slovenski čebelar «BKIliUM »POSTAJAJ GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE SLOVENSKI ČEBELAR št. 12 1. december 197<» Leto 7K VSEBINA Inž. Uroš Vidmar: Čebelarjeva opravila v decembru..............393 Dr. Nežka Snoj: Askosferoza ali po- apnela zalega....................395 Maks Avšič: Letošnja kostanjeva paša v Besnici...................397 France Guna: Med v čebelarjevi shrambi..........................400 Ludvik Kosi: Razmnožujmo najboljše pelodonosne rastline . . 404 Julij Mayer: Zanimivo urejanje toplote v panjih (A. D. I. Z. 8 76) 407 J. Mesqida: Lokalne populacije čebel............................413 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Julij Mayer: Kako daleč letijo čebele, Pomen čebel v gospodarstvu, Inhibini v medu, Parjenje matic, Nekaj o invertazi, Kafra in žičenje satnic..........417—419 Brane Kovič: Regulacija ogljikovega dioksida v panju, Pomen flo-rescentnih nektarjev, Agresivnost čebel...........................418 Janez Mihelič: Svetovni trg z medom 1976 ........................... 419 Michael Rich (prevod Tilka Lavrič): Lucerna v Ameriki .... 420 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Jože Hribar: Čebelarjenje v letu 1976 na območju Medobčinske čebelarske zveze Maribor . . . 423 Jože Hribar: Izlet čebelarske družine Maribor-Tabor na Madžarsko 424 Sklepi seje Upravnega odbora SPOJ.................................425 OSMRTNICE BILTEN MEDEX — d. e. kooperacija Nova orodja za čebelarja .... 409 Simon Smuk, dipl. inž.: Voda v medu..............................410 Že tretjič letos.....................412 Zamenjava voščin.....................412 Hrana za krmljenje čebel .... 412 List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 120,00 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/11. Izdajateljski svet: Dušan Švara, predsednik; člani: Ludvik Klun, Franc Magajna, Martin Mencej, Janez Mihelič, Fani Osojnik, A. Marija Sedej. Jožko Slander in Janez Terlep. Uredniški odbor: inž. Jože Babnik, inž. Ludvik Klun, inž. Anton Krajnc, Martin Mencej, Anton Rems, prof. ICdi Senegačnik, dr. Nežka Snoj. Glavni urednik: Janez prof. Mihelič, odgovorni urednik: inž. Ludvik Klun. Odgovorni urednik Biltena — Mcdex — exp. imp. Maks Gregorc. Letna naročnina za nečlane 130,00, za tujino 150,00, za člane čebelarskih organizacij drugih republik 00,00 dinarjev. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje naročnino v obrokih se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. St. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636. Telefon: 20-208. Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja. l*o mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 je glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov. Tiskala Tiskarna Ljubljana v 6300 izvodih. Rokopisov ne vračamo. ČEBELARJEVA OPRAVILA V DECEMBRU IN2. UROŠ VIDMAR čas zimskega počitka je, in tudi čebelarji si lahko malo oddahnemo. V čebelnjakih nimamo nobenega dela, občasno pregledujemo le nastave za miši in, če poskrbimo za popoln mir, smo za naše čebele storili vse, kar je v tem letnem času mogoče. Zato nam pa ostane več časa za pripravo na novo sezono. Pri pripravi na novo sezono pa zlasti začetniki razmišljajo največ o povečanju števila panjev, manj pa o tem, da bi temeljito izboljšali tisto kar že imajo. Opozoriti želim tudi na pomen strokovnega znanja za dvig čebelarske proizvodnje, ker bomo imeli ob dobrem in strokovno pravilnem oskrbovanju panjev tudi z manjšim številom panjev enak ali pa večji uspeh, kot z večjih številom, ki bodo slabo oskrbovani. Ob tem pa se srečamo z važnim vprašanjem— čebelarjeve strokovne izobrazbe. Zimski čas je najprimernejši za poglabljanje našega teoretičnega znanja, zato študirajmo in prebirajmo čebelarske knjige, ki jih imamo sedaj že precej na voljo. Najmanj, kar bi moral imeti vsak čebelar, pa je naše glasilo, kjer lahko ne samo začetniki, temveč tudi starejši izkušeni čebelarji, vedno najdejo dovolj koristnih nasvetov. Poleg teoretičnega izpopolnjevanja pa imamo čebelarji v tem času tudi dovolj praktičnega dela. Popraviti in pripraviti moramo različne sestavne dele panjev. ki so se med letom poškodovali, pripraviti zadostno število satnikov za naslednjo sezono, očistiti in izboljšati čebelarsko orodje itd.; torej sploh vse, kar potrebujemo oziroma načrtujemo za naslednje leto. Seveda se moramo ozreti tudi v preteklo sezono in ugotoviti vzroke eventualnih neuspehov in si zapomniti napake, ki naj bi se več ne ponavljale. Letošnja sezona je bila čebelarjem naklonjena, lahko trdimo odlična. Večina čebelarjev si je lahko zacelila rane, ki so nastale zaradi preteklih slabih letin, ter nam obenem vlila novih moči za bodočnost. Utrdila nas je v prepričanju, da je vztrajnost vrlina, ki je končno vedno nagrajena, pa četudi včasih z zamudo. LJUDSKI PREGOVOR Čebelica je majhen ptiček, pa daje sladek dobiček! Predno končam s pisanjem mesečnih čebelarskih opravil, naj omenim še enega izmed mnogih problemov, ki nas čebelarje, teži že več let. Gre namreč za odkup trdega medu v satju! Pri nas ni podjetja oziroma zadruge, ki bi bila pripravljena odkupiti od čebelarjev mano, ki se v satju hitro strdi in jo čebelarji ne moremo iztočiti. Na Gorenjskem se tako medenje v gozdovih redno pojavlja vsaka 2 do 3 leta in takrat se čebelarji jezimo, ker ne vemo, kam s satjem in s trdim medom, namesto da bi se veselili in pozdravljali dar narave. Verjetno pa do podobnih pojavov prihaja tudi v ostalih delih naše domovine in imajo čebelarji podobne težave. Navadno prevaževalci, čim se pojavi mana, ki hitro kristalizira, naložijo svoje čebe- le na tovornjake in jih odpeljejo na področje, kjer tega pojava ni, pa čeprav je na novih mestih medenje znatno slabše ali pa ga sploh ni. Tako nam gre po zlu v Sloveniji, pri obstoječem številu panjev, nekaj sto ton medu in nekaj ton voska. Na drugi strani pa moramo znatne količine teh dobrin, ki jih v čebelarski proizvodnji na splošno primanjkuje, uvažati. Pri nas so čebelarstva premajhna, da bi si čebelarji individualno lahko nabaviti ustrezne stiskal- nice, kot jih imajo drugje v Evropi, in pridobivali s postopkom gretja in stiskanja visoko kvaliteten med in vosek. Smatramo, da bi morali ustrezni dejavniki razmišljati in ukrepati tudi na tem področju, saj bi rešitev tega problema ne koristila samo posameznim čebelarjem, temveč celotni naši skupnosti. S tem so letošnja navodila končana. Vsem čebelarjem želim v novem letu 1977 obilo zadovoljstva in uspehov pri opravljanju svojih čebel. ASKOSFEROZA ALI POAPNELA ZALEGA DR. NE2KA SNOJ Askosferoza je kužna bolezen nepokrite in pokrite čebelje zalege, ki jo povzroča glivica. Odrasle čebele za to boleznijo ne zbolijo. Glede na znamenja, ki so značilna zanjo, jo imenujemo tudi poapnela zalega. Bolezen raznašamo s trosi. Ti so zelo odporni in zaradi tega sposobni za okuževanje po več desetletij. Zato se askosferoza glede odpornosti povzročitelja lahko kosa s hudo gnilobo čebelje zalege. Trose raznašamo večinoma sami z rokami in čebelarskim orodjem, pogosto tudi s satjem, panji, medom, medtem ko jih po panju raznašajo čebele same. Čebele okužijo ličinke s trosi v starosti 3 do 4 dni. Navadno dobijo ličinke trose skupaj s hrano in z njo vred pridejo v prebavila. Tu črevesni sokovi raztopijo ovojnico trosa in živa klica potuje v li-činkine mišice, kjer se hitro množi. Toplota gnezda zavira razmnoževanje glivice, zato se bolezen najprej lahko pojavi samo na robu gnezda, kjer je ogrevanje včasih pomanjkljivo. Povzročitelj tvori na površini ličinke nitke, ki v obliki plesni preraščajo ličinko, včasih pa celo vso notranjost celice. Sčasoma napadene ličinke otrdijo in so videti kot poapnele. V začetku bolezni čebelja družina nekaj časa sproti odstranjuje napadene ličinke. Ce se toplotne razmere na robu gnezda zboljšajo, bolezen sama od sebe preneha, v nasprotnem primeru pa lahko opazimo prvo bolezensko znamenje, ki pa ni značilno samo za to bolezen, temveč za vse bolezni zalege. Ker v začetku, ko je družina še pri moči, delavke sproti odstranjujejo obolele ličinke in njihove celice takoj pripravljajo za novo zaleganje, se najprej pojavi na zaležni površini presledkasta ali luknjičava zalega. Šele temu sledijo navadno spremembe na ličinkah ali pa na pokrovčkih, ki so značilne za posamezne bolezni zalege. Ker se poapnela zalega pojavlja pri nepokriti in pri pokriti zalegi lahko opazimo bolezenske spremembe na obeh. Nepokrita zalega je sprva plesniva ali pa je plesen prerasla celo vso notranjost celice. Pozneje ličinke otrdijo in poapnijo. Pri pokriti zalegi so spremembe na ličinkah podobne, vendar jih ne vidimo, ker so ličinke pod pokrovčkom. Zato pa opazimo spremembe na pokrovčkih. Pokrovčki nad takimi ličinkami niso rahlo izbočeni, temveč so ravni ali rahlo uleknjeni, včasih celo rahlo zmečkani. Sčasoma se pokaže na njih ena ali več luknjic z neravnimi robovi. Luknjičavost pokrovčkov pa moramo razlikovati od nedograjenih pokrovčkov. Slednji imajo le eno odprtino v sredi, rob odprtine pa je gladek. Jeseni, ko se zvali vsa zalega, ostanejo celice s spremenjenimi pokrovčki nezvaljene. Takšne ostanejo vse do spomladi. V tem času se enako dogaja tudi z obolelo nepokrito zalego. Tudi pozni poletni ali jesenski roji so lahko posledica bolezni. Značilnost takega rojenja je, da so to po navadi šibki roji in da ne ostane v panju nobena čebela. Tudi rojilnih matičnikov ni na satju. Poapnelo zalego moramo razlikovati od hude gnilobe čebelje zalege. Razlikujemo jo pa lahko samo po znamenjih na zalegi in na pokrovčkih. Vsak spremenjeni pokrovček nad zalego še ne pomeni, da gre za hudo gnilobo čebelje zalege. Lahko je tudi poapnela zalega. Plesnivost nepokrite zalege ali vse notranjosti celice na robu gnezda, ali pa spremembe na pokrovčkih nad celicami s plesnivimi ličinkami, ki so v obeh primerih lahko tudi že poapnele, izključujejo hudo gnilobo čebelje zalege. Opisane spremembe poapnele zalege se najprej začno na robu gnezda, ne pa tudi sredi gnezda, kot se to dogaja pri hudi gnilobi čebelje zalege. Na bolezen nas lahko opozori tudi slabo izletavanje čebelje družine ali pozno rojenje. Zato v vsakem takem ali podobnem primeru odrežemo kos sata s spremembami v velikosti 10 X 10 cm in ga pošljemo v laboratorij v preiskavo. Sat izrežemo tako, da v njem ni medu. Zavijemo ga v časopisni papir in vse skupaj damo v kartonsko škatlo ter pošljemo kot vzorec brez vrednosti. Glede na to, da bolezni ne moremo pozdraviti, si moramo prizadevati, da bolezen sploh ne izbruhne. Uspeh bo zagotovljen, če bomo čebelarili le z močnimi čebeljimi družinami. Kadar takih družin nimamo, moramo predvsem paziti na to, da število satov, ki jih ima čebelja družina za zaleganje, ne presega njenih zmogljivosti, še posebej moramo spomladi skrbeti za primerno toploto v panju oziroma v gnezdu. Če pa se kljub vsemu bolezen pojavi, moramo nemudoma ukrepati. Takoj pošljemo vzorec v preiskavo. Če dobimo pritrdilen odgovor, čimprej zožimo vališča na toliko satov, da jih čebelja družina lahko gosto prekriva. Satje s spremembami na zalegi sežgemo. Posebno moramo biti previdni s čebeljo družino, kadar vemo, da so v panju, na satju ali v medu trosi povzročitelja. Takšno družino ločimo od drugih z namenom, da preprečimo nevarnost prenašanja trosov v druge čebelje družine v čebelnjaku ali v njegovi bližnji okolici. Družino, ki smo jo ločili, čimprej pretresemo v neokužen panj na prav takšno satje. Izpraznjeni panj razkužimo z obžiganjem, enako tudi vse čebelarsko orodje. Točilo razkužimo z vrelim 2 % lugom, satje pa pretopimo, oziroma ga izločimo iz čebelarstva. Sate z zalego sežgemo. S prestavljanjem zaleženega satja bodimo vedno previdni, da s tem bolezni sami ne raznesemo po čebelnjaku, ali pa je ne prinesemo od drugod. Zato takega satja nikoli ne premeščajmo prej, preden se ne prepričamo o zdravju zalege! Enako ravnajmo tudi ob nakupih čebeljih družin ali zaleženega satja. Nikoli ne kupujmo na zaupanje, temveč se vedno sami prepričajmo, ali je zdravo, kar kupujemo. Prav tako je nespametno točiti na skupnem točilu, ne da bi ga prej razkužili. Ne kupujmo medu za hrano svojim čebeljim družinah. Uredimo jim napajališče, da ne bodo stikale po tujih napajališčih ali pa se napajale po raznih mlakužah. Ker poapnelo zalego kaj lahko zamenjamo s hudo gnilobo čebelje zalege, svetujemo, da se o vsaki sumljivi spremembi na pokrovčkih zalege prepričamo, preden začnemo zatirati na svojo roko. Dokler ne dobimo pritrdilnega odgovora za vzorec, ki smo ga poslali v preiskavo, se ravnajmo tako, kot da gre za kužno bolezen čebelje zalege. To pomeni, da moramo sumljivo čebeljo družino ločiti od drugih in jo, seveda, tudi ločeno oskrbovati. Če gre za hudo gnilobo čebelje zalege, ne pa za poapne-lo zalego, moramo bolezen tudi prijaviti področni veterinarski inšpekciji. V nasprotnem primeru bolezni ni treba prijaviti, zatiramo jo pa enako kot hudo gnilobo čebelje zalege, toda le v okviru lastnega čebelnjaka. (radijsk0 predavanje) LETOŠNJA KOSTANJEVA PAŠA V BESNICI MAKS AVŠIČ — CD POLJE Po izredno slabi čebelarski beri v zadnjih letih je letos zelo medilo vse od pomladi do jeseni. Ob ugodnem vremenu so čebelice pridno izletavale, matice pridno zalegale in tako so bili panji kmalu polni živali. Čebelarji, ki čebela-rijo v krajih, kjer raste v večji množini akacija, in prevaževalci v te kraje, so po akacijevi paši točili prvi med. še pred kostanjevo pašo je bila dobra travnata paša. Zamedila je tudi smreka in po leski, hrastu, javorju in drugih listavcih se je pojavila zelo izdatna mana. čebelice so pridno nosile. Zelo so tudi rojile in naredile čebelarju veliko dela. Medišča so bila polna pred kostanjevo pašo in med je bilo nujne potrebno iztočiti. Cvetlični med je bil po mešan z mano in zato je bil bolj temne barve. Prvi cvetni prah iz prvega kostanja sem zagledal na nožicah čebelic 22. ju- nija 1.1. V kraju, kjer čebelarim, je v vznožju hriba nekaj kostanjevih dreves, ki vsako leto zamedijo prej kot kostanjevi gozdovi na hribovitem terenu v Besnici in pod Jančami. Letos je večje število čebelarjev pripeljalo čebele na kostanjevo pašo na naše območje. Na sestankih čebelarjev smo se o kostanjevi paši večkrat pogovarjali, nikdar pa ni bila postavljena zahteva s strani članov, da bi morali za prevaže-valce določiti stojišča in plačilo za pripeljane panje. Smatramo, da je teren s kostanjevo pašo v tem kraju tako obsežen, da je za vse prevaževalce, ki prevažajo v ta kraj, dovolj prostora. Ob močnih čebeljih družinah in ugodnem vremenu bo za vse dovolj nektarja in cvetnega prahu. Ob slabem vremenu pa nima nič čebelar domačin, prevaževalec pa le velike stroške namesto medu. Važno je, da imajo vsi prevaževalci zdrave Julij — 1976 Avtobus s čebelami na kostanjevi paši v Besnici (Dolinšek — Trzin) Foto: M. Avšič samih Janč, sem prepričan, da je bilo pripeljanih še najmanj toliko panjev v te kraje na kostanjevo pašo. Nekateri prevaževalci so pripeljali svoje čebele s paše na smreki in mani, da si čebelice naberejo kostanjevega cvetnega prahu in tako opomorejo pri vzgoji zalege. Videla sva čebelarja, ki ni imel časa pred prevozom iztočiti medu in izprazniti medišč, ter je to delal sedaj v svojem avtobusu in pridna žena mu je pomagala. Prevaževalci čebel na paše so se modernizirali tudi pri nas in imajo že razna prevozna sredstva. Zelo nama je bila všeč hišica-čebelnjak, v kateri je bilo na vsaki strani po 24 AZ panjev. Stoji na štirih močnih dvigalkah, ki so montirane v vogalih hišice. S pomočjo dvigalk se dvigne na potrebno višino, zapelje pod njo tovornjak-plato in spusti na plato ter odpelje na drugo pasišče. Na novem ravnem mestu se dvigne zo- Prenosni čebelnjak (Besnica) na štirih dvigalkah. (Tov. Princ — Draga) Foto: NI. Avšlč čebele in pravilen odnos do čebelarjev domačinov. Kljub temu smo letos sklenili, da bomo pogledali po dolini Besnice, koliko bo pripeljanih čebelnih panjev. Dne 4. julija sva se iz Zadvora odpeljala s tov. Bitencem z avtomobilom po Litijski cesti proti Besnici. Prvo stojišče 16 AZ panjev sva našla še v dolini v Sostrem, predno se začne cesta vspe-njati v hrib proti Pečarju. Pri Pečarju na vrhu jih je bilo 18 A2. Na zadnjem ovinku, predno se cesta spusti v dolino Besnice, sta bila dva stojišča, prvi z 21 AŽ in 3 polovičarji in drugi z 12 AZ in 4 polovičarji. Tako sva se ustavljala in štela panje pri vseh stojiščih levo in desno od ceste do odcepa ceste na Vo-lavle. Naštela sva na 25 stojiščih skupno 676 AZ panjev, 26 LR panjev in 17 polovičarjev. Ker pa več prevaževalcev vozi tudi v hribovite zaselke, celo do V notranjosti prikolice Je dovolj prostora. Prikolica za 102 AŽ panja (Besnica julij 1976) na kostanjevi paši. Ekonomičen in hiter prevoz. Foto: M. Avšič pet z dvigalkami, tovornjak odpelje in spusti hišico na primerno višino nad zemljo-terenom. Tudi dolgi vlačilec, na katerem je naloženih 102 A2 panjev, je za naprednega čebelar j a-prevaževalca po najinem mnenju cenejši, kot avtobus z lastnim motorjem. V hišici, kakor tudi v vlačilcu, ki je tudi pokrit in na obeh koncih zaprt z vrati, lahko čebelar-pre-važevalec prenočuje. Vremenske prilike so bile letos ob kostanjevi paši zelo ugodne. Od 23. VI., ko je popoldne rahlo deževalo, ni bilo dežja do 9. VII. To je polnih 15 dni. Temperatura se je v teh dneh gibala med + 13 in + 15° C ponoči in + 25 do + 32° C podnevi. Takega vremena ob kostanjevi paši ni bilo vse od leta 1966, ko sem po kostanjevi paši zadnjikrat točil kostanjev med. Prepričan sem, da so letos vsi čebelarji domačini, kakor tudi prevaževalci zadovoljni z donosom medu v kostanjevi paši. Pridelek je bil od 6 do 18 kg na panj, odvisno od moči družine. Izrojenci so dali roje in čebelarji so napolnili panje, v katerih so jim pomrle spomladi čebele, ali pa so pomnožili šte- Tudi sam sem lepo točil na kostanju (M. AvSIč — Polje) Čebelarjev ]e bilo letos v Besnici veliko. Foto: M.AvšIč vilo čebeljih panjev. Če so roji, ni medu! Vsega pa ne more biti. Letošnji kostanjev med ima zelo dober okus in ni hudo grenak, ker vsebuje tudi med iz listne mane. Ker je zelo zdravilen, je še vrednejši. Še pred leti ga je bilo težko prodati doma, sedaj gre tudi doma dobro v denar. Kostanjev med je za spomladansko krmljenje čebel veliko boljši kot drugi med ali sladkor. Zato priporočam čebelarjem, da ga shranijo za spomladansko krmljenje, da bodo imeli zdrave in močne čebelne družine za prvo spomladansko pašo. MED V ČEBELARJEVI SHRAMBI FRANCE GUNA V novejšem času poznamo sicer razne čebelje proizvode, toda glavni čebelji proizvod je in ostane — med. Prvi smoter čebelarja je torej čim večji pridelek medu. Toda takoj za tem pa je skrb, da si za pridelani med pravočasno pripravi neoporečno shrambo. Zakaj? Stara čebelarska izkušnja zatrjuje: »Muha ne da kruha — kadar ga dä, ga pa telebne!« To pomeni, da se čebelarjem navadno vrstijo same slabe letine, toda včasih pa vendar pride kaka izredno bogata letina. Takrat nekateri čebelarji ponujajo med po slepi ceni, namesto da bi ga skrbno hranili za sedem suhih let, ki bodo prav gotovo spet sledila. če je med pravilno shranjen, se dobro drži tudi po več let, ne da bi njegova vsebinska ali uporabna vrednost med tem kaj upadla. Saj je znano, da se je našel nepokvarjen med celo v izkopaninah iz starega veka. Medtem, ko marsikatera živila potrebujejo za ohranitev razna konzervna sredstva in posebne postopke, med ne potrebuje ničesar, ker ga pravzaprav konzervirajo že čebele same. Prvi pogoj njegove trpežnosti pa je, da v panju dozori. Zrel med je primerno gost, nezrel med pa je redek in često takö vodčn, da se kar ulije iz celic, če s satom količkaj zamahnemo. Zelo napačno bi torej bilö, če bi kak čebelar želel svoj med čimprej spraviti v denar, pa bi zato — na škodo kakovosti — predčasno začel z odvzemanjem. Točenje opravimo v suhem in zračnem prostoru, nikakor pa ne v vlažni kleti. Z delom pohitimo takö, da je po možnosti vse opravljeno v enem dnevu, čim dalj se delo vleče in čim dalj je torej med odprt in izpostavljen, tem več vlage se navzame, ker je pač higrosko-pičen in srka vlago iz zraka. Zato ga spravimo izpod točila kar takoj v primerne zaprte posode. V starih časih so imeli za to večinoma pološčene glinaste lonce, danes pa se upodabljajo zelo različne posode, ki se med sabo ločijo po tvarini, velikosti in obliki. Za kakovost medu samega je nedvomno najboljša steklena posoda, če se le dobro zapira. Ta se v zasebnih gospodinjstvih tudi največ uporablja. Za čebelarja pa ne pride v poštev, ker so to le kozarci z majhno prostornino. Slaba stran steklenih posod je tudi njihova krhkost, ki bi bila pri večjih prostorninah posebno kočljiva. Iste nevšečnosti so tudi pri glinastih posodah, ki se sploh le še malo uporabljajo. Za večje množine medu so primernejše emajlirane kovinske posode. V lonec, ki drži 35 litrov, gre približno 50 kg medu; to je kar zadovoljiva kapaciteta. Neugodno pa je to, da se z navadno pokrovko premalo tesno zapira. Priporočljivo je torej, da mu preko pokrovke prevežemo še polivinilno prevleko. Za transport seveda ne pride v poštev. Približno isto velja o lesenih čebrič-kih ali dežah. To so sicer solidne in trpežne posode, imajo pa še to napako, da rade puščajo. Zato jih pred uporabo dobro presušimo, obroče pa nabijemo do skrajnosti. Zamakati jih sploh ne smemo, ker bi med že prvi dan posrkal iz dog vso vlago in bi iztekel iz številnih rež, ki bi nastale. Kot najbolj praktične veljajo danes pločevinaste posode, ki so lahko iz bele pločevine, počrnjene železne pločevine ali pa iz aluminijeve pločevine. Ker so različnih velikosti in oblik in ker se tesno zapirajo, so pripravne za transport in za v skladišče. Niso pa vse oblike enako dobre, če je grlo preozko, je iz njih težko zajemati, posebno ko se na zimo med strdi ali kristalizira. S prevelikimi posodami pa je težko manipulirati, — uporabne so le na stalnih mestih v shrambah velikih čebelarstev. Da morajo biti posode čiste, menda ni treba poudarjati. Znamenje pomanjk- Steklena embalaža je za potrošnika privlačna. ljive čistoče je, če kdo pomiva posodo šele takrat, ko je ob novi letini treba vanjo vliti nov med. Medeno posodo pomij emo vedno takoj, ko se izprazni, ker se sicer ostanki medu po stenah skisajo, v kovinskih posodah pa celo kmalu neokusno počrnijo. Pomivamo z vročo vodo, nakar posodo dobro zbrišemo in presušimo, da se v pločevinastih posodah ne pojavijo madeži rje, ob katerih med oksidira in se kvari. Večje posode postavimo ob točenju še prazne takoj na stalno mesto, ker polne pozneje težko premikamo. Podložimo jih z lesenimi kockami, da so za tri prste od tal. S tem jih nekoliko izoliramo in odmaknemo mrčesu, posebno mravljam, ki kaj hitro najdejo pot do medu. Hram, shramba ali skladišče naj Za večje količine medu so potrebni sodi bo zelo suh prostor, zato klet v zemlji odsvetujemo, četudi je sicer dovolj hladna. Preden čebelar začne deliti med svojim odjemalcem, posname tanko belo mrenico, ki se je naredila na medeni površini. To so namreč najdrobnejši delci satja, ki so ob točenju zdrsnili skozi sito. Za nalivanje v kozarce je priporočljiva odtočna pipa s širokim profilom. Toda ta nam ustreza le v toplih poletnih mesecih, ko med še rad teče. Ko se na jesen zgosti, ga nalivamo s primerno zajemalko ali pa tudi z žlico, — kar se ravna pač po velikosti kozarca, ki ga polnimo. To delo zahteva nekoliko ročnonosti. Da se med ne po-ceja okoli kozarca, zajemalko ali žlico z medom previdno vrtimo, da se ves odtekajoči medeni curek navije okoli Za kvaliteto medu je važna čistoča. To velja tudi za orodje, ki ga uporabljamo pri točenju nje, nato šele jo nanesemo nad kozarec. Tako ravnanje svetujemo tudi vsem porabnikom, kadar imajo opravka s tekočim medom. Ko med za zimo kristalizira, se tako strdi, da ga je mogoče zajemati le še z močno, jekleno, pocinjeno lopatko. Ker je tak med zelo težko in kočljivo tlačiti v majhne steklene kozarce, ga ponekod raje zavijajo kot kompaktne kose v primeren papir — podobno kot surovo maslo, margarino ipd. Strnjen med načnemo v deži z lopatko vedno pri sredini, da potem lažje lomimo kos za kosom v smeri proti stenam deže. če bi začeli ob steni, bi pločevinasto posodo z lopatko občutno odrgnili, glinasto pa sploh takoj strli. Zaradi lažjega manipuliranja skušajo nekateri obdržati med v tekočem stanju tudi pozimi. V ta namen ga hranijo v zelo toplem prostoru ali pa ga tudi nekoliko segrejejo, — seveda ne preko 45 °C. Da se čim lepše stali, denejo pločevinasto posodo s strjenim medom v kotel s primerno toplo vodo. Segrevanje na plošči štedilnika je zelo tvegano, čeprav med ves čas skrbno mešamo, česar se pa sploh ogibljemo. Vsako segrevanje medü pa bi kakovosti v dobro, lahko popolnoma odpadlo, če bi le mogli porabnikom dopovedati, da je kristaliziran med popolnoma enakovreden tekočemu, vsekakor pa boljši od pregretega. Toda ljudje imajo svoje predsodke in se ob nakupu medu prestavljajo od enega čebelarja k drugemu. Zunanji videz medu jih dela nezaupljive. Najbolj privlačen je res oljno-tekoči novi med z najrazličnejšimi odtenki svojih prosojnih barv. Prej ali slej pa se vsak pristen med zgosti, postane zategel, kašnat ali tudi zrnat in se končno strdi. Ko na spömlad pride topel val, pa se spet razpusti, toda ne več v svojo prvotno obliko. Ker so ga čebele nabrale na različnih rožah in je tudi sicer iz različnih sestavin, se zdaj te sestavine separirajo. To se dobro vidi na medu v kozarcu: nekatere sestavine se čisto vtekočinijo, druge pa ostanejo zrnate in se kot usedlina zberejo na dnu. Ravno to pa premoti nepoučenega kupca, da zgraja dober in pošten med. Bolj kot temperaturne spremembe pa neugodno vpliva na med, če porabnik pri zajemanju pretirano brodi z žlico po medu. čebelar, ki ve, kakö je treba, ga zajema vedno lepö od vrha po vsej širini, kot da bi posnemal celotno krovno plast. Podobno ravna tudi pri strjenem medu. Pri tem še posebno pazi, da ne pušča po stenah nikakih ostankov, ker se med v tankih plasteh na takih mestih rad pokvari. Ce zaradi lomljenja večjih kosov koplje v med le na sredi, takö da ga ob straneh pušča, sme to le, če ve, da bo še pred koncem zime vso posodo izpraznil, če pa ga prehiti pomlad, se mu bo v izkopani jami zaradi otoplitve stekel vtekočinjeni med, ki pa bo dosti preredek. Kdor ima v shrambi veliko zalogo, predvideno za več let, mora biti vedno pozoren na zgornjo plast medu. če ta postane očitno preredka, naj jo ne zameša v globino med ostali med, temveč naj jo posname in pokrmi čebelam. Če se pojavi na površini rahla, luknjičava pena, kot bi med pod njo vzhajal, pomeni, da shramba postaja pretopla. Tudi to peno je treba posneti, porabi pa se lahko poljubno, ker ni prav nič škodljiva. Slabo je, če je v isti shrambi sadjevec, vinski mošt, kis ipd. Glivice, ki so v zraku, kaj lahko pridejo do medu in sprožijo v njem alkoholno kipenje, kipa ne seže v globino. Tudi v tem primeru torej zadostuje, če posnamemo prizadeto zgornjo plast. Iz nje dobimo v nekaj dneh okusno, nekoliko vrezno medeno pijačo, če jo primerno razredčimo z vodo in mešanici dodamo nekoliko kvasa. A to so k sreči le redki primeri, ki pa jih vendar omenjamo našim čebelarjem v opozorilo, da bodo ob dobri letini poskrbeli za solidno shrambo svojemu dragocenemu pridelku. (radijsko predavanje) VABILO Čebelarska družina Polje vabi na proslavo 30-letnicc obstoja čebelarske organizacije vse člane in tudi druge čebelarje iz okolice in Ljubljane. Proslava bo v nedeljo, 5. decembra 1.1. ob 9. uri v novi šoli v Polju. Na sporedu bo govor, podelitev priznanj zaslužnim članom, nastop šolskega pevskega zbora o. š. Polje in predavanje z diapozitivi o čebelicah. Odbor čebelarske družine Polje RAZMNOŽUJMO NAJBOLJŠE PELODONOSNE RASTLINE LUDVIK KOSI Nadaljevanje V mesecu aprilu dajo izdatno pelod-no pašo: vrba, regrat, češnja, jablana, vrba žalujka, čremsa, oreh; v maju pa: bor, divji kostanj, regrat, črni slez, trpotec, gorčica. Rastline, ki cvetijo od junija do septembra, uvrščamo med najboljše pelo-donosnice: mačjo meto, glavač, materino dušico, konopljo, mak in že navedeni regrat, črni slez ter trpotec. Manjšega pomena v beri cvetnega prahu so še številne druge vrste rastlin. Lesko, črno in belo jelšo ter češnjo sem svoj čas opisal v Slovenskem čebelarju! Brest Poljski brest raste v nižinskih vlažnih gozdovih, planinski v gorskih gozdovih. Brestovo seme dozoreva meseca maja, junija in ponekod julija. Ker se dozorelemu semenu naglo zmanjšuje odstotek kaljivosti, ga sejemo takoj po do-zoritvi. Poleti posejano seme vzkljije v enem tednu in do jeseni se razvijejo enoletne rastline v toliki meri, da jih Brest Vejica: a — s prašniki; b — s plodovi lahko presadimo na stalno mesto. Poletna setev je iz gospodarskega pogleda boljša od jesenske setve. Jesenska setev mora biti pozna, da se že v jeseni ne pojavi brestov naraščaj. Topoli, vrbe Razne topole in vrbe razmnožujemo z rezniki ali potaknjenci. Na enoletnih krepkih dozorelih šibah režemo 15 do 20 cm dolge potaknjence, ki imajo od svoje vrste podedovano lastnost, da po-taknjeni v zemljo pri določeni temperaturi in vlagi poženejo okrog brstov v zemlji — posebno okrog spodnjega brsta koreninice, in iz končnih očes, ki molijo iz zemlje, pa poganjke. Važno vlogo za ukorinjenje igra rastlinski hormon. Ce primanjkuje v rastlini hormona, se reznik ne ukorenini. Zato uporabljamo rastlinska »poživila». To so kemična sredstva, ki nadomeščajo rastlinske hormone. Za topole uporabljamo SERADIX B(2) beli. Pred jesensko saditvijo reznik obrežemo zgoraj malo nad očesom in spodaj na debelejšem delu »tik« pod očesom, kjer je nakopičenih največ hranilnih snovi. Nato ga potisnemo nekaj centimetrov globoko v beli prah Seradix. (Ukoreninjenje se tudi dobro obnese v topli vlažni zemlji brez umetnega hormona.) Sadimo v globoko obdelano rodovitno zemljo v vrste po 30 cm vsaksebi in v vrstah potaknjence 10 cm drug od drugega v dovolj globoke luknje s sadilnim klinom ali s sadilnim aparatom, ki si ga na preprost način naredimo sami. Sadilni klin oziroma kline na aparatu na dolgo priostrimo, da se pri sajenju ključev zemlja dobro sprime okrog spodnjega dela. Vrhnja očesa, ki morajo biti za spoznanje nad površino zemlje, osujemo par cm visoko s kom- Brez cvetja ni cvetnega prahu postom ali sipko prstjo, da preprečimo izsuševanje reznikov. V času ukoreninje-nja ključev moramo vzdrževati zemljo stalno v vlažnem stanju. Zato jo po potrebi navlažimo z mlačnim napojem. (Kako sadimo IVO glej Slovenski čebelar)! V, Pravilno posajen reznik topola čremsa Raste po vlažnih logih in hribovitih gozdovih. List je eliptičen, drobno na- piljen. Beli cvetovi so združeni v nežni viseči grozd. Zelo prijetno dišijo in vabijo čebele na bogato medeno inpelodno pašo. Poleg tega daje čremsa zadovoljivo količino zadelavine. Zreli užitni črni plodovi so grenkega okusa. Skorja na mladem lesu je svetlikajoče sive barve, posejana z velikimi svetlimi režami. Starejše veje in steblo obdaja gladka temno siva skorja. Cremso razmnožujemo tako kakor češnjo, s semenom. Oreh Razlikujemo bele, črne in sive orehe. Poleg belih razmnožujemo tudi črne orehe zaradi izredno finega lesa, ki ima visoko ceno na svetovnem tržišču. Orehova drevesa zahtevajo globoko, rahlo, svežo, s humusom bogato zemljo in toplo podnebje. Setev opravljamo v jeseni in spomladi. Jesenska se slabo obnese, ker okusne sadeže zasledujejo miši, voluharji in drugi škodljivci. Blizu mest gozd že močno propada Bilo je leta 1960. Na 100 m oddaljenem zemljišču od gozda sem spomladi potaknil par sto debeloplodnih tanko-lupinastih orehov. Po treh tednih sem si ogledal setveno napravo in našel kar nasipane orehove luščine na površini zemlje. Orehe je zavohala veverica, ki je imela v bližini za ozimnico zakopane lešnike, orehe in kostanje. Navadno sadimo orehe spomladi. Prezimimo jih pomešane s peskom v zaboju v suhi kleti. Dobro je, da površino zaboja napolnimo s plastjo lesnega pepela, ki ščiti orehe pred izsuševanjem in glodavci. Poslužujemo se več načinov stratificiranja in vsak se dobro obnese. Spomladansko setev izvršimo takrat, ko se ni več bati mraza. Seme črnega oreha težko in počasi klije. Zato prezimljene plodove v začetku druge polovice marca razprostremo na zemljo in jih pokrijemo z do 8 cm debelo plastjo zemlje. V začetku maja sklite črne orehe posadimo v za to pripravljeno sejalnico. V stari Jugoslaviji sem črne orehe, ki sem jih na vreče nabavljal na Vukovarskem vlastelinstvu, prisilil do hitrejše kalitve v svežem toplem gnoju. Bor Med bori je pri nas razširjen bor (v Pomurju imenovan hujka). Raste po celi Evropi. Mlada skorja je spočetka rdeče rjava in se tanko lušči. Pozneje preide v sivo rjavo barvo in močno razpoka. Borove storže s semenom nabiramo iz dobro razvitih dreves, ki rastejo na prostem. Pod vplivom toplote na soncu ali segretem prostoru npr. na lesah ob zakurjeni peči se storži odprejo in seme presejemo na rešetu. Setev opravimo v prvi polovici aprila. Seme posejemo v 1 cm globoke jarke. Vrste so oddaljene 20 cm. Jarke zasujemo s sipko mešanico peska in zemlje. Ako se zemlja na setvišču zasuši, jo temeljito zalijemo in pokrijemo s slamo ali podobnim pokrovom. Slamo pritrdimo z letvi- cami, da je ne odnese veter. Po pretečenih dveh tednih zrna vzklijejo in pokrov je potrebno previdno odstraniti. Zelo občutljiv borov naraščaj zavarujemo pred sončno pripeko z igličastimi vejicami, ki jih zabodemo med občutljive bilke. Prvi teden rasti je treba posvečati vso skrb setvi! Na stalno mesto sadimo dvoletne sadike. Amorfa Amorfa je lepotična grmovnica, ki zraste-čez 4 m visoko. Listje je podobno akaciji. Cveti meseca maja in junija. Plavi drobni cveti se pojavljajo v gostih pokončnih grozdih. Ker s koreninami zelo dobro veže zemljo, jo sadimo po nasipih, železniških progah in podobno. Razmnožujemo jo s semenom in koreninskimi izrastki. ZANIMIVO UREJEVANJE TOPLOTE V PANJIH Vsem čebelarjem je dobro znano, da čebele posebno v zgodnji pomladi prinašajo vodo v panj, ker z njeno pomočjo pripravljajo hrano za zalego. Ob tem času bodi čebelarjeva glavna skrb, da napajalnik nikdar ne usahne. Pa tudi ob času paše čebele močno obiskujejo napajalnike. Manj znano utegne biti, da čebele ob vročini znosijo v panje velike količine vode, da z njeno pomočjo hladijo gnezda. Vendar je vsem znano, da vzdržujejo družine v gnezdu ob zalegi stalno temperaturo od 34,5 do 35,5 stopinj Celzija. Ob normalnih razmerah se jim to posreči s trajnim pahljanjem peruti, ki poganja zrak v strujo skozi panj, da se medičina suši. Kadar pa zunanja temperatura postane previsoka, ne zadošča več samo priiutanje. Tedaj čebele sprožijo nadvse zanimiv način hlajenja z vodo. 2e leta 1925. je O. W. PARK poročal, da v hudi vročini čebele odlagajo na robove zaleženih celic drobne kapljice vode. Istočasno se postavijo v vrsto in prhutajo s krili, da Skozi ulice naglo kroži zrak in izpareva drobne kapljice vode, kar znižuje temperaturo v gnezdu na določeno višino. Pred kratkim pa je profesor M. LINDAUER odkril Je neverjetno očarljiv dodatek k temu vodnemu hlajenju. V bližini Salerna v Italiji je postavil družino čebel na ognje-niška tla, kjer je ob pripeki termometer kazal 70 °C. čebele so oblegale napajalnik in kot nore nosile vodo v panj. Tam so jo v drobnih kapljicah odlagale na robove odprtih celic, mnoge čebele pa so mahale in stresale z jezičkom ter pršile vodo, da je med sati nastala plast kot megla drobnih kapljic, ki je naglo hlapela — in čebele so vzdrževale pravilno toploto! Po članku v A.D.I.Z. 8 76 Julij Mayer Napajalnik je čebelam v vročih dneh nujno potreben UDELEŽITE SE RAZVITJA PRAPORA ČEBELARSKE DRUŽINE LJUBLJANA IN PROSLAVE MEDNARODNEGA DNEVA ČEBELARJEV Kot vsako leto, tako bomo tudi letos čebelarji čebelarske družine Ljubljana organizirali proslavo ob mednarodnem dnevu čebelarjev. Letos bo praznovanje še posebno slavnostno, saj bomo ob tej priliki razvili svoj prapor. Pripravili smo pester kulturni program, z nastopom harmonikarjev in pevskega zbora, ter zabavni program, z bogatim srečolovom, plesom, šaljivo pošto in izbiro matice. Za veselo razpoloženje in smeh bo poskrbel humorist. Čebelarska družina Ljubljana bo ob tej priliki izdala tudi novo značko. Proslava bo dne, 11. 12. 1976 ob 20. uri v prostorih restavracije Triglav, Miklošičeva 12. Ljubljanski in okoliški čebelarji pridite in se poveselite skupaj z nami ob zaključku dobre čebelarske letine. IO čebelarske družine Ljubljana VABILO Čebelarsko društvo Šentjur pri Celju obvešča vse člane in prijatelje čebelarstva, da bo v okviru proslave 70. obletnice obstoja čebelarske organizacije v Šentjurju pri Celju razvila čebelarski prapor. Razvitje prapora bo dne 12. 12. 1976 ob 8.30 v prostorih LIP Bohor v Šentjurju pri Celju. Po sprejemu gostov ter čebelarjev bo razvitje prapora in podelitev zahval ter priznanj. Po končanem slavnostnem delu in kulturnem sporedu bo sledila pogostitev gostov in čebelarjev. Tovariško vas pozdravljamo! Predsednik čebelarskega društva Šentjur pri Celju Jernej Andrej III. letnik 1976 številka 12 bilten medex exp.-imp. d. e. kooperacija NOVA ORODJA ZA ČEBELARJA Na mednarodni razstavi čebelarskega pribora, čebeljih pridelkov in iz njih pripravljenih preparatov, ki je bila v času kongresa Apimondie lani septembra v Grenoblu, so se obiskovalci iz Jugoslavije lahko seznanili z nekaterimi novimi vrstami orodja. Pri MEDEXU smo poskrbeli, da so na osnovi vzorcev izdelali naši proizvajalci nekatere koristne pripomočke; ki si jih čebelarji lahko nabavijo v naši prodajalni čebelarskega pribora ali pa naročijo po pošti. Na fotografiji si lahko vsakdo ogleda štiri novosti na našem tržišču, in sicer: klešče za prijemanje in prenos matic, ki so izdelane iz nerjaveče, kromane pločevine; kombinirane klešče z dletom za dviganje in izvlačenje satnikov, ki so izdelane iz profilnega ploščatega železa in galvanizirane; mali kovani nož v obliki tristranske piramide, izdelan iz OCR-jekla, primerno brušen in nikljan, ki pri odkrivanju gladko drsi po satju; kovani nož-žago, iz OCR-jekla, brušen in nikljan, ki je prav tako zelo uporaben za odkrivanje satja. VODA V MEDU SIMON SMUK, DIPL. IN2. Čebele nabirajo nektar in ga nato predelajo tako, da iz redko tekoče raztopine dobimo gosto tekočo, stabilno, visoko vredno naravno hrano — med. Vsebnost vode se pri tem zniža na približno 20 %, kar je odvisno od raznih faktorjev. Odstotek vode na prvi pogled nima s prehrambenega vidika posebnega pomena, vendar igra zelo važno vlogo pri predelavi, lastnostih in obstojnosti medu. S stališča uporabnosti je najprimernejši med, ki vsebuje 16 do 19% vode. Pri višjih procentih vode je med običajno redkotekoč, pri nižjih pregost, oziroma kristaliziran, kar je pri nakupu često odločujoče. Med, ki ima preveč vode, je nestabilen in se dostikrat po do- ločenem času loči na spodnji kristalizirani, trdni sloj in zgornji tekoči sloj, v katerem se je koncentracija sladkorjev, zaradi izločene glukoze še dodatno zmanjšala in s tem povečala nevarnost fermentacije. V splošnem velja, da vsak med vsebuje osmofilne kvasovke, to so kvasovke, ki so odporne proti visokim koncentracijam slodkorja. Zato med v primernih pogojih (vlaga, temperatura, mineralne snovi, število prisotnih kvasovk) vedno fermentira. S povečano količino vode se verjetnost kvarjenja poveča. Lochead, ki je raziskoval ta pojav, navaja naslednjo odvisnost med obstoj nostjo medu napram fermentiranju in vsebnostjo vode: Vsebnost vode: Verjetnost fermen tiranja: pod 17,1 % med je varen, ne glede na število prisotnih kvasovk 17.1—18 % med je varen, če je število kvasovk < 1000/g 18,1 %—19 % med je varen, če je število kvasovk < 10/g 19.1—20 % med je varen, če je število kvasovk < l/g nad 20% vedno obstaja nevarnost fermentiran j a Med, ki je v direktnem stiku z zrakom (v 'odprti posodi), lahko oddaja ali sprejema vlago, kar je odvisno od razmerja med vsebnostjo vode v medu in relativno vlago zraka. Če je na primer med, ki ima 18,3 % vode v kontaktu z zrakom s 60% relativno vlago, med absorbira vlago, medtem ko med z več kot 18,3 % vode pri isti relativni vlagi zraka oddaja vodo. Pri vsebnosti 18,3% vode je med v ravnotežju z zrakom, ki Ima 60% relativne vlage, kar pomeni, da ne sprejema, niti ne oddaja vode. To ravnotežje je odvisno od temperature, relativne vlage zraka in vsebnosti vode v medu. Negativna posledica omenjenega ravnotežja, je ta, da med pri dolo- čenih pogojih iz vlažnega zraka lahko absorbira vlago. Ce je na primer med z 22,5% vode v dotiku z zrakom, ki ima 86 % vlage, v zgornjem sloju po sedmih dneh naraste vsebnost vode na 26% in po štirinajstih dneh na 29,6%. S tem pa se zelo poveča verjetnost fermen tiranja. Z omenjenimi dejstvi je zato treba računati pri uskladiščenju, manipuliranju in kontroli medu. Vendar pa so nam ti pojavi tudi v korist. V upanju, kjer je temperatura 35 °C, med oddaja vodo — pravimo, da dozoreva, kar čebele še pospešujejo z ventiliranjem. S poskusi je bilo ugotovljeno, da s primerno ureditvijo panja, kjer namerno še poveča- mo ventilacijo, lahko dozorevanje skrajšamo na tretjino normalnega ciklusa. Druga možnost za znižanje vode v medu je ta, da čebelar med, ki je še v satju, suši v prostoru pri relativni vlagi 33 % in temperaturi 35 °C. Na ta način se zniža odstotek vode v medu v 24 urah iz 22 % na 18,4 °/0. V večjih obratih se v ta namen uporabljajo ogrevani valji, na površini katerih med v tankem sloju hitro odda prekomerno vlago. Iz omenjenega je razvidno, da vlaga igra zelo pomembno vlogo pri kvaliteti medu. V standardih posamezne države predpisujejo maksimalno dopustno vrednost za vsebnost vode. Ti podatki se med seboj precej razlikujejo, zato navajam nekaj primerov: Standard: Argentina Avstralija, Brazilija, Kanada, Latinska Amerika, Nova Zelandija, Švica F.A.O. europski codex, E.G. standard; E.E.C. predpis Avstrija, Zahodna Nemčija, Benelux Španija max. dopustna vlaga: 18% 20% 21 % 22% 22,5 % JUS — standard dovoljuje za prvo kvaliteto max. 18,6%; za drugo 20,2 % in za tretjo 22 % vode. Posamezni standardi za nekatere medove (resa, detelja) navajajo specialne vrednosti, ki pa tudi niso enotne. Ne glede na vrednosti, ki jih navajajo posamezni standardi, inštituti, ki se ukvarjajo z medom, priporočajo, naj bo vsebnost vode okoli 18 % in v nobenem primeru preko 22%. Da bi se izognili mnogim težavam, je treba vsebnost vode v medu stalno kontrolirati. Čebelar že po izgledu satja lahko 'razmeroma točno ugotovi, ali je med dozorel. V laboratoriju za določanje uporabljamo različne metode, katerih vsaka ima svoje specifičnosti. Direktne metode 1. Določanje vode s sušenjem. Princip je tu enak kot pri običajnih postopkih, vendar je težava v tem, da je vodo iz medu zelo težko popolnoma odstraniti. Pomagati si moramo tako, da med raprostremo na čim tanjši sloj, dodajamo pesek in uporabljamo vakuum, sicer ne dobimo pravih vrednosti. Postopek sam je razmeroma zamotan in dolgotrajen. 2. Kemična metoda. Tu vodo določamo po Karel-Fischer-ju. Metoda je zelo občutljiva, saj na rezultate vpliva tudi relativna vlaga zraka. Pri delu je treba veliko pazljivosti in ta način določevanja komaj pride v poštev za redno kontrolo. Indirektne metode Te metode bazirajo na fizikalnih lastnostih medu — lomnega količnika, viskoznosti, specifične teže itd. Iz merjenih vrednosti vsebnost vode nato izračunamo,- oziroma določimo iz tabele. Metode so hitre in se vedno pogosteje uporabljajo, posebno merjenje lomnega količnika (refraktometrija). Kristalizirani med je treba pred analizo s segrevanjem vtekočiniti. Večji refraktometri imajo poleg skale za lomni količnik še skalo, iz katere direktno odčitamo koncentracijo raztopine surovega skladkor-ja, kar pa ni identično suhemu ostanku v medu. Ročni refraktometri imajo običajno samo zadnjo omenjeno skalo, zato je v Nemčiji in tudi pri nas postala navada, da se % suhega ostanka odčita kar iz skale za saharozo, pri čemer pa se običajno ne upošteva, da na ta na- čin dobimo za vsebnost vode 1,5% višje vrednosti kot pri ostalih metodah Poleg omenjene refraktometrične metode se v zadnjem času uporablja za določanje % vode tudi merjenje specifične teže medu. Ker je manipulacija z običajnim medom zaradi visoke viskoznosti otežkočena, si pomagamo na ta način, da med razredčimo. Poleg navede- nih je znanih še nekaj indirektnih metod, ki pa se redkeje uporabljajo. Vsaka ima svoje specifičnosti zaradi katerih se vrednosti pri istem vzorcu nekoliko razlikujejo, kar so potrdile tudi primerjalne analize v našem laboratoriju. Zato je pri rezultatih vedno treba navesti, po kateri metodi je bila analiza opravljena. rtnnmumcalior’ ■ othei Ihan Inttf- ■ yy\6>' for Ihn wb- /r~' ILH'”1 “ erteron L \rAer CUNICAl. VALUE OF KOVAL JULLY AND IHOPOUS AGAINST VIRAL INFECTIONS 2I> AUG RUH B. Filipič and M. Ukar Medical faculty, Institute of Microbiology, 61105 Ljubljana Jugoalavija 4 In the first part of «neperintents ( ISM - February 197*», ISM - April 1976, rruccoding* ol tli»? tl, International symposium of IVopolis -itratlslava. IV76 ) authors rwjoi tod, that a combination of royal Jelly and propolis had an oltoct against iuflurnxa A 2 and vaccinia virus under experimental conditions. In this part of oxperlmenis authors report, that these combination (MP - 2% of royal Jelly) U active also against vesicular stomati- . Us virus in a concentration of 1:10 000. If thoy added Interferon, Uie.se mixture had groator antiviral cffect against v«*sirular stoinatiUs virus. Was there an enhancing oliect of Interferon? These rvumlto suggest clinical usefulness: against outbieaks of influenca ami against stomaUUs aftosa. C tlnical tests against infiuonea »on» made in Sarajevo. In those experiments there was a total 2'JO persona. From these 6j wore treated with MPj « Aptc.oroplrx, and 157 were non» re* tod . Among parsons not given aplcomplox 61 persons or 38,6 % became 111, among tho treated 6 person» or had Infiuenta. These results suggest a posslbile value of those prej/arntions In medicine. 2e tretjič je letos objavil strokovni bilten Interferon Scientific Memoranda iz Buffala, država New York, poročilo o raziskavah protivirusnega učinka različnih kombinacij čebeljih pridelkov na Mikrobiološkem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani. V avgustovsko številko je bil uvrščen povzetek referata Bratka Filipiča in Mihe Likarja na III. simpoziju o apiterapiji v Bukarešti. ZAMENJAVA VOŠČIN 1. decembra smo pričeli zamenjavati voščine za satnice. Ponovno opozarjamo, da sprejemamo voščine po pošti ali po železnici zaradi tehničnih razlogov pri odpremi satnic samo takrat, če jih je v eni pošiljki najmanj 30 kg. Prosimo torej, da vse manjše količine zamenjujete neposredno v naši prodajalni čebelarskega materiala v Ljubljani, Miklošičeva 30, na dvorišču! Sprejemamo samo popolnoma suhe, odcejene in neplesnive stare voščine, ki ne smejo biti niti gnile niti okužene z »ameriško gnilobo«. Stalno imamo na zalogi satnice za Až panje dimenzij 23X39 cm, za LR panje 21,5X43 cm, za DB panje 27X42 cm ter še dimenzije 25x40 cm. Kot smo že objavili, bomo sprejemali voščine do 15. 4. 1977, saj bodo do takrat vsi čebelarji lahko opravili zamenjavo. HRANA ZA KRMLJENJE ČEBEL Za zimsko in za zgodnje pomladansko krmljenje lahko nabavite pri MEDEXU preparat »Pčelin-A« z dodatkom fumagilina proti nosemi. LOKALNE POPULACIJE ČEBEL J. MESQUIDA Zaradi menjavanja letnih časov doživlja čebelja družina med letom različne zaporedne razvojne stopnje. Govorimo o letnem ritmu razvoja ali o letnem biološkem ciklu čebelje bružine. Glavni kriteriji proučevanja letnega ritma razvoja Razvojni ritem čebelje družine lahko proučujemo na podlagi več meril. Spreminjanje med letom je posledica prilagajanja čebel razmeram v okolju. Da bi razložili ta ritem, je potrebnih več meril in rednih opazovanj celotnega cikla in njegovih ponavljanj skozi več let. Lahko se omejimo na površinsko merjenje zalege; na težo panjev, teže cvetnega prahu, nabranega z osmuka-čem, in na vrednotenje letnega donosa medu, kakor je do sedaj počela večina raziskovalcev. Obstajajo pa tudi druga merila za označitev letnega razvojnega ritma čebelje družine. Navajamo naslednje: — izračun števila čebel, ki jih je družina vzgojila v enem letu; — tehtanje čebel; — neposredno in stalno opazovanje leženja jajčec čebelje matice v panju, zasteklenem na eni strani; — proučevanje proizvodnje voska; — proučevanje feromonalnih izločkov čebelje matice; — proučevanje letanja čebel skozi žrelo panja; — proučevanje fiziološkega stanja čebel na podlagi elektrofiziologije senzornih receptorjev anten. Slednja merila je zelo težko uporabljati. To je mogoče izpeljati le na zelo majhnjem številu panjev. Glede na ekološko napravo proučevanja letnega biološkega cikla so iz uporabe izvzeti. Dejavniki, ki lahko vplivajo na letni razvojni ritem družin Spremembe letnega biološkega cikla čebeljih družin smo proučevali pod vplivom zunanjih in notranjih dejavnikov. Zunanji dejavniki Med zunanjimi dejavniki, ki vplivajo na letni biološki cikel, je treba upoštevati rastlinstvo in podnebje. O zunanjih dejavnikih, ki delujejo na razvoj čebeljih družin, so napisali že številne razprave. Ko je dr. LOUVEAUX proučeval zunanje dejavnike, ki vplivajo na nabiranje cvetnega prahu, je ugotovil, da atmosferske razmere delujejo na rastline in na čebele. Znižanje temperature zmanjša aktivnost čebel, vpliva pa tudi na izločanje nektarja in na odpiranje cvetov, torej na donos cvetnega prahu. Zvišanje temperature pa deluje nasprotno. Težko je torej upoštevati delovanje temperature na rastline in na čebele. Isto velja tudi za vse ostale meteorološke dejavnike (dež, veter, vlago itd.). Po Simpsonu neaktivne čebele pri temperaturi manj kot 8°C zapadejo v komo in v enem do dveh dneh umrejo. Zunanje temperature morajo biti višje od 10 °C, da lahko opazimo donos cvetnega prahu (Louveaux). Pri višjih temperaturah je Lensky v Izraelu dokazal povečano aktivnost nabiralk (do 25 °C, v juliju). Nato je avgusta pri temperaturi višji od 26 °C opazil majhno nazadovanje. Louveaux ugotavlja zelo opazno zmanjšanje donosa cvetnega prahu pri temperaturi nad 30 °C. Nesterovod-ski je ugotovil, da se aktivnost letenja čebel iz panjev, ki so izpostavljeni soncu, zmanjša, ko temperatura doseže 26 do 27 °C. Lecomte opozarja, da nedvomno precejšne razlike med posameznimi pasmami glede občutljivosti na klimatske dejavnike. Starkov je ugotovil, da so v Mongoliji čebele aktivne tudi pri zelo nizkih temperaturah. Opazoval je čebele gorske vrste, ki so se prilagodile delu v dežju. Veter lahko zmanjša aktivnost nabiralk. Te namreč le s težavo letajo proti vetru s hitrostjo 25 km/h, kar približno ustreza njihovi hitrosti letenja. Skovgaard je na Danskem ugotovil da veter s hitrostjo 8 do 13 m/s zmanjša pri čebelah hitrost obiskovanja cvetov za približno 5 odstotkov. Pri hitrosti vetra nad 12 m/s pa čebele izginejo s polj detelje. Lavie in Fresnaye sta ugotovila pomembno zmanjšanje pridelka cvetnega prahu v pokrajini Gard, ko je močno pihal mistral. Slabe meteorološke razmere torej delujejo na letni biološki cikel čebelje družine zaviralno. Vloge rastlinstva in kultur je tudi lahko velikega pomena za čebelarstvo. Star način čebelar]enja Njeno pomembnost merimo pod. določenimi pogoji. Na primer, ko rastlinstvo in kulture prestajajo temeljite spremembe, to se dogaja na določenih območjih, se domača čebela, ki je navajena starega okolje, temu ne more vedno prilagoditi. Tako smo se včasih primorani odločiti za čebelo z drugega območja. Tako pogosto dosežemo dobre rezultate, vendar morajo uvožene čebele izvirati iz krajev, v katerih so pogoji enaki kot v novem okolju. Za primer navajajo Izrael, kjer so sirijsko čebelo (A. m. syriaca) zaradi agresivnosti in majhne produktivnosti nadomestili z italijansko (A. m. ligustika). O podobnem pišejo tudi v ZSSR (Bilash), vendar ne v podrobnostih. Notranji dejavniki Med notranjimi dejavniki, ki vplivajo na letni biološki cikel čebelje družine, ločimo dejavnike, ki se navezujejo na pasmo, na ekotip in na starost matice. Pasma čebele Razporeditveni prostor vrste A. mellifica L. Vemo, da vrste mellifica L. zasede izredno velik geografski preostor. Praktično sega od arktičnega polarnega kroga do Rta Dobre Nade. Obsega vse (ali skoraj vse) zemljepisne dolžine, razen območij vzhodne in jugovzhodne Azije, kjer jo nadomestijo vrste A. cerana, A. dorsata in A. florea, in v nekaterih puščavskih ali tropskih predelov, kjer se ne more obdržati. Izvor in razporeditveni prostor pasme A. M. Mellifica L. (črne čebele) Velika razprostranjenost vrste A. mellifica pojasnjuje obstoj velikega števila različic ali geografskih pasem (več kot ducat, med njimi tudi A. M. mellifica L., ki nas zanima), ki se med seboj razlikujejo po sekundarnih morfoloških značilnostih. Te značilnosti pa proučujemo z biometričnimi metodami in po nekaterih bioloških značilnostih, med katere spada tudi letni biološki cikelj. Pasma A. M. mellifica, ki je sredozemskega izvora, je bila po Ruttnerju izolirana na Iberijskem polotoku, edinem območju, kjer se je ta vrsta lahko obdržala tudi v najhujšem mrazu. To obdobje lahko postavimo v čas druge polede-nitve (Saale, Rissien). Zanimivo je, da se je tedaj v vsakem izmed treh mediteranskih zavetišč razvila svoja pasma (poleg že omenjene še A. M. ligustica na Apeninskem polotoku in A. M. carnica na Balkanu). Življenjski prostor A. M. mellifice je bil torej določen s klimatskimi in rastlinskimi okoliščinami, ki so prevladovale v štirih ledenih dobah. Ta čebela se je potem selila po vsej Srednji Evropi, severno od Alp, na Britanske otoke, v južno Skandinavijo in severni del Evrope tja do Urala (Rutt-ner). Njen sedanji življenjski prostor se razteza po vsej Zahodni in Srednji Evropi, severno od Alp, v Nemčijo in Skandinavijo. V Franciji zaseda celotno ozemlje, na katerem se navadno imenuje »črna francoska čebela«. Proučevanje glavnih bioloških značilnosti geografskih pasem Biološke značilnosti posameznih pasem so bile obravnavane v številnih publikacijah. Avtorji so izhajali predvsem iz primerjav po geografskem izvoru različnih pasem, da bi čebelarstvu preskrbeli tiste čebele, ki se lahko najbolje prilagodijo izkoriščanju lokalnih virov medu. Te raziskave so se potem razširile še na hibride med pasmami. Vsaka geografska pasma ima lasten biološki ritem, ki je odvisen od okolja. Ob tem je treba opozoriti, da so se različne pasme čebel lahko razširile v vse dele sveta prav zaradi številnih takih izkušenj in zaradi velikih aklimati-zacijskih možnosti čebel. V avstralijo in Ameriko so zanesli čebele šele pred nekaj sto leti. TODD piše, da so v Ameriko pripeljali prve čebelje družine iz Anglije med leti 1621 in 1638, na zahod pa so prišle šele okrog leta 1858. Alpatov pa trdi, da so se čebele razširile v Sibiriji v 18. in 19. stoletju. Mel-ničenko in drugi ugotavljajo, da so čebelje družine, ki so bile v 19. stoletju prenešene iz Ukrajine v Kirgizijo, prestale vrsto razvojnih sprememb. Te spremembe so nastale pod vplivom bioloških in klimatskih razmer, ki se močno razlikujejo od tistih, v katerih so živele izvorne pasme. Čebelje pasme, ki se vpeljejo v novo ustrezno okolje, se lahko v kratkem času prilagodijo in primerno razvijejo. To se je pred kratkim zgodilo z afriško čebelo (A. m. adansonii), prenešeno v Brazilijo. Lokalne populacije čebel Videli smo, da velike geografske pasme, preseljene na dokaj velike razdalje, ohranijo svoje razvojne lastnosti. Ce so te nove razvojne lastnosti v novem okolju prednostne, se tuje čebele lahko izkažejo za boljše od domačih čebel, sicer pa so manj uspešne. Pomembno pa je, da znotraj iste geografske pasme pogosto najdemo populacije, pri katerih se zaradi specifičnih razmer v okolju kažejo zelo jasne razlike v njihovem letnem biološkem ciklu: letni ritem zalege, teže panjev itd. Te lokalne populacije imenujemo ekotipe. Pojem ekotipa čebele Po definiciji je ekotip čebele lokalna, posebnim razmeram prilagojena oblika znotraj geografske rase, ki je posledica tisočletne naravne selekcije (LOUVEAUX, RUTTNER). Klasične biometrične metode, merjenje kubitalnega indeksa, dolžine jezika itd., do sedaj niso omogočale, da bi morfološke razlike med ekotipi iste geografske rase prišle na dan. Zadovoljevali smo se s klasifikacijo po bioloških merilih (letni biološki cikel). Novejše v Franciji opravljene raziskave (Tomassone in Fresnaye, Cornuet, Fres-naye in Tassencourt) so z uporabo modernih, multivariabilnih analitičnih metod omogočile razlikovanje klasifikacije Moderna vzreja matic s presajanjem ekotipov geografske rase. A. mž melli-fica na francoskem ozemlju. Vendar bomo namesto izraza ekotip raje uporabljali izraz lokalne populacije čebel, ki je splošnejši in manj restriktiven. Letni biološki cikel lokalnih populacij čebel Prva dela o lokalnih populacijah čebel so bila objavljena v Romuniji v letih 1953—1956 (Poti in drugi). Avtorji so štiri leta primerjali biološke značilnosti lokalnih populacij čebel iz različnih krajev. Po GOETZEJU in RUTTNERJU naj bi čebele s tega območja pripadale rasi A. m. carnica. ALPATOV meni, da je to ravninska varianta A. m. carnica. Po morfoloških raziskavah Fotija in sodelavcev pa naj bi šlo za geografsko raso, imenovano A. m. carpatika, ki se razlikuje od A. m. carnica. Z biološkega vidika se te raziskave opirajo na več meril, še posebej na razvojni ritem družine v času največjega letnega prirastka zalege, vendar brez natančno določenih meril. Opazovanje so opravljali v Donavski ravnini na 15 čebeljih družinah in treh skupin: donavske, transilvanske in zahodno-romunske. Poti in sodelavci so ugotovili velike razlike v razvoju v času največje aktivnosti: desetdnevno prednost pri enih (transilvanska čebela) in zaostanek pri drugih (zahodnoromunska) glede na donavsko čebelo, ki so jo vzeli za merilo. Barac meni, da so te lokalne populacije ekoti-pi A. m. carpatika. Prav tako je v Romuniji Barac pred kratkim proučeval donosnost stepnih ekotipov iz Maramureša, Hunedoara in Buzana ter rezultate križanja teh ekotipov na mediščih akacije (Robinia pseudacacia L.) in sončnice (Helianthus annuus L.). Na akaciji je dobil boljši donos pri križancih, ki vsebujejo ekotip iz Maramureša, na sončnicah pa pri križancih z ekotipom Hudedoara. Najpomembnejše raziskave o letnem biološkem ciklu lokalnih populacij čebel pa so prispevali Louveaux in sodelavci o francoski črni čebeli (A. m. mel-lifica). Te raziskave so rezultat opazovanj na treh različnih območjih: v pariškem bazenu, Provanski (južna Francija) in v gaskonjski ravnini. Čebele iz pariškega bazena Značilnost zaleganja te čebele je hiter razvoj družin v aprilu in upadanje v maju in juniju. Konec julija je zalega-nje že zelo majhno in septembra se skoraj popolnoma prekine. čebele pridobivajo težo od srede aprila do srede julija, tako da se ves pridelek pobere v treh mesecih. Letni biološki cikel je zgolj pomladanski in z enim samim vrhom. Čebela iz provansalskega območja Površinska krivulja zalege poudarja pomladanski maksimum. Vse poletje se reja ohranja na solidni ravni, čeprav krivulja nenehno upada. Teže panjev doseže maksimum v začetku aprila, (cvetenje sadnih dreves), nato med cvetenjem detelje poleti in raste do oktobra. Nabiranje cvetnega prahu je pomembno od 15. marca do 15. oktobra. Čebela z velikih ravnin v Gaskoniji Površinska krivulja zalege spomladi polagoma narašča. Reja se aktivno nadaljuje do oktobra. Do največje aktivnosti pride poleti in skoraj v jeseni. Louveaux sklepa, da so čebele s prvih dveh območij pomladanskega režima, glede na to, da je največ cvetenja na začetku tega letnega časa. Sadna drevesa igrajo pri tem bistveno vlogo: pogojujejo zgodnejši razvoj družin. Pariški bazen se razlikuje od provansalskega območja, ker v njem ni poletnega pridelka, saj je poletje tam najbolj suho. V Gaskoniji je režim bistveno drugačen. Lahko bi ga imenovali poletno-jesenski. Pomlad zaradi pomanjkanja rastlinstva in nenadnih temperaturnih sprememb ni ugodna za hiter razvoj čebeljih družin. Pripomnimo naj še to, da je razvojni cikel lokalne čebeie prej navezan na razmere izvornega naravnega okolja kot na skupek različnih okolij, ki so na isti geografski širini, z enakim številom dni in noči. Letni biološki cikel lokalnih populacij čebel, prenešenih v novo okolje S tem problemom so se ukvarjali Louveaux in sodelavci. Ugotovili so, da populacije tujih čebel, vpeljanih v novo okolje, niso prilagodljive (čebela iz Ga-skonije v pariškem bazenu in obratno). Podoben pojav ugotavljajo tudi v Romuniji pri transilvanski in zahodno-nemški čebeli, preseljenima v donavsko ravnino. Na podlagi teh raziskav so ugotovili, da na francoskem ozemlju obstajajo lokalne populacije čebel, ki se razlikujejo po letnem biološkem ciklu. Opozorile so tudi na to, da obstaja pojav prilagajanja čebel na lokalne klimatske in rastlinske režime.