega pravega napredovanja pri nas, sploh našo narodno smrt. Zato nam pačijo značajnost slovenskih učiteljev z denarjem, z „Judeževimi groši". Lovijo slovensko deco. Lažejo slovenskim star¬ šem. Prilizujejo se Slovencem, kakor nedolžne ovce, čeprav so deroči volkovje. Nemec se diči s svojo ^poštenostjo". Toda šulvereinarji stavijo na laž ovo slovito „poštenost", kedar podobni Judovskim farizejcem s sreberniki v mošnji cingečejo, naj bi jim zaslepljeni Slove¬ nec prodal svojo narodnost, izdal svojo kri za pangermansko mavho. Divji Turki so nekdaj našim slovenskim prednikom deco ropali, gonili na Turško in jo pomohamedanili in poturčili. Izrejali so si tako najhujših Turčinov. No, šulvereinarji strežejo Turkom podobno izrejati najhujših nemškutarjev, vendar menje častno. Turki so tujo deco z bridko sabljo v rokah, s hrabrim mečem si pribojevali, sedanji šulve¬ reinarji pa kakor izmaelitski krošnjarji z moš¬ njo v rokah, in z malovrednimi „cotami“ in brnjami, ostudnim pijančevanjem in pojedinami itd. vabijo naše otročiče v svojo mrežo. Prav pogosto slišimo, kako Nemce hvalijo da so velik narod, mnogobrojno ljudstvo, 70 milijonov duš. Ali ni torej grdo za šulverei- narje, da jim nemške matere še premalo dece rodijo in torej po otrokih slovenskih viničarjev in kočljarjev gladijo? To je takšno besno ob¬ našanje, da se mora vsakemu poštenemu Nemcu gabiti. No, in res, pravi Nemci, zlasti ogromna večina konservativnih Nemcev, obsoja nespo- 2 * 20 dobno rogovilstvo nemškega šulvereina. Zato nahajamo medšulvereinarji samo liberalne Nemce, nemčurje in nemškutarje slovenske, ki so se materi slovenskej izneverili in v lastno skledo pljuvajo. Najhujši rogovileži pa so iz „Reicha“ zadnja leta privandrani prusaki. Eden izmej uzrokov tej prikazni je tudi ta, da je nemški šulverein ob enem pravcato politično društvo, čeravno pristaši njegovi v svojej farizejske] hi¬ navščini to skrbno tajijo^ Toda jihova dejanja stavijo besede na laž. Šulverein je nemškim liberalcem sredstvo, pomoček, klešče, da bi Nemce in Slovane vznemirili, razdražili, mini- sterstvo grof Taaffejevo, ki hoče vsem narodom pravično biti, vsakako podrli, pri volitvah nem¬ ške konservativce spodrinoli, v državnem zboru večino dobili in ministerskih stolov polastili se. Sploh nemški liberalci upajo s pomočjo šulve¬ reina zlasti nemško prebivalstvo pridobiti. Zato neprenehoma lažejo, kako je nemštvo v nevar¬ nosti, kako se Nemcem strašne krivice godijo itd. Pri nas Slovencih skušajo pa narod zbe¬ gati, veljavo domoljubnim možem spodkopati in tako izvolitev slovenskih poslancev zabraniti ter našim kmetom trepastih nemškutarjev in se¬ bičnih nemčurjev vsiliti. Mislijo, da bode vsak Slovenec, katerega v šulvereinsko past vlovijo in vpišejo, volil nemeurslii. Zato ^so do sedaj šulvereinarji povsod: v Celji, Smariji, Konjicah, Slatini, Mariboru, Bresteniei, Hočah, Kamci, Pekrah najmenje govorili o šolstvu, naj¬ več pa o političnih rečeh, grdili slovenske do¬ moljube, psovali na slovenske časopise. V Sla¬ tini in Rogači so v svojej pijanosti celo slavno ministerstvo zelo nesramno napadali, kakor smo čitali v nemških in slovenskih novimah. Nemški šulverein je torej v resnici tudi politično društvo, ki Slovencem na škodo de¬ luje v zopetno zmago naših najzagrizenejših sovražnikov, nemških liberalcev! Kaj nam je storiti? Jasno kakor beli dan je torej, da smemo nem¬ ški šulverein, njegovo delovanje in pristaše pri¬ števati svojim najnovejšim pa najhujšim narod¬ nim sovražnikom. Vsak Slovenec torej, ki ljubi svoj rod ter srca ne nosi v hlačah skritega, bode na vso moč deloval, da sovraga narodne¬ ga čedalje več naših ljudi spozna. Brž ko ogrom¬ na večina Slovencev do tega spoznanja dospe, djano je z nemškim šulvereinom; prvi glavni naskok je odbit. Vse nadalejšnje zaletavanje šulvereinskih dedov v poštena prša slovenska, kder srca bijejo za slovenstvo, bode zastonj. Podučujmo torej nevedne, svarujmo narod pred vohuni in agenti šulvereinskimi. Odvračajmo Slovence od pristopa k šulvereinu, Izvijmo iz šulvereinskih klešč vsakega, kojega so uže za¬ peljali in vjeli. Naj vsak izstopi. Dobro stori, če to javno naznani. Na dalje pazimo na šulvereinske vohune, agente. Brž ko izvemo, da se takšna vohunska smet poteplje okolo župana, načelnika krajnemu šolskemu svetu, učiteljev, hajd na delo, vsak po svojej zmožnosti.Naj se šulvereinske spletkarije pri porodu zadušijo. Slovenci naj rečejo vuho- nom: pojdite, kakšnih šol nam treba, to sami znamo, za ostudni denar ne prodajamo svoje dece; poberite se izpred juašega praga ter ne skrunite slovenskih tal! Šulvereinskih shodov, pojedin, veselic, pijančevanj pa se pošten Slove¬ nec itak ne udeležuje! Paziti bo nadalje treba na učitelje, ker okolo tek plazijo in lazijo najdrzovitneje šul- vereinski tihotapci in ovaduhi. Ponujajo in trosijo „Judeževih grošev“. Značajne narodne učitelje spoštujmo, ljubimo, zagovarjajmo, bra¬ nimo. Izdajice, narodni Judeži pa so nam to, kar so bili Judom gobavi ljudje, gobavci. V črne bukve z njimi! Omilovanja vredni so starši, ki svojo deco pošiljajo v šulvereinske šole, kder se ničesar ne naučijo. Naj bi se vendar spametovali in odložili ta svoj narodni greh. Saj jim treba oči le malo odpreti in videti morejo, da ne kaže takšnim učiteljem izročiti dece, kakoršnji so šulvereinski! Prav težko pomagati bode pa tistim obči¬ nam, ki so se šulvereinarjem zapisale in denar¬ jev prejele za šolska poslopja n. pr. Razvanj¬ ska, Vuhred, Slov. bistriška okolica. Naj ven¬ dar druge občine nam takšne narodne sramote ne delajo! Bilo bi še marsikaj povedati pa to pripa¬ da novinam, društvom, poslancem! Konečno bodi še dostavljeno, da šulverein- ska ploha in povodenj na Slovenskem uže po¬ nehava. Na Kranjskem je precej tiho sjšulve- reinskim rovanjem. Tudi pri nas na Štajer¬ skem so si šulvereinski glavači uže nekoliko noge ožulili, nosove pobili, jezike skrhali in kebljače natrli. Namesto prvega ognja vali se po naših slovenskih krajih smradljiv dim in se vlači gosta megla šulvereinska, katero pa bo¬ doče slavne volitve v deželni in državni zbor, če se srečno završijo, za vselej popihajo. Tedaj bodemo Slovenci od vroče borbe od- dihavali si in se veselili svoje zmage. Sulve- 23 reinski rogovileži bodo ob tla vrženi sicer tu¬ lili, z zobmi škripali pa tudi priznavali, da Slovenca ne ponemčijo več. Vsled tega bode tudi šulvereinski iz Prajzovskega prišedši He- rodež pokopan — slovenskim domoljubom v ve¬ liko čast in slavo, odpadnikom, narodnim Jude¬ žem, nemškutarjem pa v največjo nečast in sra¬ moto: Pesnik Modrinjak jim naj zagromi: Erjav kakti Judež bodi, Naj ga pes za plotom je Med Slovence naj ne bodi, Kdor prav Slovenec ne. . ' ».'-■j-. ; :• -V ‘ v- • v,; ;V ■ ,'r-.i,-? ■ ■ . :