Kronika
Glasba
RADENCI ZA PRAZNIK
Prirediti deset festivalov sodobne komorne glasbe je v naših razmerah vsaj zelo zapleteno, če že ne popolnoma zanesenjaško in treznemu premisleku nasprotujoče početje. Nič ne razkriva tega bolje kot skromna, iz zadržane gotovosti vase in (upam) iz zavesti o resnični pomembnosti opravljenega dela rojena neskrbnost, s katero so prireditelji skoraj zamolčali letošnji jubilej: očitno neslovenska lastnost, vsaj odkar nam je milo domačijo zagrnila festivalska ujma in je že malce sramotno, če kake zabavne »narodne« prireditve ne moremo okomata-ti z jubilejnimi vlečkami. Skromnost je pač značilna poteza radenskega glasbenega vikenda v jesenskih dneh; skromna je njegova odmevnost med slovenskim občinstvom, skromen je njegov ugled v naši družbi, saj se ji očitno ni zdelo potrebno, da bi ga sprejeli med »zvezne« prireditve (pa je bolj »zvezen« kot večina drugih jugoslovanskih festivalov), skromna je menda tudi cena, ki mu jo pripisujejo slovenski glasbeni delavci, sicer bi ga obiskovali pogosteje in v večjem številu. Le v enem Radenci največkrat, na srečo, niso skromni — vsebinsko. In zato so potrebni, še več: nujni so. Brez njih bi bilo naše glasbeno življenje siromašnejše, torej so prireditelji ravnali prav, ko so se ognili festivalskim fanfaram. Pred široko javnostjo so si bržčas storili medvedjo uslugo, zamudili so priložnost, ko bi jih za-
gotovo obsijala milost vsesplošne pozornosti, dosegli pa so s trdim in vztrajnim delom neprimerno več: nekdanja bela lisa na kulturnem zemljevidu Slovenije je izginila, festival je postal za (sicer nepripravljeno) mlado občinstvo od Celja do Murske Sobote edini živi vir informacij o sodobni glasbi (se zdi to postransko?), za našo glasbo pa prizorišče, ki ponuja obilo — letos dobro izbranih — domačih in tujih del, največkrat v vzornih izvedbah.
Nekaj dni pred jubilejem smo slednjič dobili tudi prvo jasno besedo o načelih programske komisije, se pravi o programski politiki, ki nas je z ne vedno jasnimi odločitvami tolikokrat spravljala v zadrego. Ta trenutek ni pomembno, ali je bilo res treba čakati deset let, ali so vsakokratni sporedi potrdili poštena in razumna izhodišča, s katerimi nas seznanja članek Ladislava Voroša v zadnjem festivalskem Biltenu. Odločilno se mi zdi, da je ravnatelj radenskih prireditev ob obletnici, ki hkrati obvezuje in nasprotuje slovenski kulturni praksi, povedal bistveno spoznanje svoje ustanove: da ni »estetsko-ideološko militantni festival« in da nam »zgodovina, naša zgodovina dovoljuje le drsenje, variiranje, preseganje, zavračanje, kakor nas dejanskost obvezuje, da v obravnavano področje vključimo relativnost opornih točk«. Oboje so dobro in skladno izpričali letošnji koncerti. Kot obet ali kot jubilejni napor? — to je osrednje vprašanje njihovega novega desetletja. Če je obet, potem se bo v Radencih »muzejska« previdnost slednjič le umaknila naravnemu stiku z vso, tudi moderno, tudi avantgardno sodobnostjo, ki jo napoveduje uradni naslov festivala. Prireditve nas bodo potemtakem samoumevno seznanjale z vsem, »kar sodi zra-
1080
1081
Radenci za praznik
ven«. Nič zoper Osterca in Slavenskega (in Kogoja, ki se mu programska komisija še kar naprej suvereno izmika), nič zoper klasike današnje glasbe: oboji so nujni, če jim je odmerjen delež brez lažne pietete in občinskih, pokrajinskih, sosedskih ... ozirov; kakor letos. Toda več ko enkrat se je izkazalo, da se skrivanje za trdnimi imeni lahko sprevrže v brezupno cepetanje nerazgledane in nerazumevajoče zaplotno-sti, torej v najslabšo, najbolj brezsmi-selno provincialnost. Zato, upajmo, so bili letošnji sporedi obet. Velik obet.
Kar zadeva izvajalce, so bili Radenci tudi tokrat vzorni. Za izjemo je poskrbel samo zagrebški Acezantez, ki s svojo lepljenko ni upravičil ugleda ob debutu na minuli opatijski Tribuni: bil je nedomiselen, bled in brez intenzite-te v improvizacijski soigri, boleče skromen v dinamični, barvni in ritmični iznajdljivosti, kratkomalo dolgočasen; prizadevanja in napetost Kataline La-dikove v takem okolju kajpak niso našla odmeva. — Na srečo je bil popolno nasprotje hrvaškim gostom Globokar-jev ansambel New Phonic Art; dodatna polnočna prireditev, na kateri so štirje vrhunski interpreti in izborni glasbeniki dobro uro improvizirali, je bila zagotovo najbolj celovito in spontano muzikalno doživetje letošnjih Ra-dencev. Ne samo zaradi pristnega delovnega razpoloženja, ki je bilo nasploh značilnost jubilejnega festivala... predvsem zavoljo občutljivega psihičnega reagiranja, popolnoma sproščene muzikantske radoživosti (in izbirčnosti), najprej in najbolj pa brez dvoma spričo svežega, mnogovrstnega, tudi navzkrižnega, a sleherni trenutek odlično »vigranega«, razgibanega, še celo pa zgoščenega navdiha, ki je vodil to bogato glasbeno seanso med vrhovi duhovitega poigravanja, zanimivih preoblikovanj, bistre dovtipnosti in srhljivega zvočnega prostorja. — V primeri s tem »koncertom« je bil večerni nastop New Phonic Art precej  manj
izenačen, kar zadeva muzikalno ceno skladb. Treatise Corneliusa Cardevva je bil komaj kaj več kot ogrevanje, Kaglov Dih igralsko-tonska študija za pozavnista, ki ni segla čez nekoliko grobo, zlasti pa preračunano dopadlji-vost in le Rendes-vous Carlosa Roquea Alsine nam je v prvem delu sporeda ponudil pravo, trdno vodeno in z jasnim občutkom za mero izbrano muzi-ko. Ves drugi del večera je bil posvečen Drami Vinka Globokarja, tokrat v verziji za klavir in tolkala z živo elektroniko, ki ni (po Stockhausnovem zgledu) priložnost za skladateljevo usmerjanje in vodenje izvedbe. 2al ne poznam prvotne oblike dela, ki so ga krstili na lanskem Glasbenem protokolu v Gradcu. Oblikovna zamisel, kakršno smo slišali v Radencih, je bila za vsebino preobsežna, utrujajoče dolžine ji niso bile v prid. Prenapeti lok celote se je ob manj pomembnih vzponih in padcih krhal, izgubljal je intenziteto in se prelival v »neobvezna« nadaljevanja, ki so spominjala na teoretično pedantnost današnjih germanskih glasbenikov. Stockhausna na primer. Seveda je moč in prepričljivost takih del odvisna predvsem od izvajalcev; ker sta bila zanesljiva avtorjeva sodelavca, bi jima lahko očitali le za spoznanje preveč lagodno razpletanje njegovih misli. Vsaj nekaj (in za poslušalce nemara bistveno) pa je ostalo v Globokarjevi »Drami« nedotaknjeno jasno: sporočilo, s kako obupnimi napori, previranji, iskanji in dvomi si današnji ustvarjalec išče svojo podobo in izpoved, kako krvavo zares moramo razumeti njegova tipanja v neznano, če so le poštena in muzikalno pristna.
Dragoceno doživetje letošnjih Ra-dencev je bil tudi recital ameriške pevke Carol Plantamure, ki ji je bil Aci Bertoncelj enakovreden sodelavec. V sporedu (lahko bi ga postavili kar med vzorce dobrih festivalskih programov) so se klasični in današnji skladatelji dopolnjevali kakor pisan, samosvoj, toda
1082
Borut Loparnik
skladen mozaik novih in starih poti k umetniški resnici. Imenitno drzni, vi-zionarni Ives (pesmi, ki so nastale med 1894 in 1927 so poleg razkošnih glasbenih užitkov ponujale tudi obilo misli o avantgardnem skladatelju pa njegovem okolju), čisti in silovito osredotočeni Webern, jedrnati, izrazno napeti Berio ... izpustimo Christiana Wolf-fa in Bussottija... ter med njimi novo delo Jakoba Ježa. Kljub odličnim interpretacijam in izvrstnim skladbam je prav Spomin po pravici dosegel največ priznanja: bil jim je enakovreden. Ni brez pomena, da je segel do tako novega, toda popolnoma dognanega vokalnega izpovedovanja ravno ustvarjalec, ki je po Koporcu edini zrasel iz estetskega območja Marija Kogoja. Zgoščenost, gospodarnost in obvlada-nost njegove govorice, živa domiselnost v ravnanju z glasom (glasovoma) in glasbili, pretanjen okus in zanesljiv občutek za mero, neposrednost in po-vednost, vse to postavlja Spomin med najboljše v slovenski vokalni literaturi po drugi svetovni vojni — in kar je mnogo pomembnejše: vse to obljublja, da bo Jež napisal še veliko vrednega. Čeprav je festival prevevalo delovno, »neuradno« razpoloženje, se je vendar pričel in končal s klasičnima koncertoma: tudi to sorazmerje je pomenljivo in obvezuje. Sklepnega je izvedel po letih in nepotešeni zagnanosti mladi, po resni pripravljenosti, umetniški prepričljivosti in komorni vigra-nosti povsem zreli Novi Budimpeštan-ski godalni kvartet. Morda izrazitejši v delih z vajeno, najsi še tako moderno fakturo (Bartokov Šesti kvartet in seve Šostakovičev vsebinsko dovolj nezahtevni Četrti) kot v novotarsko zasnovani partituri Lutoslawskega, kjer terja celota za kanec več skupne oblikovalne volje, se je predstavil kot vsega upoštevanja in priznanja vredno telo, ki v naših razmerah preseneča še posebej zaradi mladosti izvajalcev.
Uvodne akorde festivala pa so prireditelji prepustili ansamblu »Slavko Osterc«. Bolje bi ne mogli storiti: pred desetimi leti je Ivo Petrič prav v Radencih prvič stopil pred občinstvo s skupino, ki si je nadela mojstrovo ime. Kaj vse je bilo poslej povezano z vnemo in prizadevnostjo dirigenta in njegovega ansambla, ve sleherni, ki vsaj površno spremlja naše glasbeno življenje; moral bo priznati, da je opravljeno delo krepko zaoralo v ledino slovenske povojne muzike, iz katere že rasejo prvi žlahtni sadovi nove komorne literature. Zato otvoritveni koncert ni bil samo dolžna, ampak nujna in pravična počastitev, saj o obstoju »Slavka Osterca« ni mogoče pisati drugače kot o radenskem festivalu: da je zelo zapleteno, če ne popolnoma zane-senjaško in »treznemu« premisleku nasprotujoče početje. In da je vredno imena, ki si ga je izbralo. — Verjetno so bile jubilejne okoliščine krive, da ansambel ob desetletnici ni muziciral tako sproščeno, kot smo ga vajeni na najboljših koncertih. V vzorno sestavljenem sporedu (ki ga je pričela pastoralna, z medmursko folkloro obarvana Muzika Josipa Slavenskega in končal Osterčev Nonet, izveden zanesljivo, a brez jasnih razlik v tempih, zato nekam enoličen) je bil najpristnej-še doživetje Lebičev kons (a), izredno dognana in polna stvaritev klenega, sebe gotovega duha. Ne dosti manj zaokrožena je bila interpretacija Petriče-vih Intarzij z nekaterimi zanimivimi odlomki v lahkotno vodenem prepletu domislekov in z dobrimi solisti (Miha Gunzek, Vlado Čeme, Fedja Rupel). Seveda pa so bile največ pozornosti deležne tri krstne izvedbe. Capriccio Uroša Kreka za violo in deset glasbil (igral ga je Bogomil Kosi) ni presenetil, kakor bi lahko obljubljal naslov: izživel se je v slogovno poznoromantičnem in impresionističnem razgrinjanju instrumentalnih ter melodično-dikcijskih barv, ki so kdaj pa kdaj presegale ko-
1083
Radenci za praznik
tnorno zasnovo. — Merkujeva Epi-stola (a Giampaolo de Ferra), tokrat za violončelo in peterico, je ob višku prvega stavka učinkovala vsebinsko nepovezano, v zadnjem delu razdrobljeno, zato pa je čudovito izzvenel Andantino cantabile: po Lipovškovih rapsodijah ne poznam tako iskrene in samosvoje meditacije na slovensko ljudsko pesem; Ciril Škerjanec ji je bil zvest in zavzet poustvarjalec. — Ob Ramovševi The-me donne za trombon in ansambel (solist je bil odlični Boris Šinigoj) se je znova pokazalo, kako se skladateljeva narava najbolje sprosti prav v komornem muziciranju. Popolna in zavestna
ujetost v pomensko negibne, največkrat dinamične skrajnosti, ki je v Simfoniji med klavirjem in orkestrom dosegla verjetno nižišče, se zdaj spet rahlja, muzikalno oživlja, zvočna nasilnost se znova sprošča v trenutkih, ki jih zaznavamo kot nujnost; v takem sosledju se zdi strogo uveljavljena enakovrednost vseh glasbil prej ponavljanje posebnih učinkov kakor nenehna notranja potreba. Kajpak, to so opombe, ki ne zadevajo osrednje vrednosti skladbe: Theme donne je kljub vsemu sveže, jasno oblikovano in zanesljivo delo.
Borut Loparnik