PROBLEMI
JANEZ DOKLER: ANATOMIJA »SAGANOVSClNE« IN
POTA MLADIHr MATEV2 HACE: INTENDANT CIRIL;
NAZIM HIKMET: AVTOBIOGRAFIJA; BRANKO HOF-
MAN: POGREBŠCINA; MATJAŽ KMECL: PRAZNA ISKRE-
NOST; BORIS PATERNU: STRNISEV -ODISEJ-«; BORI;;
PATERNU: TAUFERJEV -JETNIK PROSTOSTI«; PESMI^
NADA FRIDAU; ERVIN FRITZ; MARKO KRAVOS; POLDi;
OBLAK; MAJA TUL; FRANC VUGA — ZORAN JELENC:
PSIHOLOSKI VIDIKI DEMOKRATIČNOSTI IN HUMA-
NOSTI V NAŠI OSEMLETKI; 2IGA KNAP: TEORIJA
SISTEMOV; RADIO IN POSLUŠALCI; JERZY J. WIATR:
SOCIOLOGIJA, DRUŽBENA ZAVEST, POLITIKA — OCENE
IN POROČILA — LIKOVNA PRILOGA IVETA SUBICA IN
IVANA SEI.JAKA COPICA —, 1963 ¿ГЛ.
REVIJA lA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
Vsebina
Branko Hofman: Pogrebščina . . .	941
Polde Oblak: Zbežale so davne ...	951
Vse gre skozi življenje	952
Marko Kravos: Troje makovih semen	952
Ervin Fritz: Pesem .......	952
Maja Tul: Slutnja, Ob žarah ....	953
Prvi dan.......954
Franc Vuga: Pobegnila v vroč dan,
Soba samotne trave......954
Nada Fridau: Severna okna IV,
Vendar ne pusti.......955
Matevž Hace: Intendant Ciril ... 956
Boris Paternu: Strnišev »Odisej« . . 970
Boris Paternu: Tauferjev »Jetnik
prostosti«..........979
Matjaž Kmecl: Prazna iskrenost . . 989
Janez Dokler: Anatomija »saganov-
ščine« in Pota mladih.....996
Nazim Hikmet: Avtobiografija . . . 1006
Žiga Knap: Teorija sistemov . . . 1009
Zoran Jelene: Psihološki vidiki de-
mokratičnosti in humanosti v
naši osemletki........1014
Jerzy J. Wiatr: Sociologija, druž-
bena zavest, politika.....1022
Radio in poslušalci.....1034
OCENE IN POROČILA
Ivo Pirkovič: K slovenski zgodovini
in starini..........1053
Kristijan Ukmar: II. glasbeni bienale
v Zagrebu.........1058
Blaže Ristovski: Človek, pesnik in
borec...........1061
Zdenefc Herman: Pregled o pravem
času............1063
Italo V. Elena in Epifanio Palermo:
»Mesta revščine« in industrijski
razvoj republike Argentine . . . 1065
LIKOVNA PRILOGA
Ive Subie: Vojna 1961, Kolona v
gozdu 1962
Ivan Seljak Čopič: »April 1941«, 1962
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo in
družbena vprašanja. Ureja uredniški
odbor: Adolf Bibič, Božidar Debenjak,
Janez Dokler, Bogdan Kavčič, Vla-
dimir Kavčič, Matjaž Kmecl, Viktor
Konjar, Miroslav Košuta, dr. Boris Pa-
ternu, Janez Pirnat (odgovorni ured-
nik), Andrej Rijavec, Ivan Rudolf,
France Zupan. — Lektor in korektor:
Janez Juvan
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 18,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon: 32-033, tekoči račun: 600-14-
608-28 z oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 50
dinarjev, v kioskih In knjigarnah
100 dinarjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, izdelava klišejev in
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani. — Naslovno stran je opre-
mil Janez Pirnat
Pogrebščina
Branko Hofman
(odlomek iz romana)
Trije so sedeli za mizo, kozarce so odrinili ob stran in pili žganje iz pol prazne
zelenke. Pepelnik je bil poln ogorkov, po mizi in tleh je bil raztresen pepel,
mokri kolobarji zelenke so se poznali na prtu, vmes so ležale igralne karte,
pomešane z zmečkanimi in obledelimi fotografijami. Radio — postaja je že
davno prenehala s programom — je kar naprej brnel in nad njim je gorela
namizna svetilka z velikim zelenim senčnikom. V kotu, na divanu, je ležala
oficirska suknja, nemarno vržena, in zraven pas z vojaško pištolo. Obrazi mož
so bili zeleni, togi, zagledani v tuj svet neke resničnosti, ki je ni osvetljevala
luč z zelenim senčnikom. Gost, kiselkast zrak je pritiskal k tlom. Možje za
mizo so sedeli z odpetimi srajcami in zavihanimi rokavi.
Tisti, ki je bil slekel oficirsko uniformo, je bil v škornjih. Z razkrečenimi
nogami je na pol ležal na stolu, debel, rdečeličen; z eno roko si je držal mokro
brisačo na vratu, z drugo pa si tiščal robček na nos. Pot mu je lil v curkih po
obrazu in prsih in ker si ga je brisal z robčkom, ki ga je tiščal pod nos, je bil
ves marogast od krvi. Ob njem je sedel širokopleč štiridesetletnik z razvezano
kravato. Brazgotina, ki se mu je vlekla od desnega lica čez brado do leve
ključnice pod vratom, ga je delala na videz nedostopnega in zagrenjenega.
Pred seboj je imel s številkami popisan list papirja: dolgo kolono odigranih
partij. Vsevprek je čečkal po papirju, potem pa z otroško radovednostjo gledal
vijugaste črke, kot bi iskal obrise neke podobe, ki jo hoče oživeti.
Na drugem koncu mize, sam zase, s hrbtom obrnjen k oknu, je sedel tretji. Z
rokami si je podpiral glavo in negibno strmel v steno. Oči, velike in kalne, so
bile pomaknjene v lobanjo; poudarjene lične kosti so dajale očem vtis nena-
vadne globine. Mož je gledal v steno iz nekega tujega sveta, kot bi se ga ne
tikalo okolje in resničnost, ki ji pripada. Bil je bos, njegovi copati so ležali pod
mizo, na sebi je imel stare vojaške hlače in razpet suknjič pižame; očala, ki si
jih je bil snel, je položil predse na mizo. Ce bi ga ne izdajala živčna trzavica
okrog ust, bi bil to obraz mrliča z nagrbančeno kožo in s privzdignjeno gornjo
ustnico.
Tisti z brazgotino je rekel: »Še vržemo?«
941
»Kri mi kar naprej teče iz nosu,« je rekel mož v škornjih.
»Preveč je imaš. Ti preveč, drugi premalo.«
»To je zaradi pritiska. Ne smel bi piti.«
»Larifari.«
»Ne verjameš?«
»Preveč krvi imaš, zato se ti cedi iz nosu,« je rekel tisti z brazgotino.
»Zdravnik mi je prepovedal piti,« je rekel mož v škornjih.
»Jaz nikoli ne krvavim.«
»Ti ne, jaz pa.«
»Mi smo prej krvaveli, mi nimamo preveč krvi.«
»Z vami sem bil. Ne govori tako.«
»Pravim, da smo v hosti krvaveli. Mi nimamo krvi, da bi nam tekla iz nosu.
Veš, zakaj smo pokopali Crta?«
»Nehaj!«
»Povej no, zakaj smo ga pokopali.«
»Zakantal se je. Zmeraj je bil nor na motorje.«
»Ni res. Ce bi ne bil na motorju, bi umrl na cesti, za mizo, v postelji, kjer koli.
Vzelo ga je, ker je bil brez krvi. Mi, stari, smo čisto brez krvi. Na lepem
usahnemo.«
»Zakaj mi vse to govoriš?«
»Sam veš, zakaj govorim.«
»In če ne vem?«
»Nič se ne delaj.«
»Ti povej!«
»Ga slišiš, kako se dela?« je rekel tisti z brazgotino tretjemu čez mizo, ki si
je z obema rokama podpiral glavo. Ko je videl, da nagovorjeni kar naprej
strmi v steno, je tisti z brazgotino jezno obrnil list in začel po drugi strani
čečkati, kot bi se podpisoval.
Mož v škornjih si je brisal potno čelo z robčkom, ki ga je držal pod nosom, ko
I
pa je čutil, da mu kri spet teče, ga je zmečkal v kepo in stisnil k nosnicam.
Rekel je:
»Ce bi ne bil dežuren, bi bil prišel. Častna beseda.«
»Ce bi hotel, bi bil prišel,« je rekel tisti z brazgotino.
»Jaz nisem kot vidva. Vojak sem. Komanda je komanda.«
»In kaj je bil Crt? Povej, kaj je bil? Usran civilist ali komandant brigade?«
»Seveda je bil včasih komandant. A tisto je minilo. Zdaj je bil invalid.«
942
Tisti z brazgotino je prenehal pisati po papirju. Pogledal ga je. Potem ga je
negibno meril, s prezirom in sovraštvom v očeh. S hripavim glasom je rekel:
»Tako, tako. Zato te torej ni bilo na pogreb? Zato, ker ni bil več komandant,
ker je bil invalid?«
»Ni res. Prišel bi, če bi ne bil dežuren.«
»Lažeš, lažeš, lažeš!« je kričal tisti z brazgotino. »In sreča, da te ni bilo! Sreča,
pravim. Ko psa bi te spodil, če bi te bil videl za njegovo krsto.«
»Bili smo tovariši,« je rekel mož v škornjih.
»Nič več. Zdaj nič več. Zdaj vem, da sem imel prav. Na lafeti so ga peljali,
častno salvo izstrelili, meni pa je ves čas rojilo po glavi, da bi ga morali nositi
mi, kruljavci brez nog in brez rok, na pol zapiti hudiči, kuštravi in neobriti,
mi, ki smo tiščali roke v žep, ker nam je bilo nerodno sredi vse tiste pošterkane
gospode. Crt bi bil srečen, če bi ga nosili mi, če bi mu namesto govora zapeli
njegovo pesem, pretaknili žepe in ob jami skupaj pokadili čik. Bil bi srečen.
Tako pa je bilo njemu in nam nerodno, ko smo šantali čisto na koncu pro-
cesije.«
Mož z brazgotino si je pokril gbraz z rokami in globoko sopel.
»Vem, da ti je hudo,« mu je rekel mož v škornjih, »a zato ni treba, da si
krivičen.«
»Kdo je krivičen?«
»Ti.«
»Poglej,« je rekel mož z brazgotino in pograbil počečkan list papirja, »dneve
in dneve delam tako. Na list papirja se podpisujem. Veš zakaj? Da bi ne poza-
bil svojega imena. V hosti je bilo vseeno, če si bil Janez ali Peter ali Jože,
važno je bilo le, da si bil dober jurišač, miner, mitraljezec, da si dal zadnji čik
ranjencu, da nisi požrl naskrivaj skorje kruha. Zavrgli smo imena in položaje,
pa smo se vseeno poznali. Vidiš. Po vojni smo še zmeraj mislili, da je čisto
vseeno, če si Janez ali Jože ali Peter, živeli smo ko otroci, dokler ni eden in
drugi spregledal, da je hudičevo važno, da si prav Janez in Peter in Jože. Za
nas pa je bilo že prepozno. Brez imen smo ostali, vojna nam jih je vzela, in
zdaj se podpisujem dneve in dneve, da bi se spomnil, kako mi je bilo nekoč
ime. Ampak tudi to nič ne pomaga. Crt je bil komandant brigade, pa je bil
vse do danes, ko smo ga pokopali, brez imena. Moral je umreti, da smo slišali:
ta in ta, komandant brigade, Crt in tako naprej ... Z nama je prav tako: onile
v pižami bo do smrti ostal upokojen invalid, jaz pa oštir, ki so mu zaprli ošta-
rijo, ker ni zmogel davkov. Ko se bova stegnila, se bo morda kdo spomnil
najinih imen, pa ne, ker bi koga zanimalo, temveč zato, ker je takšen red, ker
mora biti tudi na pokopališču red. Tam nikogar ne pokopljejo, ki nima imena.
943
Jaz se podpisujem zdaj, da bom lahko pustil listek in da ne bo treba pogreb-
cem spraševati po mojem imenu.«
»Preveč si pil,« je rekel mož v škornjih. »Vsi smo pili preveč.«
»Ne govori o pijači.«
»Kri mi teče iz nosu, ker sem preveč pil. To je od pritiska.«
»Ali veš, zakaj sva midva brezimna?« je rekel tisti z brazgotino in se spet
začel podpisovati na list.
»Nimaš prav,« je rekel mož v škornjih. »Z vama sem bil v hosti, jaz nisem
eden tistih, ki bi ne vedel, kako ti je pri srcu.«
»Zakaj te potem ni bilo na pogreb?«
Mož v škornjih je pogledal na uro:
»Služba je služba. Cez pol ure moram spet na obhod.«
»Ti si obdržal ime. V kartotekah in dokumentih je zapisano, da si kapetan,
tebi se ni treba podpisovati kot meni. Nisi več naš. Zato te ni bilo na pogreb.«
Zdaj se je obrnil tisti z brazgotino k možu v razpeti pižami in rekel:
»Zakaj si odprl kapetanu, ko je pozvonil? Cez prag bi ga vrgel. Vedel si, da ni
več naš.«
Mož v pižami je ostal negiben; njegov pogled je prihajal iz nekega tujega
sveta, kamor ni segla govorica teh dveh, ki sta se prepirala. Moža z brazgotino
pa ni motilo to; gledal ga je in mu govoril, kot bi nenadoma stekel med njima
zaupljiv pogovor:
»Kajne, da ni več naš?«
»Ne govori neumnosti,« je rekel mož v škornjih.
Tisti z brazgotino je kazal hrbet možu v škornjih in tako je tekel njun pogovor
v pošastni odtujenosti: zaupljivo je govoril možu v pižami, ki je negibno strmel
v steno, odgovarjal pa mu je mož v škornjih, ki si je držal robček pod nosom,
ker mu je tekla kri.
»Bil sem komisar bataljona in ti obveščevalec, ko je onile prišel v hosto. Vzeli
smo ga za svojega. Danes je kapetan, danes ga je sram, da bi šel z nami vred
za pogrebom. Midva sva ostala, kar sva bila.«
»Zakaj vidva, zakaj ne jaz?« je vprašal mož v škornjih.
»Poglej, kakšen je! Na kaj te spominja?«
»Kar povej, kakšen sem.«
»Pravi, da ima prevelik krvni pritisk. Pravi, da bi ne smel piti.«
»Zdravnik mi je prepovedal. Vprašaj, če ne verjameš.«
»Le poglej ga, kakšen je. Ali ni kot mesar?«
»Dobro, zredil sem se. In kaj potem?«
944
»Tudi tebi se zdi, da je mesar, ali ne? Ko sem ga videl, sem rekel: to je mesar!«
»Po gobcu te bom, po tem tvojem umazanem gobcu,« je rekel mož v škornjih.
»Veš, kaj bova storila?« Tisti z brazgotino se je stegnil čez mizo, kot bi hotel
zaupati možu v pižami kdo ve kakšno skrivnost. »Kupila mu bova zaprav-
Ijivček. Mesar brez zapravljivčka ni mesar. Kaj praviš?«
»Madona, če ne boš nehal, bom šel.«
»Ja, to imaš spet prav... Res bova morala paziti, prekleto bova morala paziti,
če mu kupiva zapravljivček. Lahko se zgodi, če ne bo imel konja, da bo naju
vpregel v oje, zlezel na kozla, in: ija, ija. Hudič je zmožen vsega. Lahko naju
vpreže in se odpelje na prvomajsko parado s transparentom nad glavo: Živela
revolucija!«
Mož v škornjih ga je pograbil za vrat in ga divje potegnil nazaj. Tisti z braz-
gotino se je zamajal na stolu, se oprijel mize in ga začudeno pogledal:
»Kaj je?«
»Neumnosti čvekaš. Ce boš tako govoril, ti bo spet kdo stopil na jezik.«
»Ti ne razumeš,« je rekel ubito tisti z brazgotino. »To razume samo on. Midva
sva delala revolucijo.«
»Z vama sem bil v revoluciji.«
»O ne. Bil si vojak. Boril si se in zdaj si kapetan. Revolucijo smo delali mi.«
»Vsi, ki smo se borili, smo delali revolucijo,« je rekel mož v škornjih.
»Figo.«
»Pa ti povej.«
»Tisti so jo delali, ki so se dajali. Ti si se boril in postal si kapetan. Drugi so
postali funkcionarji in uradniki. Mi pa smo se z dušo dajali in se zapili.«
»Sam si kriv, če si se zapil.«
»Si se kdaj vprašal, zakaj smo se zapili? Nisi. Vidiš, zato tako govoriš. Pa ti
bom jaz povedal: brez duše ne moreš živeti. Zato. Dušo smo dali revoluciji in
revolucija nam je ni mogla vrniti. V zameno nam je ponujala položaje in nazive
in službe in penzije, ampak vse to ne odtehta duše. A ti vsega tega ne
razumeš ...«
»Zakaj bi ne razumel?«
»Tebi ni bilo nikoli tako kot nama.«
»Kako?«
Mož z brazgotino se je sklonil k tistemu, ki si je držal robček pod nos zaradi
prevelikega pritiska, in mu zašepetal:
»Tako, da bi se pogubil.«
»Pogubil?« je začudeno vprašal mož v škornjih.
945
»Pst.«
Zdaj je tisti z brazgotino preplašeno pogledal moža v pižami, ki je mahoma
udaril z rokami po mizi. Imel je temna zapestja, pesti pa stisnjene ko človek,
ki škrta z zobmi. Glava, ki si jo je podpiral prej, mu je omahnila na prsi.
Obraza ni bilo videti. Počasi je vstal, z glavo na prsih in togo vzravnan, kot
bi bil s hrbtom privezan na kol, šel je do divana in se obrnil. Videti je bilo,
da se hoče sprehoditi, a ostal je tam, kjer je bil.
Moža, ki sta sedela za mizo, sta ga gledala ko tujca, ki je čisto nepričakovano
stopil v njun svet.
Mož v pižami pa je rekel z glavo na prsih:
»Pojdimo v mrtvašnico.«
»Crta smo pokopali, ni ga v mrtvašnici,« je rekel mož v škornjih.
»V mrtvašnici je zmeraj kakšen mrlič. Jaz vem.«
»Pozabi tisto,« je zdaj nekam spravljivo, skoraj proseče zašepetal mož z braz-
gotino.
In kot bi ga njegov šepet potegnil v zaupljive globine, je mož v pižami tiho
rekel:
»Zato je tako, ker nikoli ne gledamo mrličev.«
»V posteljo ga spravi,« je rekel mož v škornjih tistemu z brazgotino.
»Saj ni pijan,« je rekel tisti z brazgotino.
»Vrglo ga bo, boš videl.«
Težak kiselkast zrak je z zelenim kladivom bil po sencah moža v pižami, ko je
rekel:
»V mrtvašnici je zmeraj kakšen mrlič. Nikoli ne pokopljejo vseh.« Umolknil je,
potem pa, kot bi se mahoma spomnil nečesa, je skrivnostno dodal:
»Tudi moj mrlič je bil v mrtvašnici in ostal bi tam, če hi ga sam ne bil odnesel
naskrivaj.«
»Pusti tisto. Bila je vojna,« je rekel mož v škorpjih spravljivo.
Mož v pižami je stal, kjer je bil, z glavo na prsih, kot bi govoril lastnemu srcu:
»Odnesel sem ga in ga čisto naskrivaj pokopal. Kar je bilo, je bilo, sem rekel.
Ko sem prišel drugi dan tja, kjer sem ga pokopal, ga nisem več našel. Tekel
sem v mrtvašnico. Spet je ležal tam, kjer je bil. Dal sem ga pod suknjič, mu
privezal kamen okrog vratu in ga vrgel ko mačka v vodo. Nisem ga vrgel ko
mačka, ker bi ga bil sovražil, le jezilo me je, ker ni ostal tam, kjer sem ga
zakopal. Ampak čeprav je imel kamen okrog vratu, je splaval k bregu in
videti je bilo, da tudi njega jezi moje ravnanje, ker je sedel na kolo in se
odpeljal. Tekel sem v mrtvašnico, a tja se ni vrnil. Tri dni ga ni bilo na spre-
gled. Potem sem ga spet čisto nepričakovano srečal s kolesom na cesti. Stekel
946
sem za njim, a preden sem ga dohitel, sem moral odnehati zaradi italijanske
patrulje.«
»Bila je vojna,« je rekel mož v škornjih.
»Potem sem se nekaj dni potikal po tisti ulici, ker sem vedel, da se bo moral
pripeljati tod mimo. Ponoči sem ga hodil čakat k mrtvašnici. Njega pa ni in ni
bilo. Kot bi se v zemljo pogreznil. Rekel sem: no, prestrašil sem ga. Zdaj bom
imel enkrat za vselej mir. In bil sem že čisto prepričan, da ga ne bo več, in
tudi zdravniki v bolnišnici so mi rekli, da je z njim konec, da se mi ne bo nič
več prikazoval, tedaj sem ga spet srečal na starem kraju. S kolesom se je pri-
peljal in si žvižgal...«
Mož v pižami je mahoma umolknil. Nekaj časa je napeto prisluškoval, potem
je začel žvižgati. Bila je melodija stare ljubezenske pesmi.
Mož v škornjih se je oprl ob mizo in vstal, da bi stopil k njemu, drugi pa,
tisti z brazgotino, ga je ihtavo potegnil nazaj:
»Pusti.«
»Ti boš kriv, če bo prišlo,« je rekel mož v škornjih.
Mož v pižami je zdaj mahoma prenehal z melodijo in skoraj osorno rekel:
»Moral sem. Moral sem. Moral sem.«
»Nikar ne govori, saj vemo, kako je bilo,« je rekel mož v škornjih.
»Moral sem,« je trdo ponovil mož v pižami. »Bil je mrlič. Nič bi mi ne bilo
mar, če bi ležal v mrtvašnici. On pa se je vozil s kolesom okrog in si žvižgal.
Žvižgajo si srečni ljudje, ne. pa mrliči. Zato sem ga sovražil. Potegnil sem
pištolo, in ko je bil čisto ob meni —- sem ustrelil. Padel je s kolesa in se
vrgel name. Z vso silo me je zgrabil za vrat. Dušilo me je. Z zadnjimi močmi
sem mu razklepal roke. Ko je čutil, da bo moral popustiti, me je ugriznil v
ramo in se me,z obema rokama oklenil za laket. Ni in ni hotel popustiti. Ulica
je bila prazna. Ljudje so se poskrili. Jaz pa sem se boril s človekom, ki mu
je kri curkoma lila iz prsi. Potem sem ujel korake, ki so se nama bližali. Bil
sem že čisto nor od strahu. Z zobmi sem ga zgrabil za roko in tedaj je popustil.
Stekel sem po ulici, čez dvorišča, vrtove, krvav in strgan, ves zadihan sem se
skril v klet, v vratu me je dušilo, lovil sem sapo, krč me je zvil in potem se mi
je dvignil želodec. Ko sem se izpraznil, sem videl, da sem izbljuval tudi njegov
prst, ki sem mu ga bil odgriznil, ko se me je oklepal.«
»Pusti to, bila je vojna,« je skoraj proseče rekel mož v škornjih, kot bi prosil
zase milosti.
»Nekaj časa je bil mir,« je rekel mož v pižami. »Kar precej dolgo, da sem že
skoraj pozabil na vse. Toliko drugih stvari je bilo, da nisem utegnil misliti
nanj. Nekoč pa, ko je bilo že vsega konec, me je spet pripeljala pot v mrtvaš-
nico. Prestrašil sem se, ko sem ga našel tam. Ležal je mirno, nič ni bil videti
947
neučakan in jezen. Zbral sem se in mu rekel na videz spravljivo: Vojne je
konec, lahko bi se spravil drugam. — Rekel mi je: ,Ce bi mi ne odgriznil
prsta, bi se vozil s kolesom okrog, ne ležal bi tu, tako pa ...' Videl sem, da mu
je samotno in da ni nič preveč zadovoljen, ker mora ležati v mrtvašnici, zato
sem mu rekel, da bom kdaj-pa kdaj prišel k njemu in mu preganjal dolgčas. —
,0 ne,' je rekel resnobno, ,v mrtvašnici je zmeraj kakšen mrlič, nikoli ne
pokopljejo vseh. A ti le pridi, zdaj se ne moreva srečati drugod kot v mrtvaš-
nici.' — In tako sva se takrat čisto lepo pomenila.«
»Povedal si že. Kar je bilo, je bilo,« je rekel mož v škornjih.
»Tudi jaz sem mu rekel, ko me je vprašal, zakaj sem mu odgriznil prst in ga
potem izpljunil: Kar je bilo, je bilo. A videti je bilo, da ga odgovor ni zadovoljil.
S steklenimi očmi me je gledal in se mi smejal. Zato sem mu rekel drugič, da
sem mu ga odgriznil, ker me je on prvi ugriznil v ramo, jaz pa sem se boril
za življenje ...«
»Vsi smo se borili za življenje. Za lepše življenje,« je s poudarkom rekel mož
v škornjih.
»Seveda. Rekel sem mu, pa ni verjel. Zavrnil me je: ,Ce odgrizneš mrliču prst,
te to ne bo pripeljalo v lepše življenje.' Odgovoril sem mu, da sem ravnal
po svoji vesti, da sem verjel v vse, kar sem počenjal, da je pravica na moji
strani. Rekel mi je: ,Takole pa je z vestjo — na koncu te zmeraj izda, da sploh
ne govorim o tem, kako se nikoli ne da dokazati z mrliči, kdo ima v resnici
prav.' — In ko me je tako zmedel, da nisem več vedel ne kod ne kam, sem mu
rekel: IZ LJUBEZNI SEM STORIL. Življenje sem ljubil, neskončno sem ga
ljubil, zato sem se boril, zato sem streljal, zato sem ti odgriznil prst.«
»Točno: zaradi ljubezni,« je rekel mož v škornjih. »Zaradi ljubezni in ker je
bila vojna.«
Mož v pižami je nenadoma dvignil glavo. Prvič, odkar je stal tam, kjer je bil,
jo je dvignil. Pogledal je k mizi, videl tistega z brazgotino in ob njem moža
v škornjih z mokro brisačo za vratom in vsega marogastega od krvavega robca,
ki si je z njim brisal potno čelo. In kot bi ju ne videl dobro, si je z roko
zaslonil oči in strmel v njiju. Potem je nenadoma planil k mizi, pograbil očala
in zdaj je skoznje gledal krvav obraz moža v škornjih. Potem se je ozrl
naokrog, kot bi hotel zbežati, videl je, da ne more nikamor, da je nekje
v mrtvašnici, stisnjen med štiri stene, in da ga tesnoba preganjane živali
zmeraj bolj oklepa. Težak kiselkast zrak mu je legel na prsi, lovil je sapo,
noge so se mu tresle, počasi je spustil roke, v tilniku je čutil mravljince in
krčevito se je oprijel mize.
»Zaradi ljubezni?« je šepetal mož v pižami in skozi meglo gledal obrise dveh
postav, ki ju je sem ter tja zibal velik črn val.
»Sedi in se pomiri,« mu je prigovarjal mož v škornjih, »bilo je zaradi ljubezni.
948
življenje smo ljubili in domovino.«
Mož v pižami je še zmeraj negibno gledal zibajoči se postavi na črnem valu in
skoraj vdano čakal trenutka, ko bo tudi njega pograbil in odplavil z brega.
V tem spravljivem pričakovanju je mahoma dobila njegova resnica drugo
podobo: podobo njegovega življenja, njegove zaznamovanosti, njegovega telesa
in neuresničljivosti njegovih želja. V tej zagledanosti je kazal njegov obraz
popolno odtujenost. In kot otrok, ki izgovarja težko, nedoumljivo besedo, je
začel zlogovati: »Lju-be-zen-lju-be-zen.«
Mož v škornjih, ki je videl, kako nenadoma preudarja o nečem drugem, mu
je spravljivo prigovarjal:
»Kako bi sicer vzdržali vse, kar nam je bilo sojeno, če bi ne ljubili in sovražili
hkrati... Mar ni tako?«
Obrnil se je k tistemu z brazgotino, kot bi ga rotil, naj mu vendar pritegne.
Mož z brazgotino pa je bil videti gluh za vse. Ko uročen je strmel v moža
v pižami, ki se je nenadoma prijel za pas, kot bi ga zvil močan krč v drobovju.
Pot mu je curkoma tekel po skremženem obrazu. V kiselkastem zraku je
brnela visoka struna pričakovanja. Potem se je mož v pižami, sopeč in prema-
gujoč veliko bolečino, počasi zravnal. Medtem ko je koščeno telo lezlo navzgor,
je odpenjal vojaške hlače in ko je bil čisto zravnan, so mu hlače nenadomi.
zdrsele s telesa, pokazal je porasel trebuh in namesto moškega moda se je
videla velika zarastlina, zgrbančena in rdeča, spotegnjena proti desni strani
stegna, kjer se je spreminjala v za pest globoko vdolbino; tu mu je dumdumka
odtrgala meso. Mož v pižami se je začel divje tolči po golem trebuhu in kri
mu je zalivala oči:
»Tu je moje plačilo za ljubezen ... tu je mo-je pla-či-lo za lju-be-zen!«
Tisti z btazgotino, ki ga je ves čas napeto poslušal, kot bi mu odkrival veliko
skrivnost, je divje zakričal:
»Nehaj! Nehaj, Tomaž!«
Bil je krik bolečine in hkrati odrešujoč krik osveščanja.
Mož v pižami, s spuščenimi vojaškimi hlačami in razmesarjenim telesom, brez
moda, je v tej stiski, krvavo brezizhodni, nenadoma zrasel v osebnost: TOMAŽ.
Ne samo Tomaž Lučar, nekdanji vosovec in brigadni obveščevalec, partizanski
invalid, ne samo Tomaž, ki so mu Italijani ubili ženo in mu je žena pustila
otroka, ki je zdaj zdravnica Lidija — temveč tudi TOVARIŠ, ČLOVEK, USO-
DOVEC. Mahoma je bil mož v pižami dvignjen iz anonimnosti in izravnanosti
vsakdanjega žvljenja; v očeh tistega z brazgotino in moža v škornjih se je
spreminjal v njuno usodo.
Kot bi vsak zase reševal svoje življenje, sta planila k njemu, da bi ga pomirila,
Tomaž pa je divje odskočil, padel po tleh zaradi spuščenih hlač in potem stekel
949
ko žival po vseh štirih k vratom. Kapetan je skočil čezenj, da bi mu prekrižal
pot, Tomaž pa je z nogami prevrnil mizo, se oprijel divana, in še preden sta
se vrgla nadenj, je pograbil kapetanovo pištolo in dvakrat ustrelil v zid.
Ko je Bogdan ustavil avto pred hišo, je kar za volanom ponudil Lidiji roko,
da bi tako spet vzpostavil narušeno ravnotežje med njima. Potem je pogledal
na uro in rekel:
»Malo spanja bo. Zakasnila sva se.«
Potem je videl, da se Lidija ne zgane, da še zmeraj sedi vzravnano in togo,
kot je sedela ves čas vožnje. Ko se je sklonil čeznjo, da bi ji odprl vrata, ga
je prijela za glavo, potegnila k sebi in potem je čutil, kako globoko, skoraj
pogoltno vdihava vonj njegovih las. Ostal je negiben, ohromel, vdan, tako kot
na travniku ob reki, le s to razliko, da je zdaj tudi njeno telo sprejemal kot
pomirljivo dopolnjevanje svoje pasivnosti. Cisto razumsko, iz neke hladne odda-
ljenosti, je dojel, da ga je poljubila in da je to znamenje njunega slovesa.
Lidija je spustila Bogdanovo glavo in brez besed izstopila. Ko je stala pred
avtomobilom, je pogledala navzgor, videla v očetovi sobi luč, na strehi rogovile
televizijskih anten in še više zvezde in oblak, podoben premcu potapljajočega
se čolna. Zaloputnila je z avtomobilskimi vrati, slišala je motor, ki ga je
prižgal Bogdan, videla svetlobna znamenja žarometov, a se ni obrnila, ni mu
pomahala v slovo.
Tišina in očetova luč v oknu sta jo priklicali v resničnost. Počasi je šla k hiši.
Roke so se ji tresle, ko je odklepala vrata. V veži je gorela luč. Na stopnicah
tudi. V drugem nadstropju so ji povedali sosedje, vzdramljeni zaradi hrupa in
strelov, da se je z očetom najbrž nekaj zgodilo. Stekla je v tretje nadstropje,
spotoma odprla torbico in med drobnarijami brskala za ključi.
Ko je odklenila vrata, je obstala na pragu in nekaj trenutkov napeto prisluš-
kovala. Nič. Po prstih, oprijemajoč se stene, se je plazila k vratom očetovo
sobe. Tišina. Pod pragom je lil skozi špranjo pramen medle svetlobe. Z zadnjimi
močmi se je oprijela kljuke in odrinila vrata.
V luči, ki je lila izpod zelenega senčnika, je zagledala očeta: med prevrnjeno
mizo in razmetanimi stoli je ležal vznak v razpetem jopiču pižame, s spušče-
nimi hlačami in s pištolo v ustih.
Dušan, tisti z brazgotino, je klečal ob njem in ga drgnil z mokro brisačo po
prsih. Glava mu je nihala sem ter tja, videla je njegova mokra lica in ni
vedela, ali so mokra od solz ali potu. Zibajoč se v enakomernem ritmu rok
se je sklanjal nad Tomažem kot mati nad zibelko in zraven govori šepetaje
pa odsekano kot hripavec, ki poveljuje bataljonu:
»Ne dezertiraj — Tomaž — ne dezertiraj — Tomaž!«
950
Na divanu je ležal kapetan, z dlanmi si je brisal kri, ki mu je še zmeraj tekla
iz nosu, in potem je s krvavim prstom risal kroge okrog lukenj, ki sta jih
naredili krogli v steno; videti je bilo, kot bi risal tarčo za streljanje.
»Kaj je z očetom?« je zakričala Lidija in se ko brodolomec oklenila vrat.
Kapetan se je zdrznil in začudeno pogledal k vratom. Ko jo je spoznal, je bil
podoben otroku, ki ga je nekdo zalotil sredi prepovedane igre. Počasi je vstal
z di vana in rekel:
»Danes so pokopali Crta. Pogrebščino smo pili in ga je vrglo. Ne smel bi hoditi
na pogrebe.«
Ko je videl, da ga Lidija ne sliši, da kar naprej negibno gleda očeta in Dušana,
ki ga drgne z mokro brisačo, je zakričal:
»Nehaj, Dušan!«
Ihtavo je potegnil odejo z divana in jo vrgel čez Tomaža. Nekaj časa ga je
gledal, potem se je sklonil nadenj in mu potegnil pištolo iz ust:
»Porinil sem mu jo, da bi si jezika ne pregriznil. Hud napad je imel, a kmalu
mu bo odleglo,« je govoril in tlačil pištolo v dok.
Vsi so molčali.
Kapetan je gledal zdaj Lidijo, zdaj Dušana, potem je s trdimi koraki stopil
k oknu in ga odprl. V mesečni noči so svetile zvezde ko jata dremavih rib
v plitvem tolmunu.
»Lep dan se obeta,« je rekel kapetan in si prižgal cigareto.
Zbežale so davne
Polde Oblak
Zbežale so davne,
tihe podobe,
želja, da bi očuval svoj amulet,
vse,
kar je raslo kot vodomet,
kot stebri
prelepe vode.
Nemir je ostal...
Ta me bo spremljal kakor nekdo,
ki te objame in zgine.
Pride, obstane in ti na lice
nasuje pepel.
Notranjost je kamen
kamor prihajamo stari in bolni.
951
Vse gre skozi življenje
Polde Oblak
Vse gre skozi življenje:
sence, ki izigravajo luč,
luč, ki izigrava temó.
Slednjič
pride prah
na oboževane stvari.
Sprane, čiste lase
pobelijo dnevi in žalost.
Z jedko ironijo gremo
in z isto
se vračamo v davnost.
Troje makovih semen
Marko Kravos
Troje makovih semen,
črnih in majhnih, pohojenih,
ima sanjo
ponosnega cveta
z rdečo lepoto.
Nič večja niso od makovih semen
svoboda, pravica, bratstvo.
Pesem
Ervin Fritz
Bal sem se polja in oblake ljubiti:
z jutranjo roso posute oči
se prej vnamejo od vina,
srce, ki za oblaki hrepeni,
prej onesreči ničvredna deklina
in mnogo prej zraste v njem bolečina
zavrženih dni.
Bal sem se jih ljubiti.
A zdaj bi jih spet ljubil,
oblake in polja.
Se bolj bi po njih hrepenel,
saj se bom vseeno pogubil
mnogo prej, kot me bo volja
stopiti v pekel.
952
Slutnja
Maja Tul
misel tli
tli
ne vžge
misel visokih skal
nemir
umri misel samega dne
ti
in nikogar ni v bregu
kamna ne skrijem med kamni
steze ne najdem v asfaltu
psalm
ilo iz zemlje
poj mi da nisem sam
kri
preplavi mi misel prsti
kamen ob kamnu vpije:
ne pridem ne pridem
domov
Ob žarah
Maja Tul
ob žarah
nikjer ni mojih sanj
in ko se vrneš k mojim rokam
boš ostal še bolj sam in ubog
ne misli na moje roke
ne na moje oči
in ne kleši mojih silhuet
kot nebo dolgi dnevi so živi pred mano
miza je živa in vrata in stol
vse ohranja svoj glas:
omara skriva svoje votlo srce
— ko je on umrl —
ne mislim nanj
ne mislim nanj ki je šel
zdaj je vlaga objela les
kupili smo trden les
in še dolgo ne bo segnil
53
Prvi dan
Maja Tul
dolina
mrzla prekleta
dolga je pot do dna
gole so steze
mrzli so kamni
burja razganja nebo
dolina
dolga kot sanje
votla zemlja pod njo
človek zahteval je k tebi
človek ledenih rok
Pobegnila v vroč dan
Franc Vuga
Vroč dan je eksplodiral.
Samo hrib je še hladen spomenik.
Tja.
Kmalu se razvlečejo stopnišča utrujenosti.
Apnenec, zdaleč uglajen, pred dlanjo rezko sklan,
se segreva.
Na hrbtu sem, ko prisedeš v brezrokavniku,
golih rok, kot bi rad.
Hrib je stopnišče vročini in nama.
Le tisočega škržata je še zaneslo,
da se toplo zgubljamo
na kamnitih kladah.
Soba samotne trave
Franc Vuga
Izlet, edino zagrizeno samoten
in so tvoja volnena nedra
senčna sla,
vse moje ženske
v sobi samotne trave,
v pravi tišini insektov,
v sprhljivi vlagi črnice. Globoko dihava
vanjo
prozorno, nitkasto slino,
kot da veva za rodnost
bilke, ki je legla med naju.
954
Severna okna IV.
Nada Fridau
Balkoni bršljana
in bele črte
utrujenih cest
temnijo.
Obzorja izžgana
zapuščajo modre oči
utrinkom zvezd.
Prikazni strupene noči
hitijo
po žrtve, v svetlobi strte.
Vendar ne pusti
Nada Fridau:
Poleti bodo
odtekle reke
nazaj v podzemlje.
Ognjeni čas
bo zrelim steblom
rži odrezal klas
in dolge sence dneva
bo sipal pesek sončne ure
čez rob
zahodnih cest.
Vendar ne pusti,
da sama jočem
na grob
zgubljenih srečanj
ciklamni slap
moči,
svoj črni žolč.
955
Intendant Ciril
MatevžHace
(Povest iz zadnje vojske)
>'Ceta bo prišla čez dve, tri ure v vas. Ti, Ciril, boš z obveščevalcem Jernejem
vse pripravil — hrano in stanovanje. Saj veš, kako je treba.«
»Kaj pa, če so v vasi Nemci?«
»Ne boj se, niso.«
Komandir je pogledal čez Cirilovo glavo in nadaljeval:
»Niso, toda vseeno se pazi. Ta Štajerska je res posebna dežela. Včeraj še vse
mirno, ceste prazne. No, pa se ti kar čez noč pripeljejo. Kamione pustijo na
cesti, pa hajdi v strelcih v hribe. Da bi jih hudič vzel! No, kar pojdi in pripravi,
kar je treba. Obveščevalec Jernej te bo počakal doli pri Strnadovih. Kaj
sem še mislil reči? Vaški terenci so zadnjič obljubili, da bodo priskrbeli za
naše čete petdeset parov nogavic. Na kraju smo z njimi. Vse je raztrgano.
Pa kaj bi ti govoril, saj veš, kako je.« .
Intendant Ciril je napol poslušal. Ni mu bilo prijetno, da ga komandir uči
stvari, ki jih ima on v mezincu. Poznal je komandirja, ki rad ponovi besede,
katere mu je on, Ciril, povedal. Molčal je, poslušal in vrgel čez pleča torbo
in malo italijansko puško. Skoraj stekel je med mladim smrekovim nasadom.
Prečkal je valovito senožet in se v globeli ustavil pri Strnadovih. Obveščevalec
Jernej je sedel na klopi pod orehom in zajemal iz skledice okisan fižol. Zraven
je ležal hleb rženega kruha. Ciril je vedel, da bo obveščevalec Jernej kmalu
sorodnik Strnadove Pepine, močne tridesetletne kmečke lepotice, ki je prej
odbila vrsto snubcev, a se je zadnje mesece zatreskala do ušes v petindvajset-
letnega Jerneja.
Ciril se je ustavil pred Jernejem, ki je bil tako zatopljen v jed, da se niti
ozrl ni. »Hm, ješč si, Jernej in Pepina skrbi zate. To je dobro za tvoj trebuh
in tvojo glavo,« ga je zbodel Ciril in jezno gledal, kako so v ustih večno lačnega
Jerneja izginjali kosi kruha.
Obveščevalec Jernej se je ozrl iznad sklede. Odprl je velika usta. Na širokem
dobrodušnem obrazu se je videlo, da mu je všeč, da mu celo intendant hvali
Pepino. Odrezal je kos kruha, ga dal Cirilu in hvalil Pepinino skrb in brigo
zanj.
956
»Ja, ja, Ciril, to ti je ženska. Hrani me, kakor mati otroka. Pere me, šiva,
nogavice plete, da, srečen sem, da me sploh hoče. Saj veš, te tri bradice pod
ušesom niso mala reč, čeprav je pet let starejša od mene. Bojim sç, da si ne
bi drugega izbrala. Močna je, skrbna in še lepa.«
»Kaj pa še hočeš?«
Iz hiše je prišla Pepina, velika, močna ženska, krepkih nog, močnih prsi in
lepega okroglega rdeče belega obraza. Ko je zagledala Cirila, je urno skočila
v kuhinjo in še zanj prinesla skodelico okisanega fižola.
»Na fant, jej in kruha si odreži. Sestra ga je prinesla iz doline. Mi imamo
samo ječmenovega in koruznega.« Malo je pomolčala in gledala, kako jesta.
Jerneja je posebno ljubeznivo gledala. Nato se je obrnila do intendanta Cirila
in mu dejala: »Dajte no, prosite za njega, da ne bo kje po neumnosti ostal.
Zdi se mi, da je premalo pazljiv. Pri nas bi ga one nemške žvirce že ujele, da
ga nisem odvlekla v gozd.«
»No, no, nikar tako,« je prosil obveščevalec Jernej, »ne tako, prosim.«
»Iz iste čete sta in dobro bo zate, če te varuje, kajne Ciril. In zakaj kar molčiš?
Kar gresta?« Ko je opazila, da Ciril ne odgovori hitro, je rekla: »Seveda,
mene ne briga. Vprašam, ker smo se že štirikrat videli. Lepo prosim, na
Jerneja le malo popazite. Zgovorjena sva in ne želim, da bi se mu kaj pripetilo.
Ce bosta kaj hodila okrog Listne vasi, pazita, tam so kar naprej Nemci.«
»Pepina, Pepina! Kje si!« se je iz sobe oglašal hripav glas. Pepina se je
obrnila. »Oče so bolni. Sama sem. Drugi so šli na njive. Zdrava ostanita.
Jernej, pazi se.« Obrnila se je in stekla v sobo. Močne kite črnih las so ji visele
po hrbtu.
Ciril in Jernej sta odšla za hišo in se obrnila na desno ob smrekovem gozdu.
Jernej se je narahlo smejal.
»Rečem ti, Ciril, kako dobra je Pepina. Skrbi zame bolj kakor moj oče, ki mi
vsake pol leta samo enkrat piše.«
Intendant Ciril ni šel rad v Listno vas. Niti en dan niso bili s četo tam, ko
so se razvile borbe ali preletavala letala. Rajši bi krenil drugam. Vedel je,
da njegove besede ne upoštevajo pri načrtih. Dobiš povelje, molči, pokoravaj se
in reci: tovariš komandir, razumem. Z obveščevalcem Jernejem si ne bo mogel
dosti pomagati. Zaljubljen je v Pepino, še bolj v njene besede in dobrote.
Počival bi pri Pepini, ki ga uči, kakor učitelj šolarja v tretjem razredu. Ciril
bi rajši kaj drugega delal, kakor skrbel za četo in četno komando. Zgovoren je,
rad bi bil četni komisar. Hud je na svojo trgovsko izobrazbo, zgovornost in
lepo pisavo. Skrbi, misli, delaj, zbiraj hrano in najboljše hiše za četno komando.
To je njegovo delo. Koliko časa še? Ze eno leto opravlja te posle. Rad bi nekaj
pomenil v bataljonu, težko če bo to dosegel. Večkrat sliši na predavanjih, da
so trgovci in bankirji, veleposestniki buržuji in proti napredku. Kadar to
957
sliši, opazi, da se vsi obračajo proti njemu, kakor bi mu hoteli reči: tudi ti
spadaš mednje.
Ob studencu kraj gozda sta srečala Pepinino sestro, ki je bila poročena v dolini.
»No, Lojzika,« jo je ogovoril Jernej in jo prijel za roko. »Kaj je novega
v dolini? Kaj delajo ljudje? Je Nemcev kaj več, kot jih je bilo? Kaj raz-
trgancev, si kaj videla? Prekleto, da jih mi dobimo, kajne Ciril?«
Lojzika se je obrnila k Cirilu in mu povedala, da je v trgu neki stari mož,
velik in močan, z dolgimi brki, ki je spraševal, če so kaj slišali o nekem
Cirilu, ki da je njegov sin. »Nalašč se je ustavil pri nas, ker je vedel, da sem
se omožila z gore v dolino.« Ciril se ni hotel izdati, da je to njegov oče. Samo
poslušal je zgovorno Lojziko.
»Pa kaj je počel oni zgovorni mož pri vas,« je radovedno vprašal Ciril Lojziko
in jo natančno pogledal v njen lepi, mladostni obraz, ki je bil do polovice
zakrit v zeleno ruto, izpod katere so ji silili na čelo črni kodri.
»Kupoval je od našega očeta sivo kobilo. No, ko sta sklenila kupčijo, sta se
v sobi z mojim očetom pomenkovala o težkih časih, vojski, partizanih. Ker
je moj oče videl, da je neznani mož poštenjak, ki ima sina v gorah, mu je
tudi zaupal, da sem jaz iz hiše, kjer se vedno ustavljajo in počivajo partizani.
Mož je pa kar naprej pripovedoval o svojem sinu Cirilu, ki da zna nemško
in francosko, da je bil v gimnaziji med odličnjaki, da pa ne ve, kako se je
privadil gozdnega življenja in kaj je z njim. Fant je resen in za norčije mu
ni mar. Ko sem ga podražila, da so tudi v hribih čedna dekleta, je rekel, da
ne verjame, da bi se njegov Ciril zatreskal. Po vojni bo študiral in doktor
bo postal. Moj oče mu je pa rekel, da naj nikar ne misli na sina, da bo učeni
doktor, ker je vojska in v vojski ljudje padajo, so ranjeni in pusti naj sinovo
bodočnost njemu in ljubemu bogu, da bo končal to nesrečno vojsko. No,
zaklepetala sem se.« Zardela je v obraz in bistro pogledala Cirilu v oči.
»Kaj pa, če ste vi tisti Ciril, ki ga oče že dve leti išče. Lahko poveste, bom
zvečer nazaj. Ce ste pravi, bom naročila, da ostaneta pri naših, pa bo oče prišel
gor. Ali pa, če se potrudite vi do prvih hiš pri gozdu. Kakor iiočete. Vaš oče
bo dva dni pri nas.«
»Danes ne. Ce boste še jutri gori pri Strnadovih, se bom oglasil in se z vami
pogovoril,« je tiho dejal Ciril in dal roko zgovorni ženi.
»Kaj pa vidva s Pepino? Le glej, da ne boš kaj slabega govoril o moji sestri.
Obveščevalci ste tiči, to vem.«
Obveščevalcu Jerneju se je obraz razlezel od zadovoljstva in ponosa, da celo
Lojzika ve, da se imata rada s Pepino.
»Kaj hočem reči,« se je v zadregi izgovarjal Jernej. »Pepina je skrbna zame
in še za druge skrbi. Tako dobre, skrbne in poštene punce že dolgo nisem
srečal, niti videl. Samo bojim se, da se ne bi premislila. Koliko je teh mladih
958
petelinov v gorah in vsak malo le pozija mojo Pepino. Ne boj se. Rečem ti,
da sem jaz mož beseda. Ce me kakšna mina ali rafal ne zadene, sva zmenjena,
to bodite brez skrbi. To rečem jaz, Jernej. Tudi moj svetnik Jernej ni bil
nikak falot.«
»Dobro je to, če boš res tak,« je zagostolela Lojzika in hitro odšla navkreber.
Dan je bil jasen in čist. Daleč spodaj je piskala lokomotiva. Niže na planini
je pasel pastir in piskal na piščalko. Močni konji vranci so pozvanjali. Krave
so se ozirale v naša dva junaka, ki sta šla oprezno po stezi navzdol proti Listni
vasi.
»Dečko,« ga je prijazno poklical Ciril, »iz katere vasi paseš krave in junce?«
Desetletni deček je stal za drenovim grmom in prenehal piskati. Kukal je izza
grma in zvedavo ogledoval, če sta prava. Ko je spoznal obveščevalca Jerneja,
je stopil izza grmovja. Zapiskal je na piščalko, poskočil in dejal: »Iz Listne
vasi sem. Ponikvarjev sem. Ni Nemcev, kar pojdita v vas. Naša mati so slišali,
da bodo partizani prišli, pa so toliko kruha spekli. Tudi po drugih hišah ga
pečejo. To se bodo najedli. In ržen kruh bo. Se klobase bodo dali, tako sem
slišal mater, ki so se zjutraj pogovarjali s sosedo. Punce bodo plesale in
v naši hiši, pa tudi po drugih hišah, so pode poribali. Samo pri Kocmurjevih
jih niso, ker Kocmurjevi ne marajo partizanov, ker so jim lansko leto pobrali
vole in krave, ovce in prašiče. Pa še Tineta so vzeli v gozd, pa se še ni vrnil.
Kocmurjevi pravijo, da bodo takrat pekli kruh za partizane, ko jim bodo vrnili
Tineta in vole.«	•
Zgovorni dečko je zaupljivo pripovedoval obveščevalcu Jerneju vaške novice,
kakor da bi ga vsak dan videl.
»Meni moraš vse povedati, kar vidiš in slišiš v vasi,« je dejal Jernej in dal
dečku sliko, kako partizani razorožujejo Italijane na Dolenjskem. Pastirček je
poskočil, stisnil sliko k sebi in zavpil: »Tako bi morali tudi Nemcem pobrati
vse puške. Potem vas bodo naši vaščani raje imeli.«
Obrnil se je in stekel v neko ogrado za kravami. Izza grmovja je bilo še
videti zeleni klobuk. V nizkem poletu se je približal kragulj in odletel za
bližnjo češnjo. Zibal se je na vrhu in gledal v naša junaka, ki sta šla po ozki,
vijugasti stezi. Nato je kragulj zaplahutal, se dvignil in odletel proti vasi.
»Hm, danes ne bo sreče,« je čemerno dejal obveščevalec Jernej. »Kragulj in
stai-e ženske prinašajo nesrečo. To so mi večkrat povedali naša babica. To
le verjamem.«
»Beži no, Jernej,« ga je zavračal Ciril, »kakšen pa si, da v vraže verjameš,
pa še komunist si.«
»Res je, da so me sprejeli v tisto Partijo, to drži. Oni že vedo, zakaj so me
sprejeli. Ampak to pa le verjamem, če zjutraj srečaš staro babo, boš imel
959
smolo ves dan. Ce vidiš mačka, ko gre čez cesto, bo hudič ves dan. Ce pa
kragulja vidiš leteti pred teboj, prinaša nesrečo.« Jernej je končal.
»V nobene vraže in čenče ne verjamem,« je tiho dejal Ciril in posmehljivo
pogledal v zaskrbljeni Jernejev obraz. Da bi speljal pogovor drugam, ga je
vprašal, kaj misli Lojzika o njem, ko mu je rekla, da ja ne bo kaj slabega
govoril o sestri Pepini. In če resno misli na Pepino.
Obveščevalcu Jerneju se je zopet povrnil tisti smehljal, ki ga je imel na licu.
Ponosen je bil, da ga je to vprašal. Vedel je, da mu Ciril ne bo hodil v zelje,
k^akor so želeli drugi. Zvito se je nasmehnil in počasi povedal, da so bili pred
njim še drugi obveščevalci. Štirje kot groš grošu podobni so hodili k Strna-
dovim. Pepina jih je najprej nakrmila z ovsenim kruhom, klobasami in moštom,
kakor se spodobi. Nato je šla v dolino in jim prinesla podatkov, kakršne so
želeli. Medtem ko je Pepina stikala za podatki in so jo nemški policisti večkrat
preiskali, so obveščevalci jedli, pili in igrali karte pri Strnadovih. Ko se je
vrnila iz doline, jim je dala vse lepo napisano. Vse je bilo točno — število
Nemcev, kaj ljudje govore, koga so zaprli, izgnali, ustrelili, kaj govore Nemci
o partizanih, skratka vse, prav vse. Tisti obveščevalci so odšli. Cez štiri dni
se je zopet vrnil eden izmed njih. Pepina ga je nakrmila. Ko je bil sit in sam
v kuhinji, je rekel, da bi rad pri njej vasoval in jo vprašal, če ima svojo sobo.
Pepina ga je pogledala in vprašala, zakaj to sprašuje.
»Ja, ljuba punca, zakaj. To sprašuješ? Ne bodi čudna. 2e dve leti nisem spal
pri ženski. Ti si pa že v zrelih letih in zdrava si kakor dren v gmajni. Ljubil
bi se s teboj. Srečna bi bila oba.«
To ga je pogledala Pepina. Dala je roke v bok in mu rekla: »Kako pa govoriš?
Kje si se naučil tega. Ne želim tvojega poljubovanja in ne tvojega smrčanja
pri sebi. Kar dobi si tako, kot si ti. Sedaj lahko greš. Zapomni si: če boš še
kdaj prišel k nam, boš dobil kruha, klobas pa ne, da te ne bo razganjalo. Ce
boš pa še tako govoril, ne boš dobil niti kruha. Sedaj pa lahko noč in smrt
fašizmu.«
Obveščevalec je zazijal in brez besed odšel. Cez štiri dni pride drugi in ko se
je najedel, je hotel poljubiti Pepino. Ona pa mu rečem: »Pojdi v dolino na
svoje delo.« On pa: »Pepina, ti in jaz bi skupaj spala in ljubila bi se. Obema
bi bilo prijetno.« Pepina se je zasmejala in rekla: »Nočem fanta, ki je manjši
in lažji od mene.«
»Pepina, kakor hočeš. Ce nočeš, pa se ne bova ljubila in ne poljubovala. Se
žal ti bo.« Hitro se je poslovil in odšel. Pod njenim oknom je potem celo
noč prepeval: »Oj, ti, Pepina...« Ko se je naveličal, je vstal in še po poti
prepeval. Nato se je razjezil in na klancu nad hišo zakričal: »Pepina, ti si
hudičeva deklina, ker nečeš ljubiti obveščevalca Mija...«
Ш
Pepino so te besede razjezile. Slišala jih je, ker je stala pri oknu. Odprla
je okno in zavpila: »Tak si ti, Mijo. Najedel si se, oprala sem te, sedaj me pa
še zmerjaš. Kar bodi tak, Mijo, ,višji' ne boš nikoli, da veš. Hudičeva deklina
ti ne bo več kuhala, ne prala.« Zaprla je okno in šla spat.
»Vidiš, Ciril, tako so žalili mojo Pepino, ki je zlata vredna.«
Ciril je poslušal in tehtal njegove besede. Rad bi vedel, kako se je ješči in
dobrodušni Jernej seznanil s Pepino. Jerneja je oblila rdečica, ko ga je vprašal,
v čem je Jernej tako srečen, da ga ima Pepina rada.
»Tako se je zgodilo: Pridem k Strnadovim in se vsedem za mizo. Stari leži
bolan v postelji in stoka. ,Ljubi Sveti Krišpirin, čevljarski priprošnik, izprosi
mi zdravje pri Višarski materi.' Stara je bila na njivi, Pepina v gredi. ,Oj,
žejen sem.'
,Hruškova voda je v omari.'
,Ne morem iz postelje, daj mi hruškove vode.'
Stopim k omari, vzamem hruškovo vodo in jo dam bolniku. Nato sem šel
ven. Pepina je ravno spustila osem prašičev iz hleva. Slišal sem, ko me je
zagledala, je zamrmrala: ,Spet eden, ki bi jedel, pa nič delal.' Rekel sem ji,
da je oče prosil hruškove vode. Nato sem šel v svinjski hlev, zagrabil vile in
skidal gnoj na gnojišče. Vzel sem iz koša nastilj, nastlal in si žvižgaje ogledoval
vrt. To je gledala, ko je videla, da se mi ne gnusi delo v svinjaku. Pa sem vzel
sekiro in v dveh urah nacepil kup polen. To je šele gledala. Liter mošta sem
popil.	,
,Zaslužil si,' je rekla. ,V naši hiši si prvi partizan, ki je prijel za delo. Drugi
so ,bolj važni'. Hiše in dela ne vidijo.'
Rekel sem ji, da sem doma s kmetov. Sem drugače čevljar po poklicu, ali
vaške navade poznam in obveščevalec sem v četi. Lahko mi kaj pomaga, če
hoče. Kakor hitro sem rekel, da sem obveščevalec, se ji je pomračilo lice. ,Hm,
to so posebneži. Važni so.' Nisem jih zagovarjal.
Ko sem se po delu najedel, sem še pozdravil starega in mu popravil blazino.
Pepina je vse to videla. Lepo sem se ji zahvalil in odšel. Cez dva dni sem se
zopet vrnil. Pepina je bila na njivi. Stari je stokal na postelji. Dal sem ga na
potrebo in mu dal zdravila, nacepil sem drva, jih dal na ogenj in odstranil
lonec, ker je preveč vrelo. Izpustil sem prašiče na vrt, skidal gnoj in, ravno ko
sem nastiljal, se je z njive vrnila Pepina z materjo. To sta me gledali, ko
sem delal.
jJezesmarija,' je rekla mati. ,Oče je bolan, moški sp v internaciji. Kaj bi dali,
če bi imeli takega zeta, ki dela.'
,Hm, delati mora moški, ker brez dela ni jela,' sem ji odgovoril.
,Seveda ga ni,' je prekinila pogovor Pepina. ,Noben obveščevalec, kar jih je
vasovalo, ni še nacepil drv in ne skidal gnoja ter nastlal prašičem.' ,Ne znajo
§6l
tega, Pepina. Naši obveščevalci imajo doma ženske, ki opravljajo ženska dela.
Sedaj morajo pa tekati po vaseh in zbirati podatke. To so ljudje, ki so kar
naprej na poti. Vse morajo zvedeti, prav vse.'
Ko sem po dobrem kosilu odhajal, je šla na vrt in mi rekla: ,Ti si pravšnji
človek. Delati znaš in nisi tak, kakor so drugi, ki samo ženske obletavajo.'
,Oho,' sem ji rekel, ,pri nas se mora ženska spoštovati, zato pa imamo komi-
sarje, da nas uče in vzgajajo.'
,Kaj vaši komisarji, ne vedo, kakšni so vsi njihovi. O, ne.' No, pa mi je vse
to povedala, kakšni so bili tisti.« Jernej je še dodal. »Desetkrat sem bil že pri
Strnadovih. Ljudje, kakor se gre. Osemkrat je šla v dolino. Vesti je prinesla
točne. Se nikdar ji nisem rekel, da bi rad spal poleg nje. Prijatelja sva in rada
se imava. Samo trikrat me je poljubila zunaj pred vrati.«
Jernej je končal. Bližala sta se vasi. Nad drevjem so se spreletavali ptiči,
lastavice. Na stoletni lipi je visela slovenska zastava in vihrala v lahnem
vetriču.
»Lojzika je vsa drugačna. Poročena je v dolini. Otrok nima. Mož je bolehen in
že starejši. Ona pa rada gleda po mladih fantih. Tako se mi je potožila njena
sestra Pepina, ker se ji grdo vidi, da išče mlade fante, ko ima vendarle moža.«
Za vasjo na vrtu so se igrali otroci in ki'iče metali kamenje v staro lipo, okrog
katere so bile klopi. Visoko v zraku je letelo letalo in izginjalo proti visokemu
Pohorju, kjer je zamolklo bobnelo. Ciril in obveščevalec Jernej sta stopila k
Ponikvarjevim v hišo in voščila dober dan. Gospodinja, krepka rdečelična
petintridesetletna žena, je oba pozdravila in hitela pogrinjati mizo v hiši.
»Slišali smo, da pride brigada.«
»Pride, pride,« je dejal Ciril. Cez čas je rekel, da bi stopil po vasi zaradi hrane.
»Ni treba. Razen pri Kocmurjevih je že povsod pripravljeno. Za vse je poskrb-
ljeno.«
Nato je sklenila roke in dejala: »Tako se bojimo, da ne bi nemški zrakoplovi
zažgali iz zraka naše vasi. Vi nimate takih pušk, da bi jih pregnali in sklatili?
Tiste, ki gredo po cesti, stezah in poteh, je vaša brigada že štirikrat segnala.
Kar sedita in jejta, jaz grem k prašičem, da se sprehodijo po vrtu.«
Ciril se je ozrl k Jerneju in mu dejal: »Jernej, ti bi skočil k prašičem, ker se
spoznaš na to.« Jernej je nakremžil obraz in požugal s prstom Cirilu. »Ti, ti,
ne norčuj se iz mene. Delal bom samo pri Strnadovih, da veš, ker imam tam
dekle. Poglej, Ponikvarica je še, čeprav vdova, zdrava kakor žrebica. Se za
moškimi gleda, čeprav ima dva hčeri, ki jih imata blizu šestnajst. Ce boš pri-
jazen z njo, bo takoj pri tebi, so rekli drugi obveščevalci.«
Ko sta se najedla, sta si ogledala slike po steni. Ponikvarica, cvetoča žena
dvajsetih let, z možem ob stolu. Starega deda z brki in tremi medaljami na
962
vojaški bluzi. Nova hiša z vrtom in letnico 1870. Slika svetega Simna z žago
na rami. Na neki sliki je bil bledičen novomašnik, daljni sorodnik, ki je še
mlad umrl.
Sobota je bila in z njiv so se vračala dekleta. Hitro so se umila, preoblekla
in stopila na prag. Zvedele so, da bo prišla cela brigada, tista brigada, ki že
šest tednov ni bila v vasi. Po celi vasi ni bilo videti fanta ali moškega med
osemnajstim in petindvajsetim letom. Bili so v partizanih ali v nemški vojski
ali nekje v pregnanstvu. Deklet je bilo v vasi petdeset in osem mladih vdov,
katerim so se kar iskrile oči. Ves ta ženski svet je željno pričakoval brigado,
da se z borci pogovore, zaplešejo in povesele. Dekleta so predvsem srbele pete.
Kadar je bila brigada v vasi, so plesale celo popoldne in tudi daleč čez polnoč.
Plesale so do utrujenosti.
Ciril in Jernej sta se odpravila po vasi. Ustavljala sta se pred hišami in se
pogovarjala z dekleti, ki so se po dve ali tri skupaj stiskale in s sijočimi očmi
spremljale naša junaka, ki sta se resno držala, kakor se spodobi intendantu in
obveščevalcu. Na oknih so rasle cvetoče rože v lončkih.
»Kje je Tine? Kaj dela Marko, bo prišel Zvonko,« tako so izpraševale druga za
drugo radovedne deklice. »Bo prišel godec Bolte? Ali imate res štiri godce?
Je šla res štabna Katrica rodit? Joj, otroka bo imela, le s kom, Jernej, povej
no, s kom bo Katrica dobila otroka. Saj bo zmrznil, revček, če bo še eno zimo
vojska.«
»S kom,« jo je zaleglo oponašal obveščevalec Jernej, »s kom, s svetim duhom,
če hočeš vedeti, jezik. Pusti pri miru našo Katrico.«
»Saj nisem nič hudega rekla. To sem vprašala, kar govore ljudje,« je rekla
užaljena vdova in hitro odšla v sobo.
Iz zgornjega konca je prihajala četa v vas. Spredaj je šel godec in igral
koračnice. Mlad fant je nesel na rami slovensko zastavo, ki jo je visoko dvigal
nad svojo glavo. Dekleta so se vsula okrog borcev. Otroci so stekli k trobentaču,
ki je držal trobento v roki in zamahoval z njo.
Ciril je odločil, da bo četna komanda v svetli in prostorni hiši. Dekleta so bila
nekam poparjena, ker ni bilo v vas cele brigade. »Hm, samo devetdeset jih je.«
Ciril je dejal komandirju čete, da so ljudje pričakovali celo brigado in da je tudi
hrane za celo brigado. »Hm, tudi dobro, kar bo ostalo, bomo vzeli s seboj,« je
dejal komandir malomarno in odšel v spodnji konec vasi, da bi razpostavil
straže in poslal patrolo. Preden je odšel, se je obrnil k Cirilu: »Dokler smo v
vasi, si prost. Mimogrede naroči ženskam, da nas bodo tudi drugič tako lepo
sprejele. Oči imaš, kakor vidim, dobre. Dobro hišo si izbral za nas. Še brigadni
bi je bil vesel. No, saj tudi naša četa nekaj pomeni.« Komandir je rad hvalil
svojo četo, druge je podcenjeval.
Ш
Ciril je šel v kuhinjo in se pogovarjal z vdovo, ki ni imela več kot štirideset
let. Izgledala jih je največ trideset. Roke je imela drobne, lepe in čiste. Obraz
je bil belordeč, brez gub.
»Kaj misliš,« je dejala in se obrnila k Cirilu, »lahko bi ostali v vasi teden dni
in še več, če se vam hoče.« Ciril je zmigoval z rameni. »Ne vem, to je stvar
četne komande, ne pa mene. Opravljam svoje delo, to je vse, kar lahko rečem.«
»Dolgčas je v naši vasi. Moški so pomrli, drugi so v pregnanstvu, tretji v vojski.
Otroci so, starci, dekleta in me, vdove. Kako naj se živi brez moških? Manjka
jih za delo, pri živini, na polju. Kaj bi vam še govorila. Vi ste še mladi in ne
razumete teh stvari.«
»Kaj bi bil mlad, tri leta sem v gozdu in triindvajset let imam. Partizansko leto
računam za štiri normalna leta življenja. Občutek imam, da sem star trideset
let.«
Ponikvarica mu je narezala šunke in rženega kruha. Nato mu je iz velike ste-
klenice nalila kozarec vina.
»Hčere mi pravijo: poroči se, mati. Sama ne vem, kaj bi naredila. Rečem vam,
da mi je težko brez moža. Vam je lahko, ker ste samski in še niste imeli ženske.
Kajne, da je niste imeli?«
»Res je, da je nisem imel, ali tako sem in tja sem se pa le pogovarjal z dekleti,«
je s posmehom dejal Ciril in se obrnil k njej.
»Pa še brke imate. Rečem vam, da mi je všeč moški, ki ima brke.«
Položil ji je roko na ramo in ji dejal: »Nihče bi vam ne prisodil več kot trideset
let.« Zardela je in si popravila lase.
»Ja, seveda, nekaj jih bo že več, ali mož je bil bolehen in me je varčeval ali
kako se temu reče. Veste, moški, če je bolan, potrebuje nege, zato se pa ne
more razdajati. Koliko sem pretrpela, ko je bil bolan! Cele noči sem prečula,
ko sem ga negovala. No, kaj sem imela od življenja — dve hčeri in sina. Nato
je zbolel in umrl. Ne vem, kaj je življenje. Pa ta vojska. Lansko leto je prišel
neki terenec, ni važno, kako se je pisal, in mi rekel: ,Ponikvarica, reci kar
hočeš, rad bi spal pri tebi.' Pogledala sem ga in vprašala: ,Kje pa, v hlevu ali
na senu?'
,Ne, ne,' mi je odvrnil. ,Pri tebi bi rad prenočeval.' Imel jih je že čez petdeset.
Po glavi je bil siv kot golob. ,Ne, ne boš ne,' sem mu rekla, ,še nikdar nisem
spala s starejšim moškim od sebe. S sivčkom že ne bom spala.' Tisti terenec
je bil jezen, ker sem mu to rekla. ,Kakšna si. Panika,' je rekel. ,Borec za revo-
lucijo sem, terenec, vdovec, potreben ženske. Ti, ti si vdova, pa mi odrečeš to
prijaznost.'
,Ne, ne, s starim že ne bom legla v posteljo. Ce ne bo mladegá, rajši nič,' sem
mu povedala.
964
Jezen je bil, da je bilo kaj.
Kaj misliš, da se bom razdajala slinastim, starcem? Ne, ne, tega že ne.« Raz-
vnela se je in še in še govorila, dokler ni pomenka prekinil četni komandir.
»Ha, ha, lepo je to, Ponikvarica. Napajaš Cirila, a za komando pa ne boš nič
imela. Strela jasna, žejen sem, kakor sam vrag. Caj bi pil. Vina pa že tri tedne
nisem pokusil. Rečem vam, da bo v vaši hiši komanda, če ste za to ali ne.«
Odložil je brzostrelko na mizo in zalučal kapo v kot.
Ponikvarica mu je narezala šunke in dala velik kozarec vina. »Ej, ti goba
komandirska. Ti si vedno žejen. Skoda, da si že poročen. Za kmeta bi bil dober.«
»Ljubi bog, rečem ti, da bi te vzel za ženo, ker skrbiš za nas,« je govoril koman-
dir in hitel jesti ržen kruh in šunko.
»Kar počasi govori, oženjen si in zato ti nič ne verjamem,« je rekla s posmehom
Ponikvarica.
»Oženjen gor ali dol, tri leta je že nisem videl, pa živi tako. Rečem ti, Poni-
kvarica, da bi me kmalu komisarji prepričali, da je slabo, če ima človek ženo.«
Ciril je molčal in samo poslušal zgovornega komandirja, ki je bil ponavadi
osoren in redkobeseden. »Ha, ha, to bodo zvečer dekleta plesala,« je govoril kar
naprej.
»Ja, kaj pa vdove. Kje bomo pa me?«
»Ce bo kaj ostalo, boste prišle tudi vdove na račun,« se je šalil komandir.
»Slabo plešem, rajši gledam,« je omenil Ciril.
Ponikvarica je pripravljala hrano in vmes govorila, da kljub zrelim letom rada
pleše, da vidi v tem edino veselje poleg petja, ki je hribovcem že v krvi. »Veste,
moj ded, ki je predlanskim umrl, je tudi rad pel ob vsakem času. Nikdar ni bil
vojak. Bil je le kmet, in to zelo veren kmet. Nekoč ga je dve leti bolela noga.
Iz nje mu je teklo. Težko je bilo. Stokal je vse noči. No, takrat mu je bilo komaj
trideset let. Se mojega očeta ni bilo na svetu. Pripovedoval mi je o svoji bolezni
in o zdravljenju. Saj veste, da so ljudje verovali v čudeže, posebno hribovci, ki
so bliže nebu, oblakom, streli, dežju in viharju.« Ponikvarica je sklenila roke
na prsih in nadaljevala povest o svojem dedu. »Pa se je ded Jurij zaobljubil
materi božji na Brezjah in komaj lezel čez Cernivec in Solčavske gore na Brezje
na gorenjsko stran. Imel je veliko zaupanje v mater božjo. To je kar naprej
pripovedoval. Ko je zagledal oltar matere božje, je tri ure molil in nepretrgoma
gledal mater božjo z zlato krono. Nato si je na steni okrog oltarja ogledal slike
in napise vseh tistih, ki so ozdraveli. No, ker je imel veliko zaupanje v mater
božjo, je tudi ozdravel. Res da je pri tem jemal tudi zdravila, ki jih je nosil
neki stari zdravnik, ki je živel čudaško življenje v hribih. Ded Jurij je bil tega
tako vesel, da je potem vsako leto okrog velike maše dva dni pustil vse delo in
romal na Brezje. Spotoma se je ustavljal pri križih in molil. Nazaj grede se je
965
ustavljal v gostilnah, kjer je pel, pil in plesal. Prva leta, ko je zrastel, je moral
tudi moj oče z njim. Ko sem pa jaz zrasla, sem ga morala tudi jaz spremljati.
Da ste ga videli, kako je klečal pred materjo božjo. Solze so mu lile po obrazu.
Stokal je: ,Ti, ti, devica, si dala Juriju zdravje, tebi v čast bom daroval tri prave
voščenke, tebi na čast bom zapil za celega teleta. Dvigal je roke, se priklanjal
in molil. Jaz sem pa samo gledala, kako lepo zlato krono ima Marija, in se
ozirala po drugih slikarijah v cerkvi. Ni mi bil všeč stari menih, ki je mahal
z rokami na prižnici in kričal, da bodo pogubljeni vsi tisti, ki okrog cerkve in
po bližnjih borštih nečistujejo. Kar bala sem se tistega meniha. Sive oči je imel
in vlačil jih je kakor stari sitni in zlobni berači. Ko sva se z dedom vračala, se
jp še dolgo oziral nazaj in dvigal sklenjene roke. Komaj sva obstala pred
gostilno v Bistrici, je za vpil in zavriskal: ,Ju-hu-hu, vina na mizo. Jurij pri-
haja.' Kot žrebec je skočil h krčmarici, jo poljubil in naročil pet litrov vina.
Vriskal, pil in napajal je ljudi okrog mize. Tista krčmarica ga je imela rada.
Stiskala ga je in ga poljubovala. Mlada sem bila in samo gledala sem in se
čudila dedu, da se je tako hitro spremenil. Ko so romarji odšli, sta se z veselo
krčmarico zaprla v gornje prostore na pogovor, kakor je rekel ded. Se prej mi
je krčmarica prinesla na mizo malinovca in dve debeli knjigi s slikami življenja
in dela svetnic in svetnikov. Pogladila me je po laseh in rekla: ,Punčka, midva
z dedom se imava dosti pogovoriti. Prijatelja sva. Ti pa ta čas pazljivo preglej,
kako so živeli ti sveti ljudje.' No, jaz sem gledala slike in pila malinovec. Zunaj
po beli cesti so se peljali mimo hiše romarji, ki so peli in vriskali. Pa so se
ustavili pred gostilno. Posedli so za mizo in klicali krčmarico. Prišle so nata-
karice in postregle s pijačo in jedačo. ,Ona naj pride,' so kričali romarji, ,gospo-
dinja naj pride! Menda je pri njej tisti stari štajerski Jurij in jo ljubi.' Mlada
sem bila, in kar sram me je bilo, ko so govorili te besede. Pa sta prišla iz
zgornje sobe ded Jurij in krčmarica. Oba sta bila rdeča v obraz in smejala sta
se, držeč se za roke. ,Ju-hu-hù,' so ga z vriskanjem priklicali medse romarji.
V gostilni na Cernivcu se je šele pilo! No, tam je bilo konec dedovega vese-
Ijačenja. Moj oče je s konji prišel po deda in mene.
,Oče, ste romali,' ga je vprašal moj oče.
,I no, seveda sem molil, pa tudi pel sem. Kaj pa bi še drugega delal?'
,Ste se ustavili v Bistrici pri oni,' je vprašal oče.
,I no, seveda sem se,' je veselo rekel ded in dal prst na usta.«
»Vesel in zanimiv človek je bil vaš ded,« je s tihim glasom dejal komandir, ki
je dosedaj napeto poslušal. »Več kot šestdeset let je imel, pa je plesal pol ure
v gostilni v Bistrici in na Cernivcu. Ce bi ga pa na Brezjah videli, kako se je
ponižno držal v cerkvi. Takrat bi rekli, da jih ima osemdeset. Vprašala sem ga:
,Dedek, zakaj se tako čudno držite pred oltarjem.' .Enkrat na leto se spodobi,
da je človek ponižen. Prepričan sem, da me je mati božja ozdravila. Zato sem
966
ji večno hvaležen in potem, ko se v cerkvi nastokam, namolim in nagledam
Marije, pa od veselja ne vem, kaj bi počel.' Ded je potem pomolčal, pogledal v
solčavske planine in počasi nadaljeval: ,Veš, ti mala punca, tristo šestdeset dni
kmetujem in mislim, da se spodobi, da nekaj dni v letu romam, molim, obi-
skujem gostilne, vriskam, pojem in pijem. To bi bil neumen, da bi kar naprej
stokal in molil. Vsaka stvar ob svojem času,' tako je ded govoril.
Ko je na Črnivcu lezel na voz, ga je moj oče tiho vprašal: ,Oče, koliko ste pa
letos pognali po poti na Brezje?'
,Oh, Jožek, kaj to sprašuješ,' je s ponižnim glasom rekel ded, ,v vrednosti osem-
deset kilogramskega junčka in dveh ovc. To ni tako veliko.'
,Oh, oče, dosti je, zadosti,' je godrnjal moj oče. .Dekletce je spalo pri otrocih
po gostilnah in plačal sem za vse sam. Jaz sem pa vasoval in se pogovarjal.'
,Ste se kaj oglasili pri oni vaši znanki,' je tiho vprašal moj oče tako, da bi jaz
ne slišala.
.Seveda sem se ustavil, ko je pa tako ljubezniva ženska za pomenek.'
,Hm, za pomenek! Oče, kdaj bo konec vaših pomenkov na romanjih. Boljše bi
bilo, da se ga nažehtate v Mozirju vsako drugo nedeljo. Pa v Gornjem Gradu
bi ga pili, ja, ja!'
,Ne, ne, zaobljubo moram le držati,' çe je branil dedek in zapel romarsko
pesem.
,Oh, oče, vi ste velik šaljivec,' je resno in tiho dejal moj oče.
,Kmet ne bi smel biti šaljivec, to si čuden, sin moj,' je rekel dedek. .Zapomni si,
moj sin,' je rekel mirneje, ko je nehal peti, ,ljudje našega rodu izumiramo. V
mladosti sem delal' in še delam. Hudo mi je bilo, ko sem mislil, da bom vse
življenje krevsljal. Kmečko krevljo nihče ne ceni, še domačim je na poti. Vidiš,
pa sem le ozdravel in za to zaobljubo in moje telesno življenje je pa lepo, da
enkrat na leto dobro praznujem. Vidiš, stari ljudje se nismo brigali za stranke,
ne za ministre in velike župane. Taki smo bili in tako je bilo tisto delo. Sin
moj, ti me še ne poznaš. Petintridesetič sem šel na Brezje. Rečem ti. da sem
potrošil do sedaj na vseh romanjih za petintrideset telet vrednosti in več kot
šestdeset ovac.'
.Dosti je to.'
.Je in ni,' se je branil ded. .Poln hlev je živine in kar je moje, je moje. Se tebi
bom zapustil. Kajneda, Faniki bom pustil. Joj, kakšno mirno in čedno vnukinjo
imam.'
,Dedek so vasovali pri tisti rdečelični krčmarici. Plesali so in jo poljubovali na
usta in obraz. Vse .sem videla.'
.Vidite, oče, punca je vse videla,' je očitajoče rekel moj oče.
967
,Naj vidi, kar naj vidi,' je užaljeno govoril ded. ,Rečem ti, da plesanje, petje in
poljubovanje ni greh. To je najlepše človeško opravilo na kmetih in v gostilnah.'
,Oh, če bi mati živeli, kaj bi rekli,'' je govoril moj oče.
,Nič ne bi rekla,' ga je ostro prekinil moj ded. ,Rekla bi, namolil si se, Jurij,
sedaj se pa še poveseli. Poznala me je, ko sva skupaj petindvajset let hodila
na Brezje.'
,Saj, saj,' je dejal moj oče. ,Takrat ste bili v dveh dneh tja m nazaj. Seveda,
bolj ste morali delati kot sedaj,' ga je dražil moj oče. V takem pogovoru na
vozu je ded zaspal. Voziček je tekel po beli cesti, po ovinkih in nato navkreber
do naše hiše. Polnoč je bila, ko smo prišli domov. Moja mati je bila v skrbeh
zame. Godrnjala je: ,Ded Jurij, kar sami romajte, kaj bi vas,spremljala moja
hčerka. Svetnice tako in tako ne bo dala naša hiša!'
.Svetnice ne, bodo pa morda o meni nekoč kaj več vedeli,' je šaljivo pripomnil
ded Jurij.
Drugi dan je sedel ded pred čebelnjakom. Držal se je tako résno kot župan na
občinski seji. Pogledal je svoje voličke v hlevu, jih ,gleštal' in delal lesene
grablje, vile in čebelne panje. Molili nismo dosti, samo ob velikih praznikih
veseli del rožnega venca. ,Kaj bi molili,' je rekel ded. ,Saj dosti molimo ob
veliki maši na Brezjah. Sedaj se dela.' Na citre so radi brenkali in tudi mene so
naučili. Tak so bili ded. Živeti so pa le znali, ja, ja!«
Ponikvarica je končala povest o dedu Juriju in njegovem romanju. Komandir
je medtem vstal, si obrisal usta in tiho odšel proti hiši, kjer so plesali. Poni-
kvarica je odpravila sina spat, ker je sitnaril, da hoče gledati partizane, kako
plešejo. Hčerki sta šli na ples. Ponikvarica se je pomaknila k Cirilu in mu
šepnila: »Boš šel plesat, boš spal pri meni?« Pogledal jo je v oči in se stisnil k
njej. Objela ga je, stisnila k sebi in ga začela poljubovati po obrazu, očeh in
ustih. »Vem, da si potreben poljubovanja,« mu je povedala na uho. Prijela ga
je za roko in peljala v svojo sobo, kjer je v sredini stala široka postelja z zeleno
odejo in s kot sneg čisto rjuho. Sklonila se mu je k nogam in mu sezula čevlje.
Zagrnila je zaveso pri oknu, odprla omaro in vzela čisto svežo belo srajco in
spodnje hlače. »Na, preobleči se, da ne boš uši zanesel v posteljo. Skočila je v
kuhinjo in prinesla škaf tople vode. »Tudi umil se boš, kot je treba.« Ciril je
molčal in se pustil voditi njeni volji, želji in skrbnosti. Čudil se je njeni pre-
tirani čistoči in brigi za red. Slekla ga je do golega in skočila v posteljo. Objela
ga je z močnimi, nežnimi rokami in začela poljubljati.
»Bom vsaj vedel, da je bilo v gorah tudi kdaj lepo,« ji je šepetal na uho in jo
stiskal k sebi. Oklenila se ga je z nogami!
»Vidiš, kaj imam od tega življenja,« je poltiho govorila. »Mož je bil bolehen
in še zloben povrhu. Ko sva se poročila, je ugotovil, da nisem bila nedolžna,
968
zato me je večkrat natepel. Ti si se gotovo vlačila s fanti, da nisi več nedolžna,
mi je govoril in me klofutal. Povedala sem mu, da sem imela samo enega fanta,
ki je potem umrl pri vojakih. Ne, ne, ti si jih gotovo več imela, je potem vpil
in me tepel. Pameten bodi, sem mu rekla, otroke imaš in mi to očitaš. Ti si se
že v mladih letih vlačila po Brezjah, mi je govoril. Dovolj sem bila postavna,
da sem imela enega fanta in ni mi bilo treba na Brezjah iskati dedcev, ne starih
ne mladih. Rečem ti, če ne bi imela otrok, bi ga pustila. Večkrat je stokal:
,Fanika, mislil sem, da si nedotaknjena, pa so te že drugi imeli.' ,Samo enega
sem imela, to sem ti že več kot stokrat rekla,' sem mu odgovarjala. Zbolel je
in vse noči sem mu stregla. Tri leta je bil bolan. Stregla sem mu v bolezni, pa
še grunt sem imela na brigi, otroke, njive, živino, gozdove. To je dobro, da so
živele tete, ki so delale. Potrpela sem njegove udarce, sitnosti in zlobo. V mla-
dosti so me starši, ded, tete in strici naučili, da se mora potrpeti, da se z leti in
otroki vse zravna. Dedu sem zaupala, da me tepe,* ker misli, da sem se ljubim-
kala na romarskih poteh. To je bil ded hud. Šel je nadenj in mu zabičal, da me
ne sme tepsti, ker tudi on, Jurij, ni nikoli tepel svoje žene.
,Ni bila nedolžna, ni bila, da veste,' je vpil moj mož. Dobro, da drugi niso slišali,
kako sta se prepirala.
,Vprašam te, Peter, koliko si jih pa ti prej imel, preden si se priženil k nam,
kaj? Ali nisi spal pri treh deklah v enem letu. Jaz vse to vem, zato ti rečem,
da ne pretepaj Fanike.'
Zaklel je, molčal in šel ven na polje. Jokala sem, ko sem slišala, da je spal pri
ženskah pred poroko. O ženinu in možu sem imela lepo mnenje. Ded so pre-
živeli mojega moža. Rekli so mi, to bi bila neumna, če bi dolgo :?alovala za njim,
saj je bil siten. ,Umrl je, pokoj njegovi duši, ti si pa dobi drugega moža, ali pa
vsaj prijatelja, ki te bo vreden in ti njega. Kaj boš jokala za njim.'
Pravijo, da je treba imeti o pokojniku dobro mnenje. Da, preden je umrl moj
mož Peter, me je prosil, naj mu obljubim, da ne bo nikdar nihče spal poleg
mene in da me nihče ne bo poljubljal. Pogledala sem ga in mu mirno rekla:
,Peter, po vseh človeških in krščanskih navadah sem tvoja zakonita žena. Tri
otroke sem ti rodila. Delala sem, tepel si me in me poniževal, da bi pa še po
tvoji smrti, ki si je ne želim, trpela, se motiš. Živela bom, kakor bom hotela
in kakor se mi bo zdelo prav.' Izbuljil je oči in me grozno pogledal. ,Ja, ja, ti
boš imela druge.' Stokal je in iztegnil roko iz postelje ter mi zažugal: ,Vračal
se bom z onega sveta. Ne bom ti dal miru.'
,Miren bodi,' sem ga tolažila, ,sicer ne boš šel v nebesa.'
,Vlačuga si, vlačuga, še premalo sem te tepel. Tepel bi te, pa ne morem vstati.
Ljubi sveti Peter, daj mi zdravja.'
(Nadaljevanje prihodnjič)
969
Strnišev »Odisej«
Boris Paternu
Gregor Strniša je v Odiseju (1963) svoje doživetje sveta razvil do tolikšne
izrazitosti in svojo pesniško besedo do toliko dognane učinkovitosti, da to
njegovo delo predstavlja eno izmed najbolj zanimivih pa tudi pomembnih knjig
slovenske povojne lirike.
Seveda Strnišev odziv na življenje kaže ponekod še močno zlitost z doživljaj-
skimi osnovami njegove zgodnejše lirike. V novi zbirki sta namreč še vedno
občutno prisotni obe osnovni značilnosti Mozaikov (1959): Strniševa pogrez-
njenost v svet osamljene osebne eksistence in pa njegova izrazita razklanost
znotraj lastnega jaza. Razklanost med trpnim bivanjem v temni resničnosti in
hrepenenjem v neko svetlo, čeprav še vedno zastrto notranjo vizijo. Za duhovni
profil njegove prve pesniške knjige so bili značilni npr. tile verzi:
V tihem šelestenju časa
ugaša luč, temné oblike.
Le oči še zre iz mraka,
temne, zlate in velike.
(Mozaiki)
Podobno razmerje obeh inspiracijskih prvin srečamo večkrat tudi v novi zbirki,
še posebej v devetem ciklu Dom;
Majhna zelena soba. V pramenu sonca
se iz mraka ura z zlatim petelinom lesketa.
(Dom III)
Toda kljub izraziti kontinuiteti med nekdanjo in novejšo Strniševo poezijo so
razlike vendarle zelo očitne. Nanje nas odločno opozori že sama primerjava
med uvodno intonacijo v prvi in drugi zbirki. V Japonskem lesorezu, začetni
pesmi Mozaikov, najdemo ekspresivno sliko pokrajine z motivom »samotnega
moža«, ki stoji na bregu »temnečega jezera« in zre v svoje »bele gore sanj«.
Prav tako je v uvodni pesmi nove zbirke nekje na dnu prisotno podobno doži-
vetje protislovnega oziroma kontrastnega duhovnega položaja med strašljivo
»temo« in lepimi »sanjami«. Le da se razmerje obeh sil tokrat mnogo bolj
izostri, razgiblje in napne:
Prihaja s trdimi, grabečimi koraki
po okroglem stolpu možgan,
kjer lepotice misli za nizkimi vrati
žde ob majhnih kolovratih sanj.
970
z golo roko lomi čeljusti zapaiiov
in vstopa kot gospodar.
Vsaka misel ljubko skloni glavo
z visoko kapo sanj.
(Blaznost I)
Medtem ko je v Mozaikih svojo uvodno disonanco izpovedal še v obzirnem,
statično ekspresivnem ciklu z naslovom Dva stara lesoreza, jo je tokrat uvedel
s ciklom, ki nosi značilen napis Blaznost in predstavlja razgibano, brezobzirno
grozljivo ter do kraja usodno srečanje obeh poglavitnih sestavin njegove lastne
eksistence.
, Vsebina nadaljnjih pesmi to novost potrdi in z redkimi presledki spremeni
v zakonitost. Bistvena značilnost Strniševe poezije, zbrane v novi knjigi, je
prav v tem, da se v njej oba doživljajska pola močno okrepita, izostrita in
notranje dramatizirata. Skratka, dozorita do takih razsežnosti, da zmoreta
ustvariti nove vsebinske kvalitete, s tem pa tudi nove izrazne možnosti. Na-
stavke v novo vsebinsko in slogovno smer danes seveda lahko ugotovimo tudi
že v prvi zbirki, npr. v pesmih Vrbe, Hetera, Stari oklep, Večerna pravljica.
Vendar je znaten del pesmi takrat ostajal še v mejah podaljšane, čeprav moder-
nizirane ekspresionistične ali celo impresionistične tradicije lirskih tihožitij,
ki jim je skupni naslov Mozaiki docela ustrezal. Novi naslov Odisej ni izbran
po naključju ali zgolj zato, ker se tako imenuje zadnji cikel. V naslovu je
zajeta in celo poudarjena odisejska dinamika in dramatičnost, v katero se je
zadnje čase razgibal nekdanji, še razmeroma statični mozaik Strniševe slike
sveta. Hkrati pa ta napis da slutiti tudi neke nove težnje v pesnikovem jeziku
in slogu.
Trdo, grabeče uničevanje lepih »misli« in »sanj« je téma, ki v mnogih varia-
cijah živi od uvoda pa skozi vseh deset ciklov Strniševe izpovedi. V idejnem
ustroju njegove lirike predstavlja tako rekoč izhodiščno doživetje, ki je toliko
močno, da je uravnalo celo kompozicijski lok celotne zbirke. Toda to isto
doživetje nenehno spremlja silovita, čeprav mnogo bolj navznoter pomaknjena
antiteza, ki svojo vsebinsko raven spreminja glede na moč in stopnjo uniče-
valnih sil. Prav ta nenehna prisotnost obeh glavnih polov pesnikove eksistence
in njun trdovratni boj gradi Strniševo sliko sveta. Notranja narava spopada
in vsakokratno razmerje obeh protisil pa potegneta za seboj tudi avtorjev stil.
Skratka, vsebinske razsežnosti in spremembe doživetja določajo ter menjajo
izrazni ustroj izpovedi. Zato nas pozornejše opazovanje Strniševe »idejne«
Odiseje najbolj zanesljivo približa tudi k razumevanju svojevrstnega izraza
njegove lirike.
Temni, uničevalni element pesnikove eksistence vidno raste že skozi prve štiri
cikle Blaznost, Sanje leta. Cvetoči meči, Samorog. Pod agresivnimi udarci te
psihične pa tudi idejne prvine se mu podobe sveta in stvari spreminjajo v vse
bolj bolestne ter grozljive privide oziroma deformacije. Na primer:
. . . zmeraj v stvareh vidim mrtve
obraze, brez ust, brez oči.
(Lenorina pesem)
971
Ptice brez kril, z mrtvaško glavo,
so nakit teh dreves — težek in krut.
Nepremično sede nad mano.
pred suhim gozdom v zemlji mrtvih stojim.
(Orfejeva pesem)
Toda hkrati opazno narašča tudi nasprotna, ohranjujoča sila. V Mozaikih je
delovala že znotraj nekih trpnih stanj in »pejsažnih« slik. Tu pa se že razrašča
v intenzivno moč, iz slutenj se preveša v voljo. Na prehodu v to novo stanje
stoji pesem Jesen, v njej srečamo tole mesto:
Na prazni obali jeseni
stoje nizke koče dežja.
S sivimi srci ljudje jelenji
spe na produ. Vstaja megla.
Iz čela kakor sanje
jim raste težko rogovje
in včasih kot v snu mož vstane
in stoji ob robu vode.
Zvečer luna raste, raste,
z rdečo senco zaslanja svet.
Jelenji človek skoz rdeč mrak gre
ob robu sive vodé.
2e v naslednji pesmi Zima dobi ta doživljajski pol obele;"je volje in upora:
Visok in sam
nad temnim mestom stoji
beli samorog snega
sredi modre noči.
Iz istega idejnega in metaforičnega središča je nastal cel četrti cikel Samorog,
ki se zaključi s podobno vizijo bleščeče bele pokončnosti sredi vse temnejše
temè. Mestoma dobiva to pokončno hotenje celo programski značaj (npr. Epilog,
Orjejeva pesem), ki je zelo očiten tudi v nekem kompozicijskem postopku. Vse
prve štiri cikle je namreč zaključil s poudarki svojega štrlečega hotenja ali
upora zoper grozečo temó »zemlje mrtvih«.
V	samem središču, to se pravi v kompozicijsko najbolj izpostavljenem delu
zbirke stojita dva cikla: Lutka in Inferno. Tu je spopad obeh protisil Strniševe
inspiracije dosegel največjo napetost, pesnikova notranja drama vrh in njegova
ustvarjalna zmogljivost svoj najdaljši domet. Prcv na tem mestu se najbolj
otipljivo pokažejo tudi premiki v nove idejne in stilne kvalitete.
V	Lutki se Strnišev človek do kraja razkolje in groteskno razpolovi v dvoje
tragično odtujenih eksistenc. V prazno, »od črne luči« ožarjeno sobo postavi
tale prizor:
Bila je lutka tvoje velikosti,
S tvojo obleko, obrazom in očmi.
S tvojim korakom ti jo šla nasproti.
V temi sta se srečali.
972
Počasi vzdignila je roke, oklenila
počasi s prsti — prst za prstom — je tvoj vrat.
V temi neslišno te je ubila.
2iviš samo kot spomin v blodnjaku njenih sanj.
(Lutka I)
Cikel pomeni velik korak naprej — v resnico poraza. Medtem ko sta v
prejšnjih štirih ciklih oba idejna pola njegove biti še skušala loviti neko rit-
mično zaporedje ali celo ravnovesje, se tu dokončno razdereta. Borni ostanek
človekove človečnosti je do kraja odtrgan od človekove stvarne, lutkaste eksi-
stence, ki ga je ubila in odrinila daleč v »blodnjak« svojih sanj. Zdi se, da
je slovenska alienativna lirika prav v tem Strniševem ciklu dosegla svojo
skrajno možnost. Pred njo se je v resnici odprla »zemlja mrtvih«, področje
brezčutja in brezodzivnosti. V tretji pesmi Lutke srečamo že do tveganja groz-
ljivo sliko sveta: burkasto sejmišče in zabavišče z vrtiljaki, sredi vsega pa
čarovnik z nožem prebada v pletenice zavitega otroka, »dečka s preveliko
glavo«:
Brez šuma zasaja skoznje bodalo.
Pa ne priteče kri.
Popolno izničenje človečnosti je osrednjai téma cikla, ki se v nasprotju s
prejšnjimi konča v popolni temi:
Včasih, ko se nad mestom zunaj večeri,
priplava dolg, tih pramen sonca preko vse sobane.
Obsije lutko, ki v rezljanem stolu vzravnano sedi,
in ji na rokah počasi, na prstih — prst za prstom — ugasne.
Vendar je tudi sredi teh strahotnih slik človekove bede prisotna velika antiteza.
Deloma živi v njihovi skrajnosti sami, še bolj pa v nekem pristnem, toplem
čustvu oziroma prvinskem sočutju, ki začne izpod Strniševega peresa nenadoma
drseti čez krute podobe razčlovečenega človeka.
Sonce sije, sonce sije.
Lutka po tvojih sobah hodi.
Sonce sije, sonce sije.
Tvoje truplo na rokah nosi.
Pa ne ve, kam naj ga skrije,
kam naj tvoje truplo pokoplje.
Kakor spečega otroka
ga na rokah tiho ziblje.
(Lutka 11)
Tu je ena izmed najbolj vidnih točk, kjer je Strniši uspelo pripeljati moderno
slovensko liriko na neko novo vsebinsko in jezikovno raven. Gre za svojevrstno
doživljanje, ki je do kraja odprto in zmore združiti skorajda nezdružljive skraj-
nosti: največjo intelektualno grozo s preprostim toplim čustvom, poslednji obup
z nežno ljubeznijo, skrajno odtujenost z nenadnim prvinskim človeškim so-
žitjem, ki potrebuje prizor matere z otrokom. Toda to ni več mozaik naspro-
tujočih si stanj, temveč krut, dramatičen boj za notranjo sintezo, ki je vedno
znova spet na robu svojega razpada.
Podobne težnje k novi sintezi se pokažejo v izrazu. Surrealistična tehnika doccia
svobodnega »orkestriranja« oziroma »disoniranja« s predmeti ali bitji in njiho-
973
vimi funkcijami je še navzoča. Toda ureja se v skrajno nazornost in notranjo
logiko. Sintaksa stavkov je jasna, zaključena in celovita, skorajda pripovedna.
Potek lirskega »dogajanja« dobiva celo ostre časovne zamejitve (v sedanjost,
preteklost, kasneje tudi v prihodnost). In vendar ves ta red, vse to logično
»parceliranje« izpovedi nikjer ne ustavlja poti nenavadno močni, do vizije
stopnjevani fantastiki. Se več, saj se v njej vse dogaja. Vsi vemo, da njegov
prostor in čas nista »realna«, da sta čista imaginacija, a vendar sta natanko
oprijemljiva, zlasti vizualno nazorna. Nenavadno razsežen diapazon Strniše-
vega lirskega stila je najbolj otipljiv tedaj, če ga preverjamo v njegovih skraj-
nostih. Na eni strani surrealistična fantastika, ki v svoji notranji idejni vsebini
prihaja do filozofije alienacije, po svoji vnanji podobi v grotesko. Na drugi
strani pa presenetljiva preprostost izraza, ki se s svojim geminacijskim si-
stemom docela približa ljudski liriki ali jenkovski razpoloženjski meditaciji
(Lutka II, Lutka IV). Toda kot v doživetju, tako tudi tukaj Strniša ni eklektik.
Svoj lirski izraz razvija na novo raven izvirne, uspešne sinteze. Sinteze, ki je
v obdobju, ko znaten del naše poezije bremeni abstraktni hermetizem, zelo
pomembna. Ni pa to edina smer Strniševih iskanj.
V	samem vrhu zbirke stoji Inferno, ki ima dva ciklična dela: Pustinja in Gora.
V	prvem se doživetje ogroženosti najprej na videz umiri. Prizori izgube zu-
nanjo ostrino in napetost. Motiv osamljenca in njegove hoje skozi puščavo
uvaja čisto litotično:
Samo malo jih zaide v te kraje.
Pa vendar tukaj nI tako hudo.
To ni puščava, ni prazno morje peska.
Tu in tam rastejo nizki grmi, ostre bilke
in včasih prileti skoz suhi zrak žuželka,
obvisi za hip na mestu, se zaziblje in spet zgine.
(Pustinja I)
In vendar se ta preprosta, še znosna in v ničemer patetična tesnoba postopoma
stopnjuje ter razraste v neznosen pekel. Strniša z nenavadnim mirom slika
bivanje človeka sredi pustinje, toda pustinje, ki to niti ni. V njej ni pravega
»morja peska« niti pravih zveri, so samo drobne, potuhnjene sledi pustošenja.
Človek je v njej žejen, a »nikoli do smrti žejen«, utrujen, a nikdar utrujen
do velikih prividov »zelenic«. Preprosto, to je pustinja vsakdanjosti, tiste, ki
ne daje ne smrti ne sanj, temveč ubija brez velikih kretenj, tiho, počasi in
zanesljivo. Človek se umika le še samemu sebi, opravlja neznatne stvari, da
se življenja drži in resnici umika:
Kdor hodi po teh krajih, mora venomer
kaj delati, da skrite misli premoti.
Zdaj opazuje nepomembne reči,
bilko, žuželko, zdaj vejico z grma odlomi.
(Inferno III)
Inferno vsakdanjega človekovega vegetiranja je Strniši uspelo podati tako kot
doslej še nobenemu našemu pesniku. In prav tu se začenja najbolj resnična
in najbolj pretresljiva raven njegove slike sveta ter lastne eksistence v njem.
V	Pustinji ne najdemo več otipljive antiteze. Potajila se je izza stvari samih,
974
prisotna je v mirnem slikanju situacij, ki pa niso trpne, temveč nabite s pre-
cizno zavestjo ogroženosti.
V	II. delu Inferna, v Gori se ta notranja eksistenčna napetost sproži v dokončni
spopad, ki zadobi tudi velike zunanje razsežnosti. Popotnik zagleda v daljavi
goro in se z utrujenimi, kratkimi koraki napoti proti njej. S polno silo vztra-
janja in upora, čeprav že s trdno slutnjo poraza. Ze prva vizija gore je napoved
poti in cilja:
Štrli iz tal kakor pest velikana,
ki sam globoko v pesku pokopan leži,
v večernih sencah pa se zdi kot bikova lobanja
s širokim čelom in votlimi očmi.
(Gora I)
Strnišev človek se napoti v strmo pobočje gore, v ostre zaseke njenih senc in
sončne svetlobe. Toda to ni več navaden človek, temveč groteskno tragičen
Don Kihot:
Gre s kratkimi koraki. Včasih se zazdi,
kot da je od temena do stopal v oklepu,
kakor da nese pred seboj kopje in ščit
in mu v ritmu hoje niha šop peres na šlemu.
(Gora 11)
V	globini gore, v njenem črnem srcu, v »zadnji najožji jami labirinta-« ga
sprejme »mož s temno glavo bika« — Minotaver. V tišini opravi nad njim,
ubežnikom iz pustinje, svoj pobijalski posel.
Tako sta se v Infernu, osrednjem ciklu zbirke, obe komponenti avtorjevega
odzivanja na življenje spopadli do poslednje možnosti in se zlili v idejo tragič-
nega sizifovstva kot bistvenega deleža človekove osamljene, uporne eksistence.
Na tej doživljajski ravni je Strniševa poezija doživela tudi neke nove stilne
spremembe. Vizualna oprijemljivost predmetov in barv, skozi katere sporoča
svojo notranjo bit, postane še bolj konkretna. Dopolnijo jo določila drugih
čutov, sluha, tipa, vonja:
Nebo je modro, brez najmanjšega oblaka.
Pesek rumen. V soncu motno žari.
Puščava okrog je vse do obzorja čisto ravna.
Gora je črna kakor vonj prsti.
(Gora I)
Takrat se zasliši pritajen oddaljen grom,
kakor bi v srcu gore zarjovel bik.
(Gora II)
Kljub temu, da gre v celoti za očitno fantazijsko sliko oziroma vizijo, sta
prostor in dogajanje ostro začrtana, logična ter dostopna, jezikovni ustroj sko-
rajda »naraven« in »objektiven«. V Strniševi lirski govorici se znova ustvarja
sinteza vseh tistih bistvenih izraznih sredstev, ki jih je moderna lirika močno
ločila in osamosvajala v posamezne stilne smeri.
Cikel Inferno naposled kaže še neko lastnost, ki priča za isti pojav, le da na
nekem drugem stilnem področju. Lirska izpoved se mu namreč prav tu razvije
v znatne epske pa tudi dramatske razsežnosti. Eksistenčni problem ali izpoved
posreduje »zgodba«, pripeta v koordinate nekega otipljivega prostora in časa.
975
Dogajanje ima svoj začetek in svojo rast napetosti, zatem spopad in zaključno
katastrofo. Gre za prijem, ki je v svojem bistvu sicer lirski, toda dopolnjen
z epsko in dramatsko dinamiko. Skratka, Strnišev prijem kaže očitno težnjo
v izrazno celovitost in totaliteto, ki v liriko skuša znova vključiti tudi sestavine
drugih pesniških zvrsti. Tako mu je v Infernu zares uspelo ustvariti intimno
lirsko izpoved, ki pa se razraste v homersko fresko modernega tipa. (Se bolj
dosledno je isti prijem uveljavil v kasnejšem ciklu Vikingi). S tem postopkom
je sodobni slovenski liriki pomagal utreti neki novi korak, ki ga lahko zaslu-
timo že v naslovu zbirke.
Vendar ravno v Infernu, ki je postavljen v središče nove pesniške zbirke,
lahko odrijemo pojave, ki kažejo znamenja izčrpanosti, morda celo stagnacije
Strniševe glavne doživljajske téme. V zadnjih treh pesmih cikla namreč nekaj-
krat zaide v suho, statično tezo, ki učinkuje kot komentar, prilepljen na monu-
mentalno fresko. In tak je tudi zaključek cikla:
V	te kraje pride samo malokdo.
Noben pa se še ni vrnil iz gore.
Eni v blodnjaku od lakote in žeje umro,
druge nasadi Minotaver na rogove.
(Gora V)
Strniševo doživetje nenadoma sili v »splošnoveljaven« nauk, v »filozofsko«
tezo, v mitos. Mitos pa se vselej zapira sveži, razgibani in novi življenjski
izkušnji, ukinja pravo inspiracijsko odprtost.
Toda to je le bežen, čeprav nevaren spodrsljaj Strniševe poezije.
Zadnji štirje cikli Tu je bil tiger, Vikingi, Dom in Odisej pomenijo sestop
z »gore« skrajno dramatičnega spopada in poraza. V nekem smislu predstav-
ljajo kompozicijsko vzporednost prvim štirim ciklom, vendarle s to bistveno
razliko, da se — z izjemo zadnje pesmi — ritem obeh, še vedno trdovratno
borečih se idejnih silnic tokrat ne steka več v pokončna stanja, temveč ravno
narobe, v poraženost. V stilni strukturi pesmi pa se nadaljujeta obe sinteti-
zirajoči varianti: vizualno lirsko opredmetenje (Tu je bil tiger. Dom) in epsko
dramatična objektivizacija izpovedi (Vikingi). V Odiseju se stikata obe smeri.
Idejni ustroj cikla Tu je bil tiger ves temelji na ostri disonanci, ki vztrajno
ukinja vsa svetla, ubrana doživetja:
V	obsijanem vrhu temnega drevesa
prepeva kos. Večer je zelo tih.
Sončna svetloba postane vinskordeča.
Na jasi se leskeče bronast kip.
Takrat zagledaš pred sabo v mokrih tleh
široke, ostre in globoke odtise.
Park je zelo velik, poln sončnih lis in senc.
Zdrzneš se, greš naprej in veš: Tu je šel tiger.
In isto doživetje nenadoma sredi mirnega počutja, ko poseda »na majhnih,
tihih trgih« tujih mest:
Tudi tam se včasih na gladkih tlakovanih tleh
odražajo v poševnem soncu široke temne lise.
Pobereš kamen, ga težkaš v dlaneh
in odsotno zamrmraš: Tu je bil tiger.
976
Zmeraj stopa pred tabo, skoz temna vrata poletja,
skoz bele dvorane decembrske megle.
(Tu je bil tiger V)
Gre za motiv neubranljive traume po usodnem porazu, ki nenehno razkraja
lepo ali vsaj znosno vizijo sveta. Tudi tu lahko zasledimo upad in stagnacijo
avtorjeve misli ter izraza.
V ciklu Vikingi, ki se po svoji vrednosti bliža osrednjima obema cikloma, je
dualizem Strniševega soočenja s svetom prav tako močan, le da se mu spet
razraste v mogočno, »homersko« fresko. Uničevalni pohod Vikingov, »voj-
ščakov iz dežel noči in snega«, v modrine »juga« ter »srce sveta« se konča
v pošastnem samouničenju. Kot v prvem delu zbirke (Pomlad, Jesen), tako
pesnikova ideja tudi tokrat bistveno preraste človekovo osebno eksistenco in
zajame problem skupne usode človeštva. Vikinge lahko doživimo kot izviren
in umetniško poln protest proti uničevalnim silam sodobne zgodovine, ki surovo
grozo življenjskim lepotam ter vrednotam, metaforično: modrini človeškega
juga.
Mesto na jugu. Za rešetkami, rezljanimi in pozlačenimi,
šepet, šum težkih oblek, na vrtu palače levnjak.
Tam leži — kot pustinja v mraku — lev z očmi, težkimi
kot da so se zlile vanje vse oči sveta.
(Lev)
Cikel Dom je tudi zgrajen na osnovni antitezi, le da so doživetja tokrat spet
pomaknjena v čisto osebne prostore Strniševih interierov ter eksterierov. Ta
krog pesmi ne pomeni niti v vsebinskem niti v stilnem pogledu pomembnejše
dopolnitve prejšnjih ciklov.
Važnejši in učinkovitejši je spet zadnji cikel z naslovom Odisej. V njem se
skorajda epilogno strne vsa izkušnja Strniševe notranje odiseje, ki jo je razvil
skozi knjigo svojih pesmi. Toda čeprav se v tej zadnji skupini izpovedi srečamo
z vsemi ključnimi situacijami prejšnjih, gre vendarle za neko novo stanje pesni-
kove biti. Obe poglavitni komponenti njegove orientacije v svet ostajata tudi
vnaprej prisotni in v ostro protislovnem razmerju, toda njun boj se iz strme
nagnjenosti v eno ali drugo smer zdaj nekako izravna. Izravna v dinamični
ritem polne človeške eksistence, ki živi in ve, da mora živeti sredi nenehnih
porazov in upov. Strniša sredi tega stanja ni več romantični otrok, ki sanja
v »bele gore« in z grozo zre v »temneče jezero« deziluzij. Njegova zavest zreleje
sprejema nujnost protislovnega bivanja. V tem pogledu je zelo značilna že prva
pesem cikla. Ne le njen osrednji motiv moža »na bregu«, vsak verz posebej
sporoča neizogibno dvojnost človekove eksistence:
Sedi na bregu, s tigrastim srcem v prsih.
Morje se dviga in pada ob čereh.
Veliko razmišlja o preteklosti in o smrti.
Morje se dviga in pada ob čereh.
Na črni skali se bleščijo neme školjke.
Pisane ptice pojejo v sencah dreves.
Kot orel plava nad temnim otokom sonce.
V nočeli se svetijo na nebu krone zvezd.
(Odisej I)
977
strnišev moderni Odisej ni resigniral v absurdu. Hrepeni po svoji »Itaki rodni«
in v sebi nosi célo človečnost, čeprav ta ni celovita, temveč globoko razklana
v ljubezen in boj :	jabolko stiska v levici grudo prsti,
po rezilu meča mu begajo prsti desnice.
(Odisej II)
Veliki dvom in strah je spremljava njegove poti. Parabolična lirska pesem o
človeku, ki se je krvavo boril z volkom, ga ukrotil in udomačil, a naposled
sam prevzel njegovo volčjo naturo, do kraja odpira dialektiko Strniševega
pogleda na življenje.
Toda nad vsemi razbitinami deluje utrjena zavest, ki je odprta ne le porazom,
temveč tudi optimistični volji. Zbirka se zaključuje z verzi:
Sedi na bregu, z grudo zemlje med prsti,
nad penečim valom temnega morjá.
Morje je težko od školjk in ladij mrtvih.
Zima prihaja in odhaja, odhaja in se vrača pomlad.
(Odisej V)
Bistvena »idejna« vrednota, ki jo Strniševa knjiga prinaša v moderno liriko
mlajšega rodu, je ravno njena silovita težnja v ponovno celovitost človekove
eksistence. Ta težnja je toliko bolj dragocena, ker ni naivna ali konvencionalna,
temveč izhaja iz odprtega inferna skrajno protislovne človekove biti. Zato tudi
ne doseže udobne, zaključene katarze, temveč samo voljo k odisejskemu vztra-
janju. Zaključek Strniševe odisejade pušča odprta pota na vse strani. Njegov
osamljeni Odisej hrepeni na Itako rodno, toda sedi in gleda v črno morje z
razbitimi ladjami.
V skladu s takim idejnim ustrojem Strniševe poezije je tudi njena izrazna
in kompozicijska struktura. Moderna metaforična asociativnost teži v pregleden
in razumen red. V izrazu ujame znova plastično celovitost prvotne, »klasične«
pesniške besede, ki v sebi druži ekspresijo vseh čutov. Se več. Strniševa
izpoved razklene tesne meje »čiste« lirike in jo razširja z izrazito epskimi ter
dramatskimi prvinami, s čimer se skuša dokopati spet do totalnega pesniškega
izraza. Ustrezne pojave kaže tudi njegova kompozicija, pa naj jo opazujemo
v posameznem tekstu ali v celoti. V zbirki najdemo celo vrsto pesmi, ki so
zgrajene izrazito tektonsko, s poantiranim vrhom v sredini ali na koncu bese-
dila. Tudi cikli imajo najčešće svoje trdno določeno idejno in metaforično sre-
dišče, ki je nakazano že v samem naslovu. Končno ima zbirka kot celota pira-
midasto zgradbo z dramatičnim vrhom v sredi in z epilognim zaključkom na
koncu. Stroga oblikovalna disciplina se prav tako pokaže v zunanji formi. Str-
niša si je za svojo »stalno obliko« izbral štirivrstično kitico, nastopajočo z zelo
redkimi izjemami v trojkah. Tudi »glasbena« spremljava kitic je stalna. Naj-
demo jo v asonančnem korespondiranju vokalnih dvojic na zaključkih verzov.
Skratka, jezik, notranja zgradba in zunanja oblika 'Strniševe lirike kažejo
dvoje: izrazito težnjo po sintezi »modernega« s »klasičnim« in pa vztrajanje
v skrajno suverenem oblikovanju, ki se nikoli ne zadovolji zgolj z instinktiv-
nimi oziroma »podzavestnimi« postopki, temveč v ustvarjalni proces vključuje
svojo celovito zmogljivost. Pri vsem tem se Strniša marsikje skuša približati
spet preprostemu, neposrednemu, včasih naravnost pogovornemu tonu.
Tudi v vsem tem so vzroki, da bo Strniševa lirika kljub svoji zahtevnosti najbrž
razširila most razumevanja med našo moderno poezijo in publiko.
978
Tauferjev »Jetnik prostosti«
Boris Paternu
Izredno težki, depresivni ton, ki je že celo vrsto let ena izmed zelo vidnih
lastnosti novejše slovenske lirike, je v novi pesniški zbirki Vena Tauferja pri-
spel do neke posebne razvojne stopnje. Medtem ko se npr. pri Danetu Zajcu
ali Gregorju Strniši sicer podobne »alienacijske disonance« uveljavljajo pre-
težno v mejah tako ali drugače opredmetene osebne emocije, pa pri Tauferju
dobe izrazito intelektualno, deloma celo programsko obeležje. Ta posebnost, ki
ima razmeroma daljnosežne posledice tudi v izraznem ustroju njegove poezije,
se napove že v samem naslovu zbirke: Jetnik prostosti. Saj besedi predstavljata
strnjeno, skorajda filozofsko formulo osrednjega vprašanja avtorjeve zavesti
in iz nje izhajajoče pesniške izpovedi.
V	skladu s to splošno in na prvi pogled opazno značilnostjo Tauferjeve poezije
je dejstvo, da na uvodnem mestu srečamo Balado o deževni dobi, pesem, ki
docela jasno in zbrano predstavi njegovo miselno razmerje do časa ter sveta.
(Tekst je šele naknadno in z očitno programsko kretnjo vključil v prvi cikel,
ki tudi nosi naslov Jetnik prostosti in ga poznamo iz Perspektiv št. 2, 1960).
V	baladnem motivu mornarjev, ki plovejo »skoz šumeče nalive«, z jadri brez
vetra in z mrtvim kapitanom v stekleni kajuti, plovejo svojemu neizbežnemu
brodolomu nasproti, je postavljena pred nas ideja o čisto brezupni »objek-
tiviteti«, kakršna obkroža ter določa usodo pesnikove biti in zavesti. Täufer je
z vsem tistim, kar daje človeku zgodovinska stvarnost, obračunal skrajno
odločno, obračunal toliko daleč, da je napravil čeznjo programsko dokončni
črni križ. Ta likvidacija vseh objektivnih, najbrž bi smeli reči družbenih mož-
nosti, tudi njemu razbije sliko sveta v brezupno morbiden mozaik, ki nima v
sebi več nobene nadosebne, objektivno trdne, vseosmisljujoče točke bivanja.
Samo nekaj primerov:
sleherni se vrti okrog lastnega kroga
v njem cvetje goji volčjih megla se brani
prav na sredi z lastno slino polža hrani
njegovih rožičkov se boji in jih uboga
(Potovanja)
Svet izgublja vsakršne razumne koordinate gibanja in cilja, spreminja se v
»brezvetrje«, v otrdeli, spačeni nesmisel:
daljava ki se zgublja v vseh lastnih majhnih daljavah
ladja ki brez konca potuje in ne ve kam
(Morje I)
979
globoko pod nama pod gladino najinega diha
skoz sloje potopa svet stvari spačeno niha
počasi kamni
(Sedmi dan IV)
Táko ukinjanje objektivnih možnosti je za Tauferja izjemno tragično. Tragično
zato, ker je po svoji osnovni človeški naravi — znatno bolj kot njegovi pes-
niški vrstniki — pripet v zgodovinske oziroma družbene koordinate časa in
najmanj sposoben prestaviti svoje glavne življenjske dileme v osamljeno ali
iztrgano osebno eksistenco, kar je npr. Strniši docela uspelo. Tauferjeva
notranja, nikdar odžejana sla po zvezi s človeško skupnostjo se je v prvi
zbirki (Svinčene zvezde, 1958) še s presunljivim domotožjem obračala na rod
očetov herojev in tam našla nekaj opore (Melanholija drugega ešalona). Tokrat
pa je ostala brez trdnega prostora oziroma ga z velikim, čeprav že vnaprej
resigniranim naporom skuša najti v neki posebni usodi lastne »generacije«,
generacije izgubljenih mornarjev. Nikakor ni naključje, da se v svoji novi
pesniški knjigi tako pogosto izpoveduje v kolektivni besedi, v prvi osebi
množine:
plovemo plovemo skoz šumeče nalive
pred nami se zibljejo kljuni visoki in sinji
tonemo tonemo v peneče se blato
boki so črni težji vse težji
(Balada o deževni dobi)
Pluralna izpoved v imenu rodu je Tauferjeva nujna notranja potreba, ne glede
na to, da je v resnici in iz razumljivih vzrokov mnogo bolj osamljena, kot so
bile podobne izpovedi v obdobju predvojnega ekspresionizma, ki je imel mnogo
močnejša »kolektivna« zaledja. Zato njegova pluralnost ostaja pretežno v mejah
nezadostne psihične kompenzacije, včasih celo vnanje literarne kretnje, in ne
zmore v resnično, osvobojajočo povezanost z neko skupno usodo. Z usodo, ki jo
Tauferjeva osebna narava tako močno potrebuje.
V zvezi s pluralno oziroma kolektivno težnjo, ki pa je tragično izgubila realna
družbena tla, je še ena izmed dokaj vidnih lastnosti Tauferjeve lirike. Njegova
pesem namreč rada govori navzven, često s sredstvi moderne lirske retorike,
včasih polne naravnost patetičnih kretenj. Prav zato tako pogosto srečujemo
v isti pesmi večkratne ponovitve istih besed ali besednih skupin. Pri tem zve-
čine ne gre za običajno lirsko »utrjevanje« oziroma obnavljanje razpoloženj-
skega ritma, temveč za geminacijski sistem, ki je izrazito intelektualističen,
strogo organiziran in sodi v meje ekspresionistične stilizacije neke ideje. Takih,
vse do retorike stiliziranih mest je cela vrsta, zadošča pa, da si ogledamo že
omenjeno uvodno pesem, kjer najdemo v začetnih delih verzov tele ponovitve:
plovemo plovemo (1. verz), tonemo tonemo (3. verz), mornarji kapitan je mrtev
(7. verz), kapitan je mrtev mornarji (9. verz), kapitan je mrtev (11. verz), pre-
peva prepeva (11. verz). Tu in tudi v nekaterih drugih pesmih je »geografija«
tovrstnih ponavljanj skrajno premišljena, matematično naravnana v idejni uči-
nek, zelo očitno namenjen bralcu in še bolj poslušalcu besedila. Toda tu smo
že pri vprašanju, ki si ga bomo lahko pojasnili šele iz širšega in celotnejšega
idejnega kompleksa pričujoče poezije.
980
Tauferjeva prvinska priklenjenost na zgodovinsko stvarnost in hkrati totalna
negacija njenih tvornih možnosti je idejni paradoks, od katerega verjetno vodi
še najbolj zanesljiva pot v razlago njegove razmeroma komplicirane lirike.
Iz svoje »družbene« depresije se skuša — podobno kot vrsta drugih lirikov —
prebiti v svet čisto subjektivne eksistence in njenih tvornih, človeka ohra-
njujočih možnosti. Toda dejstvo je, da ga tudi na tem področju izjemno močno
bremeni »družbeni« poraz in da ima iz različnih, deloma že omenjenih vzrokov
tudi v tem prostoru mnogo manj možnosti za pozitivno antitezo, kot jih lahko
opazimo pri pesnikih njegovega rodu.
Pri Strniši, Zajcu, Vegrijevi in še kje drugje npr. zlahka odkrijemo neko
abstraktno idealiteto, ki se pojavlja v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj, svet-
lih vizij itd. Täufer z vso ostrino svojega intelekta hoteno teži v rezek in
dokončni obračun s tovrstno, še iz romantike podedovano subjektivno ideali-
teto. To lastnost moramo pri njem šteti za pristno. Že v Svinčenih zvezdah se
je s svojevrstno odločnostjo poslovil od ene izmed osrednjih tem naše poezije
pred letom 1958, od »otroških sanj«:
oči so bile
hladno odprte
z nožem zgodnjega jutra
V novi pesniški zbirki je cela vrsta mest, kjer postavlja »sanje« z lepotnimi
vizijami vred med »izmišljene«, docela neresnične možnosti človekove eksi-
stence:	*
nebo prhni
z njega se osiplje
gnilo srebro
hitimo sem in tja
pod črnimi dežniki
naši koraki
neslišno trejo
pajčevinasta ogledala
pod črnimi dežniki
izumljamo sanje
(Pomlad 1960)
Naletimo lahko še na mnogo ostrejšo negacijo iluzijskega izhoda iz krize:
stojiš v gozdu školjk
stojiš v gozdu koščenih slušalk
stojiš sredi odpadkov zvezd planetov in sonc
stojiš sam goljufaš se
da nosiš družbo ljubih podob
za škrlatnimi zavesami vek
(V odprtem krogu)
Tudi naporni poskusi pohodov na ozke otoke ljubezenskega sožitja se mu naj-
češče pokončajo v odtujitvi, ki je že vnaprejšnja, skorajda fatalistična (Lju-
bezen I, Ljubezen 11, Grude prsti 1, IV, Sedmi dan 1, 11, Potem pride tema,
9S1
itd.). Čeprav so na tem življenjskem področju njegovi ohranjujoči nagibi raz-
meroma prizadevni, se vendarle končajo v enako brezupnem »brezvetrju« in v
občutju, ki se glasi: »po pogrebu diši kamorkoli naju vodi pot« (Sedmi
dan III).
V novi zbirki pesmi se nato srečamo še z neko možnostjo obstoja. Z možnostjo,
ki jo je v naši sodobni liriki najdlje razvil Dane Zaje, a ima pri Tauferju svoje-
vrstno obeležje. To je njegov poskus, da bi z brezobzirno, razdirajočo revolto
dosegel suvereni obračun z obdajajočo ga negativno stvarnostjo. S ciklom Slo-
venski sonetje 62 mu je res uspelo ustvariti vrsto sarkastično povečanih slik
nekaterih najbolj morbidnih predelov našega življenja: od idejne skleroze,
preko duhovne lenobe in izvotlenega, celo banalnega »zasebništva«, do nedo-
letnega sanjarstva. Vendar se izza teh »jeznomladeniških« kretenj vse preveč
čuti hotenje v groteskno skrajnost. Preobloženost je mestoma tolikšna, da ne
more potajiti nekakšnega »forsiranja«, ki mestoma že prestopa meje suverenega
oblikovanja:
ona s pločevinastimi nogami
s peščenimi urami v ustih akvarijem v glavi
on z vsemi stopnišči mesta na rami
pod roko s srcem ki se lahko navije in ustavi
odpreta knjigo in iščeta pot
kjer je nebo voda in cvetni log
kjer ni znojnega papirja in tipajočih oči
ampak kot v kinu lepo ptič žvrgoli
ona razstavi noge akvarij odkrije
in začne loviti ribe
on se na stopnišča povzpne in srce navije
pesek ur goli telesi zalije
ribe švignejo skoz njune žile
v krvavih škrgah skrivajo mračne nagibe
(Koncert v naravi)
Težko bi v naši poeziji našli pesem, ki bi segla tako daleč in tako programsko
na področje surrealističnega »antilirizma«. Vendar je treba priznati, da nave-
dena pesem sodi še med redke primere, ko se Tauferju posreči sredi izrazito
groteskne razklanosti med komičnim in grozljivim, med farso in tragedijo, med
realnim in irealnim ohraniti nujno celovitost doživetja ter ideje.
Svoj ciklus revolte je pomaknil v središče zbirke in mu tako dal ne le kompo-
zicijski temveč tudi idejni poudarek. Toda čeprav je to uporništvo na svoj
način sveže in pristno, pa po svoji notranji vsebini vendarle ne zraste v neko
zares novo razmerje do življenja. Je le druga, nekoliko bolj »argumentirana«
oblika iste nagacije stvarnega sveta. Ni nič več kot nova skrajna kretnja, ki
pesnikovo bit sicer okrepi v celovitejši notranji spopad. V spopad, ki bi zmogel
dobiti pomembne, resnično dramatične razsežnosti. Tu namreč ni prave dileme.
Pesnik stoji na eni in isti, v bistvu še vedno statični ravnini svojih odnosov do
svèta. Ciklus daje mnogo vsebinskih in prav tako slogovnih oporišč za dom-
nevo, da tudi revolta te vrste Tauferju ne daje možnosti polne notranje dina-
mike in zato tudi ne možnosti polnega, neokrnjenga lirskega ustvarjanja.
Skratka, v svetu navezane oziroma »proste« eksistence doživlja isto poraženost
in brezizhodnost večnega »jetnika« kot v svetu objektivne eksistence.
982
Razumljiva posledica totalnega poraza in izvrženosti iz obeh prostorov bivanja
je občutje lastne omrtvičenosti. Občutje, ki v sodobni liriki nikakor ni novo,
toda prav pri Tauferju zavzame izjemno velike in tudi za stilno strukturo nje-
govih pesmi zelo merodajne razsežnosti. Spoznanje tega pojava nam odpre
nadaljnji in najbrž poglavitni del poti v razumevanje njegove pesniške besede.
Tragično doživetje lastne brezodvisnosti in omrtvičenosti je prodrlo celo v
programski del njegovih izpovedi. V Baladi o deževni dobi naletimo na tele
verze:
stojimo na krovu prisluškujemo v dež
z voskom v očeh tonemo mirni v mavrični brodolom
kapitan je mrtev mornarji jadra brez vetra
na krovu zvrščeni z votlimi ušesi poslušamo v dež
Našteli bi lahko vrsto pesmi, kjer izpoveduje ukinitev glavnih dveh, lahko bi
rekli »klasičnih« gibal pesniške inspiracije: ljubezni in sovraštva. Samo nekaj
takih mest:
bojevniki jokajo sol jim razjeda
roko sovraštva in roko ljubezni
(Bojevniki)
pride čas prsti zablodijo
vsak svojo pot proti gozdovom skoz puščave
ampak ne nosijo s sabo ljubezni
niti za črno zemljo za nohtom
(Cas sovjih peruti)
In tu, v samem središču Tauferjeve »idejne« krize, se začenja tudi njegov
glavni ustvarjalni problem z vsemi daljnosežnimi posledicami vred. Zadnji
citat je vzet iz pesmi, ki vsebuje naslednjo bistveno izpoved:
pride čas sovjih peruti
na dlani ti zrase kapelica
iz visokih kamnitih zvokov
ampak ti ne zmoreš glasu
Doživetje notranje omrtvičenosti in izsušenosti — če uporabim njegov izraz:
»olesenelega strahu« — se torej usodno razrašča tudi v prostore pesnikove
»besede«, v prostore njegovega najbolj osebnega, najbolj resničnega dialoga s
svetom in s samim seboj. Misel o onemoglosti besede, o njeni zasutosti in smrti
ni nova v sodobni slovenski liriki (Dane Zaje), toda pri Tauferju se pomakne
nekam v problemsko središče. V presledkih se pojavlja skozi celotno zbirko,
tako da je tako rekoč stalna spremljava njegovega jetništva prostosti:
pride čas stojiš oglušel in nem
(Cas sovjih peruti)
znoj mi polzi na tla in prstena gruda
^ razpne narisane peruti jezik mi izkljuje
' nema odleti sončni prah zasipa mojo glavo
(Grude prsti VI)
983
nihanje molka začetek brez začetka in konec brez konca
sonce sonc ki sije v svoje lastno veliko oko
oko očes ki gleda samo vase in neprenehoma slepo vse vidi
glas ki je edini in zgubljen in se ne more nikoli zaslišati
(Morje I)
Nikakor ni zgolj literarno naključje, da se Täufer tako pogosto ustavlja ob
orfejskem problemu in motivu. Ob njem pa se ustavlja z vidika svoje izrazito
antiorfeistične situacije. Strah pred notranjo nemostjo in vnanjo brezodziv-
nostjo je namreč v središču te njegove téme. V Slovenskih sonetih 62 stoji
pred nami takle Orfej:
njegovo srce je ujeda
izkljuje mu oči v lobanjo seda
v zatohli suši grebe s krempeljci za vlago
Značilno je, da je poleg cikla Jetnik prostosti najobsežnejši in najboljši cikel
zbirke nastal ravno na tèmo Nemi Orfej. Vsebinski poudarek mu je dal s tem,
da ga je — kljub zgodnejšemu nastanku — postavil na zaključno mesto zbirke.
Tauferjev »antiorfeizem«, njegov problem »besedne« smrti kaže nekatere
neutajljive vzporednice zlasti z liriko Vuka Krnjevića, deloma tudi Daneta
Zajca. Vendar je resničnost tega doživljanja pri njem docela izven dvoma.
Dokumentira jo še cela vrsta pojavov, ki iz opisanega dejstva logično slede.
Prav iz te, najbolj ogrožene in v resnici kritične točke Tauferjeve eksisten-
cialne zavesti namreč izhaja njegov najbolj prizadeven napor, da bi se prebil
iz »jetništva prostosti« v odrešitev.
V pesmi Ribe, ki je iz prvega cikla (prvič objavljena v Perspektivah št. 2, okt.
1960), se odpre notranja dinamika nekega napetega, čeprav precej nejasnega
iskanja in tipanja iz »onemelosti« v tvorne prvine lastne eksistence:
ribe smo ribe ribe
ne moremo jokati
ni vode ni vode vode
voda je zgubila dno
same ste krive ribe
da je pozabila na vas
pozabile ste prosojno besedo svojega rojstva
Skozi vso zbirko nato lahko v manjših ali večjih presledkih sledimo njegovemu
hotenemu, večkrat programskemu iskanju »prosojne besede« resničnega, čistega
in osvobajajočega jedra lastne biti. Zdi se, da se je temu jedru najmočneje
približal v pesmi Talci in pa v pesmi Vodnjak. V Talcih gre za suvereno občutje
neke posebne življenjske volje, še več, za zavest o neuničljivosti človekovih
pokončnih, vsemu zlu kljubujočih moči. Njegovi talci razbijajo utesnelost ječe
in njenih zlohotnih omejenosti:
pod pogradom potok in pašnik
in vetrovne črede jelenov
na tisočih stropih rojstva
in pogrebi oblakov in svilena ljubezen
planetov
984
Ta uporni, čeprav le še v smehljaje postreljenih talcev skriti »eldorado« člo-
veških moči, je čisto sodoben. A vendarle ne more skriti svojih idejnih korenin,
s katerimi Täufer še enkrat tiplje v veliko, heroično obodbje revolucije, čeprav
ne več tako zanesljivo kot v Svinčenih zvezdah. V vodnjaku pa je prisluško-
vanje svežim, tvornim močem že docela izven vsakršne zgodovinske objekti-
vitete. Postaja mnogo bolj abstraktno in z obupnim naporom vrta le navznoter,
v svoj lastni jaz:
voda prihaja
z nežnostjo žlahtnih kamnov
z resnicoljubnostjo brušenih nožev
iz gozdov mladosti prihajajo kaplje
polzijo skoz trnje
skoz rože skoz dlani
in strmeče oči umrlih
Toda stanja, ko se začne Täufer scela odpirati resničnemu notranjemu boju za
lastno tvorno človečnost, ostanejo prav tako le izjemne, trenutne kretnje, ki
naglo upadejo v resignacijo:
a zdaj je prepozno
prepozno za ljubezen
in za sovraštvo lova
(Ribe)
Njegovo iskanje »prosojne besede rojstva« krene na drugo pot. Osvobajati se
začne »vsebinske« teže in se ožiti v prostore pesniškega izraza samega. To ni
več iskanje »svojega rojstva«, temveč le še iskanje »prosojne besede«. In tu
smo ob poslednjem ter hkrati najbolj bistvenem problemu Tauferjevega pesniš-
kega ustvarjanja. Ob problemu, ki je skrajni podaljšek opisane idejne krize in
nam omogoča razjasniti tudi tisto, kar je v njegovem svojevrstnem stilu naj-
bolj zastrto teir najteže dostopno.
Tudi to vprašanje se odpre že v prvem ciklu in sicer v zadnji pesmi Porušeno
mesto. (Besedilo ima dokaj zanimivo genetično preteklost, saj lahko ugotovimo,
da je nastalo po »montaži« prvotnih dveh pesmi v eno samo.) Porušeno mesto
je ekspresija, polna notranje podrtosti, ki pa se zaključi v značilno vprašanje:
bom mogel potem reči
grozi si dal ime
V podobna razmišljanja o »prosojni besedi rojstva« se izteče še cela vrsta
Tauferjevih doživetij. Pojav je zelo daljnosežen. Doživetja se s tem dejansko
ukinjajo, pesnikova iskanja pa prehajajo na neko novo področje, prehajajo v
mitos pesniške besede same. In tu začne Täufer iskati poglavitno ter odrešilno
antitezo svojemu globokemu antiorfeizmu. Nekaj primerov:
zaploditi boš moral svoj glas
ta bo mogoče rodil semena
(Cas sovjih peruti)
morje z valovi črkuješ glasove
in daješ imena stvarem
985
čuj ga kako že zloguje
tvojo prvo besedo
(Morje II)
... in že sredi družine
stvari ki dihajo svojo govorico odkriva
(Grude prsti III)
v začetku je bila beseda
imela je polna usta prsti
začela je z dolgimi požirki lokati kri
odprli so se cvetovi začeli trositi semena
(Sedmi dan III)
Tauferjev zagon na področje velikih stilističnih ambicij je po vsem tem razum-
ljiv. Seveda se ne pojavi prvič šele v obravnavani pesniški zbirki. Najdemo ga
že v Svinčenih zvezdah, kjer na uvodnem mestu beremo tele verze:
Morje prihaja na breg
vedno se vrača samo
samo v globino
po nove besede
Težnja po »novatorstvu«, »kolumbovstvu« in presenetljivem »eldoradu« pes-
niške besede je pri njem znatno močnejša kot pri kateremkoli pesniku skupine,
ki se tako vidno uveljavlja od leta 1958 naprej. (Sem sodi tudi njegova izredno
dosledna navada, da opušča vsakršno interpunkcijo, opušča celo takrat, ko je
sintaksa v slovničnem pogledu čisto normalna in vidno razčlenjena v običajna
sintaktična razmerja, tako da njegov »stilografski« prijem izgublja resnično
stilno funkcijo in ohranja le še zunanjo grafično posebnost.) Nova pesniška
zbirka kljub posameznim odstopom kaže, da se je Tauferjev boj za nove in
»neodkrite« izrazne možnosti le še stopnjeval. Stopnjeval često do tolikšne
mere, da se pesnikove izpovedne energije duše ali celo zaduše pod težo
izjemnih stilnih konstrukcij.
Smeri tovrstnih prizadevanj so različne in bi jih bilo težko zajeti v eno samo,
splošno oznako.
Včasih gre za pojave izredno strogega intelektualizma, ki izpoved zagradi v
popolno simetrijo miselnih sklopov- in prav tako v popolno, čisto matematično
simetrijo med metaforo in idejo. Skrajni primer te vrste najdemo v pesmi
Ljubezen L	^ tvojih ustih gnezdi zelena ptica
v mojih ustih gnezdi rdeča ptica
nad belim jezerom tvojih oči
šume zelene peruti
nad belim jezerom mojih oči
šume rdeče peruti
zelena ptica vzleti proti sivemu jutru
rdeča ptica proti črnemu večeru
Simetričnih struktur, ki so lahko nastale le v laboratoriju železne logike, naj-
demo razmeroma mnogo.
Zelo pogosto pa najdemo pri Tauferju nekaj, kar je v popolnem nasprotju
z opisano, pesniško tehniko, ki ji nekateri teoretiki dajejo ime »geometrizirani
stil«. V zbirki jo namreč cela vrsta pesmi in mest, kjer se Täufer scela »pre-
986
pušča« čisto nasprotnemu oblikovalnemu nagibu. Prepušča se najbolj »nelo-
gičnim« oziroma »podzavestnim« sunkom svojih izraznih možnosti. S surreali-
stično tehniko preskakujočih in razbitih zvez med najrazličnejšimi besednimi
oziroma metaforičnimi področji nam skuša sporočiti svojo notranjo eksistenco:
vrbovo lubje ti drsi po hrbtu
trsi ti pokajo v telesu
vanje praskajo nohti vetra
jalova semena odnašajo in prinašajo
(Večerna romanca)
%
In prav tu je svet, kamor se začno prevešati poglavitne energije Tauferjeve
ustvarjalnosti. Njegova nenavadno domiselna fantazija, oprta na široke raz-
glede po sodobni jugoslovanski in tuji liriki (prevajalsko delo), se povzpne do
presenetljive metaforične preje, ki nas nenadoma začne zanimati sama po sebi.
«
prikloni se zelenemu opičjemu očesu
pridi na veje banan iz žaganja
sam boš banana vse opice so banane
(Na kraju popotovanja)
svetnik se žoga z zvezdami in kometi
in z zlatimi glavami dečkov
pomoli mlad boš in lep
(V odprtem krogu)
naprej na pot dokler v gobavem morju sonce ne zgnije
ladja iz najinih rebrastih teles stoka ko pav
najini prsti so mornarji zaljubljeni v zemljevide
sanjajo o bordelih vseh vrst gladkih vitkih barv
(Sedmi dan I)
Tauferjevo pero se začne zapletati v dolge, bizarne »koralde besed«, v katerih
le še mukoma lovimo nejasna, razbita jedra nekih doživetij ali misli. Mestoma
se mu izraz spremeni že v popolnoma hermetičen in nerazrešljiv rebus, ki nam
ne more sporočiti ničesar véc:
potem pride sedmi dan sedem dni je kamen
sedem dni je roža seme cveti ko vene
kamen skriva sedem kamnov sedem rož rase
v senci sončnih ur osipajo se v najine objeme
ladja blodi šest dni na poti okoli sveta
zvezda repatica ji vsak večer jadro prekolje
prinese nama izza obzorja šest zrn soli
sedmi dan s tovorom starodavnih pismenk odplove
(Sedmi dan V)
Täufer je prispel na tisto nevarno mejo pesniškega tveganja, kjer se začenja
vsebinsko izpraznjena avantura besed. Na pK>dročje, kjer beseda postane žrtev
lastnega odtujevanja in zato medij nesporazuma.
Zanimivo pa je, da v tej isti pesmi, kjer smo našli skrajni primer zapletene
besedne magije, ki je (kljub izraziti »cerebralnosti«) onstran vsakršnih logičnih
zvez, najdemo tudi nekaj čisto nasprotnega. Najdemo mesto, kjer se pesnikovo
987
sporočilo nenadoma sprevrže v najbolj razumen izrek, spremeni se v čisto
gnomičnost:
sedmi dan da najinim lasem vonj morja
ker ljubezen je stvarjenje sveta
Tudi ta pojav opozori na izrazito močne alienacijske oziroma dezintegracijske
procese, ki delujejo znotraj Tauferjevega izraza. Na zunaj so ti procesi najbolj
otipljivi v dejstvu, da se mu nazorno zastavljena misel ali doživetje rada
razblinita v dolge »karavane besed« in zastranjujočih asociacij (npr. Stara ura,
Bojevniki).
Dezintegracijski pojavi zajemajo seveda tudi druge plasti njegovega stila. Opa-
zimo lahko, da se Tauferjev izraz večkrat začne krčiti in omejevati na eno samo
ekspresivno raven. V pesmi Ljubezen I je tako rekoč celotna ekspresivnost
postavljena zgolj v barvne atribute (bele besede, bele oči, zelena ptica, rdeča
ptica, belo jezero, zelene peruti, rdeče peruti, sivo jutro, črni večer). V Koncertu
v naravi se spet prenese čisto drugam: v otipljivost predmetnih oblik in pred-
stav, kjer barve docela odpadejo. Drugič spet silijo v ospredje abstraktni pojmi
(Vodnjak), itd.
Skratka, Tauferjev izraz — kjerkoli ga pozorneje opazujemo — kaže močno
sredobežnost. Kaže izrazito težnjo od celovite oziroma sintetične ekspresije v
posamično ekspresivnost. V tem je pravo nasprotje tistemu, kar lahko opazimo
pri Gregorju Strniši, čeprav je med njima cela vrsta stičišč v metaforičnem
gradivu. Po svojem ekscentričnem oblikovanju (»ekscentrična umetnost« je
Tamarinov izraz) je Täufer mnogo bliže Zajcu, s katerim ga tudi sicer veže
vrsta skupnih metafor, vendar s to bistveno razliko, da je mnogo bolj inte-
lektualističen, saj Jetnika prostosti lahko uvrstimo med sodobne -tokove izrazito
»cerebralne lirike«. Prav ta lastnost in še nekatere druge kažejo nato k Božu
Vodušku. Obetajoča bi bila tudi raziskava vplivov moderne srbske lirike na
našega avtorja (P. Popovič, V. Krnjevič, V. Popa itd.).
Ce na zaključku skušamo na kratko povzeti dosedanja opažanja o Tauferjevi
liriki, lahko zaključimo naslednje.
Tauferjeva poezija predstavlja tisto varianto sodobne slovenske alienativne
lirike, ki je najgloblje zašla v idejno, hkrati pa tudi stilno krizo. Notranja
dinamika njegovega doživljanja ptopeva v voljnem, že naravnost filozofsko
programskem pristajanju na popolno negacijo vseh tvornih možnosti v objek-
tivnem svetu, obenem pa nima moči za poln spopad življenjskih dilem znotraj
lastnega subjekta, kamor se zateka. Rezultat takega stanja je, pa naj se sliši
še tako presenetljivo, da iz tovrstne depresivne oziroma alienativne lirike izginja
tisto, čemur pravimo pomemben življenjski konflikt. Nadomesti ga filozofija
strahu, groze, nesmisla in notranje onemelosti na eni strani, na drugi pa pohod
v živahni stilistični »eldorado«, ki se izgublja v ekshibicijah vnanje narave.
Skratka, vsebina in slog, oboje tiči v ječi alienacije same in ne zmore suvere-
nega spopada z njeno resnico. Niti idejnega niti oblikovalnega.
Tam, kjer Tauferjevo doživetje in izraz tako ali drugače prebijeta to stagnacijo,
more ustvariti nekaj učinkovitih tekstov. Najdemo jih predvsem v ciklih:
Jetnik prostosti. Slovenski sonetje 62 in pa Nemi Orfej. S temi se brez dvoma
povzpne med pomembnejše dosežke sodobne slovenske lirike in jo bogati s
svojo izvirno črto.
988
Prazna iskrenost
Matjaž Kmecl
Posebno seksualno »razkošje«, ki ga je med drugim pod parolo popolne iskre-
nosti hrupno prinesla v književnost Saganova, je hitro- našlo posnemalce po
vsem širnem svetu, tako seveda tudi pri nas. Ker je povrhu vsega šlo še za
mlado dekle, tipično tinejdžerico, prezgodaj zrelo v uživanju in brez pravih
pojmov o žrtvovanju, je največ vzorovalcev našla prav med »zlato« mladino.
Ob njej se je nenadoma celi tropi mladih, načitanih, najskrbneje negovanih
bolj ali manj spretnih deklic, ki so pravkar prekoračile prve sladkosti spolnega
izživljanja, zazdelo, da so njihovi zapiski iz zasebnega dnevnika vse preveč
dragoceni za človeštvo, da bi smeli obležati v predalu. Spregledale so vse
ostale kvalitete (ali nekvalitete) Sagankinega pisanja, njihova mladostna raz-
draženost in samozaverovanost je poveličala seks v edini literarni kriterij —
in začele so iz svojih dnevnikov krojiti romane. Književnost je postala bogatejša
za en »val«.
Ne vem, če bi storili prav, ko bi ustrezne tekste cenili s popustom glede na
mladost njihovih ustvarjalcev. Prav tako ne vem, če je prav, da jih sprejemamo
samo zato, ker da so »iskreni« in ne lažejo (takšen vtis namreč naredijo, ali
vsaj skušajo napraviti). Mislim, da so kot tiskani teksti pred bralcem prav tako
odgovorni za to, kar mu imajo o svetu povedati in kako to storijo, kakor kate-
rokoli drugo književno besedilo, ki je nastalo v znamenju literarnih ambicij;
ki se je porodilo kot dosežek izpovedne nuje, usmerjene v literarno obliko
izpovedovanja. Se posebej pa se ne moremo odločiti za popuščanje prav spričo
sorazmerno nenavadne prepričanosti v pomembnost izpovedanih oziroma popi-
sanih »resnic« oziroma »resničnosti«, prepričanosti, ki izzveneva iz mišljenih
tekstov.
—	V obeh knjigah, — Elze Budau Diagram neke ljubezni (MK 1962) in Marlene
Humek-Pehani Deklice na potepu (MK 1963), — na ti dve namreč v tem
trenutku prvenstveno mislimo, — nas zato zanima predvsem to, o kakšnih
življenjskih spoznanjih nam vesta pripovedovati; ker pa gre za snov, v kakršni
se najmočneje upodabljata in lomita tako družbena kakor posameznikova mo-
rala, nas seveda predvsem zanimajo moralni svet in moralne odločitve obeh
tekstov. — O tretji knjigi v zbirki Pota mladih, o Kavalarjevih Grajskih bikih,
bi spregovorili posebej, ker po svojih osnovah očitno ne gre v isto zvrst.
—	Glavna junakinja Elze Budauove pravi nekje med tekstom, ko pripoveduje
svojo zgodbo oziroma roman: »Moška zahtevnost«, »to je jedro vseh naših
problemov«. — In dejansko se okrog nje kot idejnega stržena — vprašanja,
ki pisateljico prvenstveno zanima — spleta in splete v tekstu zgodba o ljubezni
z vsem materialnim standardom opremljenega mladega dekleta. Ljubezen, ki
raste iz slučaja, se lovi nekaj časa mimo muhavih iger, doživi defloracijo, zrase
989
v čustvo sorazmerno neznosne nemirnosti in se končno srečno zaključi v za-
konski postelji — z drugim. — Že takoj v začetku odkrijemo posebno »huma-
nistično«, »moralno« dilemo: šestnajstletno dekle se odloči med avtom oz. nje-
govim lastnikom in med črnolasim postavnim Da:lmatincem za slednjega, na
kar je ponosna: saj se je odločila za človeka. Od vsega začetka je sicer obenem
prepričana, da jo bo njen Romeo zapustil takoj, ko jo bo »imel«, v tem pa vidi
posebno draž, da ga potem nenehoma izziva. — Spričo tega začenja seveda
prejšnja odločitev izgubljati svojo humanistično vsebino, saj nam ni težko
odkriti, da postajamo v tem priča dekletovega pohoda v zadnjo privatno nepo-
tešenost — v seksualno avanturo. Ko doživi tekst defloracijo in ko predhodno
izvemo, koliko sestankov in vsega drugega je žrtvoval uporni ljubimec za to,
se vsa stvar nekako intenzivira — čeprav ne čisto seksualno — do zakonske
postelje. Sem in tja smo ob tem priča krajšim razmišljanjem o nemodernosti,
okorelosti in površnosti »sodobne« vzgoje in sodobnih staršev. Spričo mrzlič-
nega zadovoljevanja oziroma ostvarjanja ustreznega standarda nimajo namreč
starši niti posluha niti časa, da bi se poglabljali v težave svojih hčera.
— Prav v odnosu do standarda je mogoče res zrno postranske, če ne celo pogla-
vitne resnice, ki pa Budauove očitno ne zanima preveč. — Nadja, glavna juna-
kinja, izhaja iz gmotne konice, iz nekakšnega brezrazrednega podaljška večnega
»meščanstva« v »socialistični« varianti: oče-zdravnik, ki večno dela (da menda
služi denar za družino; ali je to vse?), mati — gosposka gospodinja brez pra-
vega posla, hči — šestnajstletna dijakinja, ki je nadpovprečno inteligentna,
tako da postane celo proti svoji volji in ne da bi sama karkoli storila za to kar
odličnjakinja; izven šole hodi pod strogim nadzorstvom na plese in k šivilji,
brez strogega nadzorstva pa na ljubezenske sestanke in »hausbale«. To je ves
njen svet, po katerem nas vodi Budauova. — Doma leži na divanu, telefonira,
se čisti v kopalnici, očetu sem in tja za honorar kaj pretipka in razmišlja
predvsem o dveh rečeh: o zgrešenosti sodobne vzgoje in o Milivoju ter sebi. —
V	tako inkubatorsko zaščitenem dekletu, ki ji življenje ne zastavlja prav ni-
kakršnih eksistencialnih zaprek, raste (ne da bi za to seveda pisateljica vedela),
iluzija samostojnosti. — Saj ni čudno: dekletova želja je doma zakon, ki ne
trpi ugovorov, če le ne presega »okorelih« vzgojnih metod oziroma morale,
s katero jo osrečujeta stara mama in mama. Odpovedi torej dekle ne pozna,
razen seksualnih. Njen ženski nagon si zato družno s prazno iluzijo o samo-
stojnosti prizadeva prodreti še na to zadnje prepovedano ozemlje. Žal pa se to
ne more več zgoditi v družini, niti ne s podporo družinskega ugleda. Dekle
se prvič v življenju poda v samostojno »akcijo«; to je torej njeno prvo samo-
stojno srečanje s svetom.
V	znamenju svoje superiorne samostojnosti, s kakršno je prej obvladovala
družinski svet, odvrže zdaj v nekaj kratkih razmišljanjih »okorelo« vzgojo in
»malomeščansko moralo«, torej vse tisto pravzaprav, kar jo pri njenih samo-
stojnih interesih še ovira. Milivoj izgublja s tem za bralca seveda svojo ro-
meansko bleščobo; skozi Nadjino početje se nam čedalje bolj razkriva le še
kot zadnja potrditev njene samostojnosti. Njena »visoka« čustva so prevara,
bluf, pa naj jih pisateljica popisuje s še tako prizadevnostjo, ne more se otresti
vrednotenja, ki ga je prinesla od doma, kjer je vse cenila s kriteriji, ki jih
človeku narekuje materialni standard; ko ni Milivoja, se poljublja z Emilom in
Andrejem, ker to pač spada nekako h konfortu.
990
Tudi konec nas navda s podobnim prepričanjem o njenem odnosu do cele
zadeve. Ko najde Nadja končno ustaljenost v Andrejevi postelji, izzveni vsa
stvar po prejšnjem romeojulijanstvu kot nedvoumen in varen pristan v čust-
venem in materialnem konformizmu, na katerega pridoda še pisateljica pečat
svojih simpatij. — Do takšnega prepričanja nas privede predvsem dejstvo, da
v zgodbi ne nastane med Milivojem in njo prav ničesar, kar bi ju moralo ločiti.
Milivoj ostane prav do konca, prav do trenutka, ko se spet pogrezne v epski
mrak pozabe, najčistejša in najgloblje ljubeča oseba v knjigi. Ena sama beseda
ga ne bremeni; izredno čustvena potenca je, globok človek, neoporečen lju-
bimec. Prav tako ona. — Resda ima on dvoje pomanjkljivosti: da zamuja na
sestanke in da je preveč zahteven. Vendar niti to dvoje nista v njenih očeh nepo-
pravljivi slabosti: proti koncu postaja on celo točnejši od nje, nasilni pa so
tako in tako vsi pravi moški. Navsezadnje je to njihova narava in — draž. —
Z njegove strani torej nobenega povoda za ločitev, z njene po vsem sodeč še
manj. Celo njegova odsotnost učinkuje povsm nasprotno: ona ga obiskuje, on
jo obiskuje in vsi smo nekako prepričani, ko to beremo, da njuna ljubezen
medtem celo nenavadno močno raste; potem pa je brez kakršnegakoli razloga
naenkrat vsega konec in že jo vidimo v Andrejevi postelji. — To seveda meji
na naravnost čudno naivno nedoslednost, ki literarni plati (vsaj to) teksta
nikakor ni v korist.
Prvo posledico sem že omenil: konformistična idejna poanta. Drugič: Milivoj
postane s tem izjemno čist, potemtakem neživljenjski lik; dejansko se naša
predstava o njem do konca ne povzpne preko meglenosti, ki izvira iz avtoričine
nemoči, da bi na njem odkrila vsaj kakšno, še tako majčkeno definitivno slabost.
Tretjič: Ker ni ne z njene ne z njegove strani nikakršnega vzroka, je njuna
ločitev sentimentalna, papirnata, neorganska in nepotrebna dramatizacija v
tekstu. Ločitev zaradi ločitve. Konec s tem zvodeni, kar je avtorica sama obču-
tila, in je zato dodala prizor iz Andrejeve postelje, ko ji njen osupljivo veliko-
dušni dokončni soprog v pogovoru načelno dovoli, da nekoč zgine in se »zdivja«
z Milivojem. — Vsem tem naštetim posledicam pa se kot logičen rezultat pri-
druži še ena: S tolikšnimi napori in mukami in tako obširno opevano »ljubezen«
nam dokončno izoblikuje vtis, da gre le za popis običajne priložnostne avanture,
ki je le toliko izjemna, kolikor enkratno možna je defloracija; da gre v bistvu
za »roman« defloracijo, oz. za idejo, ki naj še enkrat potrdi ali ovrže kot zemlja
staro modrost: Dekle prvega ne pozabi nikoli.
Ves senzualizem in seksualizem mladega dekleta oz. teksta, —• v katerem
vidijo uradni ocenjevalci vsipovprek hvalevredno iskrenost in globino (gl.
zavihke platnic!), se nam ob takšni idejni revščini pokaže kot bolj ali manj
samoposebni smoter, kot nekakšna dnevniško senzualistična kompenzacija oz.
draženje tako bralca kot avtorice same.
— Brez kakršnegakoli moraliziranja ali diskriminiranja lahko ugotovimo torej,
da manjka knjigi predvsem neka stvar, ki se še nekako najbolje izraža v sicer
povsem slučajnem dejstvu, da zgodovina vsaj doslej še ne pozna pomembnega
filozofa, ki bi bil ženskega porekla. — Manjka globlje, zavestno urejajoče idejo,
globljega pogleda na svet, manjka duha, ki bi presegel mladostno seksualno
razdraženost. Ves tekst je po kompozicijski plati vestno nizanje randijev in
poljubov, kjer pa bi ta rožni venec moral prispeti do svojega križa, ga eno-
stavno zmanjka. Idejni svet Diagrama v ničemer ne presega nekakšnega priro-
991
jenega smisla za podrejanje praktičnemu življenju in smisla za dosledno izko-
riščanje vseh možnosti konformizma, ki ga to življenje ubogemu dekletu
ponuja.
Pri tem nas ne sme zavesti avtoričino prizadevanje, da bi reč preoblekla v
obleko globokega, neodvisnega, nekonformističnega sveta velikih brezobzirnih
čustev. — Ne moremo zahtevati, naj bo osredje umetnine takšno čustvo; Anto-
nioni recimo blesti v svojem filmu prav zaradi mojstrskega, poznavalskega
oblikovanja človeškega čustvenega debakla; — hudo pa je, če skušamo veliko
čustvo iskati in forsirati le zato, da neko početje, ki je v bistvu zgolj podaljše-
vanje tehnokratsko-rokodelskega standarda in nič več, opravičujemo, ali mu
celo pridodajamo podobo tragično lepega speva modernemu, urbaniziranemu
hrepenenju po človečnosti.
Med scilami in karibdami, ki jih avtorju nastavljajo čisti erotični teksti, se je
barka Elze Budauove bolj ali manj učinkovito potopila; vsaj kar se umetnosti
tiče (o jeziku so spregovorili že drugi). — S popularnostjo bo verjetno bolje. —
Toda: Nihče ne more zanikati, da je bilo te in takšne problematike v zgodovini
človeškega obstoja zmeraj na pretek, da pa je literatura, ki jo je načenjala
brez globljih oblikovalnih odnosov do sveta in človeka v njem. brez trdne
moralno-etične koncepcije, pristajala prejkoslej v sumljivem pristanu mogoče
popularnih, a poceni tekstov, daleč od umetnosti. — Spomnimo se za hip
Moravie in njegovega Dolgčasa, ki je nekaj časa tako zelo buril naše (vzgojne)
duhove; kakšen globok protest — čeprav neizrečen — vsebuje tekst kljub
»grobim naturalizmom«, »seksualiziranju« ipd.! Moravievo »seksualiziranje«
razkriva globljo resnico o svetu; resnico, ki daleč presega golo spolno pribli-
ževanje, spolni akt in ločitev.
Spretnost izražanja in dovolj podrobno samoopazovanje sta vendarle odliki
Diagrama. Zal se brezupno ubadata s svetom, ki v svoji goloti ni vreden lite-
rarnoumetniške upodobitve, oz. takšne upodobitve ne more umetniško zadostiti.
— Vse to, razen zadnjega, bi v posebni varianti veljalo tudi za zbirko novel
Deklice na potepu Marlene Humek-Pehanijeve. — To, kar je na prvi pogled
evidentno kot tema, snov, vsebina, ideja, celo stil teh novel, je seks. Mogoče
je to še najmanj razvidno v prvi zgodbi Nočem biti sama, toda tudi tam teče
življenje pubertetnikov oz. adolescentov med nekoliko vsenavzkrižnimi seksual-
nimi odnosi, razrvano družino, plesi, šolskimi klopmi in temu podobnim. Za
melodramatiko poskrbi samomor nekoga izmed njih. Niko — tako je nesreč-
nemu fantu ime — je hodil z vsemogočimi dekleti, samo z glavno junakinjo,
ki je sicer veljala za njegovo oficialno dekle, ne. Zato je ona po nekaj menjavah
in krajšem obotavljanju začela »hoditi« z drugim. Brezobzirno je šla mimo
Nikovega pismenega rotenja s planin in odpotovala na morje. Ko se je vrnila,
je zvedela za njegovo »nesrečo« in ob tem doživela rahlo sentimentalen in lite-
raren šok, s katerim nas Humkova nikakor ne prepriča. Novela skuša svojo
seksualno oz. izpovedno nepotešenost — praznino prekriti z nekakšno epsko
apoteozo prve ljubezni, a se dejansko končna fabulativno, idejno in celo stilno
v melodrami.
Ne kaže nam obravnavati vsake novele posebej, ker vse izvirajo iz določenih
skupnih izhodišč. — V prvi vrsti gre — kot pri Budauovi — za neko svoje-
vrstno moralno alternativo, na katero naletimo že ob prvem, najbolj preprostem
vprašanju, ki si ga ob zgodbah lahko zastavimo: Kaj pravzaprav žene vse te
992
deklice v popisane seksualne avanture? Ko si skušamo odgovoriti, opazimo,
da gre v osnovi zmeraj in brez izjeme dejansko le za eno samo zelo oskubeno
in golo možnost: Ali urejena, lepa, topla, čuteča družina ali svobodnjaško
čuteče, spolno razdražene deklice, ki si z menjavanjem moških seksualnih part-
nerjev nikakor ne prizadenejo posebnih preglavic. Ker pa v vseh tekstih pra-
viloma obstaja — čeprav do kraja papirnato — defektna, razkrojena družina,
ostane seveda za deklice le še druga, mnogo zanimivejša možnost — Včasih
poskrbi pisateljica sama, da najde v družini kakšno opravičujočo napako, ker
s tem slepi moralno odgovornost; sicer ne bi našla nobenega vzroka niti opra-
vičila za dekličino početje. Po vsakem grehu je treba pač potočiti tudi nekaj
krokodiljih solz, da je neki dozdevni, popraznični, literarni morali zadoščeno
(ko pride npr. do abortiranja, so krivi fant, mati, družina in sploh vsi, samo
sicer že kar pretirano inteligentno in samostojno dekle ne).
Seveda bi nas vse to sklicevanje na moralo in kar je še takšnega niti najmanj
ne zanimalo — najbolj dolgočasno in licemersko opravilo na svetu! — če ne
bi — ponavljam — prav tu tičale korenine vsega tistega, kar ima pisateljica po-
vedati o svetu. — Skuša nas namreč prepričati, kako je to kratkočasno romanje
skozi različne postelje iskanje neke velike ljubezni in kako brezuspešnost tega
iskanja ubija in utruja sodobnega mladega človeka; skuša nas prepričati, da
je amaterska napolprostitucija, kakršno npr. srečamo v zadnji noveli Mali oglas,
najbolj čisto opravilo na svetu in obvezen davek sodobnemu iskanju velike
ljubezni: dekle, ki gre s posredništvom malega oglasa na majski izlet z docela
neznanim lastnikom avtomobilskega vozila, je sicer do tega voznika zelo kri-
tična, celo superiorna, — vsaj spočetka. Kasneje ji postane simpatičen, toda
ljubi ga niti za trenutek ne in to, da na koncu leže z njim v posteljo, jemlje
»kot nekakšno oddolžitev« (vsemu temu so seveda v izhodišču spet krive »nemo-
goče« družinske razmere). — Pisateljica nas skuša prepričati, da gre pri tem
za velika vprašanja in za podobo o svetu, ki je sodobni človek ne sme in ne
more pogrešati. Prepričana je v svojo veliko, usodno iskrenost, ki se npr. v dia-
logu zrcali takole: »Si dala Matjažu? Si bila njegova?« (91); »Mogoče si pa le
presneto potrebna ...« (93); »Vedela sem, da si me želi; že dolgo časa. Pa me ne
bo dobil. Je pa le prevelik kup mesa.« (93) ipd.
Ustrezno temu je družbeno ozadje popolnoma zanemarjeno. Izgovarjanje na
razpadajočo družino in različne floskule o dvojnosti malomeščanske morale —
to je vse, kar ustreznega izvemo. Poleg tega so odstavki, oz. stavki, kjer govori
o družbenih koreninah popisanega sveta, tako šibki in v primerjavi s popiso-
vanji različnih seksualno-erotičnih prizorov tako strahotno nedodelani, linearni,
da nas niti približno ne prepričajo. Spominjajo nas na zapise, ki jih lahko vsak
dan beremo v časopisu, pa še tam bolj plastično. — Seksualno-erotični svet
ostane v svoji centralnosti, goloti in vseh odtenkih prejkoslej tako vase zave-
rovan, tako slep za vse drugo, da se človek ne more in ne more dejansko
otresti občutka, ko da gre pri njem ali za avtobiografsko razpisovanje ali za
neko posebno, pomalem čudno pismenO' kompenzacijo seksualnih depresij. —
To so mogoče zelo grobe besede — oddaleč pa merijo še na neko lastnost vseh
teh »deklic« v knjigi; lastnost bi najenostavneje označili z narcisoidnost j o.
2e pri Diagramu smo omenili, da je glavna junakinja po lastnem pripovedo-
vanju lepa, da je odličnjakinja, ne da bi sama to hotela, da je duhovita, da
zna zabavati ipd. — vse te lepe stvari si pripisujejo tudi deklice oz. deklica
993
v tej knjigi. Tanja zna družbo zabavati; lepa je tako, da se še brat rad z njo
pohvali, tiho in prijetno se smeji, bleščeče igra, superiorna je ne le nad svo-
jimi vrstniki, marveč domala nad vsem svetom, ki jo obdaja, ipd. — Jasno je,
da deklica podreja egocentričnosti, ki se skriva za takšno zunanjo narcisoid-
nostjo, tudi moralo; kakor Nadja. — Veliko in bridko govori o gnilosti, ki jo
obdaja, o nemorali, — toda to je niti najmanj ne moti, da ne bi sama počela
še slabše. Le da je seveda to v njenih očeh vse mnogo lepše in boljše; malo
manj kot boj proti obdajajoči jo nemorali. Išče svojo veliko ljubezen in to ji
opravičuje vse. Itd. Itd.
Tako se lahko v iskanju tistega, kar je prignalo avtorico k sorazmerno tako
obsežni izpovedi oz. spovedi, vrtimo v krogu, ki nas zmeraj znova pripelje do
zmeraj istih zaključkov.
Jezik je še malo hujši kot malomaren, o spretnosti oblikovanja, kakršno smo
opazili pri Budauovi, ne moremo govoriti; razen v dveh treh fragmentih.
—	Crte pod obe knjigi nam ne kaže pisati; po svoji idejnosti sta si tako blizu,
da je stvar jasna. — Razlika, ki ju loči od Saganove, je v mnogočem. Gre za
izvirnost in neizvirnost, za suverenost in nemoč v oblikovanju žive snovi;
predvsem pa gre za kritičen odnos do te snovi. Kljub poudarjeni čutnosti je pri
Saganovi ves čas bolj ali manj očiten njen kritični vsaj ciničen odnos do druž-
bene plasti oz. sredine, iz katere črpa svojo snov, moralo, miselnost. — Ne gre
zanikati, da pri nas neke ustrezne, vsaj precej sorodne družbene plasti, kakršno
literarno izčrpuje Saganova, ni; še najpopolnejšo ostvaritev je morda doživela
v prerezu dehumaniziranega, materialno pridobitniškega intelektualnega roko-
delca, ki je svojo človečnost že zdavnaj prodal ali zanemaril za svoj standard,
v katerem utaplja sebe in svoje potomstvo. — Toda ta človek, ki kar vpije po
družbenokritičnem oblikovanju, postane pri obeh slovenskih avtoricah le bleda
shema, oz. izčrpata iz njega le tiste revne plasti in možnosti, ki jima upravi-
čujejo fabulativno literariziranje privatne morale.
S tem seveda nočem trditi, da umetniški teksti s čisto erotično-seksualno tema-
tiko niso možni. Le da v takšnem primeru pričakujemo od njih, naj gredo glo-
boko v korenine fenomenu, ki sta ga naši pisateljici pobirali le od zunaj, pa še
to v enostranski napolpubertetniško neuravnovešeni, polprivatni varianti. —
Seveda zahteva takšno pisanje pronicljivega, videčega človeka, sicer se prehitro
sprveže v dnevniško avtobiografsko razpisovanje, sentimentalizem ali lasciv-
nosti, ki nenehoma balansirajo po robu banalnosti.
—	Odklonitev obeh knjig bi lahko hkrati pomenila nezaupnico celotni zbirki
Pota mladih, njenemu konceptu, — hkrati pa ugovor založbi, — če ne bi bil tu
še tretji tekst in če ne bi bili seveda napovedani še dve knjigi.
V mislih imam tretji zvezek v zbirki — Grajske bike Petra Kavalarja.
—	Površen bralec bi verjetno ne opazil posebne razlike; gre za podobne »las-
civnosti«, za podoben »prostodušen«, čeprav nekoliko prenapet odnos do sek-
sualnih vprašanj mladih ljudi približno istih let. Toda nekaj je, kar Kavalarjeve
fante in dekleta neizmerno oddaljuje od prejšnjih druščin. To je predvsem
njihov (in tudi Kavalarjev) odnos do življenja, njihov odziv na življenje, živ-
ljenjska situacija, v kateri so. Gre za ljudi, ki jim menda prav nikoli v življenju
njihova želja ni postala zakon. Nasprotno: želje drugih so se spreminjale v
zakone nasilja nad njimi. Zato znajo do odtenka jasno razločevati med pravo
samostojnostjo, ki jih gradi v uporniške samorastnike, — in med golo iluzijo
994
samostojnosti, kakršno jim vsiljujejo nezmožni vzgojitelji. — Njihova želja po
samostojnosti, želje, ki se najbolje odražajo v neprestanih pobegih z gradu, v
katerega so zaprti, se zmeraj znova neusmiljeno ustavljajo pred zidom nekih
uzakonjenih pravic in dolžnosti; pa naj jih lete pripeljejo v zapor ali nazaj v
grad ali kamorkoli. — Namesto da bi za njihovim nastopom v zunanjem svetu
stal ves nimb in opora ugledne meščanske družine, so »grajski biki«, zaznamo-
vanci ne po pravici ne po zadolženosti; pa naj storijo, kar hočejo. — Mogoče se
je pri obeh prejšnjih junakinjah resda vsa skrb in ljubezen staršev zanje
odražala v docela drugotnih oblikah: v komfortu, s katerim so jih obdali;
Kavalarjevi fantje in dekleta ne poznajo niti tega, čeprav si bolj kot vse drugo
želijo vsaj malenkostne opore in razumevanja. — Fant, ki se vrne domov,
pozdravi z navdušenjem vse, kar mu predstavlja uresničenje iluzije o domu;
toda prodor v resničnost te uresničitve ga oropa še te iluzije. Tako ga življenje
zmeraj znova peha v eksistencialne stiske, pa najsibo materialne ali duševne.
V njih stoji sam. Sam se bori z njimi. Brez poze, brez narejenosti. Ko hodi
spat k radodarnici, ne počenja tega iz avanturizma ali prazne svojeglavosti,
marveč iz globoke želje, celo potrebe, najti na svetu nekoga, ki bi mu pomagal
prebroditi praznino nerazumevanja okrog sebe; njegova osnovna eksistencialna
situacija ga sili v to in mu obenem s tem kleše resnično svojski in samosvoj
odnos do življenja. Iz Kavalarjeve povesti vsaj približno dojamemo človeško
stisko, o kakršni kljub verbalnemu prepričevanju ni v prejšnjih dveh knjigah
niti sledu. — Poglavitno, kar bi lahko povesti moderni intelektualec zameril,
je konec, ki se zavleče v precej sentimentalno poanto. Resda čutimo avtorjevo
distanco pri tem, poglavje nosi naslov Vizija in naj bi govorilo o resnični lju-
bezni in o najdbi pravega človeka — v nasprotju s prejšnjo prusko gluho
grajsko vzgojo, — toda takšne antiteze so v prozi zmeraj nevarne; še posebej,
če so rezultat bolj ali manj avtobiografskih teženj.
—	Kritiki nekako zamerijo Kavalarju avtobiografičnost. Toda res je, da je
Kavalar pokazal precej bolj intenziven epski talent kot obe avtorici. Njegovo
pisanje je še daleč od popolnosti, vendar daje pogosto slutiti, da bi bil zmožen
obvladati situacije z epsko objektivnostjo in plastičnostjo, medtem ko obe avto-
rici ne moreta in ne moreta preko ozkega osebnega sveta. Z lapidarnim, odse-
kanim slogom, z elementi moderne kompozicije in z jasno zavestjo o tem, kar
ima in mora povedati, gradi svoj tekst — vsaj do tistega konca, o katerem smo
izrazili svoje pomisleke.
—	Tako lahko po Kavalarju in v pričakovanju nadaljnjih dveh zvezkov zbirke,
vendarle rečemo, da lahko Pota mladih odigrajo pomembno vlogo (celo men-
torsko), — da pa bi bilo treba še trdneje zarisati koncept ^zbirke, se izogniti
nekoliko dvomljivemu populariziranju za vsako ceno, obiti nekoliko po komer-
cializmu dišeče (založba!) koketiranje z dvomljivim okusom določenega dela
publike in nasploh razmisliti te in podobne reči.
995
Anatomija »saganovšcine« in pota mladih
Janez Dokler
Načelno ne vidimo nič slabega v tem, da nam pojav katerekoli in kakršnekoli
mlade pisateljice neizogibno prikliče v spomin določeno ime: Françoise Sagan
je postala pojem. Manj prav je, da ob tem »splošno znanem« in v nekem smislu
normativnem pojmu mislimo kaj različne reči, da celo v tako imenovani kri-
tični praksi (brez potrebnega pojasnila) pojem implicira diametralno nasprotne
vrednostne sodbe. Ker torej pristajamo na primerjanje, naj nam bo dovoljeno
pojasnilo o tem, kaj s čim primerjamo.
Francoska avtorica je postala pojem po svojem prvem romanu »Doben dan,
.žalost«, o katerem je neki francoski kritik napisal, da nadaljuje tradicijo velikih
francoskih moralistov. Ta sodba, ki ji je — mimogrede povedano — z dolo-
čenimi omejitvami mogoče pritrditi, pa se kaj slabo sklada s tisto rabo pojma
»Sagan« (ali Saganka), ki ji je avtoričino ime sinonim za vsakršne nečednosti,
malone sinonim za literarno pornografijo. Za nekatere pisce je stvar sumljivo
preprosta in jasna: založniški uspeh te literature na splošno je posledica njene
lascivnosti, posnemanje v tej ali oni inačici pa posledica »slave« Françoise
Sagan, knjigotrškega uspeha njenih romanov in reklamnih zvijač.
Ne da bi temu pogledu odrekali vsako osnovo, mu vendarle očitamo neodpust-
Ijivo omejenost v razlagi literarnih pojavov in ozkosrčno moraliziranje namesto
stvarne analize nečesa, kar se očitno dovolj skladno vključuje v celoto sodob-
nega dogajanja in nas tako ali drugače, posredno ali neposredno prizadeva.
Seveda zadovoljiva analiza celote, v katero se tako imenovana saganovščina
skladno vključuje, daleč presega naše možnosti in tudi naš namen. Zadovoljili
se bomo s poskusom poiskati ustrezno oznako za celoto okoliščin, ki (ne glede
na osveščenost avtorjev oziroma avtoric) pogojuje nastanek vsega, kar je v tej
vrsti literature pristno in navsezadnje tudi vredno.
Prva težava, na katero moramo naleteti pri našem poskusu, je že natančnejša
določitev tega, kar smo imenovali celota okoliščin. Na prvi pogled bi se zdelo,
da se nam je tu ukvarjati s psihologijo umetniškega ustvarjanja, vendar se
bomo zadovoljili s površnim opozorilom na pomen, ki ga cela vrsta avtorjev
pripisuje določenemu depresivnemu, zagatnemu razpoloženju kot izhodišču
ustvarjalnega procesa. Seveda je tudi za nas izven dvoma, da je vsaka kon-
kretna motiviranost za literarno tvornost v veliki meri področje individualne
psihološke sfere. Toda v nadaljnjem izvajanju bomo izhajali iz delovne hipo-
teze, ki — zelo shematično — trdi, da mora obstajati objektivni, družbeni
ekvivalent za subjektivna ustvarjalčeva razpoloženja, če naj delo doživi kolikor
toliko širok odmev. Kolikor pa ta domneva drži, mora delo samo vsebovati
določene elemente družbene stvarnosti, namreč tiste bistvene elemente, ki
996
strukturirajo »celoto okoliščin«, iz katere določena literatura raste. S tega sta-
lišča je seveda precej nevažno vprašanje, koliko neko delo odraža celoto stvar-
nosti, koliko je kot prikaz celotne stvarnosti resnično. Analiza se lahko omeji
na odkrivanje tistih bistvenih elementov, ki se kot nujni skladno vključujejo
v celoto dela.
Ce se omejimo na »pravzorec« obravnavane literature, na roman »Dober dan,
žalost«, nam bo taka analiza — seveda nujno zelo groba — a zadostna za naš
namen — pokazala vsaj tri take bistvene elemente, ki pa se hkrati mutatis
mutandis pojavljajo v številnih sledečih inačicah.
Prvi teh elementov je svet junakinjinega očeta, svet, iz katerega tudi sama
izhaja. To je predvsem svet samoobsebiumevne materialne varnosti, svet, ki
ne samo da ne pozna pomanjkanja, temveč je v njem zagotovljena tista stopnja
življenjske ravni, ki vzdrži vsako primerjanje, ne da bi se ob njem mogla
pojaviti želja po »še več«. Vsaj ne v tolikšni meri, da bi lahko postala moti-
vacija za delovanje. V tem svetu sicer obstajajo neke konvencije, nekakšna
pravila dobrega obnašanja ali okusa, vendar pa nima nobene hierarhije
vrednot, pravzaprav nobenih vrednot in navsezadnje tudi nobenega smisla,
ničesar, kar bi tako rekoč iz prihodnosti določalo vrednost ali nevrednost
sedanjemu ravnanju. Treba je pripomniti, da se v obravnavanem primeru ta
svet ne razkazuje kot sam po sebi vreden, temveč da preprosto je. Kritika, ki
ob njem kot takem moralizira, bodisi pozablja, da s tem presega kompetence
imanentne analize, bodisi to namenoma pozablja, da bi po nekakšni prepove-
dani bližnjici smela postati socialnokritična. Vsekakor je v obravnavani lite-
raturi ta svet kot tak eden izmed določujočih elementov celote in ne more
biti bistveno spremenjen, ne da bi bila s tem skladnost in smisel celote porušena.
Drugega izmed bistvenih elementov predstavlja v obravnavanem romanu oče-
tova ljubica, ki skuša prevzeti vlogo žene in matere. Njen pojav v svetu lahko-
živega očeta in hčere se najprej manifestira kot zahteva po radikalni spremembi
ponašanja. Za ilustracijo odnosa se zdi najbolj primeren trenutek, ko poseže
v igro med junakinjo in njenim mladim prijateljem. Ta igra bolj ali manj
neosveščeno niha med športom in ljubimkanjem in šele posredovanje zrele
ženske ji da docela nedvoumen, enoznačen pomen. Za junakinjo pa se šele v tem
trenutku pojavi prav tako enoznačno vprašanje: »Cemu pravzaprav ne?« In
ob tako zastavljenem vprašanju se razkrije kriza — denimo — tradicionalne
moralke, oziroma sveta, ki bi ga, opazujoč celotno literarno produkcijo te vrste,
lahko imenovali svet staršev. V konkretnem primeru se zahteva po vzdržnosti
opira na grožnjo s posledicami. Posledice pa seveda niso zahteva po popolni
in moralno vredni odgovornosti, ki naj bi spremljala realizacijo nekega člo-
veškega odnosa (tako »kruti« starši vendarle ne morejo biti, preprosto zato ne,
ker dopuščajo, da se pri zadnjih vratih v preudarek vrne element igre, ki so
ga pri glavnem vhodu tako odločno izgnali), temveč — klinika. Pojem »klinika«
s svojimi zvezami pa ima na tem mestu obsežen pomen, ki ga je vredno vsaj
površno razčleniti.
Predvsem je jasno, da spada v »svet staršev« in da je bil v tem svetu ustvarjen
m izpopolnjen kot ustanova za korigiranje odstopov od nekih moralnih norm,
ki jih načelno (še) sicer »vsi« priznavajo, a jih to ne ovira (več), da jih ne bi
kršili. S tega vidika se zdi, da je klinika zamenjala institucijo kazni kot druž-
997
benega regulativa. Poseganje po tem sredstvu pa v tej zvezi pomeni samo še
akt formalnega priznavanja nekih družbenih norm in potemtakem sodi v
bonton sveta staršev. Tu najbrž ni bistveno važno, da klinika kot strašilo za
»otroke« ni učinkovita, ker je uspešnost in relativna nenevarnost njenih po-
segov dovolj znana. S stališča obravnavane celote je važnejše dejstvo, da se
zahteva staršev po ravnanju v skladu z nekimi tradicionalnimi normami, ne
more opreti na noben sistem moralnih vrednot. Podrobnejša analiza romana
»Dober dan, žalost« bi pokazala, da prav ta nemoč »staršev«, da bi ohranili
kontinuiteto s tradicionalnimi normami, daje pečat usodnosti dokaj vsakdanjim
dogodkom: neki defloraciji, neki ljubezenski nezvestobi in slednjič tudi samo-
moru, s katerim »svet staršev« definitivno prizna svoj poraz.
Šele tretji bistveni element je tisti, ki ga publicistična površnost imenuje »saga-
novščina«. Ce ob njem zgolj trdimo, da je izraz amoralnosti večjega ali manj-
šega dela mladine in se skušamo tolažiti s statistično verjetnostjo, da je ta del
razmeroma majhen in nepomemben, se stvari seveda ne bomo kdo ve kako
približali. Predvsem je gotovo, da tega elementa ni mogoče razumeti in oce-
njevati izven celote, prav tako pa ne iz predpostavke, da se vsaj neko omejeno
število moralnih norm (navadno tiste, na katere sami prisegamo ali pa se
delamo, da prisegamo) izmika dialektiki družbenega dogajanja. Vsaj v obrav-
navanem primeru pa iz celote dovolj jasno sledi, da je amoralnost tako imeno-
vane saganovščine lahko in da tudi je moralnejša od »moralnosti« tistega, kar
smo imenovali »svet staršev«. Amoralnost tako imenovane saganovščine namreč
ni preprosto stopnjevanje nedoslednosti »sveta staršev«, temveč obrat k dosled-
nemu, avtentičnemu ravnanju. Avtentični junaki te literature dosledno izvedejo
konsekvence nekega sveta, ki živi brez vrednosti in brez smisla, in »do konca
vztrajajo v svoji usodi« (A. Camus).
Z družbenokritičnega vidika so ti junaki sicer lahko opozorilo v tistem smislu,
v katerem je Lenin dejal, da je mladina termometer družbe, toda s tega vidika
vodi razmišljanje še najprej v smeri spraševanja po sistemu vrednot »sveta
staršev« in njegovega stvarnega učinkovanja v tem svetu. Vendar pa se zdi,
da ta aspekt v nekem smislu presega zanimanje literarne analize, potem ko je
s svojimi sredstvi in metodami v delu (ali tudi v celotni smeri) odkrila njegovo
notranjo zakonitost in skladnost. Kolikor pa gre za vrednostne sodbe, ki pre-
segajo ugotavljanje teh lastnosti (da so ali da jih ni) se smejo — tako se zdi —
prej opirati na učinkovanje te literature kot pa na takšnih ali drugačnih »deset
božjih zapovedi«. Kar pa se učinkovanja tiče, je že Th. Mann ironiziral »dobre
človečke«, »... ker morajo po njihovem dobrodušnem mišljenju vedri in vzvi-
šeni učinki kar brezpogojno imeti tudi vedre in vzvišene izvore, zato pač nihče
ne sumi, da gre tu nemara za neki skrajno zlo pogojeni, skrajno dvomljivi
,dar'.« Zdi se, da je zdaj potrebno to ironijo obrniti zoper nič manj naivne
poglede, ki za žalostjo, »brezupno osamljenostjo in zdolgočasenostjo na tem
dolgočasnem svetu«, s katero ta literatura učinkuje, kadar je avtentična in
kadar smo jo voljni razumeti, brezpogojno vidijo »skrajno zlo pogojene, skrajno
dvomljive« izvore. In vendar so ti učinki lahko očiščujoči, bodisi da bralca
potisnejo navzdol na raven, kjer se zave pomena vrednot, ki jih ima, bodisi
da ga dvignejo na raven, kjer se zave lastne praznote in se zato odpira za
iskanje in sprejemanje.
998
II.
Založba MK je s svojo zbirko Pota mladih očitno pokazala namen, da odpre
vrata v svet literature najmlajšemu rodu, ki mu je — sodeč po dosedanjih
imenih — bolj ali manj skupna lastnost prav to, da tako ali drugače sodi
v okvir, površno zarisan z našim poskusom »anatomije saganovščine«. Teme-
ljita analiza knjig, ki so doslej izšle, bi morala pokazati, ali je upravičen dvom
o resnosti in premišljenosti tega koraka, namreč dvom, ki se nam je oglasil —
mimo nekaterih neugodnih ocen ob prejšnjih zvezkih — ob sicer običajnem
založniškem panegiriku na ovoju zadnje knjige te edicije.
Gre za zbirko krajše proze Brede Smolnikarjeve »Otročki, življenje teče dalje«.
Založba jo reklamira kot čisto nasprotje literaturi, ki ji je s Poti mladih sama
odprla vrata. S tem pa je nedvomno bistveno pripomogla k občutku, ki ga
omenjeni tekst otožno ugotavlja (»nekam navajeni smo, da v literaturi priha-
jajočega rodu pogosto srečujemo jezne mladeniče oziroma njihove ženske vrst-
nice — Saganove«), da se potem lahko toliko bolj razveseli Smolnikarjeve, ki
je »brez kompleksa«, ki »nikakor ni Saganova, se pravi: nikakor noče biti
nasilno zrela, ne koketira s seksom in tudi noče biti na vsak način brezupno
osamljena in zdolgočasena na tem dolgočasnem svetu«.
Kolikor gre za načelno odklonilen odnos do avtentične proze obravnavane
smeri — polemika z njim ni več potrebna. Kolikor pa se je tak odnos izobli-
koval ob slabih, neskladnih tekstih, potem smo nekje — najbrž tudi v založbi —
brez pravih kriterijev za svet, ki ga ta literatura prinaša s ssboj. Ce namreč
sledimo smeri in tonu, ki jo navadno ubira kritika »saganovščine« in »jeznega
mladeništva«, bi smeli sklepati, da gre v največjem številu primerov za tekste,
v katerih je eden izmed elementov celote (»namišljena zrelost in globina«,
»koketiranje s seksom«, na silo »brezupna zdolgočasenost«, »kompleksi« itd.)
prerasel ostale in celotO' porušil, da gre torej za tekste, ki, nekoliko strože vzeto,
sploh ne sodijo v literaturo in ne bi smeli biti tiskani. V tem primeru bi s tako
kritiko lahko brez pridržkov soglašali. Žal pa prav zadnja knjiga omenjene
zbirke skupaj z opremo, z ovojem in tekstom na njem kaže, da vendarle ne
gre samo za to, temveč tudi še za vrsto nesporazumov, izvirajočih iz pomanj-
kanja dobre volje, da bi se skušali poglobiti v svet te literature in ga razumeti
v njem samem. Kljub veselju, da Smolnikarjeva ni »taka« in kljub prizade-
vanju, da bi to dokazali, je vendarle jasno, da se njena proza — ki pa zato še
nikakor ni slaba — kar skladno vključuje v svet »Saganovih«, ki smo ga
skušali analizirati.
III.
V tekstu z naslovom »Sprašujem se...«; ta uvaja njene »črtice iz družinskega
življenja«; je Smolnikarjeva na dokaj bistvenem mestu napisala stavke, ki
bi bili lahko prepisani od Saganove: »Zdaj hodim s fanti. Zdaj s tem, zdaj
z onim. Nikomur pa še nisem rekla: ,Rada te imam. Veš, rada te imam.'« Temu
opisu za »Saganove« tako tipičnega obnašanja sledi zaključek črtice, ki —
v zvezi z ostalim tekstom — nedvoumno formulira tudi njeno posebno obliko
žalosti in brezupne osamljenosti: »Pa vendar tako želim, da bi rekla te besede!
Komu? — Njemu, saj sem mu jih že rekla...« In slednjič avtorica ponovi dve
999
želji, ki jih je njena junakinja v prejšnjem tekstu izrekla v prvi osebi, zdaj
pa sta izrečeni v tretji in s to zamenjavo zaimkov obzirno pove, da se izpol-
nitev želja spreminja v neko vrednost, ki se nje tako rekoč -ne tiče več, s
katerih realizacijo se ne more več identificirati, čeprav bi bili do banalnosti
preprosti in vsakdanji, ko jima prav implicirana žalost in odpoved ne bi dajali
nekega posebnega čara:
»... tako rada bi, da bi bil blizu, da bi jo pobožal. — Rahlo!
... rada bi imela kuhinjo, čisto majhno kuhinjo. Pomivala bi posodo, on bi
brisal. Tako nekaj časa. Nato bi spustila posodo, se mu obesila okoli vratu ...
m potem ne bi nič pomivala in brisala ... Objel bi jo. In predpasnik bi imel
na sebi. Rdečega z belimi pikami in žepom na desni strani...«
Nekaj podobnega se dogaja v črtici »Hišica iz pravljice«, kjer junakinja opisuje
svoj obisk pri neki družini in majhno družinsko slavje. Mirni način pripovedi
sugerira navidez dokaj vsakdanjo družinsko idilo; kadar smo je za kratek čas
deležni, navadno zaključimo z ugotovitvijo: »Prijetno je bilo, kajne?« Toda
z neke druge perspektive dobi stvar drugačne dimenzije. V konkretnem primeru
gleda s te perspektive junakinjina prijateljica Maca, ki neposredno po prijetnem
večeru pravi: »Ne moreš si misliti, kako ti zavidam za mladost, kako zavidam
Stevu in Vandi... Ne, jaz jima zares zavidam ... Mogoče sem tudi preveč
popila. Zadnji čas sploh mnogo pijem. — Tako rada bi imela otroke. Toda jaz
nikoli ne bom mogla ...« Junakinja sama odklanja nadaljevanje pogovora v to
smer, ker očitno noče povedati, da deli Macine občutke in da se njej stvar
kaže iz iste perspektive. Toda nekoč pozneje jo obsede, »da bi jo šla iskat. Tisto
hišico, skrito med cvetočimi kostanji. Nisem točno vedela, kje je. Lahko bi
poklicala Maco po telefonu in skupaj bi odšli tja. Toda jaz sem jo hotela najti
čisto sama. Blodila sem po ulicah in iskala. Toda nikjer ni bilo cvetočih ko-
stanjev, nikjer ni bilo hišice, ne zelenih polknic in ne črne ograje. Povsod je
bila sama brozga, sneg in mraz.«
In slednjič, dvoje še bolj značilnih mest iz črtice »Sprašujem se ...«, ob katerih
se je skoraj nujno treba vprašati po notranji zakonitosti te proze, ki — očitno
pristna in skladna — vendarle vključuje nekaj prav tako očitnih paradoksov:
»Kadar ga nisem videla, sem si ga želela«, pravi junakinja, ko edinokrat opisuje
svoj stvarni, se pravi do neke mere realizirani odnos, ki pa bi ga bilo težko
imenovati erotični: »...nisem si želela njegovih poljubov. — Včasih sem se
spomnila na kaj iz internata; pomislila sem, kako lepo bo zvečer v sobi. —
Majda bo prižgala nočno lučko, veliko luč bomo ugasile. Anda bo prinesla
mokre nogavice k radiatorju, toplo bo .. . Postala sem dobre volje. In to samo
zato, ker sem se veselila česa, kar ni bilo v nobeni zvezi z nama. Zaželela sem
nekaj rêči, nekaj lepega. In sem rekla: ,Rada te imam. Veš, rada te imam!'...«
Torej tudi tu, še sredi nekega stvarnega odnosa — kakršnega koli že — lahko
opazimo neko obliko vsakdanje idile, ki nastopa kot vrednost, a ni »v nobeni
zvezi z nama«, se pravi v nobeni zvezi s tako realizacijo odnosa »rada te
imam«, ki bi jo lahko pričakovali kot normalno.
Drugo izmed omenjenih mest je hkrati vrh in konec junakinjine »ljubezni« kot
stvarnega odnosa. »Ko sva bila zadnjikrat skupaj — pripoveduje — sem mu
rekla, kar tako na hitro, za slovo:...« Sledi — tokrat še v prvi osebi — izpoved
že citirane želje po »čisto majhni kuhinji«, ki je na koncu ganljivo podobna
1000
koncu izpovedi Francesce da Rimini, slovitemu verzu: »Quel giorno più non vi
leggemmo avante.« Toda tam gre za ljubeče bitje, ki z izredno obzirnostjo in
rahločutnostjo hkrati pove in zamolči, kaj se je zgodilo po branju v dvoje,
medtem ko junakinja obravnavane črtice očitno tudi sama — niti v sanjarjenju
— ne prenese predstave o izpolnitvi lastne želje. Ko fant to hkrati izgovorjeno
in neizgovorjeno željo »dopolni«, ko ji da nedvoumen in enoznačen pomen
sveta »odraslih« in odgovori z nežnostjo, napravi njena predstava dovolj čuden
obrat: »In ti bi imel predpasnik.«
Ko bi bili prepričani, da gre za »prisrčno otroškost in polženskost«, za »ugib-
Ijivo tipanje v neznani, toda človeško lepi Eros« — kot to imenuje avtor teksta
na ovoju — vsemu temu seveda ne bi posvečali posebne pozornosti. Ker pa
bomo po tej poti prišli do enega izmed bistvenih elementov — tako »saga-
novščine« kot obravnavane proze, namreč do tistega, kar smo imenovali »svet
staršev« — nadaljujemo z analizo na videz nepomembnega detajla, dogajanja,
ki ga očitno tudi junakinja sama ne razume docela. Ko namreč pove, da se
fant kljub njenemu odporu ni odrekel erotični igri, nadaljuje: »Pahnila sem ga
od sebe z vso močjo. Verjetno sem ga čudno pogledala — ne vem — ne vem,
kaj sem mislila.« Po tej reakciji se seveda Eros užaljen umakne in fant se
naprej bori samo še za intelektualni prestiž, za to, ali je bilo njegovo nada-
ljevanje njenega sanjarjenja logično pravilno:
»,Kaj si mislila?' me je strogo vprašal. Še vedno me je držal na kolenih.
Začudeno sem ga pogledala. Kako se je spremenil! Takrat .sem se ga bala.
Bala sem se, da bi storil tisto, kar prej ni mislil; storil samo zato, da bi izpolnil
moje misli.
,Kaj si mislila?' je ponovil s takim glasom, da sem se spraševala, če je to res
on, če me je sploh imel kdaj rad. Saj mi je bil tako tuj.
,Si mislila? ...' — Samo pokimala sem. Položil' me je na tla. Vstala sem in
stala pred njim. Prav nič nisem čutila, prav nič mi ni bilo hudo. V sebi sem
ponavljala, da mi mora biti hudo, da se moram pred njim pretvarjati, da mi
je hudo ...«
Da je bilo s tem konec »ljubezni«, se pravi stvarnega odnosa, pove junakinja
posredno, s približno, zgolj zunanjo analogijo, podobno kot v črtici »Hišica iz
pravljice«. Ponovno in odločno zagotavljanje: »Toda bila serri tako mirna, tako
nič nisem čutila, tako nič mi ni bilo hudo ...« in hkrati potreba, da pred fantom
to skrije (,Gotovo gleda za menoj!' sem si mislila. ,Videl bo, da mi je hudo!'
Se niže sem sklonila glavo, z nogami pa podrsavala po tleh, kot da od solza
ne vidim poti pred seboj.), ta dvojnost — njenih občutkov na eni in premišlje-
nega ravnanja na drugi strani — pa nam daje ključ za razumevanje tega
konca in posredno najbrž tudi za pristop k »celoti okoliščin«, iz katere raste
obravnavana proza.
Da bi ga lahko uporabili, se moramo najprej vprašati, kaj je tisto, zaradi
česar junakinja v sebi ponavlja, da ji mora biti hudo, da se pred fantom mora
pretvarjati, da ji je hudo. Na to je možen samo en odgovor: logika stvarnih
človeških odnosov, logika »odraslih«, ki jo je s svojim pritrdilnim odgovorom
' Neizbirčni uporabi izraza z dodatnim, vulgarnim pomenom bi se pripovedovalka
na tem občutljivem mestu bržkone izognila, če bi se sama zavedaja njegove dvoum-
nosti.
1001
tudi sama priznala, ki jo slej ko prej mora priznavati, ne da hi bila — to je
treba takoj povedati — sama sposobna take odnose realizirati. Ta njena nespo-
sobnost je tisto, kar mora skriti pred »njim«, čeprav je sicer mirna in ji ni prav
nič hudo, ker se njej ta nesposobnost vsaj v določenih trenutkih pojavlja kot
psihična nuja; nič ne more zoper njo. Lahko jo samo skrije pred »njim«, pred
samo seboj pa z bolj ali manj prepričljivimi zunanjimi okoliščinami opraviči
ravnanje, ki ima globlje in ne preveč vedre izvore. Junakinja sama govori o
njih — bolj ali manj posredno — na poldrugi strani teksta črtice »Sprašujem
se«, ki je tudi najbolj moten in pomensko vsaj na videz najbolj protisloven
del vse knjige. Gre za nekakšen pisemski epilog končane »ljubezni«. »Nikoli
mu nisem povedala — pripoveduje — kako je pri nas doma. Kadar sem govo-
rila o domu, sem vedno zamolčala tisto, kar bi mu morala povedati. Prav nič
ni vedel o peklu, v katerem sem živela ...« Šele v pismu, s katerim odgovarja
na očiten fantov poskus, da bi obnovil prekinjeni odnos, pravi, »... sem mu
napisala — čisto brez zveze s prejšnjimi stavki — da bom ponorela doma in
da ne bom vzdržala«. Brez ozira na fantov nekoliko nerodni odgovor in na
njegove posledice, je ta podatek zanimiv. Spravlja nas namreč na misel, da
junakinja, kakor si jo je zamislila Smolnikar jeva, nikakor ni tako »brez kom-
pleksa«, kot bi se utegnilo zdeti na prvi pogled, in da njen kompleks ni brez
zveze z razmerami v družini, v »peklu«, o katerem piše fantu, da bo v njem
ponorela.
Seveda ni naš namen, da bi se spuščali v psihologiziranje, zato puščamo ob
strani celo vrsto značilnih potez na psihološkem portretu junakinje, ki bi
utegnili biti v tem smislu zanimivi. Vendar pa tudi na področju preproste
analize teksta ne moremo spregledati določenih značilnosti, iz katerh je mogoče
sklepati na druge in na celoto.
Da se izognemo možnosti imputiranja, si lahko izberemo za izhodišče dokaj
indiferenten odlomek iz črtice »Baventov stric«, kjer junakinja obuja spomine
na zgodnje otroštvo, ko se je družina priselila v sosesko. »Zdi se mi — se začne
odstavek — da sem spet majhna in da skačem po vrtu ...« V nadaljevanju
opisuje prednosti novega doma, ki se nekako strnejo v stavkih: »Vse je tako
čudovito in staro, tako veličastno in skrivnostno.« Na poldrugi strani obtijanja
prijetnih spominov je ena sama prekinitev: »Na kaščinem ganku bomo imeli
nageljne, tako je rekel oče. Mama pa je molčala, ker ji naš novi dom ni bil
všeč. Ni hotela kmetije, hotela je novo hišo, táko z ljubkimi stopničkami in
rožnimi grmi pred njo. — Nam pa je bila tudi ta naša nova, stara hiša všeč. —«
Samo to in potem mirno nadaljuje s spominjanjem na čase — ko še niso zidali
nove hiše, kakršna je všeč mami. Vmes pa je ob otroškem spominu — vede
ali nevede — konstituirala skupnost »mi«, ki poleg otrok vključuje še očeta.
To »skupnost« najdemo še bolj izrazito v naslovni črtici »Otročki, življenje
teče dalje«, kjer si vseh pet otrok prizadeva, da bi pregnali »grde, črne oblake«
— materino slabo voljo — iznad hiše. Celotna pripoved se zdi prisrčno šaljiva,
vendar spet ni mogoče prezreti odtenkov, ki kažejo, da pripovedovalka nima
nobene želje, da bi se vživljala v materin položaj ali da bi sočustvovala z njo.
Najprej ironizira mlajšo sestrico, ki je »z vsem srcem pripravljena, da pomaga«
in njeno jokavo opravičevanje, saj je »zelo mehkega srca in joka za vsako naj-
manjšo figo«, potem pa skuša spraviti mamo v dobro voljo s trpkim humorjem
o svojih bodočih dvanajstih hčerah, ki so očitno surrealistična vizija po mate-
1002
rinih predstavah o dobri vzgoji. Tako je tudi tu oče čisto materino nasprotje.
Vseh pet otrok ga sprejme s smehom, ko se pojavi s kravato nekoliko postrani
in z nepogrešljivim znakom »dobre volje«, s krilatico: »Otročki, življenje teče
dalje!« in z njenim dopolnilom: »Ce to ni res, sem lahko na mestu milijonar!«
Z njegovim prihodom je »skupnost«, celo majhna zarota, takoj ustvarjena, pa
naj že govori o prednosti znanja jezikov in o svoji mladostni želji, da bi poto-
val, ali obuja nekoliko »čustvene« spomine ali pa improvizira plesne vaje. In
spet je mati tista, ki s svojim stvarnim posluhom za »zdravo pamet« in nepo-
slano večerjo, a brez razumevanja za trenutek in razpoloženje »skupnosti«
kvari soglasje. A ko jim končno vendarle uspe, da jo vključijo, komentira juna-
kinja ta trenutek z izrazi, ki tako presenetljivo zaključijo vedro zgodbo, da
nehamo verjeti v njeno vedrino: »Zaželela sem si, da bi ta trenutek, ko so nam
vsem oči zažarele od sreče, nikoli ne minil.« A to »v življenju«, v junakinjini
neposredni skušnji ni mogoče, zato sama doda: »Toda, otročki, življenje teče
dalje. Ce to ni res, sem lahko na mestu milijonar«. — in sklene zgodbo z vsak-
danjo, stvarno prozo.
Tako se nam je ob pomenski analizi črtice, po kateri ima celota naslov, mimo-
grede razkrilo še poreklo »idiličnega elementa«, (predstave ali sanje o skladni
skupnosti in razumevanju, kot najvišje vrednote v svetu te proze) čeprav to ni
bil naš poglavitni namen. Lotili smo se je z namenom odkriti kakšen sprejem-
ljiv vzrok za dejstvo, da v vsej zbirki skorajda ne spoznamo podrobneje ženske
osebe, s katero bi se junakinja hotela identificirati. Izjema so dve ali tri figure,
ki spotoma vsaj na videz delijo njeno usodo, in Baventova teta, ki pa je izrazit
primer samozatajevanja in žrtve. In še vzrok za nasprotno, da je namreč svet
te proze bogato obljuden z ženskimi figurami, kakršne so go.spa Suzi, gospa
Dessi, zdravnica z bumfo in nefretete klobučkom, ali pa z vrsto mlajših izve-
denk tega tipa, kakršni sta na primer Karolinca in Mila iz »Baventovega
strica«.
Zdaj — tako se zdi — lahko odgovorimo na nekaj vprašanj hkrati. Najprej je
skoraj očitno, da je nemožnost ali nesposobnost junakinje te proze, da bi rea-
lizirala dejanski ljubezenski odnos, posledica dejstva, da je bila v domačih
razmerah prisiljena od zgodnjega otroštva dalje čustveno nihati med očetom in
materjo in da se je pretežno nagibala na očetovo stran. Z materjo kot najbolj
neposrednim vzorom odrasle ženske in žene se ni mogla nikoli identificirati,
zato jo je — osveščeno ali ne — strah prestopiti prag sveta »odraslih«. Tu je
razlog, da jo s tolikšno silo privlači svet otrok, kjer odraslo v nekem smislu
igra, ne da bi to morala v resnici postati. Tu je razlog, da bi tako rada gledala
svet z otroškimi očmi, z očmi sestrice Andrejke in njene otroške zaljubljenosti,
ki zadostuje sama sebi. Zato nenehno niha med željo in strahom, ne da bi se
mogla odločiti.
In vendar bi bilo napačno misliti, da je celo to zgolj psihološki vidik. Niti za
trenutek namreč ne gre pozabljati, da je situacija, kakor jo je Smolnikarjeva
postavila okoli svoje junakinje, dejansko že nihanje med dvema družbenima
»količinama« znotraj družine, med avtentično skupnostjo, ki — kot smo videli
v naslovni črtici — v srečnih trenutkih doseže stopnjo neskaljenega »mi«, in
nekim negativnim polom, ki mu je težko najti skupno ime, ker ima številnejše
in tudi bolj diferencirane reprezentante. Poleg tega pa tudi junakinja sama z
nekim izrednim čutom bodisi posplošuje svojo intimno skušnjo v širši stvar-
1003
nosti, s katero prihaja v stik, bodisi v tej stvarnosti prepoznava elemente, ki
so konstituirali njen položaj v družini ali pa ga še konstituirajo. Naj za primer
omenimo samo prizor iz črtice »Marelice«, ko se njeni sestri in brat vpričo nje
menijo o upanju, da se je bodo znebili in o prednosti take »znebitve« pred ono,
da bi postala nuna. Ze samo ta primer nudi dovolj možnosti za razmišljanje
v tej smeri.
Kljub vsem tem aspektom celote pa še vedno ostaja odločilni element erotični
problem junakinje, trganje od tradicije, ki se prenaša od matere na hčer, in
usodno nihanje med — shematično vzeto — svetom očeta na eni in matere na
drugi strani. V tem pogledu pa je sorodnost njenega položaja s položajem juna-
kinje prvega romana Saganove, in bolj ali manj vseh »Sagank«, očitna, kakor
so — seveda — tudi razlike na dlani. Predvsem predstavlja zanjo premaganje
ovir tak napor, da se ji »saganovsko« vprašanje »Zakaj pa ne?« postavlja obr-
njeno: »Cemu pa?« Vendar pa je rezultat močno podoben: Svet gospâ Dessi in
Suzi in vseh drugih variant istega 'tipa — ki ga junakinja nepogrešljivo spozna
kot element tudi pri materi in brez zadrege pripomni, da govori o njenem očetu
kot o prašiču ali o kurah — ne pozna nobenega sistema vrednot, ki bi bil
zanjo sprejemljiv in na katerega bi se lahko oprla. Vrednostni svet, ki je tudi
zanjo veljaven, pa bi zanjo nehal biti, ko bi stopila v svet »odraslih«; v okvi-
rih, ki jih ne more prekoračiti, pa je — morda z eno samo izjemo, Vando iz
»Hišice v pravljici« — to svet Dessi in Suzi. Zato raje misli na kaj lepega in se
česa veseli, »kar ni v nobeni zvezi z nama«.
Tu bi lahko postavili — spričo precej razširjenih pogledov nezaslišano — trdi-
tev, da to, kar je v tako imenovani saganovščini pristno in hkrati vredno, »ni
v nobeni zvezi z nama«. Natančneje rečeno: odnos med »nama« je za avtentične
junake te literature sicer usodno križišče, a še bolj kot to nekakšna razgledna
točka, s katere so se prvič v življenju prisiljeni z vso prizadetostjo razgledati
po področju odnosov med ljudmi in moralnih vrednot, ki ite odnose uravnavajo.
(Mimogrede rečeno so v tem križišču nastavljene pasti tako za pisca kot za
bralca ali kritika. Z drugimi besedami: pisec, ki na pisanje gleda kot na me-
ščanski poklic ali je kako drugače nedorasel, bo tu kaj lahko podlegel želji,
zadovoljiti čisto določene potrebe čisto določene publike, bralec pa, ki po svojih
dispozicijah sodi v omenjeno kategorijo publike, bo v vsakem primeru videl
samo lascivnost, pa naj že ob tem skrivaj uživa ali pa se javno zgraža in mora-
lizira.)
Proza Brede Smolnikarjeve je po svojih izhodiščih in po svoji naravi taka, da
se z usodnega križišča, usodnega, če ga gledamo z mladimi očmi, obrača pred-
vsem v smer medčloveških odnosov. S tem se je sicer izognila očitku »saganov-
ščine«, ni pa ušla drugemu nesporazumu: docela v czadju je ostalo vse, kar bi
nas utegnilo prisiliti, da se ob njej za trenutek zreú:nimo, vse, kar jo — začet-
niško ali ne — vendarle postavlja v središče duhovne, tudi moralne, proble-
matike, v središče, ki ga »odrasla« in »resna« proza tako rada zgreši.
Junakinja Smolnikarjeve odkrije to središče zelo preprosto, brez moraliziranja,
že v uvodni črtici, ko pripoveduje o »ljubeznih« svojih vrstnikov in jih pri-
merja s svojo: »,Ce hoče, da pridem v Ljubljano, naj mi plača avtobus. — In
mi ga tudi bo!' mi je nekoč smeje rekla sošolka. Poznala sta se dva meseca.
Midva pa leto in pol. Nisem mogla razumeti, kako morejo biti drugi tako
1004
1.	Ive Subie: »Vojna«, 1961 (Kajuhova nagrada za L 1963)
2.	Ive Subie: »Kolona v gozdu«, 1962
3., 4. Ivan Seljak Čopič: »April 1941«, 1962
(Iz nagrajenega ciklusa risb NOB)
odkriti, kako da se prepirajo, kako da tako lahko kupčujejo! — Midva pa sva
bila vedno tako oddaljena drug od drugega ...«
Kolikor toliko skrbna analiza bi že v teh nekaj stavkih, v načinu mišljenja in
čustvovanja, ki ga izražajo, lahko odkrila spregledani pomen in smisel celote.
Tudi tu namreč junakinja z načinom izražanja pove, da, prvič, trpi, ker sta
»vedno tako oddaljena drug od drugega« in da si želi zbližanja; da, drugič,
take vrste »iskrenosti« in zbližanja sama ni zmožna, čeprav ga zaradi splošnosti
v nekem smislu smatra za normalnega; in, tretjič, da sama še ne pozna odnosa,
ki bi bil na določen način v zvezi »z nama«, pa hkrati lep in vreden, da se ga
veseli. To zadnje potrdi še dejstvo, da svoj najdrznejši poskus zbližanja začne
v načinu »standardnih« odnosov: »Imela bi kuhinjo ...«
Ce smo že rekli, da bi bila ta želja do banalnosti vsakdanja, če ji implicirana
žalost in odpoved ne bi dajali nekega posebnega čara, je zdaj morda treba
dodati, da je v vsakem primeru izrečena pogojno, da njena ostvaritev za juna-
kinjo niti za trenutek ni možna v okviru danih, »standardnih« odnosov; zanje
ji je prvotni vzorec »pekel« doma in prav elemente tega prepoznava tudi na
omenjenem mestu v odnosih med vrstniki. A gre nam preprosto za to, da sku-
šamo iz detajla razložiti neko, sicer že opaženo stilistično posebnost obravna-
vane proze. Imenovali so jo »rafiniran, inteligentno humoren, ironičen ton«.
Vendar pa ta »ton« ni neka splošna lastnost te proze, temveč se dosledno funk-
cionalno veže na tiste tekste in tiste dele tekstov, katerih predmet so ravno za
junakinjo — denimo — nesprejemljivi, nevzdržni medčloveški odnosi. Kot
celoti sta najbolj značilni črtici te vrste »Marelice« in »Sedemindvajseta dimen-
zija ...« Shematično vzeto torej »ironični ton« predstavlja samo enega izmed
aspektov. Drugi je vseskozi afirmativen: potrjuje človeško vredne odnose, vča-
sih samo srečne trenutke, ki kot taki vzdrže pod neskaljenim »inteligentno
humornim, ironičnim« pogledom junakinje.
V tem — tako se zdi — pa je tudi poglavitna razlika med »saganovščino« in
prozo Smolnikarjeve. Medtem ko je učinek »saganovščine« zgolj žalost, ki je
kot taka komaj osveščenost, odprtost, pripravljenost za iskanje, raste pri Smol-
nikarjevi iz podobno trpkih korenin v sebi skladen svet, ki je za marsikaj
bogatejši. Obstajajo celo vsi razlogi za prepričanje, da to bogastvo ni le neob-
stoječa ograja na balkonu, na katero se naslanja ona sama.
1005
■ ' y
NAZIM IIIKMET: AVTOIÌIOGIIAFIJA
napisana 11. septembra 1961 v Berlinu
Rodil sem se leta 1902
Nisem se vračal k datumu svojega rojstva
Ne ljubim povratkov
Prva tri leta po rojstvu v Alepu sem bil pašin vnuk
Devetnajstleten pa študent komunistične univerze v Moskvi
Devetinštiridesetega znova v Moskvi kot gost partije
In od štirinajstega leta sem pesnik v Poeziji
Nekdo pozna zvrsti trav
Drugi zvrsti rib
A jaz poznam zvrsti poslavljanj
Nekdo zna na pamet imena zvezd
A jaz imena samotnih odločitev
Spal sem v ogromnih zaporih in v velikih hotelih
Okušal sem previdno vsakovrstne jedi na svetu
In vem, kako tekne ob njih tudi lakota in gladovna stavka ^ •
Bilo mi je trideset let, ko so me hoteli obesiti, a me niso obesili
Bilo mi je oseminštirideset let, ko so mi hoteli dati nagrado miru
in sprejel sem jo
Bilo mi je šestintrideset let, ko sem v pol leta prehodil le štiri
metre betonskih tal v samotni celici
Bilo mi je devetinpetdeset, ko sem v osemnajstih urah preletel iz Prage
na Havano
Nisem videl živega Lenina
V januarju 1924 sem stal kot častna straža ob njegovi krsti
A v letu 1961 sem vztrajno hodil k Leninu v mavzolej njegovih del
Skušali so me ločiti od moje stranke
Toda zaman
Padali so idoli, toda njih razbitine
Me niso omajale
1951
Na morju z mladim tovarišem
Sem se vozil v smrt
1006
1952
Stiri mesce ležim na hrbtu
Z raztrganim srcem
In čakam, da bom umrl
Bil sem blazno .ljubosumen
Na žene, ki sem jih ljubil
Zavidal nisem nikoli nikomur
Niti Chaplinu ne
Včasih sem varal žene
Prijateljev nikoli
Pil sem, a nisem se vdal pijači
Sam si služim svoj kruh
Hvala bogu le z lastnimi žulji
Lagal sem, kadar sem se sramoval za tovariša
Lagal sem, da bi ga obvaroval ponižanja
Lagal sem včasih kar tako brez razloga
Vozil sem se z vlakom, letal z letalom
Največ ljudi ne rnore tega
Hodil sem v opero
Največ ljudi ne pozna te besede
Toda zato že od leta 1961
Ne hodim tja, kamor hodi večina ljudi
K maši v cerkev, k napovedovalkam iz kart
Čeprav sem čestokrat v življenju stavil vse na eno karto
Moje knjige so natisnili v tridesetih, nemara štiridesetih jezikih
V	tridesetih, nemara štiridesetih deželah
Le v moji Turčiji ne
Natisniti moje knjige v turščini
So prepovedali
Raka nimam
Sicer pa to ni potrebno
Minister ne bom
Ce moram biti iskren, tudi ne bi hotel biti
Na fronti nisem bil
V	zaklonišča se nisem skrival
Nikoli nisem bežal
Pred napadajočim letalom
Pač pa sem se zaljubil v svojem šestdesetem letu
1007
Kratko rečeno, tovariši
Ce tožim danes kot pes po svoji ljubljeni
Sem vendarle živel kot človek
A kdo ve
Kaj bom doživel
Kaj bom preživel
PREVEDLA KRISTINA BRENKOVA
Turški pesnik Nazim Hikmet (rojen 1. 1902 v Solunu) se je s svojimi deli uvr-
stil med najpomembnejša imena duhovne elite človeštva v našem stoletju. Njegove
pesmi so prvič natisnili 1. 1917, ko mu je bilo petnajst let. Od 1918—1922 je bil
aktiven član osvobodilne borbe turškega naroda. Leta 1921 je pobegnil v SZ, kjer je
preživel sedem let. Ko se je vrnil v domovino, so pričele izhajati zbirke njegovih
pesmi; leta 1929 »835 verzov«, posvečenih težki usodi turškega naroda. Hkrati pa je
ta zbirka pomenila novo obdobje v turški literaturi, vnesla v poezijo novo vsebino
in svoboden ritem. Pesnik je z vsem ognjem duha verjel, da je pisateljeva prva
naloga boriti se za interese svojega naroda. Domovina, ki ji je služil, mu je dala
domovanje v ječah, 17 let je preživel po raznih zaporih. Tam je napisal pesnitvi
»Jožef Prekrasni« (izšla 1948), in poemo »Legenda o ljubezni« (izšla 1952) tsr veli-
častno pesnitev »XX. vek« (Panorama človeškega življenja) in druge.
Leta 1950 so ga morale turške oblasti zavoljo protestov po vsem svetu izpustiti.
Istega leta je prejel Nagrado za mir in postal član Svetovne zveze za mir. Naslednje
leto je na majhnem, razmajanem športnem čolnu po razviharjenem Črnem morju
pobegnil v SZ. Tam so nastajale pod njegovim peresom pesmi in drame: (»Ali sem
bil Ivan Pavlovič« 1953, »Prvi dan praznika« 1953, »Čudak« 1954, in druge).
Bil je samonikel, izredno nadarjen ustvarjalec, ki je dodobra poznal klasiko in
ljudsko poezijo svojega naroda, neuklonljiv vojščak svoje vere v svobodnega člo-
veka. Umrl je 3. junija 1963 v Moskvi, prepričan, da je življenje prekrasno, da se ga
ni moč dovolj naživeti in da je delo svojega življenja dal bodočnosti.
K. B.
1008
Teorija sistemov
žiga K n a p
Vsak realni predmet lahko opazujemo z različnimi očmi. Pri tem se nam isti
predmet pokaže kot različno, različni predmeti pa kot isto. Konkretno nihalo
na primer lahko gledamo z očmi mehanike, lahko ga študiramo kot optično telo,
kot prožno telo, težko telo, telo, ki ima določene radioaktivne lastnosti, določene
elektromagnetne lastnosti in podobno. Nihajoče nihalo nam kot funkcijo časa
opišeta dve količini, odklon od ravnovesne lege in hitrosti v tej legi. S tema
dvema količinama je vsaka nadaljnja lega nihala enoznačno določena. Pri takem
opisu nas vse ostale lastnosti, ki jih ima konkretno nihalo v nihanju, ne zanimajo.
Odločili smo se samo za omenjeni dve lastnosti. Ti dve sicer spremenljivi last-
nosti omogočata en pogled na nihajoče-nihalo, in s tem določata enega od
možnih sistemov, ki jih lahko konkretnemu nihalu pripišemo. Najsplošneje
imenujemo sistem vsako množico elementov z odnosi med njimi. Elementi so
lahko konkretni predmeti ali pa abstraktni pojmi. Pojem sistema je vedno
abstrakcija. Vsak konkreten predmet vsebuje neskončno spremenljivih last-
nosti in s tem tudi neskončno sistemov. Kadar govorimo o sončnem sistemu, o
sistemu nihajočega nihala, o rastoči kulturi bakterij, o dihalnem sistemu in
tako dalje, zmeraj študiramo v teh predmetih samo določene lastnosti in ne
vseh. Sončni sistem ne vsebuje samo mase sonca in planetov, ki se gibljejo
po strogih zakonih mehanike, ampak ima vsako telo tega sistema še celo vrsto
lastnosti (temperatura sonca in planetov; barva; snov, iz katere je zgrajen;
rotacija nebesnih teles okoli lastne osi; pa tudi življeoje je ena od lastnosti
planetov sončnega sistema). Pri kroženju planetov okoli sonca pa nas v vsej
tej množici lastnosti zanimajo samo nekatere, in to tiste, ki so predvsem odgo-
vorne za gibanje planetov.
V realnih predmetih raziskujemo torej vedno samo tiste lastnosti, za katere
smo se posebej odločili. Nikoli pa ne raziskujemo vseh lastnosti realnih teles
hkrati. Kadarkoli razvrstimo predmete stvarnega sveta v določen red, ali ugo-
tovimo neke zakonitosti v predmetih, vedno je ta red veljaven samo za neka-
tere lastnosti realnega predmeta in zakonitosti veljajo samo za nekatere last-
nosti realnih predmetov. Vsak znanstveni zakon postavlja sistem odnosov samo
med določenim omejenim številom spremenljivih lastnosti predmetov, nikoli ne
med množicO' vseh lastnosti stvarnih predmetov.
Ker je teorija sistemov eksaktno organizirana, uporablja zato tudi pojme iz
matematičnega slovarja (npr. množica, element), čeprav moremo nekatere
pojme zelo enostavno ponazoriti s primeri iz vsakdanjega življenja. Kadar
opazujemo nihalo izolirano, brez zveze z zunanjim svetom, je to zaprt sistem
(npr. eksperiment v laboratoriju). Ce pa upoštevamo vse možne motnje in
1009
vplive okolja na delovanje nihala, je to odprt sistem. Soba, v kateri je nihalo,
je za nihalo okolje. Sistem sobe, v kateri je nihalo (v tem primeru imamo lahko
nihalo za enega od podsistemov, ki sestavljajo sistem sobe), pa je zaprt sistem,
kadar nima povezave z zunanjim svetom, oziroma odprt sistem, kadar dopu-
ščamo vpliv zunanjega sveta. V prvem primeru je stanje nihala enoznačno
določeno z odklonom in hitrostjo. Ta dva elementa sta edina, ki določata stanje
nihala (stanje sistema). Odklon in hitrost nihala se spreminjata. Prav te koli-
čine, s katerimi opisujemo nihanje, pa se začnejo v mejah določenega intervala
ponavljati. Bogastvo vrednosti, ki jih moreta ti dve količini preteči, je že vna-
prej dano. V drugem primeru pa opazujemo nihalo povezano z okoljem in
tedaj stanja nihala ne moremo nikoli dokončno opisati samo z elementi, ki
določajo njegovo nihanje, saj vedno lahko nastopijo motnje povsem drugega
značaja (nihalo npr. pade na tla). Vsak realen predmet je v principu odprt
sistem, lahko pa ga priredimo za zaprt sistem glede na določene spremenljivke
in v določenem časovnem intervalu.
Delovanje sistemov vseh vrst je že od nekdaj predmet človekovega zanimanja,
toda kljub temu zaradi zapletenosti predmeta do najnovejšega časa ni bilo
dognanega nič splošnega. Ni bilo niti metode, ki bi dovoljevala .globlji pristop
k proučevanju sistemov, niti niso bili dovolj razviti sekundarni tehnični pogoji,
ki bi dovoljevali nespekulativen, eksakten pristop k predmetu.
V ZDA se s teorijo sistemov med drugimi ukvarja tudi Mihajlo D. Mesarovič
na inštitutu za tehnologijo v Clevelandu. V naslednjih odstavkih bomo podali
nekatere osnovne misli, ki jih razvija v svojih člankih.
Sisteme lahko študiramo po dveh poteh. Rekli smo, da je abstraktno vzeto
sistem vsaka množica elementov z njihovimi odnosi. S fizikalnega stališča je
npr. sistem množica fizikalnih pojavov, ki vplivajo drug na drugega. Prvi pri-
stop je kavzalni pristop k proučevanju sistemov, to pomeni, da opišemo obna-
šanje sistemov samo z vzorčnimi zvezami. Opravka imamo z množico vzrokov
in učinkov. Teleološki pristop pa opisuje delovanje celotnega sistema, posa-
meznih njegovih delov (podsistemov) in vplive med njimi tako, kot da bi imel
sistem določen cilj. Obnašanje sistema torej lahko opišemo kavzalno in teleo-
loško; v principu je prevedba enega opisa v drugega vedno možna, čeprav ni
vedno lahka.
Fizika zanima samo sistem in skuša v največji meri izločiti vpliv okolja (zaprt
sistem), pristop k proučevanju fizikalnih sistemov bo zato kavzalen. Sistem
človekove produkcijske dejavnosti in organizacija človeške družbe nista izoli-
rana sistema, zato je za njuno proučevanje primernejši teleološki pristop.
Predmet teorije sistemov so izolirani sistemi, kakršne proučujejo fizikalne zna-
nosti (laboratorijski sistemi), odprti sistemi človekove produkcijske dejavnosti,
ki neposredno ne vključujejo človeka samega, ter sistem, ki mu pravimo člo-
veška družba, kjer je človek hkrati subjekt in objekt raziskovanja.
Studij vseh teh sistemov ni posebno učinkovit, dokler nimamo v rokah takš-
nega računskega orodja, kot so dovolj veliki in hitri elektronski računalniki,
saj moremo samo z njihovo pomočjo analizirati tudi kompleksne probleme, ki
nastopajo v stvarnosti. Raba hitrih računalnikov pri obdelavi informacij o
obnašanju sistemov je danes splošna. Taka široka uporaba pa na drugi strani
spet zahteva jasno in trdo teorijo.
1010
Daljnosežnost in, potreba trdnih teoretskih csnov se pokaže posebno v primerih,
ko zaradi velikosti in kompleksnosti sistemov kljub vsej tehniki ne zmoremo
strogo analitičnega raziskovanja. (Primeri zveznih linearnih sistemov, logični
sistemi, sistemi z diskretnimi vrednostmi so dosegli že visoko stopnjo razvoja
in dali zadosti gradiva za splošnejšo enotno teorijo sistemov. Proučevanja bio-
loških in socioloških sistemov pa v polni meri potrjujejo možnsti interpretacije
abstraktnih sistemov.)
Študij sistemov lahko razdelimo v dva dela. Splošna teorija sistemov se ukvar-
ja z obnašanjem abstraktnih sistemov, sistemov v naravi in v človeški družbi.
Aplikativna teorija sistemov (systems engineering) proučuje metode in tehniko
analize in sinteze sistemov. Splošna teorija sistemov študira sisteme formalno,
ne zanima je gradivo, iz katerega je sistem grajen. Ukvarja se z abstraktnimi
modeli, ki so po strukturi, funkcioniranju ali kakšni drugi lastnosti, ki nas
zanima, izomorfni s sistemi v tehniki, v naravi in družbi.
V nadaljnjem besedilu bomo opisali osnovne pojme (elemente), s katerimi se
' srečamo pri študiju vsakovrstnih sistemov. Kakor v vsaki strogo organizirani
deduktivni znanosti tudi pri študiju sistemov gradimo celotno teorijo posto-
poma na osnovi logično najenostavnejših in s tem seveda vsebinsko najbolj
praznih, zato pa najbolj abstraktnih in splošnih pojmov. Za te osnovne pojme
pa bomo skušali pokazati ob primerih, da gre dejansko za abstrakcijo form in
odnosov, ki v stvarnosti so. Osnovni pojmi (elementi) teorije sistemov so: ele-
ment sistema, enota sistema, enota, ki zasleduje cilj (teleološka enota), organi-
zacijska celica.
Osnovni element sistema je zveza treh spremenljivk (variablov, parametrov),
ki ima to lastnost, da je tretja spremenljivka vedno določena z ostalima dvema.x
Binarna operacija ima dva vhoda in en izhod. Z vrednostmi spremenljivk na
obeh vhodih je določena vrednost spremenljivk na izhodu. Shematsko prika-
žemo binarno operacijo takole:
V našem primeru imenujemo navadno (X) okolje, vhod (W) pa operacijski
vhod. To nam natančneje karakterizira algebraično operacijo elementa sistema
(binarne operacije). Ako si ogledamo strukturo računskega stroja, na katerem
moremo računati kvadrate števil, tedaj se izkaže, da ima isto strukturo kot
binarna operacija. Eden od vhodov tega stroja sprejme število, katerega
kvadrat hočemo dobiti (vhod X); na drugem vhodu določimo značaj računske
operacije, v našem primeru kvadriranje (vhod W); na izhodu pa dobimo re-
zultat računanja (izhod Y), ki je enoznačno določen z vrednostmi na obeh
vhodih. Omenimo naj še, da lahko prevedemo (reduciramo) vse odnose sistema
na same triadne relacije, ki jih opišemo z gornjo binarno operacijo. Zveze
vseh binarnih operacij, na katere moremo zreducirati vse odnose v sistemu,
opredeljujejo prav binarno strukturo sistema. Povezava več elementov sistema
tvori enota sistema. Vse vrste kavzalnih sistemov so kompleks enot sistema. V
1011
sistemih, ki imajo cilj {teleološki sistemi), pokaže strukturo osnovne enote
naslednja shema:
Enota, ki usmerja k cilju, dobi informacijo (Xc) iz kavzalnega podsistema,
podatki o cilju (c) pa izvirajo iz okolja ali iz sistema samega. Informacijo (Yc),
ki določa obnašanje kavzalne enote (enote sistema), imenujemo ukazni signal,
kavzalno enoto pa izvršno enoto. Seveda ima lahko enota, ki usmerja k cilju,
tudi operacijski vhod (Wc). Teleološki sistemi so sistemi človekove produkcijske
dejavnosti-in človekove organizacije. Teleološka enota vodi takšne aktivnosti,
kot so učenje, prilagajanje in podobno. Primer teleološke enote je komandni
aparat avtomatičnega protiletalskega topa. Na osnovi podatkov o položaju
letala (vhod Xc), zahteve po sestrelitvi letala (vhod c) ter tehničnih karakteristik
in zmožnosti aparatov (vhod Wc) daje ukazni signal (izhod Yc) o smeri in času
izstrelitve granate.
Na osnovi teh elementov že lahko pokažemo splošno strukturno zgradbo teleo-
loških sistemov. Najenostavnejši teleološki sistem je sestavljen iz ene enote,
ki zasleduje cilj, in ene enote sistema. Ta povezava je organizacijska celica,
shema pa je takale:
Ker je dejavnost, ki zasleduje cilj, samo na enem nivoju (N) in ima tudi samo
en cilj (c), imenujemo tak sistem enonivojski enociljni sistem (INIC sistem).
Tako strukturo imajo sistemi z vzvratno zvezo, adaptivni sistemi, samoorgani-
zacijski sistemi in drugi. Medsebojna povezava INlC sistemov daje konfliktno
ali kooperativno situacijo, in jo imenujemo enonivojski mnogociljni (n-ciljni)
sistem (INnC sistem). Tako zvezo imenujemo tud neformalno družbeno orga-
nizacijo. Gre za nepovezanost individuov (kjer predstavlja vsak posameznik
INlC sistem), ki nimajo nobenega skupnega cilja. Kadar imata dva INlC
sistema dodatno skupno enoto, ki zasleduje cilj (in je ta enota na višjem nivoju),
imenujemo tak sistem dvonivojski triciljni sistem (2N3C sistem).
1012
Splošno govorimo lahko o nNmC sistemih. Večnivojski teleološki sistem, ki
ima število nivojev večje ali enako 2, imenujemo organizacijo. Na ta način
lahko konstruiramo poljubne kompleksne organizacije. Mnogonivojske sisteme
imamo v tehniki (kompleksna avtomatizacija), biologiji, medicini, ekonomiki,
družbi itd. V vseh teh primerih je struktura dejavnosti organizirana v več
nivojih; značilen primer je organizacija funkcioniranja in povezave organov
živih organizmov. Splošnega matematičnega opisa nNmC sistemov do zdaj še
nimamo. Za INIC sisteme eksistira matematična teorija optimalnih rešijev,
INnC sisteme pa študira teorija iger. Najzanimivejši in najaktualnejši problem
študija nNmC sistemov je iskanje najboljše možne (optimalne) teleološke struk-
ture za dani sistem*. Naša naloga je, da poiščemo tiste regulacijske principe in
komunikacijske kanale, ki zagotavljajo najuspešnejše zasledovanje ciljev. Vemo,
da je optimalna organizacijska struktura hierarhična struktura organizacije.
Prav tako vemo, da je teleološka struktura z vzvratno zvezo (feed-back) opti-
malna organizacijska struktura za INlC sisteme. Ne vemo pa, ali je takšna
struktura tudi optimalna organizacijska struktura za večnivojske sisteme.
Med splošno teorijo sistemov (teorijo organizacije) in organizacijami v družbi
je določen odnos. Nekatere pojme splošne teorije sistemov (teorije organizacije)
lahko prenesemo na področje organizacij v človeški družbi. Družbene orga-
nizacije so definirane kot kolektivi ljudi. Ce nima skupnega cilja, je kolektiv
neformalna organizacija; kolektiv s skupnim ciljem pa imenujemo formalna
organizacija ne glede na to, ali se skupnega cilja zaveda ali ne. Pri razisko-
vanju teh odnosov nas posebno zanima izomorfizem splošne teorije sistemov
in teorije organizacije s človeškimi organizacijami ter uporabnost abstraktnih
modelov organizacij v analizah in vodenju družbenih organizacij. Pri tem je
osnovno vprašanje, kakšna je vloga individuuma v (človeški) organizaciji.
Obnašanje ppsameznika karakterizira dvoje: (A) induktivno sklepanje in slu-
čajno obnašanje (reagiranje), (B) deduktivno sklepanje. V konfliktni situaciji
(kadar se mora odločiti za akcijo) zgradi na osnovi induktivnega sklepanja
osnovne predpostavke (A), iz katerih napravi deduktivni sklep o situaciji (B)
in se odloči za akcijo, ki vodi k določenemu cilju. Ta drugi del človekovega
obnašanja moremo vdelati v splošni model sistemske organizacije. Se vedno
pa je odprto vprašanje, v kolikšni meri moremo v tak splošni model orga-
nizacije vključiti prvi del opisanega človekovega obnašanja.
* Uredništvo opozarja bralce na članek B. V. Gncdenka »Matematika okrog nas«
(posebno odstavek »Matematika in optimalno upravljanje«), objavljen v N. R. 10.
avgusta 1963.
1013
'sihološki vidiki demokratičnosti
in humanosti v naši osemletki
Zoran Jelene
Mimo splošnih formalnih določil, ki jih — kot v vsakem sistemu in kolektivu —
tudi v šolskem sistemu določajo splošna pravila in statuti, obstajajo med ljudmi
tudi manj formalna, nenapisana pravila. Pomen teh mikrosocialnih ali medsebojnih
odnosov v skupini je vsaj tako velik kot pomen splošnih zakonov in določil. Izva-
janje pravnih določil, ki jih ne prežema odnos humanosti in individualnosti človeka
ne glede na njegov položaj, je pomanjkljivo, ker zanemarja globlje plati človekove
osebnosti in ne izrablja gonilnih sil ali motivov človekove aktivnosti.
Našemu šolskemu sistemu ne moremo odrekati demokratičnosti. Vendar pa smo še
vedno v fazi formiranja in reformiranja našega šolskega sistema, ki prinaša velika
nihanja in različno razumevanje demokratičnosti. Niso redki primeri pretiranega
formalizma na eni in anarhičnosti na drugi strani. Ni naš namen, da bi sistematično
analizirali te bolj pravne strani naše šolske ureditve. V tem sestavku hočemo dati
poudarek tistemu delu socialnih odnosov, ki je v trenutkih krize najpomembnejši.
Human in psihološko utemeljen pristop lahko nadomesti vrzeli, ki jih pravni pred-
pisi ne morejo v zadovoljivi meri predvideti. Pojem humanosti v medsebojnih odno-
sih ne spreminja bistveno svoje oblike, ker ni toliko podvržen zunanjim spremem-
bam, ampak je vsebovan kot dispozicija (zametek) v človeški duševnosti. Realizacija
humanosti v medsebojnih odnosih pa je v pomembni zvezi z družbenim sistemom
ter izobraženostjo in vzgojenostjo vsakega posameznika (profesorja, roditelja, učcn-
ca). Kljub temu, da so pravila več ali manj enaka za vse, opažamo v odno.'^ih velilce
razliko med posamezniki.
Humanost se ne kaže le v odnosih med ljudmi — odnos profesorja do učenca in
obratno, odnos profesorja do staršev in obratno, odnos učenca do součenca, odnos
profesorja, staršev in učenca do raznih ustanov in posvetovalnic, ki s svoje plati
urejajo razmere v šolah — ampak tudi v odnosu profesorja do samega sebe, svojega
položaja in predmeta ter odnosu učenca in staršev do učne snovi. Organizirati v
svojem pojmovanju ves ta kompleks odnosov terja od vsakega posameznika precej
dodatnih naporov in prizadevanj, za katere ne obstajajo napisani predpisi in ki so
bolj moralno kot materialno nagrajeni. Znano je, da naša vseučilišča in učiteljišča
dajejo pedagogom pomanjkljivo izobrazbo v poznavanju psiholoških zakonitosti in
mentalnohigienskih načel. Te pridobivajo naši pedagoški delavci v praksi in jih
razvijajo običajno le toliko, kolikor kažejo lastnega interesa za to. Cesto zadostuje
že trezen premislek, pogosto pa bi bila potrebna pomoč kake posvetovalnice ali
strokovne skupine.
1014
Medtem ko se nepravilnosti v medsebojnih odnosih ne pokažejo toliko v odnosu
profesorja do povprečnega učenca in v odnosu učenca do povprečnega učitelja, je
napačno ravnanje enega ali drugega mnogo očitnejše v primerih, ko ne gre za pov-
prečnega posameznika: v odnosu do kakorkoli motenega ali izjemnega otroka ozi-
roma v odnosu do osebnostno »čudaško« obarvanega učitelja. Te napake so razum-
ljive, če vemo, da so naše šole normirane za povprečne učence in so zaradi tega
potrebe teh učencev najbolj zadovoljene. Kakor hitro pa učenec od tega povprečja
odstopa — bodisi v pozitivni, bodisi v negativni smeri — običajni postopki ne zado-
stujejo in jim mora vsak učitelj dodati še nekaj svojega individualnega prizade-
vanja, brez katerega ne more z uspehom reševati probleme izjemnih otrok. Mnogo
teh problemov lahko reši postopek na podlagi lastnega »zdravega razuma« (common
sense), še uspešnejši pa je, razumljivo, tisti učitelj, ki ima širše psihološko znanje
in osebnostno nagnjenje, posluh za postopanje s problematičnim otrokom. Zaradi
neustreznega ravnanja z otrokom ne prihaja samo do trenj med njim in učiteljem,
ampak se temu pridružijo še trenja s starši, poslabšani odnosi med starši in otro-
kom, včasih pa tudi konflikti z izvenšolskimi organi in ustanovami. \
V ustanovah, ki se ukvarjajo s svetovanjem staršem in učiteljem izjemnih in mote-
nih otrok in vzgojnim vodenjem teh otrok, se redno srečujemo z učitelji, starši ter
otroki in tako lahko spoznavamo njihove postopke v posameznih situacijah. V mno-
gih primerih ugotavljamo, da učitelji in starši pravilno ravnajo, pogosto pa ugo-
tovimo tudi neustrezne postopke. Ker mislim, da bi bili ti primeri — tako pozitivni
kot negativni — poučni za marsikoga, bom skušal v nadaljevanju s pomočjo kon-
kretnih primerov ijodati svoja opažanja* iz problematike medsebojnih odnosov v
naših osemletkah.
I.
Ljudje smo pogosto samoljubni in to često izražamo s tem, da imamo svoj predmet
in svojo dejavnost za najpomembnejšo. Ta lastnost je še posebno močno izražena
v šoli. Vsak predmet ima svoje mesto v sistemu izobraževanja, vendar je pogosto
osebnost posameznega učitelja vzrok, da morajo učenci pretirano pozornost posvečati
njegovemu predmetu. To ne bi bilo nič slabega, če bi učitelj od učenca dosledno
zahteval točno poznavanje bistvenih pojmov svojega predmeta. Običajno pa se pre-
tirana zahtevnost kaže v nasprotni obliki; profesor ali učitelj zahteva, da morajo
učenci poznati vse, tudi nepomembne podrobnosti učne snovi (pri zgodovini nepo-
membne datume, imena in okoliščine, pri kemiji tudi manj pomembne formule, pri
učenju jezika finejše slovnične posebnosti itd.), ki učenca preveč spominsko obreme-
njujejo in s tem skrajšujejo čas, ki ga ima za ostale predmete. K temu prispeva svoj
delež tudi učni program, ki učno snov razčlenjuje v širino, namesto da bi posvetil
več pozornosti poglabljanju bistvenih pojmov (tipičen primer je zgodovina, ki bi
morala dati osnovne pojme o razvoju človeške družbe in narodov, medtem ko sedanji
program zahteva veliko število podrobnosti, iz katerih tudi povprečni učenec pogo-
sto ne spozna bistva). Na šolah niso redki tudi taki primeri, da neki učitelj prepri-
čuje dijake, da drugi predmeti niso tako pomembni, in egocentrično zahteva le, da
obvladajo njegovo snov. Neko učiteljico, ki je zagovarjala učence in od nekaterih
članov učiteljskega zbora zahtevala, naj zmanjšajo svojo zahtevnost, ker je imelo tri
* Vsi navedeni primeri so bili obravnavani v vzgojni posvetovalnici v Ljubljani.
1015
četrtine učencev nezadostne ocene, so kolegi napadli, češ da je preveč popustljiva.
Ocene pa vendarle kažejo, da je imela razredničarka prav, kajti ocene ne morejo biti
edino vzgojno sredstvo, če že pozabimo na to, da se v ocenah kaže uspešnost posa-
meznega učitelja in da negativno ocenjenih učencev s statističnega stališča ne bi
smelo biti več kot ena tretjina. Ce jih je več, je potrebno poiskati vzroke (preobsež-
nost učnega programa, pretežka snov, slaba razlaga učitelja, preoster kriterij oce-
njevanja, nepriljubljen učitelj, pomanjkanje interesa pri učencih). Redkejši so
nasprotni primeri: da učitelj poudarja koristnost učenja sorodnega predmeta; da
navaja učenca na izvenšolsko aktivnost, ki mu lahko uspešno širi nivo poučenosti;
da učitelj skrči svoj učni program, da bi se lahko bolj temeljito posvetil bistvenim
problemom učne snovi.
Ob ocenjevanju na splošno prihaja do največjih nepravilnosti v odnosih. Ker so v
razredu učenci z različnimi sposobnostmi, mnogi učitelji ne vedo, kako bi rešili
problem objektivnosti ocenjevanja. Ce ocenjujejo povprečnega učenca s povprečnimi
ocenami, potem bi morali slabi učenci imeti vedno le slabe ocene. Učenci pa so slabi
iz različnih vzrokov: nekateri imajo že od rojstva slabše umske dispozicije, drugi
živijo v težkih socialnih in čustvenih pogojih doma, tretji imajo znižano umsko
zmogljivost zaradi nevrotičnega razvoja osebnosti (slaba koncentracija, neustalje-
nost), četrti so vedenjsko moteni iz različnih vzrokov itd. Medtem ko si mnogi pro-
fesorji postavljajo in skušajo reševati vprašanje: kako pravično oceniti te otroke,
pa le redki najdejo pravo rešitev, da je ocenjevanje sekundarnega pomena in da je
mnogo pomembnejši problem kako spraševati učenca, da bo dal od sebe toliko, koli-
kor resnično zmore. Na tem področju lahko ugotovimo najmanjšo elastičnost uči-
teljev in profesorjev v naših osemletkah. Profesorji sprašujejo povečini vse na enak
način. Učencu postavijo vprašanje in potem določen čas čakajo odgovora. Ce odgo-
vora ni, lahko profesor malo počaka ali pomaga, in če odgovora še ni, sledi slaba
ocena. Ker pa v razredu, ki šteje 40 učencev, nikdar ni dovolj časa, se slabo oceno
kaj hitro dobi. V načinu spraševanja se najbolj pokaže, koliko je profesor sposoben
vživeti se v osebnost učenca in koliko je elastičen pri določanju kriterijev pri spra-
ševanju. Cim bolj se učenci razlikujejo po svojih osebnostnih lastnostih in sposob-
nostih, tem bolj elastično in raznovrstno bi moralo biti spraševanje. Namen spraše-
vanja ne bi smel biti v tem, da učitelj čimprej pride do ocene, ampak je osnovni
namen pravilno ugotoviti učenčevo znanje, ki odloča o oceni.
Način spraševanja in preverjanja učenčevega znanja najbolj zavisi od posameznega
učitelja. Učitelj lahko sprašuje na zelo različne načine: vsako uro, ob zaključku
določenega poglavja, pred redovalno konferenco, ustno ali pismeno, individualno ali
kolektivno, v razredu ali izven razreda itd. Teh različnih možnosti se učitelji pre-
malo poslužujejo, kar kaže na premajhno stopnjo poglabljanja v duševnost in pro-
bleme posameznega učenca.
Lep primer pravilnega pristopa k učencu je dala neka šola v Ljubljani. Vsem ob
polletju negativno ocenjenim učencem so profesorji določili rok, v katerem lahko
svoje negativne ocene popravijo. Ce je imel učenec več negativnih ocen, so mu dolo-
čili več časovno dovolj oddaljenih datumov, da bi se lahko za vse predmete temeljito
pripravil. Učenci so točno vedeli, kaj se morajo pripraviti in koliko časa se lahko
pripravljajo. Med tem pa so ravnali z njimi tako kot s pozitivno ocenjenimi učenci
in so jih sproti spraševali tekočo snov. V tem postopku šole ni razvidna samo želja,
da bi učencu pomagali, da se reši iz težav, ampak je želja tudi realizirana s tem, da
je učenčevo prizadevanje nedvomno kanalizirano na dosleden in human način.
1016
Učencu so dane vse objektivne možnosti, da postane pozitiven. V nasprotju s tem
naletimo pri posameznih učiteljih na pristop, ki je psihološko in mentalnohigiensko
povsem zgrešen. Učitelji pustijo učenca v napetosti, pretirano odlašajo s spraše-
vanjem negativnih učencev, iščejo slabe točke in ga sprašujejo ravno takrat, kadar
je najmanj pripravljen, odklanjajo spraševanje, kadar se sam javi, ignorirajo nega-
tivnega učenca tudi še potem, ko pokaže večjo prizadevnost, pridigajo mu o starih
grehih, pričakujejo učenčevo skesanost in »pokoritev za stare grehe«, posamezno
pozitivno oceno imajo za slučajno in očitajo učencu, da ni zrasla na »njegovem zel-
niku« — skratka, vplivajo na učenca destimulativno. Namesto da bi nudili učencu
realne možnosti, da se učno snov nauči (kar je tudi osnovni namen poučevanja), se
spuščajo z učencem v osebnostni konflikt in starim negativnim ocenam dodajajo še
nove. Učenec tako resnično izgubi motivacijo za učenje, ker se negativni oceni pri-
druži še občutek čustvenega odklanjanja s strani profesorja.
Primer: neki nadpovprečno inteligenten deček je imel ob polletju 8 neza-
dostnih ocen. Njegova življenjska zgodovina ni bila ugodna. Mati ga je zapu-
stila v zgodnji otroški dobi in ga prepustila popustljivi vzgoji stare matere.
Deček je ta močno doživeti čustveni primanjkljaj nadomeščal s pretirano
zahtevnostjo in terjanjem nadpovprečne pozornosti. Ob vstopu v šolo ga je
vzel k sebi dokaj neuravnovešen oče, ki se je med tem ponovno poročil. Oče
je imel izrazito avtoritativen in trd vzgojni pristop. To je povzročilo stopnje-
vano kljubovalnost v dečkovem vedenju. Ce je učenec dobil negativno oceno,
je negativistično opuščal prizadevanje, da bi jo popravil. Nekateri profesorji
so to uvideli. Prijateljsko so pristopili k njemu in sčasoma prebili oklep klju-
bovalnosti in vzbudili pri učencu ponoven interes za učenje. Drugi so se nepo-
pustljivo z njim bojevali (ignorirali, omalovaževali posamezne uspehe, odlašali
s spraševanjem itd.). Ko je že kazalo, da bo deček s pomočjo rednega obisko-
vanja vzgojne posvetovalnice svoj uspeh popravil, je šola napravila ponovno
napako: zaradi nekega prekrška je bilo njegovo ime javno objavljeno na šol-
ski oglasni deski. Deček ni hotel več v šolo in je bil žaradi potepanja oddan
v vzgojni zavod.
Pogosto naletimo v šoli tudi na izrazito zavrte učence, ki svojega znanja ne znajo
ustrezno uveljavljati (doma so trdni in znajo, v šoli pa jim ne gre). Cesto se taki
učenci zatečejo k mutizmu. Čeprav jih učitelj sprašuje in jim vsestransko pomaga,
molčijo in iz njih ni mogoče spraviti besede. Učiteljeva vztrajnost končno popusti
in učenec dobi negativno oceno. Podlaga mutizmu je stopnjevana negotovost, kom-
binirana z bojaznijo, da odgovor ne bo dovolj točen, obenem pa vsebuje osebnost
takega učenca nadkompenzatorno željo, da bi bil njegov odgovor stoodstotno točen.
Ker tega ne morejo doseči, je njihovo vedenje neelastično in fiksirano (trma). Čeprav
učitelj spozna, da učenec zna, le da ne more spregovoriti (učitelji mislijo, da noče),
ga še nadalje sprašuje na isti način, in le redko pride do spoznanja, da je treba
takega učenca stimulirati na način, ki mu bolj ustreza. Ce je učenec verbalno zavrt,
je treba njegovo znanje preizkusiti pismeno. S spremembo načina spraševanja bo
učitelj v večini primerov ugotovil učenčevo resnično znanje, kar je osnovni namen
spraševanja.
Nedavno smo lahko v dnevnem časopisju zasledili poučen primer, kako lahko učitelj
z načinom spraševanja intenzivno vpliva na razvoj učenca. Dijak, ki je danes evrop-
ski prvak v matematiki, pripoveduje, da je bil do šestega razreda osemletke med
najslabšimi v razredu. Sprememba je nastopila, ko ga je začel profesor vsako uro
klicati k tabli in je tako vzpodbudil razvoj njegove, dotlej zavrte, aktivnosti. V
začetku je bil učenec prisiljen k večji aktivnosti, pozneje pa je to prebudilo njegov
1017
interes in s tem povečano lastno iniciativo. Učenec je morda v učitelju najprej videl
profesorja, ki ga priganja, pozneje pa človeka, ki mu hoče pomagati. Pogosto spra-
ševanje lahko izredno stimulativno vpliva na učence, ki so negotovi, in na tiste, ki
težijo k površnemu, le občasnemu učenju. Stopnjevana zahtevnost učenca prisili k
delu in ima izreden vzgojni pomen. V nasprotju s tem pa često vidimo, da učitelji
sprašujejo le pred redovalnimi konferencami in tako dobljene ocene imenujejo
objektivne in realne. S takim spraševanjem učence najprej uspavajo in jih spra-
šujejo takrat, ko so že najgloblje »zaspali«. Od učencev osemletke pretežno na
moremo, pričakovati, da se bodo učili zavestno in spontano.
Primerov nepravilnega ravnanja pri spraševanju je veliko. Vsem napakam je
skupno to, da profesor togo vztraja pri svojem načinu ali svoji nameri, ne da bi
dovolj racionalno preudaril, kaj mu prinaša tak način pozitivnega.
Primer: neki učenec, ki je sicer pretirano vesten in natančen (zaradi tega se
razvija v izrazito nevrotično osebnost: težko se koncentrira, slabo pomni, je
zelo negotov in boječ), se je profesorju opravičil, da se iz nekega razloga ni
mogel pripraviti. Profesor se ni pustil »pretentati« in je učenca, ki ga morda
sploh ne bi vprašal, če se ne bi prišel opravičiti, začel spraševati staro snov.
Učenec je dobil nezadostno oceno. Učitelj je očitno hotel pokazati svojo avto-
ritativnost, vendar si s tem postopkom ni pridobil simpatij v razredu.
Ce je slabih ocen preveč, izgubljajo svojo vrednost. Učenci se jih tako privadijo, da
jih nimajo več za nekaj, kar bi jih moralo opozoriti na marljivejše učenje, ampak
jih štejejo za stalnega in neizogibnega spremljevalca v šoli. Ker je slabih ocen sredi
šolskega leta več kot ob koncu leta (učenci dobro vedo, da tri četrtine razreda ne
more pasti), je temu primeren tudi odnos mnogih učencev do slabih ocen: zanašajo
se, da bodo slabe ocene ob koncu leta popravili.
Znanje je relativen pojem, ki ga ne moremo meriti z absolutnimi merili. Absolutna
merila bi lahko uporabljali le, če bi imeli vsi učenci enake sposobnosti in če se ne
bi razlikovali po svojih osebnostnih lastnostih. Ker pa v normalni šoli pri nas učenci
variirajo od podpovprečnih (pogosto najdemo v normalni osemletki tudi umsko
nerazvite otroke, ki bi nujno spadali v posebno šolo) do visoko nadpovprečnih in se
ista količina (kvantiteta) znanja pri dveh učencih z zelo različnimi sposobnostmi
gotovo kakovostno (kvaliteta) razlikuje, mora ocena nujno biti širši interval, ki je
širok bolj kakovostno (različna kakovost znanja) kot količinsko in ki nujno zahteva
širino in različnost pristopa pri spraševanju. Slednje tem bolj, ker v razredu ne
naletimo na dva učenca, ki sta si po svoji osebnostni strukturi enaka.
Ko učitelj sprašuje podpovprečnega učenca, mora upoštevati več faktorjev. Njegov
način učenja je bolj mehaničen z znižano stopnjo razumevanja. Ce ima dobre spo-
sobnosti pomnenja in koncentracije, se bo lahko naučil predpisano snov, vendar
običajno na konkretni stopnji dojemanja, ki mu omogoča, da bo znanje na prikazani
način lahko uporabljal, vendar ne bo sposoben posploševati in tako razširiti uporab-
nost svojega znanja na sorodne predmete. Ce hočemo oceniti znanje podpovprečnega
učenca, moramo način spraševanja prilagoditi njegovemu načinu mišljenja: spra-
ševati ga moramo počasneje, bolj potrpežljivo, pomagati mu s podvprašanji, spra-
ševati tako, da obujamo njegove konkretne predstave, ne zahtevati abstraktnejših
posplošitev, ker jih ne zmore, postavljati bolj praktična, vsakodnevna vprašanja,
predvsem pa ne smemo takemu učencu pobijati samozavesti z žaljivimi pripombami
in s posmehovanjem njegovemu znanju.
1018
Primer: neka čustveno zelo občutljiva učenka s podpovprečnimi umskimi spo-
sobnostmi, ki je vse popoldneve in večere presedela ob knjigi, da bi učno snov
vsaj mehanično dojela, je prišla v vzgojno posvetovalnico z željo, naj jo poš-
ljemo v posebno šolo. Do te, za otroka nenavadne odločitve, je prišlo, ker ji je
učitelj neprestano očital, da je lena, ji dajal slabe ocene in na splošno desti-
mulativno vplival nanjo. Ko smo učenko prešolali v drugo šolo in pripravili
učitelja na nujnost posebnega pristopa do nje, je učenka postala vidno zado-
volnejša in v šoli uspešna.
V osnovni šoli, ki je obvezna za vse otroke — tiste s slabšimi in tiste z boljšimi spo-
sobnostmi — je nujna večja toleranca pri spraševanju. Podpovprečen učenec ni pod-
povprečen po lastni krivdi. Njegova sposobnost je rezultat slabših dispozicij in
pogosto slabih razvojnih pogojev. Uspehov pa se tak otrok veseli toliko kot vsi
ostali. Zato je krivično, če od njega zahtevamo več, kot zmore, to je, če od njega
zahtevamo toliko kot od povprečnih in nadpovprečnih učencev. S tem ga zavestno
že vnaprej negativno ocenjujemo, ne da bi upoštevali njegovo čustvovanje in inte-
rese. Učitelji se še premalokrat vprašajo: ali je smiselno takega otroka spraševati
stvari, ki bi jih potreboval le v gimnaziji in kasneje na univerzi, in ali bo kdaj to
potreboval pri svojem delu. Ne smemo pozabiti, da so v skladu z nižjimi sposob-
nostmi tudi interesi in poklicne želje in da se bo podpovprečno umsko razvit otrok
le redkokdaj po lastni želji vpisal v gimnazijo ali kako podobno srednjo šolo.
Zakaj bi torej od njega zahtevali toliko kot od tistega, ki bo študiral na univerzi.
Primer: 15 letna učenka osmega razreda osemletke se je sredi leta z nekaj
nezadostnimi ocenami znašla v dokaj težavnem položaju. Ker je imela doma
zelo neivozno i:i noustaljeno mater, s katero sta bili v neprestanih preririh,
jG bla njena največja želja čimprejšnja osamosvojitev, ki bi jo dosejia z
vključitvijo v vajeniško šolo trgovske stroke (dve leti šolanja). Imela jc n žje
povprečne sposobnosti, s katerimi bi svoj cilj lahko dosegla. Namesto da bi
jo šola podprla v prizadevanjih, je storila ravno tisto, kar je položaj še bolj
zaostiilo. Neprestano je obveščala mater o negativnih uspehih in s tem večala
konflikt med hčerjo in materjo. Deklico samo so v šoli im3li za leno in
površno, ker zaradi stopnjevane nervoznosti pogosto ni znala, čeprav se je
doma veliko učila. Šola ni zadovoljivo rešila dvo vprašanji, če si jih je sploh
zastavila: 1. ali je smiselno, da deklica ponavlja razred in 2. ali ni bolj
smiselno pomirjevati kot razburjati starše, ki so že siccr nervozni.
Načelno moiamo zastopati stališča, da jc ponavljanje smiselno tam, kjer si lahko
z njim obetamo kako izboljšanje. Smiselno jo, da ponavlja razred učcncc, ki im.a
tolikšno vrzeli v znanju, da jih s svojimi sposobnostmi nikakor ne bo mogel nado-
mestiti. Ni pa smiselno, da ponavlja razred učcnec, ki ima nadpovprečne sposob-
nosti, a jih iz kakršnihkoli razlogov ni ustrezne uveljavil in izrazil v znanju. Prav
tako je nesmiselno, da ponavlja razred podpovprečen učenec, ki je že izrabil svoje
potencialne možnosti in se ne bo ničesar bistvenega več naučil, ker to že presega
meje njegove zmogljivosti. Ce napreduje v naslednji razred, bo tam vsaj pridobil
tisto znanje, ki je njemu še dosegljivo.
Na mnoga nesoglasja naletimo med profesorji, če razpravljamo o problemu napre-
dovanja z nezadostnimi ocenami. Ta predpis (čl. 36 zakona o šolstvu) vnaša veliko
zmedo med profesorje, starše in učence, čeprav je v svojem osnovnem namenu zelo
human. Njegov pomen bi moral biti v tem, da omogoči učencem, ki s ponavljanjem
ne bi ničesar bistvenega pridobili, ki pa iz različnih razlogov niso pokazali zado-
voljivega znanja, da redno napredujejo s pogojem, da nadomestijo obstoječe vrzeli.
Vrzeli lahko nadomesti tisti, ki ima dovolj sposobnosti za to, ali pa tisti, ki ima
dodatno pomoč, inštruktorja, posebne ure itd. Ce tega učencu ne omogočimo in če
1019
ne presodimo dovolj dobro, kalcšne so njegove sposobnosti, potem ravnamo zelo
nehumano, če učencu dovolimo da napreduje, ker ga s tem postavljamo pred še
večje zahteve in tako stopnjujemo njegovo psihično napetost. Učiteljski zbor bi se
moral torej odločiti za napredovanje le pri tistih učencih, pri katerih obstoji dovolj
velika verjetnost, da bodo tudi prihodnje leto napredovali. S tako odločitvijo pa bi
morali učitelji prevzeti tudi odgovornost, da bodo učencu nudili vso tisto pomoč,
ki bi mu omogočila, da res napreduje: dodatni pouk, prepričati starše o potrebnosti
nuđenja inštrukcij otroku, če je potrebno napotiti učenca v vzgojno posvetovalnico,
moralno in čustveno podpreti učenca itd. V nasprotju s tem pa pogosto zasledimo,
da učitelji vsa leta pridigajo učencu, da je napredoval po milosti in da take
»milosti« ne bo več deležen. S tem javno priznavajo svojo popustljivost in nedo-
slednost in znižujejo avtoritativnost svojih odločitev.
Svoj delež pri napačnem izvajanju omenjenega člena zakona o šolstvu imajo tudi
vodstva šol. Čeprav bi zakon moral biti za vse enak, se šole sklicujejo na pravico
do lastnega odločanja in postavljajo različne kriterije pri napredovanju učencev.
Tako na nekaterih šolah učenci lahko napredujejo z dvema nezadostnima ocenama
brez popravnih izpitov, na drugih lahko napredujejo, če opravijo popravni izpit
(dodatni pouk po zaključku šolskega leta), na tretjih lahko napredujejo le z eno
slabo oceno, drugje sploh ne morejo napredovati, če imajo nezadostno oceno itd.
Starši, ki te različne kriterije poznajo, se upravičeno pritožujejo in izjavljajo, da
bodo svoje otroke prepisali na šolo, ki ima milejše kriterije. Te napake vzbujajo
Videz anarhičnosti našega šolskega sistema in nujno terjajo izenačitev kriterija
napredovanja učencev z dopuščanjem individualnih odločitev razrednega zbora z
edinim elastičnim kriterijem: ali obstoji verjetnost, da bo učenec v prihodnjem
šolskem letu napredoval.
Pri realizaciji tega člena zakona delajo učitelji še eno — sicer človeško in razum-
ljivo, vendar pa kljub temu zelo škodljivo — napako. Med šolskim letom grozijo
učencem, da v tem letu šola ne bo dovolila napredovanja z nezadostnimi ocenami.
V nasprotju s temi grožnjami pa učitelji v skladu z zakonom morajo dopustiti
napredovanje učencev z eno ali dvema slabima ocenama. Kako škodljive so posle-
dice takega nedoslednega ravnanja, lahko ugotovimo, če se pogovarjamo z učenci,
ki imajo slabe ocene. Večina učencev ve, da je to le grožnja in se zanašajo na
zakon, ki je na njihovi strani. Avtoriteta učitelja pa je s tem pomembno omajana,
ker učenci analogno tem zlaganim izjavam nimajo zaupanja v ostale učiteljeve
izjave, razlago in tudi vzgojna prizadevanja. Učenci pa znajo ceniti učitelja, ki je
dosleden v izjavah ter zahtevah in na čigar avtoriteto se lahko zanesejo.
Poseben pristop terjajo, prav tako kot podpovprečno razviti, tudi nadpovprečno
razviti učenci. Ti učenci imajo v nasprotju s podpovprečnimi večje sposobnosti
abstraktnoteoretičnega pojmovnega mišljenja (večja sposobnost predstavljivosti in
sklepanja na abstraktni ravni, posploševanja, tvorjenja analogij, večjo elastičnost
in hitrost miselnih operacij). Znano je, da se intelektivne funkcije razvijajo z upo-
rabljanjem in vajo. Ce učencev te kategorije ne sprašujemo na način, ki angažira
njihove potencialne možnosti, ostajajo te sposobnosti v večji ali manjši meri neiz-
rabljene. To pomeni, da mora učitelj nadpovprečnega učenca spraševati več in bolj
poglobljeno kot povprečnega ali podpovprečnega. S tem pa mora učitelj določiti
tudi relativen kriterij ocenjevanja njihovega znanja. Kriterij za oceno mora biti:
nivo znanja glede na njegove nadpovprečne sposobnosti in ne z ozirom na absolutno
povprečje v razredu. To se pravi, da mora nadpovprečni učenec zaradi svojih
1020
boljših sposobnosti znati več in bolje, podpovprečni pa manj kot povprečni učenci.
V naših šolah pa se običajno dogaja ravno tisto, česar ne bi smelo biti: največ
sprašujejo učitelji povprečne učence, najmanj pa nadpovprečne. Nadpovprečni
učenci, ki so si že ustvarili primeren renome, lahko v razredu mirno spijo, ne da bi
to bistveno vplivalo na njihove ocene. Temu primerno se lahko lagodno učijo tudi
doma, kar jim sčasoma preide v navado in se kasneje odraža tudi pri njihovem
študiju na visokih šolah. Njihove kapacitete ostajajo v veliki meri neizrabljene,
če sami nimajo dovolj iniciative, da jih na ustrezen način uveljavljajo. Namesto
podpovprečne, bi jim morala šola posvetiti nadpovprečno, njihovim sposobnostim
ustrezno pozornost. Ameriški psihologi pravijo: nadpovprečni učenci so dragocen
potencial za državo; če'ga ne izrabljamo delamo državi ogromno škodo.
Primer: starši so na vzgojno posvetovalnico privedli otroka, ki je že v pred-
šolski dobi kazal nenavadne lastnosti. Za zelo zgodaj se je sam naučil brati,
njegovi interesi pa so bili neobičajni: ni se igral kot drugi otroci, kmalu je
začel odklanjati pravljice in čtivo za otroke, obenem pa je kazal izreden
interes za razne leksikone, strokovne knjige, predvsem tehnične vsebine, teh-
nične igrače itd. Preizkus inteligentnosti je pokazal izjemno visoke intelektivne
sposobnosti. Otrok se je v šoli dolgočasil, ker je že vse znal. Na priporočilo
posvetovalnice je otrok z opravljanjem posebnega izpita v enem letu napre-
doval za dva razreda. Kljub temu je bil tudi naslednje leto odličen brez
večjega napora. Edino, kar se je dalo še napraviti, je bilo to, da smo staršem
svetovali vključitev v čim številnejše in čim raznovrstnejše izvenšolske aktiv-
nosti (krožki tujih jezikov, tehnični krožki, glasbena šola, šport itd.) zaradi
čim bolj vsestranskega razvoja osebnosti. Enako smo svetovali tudi šoli, ki bi
morala temu izjemnemu učencu omogočiti izjemne pogoje, da bi se lahko
ustrezno razvijal.
Povsem razumljiv je ugovor mnogih učiteljev, da se v razredu, kjer se tare 30 do
40 učencev, ni mogoče izjemnim otrokom dovolj individualno posvetiti. To pa še
vedno ni zadosten razlog, da bi morali mirno čakati, kdaj nam bodo zasijali boljši
časi. Nekaj bi prav gotovo lahko storili z racionalnim skrčenjem učnih programov,
nekaj z boljšim materialnim stimuliranjem učiteljev, veliko pa tudi z večjim indi-
vidualnim angažiranjem posameznih učiteljev (mnogi učitelji s svojimi uspehi doka-
zujejo, da se tudi v sedanjih pogojih lahko marsikaj doseže).
Dodatni pouk, ki so ga mnoge šole organizirale za pomoč svojim učencem, tudi
pogosto ne doseza svojega namena. Smisel dodatnega pouka naj bi bil v tem, da
z uporabo drugačnih metod od tistih, ki jih lahko uporabimo v razredu, omogoči
učitelju, da dopolni učenčevo znanje. Ta pouk bi moral temeljiti na metodi indivi-
dualnega pristopa, s katerim bi edino lahko dopolnili specifične vrzeli posameznega
učenca. Učencem bi pri tem načinu izobraževanja morali dajati individualne naloge
in nuditi individualno pomoč v znanju. To pa pomeni, da bi k dopolnilnemu pouku
morali vabiti podpovrečne in nadpovprečne posameznike po posebnem preudarku
učitelja. Podpovprečnim bi morali pomagati z nuđenjem pomoči v metodah učenja
tehniki pomnjenja s posebnimi konkretnimi in asociativnimi pripomočki ter postav-
ljanjem dodatnih nalog; nadpovprečnim pa bi morali dajati dodatne naloge zaradi
razvijanja njihovih umskih kapacitet in posebno dodatno literaturo, s katero bi
širili svoj izobrazbeni nivo. V nasprotju s tem pa opažamo, da je dodatni pouk,
kakršnega uveljavljamo sedaj na naših šolah, nekakšno kolektivno ponavljanje že
predelane učne snovi z istimi metodami kot pri običajnem razrednem pouku, pri
čemer v skupino avtomatično odrejajo vse učence s slabimi ocenami. Pogosto upo-
rabijo učitelji te ure tudi za spraševanje. Tak dodatni pouk prav gotovo ne dosega
1021
svojega namena in je za učence dolgočasen, ker ima mimo vseh drugih slabih last-
nosti še obeležje kaznovanja učencev za ugotovljeno nedelavnost. Zaradi tega učenci
dodatnega pouka ne obiskujejo redno, učitelji pa ga pogosto jemljejo kot golo
formalnost. Osnovni, v bistvu humani namen uvajanja tega pouka v naše šole pa
spet na tak način ne more biti dosežen.
Ob koncu tega sestavka lahko zaključimo, da na navedene negativne pojave ne
naletimo povsod. To pa je ponovni dokaz, da se jim s primernim poglabljanjem
in humanim pristopom lahko izognemo in s tem obogatimo formalni okvir, ki ga
odrejajo predpisi in pravila. Največ pozornosti smo posvetili ravnanju učiteljev in
profesorjev, kar pa še ne pomeni, da so učenci in starši brez napak. Kljub temu
mislimo, da je učiteljeva vloga v oblikovanju medsebojnih odnosov v šoli naj-
pomembnejša.
Sociologija, družbena zavest, politika
Jerzy J. Wiatr
Po razdobju intenizivnega, čeprav precej kaotičnega razvoja posebnih sociološ-
kih raziskav in kopičenja ustreznih spoznanj, je končno napočil čas meto-
dološke refleksije. Sociološke revije prinašajo vedno več člankov in razprav,
posvečenih problemu usmeritve sociologije. Sociological Imagination W. C.
Millsa pa je postala dogodek v svetovni sociološki literaturi.
Ta težnja po metodološki avtorefleksiji, ki se izraža v publicistični dejavnosti
znatnega števila sociologov in v interesu bralcev za to problematiko — izhaja,
menim, iz vedno bolj jasnega občutka, da predstave o vlogi in pomenu socio-
logijé, ki so popularne med sociološkimi krogi, ne ustrezajo dejanskemu stanju.
Te predstave, ki jih ima še precejšnja skupina sociologov za same po sebi
umevne, tako umevne, da naj jih sploh ne bi bilo treba dokazovati niti braniti,
tvorijo določeno celoto. V tem orisu imenujem to celoto neopozitivistično kon-
cepcijo usmeritve sociologije, dasi se zavedam, da je marsikateri sociolog, ki
je zanj značilna ta koncepcija, ravnodušen nasproti filozofskemu neopoziti-
vizmu in se sploh ne sprašuje po metodoloških zvezah svojega znanstvenega
delovanja.
Štirje miti sodobne sociologije
Presenetljivo je, kako daleč vpliv lastnega družbenega položaja določenega
kroga ljudi formira in deformira njihovo zavest in njihovo »ideologijo«. Socio-
logi, ki iz časovne ali socialne distance raziskujejo zvezo med ideologijo in
življenjem družbenih skupin, bi kaj lahko našli v samem mišljenju sociologov
čudovit teren za opazovanje. Mannheim je namreč zagrešil zelo hudo napako,
ko je zatrjeval, da za intelektualce ne velja splošno načelo, da družbeni položaj
določa zorni kot, pod katerim gledajo na resničnost, s tem pa tudi večjo ali
manjšo verjetnost adekvatnega spoznavanja te resničnosti. Intelektualci nika-
kor niso posamezniki, ki bi viseli v nekakšni praznini med različnimi razredi,
1022
sloji, družbenimi skupinami. Ne samo da so že po svojem poklicu povezani z
določenimi zunanjimi silami, ampak izražajo tudi določeno ideologijo lastnega
poklica, ki racionalizira družbeni položaj, ki so ga dosegli ali ki ga želijo doseči,
in vlogo, ki jo izpoponjujejo v določeni družbi.
Specifična ideologija mišljenja intelektualcev se v sodobnem času posebno
močno izraža v nazorih, ki se nanašajo na usmeritev sociologije. Med vsemi
družbenimi znanostmi je sociologija najsplošnejša znanost in zato najbolj
predestinirana, da drži ogledalo, y katerem se odražajo specifične predstave o
značaju in vlogi drugih znanstvenih disciplin, ki proučujejo resničnost. Zaradi
tega imajo diskusije sociologov o njihovi lastni znanstveni usmeritvi širši smi-
sel, presegajo problematiko samo ene znanstvene discipline in, še več, prese-
gajo — iz vzrokov, o katerih bomo kasneje govorili — problematiko same
znanosti.
Metodološke diskusije so pri tem zelo enostransko usmerjene. Temeljijo namreč
na kritiki določenih popularnih predstav, ki se branijo z močjo mita ali pred-
sodka, so pa zelo redko tako utemeljene, da bi vsaj deloma odstranile dvome,
ki jih je posejala kritika. Moč kritiziranih mitov izhaja iz njihove zakore-
ninjenosti, ta zakoreninjenost pa je bolj rezultat skladnosti misli z družbeno
situacijo mišljenja kot kritičnega razbora med seboj se pobijajočih razlogov.
Štirje miti posebno močno potiskajo sociologijo v smeri neopozitivistične kon-
cepcije. Imenujemo jih mit etične nevtralnosti, mit sodobnosti, mit empirizma
in mit racionalne tehnike. Termin »mit« pomeni v našem kontekstu mnenje, ki
je razširjeno in sprejeto na golo besedo, katerega utemeljenost pa je zelo daleč
od samoumevnosti za kritičnega opazovalca.
Mit etične nevtralnosti se glasi, da sociologija ne vrednoti, da so
njena spoznanja, pa naj imajo obliko teoretičnih trditev o človekovem rav-
nanju ali obliko tehnik, predpisanih na osnovi teh trditev, etično nevtralna, da
se lahko uporabijo v »dober« ali »slab« namen, pri čemer ocena dobrega ali
slabega presega pristojnost znanosti. Sociolog teži za tem, da bi bili rezultati
njegovega dela »onstran dobrega in zlega«, kot so rezultati fizika in biologa, in
celo veruje, da je to mogoče. S fizikom ga tudi druži skrb, da bi rezultati raz-
voja znanosti ne bili uporabljeni v slabe namene, to je v namene, s katerimi se
ne solidarizira kot človek, čeprav lahko kot znanstvenik proti svoji volji olajša
njih realizacijo. Prepričan je tudi, da mora bdeti nad etično čistostjo svoje
znanosti in da mora izločevati »neznanstveno« vmešavanje normativnega miš-
ljenja. Čeprav mu vedno več metodologov dopoveduje, da se družbene znanosti
ne morejo ločiti od vrednotenja in da je treba, nasprotno, težiti v čim večji
meri k natančni izpovedi vrednot, ki mu služijo za izhodišče (o tem je pisal
pred nekaj leti G. Myrdal), vendar razglaša etično nevtralnost vsaj kot hev-
ristično načelo. Prizadeva si, da bi njegovo znanost obravnavali kot oproščeno
vsakega vrednotenja in zahteva od drugih, ki se ukvarjajo s sociologijo, da
težijo k etični nevtralnosti.
Lahko je ugotoviti, od kod izvira ta ideja. Je razmeroma skorajšnjega datuma,
saj so še na prelomu tega stoletja obravnavali sociologijo predvsem kot diag-
i.ostiko in terapijo »družbenih problemov« •— vprašanj, ki niso bila rešena ali
pa so bila slabo rešena na področju, ki ga je raziskoval sociolog. Ideja etične
nevtralnosti je bila tuja tako sociologom--reformatorjem kot sociologom
revolucionarne marksistične šole. Tako prvi kot drugi so videli v znanstvenem
1023
mišljenju sredstvo za preobrazbo sveta, le da so to preobrazbo drugače poj-
movali.
Neopozitivizem je razglasil, da je prepričanje sociologov o tem, da lahko in da
celo morajo usmeriti svojo znanost po zgledu naravoslovcev — kar med drugim
tudi pomeni k »neangažiranosti« — prelomnega pomena v razvoju znanosti. Po
tej koncepciji je sovražnik nevednost, ne pa določene družbene sile, katerih
interese naj znanost spodkoplje. S takšnim pojmovanjem se sociolog tako v
svojih očeh kot v očeh družbenega okolja približa naravoslovcu, ki ga želi
posnemati, ker mu zavida. Sociolog naj ne bi bil stranka v epohalnih konflik-
tih sodobnega sveta, ampak samo opazovalec teh konfliktov in sodnik nad
njimi. Razdaja miselno orožje, vendar ni njegova stvar, kako se bo to orožje
uporabilo. Za nič, kar je izven njegove znanosti, ne odgovarja.
V resnici pa se pokaže, da je etična nevtralnost prevara, brž ko preidemo od
trditev o enostavnih dejstvih in od posplošitev na nizkem nivoju do bolj ambi-
cioznih sintez, ki pa v resnici pomenijo bistvo vsake znanosti. Vednost, da je
Adolf Hitler umrl zaradi samomora v podzemlju Reichskanzlei je etično nev-
tralna, dokler imamo opraviti samo z enostavnim kronološkim zapisom tega
dejstva. Vendar pa že vsak poskus, da širše opišemo ta dogodek, implicira nor-
mativne posledice, ker sili opisovalca, da uporablja besede, ki so simbol dolo-
čenega vrednotenja. Poznavanje odstotka razvez v celotnem številu zakonskih
zvez ali poznavanje števila v narodnem gospodarstvu zaposlenih žensk je lahko
etično nevtralno le takrat, če ju obravnavamo kot izolirani faktični trditvi in
če ne poskušamo te delne vednosti o dejstvih posplošiti.
Toda že tehnike ob modifikaciji človekovega obnašanja in teoretična načela, iz
katerih te tehnike izvajamo, imajo drugačen značaj. Kdor trdi, da bo človek v
položaju, za katerega so značilne nasprotne alternative, rajši težil k minimali-
zaciji trpljenja ali tveganja, da bo trpel, kot pa k maksimalizaciji ugodja ali
možnosti, da bo užival ugodje — ne formulira, kljub drugačnemu lastnemu
prepričanju, popolnoma nevtralnega teoretičnega sklepa, ampak hkrati oblikuje
določeno normo »tipičnega« obnašanja. Ce me znanost podučuje, da »normalno«
človek v primeru konflikta med vrednotami, ki jih priznava, in pogoji, v kate-
rih živi, modificira vrednote, da bi ustrezale zahtevam določenega družbenega
položaja, lahko najdem v tem znanstveno opisanem mehanizmu vzorec za
lastni konformizem. Znanost sega na ta način preko sfere opisa in teoretične
analize. Tako imenovane nevtralne posplošitve in tehnike modificiranja člove-
kovega obnašanja delujejo na ljudi in vplivajo na njihovo dejansko obnašanje.
Ko znanstvenik priznava, da je določeni pojav normalen, naraven, tipičen in
temu podobno (takšne opredelitve pa so sestavina vsake posplošitve), vpliva s
tem na oblikovanje določenega obnašanja in določenih odnosov. Zlasti iz tega
dejstva izhaja, da je obstoj nevtralne, neangažirane sociološke znanosti nemo-
goč. Z drugimi besedami, ta znanost je tem bolj nevtralna in neangažirana,
čim bolj banalni so njeni rezultati, čim manjši kontakt obstoji med aktualnim
položajem znanstvenika in družbenim življenjem, ki ga analizira. Vednost o
tem, da mora človek jesti, če hoče živeti, je toliko »etično nevtralna«, kolikor
bi človek jedel tudi v primeru, če bi znanstveniki prišli do nasprotnega sklepa.
Prav tako je celo globoka analiza družbenega življenja Inkov, ki jo napravi
evropski učenjak XX. stoletja, lahko nevtralna, čeprav posredno, bolj po ana-
logiji kot po poti čisto znanstvenega sklepanja, vsiljuje sklepe, ki modificirajo
1024
pogled na družbene probleme lastnega razdobja. Vsaka druga sociološka zna-
nost pa je angažirana, ker se znanstvenik niti ni sposoben otresti vrednot, ki
jih priznava kot človek, kot član naroda, razreda, gibanja ali partije (politične
ali filozofske) niti se ne more izogniti neposrednemu vplivu njegove znanosti
na obnašanje ljudi. Znanost o družbi je dialog, ki ga ima znanstvenik s pred-
metom svojih raziskav. V tem dialogu je znanstvenik stranka, ki izraža in ki
obenem oblikuje družbena stališča.
Nevarnost mita etične nevtralnosti ne izvira od tod, ker bi se znanstveniki
lahko odtegnili udeležbi pri razreševanju družbenih konfliktov svoje epohe.
Tako dolgo, dokler delujejo v svoji poklicni vlogi kot raziskovalci in učitelji,
so nujno udeleženci obstoječih družbenih bojev. Nevarnost omenjenega mita je
v tem, da topi pripravljenost na angažma za vrednote pravičnosti, svobode in
napredka, s tem pa slabi določene ideološke zveze znanosti — tiste, ki so v njeni
tradiciji odigrale nadvse dragoceno vlogo — kakor tudi v tem, da podreja
znanstvenika konformističnim tendencam.
Mit sodobnosti je izraz podobne tendence kot mit etične nevtralnosti.
Sociologija, ki se oblikuje po vzorcu naravoslovnih ved, izgubi intelektualni
kontakt z lastno tradicijo. Vse naj bi bilo treba odkriti znova, čeprav se je
Sorokin upravičeno posmehoval novim Kolumbom, ki s komplicirano aparaturo
odkrivajo resnice, ki so že od nekdaj znane.
»Sodobni« v sociologiji priznavajo tudi drugi mit, ki na njem temelji njihov
kompleks večvrednosti nasproti intelektualni tradiciji, s katero nočejo imeti
nobene zveze. To je mit empirizma. Kot je bilo že često poudarjeno,
podrejanje temu mitu nima dosti skupnega z empirično direktivo — da je treba
teoretične sklepe izvajati iz izkustva, iz »dejstev«, ker v tem smislu niso kla-
siki, na primer marksistične sociologije, ničesar dolžni Lazarsfeldu in Stouferju.
Gre predvsem za monopolno uporabo izraza »empirizem« za označitev dolo-
čenih raziskovalnih metod in pristopov, posebno za kvantitativne in tako ime-
novane eksperimentalne pristope. V imenu njihove popolnosti (ki jo često
preveč povzdigujejo) zanikujejo veljavnost nekdanjih odkritij. Popolnoma tako,
kot če bi kdo vstopil v atomsko podmornico, da bi ponovno odkril Ameriko,
ker da je to odkritje potrebno »ponovno verificirati« glede na tehnično nedo-
vršenost Kolumbove ladje »Santa Maria« ... Jasno je, da ne gre, da bi v eri
parne, električne in atomske energije pluli z jadrnicami, vendar pa iz tega ne
izhaja, da postane lahko vsak kapitan sodobne ladje odkritelj novih konti-
nentov. »Sodobni« neopozitivistični sociologi pa se redko spomnijo kozmo-
navtov, ki zaradi dovršene tehnike odkrivajo nove vidike resničnosti. Rajši
ostanejo popotniki ladje »Batory«, ker si tako laže predstavljajo, da so ponovili
podvig znamenitega meščana Gentive.
Končno imamo mit racionalne družbene tehnike... Le-ta raste
iz vseh prejšnjih in je njihova logična posledica. Sociologa 19. stoletja ni vzne-
mirjalo vprašanje njegove poklicne koristnosti. Ljudje, kot so bili Comte,
Marx, Spencer, kasneje pa še Max Weber, so jasno videli, da njihova teoretična
dejavnost osvetljuje pot človekovi praksi, da so intelektualni izraz praktičnih
teženj, s katerimi so se solidarizirali. To so bile sicer različne težnje, toda raz-
merje med sociološko teorijo in prakso je bilo za omenjene znanstvenike jasno
in nedvomno. Isto velja za ameriško, angleško in francosko sociologijo, ki so se
1Ò25
v začetku razvijale kot študij vedno ostrejših »socialnih problemov«. Sociolog
si je postavil nalogo, da opiše in analizira te probleme, da bi sprožil akcijo,
preprečil zlo, da bi pospešil ali povzročil odpravo tega zla. Zadnji veliki tok
tako pojmovane sociologije so bile ameriške raziskave rasnih odnosov.'
Toda praviloma so zapadnoevropski in ameriški sociologi že v začetku med-
vojnega obdobja postavili problem kritike obstoječega sistema na postranski
tir in so se začeli uspešno prilagajati temu sistemu.
To se je zgodilo v času, ko je dominirala neopozitivistična struja. Vrednote, ki
so se po njih ravnali prejšnji sociologi, so bile hitro omajane. Ideološki angažma
v kritiki družbe, veliki sistemi, ki so miselno organizirali človekovo akcijo,
skratka, vse tisto, od česar je živela sociološka misel na prelomu dveh stoletij,
so razglasili za neznanstveno vmešavanje, ki slabi znanstveno vrednost socio-
logije. Proč od filozofije in proč od publicistike — to bi naj bil kažipot sodobni
sociologiji. Za »filozofijo« so razglašali vsak poskus splošne sinteze, za »publi-
cistiko« pa neposredno kritiko resničnosti.
Vendar pa se sociolog, potem ko se je otresel dotakratne funkcije, ne more pre-
pustiti praznini. Prevzame novo družbeno vlogo, se z njo identificira in jo
skuša vsiliti tudi okolici. Ce se, kot je znano iz psihologije, podoba lastne oseb- ■
nosti oblikuje pod vplivom mnenja, kakršno ima o njej okolica, je možen tudi
obratni mehanizem, posebno kadar imamo opraviti s kompaktnimi družbenimi
skupinami. Poklicna sociološka skupina ni sprejela novega poklicnega etosa
pod vplivom potreb, ki jih je postavilo v ospredje družbeno okolje, družba, v
kateri sociolog deluje, ampak bolj pod vplivom notranjega procesa kqstenitve
in birokratizacije poklica. Identifikacija z obstoječim sistemom družbenih od-
nosov je zmanjševala pri sociologih hotenje in sposobnost, da zaznajo konflikte
sodobne epohe, to pa je slabilo njihovo pripravljenost, da bi se opredelili v teh
konfliktih. Namesto prejšnje družbene vloge ideologov so neopozitivistični
sociologi ustvarili novo družbeno vlogo, vlogo ekspertov za družbeno življenje.
Razmerje med teorijo in prakso se je s tem razdvojilo. Analiza dejanskega
stanja naj bi po intend j ah sodobne neopozitivistične sociologije postavila temelj
za racionalno delovanje in tako ni več čista spekulativna dejavnost. Hkrati pa
njena vez z družbeno prakso nastopi šele pred ali po raziskavi. Pred razi-
skavo je hjena naloga in metoda realizacije opredeljena pod vplivom praktičnih
ciljev, ki naj jim raziskava služi. Po raziskavi pa naj bi njeni rezultati postali
osnova racionalnega delovanja. Vse, kar nastopa med tema dvema momentoma
— torej celotno zares raziskovalno in teoretično delo — pa naj bi bilo izolirano
od prakse. Sociolog naj kot prirodoslovec raziskuje svoj predmet, da bi lahko
postavil diagnozo, vendar pa ne gre, da bi že v procesu raziskave moral ali
mogel vplivati nanj. Mit sociologije, ki nastopa v obliki racionalne družbene
tehnike, temelji na prepričanju, da puščata raziskovalna dejavnost in proces
teoretičnega sklepanja družbeno resničnost nedotaknjeno in dà lahko zaradi
' Pod črto je vredno opozoriti na značilen pojav. Povojna ameriška sociologija sicer
ni izgubila interesa za probleme rasnih odnosov, toda za razliko od Myrdalove knjige
An American Dilemma in literature, ki je spremljala to delo, je v novejšem času
osredotočila svojo pozornost bolj na opis sprememb, do katerih prihaja v položaju
črncev in na splošne vidike rasnega konflikta kot na demaskiranje obstoječe diskri-
minacije. Zadovoljujoč se s potekajočo reformo, imajo sociologi svoje nekdanje
ideološke naloge za uresničene.
1026
tega igrata diagnostično vlogo v razmerju do praktičnih ukrepov, ki se pod-
vzemajo na osnovi diagnoze in ekspertize sociologa.
Nekateri sociologi se zavedajo, da so predpostavke, na katere se opira takšno
sklepanje, lažne. Robert Merton jih je v določeni meri spodbil, ko je pisal o
predvidevanjih, ki sama vplivajo na svoje uresničenje ali na preprečitev ures-
ničenja (»self-fullfiling« in »self-denying« profecies). V literaturi se često ob-
ravnavajo primeri takšnih predvidevanj. Vendar pa avtorji iz obstoja takšnega
tipa povezanosti med teorijo in prakso ne napravijo nujnih sklepov, saj sam
Merton obravnava tipa predvidevanj, ki ju je opisal, bolj kot izjemo od sploš-
nega pravila. Kljub temu pa se že v tej koncepciji, omejeni obliki in brez
širših teoretičnih sklepov, izraža zavest o zvezi, ki lahko obstaja med teore-
tičnim mišljenjem o družbi in akcijo. Ta zveza se ne omejuje na funkcijo
eksperta in diagnostika, ki naj bi jo imel znanstvenik. Ta zveza predpostavlja
neposredni vpliv teoretičnega mišljenja na akcijo, še več, predpostavlja, da je
celo samo mišljenje lahko akcija, toliko namreč, kolikor spreminja obstoječo
podobo družbenih odnosov v predstavah ljudi in s tem povzroči revizijo nji-
hovih dotakijatnih življenjskih stališč.-
Postulati historizma
V mitih, od katerih živi neopozitivistična sociologija, se izraža njen izvirni
greh. Ta greh je pomanjkanje historizma.
Historizem, tako kot bom ta termin uporabljal v nadaljnjih razmišljanjih, se
ne reducira samo na hevristično načelo, ki zahteva, da se družbeni pojavi razi-
skujejo v njih razvoju, v procesu njihovih sprememb in preoblikovanj. Čeprav
ima ta element historizma bistveni pomen za sociologijo in čeprav zbuja večkrat
spore med tistimi, ki obravnavajo sociologijo kot vedo, ki je v osnovi histo-
,rična, in med onimi, ki težijo, da bi jo omejili na sfero nadzgodovinskih, naj-
splošnejših zakonitosti človekovega obnašanja (mislim, da takšni zakoni obstoje
in da niso banalnosti), vendar puščam v sedanjem trenutku ta skupek vprašanj
ob strani. Bolj me namreč zanima vprašanje, kaj je sociologija, kot to, kam
bi jo bilo treba usmeriti.
Postulate historizma bi lahko glede na sociologijo razložili kakor sledi:
1. Sociologija je ena izmed oblik družbene zavesti. Zato moramo gledati na
njene raziskave v enakem kontekstu, v kakršnem se proučujejo socialne teorije
in sploh vsi izrazi družbene zavesti. Ta kontekst socioloških teorij ni biografsko
ozadje, na katerem se ostro rišejo konture velikih sociologov. Ta kontekst
organsko sega v sfero samega sociološkega razmišljanja, opredeljuje sociološko
perspektivo tega razmišljanja, določa smisel uporabljenih pojmov, opredeljuje
izbor problemov. Ahistorično pojmovanje zgodovine sociologije predstavlja le-to
- Ze klasičen in često navajani primer je Marxov Kapital, posebno njegov zakon
absolutnega siromašenja proletariata. Ta zakon, izpeljan iz stvarnih tendenc zgod-
njega kapitalizma, je postal po eni strani opozorilo varuhom kapitala, po drugi
strani pa element, ki je utemeljeval ideološko potrebo revolucionarnega delovanja
množic. Pritisk gibanja množic, ki ga je med drugim sprostila tudi ideologija,
in koncesije buržoazije, ki jih je diktiralo razumevanje zveze tega gibanja in mate-
rialnega položaja delavcev, so odprle nove možnosti za adaptacijo, preoblikujoč delo-
vanje omenjenega zakona v pogojih sodobnega kapitalizma.
1027
kot običajno kopičenje rezultatov raziskav ali kot soobstoj ali medsebojno nado-
meščanje velikih teorij. Po takšnem pojmovanju ostane zgodovina sociologije
izolirana zgodovina znanstvenikov. Zgodovinsko pojmovanje zgodovine sociolo-
gije dobimo, če sprejmemo dvojni referenčni sistem za analizo zgodovinskih
koncepcij. Po eni strani je vsaka med njimi določen korak v procesu spozna-
vanja družbene resničnosti in se lahko obravnava predmetno (s stališča raz-
merja, ki obstoji med vsebino izraženih sodb in stvarnostjo, na katero se te
sodbe nanašajo), po drugi strani pa so izraz različnih praktičnih teženj, s kate-
rimi se sociolog zavestno ali podzavestno solidarizira. V drugem (subjektivnem)
aspektu je sociologija oblika ideološkega mišljenja, je določena vrsta zavesti,
ki jo znanstvenik kristalizira, organizirajoč na določen intelektualno zrel način
vsakdanje izkušnje množic. Med tema dvema aspektoma sociološkega mišljenja
obstoji zelo zanimiva odvisnost: njej pa bomo posvetili posebni, daljši del
te razprave.
2.	V luči prej formuliranega postulata se zdijo jalove deklaracije znatnega
dela sociologov, ki se glasijo, da mora sociologa zanimati predvsem vsebina,
ne pa tudi genealogija in funkcija socioloških postavk. Prizadevanje, da bi
se sociolog omejil samo na meritorno vsebino socioloških pogledov in bi vse
druge aspekte kot znanstveno irelevantne izločil iz svoje analize, bi lahko imelo
raison d'être samo takrat, če bi bil znanstvenik (kot v naravoslovnih vedah)
popolnoma v položaju zunanjega opazovalca glede na predmet svojega prouče-
vanja. V družbenih znanostih pa je znanstvenik — kot pripadnik družbe —
sam del raziskovane stvarnosti, mnenja, s katerimi pristopa k raziskavi, so se
izoblikovala pod vplivom zgodovinske stvarnosti, v kateri jé sam udeležen.
Organsko obarvanje teorije in socioloških postavk — v njihovem meritornem,
genealogičnem in funkcionalnem aspektu hkrati — izhaja kot logični postulat
IZ zgodovinskega pojmovanja sociologije kot družbene zavesti®.
3.	Zato je treba razmerje med ideologijo in znanostjo razumeti dialektično:
ne kot razmerje popolnoma različnih oblik mišljenja, ampak kot vzajemno
razmerje različnih plati, vidikov enega in istega mišljenja o stvarnosti. Ce
določene sociološke koncepcije opazujemo s stališča razmerja med sodbami,
ki jih vsebujejo te koncepcije, in resničnostjo, lahko abstrahiramo ideološki
kontekst in smisel teh pogledov. V tem primeru obravnavamo problem znanosti
kot takšne, toda to je ravno mogoče samo v procesu abstrakcije. Na Marxov
Kapital, na Vladajoči razred G. Mosca, na MiUsovo Elito oblasti lahko gledamo
samo pod zornim kotom empirične verifikacije v teh delih izraženih postavk.
Toda hkrati ta dela — kakor sploh vsa sociološka dela,, ki kaj pomenijo —
poleg svoje čisto znanstvene funkcije izpolnjujejo tudi določene ideološke
funkcije. So namreč intelektualna organizacija izkušenj množic, miselno nada-
ljevanje njihove akcije. Povezanost znanosti in ideologije torej ni nekaj zuna-
Ta postulat je doživel hudo preizkušnjo v dobi Stalinove vulgarizacije marksizma.
Pravilno načelo organske povezanosti predmetne in subjektne strani sociologije,
njenih meritoričnih, genealoških in funkcionalnih vidikov, je zamenjalo primitivno
iskanje odgovora na vprašanje: »od kod izhaja« in »komu služi« določeni nazor. Ta
vprašanja so sploh brez smisla, če niso del raziskave, ki hkrati analizira predmetni,
meritorni smisel omenjenih trditev. Poudarek na genealoško-funkcionalnih aspektih
je metodološko utemeljeval posebno vrsto zaprtega marksizma, ki je bil umetno izo-
liran od drugih intelektualnih tokov. S tem pa smo prišli že do drugega, dokaj bolj
zapletenega vprašanja.
1028
njega, slučajnega, nekaj, kar se včasih zgodi, ampak predstavlja neločljivi del
družbene znanosti.^
4.	Čeprav so nekateri avtorji (z mladim Marxom na čelu) rezervirali termin
»ideologija« za misel, ki ex dejinitione maliči resničnost, se vendar zdi, da je
širša in bolj nevtralna uporaba tega termina utemeljena. Ako z izrazom »ideolo-
gija« razumemo vsak sistem prepričanj in pogledov, ki so funkcionalno opre-
deljeni, to je glede na njihovo vlogo, ki jo izpolnjujejo s tem, da intelektualno
organizirajo množično akcijo, se pokaže, da je ideološki element v samem bistvu
družbenih znanosti. V takšni meri, kdaj in pod vplivom kakšnih faktorjev je
ideološki element vir ustvarjalne spoznave inspiracije, in kdaj povzroča škod-
ljive omejitve in deformacije, je zopet drugo vprašanje, ki mu bomo posvetili
nekaj pozornosti v naslednjem delu. Sicer pa je bilo o tej temi pred kratkim
v naši sociologiji dovolj razpravljanja^.
5.	Historizem končno opredeljuje določen način gledanja na zvezo, ki obstoji
med sociološko mislijo in med akcijo. Kolikor je sociološka misel oblika druž-
bene zavesti, toliko je hkrati oblika akcije. Sociolog deluje tako, da preobraža
podobo sveta v zavesti ljudi. Ker ta subjektivna podoba družbenih odnosov
predstavlja pomembno komponento stvarnosti (ker določa družbene vloge, ki
jih sprejemajo posamezniki in jih vsiljujejo drugim), pomeni intelektualna
revizija te podobe praktično delovanje. Historizem ne postulira nobenega dodat-
nega »dokaza« praktičnosti sociologije; zaveda se namreč njene najvažnejše
praktične funkcije, ki je v modifikaciji človekove percepcije družbene resnič-
nosti. Ko je govoril Marx o zvezi med proletariatom in filozofijo, je mislil
ravno na to dejstvo.
Znanstvena verifikacija in problem historizma
Ene in iste postavke o družbi funkcionirajo, kot smo že ugotovili, v dvojni
vlogi. Ce gledamo nanje s stališča razmerja do resničnosti, ki se nanjo nana-
šajo, lahko pokažemo, da ustrezajo ali da ne ustrezajo resničnosti. Ce pa gle-
damo hkrati nanje s stališča družbenih skupin, ki jim te postavke služijo kot
sestavina njihove življenjske ideologije, zahtevajo drugačno obravnavo. Ideo-
loški sistem lahko obsega — poleg moralnih norm, ki jih, se razume, ne moremo
vključiti v proces verifikacije ali falzifikacije (in jih lahko le sprejmemo ali
odklonimo po poti etičnega vrednotenja) — znanstvene postavke, ki se skladajo
z resničnostjo v tolikšni meri, v kolikšni' se lahko človekovo znanje približa
objektivni resnici, ali pa lahko (ideološki sistem) operira s trditvami, ki so
notorično napačne, s psevdoznanstvenimi miti ali z iracionalnim prepričanjem.
Analiza velikih ideologij s stališča stopnje njihove znanstveriosti, to je s stališča
^ To vprašanje sem obravnaval, utemeljujoč podobno stališče, v članku Sociologija
in ideologija (Studia Filozoficzne, 41958), ki je bil kasneje vključen kot posebno
poglavje v knjigo Rasni problemi v ameriški sociologiji (PWN, 1959). Vendar mislim,
da bi bil, ko sem v omenjenem članku govoril o medsebojni povezanosti ideoloških
in znanstvenih votkov, lahko širše pokazal relativnost samega tega razlikovanja, ki
ima smisel samo toliko, kolikor gre za različne vidike iste znanstvene koncepcije,
ne pa za ločene elemente, ki sestavljajo določeno vedo.
'' Prim, posebno: Zygmunt Bauman, Problemi sodobne ameriške sociologije, Var-
šava, 1961.
1029
stopnje njihove skladnosti z resničnostjo, je upravičena in nujna naloga, ker
ni vseeno, kakšne spoznavne možnosti vsebujejo različne družbene ideologije.
Toda za oceno ideologije ta kriterij ne zadošča. V praksi je ideologija podre-
jena družbeni oceni ne samo s stališča pravilnosti (resničnosti trditev, ki jih
vsebuje), ampak tudi: a) s stališča moralne privlačnosti njenih norm in vrednot,
na katerih temelji, kakor jo vidijo tisti, ki ocenjujejo (torej nujno subjektivno,
vendar povezano z objektivno situacijo ljudi, ki ocenjujejo), b) s stališča zgodo-
vinske pomembnosti ideologije, to je njene vlòge v zgodovinskem procesu.
Drugi kriterij je objektivnega značaja, ker je tudi proces zgodovinskega razvoja
objektiven. Ljudje se očitno razlikujejo po oceni, kaj je zgodovinsko pomembno,
kaj ima določeno zgodovinsko vlogo. Lastni sistemi vrednotenja, lastna ideo-
loška angažiranost, ki se vmešava v te ocene, povzroča, da je ocena zgodovinske
vloge ideologije (kakor tudi političnega gibanja) problem, ki je neprimerno
bolj sporen, kot na primer ugotovitev statistične tendence razvez v določenem
časovem obdobju. Kljub temu — in popolnoma neodvisno od subjektivnih težav
spoznavanja — je zgodovinski pomen neke ideologije nekaj objektivnega, kar
se dostikrat uveljavi kljub nasprotnim človeškim predstavam in ocenam.
Ideologija je tem bolj zgodovinsko pomembna (lahko bi krajše rekli: tem bolj
zgodovinska), čim popolneje, adekvatneje je sposobna združiti, artikulirati raz-
pršena stališča širokih množic in spodbuditi te množice k zgodovinsko po-
membnemu delovanju. Ideologija je na ta način del, element, stran zgodovin-
skega procesa. Nastaja iz določenih človekovih potreb, iz pogojv družbenega
sožitja in s tem, ko organizira človeške izkušnje, postane materialna sila, ki
se — po klasični Marxovi opredelitvi — uresničuje v zgodovini.
Ocena ideologije s stališča njenega zgodovinskega pomena, nje.ne vloge v
procesu zgodovinskih preobrazb, ni manj pomembna kakor njena ocena s sta-
lišča resnice ali neresnice. Lahko celo trdimo, da je na določen način nadrejena
moralni oceni ideologije. Čeprav, kar je treba še posebej podčrtati, občutek
dolžnosti ne izvira logično iz spoznanja zgodovinske nujnosti, vendar si mno-
žična družbena zavest prilašča vrednote ravno z naslonitvijo na intelektualno
spoznanje sveta. Spoznanje, da je človeška zgodovina polna bojev za pravičnost
in svobodo, ni pravzaprav logična predpostavka sklepa, da se je treba boriti
za uresničenje teh načel, vendar ima veliko moč zgodovinskega primera. Mo-
ralna vzgoja družbe temelji med drugim tudi na oblikovanju določene intelek-
tualne podobe sveta.
Zgodovinska vloga ideologije, njen pomen pri preoblikovanju sveta, njena
ustreznost množičnim potrebam, imajo ogromen vpliv na to, kako se oblikujejo
človeške predstave o tem, kaj je treba storiti. V tem pomenu — in samo v tem
pomenu — historizem ideologije determinira njeno moralno vrednost v očeh
ljudi. Iz tega pa vendar ne izhaja, da bi lahko vsak posameznik prevalil težo
moralne odgovornosti na zgodovino. Ta odgovornost je popolnoma individualna.
Nekaj podobnega velja tudi za spoznavno vrednost ideologije. Objektivna pra-
vilnost trditev o družbeni stvarnosti ni odvisna od tega, kakšnim interesom
služijo te trditve, kolikšno število skupin jih sprejme in kaj prispeva k zgodo-
vinskemu procesu. Subjektivni sprejem te pravilnosti, priznavanje, da so dolo-
čene trditve pravilne, druge pa napačne, je odvisen od vpliva, od zgodovinske
vloge ideologije, v katero sodijo te trditve. Ljudje se nagibajo k temu, da
1030
imajo za pravilne tisti trditve, ki vsaj ne nasprotujejo njihovim težnjam in
interesom. To, kar se nam danes zdi na'osnovi naših zgodovinskih izkušenj,
našega angažiranja v zgodovini, nesporno, so na splošno imeli za nepravilno
v preteklosti in bodo lahko spodbijali tudi v prihodnosti. Nič drugega kot
iluzija in mit ni mnenje, ki prihaja z miljeja poklicnih znanstvenikov, da je
verifikacija postavk o družbeni resničnosti odvisna (od baje nevtralnih) veri-
fikacijskih tehnik. V resnici konfliktne ideološke vizije sveta, ki rastejo iz
konfliktnih interesov, pobarvajo sam proces odkrivanja resnice. Različne ideo-
logije vsebujejo spoznavne možnosti v različni stopnji in bilo bi naivno misliti,
da ideološka anagažiranost družbenih znanosti ovira objektivno spoznavanje
resničnosti. Treba pa je priznati, da se proces odkrivanja te resnice v okviru
znanosti o družbeni stvarnosti realizira v okvirih kontroverznih, ideološko
angažiranih vizij sveta. Cim višja je raven posplošitve, tem večja je vloga te
celostne vizije sveta pri oblikovanju vede o posameznih aspektih družbenega
življenja.
Čeprav je proces spoznavanja družbene stvarnosti, kot tudi proces spoznavanja
narave, proces stalnega približevanja človeštva k objektivni resnici, je vendar
v dokajšnji meri bolj kontroverzen. Realizira se v večnih spopadih različnih
ideoloških vizij sveta. Njihova vloga v zgodovinskem procesu odloča o tem,
v kakšni meri delujejo kot motivacijska osnova kolektivne akcije, to pa po
svoj strani dokaj močno vpliva na sprejemanje in odklanjanje teorij in trditev
o družbeni resničnosti. Proces spoznavanja družbe je del splošnejšega procesa
njenega razvoja in zaradi tega — v nasprotju z naivnimi predstavami poziti-
vistov — ne more biti odtrgan od ideoloških bojev in sporov človeštva.
Sociologija in akcija
Zgodovinski proces razvoja človeštva je organsko povezan splet »objektivnih« —
ekonomskodružbenih — in »subjektivnih«, zavestnih faktorjev. Razlikovanje
teh dveh elementov družbenega razvoja, na primer zaradi ugotovitve odvisnosti
med bazo in nadstavbo, je možno samo po poti posebne abstrakcije. Ločitev
človeške družbene zavesti (to je idej, ki jih imajo ljudje o lastni zgodovini) od
same zgodovine je možna samo po poti teoretične analize. Takšna analiza je
lahko celo zelo potrebna, vendar pa ne sme zasenčevati preprostega dejstva,-
da je v resničnem zgodovinskem dogajanju element zavesti vključen v celoto
faktorjev družbenega razvoja. Ko ljudje' delajo lastno zgodovino, se opirajo
na določene motivacije in racionalizacije, ki na določen način po svoji strani
izvirajo iz pogojev družbenega življenja. Ideja je toliko faktor družbenega raz-
voja, kolikor z vplivanjem na množično obnašanje povzroča določne »objek-
tivne« rezultate. Način, kako ljudje vidijo družbeno stvarnost, je v določenem
smislu element te stvarnosti, (čeprav ne sama družbena stvarnost, kot so nekoč
trdili zelo dosledni predstavniki analitične šole v sociologiji).
Iz teh preprostih in skoraj banalnih premis izhaja določen pogled na praktično
vlogo družbenih znanosti. Ta znanost, kot smo že ugotovili, predstavlja del
družbene resničnosti v tem smislu, da — s tem ko organizira izkušnje množic,
ki jim daje vizijo sveta, ki najbolj ustreza njihovi situaciji in njihovi potencialni
zavesti — preobraža obnašanje množic in s tem spreminja resničnost, na katero
1031
se nanaša. Postuliranje praktične koristnosti sociologije se torej opira na ne-
sporazum®.
Sociologiji ni treba šele doseči praktične koristnosti, ker je praktično po-
membna, če v svoji ideološki funkciji deluje kot komponenta množičnega
obnašanja. To dosega na ta način, da postavlja probleme, ki so zelo blizu prak-
tičnim, življenjskim izkušnjam množic, in s tem, da si zavestno prizadeva raz-
širiti sociološko misel. Znanosti kot posebnemu, od drugih oblik razlikujočemu
se elementu velikega sistema idej, ki motivirajo in racionalizirajo človekovo
obnašanje, ni treba skrbeti za to, »ali bo praktično koristna«. Ona je že s
samim svojim obstojem in delovanjem na množično zavest — akcija. Proces spo-
znavanja družbene resničnosti, ki dobiva impuls v praktičnih potrebah in ki je
pogojen po družbeni situaciji spoznavajočega subjekta, je hkrati oblika akcije.
Sicer lahko še dodatno postane osnova določenega delovanja (če hoče kdo za-
vestno uporabiti rezultate, ki jih je dosegla znanost, pri praktičnih ukrepih),
toda tudi v primeru, če se to ne zgodi, je sprememba stanja množične zavesti
soznačna s spremembo družbene resničnosti, vsak napor, usmerjen k temu, da
se doseže ta sprememba, pa je praktična akcija.
Takšno pojmovanje sociologije — kot dela družbene zavesti in torej elementa
samega družbenega življenja — nalaga, da premagamo iz pozitivistične tradicije
izvirajoče absolutno razlikovanje med spoznavno in praktično funkcijo. Spo-
znanje je tudi element resničnosti: množično spoznanje, ki je razširjeno v za-
vesti velikih družbenih skupin, spreminja obnašanje ljudi, spreminja torej tudi
resničnost. V tem smislu je ravno Gramsci nasprotoval tendenci, ki jo je zago-
varjal Buharin, po medsebojni ločitvi in po postavljanju nasprotja med spo-
znanjem in akcijo. »Zaradi čudaškega sprevračanja perspektive — je pisal —
se sodi, da, če dajejo naravne znanosti možnost za predvidevanje razvoja
naravnih pojavov, je treba zgodovinsko metodologijo imeti za znanstveno v
tolikšni meri, v kolikšni nam omogoča abstraktno predvidevati prihodnost
družbe... V resnici se predvideva v tolikšni meri, v kolikšni delujemo, v
kolikšni meri si z zavestnimi napori prizadevamo, da konkretno prispevamo
k nastanku predvidevanega rezultata. Tako se pokaže, da predvidevanje ni
znanstveni, spoznavni akt, ampak abstraktni izraz napora, da na praktičen
način oblikujemo kolektivna voljo.«'
Teh formulacij ne smemo razumeti preveč dobesedno. Predvidevanje družbe-
nega življenja nastopa namreč v dveh temeljnih oblikah: kot predvidevanje
pojavov, na katere sámo predvidevanje nima večjega vpliva, in kot predvi-
devanje pojavov, ki se med drugim oblikujejo tudi pod vplivom predstav, ki
prevladujejo o njih. Glede tega drugega tipa predvidevanj zahtevajo sicer
Drugo vprašanje pa je povezanost sociologije z družbenim planiranjem. V raz-
merju do parcialnih problemov nastopa sociolog včasih kot ekspert, ki nudi elemente
za določeno odločitev. Ker se v tem primeru rezultati raziskovanja komunicirajo
ozkemu vodilnemu krogu, ne pa široki javnosti, se njihova praktična funkcija pojavi
šele ex post. Ta situacija se razlikuje od tiste, o kateri govorimo. Ko razpravljajo
o tej razliki, včasih posamezni avtorji zatrjujejo, da lahko sociologija realizira prak-
tično funkcijo bodisi z »racionalizacijo« človeškega obnašanja bodisi s tem, da nudi
osnovo za »manipulacijo« tega obnašanja.
' Antonio Gramsci, Kritične pripombe k Popularnemu orisu sociologije, Dela, Var-
šava, 1962, zv. 1., str. 121—122.
1032
Gramscijeve formulacije določenih dopolnitev, vendar so uporabne. Bilo pa bi
jih kljub temu zelo težko uporabiti za vse tipe predvidevanj v družbenih
znanostih.
Ilustrirajmo to s primerom. Denimo, da sociolog na osnovi poznavanja ana-
lognih procesov, do katerih je prišlo prej v drugih krajih, ali na osnovi pozna-
vanja strukturalnih zakonov družbenega življenja, predvideva, da bo množični
proces urbanizacije povzročil prehoden porast mladoletniške kriminalitete.
Takšno predvidevanje nima nobenega vpliva na samo kriminaliteto mladolet-
nikov, ki gotovo niso bralci socioloških del. Predvidevanje se lahko pokaže kot
ustrezno ali kot zmotno, kar bo dokaz znanstvene vrednosti predpostavke, na
katero se je predvidevanje opiralo. Komplikacija se pojavi šele takrat, ko
voditelji družbenega življenja, ki so bili pravočasno informirani o tendenci,
ki naj bi se pojavila med procesom urbanizacije, zavestno podvzamejo ukrepe,
ki naj bi preprečili te pojave ali oslabili njihovo moč. V tem položaju postane
formuliranje znanstvenega predvidevanja, o čemer je obširneje pisal Merton,
element resničnosti, toda ne v tistem smislu, na katerega je mislil Gramsci.
Tu namreč predvidevanje ni »prispevanje k nastanku ,predvidevanega'«, ampak
obratno — lahko povzroči, da predvidevani rezultat kljub teoretični pravilnosti
samega predvidevanja ne bo nastopil. Takšne situacije so precej pogoste. In
ravno na njih se je treba spomniti, kadar govorimo o praktični vlogi sociologije,
zavedajoč se hkrati, da ne pomenijo pravila.
Drugi tip predvidevanj je bližji Gramscijevi koncepciji. Ko je med prvo sve-
tovno vojno Lenin postavil zgodovinsko tezo o možnosti zmage revolucije v eni
deželi, v Rusiji, je bilo to predvidevanje pomemben in nujen element zgodo-
vinske situacije. Elita delavskega gibanja se je namreč morala zavedati zgodo-
vinskih možnosti, ki stoje pred njo. Brez te zavesti — ki se je izoblikovala
ravno na podlagi Leninove koncepcije — delavsko gibanje ne bi bilo izpolnilo
vloge, ki jo je bilo objektivno moč izpolniti. V tem primeru je bilo torej
predvidevanje akcija v korist predvidevanega rezultata.
Toda v tem primeru nikakor ne gre samo za »način oblikovanja kolektivne
volje.« Čeprav se ta tip predvidevanja ne uresniči, če ni postal vsebina mno-
žične zavesti (zaradi česar ni samo abstraktni akt spoznavanja, ampak tudi
praktična akcija), vendar ni vsako »predvidevanje« enako točno. Potrebna
namreč ni samo tehnično dovršena popularizacija vizije bodočega razvoja med
množicami (da bi s tem dosegli ustrezno akcijo množic), ampak tudi realistična,
to je pravilna, znanstvena ocena zgodovinskih možnosti, ki se skrivajo v obsto-
ječem sistemu odnosov. Popularna voluntaristična napaka izvira ravno iz
mnenja, da lahko v družbenem življenju dosežemo poljubne rezultate, če mobi-
liziramo napore ljudi. Stvar je namreč v tem, da lahko te napore mobiliziramo
v zadostni meri samo tedaj, če so cilji akcije dosegljivi, to je, če je prejšnji
razvoj izoblikoval nujne objektivne pogoje (npr. številčnost razreda, njegova
organizacijska strnjenost itd.).V tem primeru je predvidevanje soznačno s po-
stavljanjem realističnih ciljev akcije. V tem primeru predvidevamo že s tem,
da si postavljamo realistične cilje za akcijo. Znanstvene, spoznavne vrednote
družbene znanosti pa omogočajo določitev realističnih ciljev. Prihodnost
namreč predvidevamo tako, da upoštevamo komponente zavestnega ravnanja.
Zadržali smo se nekoliko dljè pri vprašanju znanstvenega predvidevanja, ker
ima to vprašanje z vidika praktične vloge sociologije osrednji pomen. To vlogo
1033
je treba pojmovati drugače kot praktično funkcijo prirodnih ved. Spoznanje
tu namreč ni ločeno od akcije, je organska sestavina same akcije. Praktična
funkcija sociologije lahko nastopi zdaj izraziteje zdaj zopet v manjši meri,
odvisno pač od tega, na kaj se spoznanje nanaša. Vendar velja splošna ugoto-
vitev, da so družbene znanosti, posebno pa sociologija (kot najsplošnejša med
njimi) del procesa, v katerem se razvija množična zavest in kot takšne delujejo
s svojimi sodbami neposredno na potek družbenega življenja.
Ideal družbeno angažirane sociologija zato ni umetni domislek ali določen stil
usmeritve te discipline. To dejstvo je mnogo bolj odsev dejanskega in nujnega
angažmaja sociologije v družbenem življenju, ki ga sociologija ne samo razi-
skuje, ampak tudi spreminja. Formulacija tega ideala izhaja edino iz potrebe,
da si razločneje predočimo problem praktične, ideološke angažiranosti te zna-
nosti. Smisel njenega obstoja je praktična funkcija znanstvenega spoznavanja.
Ravno tako kot spoznanje, ki zavestno služi družbenemu razvoju na ta način,
da ustvarja vizijo sveta, ki intelektualno organizira človeško akcijo, je sociolo-
gija angažirana v uresničevanju vrednot naprednih, socialističnih sil.
Prevedel Adolf Bibič
Radio in poslušalci
Po Anketi o masovnih komunikacijskih sredstvih in Dnevnem radijakem vprašalniku
pripravili in napisali sodelavci inštituta za sociologijo pri univerzi v Ljubljani:
Bogdan Kavčič, Marjan Kroflič, Marko Peršič, Franci
Prajs, Stane Saksida, Ana Stupan
I. RAZISKAVA O VPLIVU SREDSTEV MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA
V SLOVENIJI
Ob precejšnjih socioloških in socialno-psiholoških anketiranjih, ki so jih zadnja
leta opravili v Sloveniji, pa tudi drugod v državi, je ostalo samo nekaj primerov
takih raziskav, ki so bile res strokovno pripravljene, dovolj tsmeljito izvedene in
pri katerih je delo dospelo tudi bliže zaključku; to se pravi, da so ustrezno obdelali
podatke, analizirali gradivo, izčrpno interpretirali in formulirali zaključke glede
hipotez, kolikor so bile sploh postavljene in jasno opredeljene.
Čeprav ne gre od kraja zanikati določene pedagoške vrednosti in mobilizatorskega
pomena tega dela, ko uvajamo empirično sociološko raziskovalno metodo v našo
vsakdanjo prakso pri obravnavanju in reševanju aktualnih družbenih problemov,
bi vendarle bilo neodpustljivo, če bi se iz dosedanjega dela ničesar ne naučili in
v nedogled nekritično ponavljali napake ter pomanjkljivosti.
V pripravljalnem delu teoretskega, metodološkega in organizacijsko-tehničnega zna-
čaja za raziskavo o vplivu množičnih komunikacijskih sredstev v Sloveniji v štu-
dijskem letu 1961/62 so prav zato poglavitno pozornost posvetili skrbi, da bi se
izognili doslej običajnim slabostim, tako v teoretski in metodološki pripravi kakor
1034
v sami izvedbi ankete. Poleg tega so v raziskovalnem načrtu posebno skrb posvetili
taki smotrni razporedbi postopnih stopenj obdelava, analize in interpretacije v okviru
celotnega programa, ki naj ob maksimalni možni uporabi tehničnih (strojnih) pripo-
močkov omogoči pravočasno izvršitev naloge, dokler je izredno obsežno in pomembno
gradivo še aktualno. Raziskava ima naslov »Anketa o vplivu masovnih komunika-
cijskih sredstev«. Vendar je področje, ki ga zajema, nekoliko obsežnejše. Prvotni
pcbudnik raziskave je bilo vodstvo RTV Ljubljana, ki je želelo dobiti izčrpne
podatke o dojemanju, odzivu, željah, predlogih in mnenjih poslušalcev in gledalcev
radia in televizije. Nadaljnji razlog, da je vprašanje o vplivu sredstev in načinih
množičnega obveščanja v tej raziskavi v ospredju, pa je v tem, da so ta sredstva,
njihova razvitost ali nerazvitost, eden osnovnih in izredno važnih elementov pri
oblikovanju in spreminjanju javnega mnenja; to je širše in pomembno raziskovalno
področje ene izmed strokovnih skupin sociološkega oddelka inštituta.
Ze v začetnih razmišljanjih o obsegu in usmeritvi raziskovalnega načrta se je
pokazalo, da ne bi bilo smotrno trošiti sredstva in sile za ozko, izolirano in na
hitro izvedeno raziskavo, ki bi bila majhnega teoretičnega in praktičnega pomena;
nekatere empirične raziskave s področja prostega časa in razširjenosti časopisov
namreč omogočajo in dovoljujejo, da naloge postavimo nekoliko širše. Tako je dobila
anketa oz. uporaba ogromnega gradiva ankete trojni namen:
1.	Pomagala bo ugotoviti, kako so razširjena učinkovita in medsebojno povezana
sredstva množičnega obveščanja, kakšne sadove prinašajo sestanki množičnih in
političnih organizacij; z drugimi besedami: ugotoviti tiste osnovne pogoje pri obli-
kovanju javnega mnenja, s katerimi ga lahko ugotavljamo in tudi vplivamo nanj.
2.	Laže bomo izdelali in uporabili večji statistični' vzorec celotnega slovenskega
prebivalca nad 14 let starosti (1 Vt), za natančno analizo njegovih strukturnih
značilnosti — s periodičnim preizkušanjem in korigiranjem teh značilnosti ustvariti
enega zelo zanesljivih instrumentov za prihodnja empirična raziskovanja aktualnih
družbenih procesov in gibanj v Sloveniji. Taka raziskovanja se bodo lahko v pri-
hodnje močno pocenila, hkrati pa se bo povečala njihova kakovost. Glede na značaj
posameznih nalog lahko po potrebi in vnaprej določamo stopnjo natančnosti oz.
zanesljivost iskanih statističnih podatkov in s tem tudi večje ali manjša stroške
posameznih raziskovanj. Danes si tega dela seveda ni mogoče predstavljati brez
uporabe stalne, strokovno inštruirane mreže sodelavcev na terenu, kakršno je inštitut
ob zadnji anketi že organiziral in jo uspešno uporablja tudi v nadaljnjem delu.
3.	Končno ima raziskava o komunikacijskih sredstvih namen osvetliti nekatera
teoretična in metodološka vprašanja, ki še tičejo tako imenovane integracije aktiv-
nosti pri posamezniku, kakor tudi povezanosti in medsebojnega vpliva določenih
sklopov aktivnosti, ki jih zasledimo in so značilni za posamezne socialne skupine,
sloje prebivalstva, za prebivalce določenih krajev, geografskih regij in podobno.
Možna je cela vrsta ustreznih klasifikacij, pač glede na faktorje, ki nas zanimajo,
oziroma imajo lahko določen praktičen, družbenopolitični namen.
Enoprocentni vzorec slovenskega prebivalstva nad 14 let starosti, ki smo' ga upora-
bili pri anketiranju, je bil sestavljen na temelju statističnih, demografskih in so-
cialno-geografskih študij prof. Vogelnika, prof. Blejca in doc. Klemenčiča. Sam vzorec
je izdelal prof. dr. Marijan Blejec. Vprašalnik obsega 116 vprašanj, na katera je
odgovarjal anketiranec, in 10 vprašanj za anketarja. Glavnemu vprašalniku je bil
priključen tako imenovani dnevni radijski vprašalnik z namenom, da proučimo
odziv na posamezne oddaje radijskega programa.
1035
v državah, kjer se že dalj časa ukvarjajo z empiričnimi raziskavami te vrste, imajo
navadno stalna omrežja strokovno pripravljenih izpraševalcev (anketarjev) bodisi
na dobrovoljni ali poklicni osnovi. Takšna omrežja so potem na voljo ne samo svoji
matični ustanovi, ampak tudi drugim ustanovam, ki se ukvarjajo s podobnimi empi-
ričnimi raziskavami.
Pri nas takšnega omrežja doslej ni bilo. V okviru priprav za to doslej največjo
anketo v Sloveniji, ki se res strogo drži vseh metodoloških pravil, smo morali
izšolati anketarsko mrežo za vso Slovenijo.
Za anketarja, ki ima osebni stik z respondenti, ni vsakdo primeren. Najti je bilo
treba osebje z zadostno izobrazbo, dovolj mobilno za razne potrebe anketne akcije
in z dovolj prostega časa. Treba je bilo računati z različnimi psihološkimi tipi, da
bi dobili dovolj odločne ljudi, vendar pa ne take, ki bi s svojim nastopom vplivali
na odgovore. Nekoliko je bilo treba poskrbeti za ravnotežje med številom moških
in ženskih anketarjev. Končno je bilo treba te ljudi šolati na posebnih seminarjih,
da bi čim bolj ravnali po metodoloških in psiholoških pravilih sodobne tehnike
raziskovalnega intervjuja.
2e obširnost te prve velike ankete je narekovala organizacijo z lokalnimi pomožnimi
točkami širom po vsej Sloveniji, zato je inštitut organiziral področne centre v večini
okrajev v Sloveniji. Priredil je enotedenski seminar za skrbno izbranih 13 vodij
centrov, nato pa v vsakem centru organiziral izbor anketarjev po postavljenih
kriterijih. Potem so bili organizirani seminarji za anketarje; tu so predstavnikom
inštituta pomagali že tudi vodje centrov.
Med akcijo so vodje centrov dobili še pomočnike, da bi bili kos hitremu delovnemu
ritmu in obsežnosti dela.
Stroga pravila, posebno točno predpisani ritem števila izprašanih na dan, točne
rokovne obveze itd. so pogosto ogrožale izvedbo ankete, kadar so se pojavljale
težave »višje sile«, kot npr. snežni zameti, epidemija gripe itd.
Na področnih centrih je bilo treba uvesti stalno ndčno in dnevno dežurstvo, imeti
neko število rezervnih anketarjev pri osrednjem vodstvu omrežja pa še posebno
rezervno skupino s potrebnimi motornimi vozili, da bi lahko ob pravem času vskočili
in omogočili akcijo v vsakem primeru. To je bilo- nujno, saj je tako med dvotedensko
akcijo 40 ljudi rezervne skupine iz glavnega centra odšlo na teren in na raznih
točkah rešilo položaje.
Pri akciji je bilo treba tudi organizirati stalno kontrolno službo, da bi preprečili
razne nepravilnosti; zato so posebni pomočniki iz centrov preverjali na terenu
pravilno delo, posebne skupine pomočnikov pa so sproti pregledovale izpolnjene
vprašalnike. Opozarjali so anketarje na napake in jih tako že sproti odpravljali.
Omrežje inštituta je organiziralo tudi posebno tehniko pri prevozu anketarskega
materiala s terena s pomočjo osebne predaje in avtobusov na področne centre,
s posebno organiziranim prevozom pa po glavnih avtobusnih linijah na inštitut
v Ljubljano. Zato je imel anketarski material posebno vidno embalažo, vpisne knjige
ipd. Ob tej prvi tako obširni akciji se je izšolalo in izoblikovalo anketno omrežje
po vsej Sloveniji, ki je sedaj že solidno orodje za vsako morebitno prihodnjo razi-
skavo podobnih potreb in je izvedlo že 6 drugih raziskav.
Zaradi izredne množine tako zbranega gradiva oz. statističnih informacij je delo pri
obdelavi, analizi in interpertaciji dokaj zapleteno in razmeroma dolgotrajno. V
prvih stopnjah obdetove in analize gre predvsem za tiste skupine podatkov in
1036
vprašanj, ki neposredno kažejo na praktične probleme in katerih aktualnost je
krajšega roka.
Nekatera teoretična in metodološka vprašanja pa so take narave, da dopuščajo
nekoliko kasnejšo in dolgotrajnejšo obravnavo; to bo nedvomno v korist njeni
vsestranosti in temeljitosti.
Temeljno teoretično izhodišče raziskave je spoznanje, da uporaba masovnih komu-
nikacijskih sredstev ni in ne more biti izolirana aktivnost posameznika. Uporaba
teh sredstev (t. j. branje časopisov, poslušanje radia, gledanje televizijskega pro-
grama, obiskovanje kina kakor tudi udeležba na sestankih, predavanjih in podobno),
je samo del aktivnosti, katerim se posameznik posveča v svojem prostem času. Zato
teh aktivnosti ni mogoče proučevati izolirano, temveč v povezavi z drugimi aktiv-
nostmi; v njihovem medsebojnem vplivanju. Skušali smo torej ugotavljati, kakšno
mesto ima uporaba masovnih komunikacijskih sredstev med drugimi aktivnostmi,
katerim se posameznik posveča, in to v določenih pogojih. Zato smo skušali z anketo
ugotoviti in upoštevati tudi pogoje, v katerih posameznik živi. Anketa je torej
sestavljena iz dveh osnovnih vrst vprašanj. Prva skupina vprašanj daje sliko
o aktivnostih, druga pa obsega pogoje, v katerih se aktivnosti razvijajo. Tako pogoji,
v katerih ljudje žive, kakor same aktivnosti, katerim se pretežno posvečajo, nasto-
pajo kot vplivi, ki opredeljujejo tipične povezave aktivnosti pri posameznikih oz.
ustreznih skupinah, živečih v podobnih pogojih.
Prve študije, ki smo jih na osnovi gornjih izhodišč izdelali, se nanašajo na pogoje
pri poslušanju radia, na dnevno strukturo poslušalcev vsake oddaje, na zanimanje
za poslušanje oddaj in posameznih zvrsti oddaj. Pregled, kakšna je dnevna struktura
poslušanja posameznih oddaj, je bil izdelan julija 1962, dva meseca po zaključku
ankete. Ta osnovni pregled ter študijo o pogojih poslušanja radia objavljamo v
povzetku. Zaključena je tudi študija o zanimanju za glasbeni del radijskega pro-
grama. Objavljena bo ob koncu prihodnjega meseca. Študija o zanimanju za govorni
del radijskega programa pa se bliža zaključku.
Poleg teh študij za potrebe RTV Ljubljana so bile na osnovi podatkov ankete o
masovnih komunikacijskih sredstvih do sedaj izdelane še naslednje:
—	življenjski pogoji in družbenopolitična aktivnost mladine od 14—27 leta,
—	film in mladina,
—	struktura filmskih gledalcev v Sloveniji,
—	družbena aktivnost slovenskih delavcev.
Izdelujejo pa se še:
—	struktura in navade bralcev časopisov,
—	življenjski pogoji in aktivnosti zaposlenih žena,
—	preživljanje prostega časa v Sloveniji,
—	družbenopolitična aktivnost Slovencev.
Vse to so deskriptivne študije. Z njimi skušamo opisati, kako se posvečajo razni
sloji prebivalstva določenim vrstam aktivnosti.
Poleg teh deskriptivnih študij izdelujejo tudi dve teoretski. Prva se ukvarja z
možnostjo aplicirati eno novejših statističnih metod. S pomočjo te metode bi izdelali
tipologije poslušalcev, bralcev tiska in ostalih ljudi, ki se posvečajo različnim aktiv-
nostim. Druga pa ugotavlja vpliv različnega ponašanja anketarjev na odgovor
anketiranca.
1037
Končno bo prof. dr. Blejec v posebni raziskavi analiziral uporabljeno metodo vzor-
čenja, njene prednosti in pomanjkljivosti. Na osnovi te raziskave bomo določili, za
koliko lahko v prihodnjih raziskavah zmanjšamo število anketirancev, da bodo
njihovi odgovori še reprezentativni y mejah vnaprej določenih odstopanj.
Ob vseh teh študijah je bilo do zdaj o anketi objavljenih v jugoslovanskem tisku
32 člankov in razprav. Tekstna interpretacija podatkov temelji na poprejšnji strojni
obdelavi. Ker je podatkov pet in pol milijona, smo morali seveda uporabiti meha-
nografske in elektronske obdelovalne sisteme. Podatke smo obdelovali v šestih takih
centrih, med drugim na elektronskih sistemih IBM 705 Zveznega statističnega zavoda,
ki je eden najhitrejših obdelovalnih in računskih sistemov in opravi milijon ra-
čunskih operacij v eni uri, ter na sistemu IBM 1401, tudi v Beogradu.
Do zdaj so bili naši naročniki: RTV Ljubljana, sklad Borisa Kidriča, svet za
socialno varstvo LRS, CK ZM Slovenije, časopisno podjetje Pavliha in GO SZDL.
Nekateri od njih so začeli tudi že v praksi izvajati zaključke, ki so jih dobili iz
ugotovitve te ankete. Upamo, da se bo to delo še nadaljevalo.
II. UČINEK RADIJSKEGA PROGRAMA
(Analiza)
Ta analiza obsega samo manjši del vsestranskih analiz učinka radijskega programa.
Pri oblikovanju radijskega programa obstajajo namreč vsaj štiri silnice, in sicer:
ustvarjalci in izvajalci, poslušalci, tehnične možnosti prenosa (posredovanje) pro-
grama in normativne družbene zahteve. Radio vpliva vsako minuto, in sicer z
gornjimi štirimi faktorji. Podrobna analiza posameznih oddaj za zdaj še ni vključena.
Prav tako ni vključena ocena, kakšno je izkoriščanje tehničnih pogojev, kakšne so
kadrovske možnosti za izvedbo programa in kakšno jé zaledje vsake programske
osnove. Za Slovenijo pa pomeni npr. zaledje eno osnovnih omejitev pri sestavljanju
in izvedbi programa. Imamo namreč zelo omejeno število strokovnjakov za nekatera
področja, pomembna za izvajanje.
Tako naša analiza le deskriptivno ugotavlja, kako učinkuje radijski program na
poslušalce, in globalno ocenjuje programsko politiko glede na interese poslušalcev.
(Podrobna ocena je, kot smo omenili, za zdaj še neizvedljiva.) Za ti dve analizi sta
nam na voljo anketa o masovnih komunikacijskih sredstvih, izvedena marca 1962,
in analiza programske sheme RTV Ljubljana za jesensko-zimsko sezono 1962 63.
Podatki ankete so reprezentativni za Slovenijo in jih je možno posplošiti na slo-
vensko povpreče brez bojazni, da stvarno stanje pretirano odstopa od anketnih
podatkov.
1. Vloga radia
Kako vpliva radio na poslušalca, je razvidno iz naslednjih orientacijskih številk:
—	67 "/'» poslušalcev ima radio v stanovanju,
—	77 "/o, torej 10 "/o več, posluša radio na poti, pri sosedih in
—	84 °/o poslušalcev — računajoč torej od 77 "/o tistih, ki radio poslušajo — sprejema
osnovne informacije o notranji in zunanji politiki po radiu; dnevno časopisje pa
1038
bere v Sloveniji samo nekako 42 »/o bralcev, od teh pa jih spet manj kot polovica
navaja, da berejo zunanjo in notranjepolitično rubriko.
— Dnevno posluša različne oddaje 1—45 "/o poslušalcev; to bi pomenilo, po oceni
v absolutnih številkah, da posluša radio dnevno tudi do 360 000 ljudi. Pri posameznih
oddajah in v nedeljo se vzpne poslušanje na 60 °/o.
Gornji podatki kažejo, kakšen učinek ima radio v Sloveniji. Njegov vpliv je moč-
nejši kot katero koli drugo komunikacijsko sredstvo; to se kaže tudi v izjavah radij-
skih poslušalcev. 45 Vo anketiranih namreč navaja, da dobiva svoje osnovne infor-
macije po radiu, in samo 28 "/o po časopisih. Ostali dobivajo svoje osnovne
informacije iz drugih virov (pogovori z znanci, prijatelji, v družini, v službi ipd.).
Učinkovita in dinamična radijska politika torej lahko hkrati vpliva na 100 000 ljudi.
Programska politika se pri poslušalcu lahko opre na dve osnovi: na njegovo zani-
manje za posamezne oddaje in na čas oddajanja. Obravnavali bomo vsako od obeh
komponent posebej.
2. Zanimanje poslušalcev za govorni program
Pri ugotavljanju, koliko ljudje poslušajo govorne oddaje RTV, smo upoštevali samo
najvažnejše, najbolj značilne in najbolj znane govorne oddaje, in sicer pred anketi-
ranjem in med njim. Omenjene govorne oddaje so: radijska univerza, literarne
oddaje, poročila, radijski dnevnik, radijske igre, oddaje za našo vas, »Še pomnite,
tovariši«, »Spoznavajmo svet in domovino«, petkov tedenski zunanjepolitični pre-
gled, oddaja »Iz naših kolektivov«, oddaja za žene (gospodinjske, modne in druge
oddaje), nedeljske reportaže in sobotna oddaja (govorna) ob 8. uri zvečer. Kot je iz
seznama razvidno, ni opredelitev strogo po nekem kriteriju. Oddaja »Za našo vas«
ni samo govorna, ampak govornoglasbena. Nekatere oddaje so namenjene predvsem
specifičnemu, bolj ali manj omejenemu krogu poslušalcev, npr. oddaja »Iz naših
kolektivov«, oddaja »Za našo vas«, oddaja za žene ipd.; druge pa so namenjene
vsem poslušalcem. Izbrane so bile torej oddaje, ki so vsaj pretežno govorne, ki pa
so dovolj znane (imajo dolgotrajno tradicijo), da jih poznajo vsi poslušalci.
Ugotavljali pa nismo samo, ali nekdo eno ali več navedenih oddaj posluša ali ne,
ampak so nam anketiranci morali navajati le tiste oddaje, ki jih najbolj zanimajo.
Tako smo poskušali ugotoviti, koliko poslušalcev posluša navedene oddaje namerno
in z zanimanjem, ne pa' samo slučajno, mimogrede, ker pač morajo počakati, da
minejo, da bi lahko poslušali druge oddaje, ki jih zanimajo. Lahko torej domnevamo,
da smo tako zajeli res najbolj aktiven del poslušalcev govornih oddaj RTV. In
koliko poslušalcev radia nasploh posluša posamezno vrsto navedenih govornih radij-
skih oddaj? Podatke za vse anketirance, torej strukturo za vse Slovence, stare nad
14 let, ne glede na starost, spol, izobrazbo, poklic itd., prikazuje tabela 1. Poleg
rangov so navedeni tudi odstotki, da bi bila bolj jasna tudi relativna razmerja med
posameznimi rangi, sicer bi bila zaradi manj natančne metode prikazovanja umetno
izenačena.
Tabela prikazuje povprečno poslušanost posameznih govornih oddaj. Ta »povprečna«
poslušanost je za posamezne oddaje zelo različna, saj posluša poročila 84 "/u vseh
radijskih poslušalcev, radijsko univerzo pa le 12 "/o — torej ravno sedemkrat manj
poslušalcev kakor pa poročila.
1039
Podatki o zanimanju za poslušanje posameznih govornih oddaj dajejo naslednjo
sliko:
Tabela 1: Rang lestvica poslušanosti govornih oddaj RTV
Ce nekoliko pozorneje pogledamo navedene odstotke, vidimo, da so med poslu-
šanostjo nekaterih oddaj razlike majhne (komaj 2 "/o ali З^о), med drugimi pa
velike (tudi nad 15 °/o).
Ce združimo oddaje, ki se med seboj malo razlikujejo, dobimo (zopet na 1. mestu
najbolj poslušano oddajo):
1.	poročila,
2.	Spoznavajmo svet in domovino,
3.	radijski dnevnik, radijske igre. Se pomnite, tovariši,
4.	oddaja Za našo vas,
5.	sobotna oddaja ob 20. uri,
6.	tedenski zunanjepolitični pregled, oddaja za žene,
7.	nedeljska reportaža,
8.	Iz naših kolektivov, literarne oddaje, radijska univerza.
Oddaj nismo razvrstili po podobnosti, ampak zgolj po približno enaki količini poslu-
šalcev. Taka razporeditev oddaj nam nakazuje razvrščanje poslušalstva v skupine,
ki približno enako dojemajo kvaliteto programa. Te skupine pa se ne oblikujejo
glede na »povprečnega« poslušalca, pač pa se ravnajo po drugih značilnostih poslu-
šalcev: po spolu, poklicu, družbenem položaju itd.
Taka razdelitev oddaj v skupine pa je groba in ne upošteva specifičnosti vsebine
posameznih oddaj. Pri nadaljnjem obravnavanju bomo posebej opazovali:
1.	političnoinformativne oddaje, kamor spadajo (rang po poslušanosti): poročila,
radijski dnevnik in tedenski zunanjepolitični pregled,
2.	literarnoumetniške oddaje: radijske igre in literarne oddaje,
1040
3. ostale govorne oddaje: Spoznavajmo svet in domovino, Se pomnite, tovariši, so-
botno oddajo ob 20. uri in nedeljsko reportažo.
Posebej pa bomo obravnavali usmerjene oddaje, t. j. oddaje, ki so namenjene dolo-
čenim vrstam poslušalcev. To so: oddaja Za našo vas, oddaja za žene in oddaja Iz
naših kolektivov.
a) Vpliv starosti
Vpliv kronološke starosti na poslušanost govornih oddaj ni posebno velik. Večina
oddaj ima pri vseh starostih sorazmerno enako število poslušalcev. Pravzaprav je
edina sistematična sprememba s starostjo v rangu oddaj Za našo vas, ki dobiva tem
pomembnejše mesto, čim starejše je prebivalstvo. Deloma je to gotovo v zvezi z
dejstvom, da je na kmetih več starejšega prebivalstva. Druga, podobna sprememba
pa je v poslušanosti radijskih iger, saj s starostjo izgubljajo pomen (tabela 2).
Tabela 2: Poslušanost oddaj Za našo vas in radijskih iger — v odstotkih po starosti
b) Vpliv spola
Vpliv spola na poslušanost govornih oddaj se pokaže predvsem v, poslušanju poli-
tičnoinformativnih oddaj in literarnoumetniških oddaj, drugod pa je manjši (če
izvzamemo oddajo za žene, ki pa je usmerjena oddaja).
2cnske veliko manj poslušajo političnoinformativne oddaje (tabela 3). To je verjetno
v zvezi z znatno manjšo družbenopolitično aktivnostjo žensk kakor pa moških. Žensk
je manj v družbenopolitičnih organizacijah, manj je med njimi funkcionarjev, čla-
nov organov delavskega samoupravljanja itd. Od tod verjetno tudi manjše zanimanje
žensk za poslušanje informativnopolitičnih oddaj po radiu.
Tabela 3: Kako moški in ženske poslušajo političnoinformativne oddaje — v odstot-
kih od vseh poslušalcev označenega spola.
Ženske torej ne poslušajo samo nasploh informativne oddaje manj, temveč se raz-
like nasproti moškim večajo, čim zahtevnejše so oddaje.
Na drugi strani pa ženske znatno bolj kakor moški poslušajo literarnoumetniške
oddaje (tabela 4).
1041
Tabela 4: Poslušanost literarnoumetniških oddaj — v "/o po spolu
Kaže, da so te oddaje bolj prilagojene interesni strukturi žensk kakor pa moških,
c) Vpliv izobrazbe
Najmočnejše vpliva na oblikovanje skupin v poslušanju govornega dela programa
izobrazba. Vpliv izobrazbe na oblikovanje skupin pri političnoinformativnih oddajah
nam kažejo naslednji podatki:
Tabela 5: Vpliv izobrazbe na poslušanje političnoinformativnih oddaj
Z višjo izobrazbo torej i-aste zanimanje za zahtevnejše govorne oddaje, in to vse do
srednješolske izobrazbe. Poslušalci z višjo ali visoko šolo pa se spet manj zanimajo
za političnoinformativne oddaje. Ker se tudi na drugih področjih in posebej pri
radiu tudi pri drugih oddajah kaže manjša aktivnost in manjše zanimanje posamez-
nikov s fakultetno ali višješolsko izobrazbo, lahko sklepamo, da je zanimanje teh
ljudi bolj specifično in je zato njihova splošna aktivnost znižana.
Ce gledamo gornjo tabelo navpično, vidimo, da pada zanimanje pri zahtevnejših
oddajah, in to pri vseh izobrazbenih skupinah. Sklepati torej smemo: čim zahtev-
nejše je obravnavanje političnih problemov po radiu, tem manj se ljudje zanje zani-
majo. To zanimanje pa je močnejše pri bolj izobraženih, seveda z izjemo fakultetno
izobraženih. Podobne zakonitosti veljajo za vse ostale govorne oddaje. Pri umet-
niških oddajah so odnosi naslednji:
Tabela 6: Literarnoumetniške oddaje — odstotek poslušalcev
1042
Ti podatki se od prejšnjih razhkujejo tohko, da prične zanimanje za radijske igre
padati že pri poslušalcih s srednješolsko izobrazbo, medtem ko raste zanimanje za
literarne oddaje premosorazmerno z izobrazbo. V osnovi pa so zakonitosti iste.
Podatke za ostale oddaje kaže naslednja tabela:
Tabela 7: Zanimanje za poslušanje ostalih govornih oddaj — odstotki poslušalcev
d) Usmerjene oddaje
Nekoliko drugačno sliko dajejo usmerjene oddaje. Poslušalci teh oddaj se po izo-
brazbi ne diferencirajo pomembno. Diferencirajo pa se po skupinah, ki so jim oddaje
namenjene, in to:
Na področju usmerjenih oddaj je torej RTV programsko uspela in zbrala okrog spe-
cifičnih oddaj v resnici tisto občinstvo, ki so mu oddaje pretežno namenjene.
Iz gornjega gradiva lahko napravimo naslednji zaključek: pri govornih oddajah
obstoji »povprečen« poslušalec samo pri poslušanju poročil. Pri večjem delu ostalih
oddaj se poslušalci razporejajo v različnih nivojih, ki jih najbolj diferencira izo-
brazba. Usmerjene oddaje pa se diferencirajo pretežno po tistih plasteh poslušalcev,
ki so jim namenjene.
3. Zanimanje poslušalcev za glasbene oddaje
Tudi tu ne moremo govoriti o »povprečnem« poslušalcu. Različni nivoji poslušanja
se pri teh oddajah še močneje uveljavljajo kot pri govornih. Prerez celotnega poslu-
šalstva nam daje naslednjo sliko.
Posamezne zvrsti se po priljubljenosti razvrščajo v skupine:
a)	Največjemu številu radijskih poslušalcev so všeč domače viže in narodne pesmi,
torej narodna glasba;
b)	popevke so po številu ljubiteljev bliže zvrstem narodne glasbe kot zvrstema
plesne in lahke glasbe. Ker ne vemo, kaj so anketiranci pod posameznimi zvrstmi
1043
razumeli, ko so izbirali najbolj priljubljene glasbene zvrsti, tudi ne vemo, kaj jim
pomenijo popevke. Možno je, da je del anketirancev imel za popevke pesmi ansam-
blov domačih viž. Verjetno so to res neke vrste »popevke«, osnovane na motivih
narodne glasbe. Morda prav zato pomenijo popevke prehod iz narodne glasbe do
zvrsti ostale zabavne glasbe;
c)	v tretjo skupino glede na število ljubiteljev sodita plesna glasba in lahka glasba;
č) jazz in operna glasba pa pomenita prehod do popolnoma resne klasične glasbe;
d)	komorna in simfonična glasba imata posebno mesto z najmanjšim odstotkom lju-
biteljev.
Tabela 8: Zanimanje za poslušanje glasbenih oddaj
a)	Vptii; spola
Med spoloma razlik v stopnji priljubljenosti posameznih glasbenih zvrsti tako rekoč
ni. Izjema je le operna glasba, ki ima pri ženskah višji rang kot jazz, jazz pa ima
pri moških višji rang kot operna glasba. Rangi glasbenih zvrsti so pri moških in
ženskih poslušalcih enaki kot v vsej populaciji. Na razvrščanje poslušalcev v sku-
pine na različnih nivojih spol torej ne vpliva.
b)	Vpliv starosti
Ce primerjamo odstotke poslušalcev posameznih zvrsti v starostnih kategorijah,
dobimo naslednjo sliko:
1.	s starostjo narašča število ljubiteljev domačih viž, narodnih pesmi, operne ter
komorne in simfonične glasbe,
2.	s starostjo upada število poslušalcev, ki so jim všeč popevke in jazz. Pri obeh
zvrsteh je izjema le skupina najmlajših poslušalcev (14—16 let), kjer je malo manj
ljubiteljev,
3.	plesna glasba je najbolj priljubljena v starosti od 17 do 27 let, ko mladi ljudje
največ plešejo; priljubljenost lahke glasbe pa je največja v razdobju od 17 do 41 let.
Priljubljenost zvrsti v posameznih starostnih skupinah kaže, da s starostjo poslu-
šalci prehajajo iz nižjih na višje nivoje. Vpliv starosti pa gre tudi v nasprotno smer:
s starostjo se veča število ljubiteljev najmanj zahtevne glasbe.
1044
Na osnovi priljubljenosti posameznih zvrsti v različnih starostnih obdobjih moremo
torej zaključiti:
1.	narodne pesmi in domače viže so pri starejših bolj priljubljene kot pri mlajših,
verjetno poleg drugih vzrokov tudi zaradi tega, ker so povezane s tradicijo. Starejši
iščejo v aktivnostih, s katerimi se ukvarjajo, predvsem to, kar že poznajo oz. se
ukvarjajo s takimi aktivnostmi, o katerih imajo že določene izkušnje,
2.	za sodobne glasbene zvrsti se navdušujejo predvsem mlajši poslušalci, ki žele
spoznati čimveč novosti,
3.	za lahko in plesno glasbo se največ zanimajo v srednjih starostnih obdobjih,
mnogo manj zanimanja zanjo pa je pri najmlajših in najstarejših poslušalcih,
4.	za zvrsti: operna ter komorna in simfonična glasba pa s starostjo zanimanje
narašča.
c)	Vpliv izobrazbe
Razpon zanimanja pri glasbenih oddajah je precej večji kot pri govornih oddajah,
saj se poslušalci gibljejo med 6 Vo in 86 "/o. V teh razponih diferencira prav tako kot
pri govornih oddajah najmočneje izobrazba.
—	zanimanje za narodne pesmi in domače viže pada od 96*/o pri poslušalcih, ki
imajo manj kot 4 razrede osnovne šole do 50 "/o pri poslušalcih z višjo in visoko
izobrazbo;
—	interes za operno in komorno glasbo raste od 3 "/o pri poslušalcih, ki imajo manj
kot 4 razrede osnovne šole do 50 "/o oz. 60 "U pri poslušalcih z višjo in visoko izo-
brazbo;
—	ostale oddaje se razvrščajo med gornje.
d)	Zaključki o glasbenih oddajah
Tudi pri glasbenih oddajah je torej nemogoče govoriti o okusu »povprečnega« poslu-
šalca, ker »povprečnega« poslušalca ni. Pač pa obstajajo skupine poslušalcev, ki so
jim všeč določene zvrsti oddaj. Pri tem gre bodisi za eno bodisi za več zvrsti. Vpra-
šanje je, katere zvrsti oddaj so priljubljene pri posameznih skupinah poslušalcev.
Da to vsaj domnevno lahko določimo, moramo vedeti, da se posamezne zvrsti
oddaj ločijo med seboj ne le po vsebini, ampak tudi po tem, kako zahtevne so do
poslušalca, ki jih sprejema. Glede na zahtevnost in kakovost oddaj, ki jih ljudje
poslušajo ali so jim všeč, se tudi te združujejo v skupine, in sicer od najmanj do
najbolj zahtevnih oddaj.
Malo je verjetno, da ljudje, ki že poslušajo najbolj zahtevne in najbolj kvalitetne
oddaje, poslušajo tudi oddaje na najnižjem nivoju. Seveda s tem ne izključujemo
možnosti, da določena zvrst ne bi pritegovala vseh skupin poslušalcev, čeprav jih
verjetno ne enako. Ce je izhodišče programske politike ne le zadovoljevati dosedanji
okus poslušalcev, temveč poslušalce tudi dvigati na višji nivo, jim širiti obzorje in
ostriti njihov estetski okus, je pač najprimernejša pot, da dosežemo ta namen,
nuditi posameznim skupinam poslušalcev tak program, katerega del bo zadovoljeval
njihov dosedanji okus, del pa jih bo navajal na poslušanje zahtevnejših oddaj.
1045
Prehajanje iz skupine v skupino je proces. Posameznik se več ali manj časa zadržuje
v neki skupini, preden preide v skupino z višjo kvaliteto. Vsi pripadniki neke sku-
pine poslušalcev ne prehajajo istočasno v višje skupine. Pri nekaterih je ta pot
hitrejša, pri drugih počasnejša, tretji sploh ne preidejo na višj;i nivo, četrti pa gredo
celo obratno pot, prehajajo z višjega na nižji nivo. Kateri faktorji na to vplivajo,
je treba šele raziskati.
Ali programska politika lahko vpliva, da bodo poslušalci prehajali od poslušanja
najmanj zahtevnih do poslušanja najbolj zahtevnih skupin oddaj?
S tem zadevamo na problem, kako se oblikujejo skupine aktivnih poslušalcev.
Kot smo videli, se skupine oblikujejo pod dvema vplivoma:
—	na osnovi vsebine in seveda zanimivosti oddaje za poslušalce;
—	na osnovi določenega sistema izkušenj, ki je za radio največkrat organiziran
okrog izobrazbe in v grobem determinira možnosti poslušalca, da prehaja od poslu-
šanja manj zahtevnih do poslušanja bolj zahtevnih oddaj.
Radio ima torej pri oblikovanju skupin poslušalcev le omejen vpliv v okvirih, dolo-
čenih s formalno izobrazbo in s povprečnimi življenjskimi izkušnjami posameznika.
Vendar pa je vpliv možen skoraj na vseh nivojih poslušanja, ker noben od njih ne
izključuje vseh poslušalcev. Seveda pa bo določen ukrep na nižjem nivoju manj,
na višjem pa bolj učinkovit.
Na kakšnih občih osnovah lahko temelji tako programiranje?
Dejansko je prehod iz nižjega na višji nivo določena ovira za poslušalca. Ce je ne
bo mogel premagati, bo ostal na isti stopnji. Ce na primer ne bo mogel dojeti kla-
sične glasbe, bo pač vedno poslušal domače viže in narodno glasbo. Pri poslušanju
radia pa nastane tu še dodaten problem. Poslušalec ima možnost, da zavrti gumb na
sprejemniku, poišče drugo postajo ter se tako izogne oviri, ki se postavlja bodisi
njegovemu razumevanju ali pa uresničevanju njegovega zanimanja. To pa pomeni,
da mora programska politika omogočiti poslušalcu premagovanje ovir pri preha-
janju iz nižjega na višji nivo. Ce poslušalcu tega ne omogoči, ima še dve nadaljnji
možnosti:
—	ali se popolnoma prilagodi poslušalcu in ne skuša nanj vplivati;
—	ali pa se ravna samo po določeni politiki in izgublja stik s poslušalci.
RTV Ljubljana ima dobro zasnovan programski koncept. To kaže sorazmerno visoka
stopnja poslušanja radijskih oddaj, saj v večernih konicah zajema skoraj do polo-
vico poslušalcev in jo pri nekaterih oddajah celo preseže. Kljub temu pa mu pri
nekaterih poslušalcih v nekaterih časovnih blokih oddaj uspe zavreti prehajanja
na druge radijske postaje.
Pri ocenjevanju vzrokov, zakaj ljudje poslušajo tuje radijske postaje, moramo se-
veda upoštevati specifičnost geografske pozicije Slovenije, dalje dejstvo, da je sta-
rejši del prebivalstva živel še v stari avstrijski državi (Celovec poslušajo predvsem
starejši ljudje) in še vrsto drugih vzrokov, ki učinkujejo, da ljudje poslušajo tuje
radijske postaje. Od lokalnih faktorjev vpliva lahko navedemo del italijansko govo-
rečega prebivalstva na Koprskem in Goriškem, maloobmejni promet (obvestila z
druge strani meje) in druge. Vendar pa bi najbrž del odgovora na to vprašanje
dobili tudi, če bi pogledali programsko shemo za jesensko-zimsko sezono 1962/63.
1046
Tabela 9: Količina posameznih zvrsti glasbe v povprečnem tednu, izražena v "/o
Prograrp je očitno smiselno normativno sestavljen, vendar pa kaže disproporce pri
dveh vrstah oddaj.
Delež narodne glasbe je v primeri z zabavno glasbo zelo nizek. Vprašanje je, ali
je za takšen proporc upravičen glede na estetsko vrednost in učinek obeh zvrsti na
poslušalca. Gotovo je sodobna zabavna glasba, vzeta v celoti, na estetsko višjem
nivoju kot domače viže v izvedbi narodnih ansamblov. Tudi po analizi ankete po-
meni stopnjo nadaljnjega razvoja poslušalca. Vendar pa sorazmerje narodne glasbe
do intenzitete interesa za narodno glasbo (86 »/o poslušalcev) ne ustreza.
V	nadaljnji analizi bi bilo treba podrobneje proučiti vzroke takega izbora. Po eni
strani je to verjetno orientacija uredništva, po drugi pa tehnični pogoji; verjetno je
na voljo malo kvalitetnih posnetkov dobre narodne glasbe.
Drugo manjše nesorazmerje se kaže pri deležu operne in zborovske glasbe na eni
ter simfonične glasbe na drugi strani. Anketa kaže, da je zanimanje za operno
glasbo precej višje kot za simfonično in komorno glasbo (operna 17 "/o, simfonična
6°/o). V tem smislu pomeni operna glasba nedvomno prehod od manj zahtevnih do
zahtevnejših glasbenih zvrsti in bi jo bilo treba zato verjetno močneje poudariti,
seveda če to dopuščajo tehnični pogoji. Operna in zborovska glasba imata namreč
neprimerno manjšo možnost pri izboru repertoarja.
V	ostalem pa se slika, dobljena iz anketnih podatkov, in pa načrt glasbenega pro-
grama skladata: program je v skladu z zanimanji poslušalcev in istočasno nanje tudi
normativno vpliva. Pri govornih oddajah ni kakih bistvenih razlik med programom
in podatki o poslušanju. Problem govornih oddaj pa je verjetno izkoriščanje posa-
meznih časovnih blokov oddaj.
4. Cas oddaj
Cas oddaj vpliva deloma neodvisno od njihove vsebine, deloma pa v povezavi z njo.
Zato pomeni eno najpomembnejših možnosti aktivnega vplivanja na poslušalca. Tako
omogoča npr. razvrščanje manj priljubljenih (a ne nepriljubljenih) oddaj v časih,
ko ljudje zelo poslušajo.
a) Bloki poslušanja (po Dnevnem radijskem vprašalniku)
Podatki o poslušanju radia čez dan, zbrani z Dnevnim radijskim vprašalnikom, so
pokazali, da poslušalci niso enakomerno razporejeni skozi ves čas oddaje RTV v
enem dnevu, ampak je v določenih urah poslušnost radia večja, v drugih pa manjša.
Case, ko je poslušnost približno enaka, bomo imenovali bloke. Podatki o tem, koliko
poslušalcev posluša radio v posameznih blokih, kaže tabela 10.
1047
Tabela 10: Poslušanost radia v blokih za delavnike — I. program v času od 19. do 23.
in 26. do 30. marca 1962
Opomba: Podatki so bili zbrani v času, ko se je jutranja oddaja RTV Ljubljana
začela ob 5.05 zjutraj.
Iz tabele vidimo, da je poslušanost precejšnja že zjutraj, pred 8. uro.
Nato je do 12. ure viden precejšen upad. Po 12. uri poslušanost radia zopet narašča
do 15.20 ure, nato zopet nastopi »pasivno obdobje« od 15.20 do 18.45, ko posluša
radio le 28 "/o poslušalcev. Največ poslušalcev pa posluša radio ob delavnikih med
18.45 in 20.45 uro (40 "/o vseh poslušalcev). Po tem času pa je poslušalcev znatno manj.
Do zdaj obravnavani podatki so se nanašali na delavnike od ponedeljka do petka,
medtem ko imamo v soboto že spremenjeno situacijo. Sprememba je predvsem v
tem, da naraste odstotek poslušalcev v bloku IV. 46 "/o in je čas od 14.35 do 15.20
obdobje, ko ob sobotah največ poslušajo radio. Pomembneje naraste še število
poslušalcev v bloku VII (od 22.00 do 24.05) na 11'"/o. Druge spremembe so manjše.
Ob nedeljah na splošno bolj poslušajo. Sprememba pa je tudi v času oddaj. Podatke
o poslušanosti ob nedeljah kaže tabela 11.
Tabela 11: Poslušanost v blokih za nedeljo — I. program dne 18. in 25. marca 1962
Poleg tega, da je ob nedeljah poslušanost radia nasploh večja, vidimo, da gre to
zvečanje predvsem na račun zvečanega števila poslušalcev v dopoldanskem času,
čeprav je začetek poslušanja premaknjen na nekoliko kasnejši čas. Zanimivo je
opozoriti tudi na to, da je ob nedeljah poslušanost v bloku VI manjša kakor pa ob
delavnikih.
1048
b) Kdaj kdo začne in neha poslušati radio
(po Anketi o masovnih komunikacijskih sredstvih)
Zbrani podatki kažejo, da začne radio poslušati dopoldne ob delavnikih kar 82"/«
vseh radijskih poslušalcev. Podrobnejšo strukturo začetka poslušanja pa kaže za
delavnike tabela 12.
Tabela 12: Odstotki poslušalcev, ki začno poslušati radio ob delavnikih — "/o od
vseh poslušalcev, ki začno poslušati radio.
Med dopoldanskim poslušanjem nastane razlika po zaposlitvi. Tisti, ki so redno
zaposleni, poslušajo radio dopoldne manj kot pa tisti, ki niso redno zaposleni.
Ob nedeljah se čas, ko začno poslušati, premakne navzgor. Dopoldne ne posluša
radia ob nedeljah le 8 "/u vseh radijskih poslušalcev v Sloveniji. Pred 8.00 zjutraj
začne poslušati radio ob nedeljah kar 67 "/o vseh poslušalcev, med 8.00 in 9.00 še
nadaljnjih 17 V», ostali pa med 9.00 in 12.00. Odnos med zaposlenimi in nezapo-
slenimi dopoldanskimi poslušalci radia je ob nedeljah obraten kot ob delavnikih:
ob nedeljah dopoldne posluša radio več zaposlenih kakor pa nezaposlenih.
O začetku poslušanja oziroma poslušanja v dopoldanskem času smo poleg gornjega
ugotovili še naslednje:
1.	v dopoldanskem času dejansko najbolj poslušajo oddaje do 8.00 zjutraj.
2.	pred 6.00 zjutraj začno ob delavnikih poslušati radio bolj zaposleni kot pa neza-
posleni. Ob nedeljah te razlike ni.
3.	poslušalce, ki začno poslušati pred 6.00 zjutraj, sestavljajo v večini delavci in
kmetje. Pri delavcih z nižanjem kvalifikacije upada odstotek tistih, ki začno poslu-
šati radio pred 6.00. Visokokvalificiranih posluša pred 6.00 zjutraj 63 "/o, nekvalifi-
ciranih 57 "/o, kmetov pa 55 "/o. Druga skupina jutranjih poslušalcev pred 6.00 so
uslužbenci (49 "/»), obrtniki (40 "/o) in gospodinje, ki niso v kmetijstvu (39 '/»). V tem
času posluša radio tudi 29 "/o upokojencev in 27*'/» dijakov, vajencev in študentov.
Začetek poslušanja je odvisen predvsem od dnevnega ritma anketiranih. Tisti, ki
zgodaj vstajajo, poslušajo radio tudi pred odhodom na delo. Vprašanje je, koliko jih
pri poslušanju v tem času ne zanima samo napoved časa in vremena. Vsekakor je
v tem času radio le zvočna kulisa, poslušanje pa pasivno.
4.	Med 6.00 in 7.00 uro zjutraj sestavljajo večino poslušalcev študentje, dijaki,
vajenci, gospodinje in upokojenci — poslušalci, ki niso v rednem delovnem raz-
merju. V tem času posluša radio med 25—30 'Vo vseh Slovencev navedenih poklicev.
Približno enak del (okrog 20 "/o) posluša radio med 6.00 in 7.00 tudi uslužbencev in
kmetov. Delavci pa poslušajo znatno manj. Večina jih dela v dopoldanskem času
(od 6.00 do 14.00) in so že odšH na delo.
1049
5. Po 7.00 zjutraj sestavljajo poslušalce radia največ upokojenci (30 «/o), gospodinje
(24 Vü), dijaki, študentje in vajenci (23 Vo), svobodni poklici (15»/o); kmetov pa je
manj (9 "/o) — verjetno predvsem gospodinje.
Med dopoldanskimi poslušalci — vzeto v celoti — je več žensk kot moških. Ker je
med najzgodnejšimi poslušalci več moških kot žensk, ženske seveda prevladujejo
med kasnejšimi poslušalci.
Kdaj radijski poslušalci nehajo poslušati radio?
Podatke za celotno slovensko prebivalstvo, ki je že staro nad 14 let in posluša radio,
kaže tabela 13.
Tabela 13: Kdaj ljudje zvečer nehajo poslušati radio — v odstotkih
Dobljeni podatki o prenehanju poslušanja zvečer dovoljujejo naslednje ugotovitve:
1.	Struktura večernih poslušalcev je različna po izobrazbi. Cim višjo formalno izo-
brazbo imajo ljudje, tem več jih zvečer posluša radio in tem dalj ga poslušajo.
Izjema pa so prebivalci, poslušalci z visoko ali višjo formalno izobrazbo, ki poslu-
šajo radio manj kakor tisti s srednješolsko izobrazbo.
2.	Med večernimi poslušalci je najmanj samostojnih obrtnikov in drugih svobodnih
poklicev, nekvalificiranih delavcev (izven kmetijstva), kmetov ter upokojencev.
3.	Med 8.00 in 9.00 uro zvečer nehajo poslušati radio največ kmetje, delavci v indu-
striji (vseh kvalifikacij) in delavci v kmetijstvu (prav tako ne glede na kvalifikacijo).
4.	Med 9.00 in 10.00 uro zvečer nehajo poslušati uslužbenci, študentje, dijaki, gospo-
dinje in obrtniki ter svobodni poklici.
5.	Med 10.00 in 11.00 uro zvečer večinoma poslušajo uslužbenci, študentje, dijaki,
kvalificirani in visokokvalificirani delavci izven kmetijstva; kmetov je le malo.
6.	Po 11.00 zvečer poslušajo večinoma uslužbenci, ljudje s svobodnimi poklici in
obrtniki.
Poslušanost radia bomo poskušali osvetliti še s podatki o tem, koliko časa na dan
poslušalci poslušajo radio. Podatki so zbrani v tabeli 14. posebej za delavnike in
nedelje.
Cas poslušanja je ob nedeljah znatno daljši kakor ob delavnikih. Nedeljskemu pro-
gramu bi bilo treba torej posvetiti še posebno pozornost. Ostali (neprikazani) podatki
dovoljujejo še naslednje ugotovitve:
1. Ženske poslušajo radio več kakor moški. To velja tako za delavnike kot tudi za
nedeljo.
1050
Tabela 14: Koliko časa na dan poslušalci poslušajo radio
2.	Ob delavnikih najmanj poslušajo radio ljudje z najnižjo in najvišjo formalno izo-
brazbo. Vzrok za prve je verjetno po eni strani v tem, da opravljajo poklice, ki zah-
tevajo daljši delovni čas (kmetje) ipd. — skratka, imajo manjše možnosti za poslu-
šanje, na drugi strani pa na manjšo poslušanost vpliva tudi zanje prezahteven
program. Pri formalno najbolj izobraženih pa je vzrok za manjšo poslušanost radia
verjetno isti kot tudi za njihovo manjšo družbenopolitično aktivnost (v primeri s
tistimi s srednješolsko izobrazbo): zoženje interesov. Obratno pa poslušalci z nižjo
srednjo, nižjo strokovno šolo ali srednjo šolo poslušajo radio največ. Osnovna ten-
denca je ista tudi ob nedeljah.
3.	Zaposleni poslušajo radio ob delavnikih manj kot nezaposleni. Od zaposlenih pa
najmanj delavci v kmetijstvu in nekvalificirani izven kmetijstva; pri ostalih zapo-
slenih pa obseg poslušanja raste s kvalifikacijo.
c) Nadpovprečno poslušane oddaje
Ze pri ugotavljanju poslušanosti radia čez dan smo ugotovili, da variira. Ugotovitve
so bile osnovane na povprečju poslušanosti radia v štirinajstih dneh. Opazili smo
tudi razlike v poslušanosti med delavniki in sobotami oz. nedeljami. Ker pa so v
različnih dnevih ob istih časih na sporedu različne oddaje, bomo ugotavljali še,
kakšna je poslušanost različnih oddaj: večja ali manjša kakor povprečna poslušanost
vseh oddaj v istem časovnem intervalu — bloku poslušanja.
Na to, koliko poslušalcev posluša radio ob določenem času, vpliva vsaj dvoje: njihov
dnevni ritem dela in pa vsebina oddaj. Da vpliva dnevni ritem, imamo dokaz že v
tem, da ljudje v dopoldanskem času, ko so na delu, manj poslušajo kakor pa popol-
dne, zvečer in zjutraj. Zaposleni med delom radia ne morejo poslušati. Poslušajo
ga lahko predv.3em le tisti, ki niso redno zaposleni.
Vsebina oddaje pa vpliva, da poslušalci poslušajo zaradi zanimanja. Ce ima nekdo
možnost (prosti čas, aparat v bližini ipd.), je verjetneje, da bo poslušal določeno
oddajo, če ga bo zanimala, kot pa če ga ne bo zanimala. Skratka, če uredništvo hoče
povečati poslušanost v določenem času, mu bo to uspelo, če bo vključilo v program
oddaje, ki bodo v skladu z glavnimi interesi poslušalcev, ki v tistem času lahko
poslušajo radio.
Za posamezne bloke bomo ugotavljali oddaje, ki jih nadpovprečno poslušajo. Za te
oddaje lahko domnevamo, da bolj zadovoljujejo zanimanje poslušalcev v tistem
bloku kakor pa ostale oddaje. Omejili se bomo predvsem na delavnike, ker so zbrani
1051
podatki bolj zanesljivi (povprečje iz več podatkov), ob nedeljah pa je poslušanost že
tako večja kakor ob delavnikih.
Za blok I (5.05—8.05) nismo ugotovili nobene oddaje, ki bi v opazovanem obdobju
(19.—30. marec 1962) izstopala po poslušanosti. Vse oddaje so približno enako poslu-
šali. V tem času bi se verjetno dalo povečati poslušanost, če bi program bolj prila-
godili zanimanju tistih skupin poslušalcev, ki v tem jutranjem času poslušajo radio.
Kaže, da ljudje v tem času poslušajo vse, kar je na sporedu. So pa pri tem predvsem
pasivni poslušalci in opravljajo hkrati drugo delo.
Blok II (8.05—12.00) pade v čas, ko poleg poznega večera najmanj poslušajo — tedaj
posluša radio v povprečju ob delavnikih le 15 «/o poslušalcev. Vendar pa so nekatere
oddaje v opazovanem času znatno bolj poslušali. Mladinsko radijsko igro je npr.
poslušalo 46 "/o vseh poslušalcev, ki so jih anketirali naslednji dan; zabavno-glas-
beno oddajo 37 "/o; oddajo zborovske glasbe in operetne glasbe pa 18 «/o poslušalcev.
V	bloku III (12.00—14,35) zopet ni bilo oddaj, ki bi jih posebna poslušali. V delav-
nikih nekoliko bolj poslušajo le poročila — 30 "/o (povprečna poslušanost 27 »/u). V
nedeljo pa blok III zajema čas od 10.00—12.00 in povprečno poslušajo 41 "/o, za
nekoliko pa izstopa oddaja Se pomnite, tovariši. Znatno pod povprečjem pa so bile
poslušane oddaje komorne glasbe ob delavnikih (18 »/o) in nedeljska reportaža ob
nedeljah (31 V»).
Blok IV obsega ob delavnikih čas od 14.35—15.20, povprečno pa posluša radio 35 °/o
poslušalcev. Kot znatno nadpovprečno poslušane oddaje v tem bloku smo ugotovili
glasbene oddaje: Domače viže 59*'/o, zabavna glasba z govornimi vložki 41 "/o in Naši
poslušalci čestitajo in pozdravljajo 51 "/o. Znatno podpovprečno poslušane pa so bile
zopet oddaje komorne glasbe — 21 "/o. Kot zanimivost velja omeniti tudi to, da je
oddaja Za našo vas, ki je na sporedu v nedeljo, poslušalo 58 ''/o poslušalcev, pov-
prečna poslušanost v tem času v nedeljo pa je 57®/o.
V	bloku V, ki zajema ob delavnikih čas od 15.20—18.45 s povprečno poslušanostjo
28 "/o, nismo ugotovili nobene oddaje, ki bi ja izrazito nadpovprečno poslušali. Neko-
liko nadpovprečno so poslušali radijske igre — 30 "/o, podpovprečno pa so poslušali
naslednje govorne oddaje: jezikovni pogovori 21 "/o, turistična oddaja 21 "/o, literarni
sprehod 24®/o in celo poročila (ki spadajo sicer med najbolj poslušane oddaje) 25 "/o.
Kaže, da vsebina poročil v tem času ni bila učinkovita. Od glasbenih oddaj pa so v
tem bloku podpovprečno poslušali simfonično glasbo — 22 "/o in komorno glasbo
24 "/o.
Blok VI (ob delavnikih od 18.45—20.45 s povprečno poslušanostjo 40 »/o) obsega čas,
ko ob delavnikih največ ljudi posluša radio. V ta čas je razporejeno tudi precej
različnih oddaj, tako govornih kot glasbenih. Od govornih nadpovprečno poslušajo
naslednje: radijski dnevnik nekako 55 «/o v delavnikih, ob nedeljah pa 45 "/o (ob
nedeljah povprečna poslušanost v bloku VI — 36 "/o), tedenski zunanjepolitični pre-
gled 49 "/oi in sobotne oddaje ob 20.00 — 43<'/o. Pod povprečjem po poslušanosti pa so
bile praktično vse ostale govorne oddaje: Kulturna kronika 21*Vo, Ljudski parlament
23 "/oi radijska univerza 27 "/o, S knjižnega trga 270/0, Iz naših kolektivov 28 "/o.
Popotniki na tujem 29 "/0. itd.
Od glasbenih oddaj so v bloku VI nadpovprečno poslušali zlasti četrtkov večer —
71 "/o in ob delavnikih zabavno glasbo z govornimi vložki — 49 *>/i). Naš varíete 47 V»,
plesna glasba 47 "/o in zborovska glasba 46 "Ai. Pod povprečjem pa je zopet komorna
glasba 34 "/».
1052
Blok VII, ki obsega čas od približno 21.00 ure do konca oddaje zajema čas, ko pov-
prečno poslušajo najmanj: ob delavnikih 8 »/o, ob sobotah 11 "/o in nedeljah Y^/n.
Vendar v tem času nekatere oddaje poslušajo v pomembno večji meri. Od govornih
oddaj v času opazovanja npr. je poslušalo kulturno kroniko 24*/o poslušalcev, lite-
rarni večer 22 «/o in kulturno kroniko 18<V(t. Od govornih oddaj je pod povprečjem v
tem bloku le literarni nokturno s 4 "/o poslušalcev.
Od glasbenih oddaj pa v bloku VII nadpovprečno poslušajo zlasti:
Manj kot v povprečju pa so poslušali oddaje jazza.
Pri vsaki oddaji imamo opraviti z dvema vrstama poslušalcev, s tistimi, ki se posve-
tijo oddaji in jo aktivno poslušajo, in tistimi, ki pri tem opravljajo kako drugo
opravilo. Teh je večina. Analiza Dnevnega vprašalnika ankete nam kaže, da obsta-
jajo skupine poslušalcev, ki poslušajo tudi njim manj priljubljene ali celo nepri-
ljubljene oddaje. S posebno organizacijo oddaj, ki pa bi jo bilo treba zelo temeljito
proučiti, bi bilo torej možno vplivati na ljudi v teh »pasivnih« razdobjih poslušanja.
Ocene in poročila
K slovenski zgodovini in starini
Ivo Pirkovič
Ko je naš marljivi znanstvenik Boris Orel s prof. Milkom Matičetovim urejal zadnji
letnik Slovenskega etnografa 1962-XV, ni slutil, da si postavlja z njim nagrobnik, na
katerega mu bodo drugi napisali poslovilne besede. Publikacija prinaša še dva
druga nekrologa: ob izgubi antropologa dr. Boža Škerlja, čigar plodno znanstveno
delo nam je očrtal Vilko Novak; Marija Makarovičeva pa se je oddolžila spominu
svojega genialnega učitelja, zgodovinarja, arheologa, etnologa in antropologa dr. Nika
Zupaniča. Zanj ne pravim nepremišljeno »genialen«, saj bi lahko rekel, da začne
dr. Zupanič dostikrat misliti šele tam, kjer drugi znanstveniki nehajo. Dvesto
člankov in razprav, ki nam jih je zapustil, ni čisto verna njegova znanstvena
podoba; mnogo nikjer objavljenega duhovnega bogastva je šlo s pokojnikom za
zmerom v grob.
Novi letnik Slovenskega etnografa, dar Etnografskega muzeja, je nov dostojen pri-
spevek k odkrivanju in oblikovanju naše domače etnografske kulture. Slavko Kre-
menšek nakazuje že z naslovom svojega zahtevnega uvodnega članka »Težnje v
1053
sodobni etnološki znanstveni teoriji«, da išče svoji sodobni vedi predmet, smeri in
meje. Po skrbni analizi prihaja do zaključkov, da se odnos etnologije do zgodovine'
in biološko-psihološkega individua nagiblje danes proti etnološkemu historizmu,
medtem ko se mu z'de zgodovinsko nepogojene človekove duhovne sile, iz katerih
klije psihologistična in biologistična etnologija, za njegovo vedo vedno bolj prob-
lematične.
Naš znani zgodovinar Francè Goršič prinaša v »Nekaj pogledih na družbenost starih
Slovencev« nove luči k vprašanjem staroslovenske in občeslovanske zadruge, brat-
stva, rodu in župe. Na osnovi darilne listine vojvode Tassila iz 1. 777 avtor tako
rekoč šele odkriva doslej ne dovolj pojasnjeno »krčevinarsko občino«, ozemeljsko,
ne družbeno enoto, ki je bila znana že v predfevdalni dobi in jo pozneje zajame
nemška fevdalizacija.
K vprašanjem naseljevanja Slovencev naj pripomnim, da Goršič upravičeno po-
udarja, da smo dobili v novi domovini romanizirane staroselce in da le-ti niso
odšli z Langobardi v Italijo. Avtor bi poleg dokaza, da smo prav od teh ostankov
starih gospodarjev dežele prevzeli kulturo vinske trte, lahko navedel še marsikaj.
Opiraje se na arheološke najdbe keltskih ral, ki so boljša od rimskega aratra in
se njihova raba nepretrgoma nadaljuje v slovenski srednji vek, moramo po Stanetu
Gabrovcu soditi, da so nas v novi domovini učili naprednejšega poljedelstva roma-
nizirani ilirokeltski domačini. Dokaze za sožitje naših prednikov v novi domovini
s staroselci hrani predvsem tudi jezik. Vse bogato izročilo predslovenskih zemlje-
pisnih in ledinskih imen, še dokaj svež spomin na silnega Atilo in njegove grobove,
galskega petelina (gallus) na strehi, ki ga najdemo z mističnim pomenom že na
strehah keltskih hišnih žar, in kdo ve kaj vse, kar še skrivata danes jezik in
folklora, smo dobili lahko samo od starih gospodarjev dežele.
K še vedno spornemu vprašanju, ali smo Slovenci osvojili deželo v uničujočih bojih
ali jo dobili že opustošeno, se nam je treba ozreti le na veliko rimsko cesto z vzhoda
na Akvilejo, po kateri smo tudi sami prihajali. Ob njej smo našli mnoga Groblja,
Razdrta, Trnova, Trnišča, Drnova, Mir j a, Morišča, Morihe (vse iz lat. murus? = zid)
in Mačkovce, to se pravi z mačkovino, salix caprea, prerasle antične ruševine. Goršič
pripisuje ta razdejanja bolj Avarom kot Slovencem. Mislim, da jih Slovencem sploh
ne smemo pripisovati, in tudi Avarom ne preveč, ampak le hudim gepidsko-lango-
bardskim vojnam, ki zadnjih dvajset let pred naselitvijo Slovencev silovito divjajo
tudi po naših krajih. Zdi se mi, da bo mogoče zbrati o tem zanimive arheološke in
še drugačne priče. Emona po Atilovem pohodu verjetno zares ni več vstala iz svojega
pepela v toliki meri, da bi bila še dalje pomembno mesto in upravno središče. Ano-
nymus Ravennski navaja namesto nje Atamine, to je kraj pri Emoni, Ad Emonam, ki
so ga Slovenci od Ravennatovih dni že slovenizirali (o ) i). Stara antična mesta
Siscia = Sicce, Neviodunum = Nomiduni in Crucium Gruppi pa si po Hunih za
Vzhodnih Gotovo prav gotovo zopet opomorejo, če skrbno proučimo Cassiodorove
uradne ravennske listine in na njih osnovi prav tolmačimo Cosmographie Anonyma
Ravennskega. Moderna tekstna kritika (J. Schnetz) je pokazala, da smo Ravennata
doslej vse prelahkomiselno razumevali kot nekritičnega prepisovalca antičnih itine-
rarjev, poznejši razmoževalci pa naj bi ga še temeljito pokvarili. Ta kritika pa se
še ni lotila tudi geografskega gradiva naših dežel. Vendar nam že površne analize
prepričljivo pokažejo, da niso Sicce, Nomiduni, Gruppi in Atamine v resnici nobene
popačenke imen iz staroveške Tabule Peutingeriane, ampak živa imena živih mest
iz šestega stoletja.
1054
Tu se nam obetajo zanimivi novi pogledi. Ce sta stara latobiška prestolnica Nevi-
dunum na Krškem polju in antoninsko antično mesto Crucium Hune torej preživela,
mi pa ju dobimo ob svoji naselitvi že spremenjeni v »drn in strn« = Drnovo, oziroma
v razvaline = današnje Groblje, nam preostanejo za pustošenje zares le uničujoče
vojne iz langobardskih desetletij. Te vojne so v Gorjancih tudi arheološko dobro
izpričane. Gre za sledove hudih bojev, ki se jim je čudil že Jernej Pečnik, Dežman
jih je po Kušljanovih najdbah postavil v merovinški čas, danes pa jih najdemo v
Narodnem muzeju kot zanesljivo langobardske.
Po vsem tem bo imel Goršič prav, da smo Slovenci najbrž precej mirno zasedali
novo domovino.
Angelos Baš je v svoji izčrpni študiji »Hlače v srednjeveški ljudski noši na Slo-
venskem« vestno zbral vso pičlo literarno in likovno dokumentacijo o tem predmetu.
Pogled v prva slovenska stoletja pa mu je ostal docela zastrt, če izvzamemo skopo
Prokopijevo poročilo, da so Slovani na Balkanu (sredi 6. stol.) nosili razen srajc
m plaščev zlasti daljše in širše hlače. Baš je zgrešil zanimivo filološko linico, skozi
katero bi lahko razbral o svojem predmetu zanimive starine. »Hlače« so izposojenka
»salze« z iliroromanskimi vplivi. Dobili smo jih torej od romaniziranih Ilirov, ki
tudi v tej luči niso odšli z Langobardi. Izposojenka datira izpred 8. stoletja, ker bi
pozneje mi ne spreminjali /c v h. (Ustne informacije prof. dr. Fr. Bezlaja.) Pluralna
oblika kaže na dva ločena oblačilna kosa v obliki dolgih nogavic ali hlačnic. Tudi
v italijanščini se razvija pomen besede v obeh teh smereh.
Iz teh filoloških ugotovitev pa bi bilo preuranjeno sklepati, da Slovenci ob prihodu
v novo domovino v svoji garderobi hlač niso poznali. »Hlače« so jim pomenile
namreč lahko samo posebno modo staroselcev, medtem ko so svoj kroj hlač, če so
jih imeli, morali imenovati drugače. Saj Slovenci dotlej še niso razvili svojega
logičnega mišljenja tako daleč, da bi znali, na primer, iz »kavbojk«, »dokolenk,«
»pumparic« abstrahirati »hlače sploh«.
Zares se zdi zelo verjetno, da so Slovenci poznali hlače že pred naselitvijo na
Balkanu.
Hlače so oblačilo barbarov. Antični Grk jih ne pozna in tudi Rimljan vsaj do
cesarske dobe ne, oba se oblačita v tunike iz indijskega bombaža. Indoevropski
Italec hallstatskega kulturnega kroga se v dobi situlske umetnosti odeva v neko
grobo, dolgo srajco, ki morda skriva tudi še hlače, bori se pa ali docela nag, kot
v tistem času Grki, ali še v hlačah, kot že davno prej Trojanci in Amazonke ali
tudi njegov sodobnik iz klasičnega Hallstatta. Ce upoštevamo dalje, da spadajo
hlače k oblačilu starega Perzijca; da jih nosijo, imenovane »bruch«. Ostrogoti (sred-
njeveški Nemec še vedno »brouch, broche«), Kelti »braca«, to je današnji provan-
salski »breeches« (kaj so naše bregeše?), potem se nam zbuja upravičen sum, da je
ta kos obleke splošna indoevropska dediščina. Smemo slutiti, da so jih pred selitvijo
nosili tudi Italiki, Ahajci in Dorci in jih šele po prihodu v novo, vročo domovino
opustili, oziroma jih zamenjali za svojo pratuniko. Saj tudi za znano nasprotje:
Gallia bracata = Galija v hlačah (narbonska provinca v Franciji) in Gallia tuni-
cata Galija v tunikah (severna Italija) ne vidim drugačnega pojasnila kot v vplivu
različnega podnebja.
Oblačila so svojevrstno in mnogovrstno zrcalo družbenega razvoja: govore o cep-
ljenju v stanove, o politični zavesti, okusu dobe in gotovo še o čem. Na primer
1055
o klimi in njenih spremembah. Kazalo bi Bašev zanimivi študij razširiti še na to
področje, ker se nam tako utegne pojasniti marsikaj doslej neumljivega.
Tudi za proučevanje noše naših prednikov moramo upoštevati, da se vsako preselje-
vanje v drugačno klimo mora odražati v spremembah oblačil in prav tako tudi
vsako spreminjanje podnebja, ki v Evropi zelo občutno niha. Zato je prav verjetno,
da smo tudi Slovenci po prihodu v nove kraje prevzeli podnebju primernejše doma-
činsko oblačilo obenem z imenom.
Za enajsto stoletje Baš ugotavlja, da v popisih slovenskih oblačil hlač sploh ne
najdemo, kar se mu ne zdi naključje. Naj opozorim, da sta prav 11. in 12. stoletje
izredno topli, kar vroči, saj se po tedaj »zeleni deželi« Grenlandiji pasejo črede,
koder ležita pozneje vse do danes večni sneg in led. Podobno kot nekoč Italiki, so
morda tudi Slovenci v novih krajih opustili za nekaj časa nošo hlač, ki so oblačilo
hladnejše klime. Tudi rimski legionar si je v mrzli Germaniji začel oblačiti hlače,
ki jih je doma že pred davnimi stoletji opustil.
Dalje ugotavlja Baš, da se od tretje četrtine petnajstega stoletja suknjiči in jopiči
krajšajo. Je mar naključje, da se prav v tem veku podnebje prejšnjih dveh zelo
viharnih in deževnih stoletij zopet zboljšuje?
Prirodoslovec bo orožje seveda obrnil in iz oblačil sklepal na spreminjanje podnebja.
O »Kitarjih in slamnikarjih v Dolu pri Ljubljani« izpod peresa .lanka Modra je
v Etnografu vredno brati že zavoljo literarnega stila. Ce bi znali pisati lepo in
umljivo vsi učenjaki, bi bila ljubezen do znanosti mnogo bolj razširjena in mnogo
manj cehovska. Zgledujoč se po antiki in srednjem veku, so se še v nedavni pre-
teklosti zlasti Nemci trudili, da bi bili v strokovnem jeziku laiku učenjakarsko
neumljivi. Poizkusite brati kakega H. Weyla! Od Flammariona, Eddingtona, Jeansa,
Gamowa in drugih se danes niti resni učenjaki več ne sramujejo pisati preprosto
in mikavno, čeprav je znanstveni jezik včasih zares težko in prava umetnost prevajati
v preprosto govorico.
K poglavju o iskanju vode v članku »Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prek-
murju« ki ga je napisala Vlasta Koren, naj omenim, da je še danes precej razširjeno
iskanje vode z bajanico. Italijanska vojska je imela v Afriki posebne oddelke
iskalcev vode s šibo. Poiskati mesto novega vodnjaka ne zaupajo poklicnemu baja-
ničarju danes samo v Avstriji ali Prekmurju, ampak tudi na Dolenjskem. Ali gre za
slepilo ali za nepojasnjene ličinke, še ne vemo. Tako močnih zunanjih mehanskih
sli, ki bi bile sposobne gibati napeto šibo, gotovo ni. Lahko bi šlo kvečjemu za
izredno, toda podzavestno človekovo fiziološko občutljivost, ki je še ne poznamo
dovolj. Saj »ve« tudi slon, kje naj koplje v pesek za vodo. Nekdo je pisal o človeku
kot muzeju zakrnelih organov; lahko bi tudi kot o zbirki zakrnelih fiziološko psiho-
loških atavizmov, ki so se zdeli človeku vedno skrivnostne, nadprirodne sile.
Ivan Grafenauer raziskuje jezikoslovni pomen imena »brezen«. Gorazd Makarovič
prihaja z novo metodo do novih zaključkov o domačih slikarjih na steklo in njih
delavnicah. Po pravici zavrača nekatere neosnovane trditve, ki so jih doslej nekri-
tično prepisovali drug od drugega. »Fantastični ptici s panjskih končnic« v ljub-
ljanskem etnografskem muzeju sta predmet študija Emilijana Cevca. Ptica samo-
spoznavalka — nosce te ipsum — ali naša »ANNA TIZA ALLE GOS PRIMI VSAK
SEBE SA NOS na lesenem stropu cerkve v Martinjaku pri Cerknici iz pozne rene-
sanse, ki se s kljunom vleče za lastni nos na prsih priraščenega obraza, je, po
Cevčevi ugotovitvi, najstarejša znana evropska upodobitev tega motiva, izvirajočega
1056
iz antičnega Sredozemlja. »Mrtvaška ptica s Turškega« s krono na glavi, štirimi
krili in štirimi nogami ter s človeškimi lobanjami na peresih dolgega repa, je prav
tako tuj motiv, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja zašel na naš čebelnjak.
Nikola Bonifačič Rožin piše o ljudskih ročnih lutkah na Hrvaškem (»Šante i Pante«).
V zanimivi študiji »Novo o ,naši' tradicionalni lutki« odkriva Niko Kuret domačim
lutkam zgodovinske sledove, ki vodijo preko Balkana in Male Azije med Tadžike
pod vrhovi daljnega Pamirja in tudi časovno nazaj v stari vek. Tadžiška lutka
se je že od antike ali vsaj srednjega veka širila po vseh zahodni Evropi, medtem
ko so nam lutko z ležečim lutkarjem posredovali, po mnenju Kureta, verjetno šele
Turki. Lutke za ležečega igralca, ki najbrž še do danes ni prodrla preko slovenskega
ozemlja, »ne pozna nobena zgodovina lutkarstva in še nima svojega imena« (164).
Zmaga Kumer se ukvarja z »Balado o maščevanju zapuščene ljubice«. O pesmi
št. 9 »Nezvesti ljubi želi od ljube zdravja«, ki jo je pred 1887 zapisal zgodaj umrli
nadarjeni pesnik Fr. Hudoklin v Gornji Stari vasi pri Šentjerneju, avtorica ugotavlja
neko morebitno sorodnost s koroško skupino. Naj opozorim, da bi pesem zares prav
lahko zanesli v kraje pod Gorjanci koroški vozniki vina, saj pravi narodna, da »še
koroški furman (cvička) vej za ta precartan krej« pod Gorjanci., Pesem pa je z vinom
tesno v rodu.
Na nekem srednjeveškem mozaiku v južnoitalijanskem Otrantu je Janez Stanonik
spoznal žival, ki jo jaha kralj Artur (»Rex Arturus iz katedrale v Otrantu«), za kozo-
roga. Doslej so jo imeli za kozo. To zodiakalno znamenje jesenskega enakonočja naj
bi simboliziralo Arturja kot kralja podzemlja. Nanj navezuje avtor našega kralja
Matjaža, ki prav tako odide v pekel reševat svojo ženo ali mater. Vendar imenovati
kralja Matjaža »substitut kralja Arturja«, ne bi, po mojih mislih, smeli razumeti
tako, kot da smo kralja Arturja le presadili v naš domači svet. Saj je kralj Matjaž
lahko edino izraz koprnenja našega tlačana po tem, da se v hudih časih zopet vrne
zgodovinski ogrski junak Korvin, ki je nekoč za nekaj časa raztrgal težke freisinške
fevdalne vezi in zasedel celo freisinški upravni grad Klevevž na Dolenjskem. Mo-
goče bi bilo kvečjemu, da bi naš človek našel vsebini o svojem junaku zunanjo pri-
povedno obliko v tuji pravljici o kralju Arturju. Toda zavoljo čisto zgodovinskega
kralja Matije moramo biti tudi pri presoji okužbe s tujo pravljico zares zelo pre-
vidni in kritični.
Milko Matičetov objavlja »Štrekljevo zapuščino in korespondenco s Francem Kra-
marjem«, preprostim Ižancem iz Matene, ki je do februarja 1912 nabral Streklju po
Gorenjskem, Dolenjskem, Beli krajini in Štajerskem več kot tri tisoč narodnih
pesmi z napevi. Obljubljal mu jih je še več, saj je hranil spisek še stotih ljudskih
pevcev, ki jih je nameraval obiskati. Zavoljo popolnosti seznama Štrekljeve zapu-
ščine naj opozorim še na mapo »Robatih in kosmatih«, ki jih baje ni pustila obja-
viti cesarska cenzura in ki jih je pred kakimi dvajsetimi leti kupil od Štrekljevega
sorodnika v Celju ing. Vladimir Uhlir.
Slovenski etnograf prinaša še članek Radoslava Hrovatina »Problem.i zapisovanja in
metrike slovenskih ljudskih pesmi«, poročilo Marije Makarovičeve »O Grebenčevi
zbirki v Etnografskem muzeju v Ljubljani« ter Pavle Strukljeve obračun o »Delu
Etnografskega muzeja v Ljubljani v letih 1960—1961«. Zanimiva .so končno bogata
»Knjižna poročila in ocene«, ki so jih napisali naši najboljši strokovnjaki.
1057
II. GLASBENI BIENALE V ZAGREBU
Od 8. do 16. maja je bil v Zagrebu II. bie-
nale sodobne glasbe. Lahko rečemo, da je
bienale prebrodil s tem prvo, eksperimen-
talno fazo (kaki-šno je imel I. bienale pred
dvema letoma) in postal standardna, uve-
ljavljena prireditev v našem in medna-
rodnem glasbenem svetu. Tako je sodobna
glasba v naši kulturi postala važen fak-
tor v komunikaciji s kulturami drugih
narodov.
Seveda so zelo deljena mnenja o tem, ka-
tera glasba je »sodobna«. Prireditelji bi-
enala so to besedo pojmovali v njenem
osnovnem etimološkem pomenu (kar je
verjetno tudi najbolj pravilno) in uvrstili
v program predvsem skladbe, nastale v
zadnjem času. (Namen bienala je sploh,
da prikaže skladbe, nastale v zadnjih dveh
letih, v razdobju dveh bienalov.) S tem,
da komponistom za vstopnico na festival
ni bila potrebna pripadnost neki določeni
skladateljski stilni smeri, ni bil bienale
kakšna reklamna manifestacija določene
skladateljske grupe, temveč precej popoln
antološki pregled sodobnega ustvarjanja
pri nas, in pa informativni prikaz sodob-
nega ustvarjanja drugod po svetu. Ob tem
pa je bilo še posebno mesto na festivalu
dodeljeno dvema, danes že nesporno pri-
znanima komponistoma XX. stoletja, Al-
banu Bérgu in Igorju Stravinskemu.
Tako je bilo prepuščeno poslušalcu, da iz-
bira, presoja in odloča. Nastajale so zani-
mive diskusije med samimi komponisti in
kritiki ter publiko na drugi strani, kar je
vse le še pripomoglo k možnosti kolikor
tolikšne svobodne in avtentične orientacije
v sodobnem glasbenem svetu.
Največji kontrast je bil opazen med glas-
beno umetnostjo dveh dežel današnjega
sveta, med Ameriko in Sovjetsko zvezo.
To ni nikakršna slučajnost, saj različen
družbeni razvoj, različno okolje, različne
posebnosti narodove duševnosti itn. mora-
jo biti pogoj za različen način glasbenega
izraza, za različen stil. S tega stališča je
tudi zelo zanimivo dejstvo, kako so skla-
datelji in muzikologi različnih dežel obrav-
navali probleme sodobne glasbe. (Ta
gledišča so prišla do izraza deloma na pri-
kazih sodobne glasbe različnih dežel, ki so
jih imeli komponisti ali muzikologi teh
dežel, delcma pa v panel-diskusiji, v kate-
ri so sodelovali pomembni glasbeni delav-
ci, prisotni na festivalu.)
Ivan Martinov, muzikolog iz Moskve, je
na začetku svojega predavanja o sovjetski
sodcbni glasbi dejal: »V prvi vrsti moram
poudariti temeljno zamisel sovjetske glas-
be, to je utrditev zveze z življenjem, ho-
tenje, da se v glasbi zrcalijo vsa bogastva
pojavov v novem življenju, vse misli in
vsa čustva našega ljudstva. Mi vsi smo si-
novi našega ljudstva, služiti ljudstvu pa je
najvišji cilj umetnosti.« Misli komponista
Johna Cagea iz referata o ameriški glasbi
je nekoliko teže reproducirati, ker smo
jih slišali iz štii-ih virov hkrati: s treh
magnetofonov in iz Cageovih ust. Čeprav
je to dovolj karakteristično zanj in za nje-
gov krog komponistov, nam vendar še
marsikaj povedo njegove misli, ki jih je
izrekel kot komentar k svoji glasbi (o tej
bomo govorili pozneje): »Strinjam se ž
idejo ;.., da imamo danes možnost in
sposobnost, da uporabljamo cel svet zvo-
kov. Torej, če ostanemo pri tem principu,
potem merim svet zvokov s svojo lastno
cžino. Toda če se zmorem rešiti švoje oseb-
ne omejenosti v tem malem številu svo-
jih osebnih želja, v kolikor se nanašajo na
lepe in grde zvoke, imam možnost razši-
riti material zvokov, ki jih uporabljam.
... tako smo danes na tem, da prevladamo
nesporazum med tem, kaj so toni in kaj
so šumi, in mislim, da se na tem principu
glasba lahko naprej razvija.«
Res je, da ima vsakdo od teh stališč na
sebi nekaj, česar se ne da zanikati. Mar-
tinovu gctovo ne moremo oporekati, da
mora biti umetnost last vseh ljudi, in ne
nekaterih posameznikov. Vendar pa je jas-
no, da ljudske množice tudi v Sovjetski
zvezi niso toliko estetsko izobražene, da bi
lahko razumele glasbeni jezik, ki bi sku-
šal iti v koraku z današnjim časom. Mar-
tinov sam nam je potrdil, da pri njih za
takšne poskuse ni zanimanja. Na bienalu
pa smo se lahko prepričali, da je njihova
glasba v stilu pozne romantike in realiz-
ma. Ce zahtevo Martinova, naj bo estetski
ckus ljudstva merilo umetnosti, negiramo
do absurda, dobimo Cageovo trditev, da
niti estetski okus komponista ne more biti
merilo umetnosti. Umetnost, torej glasba,
mora eksistirati sama po sebi, neodvisno
od komponista, po principu čiste aleato-
rike.
Vendar »... ni se treba bati ekstremov,
... ker ekstremi so v zgodovini vedno bili, in
ekstremi so vedno bili potrebni, da bi dali
elemente za novi razvoj, in da bi ponovno
postavili neka vprašanja ...«, če govorim
z besedami našega muzikologa dr. Drago-
tiija Cvetka. In tako tudi zgornja teza in
antiteza dajeta svojo več ali manj plodno
sintezo. Zelo sprejemljivo jo mnenje če-
1058
škega komponista Václava Kučere, da se
danes .. lahko obdrži samo to, kar je
umetniško novo, psihološko prepričljivo,
človeško in družbeno vredno, kar odkriva
duhovnemu svetu človeka nove perspekti-
ve. Taka glasba ne more govoriti z nek-
danjim jezikom, ne more se zaustaviti na
doseženih rezultatih, niti se pretvoriti v
neobvezno igro zvokov. Ni slučaj, da je
centralno vprašanje vsakega novega ustvar-
janja zvckovni material in njegova ob-
delava. Toda glasba ne začenja v vakuumu,
temveč jo ustvarja živ človek, ki eksestira
med ljudmi svojega časa, in razumljivo je,
da njegovo delo ni nikoli kemično čista
substanca, temveč nosi v sebi znake miš-
ljenja in čustvovanja človeškega in druž-
benega karakterja ustvarjalca.«
Pierre Schaeffer, francoski komponist in
vodja eksperimentalne skupine Recherches
musicales skuša ta konflikt rešiti drugače,
po poti eksaktne logike. Po njegovem
mnenju naša doba ni več doba izražanja,
kot so bile to dobe zadnjih 300 let, in se
zato tudi v glasbi ne da več iskati izraža-
nja, izpovedi avtorja publiki, ampak je
glasba danes akt odkrivanja. Traba je naj-
prej spoznati glasbeno materijo, preden je
možno preiti na akt kreiranja. Tu odpi-
rata nove možnosti edino konkretna in
elektronska glasba. — Ob tem nastane
vprašanje, kako je možno to Schaefferjevo
trditev argumentirati. Glasba je končno
vedno bila sredstvo izražanja in predmet
raziskav obenem. In ni vzroka, da bi da-
nes to bilo drugače. Na drugo nevarnost
takega mišljenja pa je opozoril italijanski
komponist Luigi Nono, ki se tudi sam ve-
liko ukvarja s konkretno glasbo: »Ce hoče
neki tehnik vstopiti v domeno glasbenega
ustvarjanja, hladno analizirajoč neko pod-
ročje, ki spada v domeno fantazije, je to
v osnovi zelo reakcionaren fenomen. V
razvoju glasbe namreč ni vedno v vpra-
.®anju logika, temveč imamo tu opravka s
fenomenom fantazije, v katerem so seveda
tudi določeni logični elementi, vendar je
to v bistvu fenomen fantazije in
invencije.«
Vsa ta mnenja, bodisi tista, s katerimi se
strinjamo, ali tista, s katerimi se ne more-
mo, pa so vendarle zelo karakteristična za
stilno usmerjenost ustvarjanja teh oseb-
nosti, oziroma glasbenih smeri, katerim
te osebnosti pripadajo, S tem je seveda že
podan neki sistem vrednotenja glasbenih
del. Dela, pisana v stilu, s katerega idejno
osnovo se strinjamo, nam bodo pač bližja,
kot dela, pisana v drugem slogu. Preko te
idejno-estetske komponente ne moremo.
ker je splošno človeška. Sicer je ta kom-
ponenta lahko tudi subjektivno pogojena,
odvisna od ckolja, dobe, družbe itn., v ka-
teri živimo. Vendar če pridemo enkrat do
tega. da odklonimo idejna izhodišča ne-
kega sloga, nimamo razloga, da bi slog
sam odobravali. To pa je le ena kompo-
nenta vrednotenja. Druga pa izhaja iz dej-
stva, da umetnik do neke mere je in mora
biti odvisen od svoje dobe, okolja, družbe
itn., da torej je navezan na svoj glasbeni
jezik, na svoj stil. Ob tej nujni navezano-
sti pa kcnčno o vrednoti glasbenega dela
odloča njegova humanitas humana in nje-
gova umetniška potenca.
Ob piegledu glasbenega dela bienala bi se
najprej ustavili ob delih Berga in Stra-
vinskega, ki jih glede na ostala dela, iz-
vajana na festivalu, lahko brez pomišlja-
nja vključimo med dognana dela sodobne
glasbe. Edina izjema bi bila najnovejša
opera Stravinskega Potop, katere drugo re-
prizo je izvajala Hamburška državna ope-
ra, Libreto je po biblični snovi napisal
Robert Craft, ki je zasnoval delo izredno
statično, pravzaprav kot koncertno iz-
vedbo, Take vrste opere se je Stravinski
že enkrat lotil, in to v Kralju Edipu, Mor-
da je tokrat kriva mlačnost libreta, ki ne
doseže nobenega viška, toda zdi se, da
skladatelj čudovitega Edipa v Potopu ni
dosegel samega sebe, Z velikim zanima-
njem je bil pričakovan koncert mojstrovih
orkestralnih del, ki ga je Stravinski de-
loma sam dirigiral, (Zaradi istočasne
predstave Wozzecka ga nisem slišal,) Tret-
je večje delo Stravinskega je na bienalu
izvajala zagrebška opera, in sicer opero
»The Rake's Progress«, nastalo 1, 1951, V
tem delu smo spoznali Stravinskega še
enkrat kot vélikega neoklasicista. For-
malno na klasicizem oprta opera z zbori,
arijami in recitativi nosi v sebi pečat
Stravinskega, njegove menjajoče se me-
trike, labilne melodike in harmonike. Tudi
libreto vsebuje, prav kot v kaki Čarobni
piščali, vse od buffoničnih (scene z bra-
dato Turkinjo) do tragičnih elementov
(zaključni prizor v umobolnici).
Prav posebno doživetje sta bili obe Ber-
govi operi Wozzeck in Lulu v izvedbi
Hamburške državne opere. Vendar pa
obravnavanje dveh toliko pomembnih del
presega okvir tega članka. Obe operi da-
nes že sedita v železni repertoar vélikih
opernih hiš jn jih publika sprejema tako
samo po sebi umevno kot Aido ali Tri-
stana. Pač pa je treba spregovoriti o delu,
ki je edino zastopalo angleško sodobno
ustvarjalnost, o Snu kresne noči Benja-
1059
mina Brittna, napisanem 1960. leta. Skla-
datelj Petra Grimesa, Lukrecije, Beraške
opere je tudi v Snu kresne noči ustvarja-
len eklektik, vendai« eklektik v najboljšem
pomenu besede. Glasba teče z mozartovsko
lahkotnostjo in inventivnostjo. Zanimivo
je, da je bilo to edino sodobno delo na
bienalu, ki je zgrajeno na liričnih in (v
epilogu) tudi komičnih elementih, ob kate-
rih se puslušalec resnično sprosti In na-
smeje od srca. Morda je to slučaj, vendar
ne preveč razveseljiv slučaj.
Dialektično nasprotje Sna kresne noči, tra-
gična, a v svoji tragičnosti odrešilna, je
opera Ujetnik Luigija Dallapiccole. Snov
je simbolično prestavljena v dobo inkvizi-
cije in pripoveduje o Ujetniku, ki ga v Je-
čarja maskirani Veliki inkvizitor slepi z
vizijo svobode. Vendar pa vrata, ki mu jih
Ječar odpre, ne drže v svobodo, ampak na
grmado, in Ujetnik prepozna v Ječarju
Velikega inkvizitorja. Zle slutnje Matere,
Ujetnikovo upanje v svobodo, Inkvizitor-
jeve mučiteljske metode, vse to je strasten
odpor na dobo fašizma in nacionalsocializr
ma. Formalno vsebuje delo po eni strani
elemente italijanske veristične opere in
italijanskega belcanta, po drugi strani pa
elemente dunajske šele, predvsem pa Ber-
govega ekspresionizma.
Iz istih motivov je nastala tudi opera Lui-
gija Nona »Intolleranza 60«,vendar z dru-
gačnimi sredstvi. Na bienalu smo to opero
spcznali le po avtorjevem predavanju in
kratkih ilustracijah z magnetofona. Iz
tega lahko posnamemo, da je snov opere se-
stavljena iz številnih elementov, na pri-
mer: nesreče v rudnikih, povzročene s
kriminalnim odnosom razreda, kateremu
so tuja življenja sredstvo izkoriščanja;
borba Alžircev za svobodo in neonacistični
sistemi mučenja, ki so jih francoski pa-
dalci uporabljali, da bi zadušili to gibanje;
razne manifestacije rasne diskriminacije
in neonacistično gibanje 1960. leta; 5 naj-
popularnejših parol našega stoletja (»Nie
wieder!«, »No pasaran!« itn); dela Juliusa
Fucika, J. P. Sartra in tako naprej. Poleg
klasičnih izraznih sredstev so uporabljena
tudi najnovejša: v vizualnem spektru po-
leg realne scene in oseb še laterna magica,
v audialnem pa poleg instrumentalne in
vokalne glasbe še njuna magnetofonska
obdelava do končnega pojava, konkretne
glasbe, ter možnost stereo-ozvočene dvo-
rane.
Iz tega lahko sklepamo, da je umetniški
kcncept Luigija Nona združevanje klasič-
nih in najnovejših elementov v formalnem
pogledu glasbe, v vsebinskem pa njena
aktivna, ekspresivna vloga v današnjem
času. Podobno usmerjenost ima ves krog
skladateljev, zbran okrog Studia di fono-
logia v milanskem radiu. Poleg Nona je
treba omeniti še predvsem Luciana Beria
in Bruna Maderno, katerih krajša dela
smo slišali na bienalu. Istega pa ne bi mo-
gli trditi o njegovih pariških kolegih, o
skupini Recherches musicales, ki deluje
pri francoski radioteleviziji. Že iz besed
umetniškega vodje Pierra Schaeffera smo
izvedeli, da je njihov trenutni namen pred-
vsem raziskati materijo, ki bo služila
umetniku bodočnosti za njegovo delo.
Raziskujejo vidno in slušno materijo,
predvsem iz vidikov, ki jih odpirajo mag-
netofon, film in elektronika. V Zagrebu
smo videli vrsto eksperimentalnih filmov,
ki so pokazali skupne rezultate teh pri-
zadevanj. Ravno tako je imel eksperi-
mentalni karakter kolektivni koncert za
magnetofon in instrumentaliste, ki je pri-
kazal glasbena dela pripadnikov te šole.
Kot čisti eksperiment je treba obravnavati
tudi koncert del Johna Cagea in njegovih
posnemovalcev Toshi Ichyanagija in Chri-
stiana Wolfa. Ce citiramo Cageove besede:
»Glasba ni nič drugega kot element v
gledališču istodobnosti, v katerem so do-
godki povezani med seboj edino s tem, da
se dogajajo v istem času«, je s tem pove-
dano vse, ker dogodki, ki so se tistega ve-
čera dogajali na koncertnem odru, druge
povezanosti med seboj res niso imeli. Isto
velja tudi za eksperimentalni balet Dan-
cers' Workshop Company iz San Francisca
pod umetniškim vodstvom Ann Halprin.
Vse to je še eksperiment, ki razvojno ni
niti tako daleč, da bi že mogli reči, ali nosi
ta popolna aleatorika in nihilizem v sebi
tudi kakšno pozitivno zrno ali ne.
Vendar pa ima Amerika poleg teh ekstre-
mov in poleg glasbe, oprte na tradicijo, ki
jo sicer poznamo (Copland, Crestón, Bar-
ber itn.), še tretjo, srednjo smer, na katero
je opozoril tudi na festivalu prisotni ame-
riški komponist Gunther Schuller. To je
smer, ki sledi Gershwinovim stopinjam in
skuša združiti klasično glasbo z jazzom.
Proti intelektualizmu, v katerega lahko
zapelje dodekafonija ali elektronska teh-
nika, se upira z uporabo improvizacije.
Vendar pa improvizacija spet ni isto kot
aleatorika, ker ima v sebi določeno nape-
tost, ki je aleatorika nima. Schullerjev
Razgovor za jazz in godalni kvartet zveni
sicer take glasbe nevajenemu poslušalcu
nekoliko nehomogeno, vendar se s pravo
združitvijo obeh elementov odpirajo takšni
glasbi nove perspektive.
1060
Seveda tudi v Franciji ne išče danes novih
poti samo sliupina Recherches musicales.
V Zagrebu so bila na sporedu dela števil-
nih sodobnih francoskih komponistov: J.
Françaixa, H. Dutilleuxa, O. Messiaena, P.
Bouleza, A. Joliveta, D. Milhauda in dru-
gih, vendar na žalost nobeno delo iz naj-
novejšega časa. Pač pa so nas presenetili
Poljaki z dvema krstnima izvedbama del
dveh gotovo najbolj poznanih poljskih
skladateljev Witolda Lutoslawskega in
Krysztofa Pendereckega. Lutoslawski je
za II. bienale napisal Tri poeme za zbor in
orkester z naslovi Misli, Velika bitka. Od-
mer v nejevolji. Skladba je sestavljena iz
zvočnih blokov, merjenih v sekundah, pi-
sana ekstremno pointilistično z uporabo
raznih šumov in efektov, vendar ta tehni-
ka ni sama sebi namen. Ponazarja vsebino
miselno in razpoloženjsko, analogno k vse-
bini teksta. Krstne izvedbe Koncerta za
violino in orkester Pendereckega (zaradi
istočasne izvedbe Lulu) na žalost nisem
slišal. Vendar se, sodeč po kritikah, stilno
ne razlikujejo dosti od Zalostinke za žrt-
vami Hirošime, ki smo jo slišali spomladi
v Ljubljani.
Čudoviti orkester Moskovske državne fil-
harmonije nam je pod vodstvom Kirila
Kondrašina (med drugim) predstavil dve
sodobni deli sovjetske glasbene ustvarjal-
nosti: Peto simfonijo cp. 76 M. S. Vajnber-
ga (skladatelj glasbe filma Letijo žerjavi)
in E. M. Mirzojanovo Simfonijo v c-molu.
2e naslovi povedo, da sta deli zasidrani v
romantični tradiciji. Ob tem sta prepojeni
s folkloro sovjetskih narodov, ki je tako
bogata, da nudi ogromno snovi za najraz-
ličnejše smeri in obdelave. Vrednota teh
del ni v njihovi formi, ampak v prvobit-
nosti in jedrnatosti, v doživetem izrazu.
Zato tudi ne more obveljati očitek češ, to-
liko je takih ali podobnih del, ker se nana-
ša predvsem na formo. Sicer brez dvoma
drži, da bo tudi sovjetska glasba prej ali
slej morala najti svojo novo formo, vendar
je Sovjetska zveza dežela (danes morda še
edina), ki je toliko elementarna, da ima
tudi v stari obliki povedati še marsikaj.
Tudi jugoslovanska glasba se je pred-
stavila s številnimi obrazi. Na eni strani
je tu posnemanje eksperimentov, h katerim
pa bi bilo treba omeniti, da nimajo pra-
vega smisla. (Tu mislim na Kelemenov
Radiant in Petričevo Elegijo). Eksperi-
mentiranje je gotovo pozitivno, toda z
lastnimi idejami. Vendar je ravno Milko
Kelemen dokazal svojo veliko vlogo v naši
sodobni glasbi z Ekvilibri za dva orkestra
ter z baletom Dvojnik, v prvih z muzi-
kalno uporabo avantgardnih sredstev, v
drugem pa s prepričljivostjo. Iva Maleca
smo spoznali predvsem kot sodelavca
Schaefferjeve eksperimentalne skupine.
Krešimir Fribec je pristaš ekstremnih
sredstev, tako v Kozmičnih gibanjih za
orkester kot v baletu Demon zlate ulice.
Pavle Merku je za bienale napisal Kon-
cert za rog in zbor. Delo sloni na kontra-
stu ekspresivnosti zbora in atonalne arhi-
tektonike roga. Ramovševa Pentaktasis je
pisana v njegovem jasnem, klenem slogu z
dokaj radikalno uporabo novejših sred-
stev. Uroš Krek v Inv.entiones za violino in
orkester ni avantgardist, temveč išče in-
ventivno izraznost. Pač pa smo Petriča v
Zagrebu spoznali naenkrat drugačnega,
kot smo ga poznali doslej. Poleg Elegije za
harfo je tudi njegov ciklus za zbor in in-
strumente Kamen smrti pisan v pointili-
stični tehniki.
To je le bežen vtis o jugoslovanski sodob-
ni glasbi; izvajane je bilo dosti več, delo-
ma z magnetofona. Govoriti o njej podrob-
neje bi zahtevalo celo razpravo. Eno
pa je gotovo: jugoslovanska sodobna glas-
ba je danes enakovreden in ploden del
evropske ter svetovne glasbene ustvarjal-
nosti, v svojih najboljših dosežkih pa tudi
njen kreativni soustvarjalec.
Kristijan Ukmar
ČLOVEK, PESNIK IN BOREC
Blaže Ristovski
(Ob dvajseti obletnici tragične smrti
makedonskega pesnika in borca
Koče Racina.)
Natanko pred dvajsetimi leti je v parti-
zanski bazi na orjaškem Lopušniku (v za-
hodni Makedoniji) v vihri sovražnikovih
ofenziv in slavnih partizanskih zmag pre-
nehalo biti od svinčenke predrto srce
enako velikega človeka, pesnika in borca
Koče Racina. Dvajset let fizične odsot-
nosti enega največjih makedonskih knji-
ževnikov in revolucionarjev, tega nena-
vadnega rokodelca-lončarja, velikega inte-
lektualca-samouka in marksista, samoni-
klega umetnika — to je potrditev
življenjske sposobnosti njegovega neveli-
kega, a pomembnega opusa.
V že profanirani »svobodi« mladoturške
revolucije, na pobočjih starega Velesa,
mesta ob bregovih Vardarja z večno ne-
mirnim duhom, v času, ko se polagoma
začno zapirati vrata delavnic prej cvetoče
veleške čaršije in pričenja postopoma sko-
1061
zi slepe ulice kasabe prodirati Evropa, se
je 1909. leta rodil K. Racin. prvorojeni
naslednik očetove težaške obrti in samo-
rasli pesnik večno zasužnjenega in nikoli
pokorjenega naroda na Balkanu. Bosonog
je pešačil mladi pesnik skozi vonj po
smodniku v vojnah 1912., 1913. in 1914—18.
leta, se učil iz surove knjige življenja in
boja ter se naučil patriotizma, pa tudi vi-
sokega proletarskega humanizma. Ker ni
imel niti osnovnih pogojev za nadaljeva-
nje šolanja, je odlični dijak Racin zame-
njal šolo za očetovo lončarsko delavnico,
mešaj e mladeniški znoj in umetniški talent
s pičlo motno vodo, in trdo ilovico. Tu je
pravzaprav prvič izpričan Racinov umet-
niški duh.
Konec napornega delavnika pa je pomenil
samo začetek drugega dela življenjske na-
loge: samoizobraževanja ob lojeni sveči v
pcdstrešni sobici. Branje postane molitev
jutrišnjemu dnevu, knjige odpirajo ne-
znana vrata v življenje. Tako spozna tudi
ljudsko poezijo, tako proučuje tudi na-
predno socialistično literaturo, ki je ni težko
našel v rodnem mestu. Sam je občutil težo
delavčevega dneva, zato je sprejel pot
brezkompromisnega boja za osvoboditev
dela in naroda, pot boja za novo družbo
brez izkoriščevalcev in izkoriščanih. Kočo
je zgodaj stopil v vrste naprednega delav-
skega gibanja in postal skojevski voditelj
v Velesu, dvajsetleten pa je 1928. leta kot
delegat prisostvoval četrtemu kongresu
KPJ v Dresdenu ter kasneje opravljal
različne dolžnosti v vodilnih organih KPJ
za Makedonijo. Toda dejavnost partijske-
ga delavca gre vzporedno z zapori in prs-
ganjenji, ki ga spremljajo do konca nje-
govega kratkega življenja.
Književno prične delovati leta 1928, ko
sta natisnjeni njegova prva povest »Rezul-
tat« in prva pesem (v srbohrvaščini) »Si-
novi gladu«, deli z izrazito socialno-revo-
lucionarnim tonom, čez tri leta pa se
potopi v globine Heglove dialektike, ki jo
primerja z marksistično kritiko. V neneh-
nem stiku z naprednimi jugoslovanskimi
pisatelji — sodeluje samo v naprednih ča-
sopisih — Kočo Racin nemirno križari po
mestih in beži pred policijsko tiralico, se
neutrudno uči in ustvarja: pesmi, povesti,
roman, eseje, kritike, študije iz narodne
zgodovine in kulture itd. Od 1936. leta, ko
Racin objavi prvo pesem v makedonščini,
se pričenja novo obdobje pesnikovega
ustvarjanja obenem pa tudi novo obdobje
v zgodovini njegovega naroda. Po objavi
več posameznih pesmi v makedonščini po
časopisih in listih vse Jugoslavije (tudi v
Sloveniji je sodeloval v SeliSkarjevem
»•Zborniku 1939«) izda konec 1939. leta
svojo prvo in edino zbirko pesmi »Bela
svitanja« (V Zagrebu), ki se je, čeprav so
jo takoj, ko je bila dotiskana, prejwvedali,
naskrivaj razširjala in močno vplivala ne
le na mlade makedonske književnike, da
so ustvarjali v rodnem jeziku, ampak tudi
na vse njegove sodobnike in jih mobilizi-
rala v boju za narodno in socialno osvo-
boditev.
Bolgarska okupacija Makedonije (1941) ne
samo da ni v ničemer izboljšala položaja,
v katerem je bil narod, ampak je še v no-
vih oblikah nadaljevala sistem raznaro-
dovanja in izkoriščanja. S tem pa se na-
daljuje tudi Racinovo preganjanje in
zapori. Vse do tistega dne, ko se pesnik
vključi v vrste partizanskih odredov, kjer
nadaljuje svoje propagandno delo — pri-
pravlja prve zbirke makedonskih narodno-
osvobodilnih pesmi. V noči 13. junija 1943.
leta pa je Racin tragično končal, ne da bi
dočakal zoro opevanega »belega dne«, ki
je bil že na obzorju.
Razen romana »Opij«, ki ni popolnoma
ohranjen, približno desetih doslej znanih
povesti in nekaj književnih kritik ter ese-
jev nam je Kočo Racin zapustil tudi dolo-
čeno število pesmi v srbohrvaščini z moč-
nimi socialno-revolucionarnimi poudarki
v duhu tako imenovane socialne šole- in
ekspresionistično obarvanih. Toda tisto,
zaradi česar je Racin velik pesnik, tisto,
krr bo ostalo za vse čase ne samo v ma-
kedonski, temveč tudi jugoslovanski pes-
niški antologiji, to je nevelika zbirka
pcjmi v makedonščini »Bela svitanja«, ki
vsekakor pomeni, čeprav ni prva po vrsti-
v makedonskem jeziku, največji dosežek
makedonske poezije do osvoboditve.
Potrpežljivo in resno je proučeval т.чке-
donski jezik, vnašal življenje v sleherno
uporabljeno besedo, pel je preprosto, jasno,
intimno, pretresljivo, v goli grenkobi neke
resničnosti, vendar se nikoli ni spuščal do
poenostavljanja in banalnosti. Racin je
napisal eno od prvih strani zgodovine
makedonske poezije in pokazal, da je ma-
kedonski ljudski jezik primeren tudi za
najtanjša človeška čustvovanja in za naj-
bolj glasno izražene misli ter ideje. Pesnik
je vnašal v vsako besedo, v vsak izraz
samega sebe in je ustvaril lasten racinov-
ski verz in stil, ki ga ni moč ne posnemati
ne prevzeti, kar pa je še pomembnejše,
verz, ki se ga ne da prevajati brez nevar-
nosti, da bi prišlo do osiromašenja in
izgubljanja poetičnosti. Njegov verz vse-
1062
buje toliko izvirnih elementov, toliko iz-
virne vsebine, življenja, duha, da ga ni
mogoče (ne samo, da se ne sme) prevajati
po leksikalnem pomenu besede. Zdi se, ka-
kor da je življenje njegove poezije mogoče
le v makedonskem jeziku. Zato tudi sko-
raj sleherni prevod te poezije pomeni
razočaranje za tiste, ki Racina spoštujejo.
Tako je tudi s slovenskim prevodom, v
katerem lahko najdemo tudi zelo uspešne
verze, vzete same zase, ki pa nimajo ti-
stega izvirnega notranjega življenja in
kolorita te samonikle poezije.
Težko je na kratko prikazati vse značil-
nosti te poezije brez nevarnosti, da bi ostal
nepopoln in neprecizen. Sublimacija ob-
čutenj in miselnosti v njej, preprostost
stiha, ki se približuje ljudski pesmi, njena
izpovedna intimnost, lirika in psihologija,
kakor da svoj govori svojim, njena dra-
matika z zgoščeno sugestivnostjo, z vedno
udarno močno poanto in pomembnim spo-
ročilom, ki smelo posega v globoke soci-
alne transformacije svojega časa, avtorje-
vo temeljito poznavanje življenja in strem-
ljenj njegovega naroda — vse to je
ustvarilo novo poezijo o tem življenju,
poezijo, ki je prikazovala vso tragiko po-
ložaja človeka v dani družbi, z živim
notranjim učinkom umetniškega pripove-
dovanja in optimizmom borbene sile, katere
izvor je v naporih in delu delovnega člo-
veka, optimizem visoke človečnosti, realne
nade in trdne vere. Ta in takšna Racinova
poezija s specifično metaforiko in nekakš-
nim racinovskim ritmom, skoraj povsod
brez rime, je delovala in še vedno deluje
močno, umetniško, človeško.
Neobsežna Racinova proza nima umetniške
intenzivnosti njegove pesniške besede, jo
pa bolje pojasnjuje in uspešno dopolnjuje.
Čeprav je ostala nedokončana in je ta
fragmentarnost jasno vidna, pripomore
pesnikova proza k boljšemu oblikovanju
lika velikega človeka in neutrudnega bor-
ca, ki se je od mladih nog boril z življe-
njem zaradi življenja, borca, ki je živel in
delal pojoč o življenju in delu, sanjajoč
prepričan o tistem »dnevu nad dnevi,
dnevu vseh težakov«, ko bo čas obstal za-
čuden nad prizorom:
srceto puka obrači
i pliska zname alovo
srceto što se otvora
i širi širno široko —
celiot svet da zagrne!
Živel je pesnik in pel in se boril in pesem
mu je zamrla v suhem grlu...
Prevedla Hermina Jug
PKEGLEI) O PRAVEM ČASU
Za Probleme napisal Z. Herman, Praga
Zdenëk Herman (rojen 1934 v Pragi)
je mladi kritik iz vrst generacije, ki je
po L 1956 polemično nastopila proti vul-
garnosociološkim razlagam dozdevno
marksistične kritij^e. Sodeloval je pri
mladinskem časopisu »Kvèten« (od 1. 1957
do 1. 1959, ko so časopis ukinili z moti-
vacijo, da uvaja »revizionistične« misli) in
kasneje v drugih časopisih (Host do domu,
Divadlo idr.). Objavil je obsežnejše štu-
dije o otroški literaturi in o vprašanjih
gledališča in glasbe. Sedaj je zaposlen pri
Državni založki otroške knjige v Pragi.
Vrhunsko obdobje dejavnosti malih gle-
dališč se pojavlja v evropskem merilu ne-
enakomerno, ni malo dežel, kjer je že
končano. Na Češkoslovaškem pa prav v
zadnjem letu nedvomno kulminira vrsta
odrov, ki uvajajo tako imenovane »male
forme«. Naziv je seveda le površen in ne-
točen — vključuje kabaretne igre, panto-
mimo in poskuse za enotnejši gledališki
program, blizek bežni gledališki obliki. Te
razčlenjenosti kajpada ni treba razumeti
kot negativno potezo, gre le za različne
modifikacije enake težnje, za maksimalno
prikazovanje današnjih življenjskih ču-
stev, konfliktov in resnic.
Mala gledališča so večinoma dobro
obiskana, njihov idejni vpliv na mladino
pa je nesporno močnejši kot vpliv večine
oficialnih odrov; nemara celo presega
vpliv literature. Končno se da ta zaključ-
na ugotovitev povedati tudi drugače: med
tistimi, ki soustvarjajo profil nekaterih
malih odrov, stojijo na čelu pesniki mlaj-
še in srednje generacije — Holub, Maco-
urek, Kainar in drugi. Pesnikova beseda
v gledališki izvedbi zajame nedvomno
večji krog sprejemalcev kot pa v knjižni
ali časopisni obliki.
V tej situaciji je bil od 28. aprila do 8.
maja 1963 v Karlovih Varih pregled malih
gledališč. V enajstih dneh so videli ude-
leženci šestnajst uprizoritev. To je bila
zelo koristna konfrontacija najzanimivej-
ših pridobitev na tem področju. Naj ome-
nim samo nekaj predstav in ansamblov.
Gledališče Na Zábradli (Na ograji) je pri-
kazalo šest iger. (To gledališče je prav-
zaprav prvi oder te vrste po letu 1957; iz
njega je izšla vrsta ustvarjalcev, ki so
vplivali na dejavnost ostalih malih gleda-
lišč. Tri od teh iger so delo pantomimične
skupine Ladislava Fialke; gre za stvari,
ki so danes že mednarodno znane. Fialka,
1063
ki se je učil od Marceoua, -je uprizarjal te
predstave v Moskvi, Berlinu, Budimpešti
in na Kubi; v Karlovih Varih ni nastopil
z novim programom, ampak je prikazal
samo izbor iz svojih dosedanjih uspešnih '
in problemskih uprizoritev.
Poetične prvine, ki jih izražajo Fialkovi
pantomimični sporedi, spadajo nedvomno
k osnovnim odkritjem, s katerimi so se
predstavila mala gledališča. Sicer pa ima
Fialka vsto privržencev. Vendar nekateri
kritični glasovi opozarjajo, da je nevar-
nost precenjevati novosti v zadnjih Fial-
kovih uprizoritvah.
Poglavitna vrednost malih odrov v kul-
turnem življenju pa je kritično stališče do
vsega, kar deformira in zavira družbeni
razvoj, pa najsi že bodo napake iz obdobja
kulta osebnosti ali pa, v ožjem smislu,
moralni defekti, ki so jim ljudje še vedno
podvrženi po lastni krivdi ali pa tudi ne.
Satira, moralnost in lirizem, vse to pri-
haja na programih malih gledališč v po-
sebno konstelacijo, ki je zmožna popol-
noma prevzeti, kakor hitro se posreči av-
torjem in inscenatorjem načrt uresničiti.
Uveljavlja se v različnih podobah. V gle-
dališču Semafor gre v bistvu za gledališče
pesmic; sodelujejo igralci — pevci, pre-
vladuje pevski vložek; tekst, ki se ne poje,
na videz ne predstavlja dominante. Jiri
Suchy, pisec tekstov,' pevec, skladatelj in
inštrumentalist — skupaj z Jifijem Šlit-
rom, ki je spiritus agens gledališča Se-
mafor — ne predstavljata danes samo
slučajno najbolj -popularnih in umetniško
najzrelejših tvorcev pesemskih besedil.
Popevke Suchega in Slitra so že davno
prerasle gledališče samo: gramofonske
plošče, televizija in radio so iz njih na-
pravili množično zadevo. Pri .tem pa je
prišlo kajpada do razumljivega problema:
iztrgane iz gledališke celote so nekatere
od teh pesmic izgubile tisto najbolj osebno
vrednost, ki jo je dajal ravno kontekst.
V tem smislu pride do izraza posebna
vloga, ki jo daje oder in dialogi. Obe
predstavi Semafora — > Janoš in tingi
tangi« kakor tudi »Suzana ni za nikogar
doma« (v drugem primeru gre že za tretjo
gledališko kompozicijo, analogno koncipi-
rano) sta bili med najboljšimi na sporedu.
Prav tako je publiko navdušil tudi »odr-
ski grenobl« gledališča Na Zábradli »Pri-
smuknjena grlica«, v katerem imajo sicer
godba in pesmice ravno tako svojo funk-
cijo, toda docela podrejeno pesniški be-
sedi. V montaži verzov, proze, karikatur
in muzikalnih komponent se je sestavljal-
cu Radimu Vašinku in režiserju Janu
Grosmannu posrečilo v pesniški obliki
ujeti tudi tisti ostro kritični odnos mla-
dega človeka do dogmatičnega okleščanja
življenja, pa zopet patos socialistične per-
spektive, ki zveni v citatu iz pesnika
Františka Halasa.
Med obema skrajnima poloma, ki jih
predstavljata gledališče pesmic in »odrski
grenobl«, bi spadali naslednji dve gleda-
lišči: Praško gledališče Paravan — njegov
glavni avtor, satirik J. R. Pick — se je
predstavilo s kabaretno igro »Trafikant
Jan« in »Dve torbi in aktovka«. V obeh
teh delih se izraža Pickova tendenca, da
bi se od literarnega kabareta prebil do
kabaretne igre. S posredovanjem literar-
nih parodij, s posredovanjem opazovanj iz
literarnega življenja Pick posplošuje živ-
ljenjsko resničnost nasploh, predvsem pa
življenjsko prakso intelektualcev. Skupaj
z godbenim vložkom (tako kot dela gleda-
lišče Semafor z izvrstnim orkestrom Fer-
dinanda Havlika, igra v Paravanu enako
kvaliteten orkester Slave Kunsta) pred-
stavljata obe inscenaciji živ in aktualen
humor in satiro — pri čemer vemo, da je
v naslednji, za sedaj šele nameravani
igri, avtor dosegel še dosti več, namreč
globlji, umetniško bolj uravnovešen pri-
jem. Neko analogijo v obliki lahko naj-
demo tudi pri ansamblu »Večerno Brno«,
ki je iz Karlovih Varov odnesel kar naj-
bolj zasluženo priznanje. V igrah »Hamlet
IV.« in »Zmaj je zmaj« so namreč avtorji
Fuks, Panttiček in Skála ustvarili naj-
principialnejšo, najostrejšo — in nujno
potrebno satiro na to, čemer smo v dobi
kulta osebnosti plačevali dokaj velik da-
vek. Posebno igra »Zmaj. je zmaj«, katere
satirična ost meri zelo točno, se v sploš-
nem šteje za delo, ki je končno prineslo
osvobajajočo besedo, resnično katarzo.
Uporabljam lapidarno formulacijo kritika
Milana Lukeša, da bi kar najbolj na krat-
ko označil bistvo igre »Zmaj je zmaj«, pi-
sane v »duhu starega aristotelskega prin-
cipa začetek, sredina in konec«: »gre za
zmaja, ki ga razumljivo ni, ki pa je ven-
dar sila dobrodošel v situaciji, ko gre vse
narobe in se da vsa krivda naprtiti nanj.
Zmajeva eksistenca dobi ideološki blago-
slov s pomočjo argumentov iz dela klasika
Erbena in organizira se ustrezna akcija.
Borec z zmajem pa zraste mestnim oče-
tom čez glavo in končno se pokaže, da je
bil ravno on tisti, ki se je okoriščal z ek-
sistenco izmišljenega zmaja«.
Ansambel Večernega Brna se lahko opre
na nenavadno igralsko osebnost Lubomira
Cernika, katerega umetnost se brez pre-
1064
tiravanja more primerjati z umetnostjo
Jana Wericiia. Seveda niti brnske pred-
stave niso popolnoma uravnovešene — zdi
se, da predvsem v muzikalnem vložku
manjka izrazitosti, ki je zaenkrat lastna
predvsem Semaforju in Paravanu.
Ne nameravam naštevati vseh predstav na
karlovarskem pregledu. Naj zato omenim
samo še Tvrd'ak (trdi klobuk) — gledališče
za dva — v katerem Miroslav Horniček in
Miloš Кореску v triurnem, zvečine impro-
viziranem ognjemetu domislekov, šal in
besednih iger publiko inteligentno zaba-
vata, hkrati pa ne zanemarita nobene pri-
ložnosti, da ne bi satirično glosirala razmer.
Igralska iskrivost tega večera je izredna
in v tem oziru je nedvomno pred ostalimi
malimi gledališči, ki le ne razpolagajo s
kadri, ki bi bili v vseh pogledih enako
dozoreli.
Karlovarski pregled je bil sicer obsežen,
vendar pa ni zajel vsega. Manjkalo je tu
praško gledališče Rokoko, ki je že 1. 1957
nastopilo z malimi formami; niso in niti
niso mogli biti zastopani razni kabaretni
in satirični ansambli, ki se množično po-
rajojo v Pragi, pa tudi na deželi, in ka-
terih življenjska pot se včasih konča po
nekaj uprizoritvah. Da bi se mogli izven-
praški in tuji interesenti seznaniti z neka-
terimi inscenacijami treh malih gledališč
v Pragi, je nedavno P. Blumenfeld zre-
žiral kratki film »Mlade rampy«.
V razvoju češkega naroda je gledališče
često igralo pomembnejšo vlogo kot pa kje
drugje. To velja za prosvetljensko dobo
vse do epohe Narodnega gledališča v pre-
teklem stoletju. Gledališča malih form, —
da še enkrat uporabil ta netončni termin —
pa so reprezentirala večinoma najbolj
agilno plast. Kabareti v dvajsetih letih,
era Osvobojenega gledališča. Gledališče
satire od leta 1945—1948 — vse to so umet-
niško in hkrati družbeno eksponirana de-
jana. Mogoče je torej navezovati daleč
nazaj, ne da bi kdorkoli mehanično orga-
niziral, odločal ali dekretiral.
Karlovarski pregled, ki je na to tradicijo
opozoril, je prepričal predvsem s svojo
umetniško dejavnostjo, ki ni samo gleda-
liška, temveč je hkrati tudi avtorska in
skladateljska. Njen predpogoj je bil in bo
proces, v katerem se bomo postopoma otre-
sali navad in razvad iz starega obdobja,
kjer resnica ne bo nadomeščena z iluzijo
in kjer bosta imeli satira ter lirika enako
važno poslanstvo kakor, recimo, ekonomska
razmišljanja.
Prevedla B. H.
»MESTA REVŠČINE« IN INDUSTRIJSKI
RAZVOJ REPUBLIKE ARGENTINE
Italo V. Elena in Epifanio Palermo
V	Argentini so vedno obstajale družine
z zelo nizkimi dohodki, ki so si zgradile
svoje lastno bedno stanovanje na tujem
zemljišču v okolici mest.
Po letu 1940 ti primeri niso več osamljeni,
temveč tako narastejo, da nastanejo cela
naselja revščine, ki rastejo in se množijo
v mestih, zlasti v prestolnici in njenem
predmestju. Te nove četrti je ljudstvo ime-
novalo »mesta revščine«.
V	teh »mestih« živijo družine z nizkimi
dohodki v obupnih higienskih pogojih, na-
kopičene v mestnih ali predmestnih na-
seljih, ki so jih zgradili prebivalci sami
brez vsakih urbanističnih zahtev in na-
svetov in so po večini brez vseh javnih
služb. Naglo se pojavijo na tujih nezazi-
danih, nizkih, mokrih ali blatnih zem-
ljiščih in se pogosto spremenijo v pravo
mestno umazanijo.
Ta stanovanja so zgrajena iz odpadnega
materiala (omar, kosov pločevine, starih
konzervnih škatel, lepenke ali plaht). Lo-
čijo jih ozke vijugaste poti in ob dežju jih
vedno zalije voda, ker nimajo pravega
odtoka.
Ta naselja so različno velika: od nekaj
desetin do več kot 30 000 ljudi.
Zaradi pomanjkljive statistike je nemo-
goče zajeti ves problem. Podatki govorijo
vsaj o tem, da njihovo število narašča.
Leta 1956 je bilo v Buenos Airesu 21 teh
»mest« z 32 920 prebivalci, leta 1959 pa že
31 s 44 250 prebivalci, V okolici prestol-
nice pa je naraščanje še hitrejše.
Podoben pojav imamo tudi v drugih ve-
likih mestih, kot so: Rosario, Cordoba,
Mendoza itd., pa tudi v srednjih, kot je
San Nicolás, kjer jih od vsega 63 000 pre-
bivalcev živi okoli 15 000 v »mestih rev-
ščine«.
Po podatkih, ki so na razpolago, cenimo,
da živi v Argentini v približno takšnih
pogojih okoli milijon ljudi.
Ker naraščanje teh »villas miseria«, kot jih
imenujejo Argentinci sami, sovpada s po-
večano industrializacijo Argentine posebno
po letu 1940, se kot vzrok za njihovo nara-
ščanje navajajo družbene posledice indu-
strializacije, Po tej teoriji Argentina do-
življa naglo industrializacijo, kar privlači
v mesta veliko število delavcev, ki skušajo
spremeniti svojo prvotno zaposlitev, obi-
čajno v kmetijstvu, za bolje plačano. Ker
1065
pa v mestih ne najdejo takoj stanovanja,
si začasno zgradijo ta priložnostna naselja.
Drugi spet vidijo v tem politiko, ki naj bi
iz določenih razlogov podpirala preselje-
vanje v mesta in tako priskrbela množico
industrijskih delavcev.
Takšno tolmačenje in pa sami življenjski
pogoji v teh »villas miseria« spominjajo
na Chadwickove in Engelsove opise polo-
žaja v Angliji in Villerméjevih v Franciji
in še drugih, ki govorijo o podobnih po-
javih v času evropske idustrijske revo-
lucije.
Proučevanje problema pa je vseeno po-
kazalo, da so »villas miseria« v nekaterih
pogledih nov pojav in da njegovi vzroki
niso tako preprosti.
Po našem mnenju je novost v tem, da se
ta množica delavcev ne nastani v kakrš-
nemkoli umazanem stanovanju, ki že ob-
staja v mestu, kakor se je dogajalo v
Londonu in Parizu v času industrijske re-
volucije. V primeru »villas« si delavci na
nezazidanih mestnih zemljiščih sami zgra-
dijo zasilna stanovanja. Pri tem ne upo-
števajo nobenega urbanističnega predpisa
in v večini primerov ne plačujejo nobe-
nega davka ali najemnine.
Zdaj ni več političnih vzrokov, pa tudi ne
neobičajno velikega porasta industrializa-
cije a vendar ta »prehodna mesta« ne iz-
ginejo. Nasprotno, ohranila so se vsa
prejšnja, njihovo število in prebivalstvo
pa še naraščata.
Razen tega pa ta pojav nima iste vrednosti
v družbenem pogledu kot podobni pojavi
v ostalih delih Latinske Amerike: »Cal-
lampas« v Cilu, »Favelas« v Rio de Janeiru,
»Villas de Maloca« v Porto Alegi-u, naselja
»Llega y pon« na Kubi, četrti »Clande-
stinos« v Peruju, »Cantegriles« v Urugvaju,
»Tugurios« in »Jacales« v Kolumbiji in
Venezueli itd.
Zaradi tega je treba ponovno in malo te-
meljiteje pregledati družbenoekonomsko
resničnost, ki dopušča take pojave, na
osnovi tesne zveze, ki jo ima zdravje ljudi
z življenjskimi in delovnimi pogoji.
V primeru »villas«, kjer je tako zelo ogro-
ženo zdravje ljudi, je najvažnejše raziskati
zvezo med industrijskim razvojem dežele
in nastankom ter razvojem teh »villas
miseria«.
Socialne in zdravstvene razmere
v »villas miseria«
Prebivalstvo je mlado z velikim odstotkom
otrok (40—45 »/(i) od 0—14 let. Večinoma so
Argentinci (94—97 "/o), rojeni na deželi. Po-
nekod je večji odstotek, tistih, ki so rojen
v mestu, ker se je del teh otrok rodil žs
v samih »villas«.
Tujci so skoraj vse iz sosednih držav ir
predstavljajo samo majhen del prebi-
valstva, čeprav so ponekod lahko v ve-
čini. Emigrirali so iz političnih razlogov
ali zaradi pomanjkanja dela.
Zelo malo je takih, ki bi bili brez poznanih
sredstev za življenje. Skoraj vsi so delavci
povečini nekvalificirani industrijski de-
lavci. Mnogo je potujočih trgovcev, v
»villas«, ki so blizu smetišč, pa otroci in
odrasli zbirajo odpadke, ki so še kaj
vredni.
Skupine se oblikujejo okoli osnovne dru-
žine. Velik odstotek družinskih zvez pa je
nezakonitih in med sorodniki. Te družine
živijo zelo na tesnem v stanovanjih, ki smo
jih opisali, brez sanitarnih naprav, skupno
z domačimi živalmi, muhami in podganami.
Zdravstveno stanje
je zelo slabo. Prehrana otrok je zelo po-
manjkljiva in otroška umrljivost je še po-
sebno visoka zaradi poletnih drisk. Po
analizah pediatrov jo povečuje še podhra-
njenost. Med podhranjenimi otroki umre
zaradi driske osemkrat več otrok kot med
dobro prehranjenimi. Otroška umrljivost
v Velikem Buenos Airesu (z okolico), kjer
je veliko število »villas miseria«, je skoraj
enkrat večja (54 "/o) kot v sami prestolnici
(33,9 Vü). ____ _
Umrljivost zaradi tuberkuloze je nad
mestnim in argentinskim povprečjem. Ve-
liko teh ljudi tudi nosi v sebi parazita, ki
povzroča eno najbolj razširjenih endemij
v Argentini: bolezen »changas« (Tripano-
somiasis Americana).
O nizki življenjski ravni priča tudi po-
manjkanje zdravstvene in zdravniške
službe ali družbene pomoči, ki bi vsaj do
neke' mere videla in reševala probleme, ki
tu nastajajo. Naslednji indikator so zelo
slabe razmere glede pismenosti in šolanja.
Neobiskovanje šole in polpismenost sta
resni pomanjkljivosti, ki samo še večata
družbeno zlo, zlasti otroški in mladinski
kriminal, prostitucijo in alkoholizem.
Popolnoma pasiven odnos oblasti do teh
problemov, skušajo utemeljiti s prehodnim
značajem teh človeških grupacij, čeprav
nekatere med njimi obstajajo že več kot
12 let in če ena izgine, kar se zgodi samo,
če pogori, se takoj pojavijo dve ali tri
nove.
1066
Zakaj nastajajo »mesta revščine«?
Za mnoge je pojasnilo preprosto: industria-
lizacija privlači iz notranjosti dežele ve-
liko število ljudi, ki ob prihodu v mesto
ne najdejo zlahka stanovanja.
Stanovanjska stiska, ki je obče priznan,
kroničen in težko rešljiv problem, in indu-
strializacija, ki povzroča te nezdrave de-
magoške pojave, sta osnova za konfor-
mistično stališče, ki ga običajno zavzemajo
do teh problemov.
Oba ta elementa sta resnična in do neke
mere res vplivata na sam proces; vendar
se pači resničnost, kadar se ju gleda lo-
čeno od pojava notranjega preseljevanja
z njegovimi medsebojnimi zvezami ter v
funkciji družbene in ekonomske resnič-
nosti dežele, kjer se vse to dogaja.
a)	Stanovanjska stiska. — V Argentini je
okoli 1 500 000 stanovanj premalo, od tega
jih pride na prestolnico okoli 600 000. Pro-
blem je še težji med preprostim ljudstvom,
ki pride s podeželja ali je iz mesta samega,
ker življenjski stroški in z njim cena sta-
novanja stalno naraščajo.
Veča se sicer gradnja razkošnih in udobnih
stanovanj, ne pa gradnja stanovanj za
ljudstvo.
V	zvezni prestolnici je leta 1958 184 270
družin (650 000 ljudi) živelo v enem samem
stanovanjskem prostoru, 111 191 družin
(364 000 ljudi) pa je živelo kot podnajem-
niki z raznimi stopnjami nakopičenja (celo
več kot 10 ljudi skupaj). To pomeni, da
prebivalci mesta skupno z deželani iščejo
stanovanje. Toda le nekateri samci ga do-
bijo tako, da se stiskajo po najslabših,
a zelo dragih penzionih.
V	takšnih pogojih živi približno tretjina
prebivalcev Buenos Airesa.
Ljudje, ki ne morejo plačati najemnine za
takšno stanovanje, zlasti kadar gre za nove
družine, se priključijo prebivalcem »mest
revščine«.
b)	Industrializacija. — Vedno večji dotok
ljudi v velika mesta se zdi logično povezan
z njihovim industrijskim razvojem. Toda
analiza industrijskega razvoja v Argentini
nas ne privede do zaključka, da je to od-
ločilni faktor pri preseljevanju ljudi. Po-
večanje industrijske proizvodnje se v
Argentini začne mnogo prej, kot so se po-
javila »mesta revščine«. Njihov pojav in
porast se res ujema s povečano proizvodnjo
v letih 1943—1948, ki potem niha do leta
1958 in nazadnje celo upada, »mesta« pa
se še vedno večajo.
Statistika tudi kaže, da industrijska pro-
izvodnja ne narašča sorazmerno z nara-
ščanjem prebivalstva.
Ce vzamemo za primer Buenos Aires, ki
je leta 1947 imel 1 741 388 prebivalcev,
leta 1960 pa že 3 744 651, vidimo, da to
veliko povečanje prebivalstva ne more biti
odvisno samo od povečanja proizvodnje,
posebno po letu 1947, ko »villas miseria«
rastejo še posebno naglo. Pri tem pa mo-
ramo upoštevati še dva nova elementa: v
proizvodnjo so se vključili delavci, rojeni
v samem tem okolju, in del povečane pro-
izvodnje gre na račun večje proizvodnosti
dela in ne na račun zaposlitve novih de-
lavcev. Važno je še to, da večina novih
prebivalcev od 14 let naprej ni zaposlena
v proizvodnji, temveč se ukvarja z »uslu-
gami«.
Po letu 1948 je razvoj argentinske indu-
strije naglo zastal, dotok ljudi v mesta in
predmestja pa se še vedno veča. To po-
meni, da industrializacija sama po sebi
še ne pojasni preseljevanja,
c) Notranja preseljevanja. — Preseljevanje
velikega števila ljudi v mejah dežele je
za Argentino zelo važno, če pomislimo, da
se četrtina njenega prebivalstva stalno seli.
Glavna smer teh selitev je iz dežele v
mesto, naravnost ali pa preko podeželskih
mest. Najbolj vidno pa je preseljevanje v
prestolnico in njeno bližino, kamor se je
od 1936—1943 priselilo povprečno 72 000
ljudi letno; od 1943—1947 pa povprečno
117 000 ljudi letno.
Človek, ki se seli iz dežele v mesto, je po
večini iz preprostega ljudstva, mlad, pol-
pismen in nekvalificiran za industrijsko
delo. Vse te značilnosti najdemo tudi v
»mestih revščine«. Malo nenavadno je, da
toliko podeželskega prebivalstva menja
svoje bivališče na deželi za barako v
»villas miseria«.
Večina se seli, ker išče delo. Drugi tudi
na deželi živijo v veliki bedi. Tretji hočejo
napredovati in samo malo se jih preseli iz
drugih vzrokov.
Faktor »privlačnost mestnega blišča« je
zelo slab spričo globljega resničnega
vzroka, da ljudje na deželi nimajo dela,
da bi lahko živeli. Tako se tu srečamo z
novim problemom — s stalno krizo v kme-
tijstvu.
Notranje preseljevanje kot odraz stalne
»krize polja«
Analiza družbenoekonomskega položaja
kmetijstva nam pokaže, da pogoji izko-
riščanja zemlje ponekod ne nudijo niti
1067
najosnovnejših pogojev za življenje ljudi.
Argentina je v začeticu tega stoletja ve-
ljala za »svetovno žitnico«. To pomeni,
da ni neplodna zemlja kriva za takšno
stanje. Pojasniti bi bilo treba tudi dejstvo,
da je veliko kmetijskih delavcev, ki zdaj
živijo v »mestih bede« v Buenos Airesu,
prišlo ravno iz najbogatejše province v
državi, s področja Pampeane. Njena zemlja
in pašniki pa spadajo med najboljše na
svetu. Od 14 milijonov ha obdelane zemlje
v Argentini jih 11,9 milijona spada ravno
v to področje, kakor tudi 83"/« celotne
živinoreje.
Treba je vedeti, da je v Argentini obde-
lovalna zemlja v veliki meri izkoriščena
za živinorejo. Površina posejane zemlje se
je po letu 1914 zmanjšala, medtem ko se
je površina zemlje, namenjena živinoreji,
po letu 1936 celo povečala. To je faktor,
ki je pripomogel k odseljevanju ljudi z
dežele, ker v Argentini velja pravilo, da
je za poljsko delo potrebnih 4,5—5 de-
lavcev na km-, v živinoreji pa samo 1—4.
Zmanjšala se je z žitom posejana površina,
pa tudi proizvodnja žita na človeka. Polje-
delstvo ni mehanizirano, ali pa je samo
delno na nekaterih področjih.
Tudi veleposestniški sistem je osnova za
izseljevanje z dežele. V Argentini imata
2 "/o lastnikov 65 «/o najplodnejše zemlje
in v deželi najdemo še izkoriščevalni sfstem
in proizvajalne odnose fevdalnega tipa.
Ko proučujemo faktorje, ki stalno delujejo
in pomagajo pri tvorbi »mest bede«, mo-
ramo posebno poudariti tiste, ki povzro-
čajo odselitev delavca iz rodnega kraja.
Vzroki za odselitev kmetijskega delavca
Slabi življenjski pogoji kmetijskih delav-
cev so precej podobni pogojem v »mestih
revščine«. Ni nobenih podatkov, ki bi po-
kazali pravo stanje prehrane ljudi na
splošno. Uradne številke, ki jih navajajo
mednarodni dokumenti, govorijo o visoki
potrošnji mesa in drugih osnovnih hranil,
ker so močno pod vplivom prevelike po-
trošnje nekaterih mestnih slojev, posebno
tistega mestnega konglomerata, ki zajema
več kot tretjino vsega prebivalstva in zvi-
šuje povprečje premajhne potrošnje pode-
želskega prebivalstva.
Na področjih, ki so oddaljena od metro-
pole, imamo stalno premajhno potrošnjo
zaščitne prehrane, kot so: mleko, jajca,
sir, ribe, kar je nekoč vsaj delno nado-
mestilu velika potrošnja mesa. V zadnjih
letih pa se manjša potrošnja še te pro-
teinske prehrane, tako da je pomanjklji-
vost še večja.
Potrošnja mleka in mesa je od leta 1950
do leta 1959 občutno padla. V najtežjih
pogojih živi podeželsko prebivalstvo, to
bedno ljudstvo, ki ga lahko srečamo
povsod in živi kot po čudežu od svoje
revščine, skoraj popolnoma izven proiz-
vodnje in potrošnje. To življenje ni nič
boljše, kot je v »mestih bede«, gotovo pa
je velikokrat mnogo slabše.
Posledice te življenjske ravni vidimo v
visokih številkah otroške umrljivosti, ki
znaša v prestolnici 33 "/o, v La Roja pa se
dvigne celo na 96,4 "/o.
Za tuberkulozo umre v Argentini približno
isto absolutno število (447) od skupno 6
milijonov otrok med O—14 letom kot v
ZDA (450) od 42,8 milijonov torej sedem-
krat več!
V deželi ni pomembne sanitarne organi-
zacije in načrtnega dela na tem področju,
kar je spet dokaz za nizko družbeno in
zdravstveno raven. Lepo se to vidi v raz-
poreditvi zdravnikov, ki nastane zaradi
deformacije metropolitanizma in neupošte-
vanja potreb. Od celotnega števila zdrav-
nikov 26 356 (1956) jih je skoraj polovica
v prestolnici, kjer pride zdravnik na vsa-
kih 335 prebivalcev (1954). Za ostalo de-
želo pa jih ostane nekaj več kot polovica,
ki pa so spet skoncentrirani v provincij-
skih mestih. Obstajajo obširna področja,
kjer pride na zdravnika od 4000—5000
prebivalcev.
To dejstvo pojasnjuje, zakaj v Buenos
Airesu umre samo 0,7 "/o otrok, ki niso
imeli zdravniške pomoči, v Santiagu del
Estero pa se to število dvigne na 62,7 »/o.
Silno slaba je tudi organiziranost, stopnja
razširjenosti in učinkovitost vzgoje v vsej
državi. Polpismenost in nešolanost sta
težka problema na podeželju.
Na podeželju živijo ljudje brez zemlje v
slabih stanovanjih, ki so na ogromnih ve-
leposestvih kilometre in kilometre odda-
ljena drugo od drugega. Daleč so od
majhne po:leželske šole in zdravnika, ki
je edini predstavnik neke organizacije za
pomoč več desetin kilometrov naokoli,
tako da so praktično brez vsake socialne
pomoči.
Delo je plačano tako bedno, da morajo
delati vsi člani družine, da bi si prislužili
vsaj toliko, da bi lahko živeli. Toda niti
tega minimuma ni vedno in nekateri člani
družine, ki raste kljub veliki otroški umr-
ljivosti, morajo oditi za delom in kruhom.
(Konec prihodnjič)
1068