POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 31. DECEMBRA 1973.
LETO XXVI. ŠTEV. 414.
NA DVEH STOLIH?
SVOJE življenje so morali položiti na žrtvenik komunistične brutalnosti premnogi iskreni patrioti, ki so jih iz čiste in gole politične preračunanosti komunisti obtožili v času druge svetovne vojne sodelovanja z okupatorjem, da so se jih potem mogli pred očmi civiliziranega sveta na lep in nekako legalen način znebiti z obsodbo na smrt. Število takih žrtev gre v tisoče in tisoče. To je doseglo svoj vrh v prvih mesecih po končani vojni, ko so bili komunisti na Olimpu svoje moči, doma in pred tujino, a obenem na dnu svoje brutalno;»-sti, ko niso kot zmagovalci pokazali niti najmanjšega znaka kake usmiljenosti ali širokosrčnosti, ampak so nakljub pozivom civiliziranega sveta zagrešili v 20.stoletju takšna grozodejstva, ki bi se jih v 13.stoletju sramoval kak Džingis Kan.
To nam prihaja na misel, ko na drugem mestu objavljamo poročilo o "Titu, Mihailoviču in zaveznikih", knjigi, ki jo je na podlagi uradnih dokumentov pripravil višji uradnik Ameriške informacijske agencije Walter Roberts, To delo, ki ga že smatrajo kot enega najbolj objektivnih in skrbno izdelanih obračunov medr vojnih dogajanj v Jugoslaviji, pokaže, da so bili dejansko komunisti-partizani tisti, ki so skrivno sodelovali z okupatorji in šli pri tem tako daleč, da "niso videli nobenega razloga za boj (partizanov) proti nemški vojski", če jim Nemci pustijo proste roke v Sahdžaku, kjer bi potem enkrat za vedno obračunali, - ne z okupatorjem ampak z rojaki, ki so pripadali vojski generala Mihailoviča.
čeprav ni nobenega dvoma, da je Mihailovič v rani dobi zagrešil nekaj političnih napak, ki so se mu pozneje hudo maščevale, je po drugi strani le res, da je odklanjal sodelovanje z okupatorjem in tudi obsodil one srbske vojvode, ki so na lastno pest sodelovali z Italijani. Toda tudi pri teh je moč do neke mere razumeti njihovo dilemo, v kateri so se znašli, ko so hrvaški ustaše pobijali Srbe kot zajce, ti pa niso i-meli drugega izhoda kot braniti svoja življenja za vsako ceno, magari z okupatorjevim orožjem, če ne bi že tedaj komunisti zganjali svoje politične partizan-ščine, - in iz lastnih izkušenj vemo, da se je prav i-sto tedaj dogajalo tudi v Sloveniji, - potem bi se jim pridružil domala ves narod vsepovsod, in tako nihče ne bi bil posiljen od njih samih sprejeti orožja od okupatorja in se zaradi gole samoobrambe braniti pred ko-
munisti. Toda slednjim to ni šlo v račun, saj so hoteli ali razdvojenost naroda ali pa njegovo popolno kapitulacijo pred njihovimi političnimi cilji. Zato so najpoprej z likvidacijami naterali del prebivalstva v kolaboracijo, potem pa so sami z lastno kolaboracijo z okupatorjem hoteli, - in v Sloveniji so poleti 1943. tudi uspeli v dokajšnji meri, - likvidirati nepartizanski del naroda. Takšna makiavelistična politika najvišjega kalibra je končno v celoti uspela, ko ji je ob spretni propagandi in navzočnosti takih koristnih budal kot so bili pogosto pijani Randolph Churchill ali domišljavi Maclean uspelo pridobiti na svojo stran najprej Angleže in nato Ameri-kance, ki so v svoji naivnosti (ali preračunanosti?) dali konsekventno blagoslov komunističnemu pobijanju in nato prebrisanemu uzurpiranju politične oblasti.
To je ozadje vse resnice o narodno-osvobodilni borbi Komunistične partije Jugoslavije , ki je končno prišlo na dan z objavo uradnih dokumentov. Seveda je prepozno, da bi to razkritje obudilo pomorjene ali pa samo od sebe spravilo z oblasti komunistične uzurpator-je. Gotovo je le, da bo v luči zgodovine sodba o medvojnih dogodkih na ozemlju Jugoslavije dokaj drugačna od one, ki so jo pripravili in obelodanili komunisti sami,
Ker seveda ta ameriška knjiga nima dostopa v Jugoslavijo, je zaradi informacijskih in političnih razlogov vredno premisliti, ali ne kaže ločeno objaviti najbolj interesantne izvlečke iz knjige in jih posredovati politično nekorum-piranemu ali osveščenemu delu komunistične partije Jugoslavije. Dolgoročno utegne biti to zelo koristno.
KDO SE BO LOTIL TEGA?
Ne bi se strinjali z brezupnim orisom političnega položaja, kot nam ga je naslikal v svojem dopisu domačin s Slovenskega primorja (stran 2.), čeprav mu moremo v marsičem pritrditi. Toda politika bi bila zelo enostavna zadeva, če bi vse tako plesalo, kot da bi bilo režirano nekje v ozadju - recimo to pot od Krščanske demokracije v ožjem ali od Lahov v širšem smislu. Politika in življenje sta daleč bolj komplicirani in vsak problem ima svojo svetlo in temno stran, ki ju je treba upoštevati, preden narejamo zaključke. Toda kljub temu je gotovo, da je politika na Primorskem zašla v slepo ulico in da so izgledi za bodoče volitve slabi. Mnenja smo, da se je omajalo medsebojno zaupanje do take mere, da je nemogoče kreniti na nova pota s starimi partnerji. //Konec na 5,strani//*-
ZBOROVANJE V DRAGI________________________________
OB ZBORNIKU ZA LETO 1972	L. ŠIRC
Draga je sedaj postala že slovenska ustanova. Kot je omenil v pozdravnem nagovoru, predsednik Društva slovenskih izobražencev, profesor Jože Peterlin, je bil namen sestankov ob meji od vsega začetka, da bi našli svoboden prostor, kjer bi slovenski izobraženci mogli v strpnosti in medsebojnem spoštovanju razmišljati in razpravljati. Mišljeno je bilo, da bo spričo sprostitve v jugoslovanski državi pripravljena sodelovati tudi poluradna, Ce že ne uradna Ljubljana in vsaj nekje ohraniti stike s Slovenci, ki niso pripravljeni trobiti v en rog.
Ob času velike "liberalizacije" so zares prišli v Drago z ljubljanske univerze nekateri profesorji, ki jih ni mogoče enačiti.z režimom, ki pa jih je režim od vsega začetka vsaj toleriral dasi nekoliko na stranskem tiru. Sestanek leta 1972, na katerega se knjiga nanäSa, je bil vendarle manj srečen. Josip Vidmar je sprejel povabilo, naj pride predavat v Drago, vendar je nato zbolel. Namesto njega naj bi bil prišel profesor Božo Grafenauer, toda tudi on je odpovedal. Preostalo ni drugega, kot da so vse referate prevzeli Slovenci, ki ne žive v Jugoslaviji. To je škoda, ker je dialog padel v vodo, toda referati imajo toliko večjo ceno. Izkazalo se je, da po zadnjih preobratih v domovini, mislijo in govorijo svobodno samo tisti, ki niso doma.
Tehtnost referatov je presenetljiva. Dr. Boris Sancin je govoril o idejnem pluralizmu zaostreno, izpiljeno fn zmerno. Mnenja~sem'''čf^ Lo njegov referat postal Tklasičen slovenski spis iz politične vede. Ne bi ga rad povzemal, ker bi ga zares moral brati vsak slovenski izobraženec. Po tolikoletnih izkušnjah Slovencev z edino pravilnim komunizmom mu bo, vsaj upam, tudi velika večina slovenskih izobražencev pritegnila. Bistvo pluralizma bi človek mogoče lahko označil s starim pregovorom, da več glav več ve, in s tem, da nihče ni vse znanosti sam požrl. Vse ostalo sledi, toda v besedah Dr. Sancina tako logično in jasno, da se ob koncu le vprašaš, kako to, da smo kdaj zašli s te poti in da si je kdo utvarjal, da je v posesti zgodovinske resnice.
Slovenec, ki je škofov vikar v švicarskem Churu, Dr. Lojze Šuštar, je imel drugi referat, v katerem je obrazložil stališče katoliške cerkve do svobode vesti po vatikanskem koncilu. Govoril je o svobodi vesti kot izrazu človeškega dostojanstva, kot veliki dobrini, ki jo je Cerkev uradno vedno priznavala in učila, dasi se tega načela njeni zastopniki in člani niso vedno držali. Poudaril pa je, da ideja in resnica potrebujeta nosilcev, glasnikov in pričevalcev, dasi ju nihče ne sme vsiljevati. Vsiljevati ju ne sme, vest ga bo pa navajala, da ju razglaša.
Zaključno je profesor Alojz Rebula vskočil namesto Vidmarja in Grafenauerja ter govoril ex tempore o spremenljivosti in naspremenjjivosti vrednot, pri čemer mu je šlo predvsem za identificiranje vrednote narodnosti. Res je narodnost zgodovinska, to se pravi ča^ sovno omejena, vrednota, vendar to ne zmanjšuje njene
globine. Prav zaradi te globine je Rebula opozoril, da pripadnik majhnega naroda ne sme zaiti v paniko, kompleks preganjanja ali nacionalno nevrozo. Kdor je rojen Slovenec, se pač čuti Slovenca naravno in nikakor ni potrebno, da bi ga slovenstvo težilo. Tudi do širše zavesti svetovljanstva in človeštva bo prišel preko slovenstva, kot je dejal profesor Rebula, z možato nepodkupljivostjo.
Razpravo so dopolnila poročila o stanju slovenstva v Slovenski Benečiji, na Koroškem in na Primorskem.
Predavateljem in organizatorjem Drage 1972 leta je mogoče samo čestitati in priporočiti, naj Slovenci knjižico kar najbolj vneto uporabljajo.
RAZBITI SLOVENSKO SKUPNOST?!
DOPIS IZ TRSTA
Ko se je v Trstu zvedelo, da je bivši demokrščan-ski tajnik Coloni na aprilskem kongresu stranke izjavil, da je čas za vključitev katoliških in demokratičnih Slovencev v Krščansko Demokracijo že dozorel, se ni dokončno pojasnilo samo to, da vodi vse postopno reševanje in zavlačevanje izpolnitve narodnih pravic Slovencev v Italiji v dokončno spodkopavanje, ampak tudi kakšna je zavestna ali nezavestna vloga takozvanih "demokratičnih" in "katoliških" slovenskih "politikov" v Italiji.
Le-ti nikoli ne pozabijo poudarjati svoje " demokratičnosti" in svojega protikomunizma, pod katerim razumejo menda edini pojem slovenstva. Ne pozabijo seveda tudi nikoli udrihniti po levousmerjenih slovenskih rojakih in s tem preprečiti vsakršno slovensko zbližanje, kar seveda pride prav vladajoči "krščanski" in "demokratični” KD, kateri v veliki meri dolgujejo svoja bolj ali manj dobra službena mesta, zase in za svoje bližnje sorodstvo, in se j i na volitvah po dolgih prerekanjih tudi končno pridružijo.
Ako bi se končno zgodilo, da bi se slovenska stran le preveč zbližala, je seveda poskrbljeno za kukavičje jajce (kako dolinsko zadevo), ki stvari spet spravi v demokratični tir in "demokrati" imajo spet kost, ki jo demokratično glodajo.
Pri tem je zanimivo, da vpijejo najbolj tisti, katerih politično ravnanje ni bilo zmeraj korektno, ali ^ celo poitalijančeni politiki, ki jim je slovenstvo samo še koristno breme, pošiljajo otroke v italijansko šolo, in se grejo "slovensko" politiko, tako da jih brani celo fašistični rimski "II Secolo d'Italia.”
S sodno oprostitvijo zlorabe obtoženih v dolinski zadevi, bi moral biti formalni vzrok za slovenski politični razdor zaključen za tiste, ki jim je za to, da bi slovenstvo gradili ne podirali, kajti morebitna koristoljubja tožiteljev in obtožencev, ki so še ostala, so, kot se zdi, s tem izravnana. Seveda pa se je treba zavedati, kdo je podtaknil kukavičje jajce in ga dal izvaliti. Temu je seveda do tega, da se mlado kukavico krmi naprej. In kdo prevzema to nalogo? Kdor	(
se na politične pretkanosti ne spozna ali pa tisti, ki
{Uic. ■■rkJf/./jV'tf- — i//cr
ima kaj od tega.
Res pa je tudi, da je v ozadju Slovenske skupnosti kakšen režišer, ki krepko igra na narodno katoliški adut vernih slovenskih ljudi in ga uporablja za samodržne namene, kot je bila nekoč navada. In tudi tukaj je služba lahko povezana z dobro voljo vladajoče Krščanske demokracije, ki ji je seveda do tega, da se na kak pomembnejši položaj ne prerine kakšen sposobnejši slovenski človek.
Vse te zadeve pa se seveda ne rešujejo z "demokratično" histerijo, ki bi bila lahko pogosto obrnjena proti nosilcem samim. Rešujejo se z odkrivanjem zakulisja in korenin, ki segajo na desni daleč na Apenine, na levi pa na Balkan, in s spretnejšo diplomacijo, kot pa so jo "demokrati" trenutno sposobni. Naša bodoča pot je odvisna od tega, koliko bomo znali pogledati za ideološke in demokratične kulise in se odpovedati lastnemu oportunizmu.
Zdi se, da ostaja edina rešitev, v kolikor je komu do nje, le znotraj Slovenske skupnosti, v večjem slovenskem zbližanju, kakršnokoli je že sedanje stanje zunaj in znotraj. Ako naj bo slovenska politika v tem, da bomo vohljali, kdo je kaj rekel ali kako je nekdo mislil, ne da bi bili sposobni ustvarjati neko višjo, vodilnejšo slovensko politično misel, je bolje, da s politiziranjem prenehamo in se že sedaj mirno poitalijančimo. Tako bo odstranjena kulisa naivnosti in bomo lahko videli, da nismo v bistvu nič na boljšem kot naši levičarji v italijanskih strankah. Ako pa želimo, da ne ostane samo pri formalnem slovenstvu, je treba poleg slovenske politike osnovati tudi močnejšo eksistenco slovenskeskup-nosti'vltaliji in ustvarjati idejno slovensko povezanost na vseh področjih družbenega življenja , najprej seveda na političnem. In slovenska politična osnova in povezava ne more biti danes več ne edino katoliška ne edino napredna, ampak le skupno samostojna in seveda brez gonje in samodrštva tako od zunaj kot od znotraj, To bi moral danes spoznati tudi kak starejši "politik" .
Primer, kakšna je "katoliška" politika Krščanske demokracije nam kaže poskus zadušitve Furlanskega gibanja, čigar nekaj vidnih članov je prešlo v Krščansko demokracijo (in na dobra službena mesta). Furlansko gibanje je na zadnjih deželnih volitvah nazadovalo za enega svetovalca ("meno del previsto"). Zgodilo pa se je , da je eden od obeh izvoljenih kmalu potem objavil svoj izstop iz Furlanskega gibanja, - Kakšen pa je odnos slovenskih "demokratov" s Katoliško demkracijo? Da še ne izstopijo dokončno iz slovenskega političnega življenja, dokler je še nekaj Slovencev, ki jih je treba razcepljati? Seveda s "katoliškimi" in "demokratskimi" argumenti ?
Glede tržaške Slovenske skupnosti je zadeva menda znana, da ne gre za samovoljo skupnosti kot take, ampak za samodrštvo Slovenskega ljudskega gibanja v njej, ki je sicer najmočnejši, vendar mu to ne daje ni-kake pravice do samodrštva, kot je po drugi strani vprašanje, če je to zadosten povod za izstop Slovenske demokratske zveze (Trst) iz slovenske krovne organizacije in če je ta izstop res samo iz lastne odločitve ali pa mu botruje tudi italijanska stran ki nam vsem deli kruh.
Toda razpad Slovenske skupnosti bi bilo najhujše, kar
lahko Slovenci v Trstu doživimo. To bi bilo zelo pogodu Katoliški demokraciji in jugoslovansko orientiranim levim združenjem. In temu rušenju se nevede ali pa iz lastnega računa pridružujejo tudi tkm. demokrati, katoliki... in pa "II Secolo d’Italia." Jasno?	-oa-
ČRNO NA BELEM________________________________________
Medvojni nemško-partizanski pogovori	D.K.
/ V pretekli številki KLICA TRIGLAVA smo poročali na kratko o W. Robertsovi knjigi o "Titu, Mihailoviču in zayeznikih" v času druge svetovne vojne. Naš sodelavec je pripravil izčrpen povzetek strani 106-110 omenjene knjige. Ur./
Avgusta 1942. so partizani pri Livnu v Bosni ujeli nemškega civilnega inžinirja, Hansa Otta in še sedem dugih Nemcev. Naloga te skupine je očividno bila, najti nove vire kovin in lesa za nemški vojni stroj, istočasno pa je bil Ott tudi agent nemške obveščevalne službe, z nalogo, naj vzpostavi stik s partizani.
Ott je zaprosil, naj ga prepeljejo v partizanski Glavni stan, češ da ima zanj važno sporočilo. To je bilo storjeno, in ko je prispel tja, je predlagal, naj bi partizani njega in ostalo spremstvo, zamenjali za partizane, ki so bili v zagrebških zaporih. Njegov predlog je bil sprejet. Ott je bil izpuščen na častno besedo ter je obvestil nemškega pooblaščenca v Zagrebu, generala von Horstenaua, da je Tito pripravljen zamenjati osem Nemcev za deset partizanov, ki so bili v nemških,italijanskih ali hrvaških rokah. Ker pa je bila večina teh desetih partizanov v hrvaških rokah, se je general von Horstenaua obrnil na (italijanskega) generala Roatto. Nemški minister v Zagrebu Siegfried Kasche, pa je 14 avgusta 1942 poslal nemškemu zunanjemu ministrstvu telegram, v katerem je Ribbentropa obvestil o tem razvoju in sugeriral, naj bi zunanje ministrstvo interviniralo pri Italijanih za osvoboditev teh partizanov.
V tej izmenjavi ujetnikov med partizani in Osjo ni v osnovi nič novega. Partizani in Italijani so izmenjali ujetnike v črni gori že v zimi 41-42. Toda nemško poveljstvo je smatralo partizane za ugprnike in ne za vojsko ter je odklanjalo izmenjavo. Kljub temu se nekateri nemški poveljniki niso ozirafi na to pravilo in je nekajkrat le prišlo do izmenjave ujetnikov. Obstajajo razlogi za mišljenje, da je imela nemška Obveščevalna služba v mislih več kot samo izmenjavo ujetnikov, ko je Ottu naročila, naj vzpostavi stik z partizani. V vsakem primeru pa je njegovo zajetje, skupno z dejstvom, da je vse več Nemcev padalo v partizanske roke, v poletju in jeseni 1942, pripeljalo do nemško-partizanskih dogovorov o izmenjavi ujetnikov. Te sporazume je s partizanske strani zaključeval predstavnik Vrhovnega poveljstva, Marijan Stilinovič. 5 septembra 1942, je bil eden teh sporazumov izveden na področju med Duvnom in Livnom v Bosni. 38 partizanov in članov njihovih družin, med njimi Dedijerjeva žena, je bilo zamenjanih za nekega visokega nemškega častnika, ki so ga partizani ujeli med bitko pri Livnu.
Jeseni 1942 pa so se partizani odločili, da je potrebna ponovna ocena njihovega položaja. Jasno je
namreč bilo, da jim Sovjeti ne bodo pomagali.Istočasno so imeli dokaze, da Britanci podpirajo Mihailoviča.Italijani niso bili napadalno razpoložehi in tudi iz nemških virov so prihajala namigovanja, da bi bilo mogoče doseči nek dogovor. Ali ne bi bilo primerno, ta razvoj podrobneje raziskati, tako da bi imeli partizani proste roke za državljansko vojno in uničenje četnikov?
V okviru pogajanj za izmenjavo ujetnikov, je bil - v času, ko je še trajala 'Četrta ofenziva' - aranžiran sestanek poveljujočega generala nemške 717.Pehotne divizije, Benignusa Dippolda, s tremi visokimi predstavniki jugoslovanske 'Narodno osvobodilne' vojske: Milošem Markovičem, Vladimirjem Petrovičem in Kočo Popovičem. Samo ta je uporabljal svoje pravo ime. Markovič pa je bil v resnici Milovan Djilas, član Politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, do-' čim je bil ."Petrovič' Vladimir Velebit, ki je imel v svoji hiši v Zagrebu skrito radio-postajo, preko katere je KPJ leta 1941 izmenjala sporočila s Kominterno.
"BORBA ZARADI SAMOOBRAMBE"
Nemški memorandum (NOKW 1088,Grouppe 238) pravi, da se je ta sestanek vršil 11. marca 1943. v Gornjem Vakufu, zahodno od Sarajeva. Memorandum omenja, da se je 17.novembra 1942 pri Livnu vršil sestanek na nižji ravni, v zvezi z izmenjavo ujetnikov, da je na nemški strani sodeloval tudi omenjeni Ott ter da je bilo po sestanku nemškemu generalu von Horstenauu poslano pismo, ki se je nanašalo na politična vprašanja. Na pogovorih 11. marca pa je partizanska delegacija poudarjala :
-	da partizani ne vidijo nobenega razloga za boj proti nemški vojski;
-	da se borijo proti nemškim četam samo v samoobrambi;
-	da se hočejo boriti samo proti četnikom;
-	da so v svoji propagandi naslonjeni na Sovjetsko zvezo samo zato, ker odklanjajo vsako zvezo z Britanci;
-	da se bodo borili proti Britancem-, če se bodo izkrcali v Jugoslaviji;
-	da nimajo namena kapitulirati (pred Nemci), ker pa se hočejo boriti predvsem proti četni* kom, bi radi predlagali določitev ozemeljskih interesnih področij.
Vsebino tega nemškega memoranduma o pogovoru, potrjuje tudi dokument, ki ga je partizanska delegacija pustila nemškim predstavnikom in nosi podpise treh partizanskih odposlancev! V tem dokumentu so Djilas, Velebit in Popovič predložili ne samo nadaljnjo izmenjavo ujetnikov ampak tudi, da Nemci priznajo partizane kot vojsko in - kar je najbolj važno-prekinitev sovražnosti med nemško vojsko in partizani. Partizanski delegati so tudi pismeno potrdili, da smatrajo četnike za svojega glavnega sovražnika. (Enajst dni pred tem, 28.februarja 1943, je točno isto izjavil Mihailovič o partizanih. Toda on je govoril to v prisotnosti britanskega polkovnika Baileya, ki je to takoj sporočil v London, med-
tem ko je gornji partizanski dokument ostal doslej na splošno nepoznan.)
Nekaj dni pozneje, 17. marca 1943 je nemški minister v Zagrebu, Kasche, poslal v Berlin telegram, ki se brez dvoma nanaša na te nemško-partizanske pogovore. Tam je sporočil možnost, "da se bo Tito s svojimi pristaši nehal boriti proti Nemčiji, Italiji in Hrvatski ter se bo umaknil v Sandžak, z namenom, da bi obračunal s četniki. ''
Besedilo tega telegrama, ki je zdaj v avtorjevi (Robertsovi) posesti, se glasi;
"Obstaja možnost, da se bo Tito demonstrativno obrnil od Moskve in Londona, ki sta ga pustila na cedilu. Partizani imajo naslednje želje:
boriti se proti četnikom v Sandžaku, nato pa se vrniti v svoje vasi in pomiriti hrvatsko in srbsko področje; vrnitev vseh partizanskih pristašev na svoje domove, potem ko bi bili razoroženi; nobenih eksekucij vodilnih partizanov z naše strani... Moje mnenje je, da bi bilo treba to možnost izrabiti, ker bi bilo zelo važno, če bi se iz bojev umaknila ta borbena enota, ki uživa v svetu precejšen ugled. Večina Titovih partizanih v resnici ni komunistična in na splošno v bojih nisb zagrešili pretiranih prestopkov, kakor tudi ne v ravnanju z ujetniki in prebivalstvom. Opozarjam tudi na svoja prejšnja pismena poročila in na razgovor, ki sem ga imel z državnim sekretarjem von Weizsaeckerjem. Prosim za navodila. V razgovorih z Casertanom (it. min. v Zagrebu) in Lorkovičem (hrvatskim zunanjim ministrom), sem spoznal, da bi bil ta razvoj obravnavan pozitivno...."
DJILAS IN VELEBIT PRI NEMŠKEM GENERALU
Po razgovorih treh partizanskih odposlancev z generalom Dippoldom, pa so bili aranžirani nadaljnji stiki v Zagrebu. Jasno je, da je bil namen teh razgovorov več kot navadna izmenjava ujetnikov, ker bi sicer sodeloval Stilinovič, partizanski pogajalec za izmenjavo ujetnikov. Namesto tega sta Velebit in Djilas prešla nemške linije in sta z nemškim vojaškim letalom, 25 marca 1943 iz Sarajeva prišla v Zagreb. Tu sta imela nove razgovore z generalom von Horstenauom in njegovim štabom.
Kasche pa na svoj telegram z dne 17 marca , od Ribbentropa ni sprejel nobenega odgovora, zato je 26 marca poslal še enega ter je svojemu zunanjemu ministru sporočil, da sta v Zagreb prispela dva Titova pooblaščenca na razgovore z nemškimi italijanskimi in hrvatskimi predstavniki. Eden od njiju, je dejal Kasche v telegramu, je Hrvat, dr. Petrovič, drugi pa Črnogorec z imenom Markovič. Oba, je dejal, sta ponovno ponudila prekinitev sovražnosti, če bi bil partizanom prepuščen Sandžak. Kasche je povdaril, da se je na teh novih razgovorih pokazala močnejša partizanska želja za konec sovražnosti. Svojo oceno položaja je zaključil s temi besedami: V tem vidim možnost, da prihranimo svoje moštvo in kri in tako hitreje dosežemo uspeh. Vse to bi moglo imeti izreden pomen, daleč preko tega področja.. .
29 marca je Ribbentrop prepovedal Kascheju vsak stik s partizani. Hitler sam pa je izjavil;'Z uporniki se ne pogaja. Upornike je treba postreliti.'
PAVLETU VERBIČU
V SLOVO IN SPOMIN__________________________________
Ciril ŽEBOT
Letošnja božična voščila iz Argentine so vsebovala bridko pripombo, da je v Buenos Airesu v začetku decembra umrl profesor Pavle Verbič.
Vedeli smo, da je Verbiča pred leti zadela težka bolezen, katere posledice bi morda mogel zmanjšati, ko bi bil svoje napore omejil na lažje poklicno delo z izključitvijo vsega drugega. Pavletova izredna plemenitost do tolikih slovenskih prijateljev in znancev povsod po svetu ter njegova globoko zakoreninjena prizadevnost za nerešene probleme slovenstva pa takega umika v osebno zaskrbljenost nista dopustili.
Pavle Verbič ni bil le eden prvih študentovskih sodelavcev profesorja Lamberta Ehrlicha, temveč tudi eden najvrednejših med njimi. Zato niti Ehrlichova smrt leta 1942, niti množični slovenski exodus leta 1945, enako kot njegova težka obolelost pred nekaj leti, niso Verbiča odvezali od nedokončanih slovenskih prizadevanj Ehrlichovih učencev. Trenutki zaprepaščanja nad Pavletovim nenadnim odhodom niso primerni za podrobno naštevanje njegove vloge in dela v štiridesetletni zgodovini skupinskega in osebnega udejstvovanja. Primerno pa se mi zdi, da osebno bridkost tega nepričakovanega slovesa osvestim s spominom na dva pomembna Verbi-cova dosežka.
Mnogi ne vedo za, ali pa so pozabili na Pavletovo posebno vlogo študenta-aktivista na predvojni slovenski univerzi v njeni borbi za obstanek in razmah. Bilo je v času Verbicovega predsedstva Akademske akcije za izpopolnitev slovenske univerze, ko smo s pomočjo dr. Antona Korošca končno iz centralističnega Beograda iztrgali toliko sredstev, da smo mogli zasaditi prvo lopato za zidavo Univerzitetne knjižnice. To vem zagotovo in iz prvega vira, ker sva s pokojnim Francetom Časarjem leta 1936 v ta namen bila dvakrat v Beogradu in ker me je Pavle Verbič kot predsednik AA posebej naprosil, naj vsled njegove nujne zadržanosti nagovorim začetno slovesnost na knjižničnem stavbišču. Zato ne pretiravam, ko si drznem trditj, da bi Pavle Verbič zaslužil spominsko plaketo v Univerzitetni knjižnici.
Drugo, kar želim ob Verbicovi nepričakovani smrti posebej omeniti, je Pavletovo globoko prepričanje v pravilnost Ehrlichovega "višarskega slovenstva ."Pavle Verbič je prišel na univerzo, ko so v letu po plebiscitarni proslavi dr. Koroščeve šestdesetletnice (1932) njegove "slovenske punktacije" zajele vse sloje in opredelitve slovenskega ljudstva. Študentje so ostali glasniki tega vseslovenskega hotenja, ko je nasilni režim dr.Korošca interniral, vsa vodstva razgnal in ljudstvo ustrahoval. S študenti jebil profesor Lambert Ehrlich. In ob njem je stal in ostal Pavle Verbič.
Težko je bilo vztrajati na tej desetletni Ehrlichovi črti, ko je maja 1945 izgledalo, kakor da so se sesule tudi poslednje zgodovinske možnosti za mednarodno priznanje slovenske državne enakopravnosti in svobode.
Nič lažje ni bilo znova in znova afirmirati to osnovno slovensko potrebo v okoliščinah jugo-partijske diktature na slovenskih tleh inv razmerah razpršene slovenske diaspore med Scilo praktičnega odtujevanja slovenski usodi in Karibdo iracionalnega vztrajanja na nepovratnih predmajskih pozicijah iz leta 1945. Pavle Verbič je ohranjal trdno vero v uresničenje slovenskih ciljev in zanje iskal novih možnosti v spreminjanju povojnih domačih in svetovnih silnic in okoliščin. To pa v odmaknjenem in zamaknjenem Buenos Airesu ni bilo lahko.
Pri tem pa je Pavle do konca izžareval svojo skoraj brezmadežno osebno plemenitost in razumevajočo ši-rokogrudnost, Nikoli ni osebno napadal ali sovražil kogarkoli.
Pavle, Tvoji številni prijatelji in znanci se Te bodo hvaležno in prijetno spominjali. Tudi Tvoja rodna Slovenija Ti bo nekoč izkazala spoštovanje, ki ga dolguje svojim zvestim sinovon), ki je tudi v dalnjem svetu niso pozabili vkljub uradni sovražnosti od strani njenih sedanjih oblastnikov.______________________________
'♦'ZAKLJUČEK UVODNIKA (s prve strani)
Ne strinjamo se, da so recimo Italijani podtaknili "dolinsko zadevo" , dasi so jo pozneje izkoristili. Ne strinjamo se tudi, da je s formalno oprostitvijo obtožencev pred sodiščem afero moč pozabiti, kot po drugi strani ne moremo biti zadovoljni z razlago, da pošilja dr.Agneletto ^riženjene^^otrok^^laško^olo^ke^daji^bilo^tako^dogo-vorjeno v ženitveni pogodbi.Eno kot drugo je politično-'moralno vprašanje ne glede na legalne finese: nemogoče je pogoltniti, da so slovenski odvetniki pos pravili toliko in toliko milijonov več kot pa so jih dobili kmetje z odškodnino, in da more biti nekdo istočasno očim otroku ki hodi v tujo Solo, in predsedovati slovenski politični . strankini se bori za slovensko šolo, (dasi je spet res, da otrok ni slovenskega rodu). Se da kar tako pozabiti izigrano dr. Sfiligojevo kandidaturo, potem ko je bilo o tem toliko pisanega in prizadeti znova in znova opozorjeni na posledice? Kako^alje,koalicija določa svojo politiko? Tako,da ignorira enega od partnerjev? To so lahko za zunanjega opazovalca majhne stvarčice, toda on ni za to merodajen. Odločilno je, kako partnerji koalicije gledajo na vse to. Dokler vsi molče pristajajo na kršitve ali jih ignorirajo, problema ni. Kakor hitro pa se enemu zazdi, da je drugi šel predaleč, se znajde koalicija v krizi.
Ni redko, da ostali partnerji s tem računajo v naprej in se tako znebijo nezaželjenega partnerja, in koalicija vozi lepo naprej brez njega. Ce so tako računali v Slovenski skupnosti, so se zmotili in vsaj mi smo jih znova in pravočasno opozarjali ter kazali na posledice. Manjšinska koalicija si enostavno takih‘luksuzov ne sme privoščiti.
Ali je kje kak izhod? Ker je zaupanje med starimi vodniki vseh štirih skupin omajano ali izgubljeno, je treba iskati novih vodnikov - na vseh straneh. Treba bo zelo verjetno dobiti tudi novega leaderia^i nima nobene zveze s preteKumi prooiemi. A najprej le treba dobiti človeka, ki bo zmožen in moralno kvalificiran posredovati med sprtimi in poiskati formulo za novo koalicijo. Kriza sama se ne bo rešila od sebe in nekdo mora storiti prve korake v tej smeri. Morda bi mogla priti iniciativa od strani Slovenske levice ki direktno ni bila vmešana v spore m tenmčno m bila članica Slov.skupnosti.
UREDNIŠTVO.
LOČITEV DUHOV NA SLOVENSKEM IN SLOVENSKA STVARNOST
RAZMIŠLJANJE IZ ARGENTINE	rb
Ni dolgo tega, ko je dr. Škof Lenič blagoslovil v Avstraliji novo cerkev sv. Rafaela. Potem je bila, ali bo, blagoslovljena cerkev v Argentini: Marija Pomagaj (nemSki: Maria Hilfe); v Severni Ameriki je več cerkva tako imenovanih. Slovenske cerkve po svetu, ker nimamo lastnih svetnikov, bi morale biti posvečene samo sv. bratoma Cirilu in Metodu ali pa Gospej Sveti. Menda smo edini narod v Evropi,ki nimamo za svetnike svojih prvih kraljev, odnosno knezov ali vojvod. NaSi raznarodeni potomci po svetu bodo samo na ta način primorani poizvedovati, kdo in od kje so njihovi predniki.
Pred nekaj leti so se nekje v Kaliforniji sestali liberalni Slovenci in obnovili svojo stranko ter pri tem pozvali na pristop vse Slovence istega "svetovnega nazora." Ta izraz često uporablja tudi klerikalna stranka. Jaz tega izraza nisem nikoli razumel, niti sem mogel zvedeti, kaj to pomeni. Zaključil sem sam po sebi, da je to ver,-jetno, da eni verjamejo v papeža, drugi pa ne. Zraven tega sem se vedno spraševal, kaj ta "svetovni nazor” slovenstvo kot tako briga. Namesto da bi se govorilo o slovenskem nazoru, slovenskem gospodarstvu, slovenski kulturi in vzgoji, zgodovini in običajih, namesto da bi ustvarili enotne poglede na vsa ta vprašanja in tako mladino vzgajali, smo se med seboj praskali o "svetovnem nazoru" in o " ločitvi duhov.”
25 let se že kritizira postopanje sedanje Ljubljane z obzirom na politične prilike na Primorskem in Koroškem, njihovo zvezo z laškimi in avstrijskimi marksisti.
Pa je demokratska stran de la la isto in vsi vemo, da so demokristjani narodno bolj nestrpni kot marksisti. Zakaj ne bi samozavestno, vedno in pri vseh volitvah postavili svoje slovenske liste? Ni važno, ali bo kje izbran kakšen zastopnik, sigurno pa je, da bomo vedno vedeli naše število in da bo slovenska samozavest in ponos naših ljudi rastel, da bodo šleve bolj postajale ljudje in da bodo tudi domači komunistivideli, da je slovenska stranka res slovenska, da v njej ni nobenih zdražb, (sedaj na žalost tega ni), ne osebnih,ne socialnih, ne verskih in ne političnih.
Zato tudi v zamejstvu ni prostora za nobeden drugi časopis, ki nima pridevnika "slovenski." Ali ni Italija katoliška skupaj s papežem? (Lahi se čutijo, kot Judje v stari zavezi, za "izbrani narod"). Kaj je za nas Slovence v Italiji v nevarnosti; vera ali narodnost ? Nedavni članek v goriškem KATOLIŠKEM GLASU o ljubljanski televiziji, ki da je vse prej kot slovenska, me je nagnal na to pisanjel Moje mišljenje je sledeče; na žalost je vse prav, kar člankar piše, napako pa je napravil, da je članek poslal v KATOLIŠKI GLAS, namesto v kakšen SLOVEN S KI GLAS. Oe Ljubljani ni slovenska, pa naj bo Gorica.
In še nekaj. Razen državne oblasti imajo še svobodni narodi eno - duhovno-versko - oblast. Včasih gresta
skupaj, včasih ločeno. Nekoč med obema vojnoma, smo veliko molili za trpeče kristjane v Rusiji in Mehiki. Dobro. Ali smo kdaj molili za trpeče zamejske Slovence?
Ali so bili kdaj javni kritizirani;škofje-preganjalci v Trstu, Gorici, Vidmu in Celovcu? Ali smo imeli kdaj, prej in sedaj’, kakšno veliko vsenarodno procesijo v Ljubljani, kakšno romanje ali devetdnevnico proti preganjanju in trpljenju naših zamejcev? Že nekaj let se v Rimu sestajajo škofje na crkvenih sestankih. Ali je kdo od naših škofov resno prijel v roke katerega od gornjih škofov?
MIR IN PRAVICA
Ali je "nepogrešljivost" papeža tako perfektna, da se njemu ne more o tem nič povedati, sporočiti in zahtevati pravico? Ali je sploh na vesoljnem zboru bilo kaj o tem govorjenega? Za letošnje praznike ob novem letu je papež širil idejo, da je mogoč mir v svetu. To ni res; mir brez pravice ni mogoč in pravice niti v sami cerkvi papež ni zmožen izvajati in to tudi od škofov zahtevati.
Nedavno je imela celovška škofija sinodo, kateri so prisostvovali menda tudi odposlanci iz Ljubljane. Ali je kdo kaj zinil? Udaril s pestjo po mizi? Ne. Samo izrazi upanja. Izrazi,ki jih ponavljamo že tisoč let brez uspeha. Celo sami koroški duhovniki so taki.
In ob 500 letnici ljubljanske škofije: zakaj ni organizirana kakšna slovenska sinoda, na katero naj bi bili povabljeni tudi vsi škofje ki upravljajo kakšen del slovenskega ozemlja; laški, nemški, madžarski in pa tudi hrvaški. Ta sinoda bi morala imeti za "moto” besede svetniškega škofa Slomška: " .. .in usi zaničuvalci svojega poštenega slovenskega jezika bodo v vunanjo temo potisnjeni."
Med vojnama še svet ni prišel do idej svobode, ki so danes na splošno priznane na celem svetu (razen v Španiji in Portugalski). Poznavajoč komunizem, mi je popolnoma razumljiv njegov poseben interes za zamejske Slovence; toda vprašam, kakšno podporo daje slovenska Cerkev tej borbi naših bratov? Kadras je umrl v miru, brez protestov slovenske Cerkve, brez izobčenja, brez javne pokore, brez prokletstva uradne Cerkve. Podobno še danes razsaja hudobni duh v župnišču in cerkvi pri Gospej Sveti. Videmski nadškof dela z beneškimi duhovniki kot za časa Musoli-nija.
Danes je v svetu tako stanje v mednarodnih odnoša-jih, da se ne more nobena enota držati in obnašati, ne o-ziraje se na svoje sosede. Benečani , Korošci in Primorci so laški, odnosno avstrijski državljani, ampak slovenske narodnosti. In ljubljnski metropolit je slovenski; torej ima pravico tudi kaj povedati, priporočiti, zahtevati, obtožiti ali pokazati s prstom, kar se nanaša na Slovence kjerkoli na svetu.
četudi sedanji režim doma ignorira politično emigracijo, moram priznati,da sc na splošno več zanima za izseljence po svetu kot se je Ljubljana kdajkoli prej zanimala za emigracijo, razen v verskem pogledu. Seveda, boste rekli, delajo propagando za režim. Gotovo: Ali je kdo izvzet od tega greha?
Kdaj se je sploh Ljubljana (Kranjska) brigala za obrobne kraje Slovenskega? Vedno je bil na prvem mestu prepir in prestiž kleroliberalni, vse drugo ni imelo nobene
važnosti:Tržačani in Goričani so bili zastonj zaskrbljeni leta 1915, Ljubljana je molčala; KoroSka je zastonj upala 1919 in 20 leta; Prekmurje je v celi prvi Jugosla vi ji bilo kazensko ozemlje za državne uradnike; general Majster je osamljen moral skrbeti, da se Sloveniji obdrži kaj več ozemlja.
OKOLI LJUBEGA KRUHKA
V	pogledu vzgoje klenih značajev si vsi lahko da-moroke. Koliko je državnih uslužbencev v prvi Jugoslaviji bilo primoranih prepisovati se iz JNS v JRZ in obratno samo zato, da so si ohranili službo? Koliko je sedaj doma krepkih karakterjev, ki se ne vdinjajo nobenemu in imajo svojo osebnost? Slovenstvo ima od tega samo Škodo. Nemesto da vsi spoätujejo in občudujejo močne in svobodne osebnosti, se jih ignorira, uničuje, muči-in preganja. Doma je danes važna samo politična ideologija marksizma. In v zdomstvu je tudi nekaj podobnega: netoleranca.
Ali niso Se sedaj med nami zaključena in ozka društva, ki izključujejo iz svoje srede Slovenca ki ni njihovega mišljenja? Ne glede na to, da smo Sli vsi v zdomstvo skoraj iz identičnih ralogov? Hočemo vpeljati doma svobodo in demokracijo, ko pa kdo pripelje v druStvo kakSnega sovaščana ali sorodnika, mladega Slovenca, ki kot mornar ali kaj podobnega potuje po svetu in pride na obisk, se mu ne dovoli vstop v društvo. Druga Jugoslavija ima 25 let in ti mladi fantje nimajo sploh nič opraviti s četniki, z domobranci ali s partizani. Ta ozkosrčnost je sploh nedopovedljiva. V tem pogledu je celo komunizem (sedaj) dosti boljši in puste skoraj vsakoga domov na obisk ali za stalno.
Zelo veliko Slovencev ( v kolikor niso Nemčurji in Medžaroni), tako danes kot v prvi Jugoslaviji, si je predstavljalo, da so veliki narodnjaki, če sovražijo ali zaničujejo Srbe in Hrvate, četudi sami niso v Avstro -Ogrski, ali za časa druge svetovne vojne niti s prstom mignili za svobodo slovenstva. Ne morejo se, reSiti tisoč-letnega vpliva sosedov; ko pa gredo v svet, kmalu postanejo tuji državljani ne samo s telesom, ampak tudi s srcem. Zanimivo je, da se vedno čutijo malo krivi in se branijo ne da bi bili vprašani: "Saj s tem moje slovenstvo nič ne izgublja.” Seveda, če je majhne) se zgubi zelo malo. Zanimivo pa je to, da se tudi v pismih ali v slovenskih časopisih podpisujejo s čudnimi imeni: Mary, Jo, Josie, Stanley itd.
V	državnih službah v Beogradu je sedaj dosti manj Slovencev kot v prvi Jugoslaviji. Slabe plače. V vojaško akademijo se Slovenci skoraj ne priglašajo. Majhne plače. V diplomatske službe po svetu Slovenci nočejo. Več zaslužijo v industriji in trgovini.
V	drugi svetovni vojni so Slovenci pokazali ( v kateremkoli taboru), da ljubijo svojo domovino in da znajo žrtvovati tudi svoje življenje. No, mislim, da sama pripravljenost na žrtve ni zadosti. Voditelji naroda ne morejo biti samo politiki, oni so pravzaprav tisti ki morajo skrbeti, da je med njimi zadostno število vseh vrst strokovnjakov in med njimi niso na zadnjem mestu diplomati in častniki. Ni zadosti samo govoriti: nimamo ambasadorjev, Slovenci nimamo
generalov. Treba je poskrbeti, da gre v tozadevne šole zadostno število slušateljev, in v tem pogledu se sedanji oblastniki doma ne ločijo veliko od prejšnjih. Skrbijo samo za število partijcev, drugo jih ne zanima, če tudi je diplomatska in vojaška služba odločilne važnosti v življenju naroda,
5e nekaj za zaključek: Pojem domovina je že popolnoma izmaličen. Izrazi: stara domovina, nova domovina, stari kraj .. pri nas doma, pri vas doma itd. so nemogoči. Očetnjava, domovina za Slovence je samo na Slovenskem. Drugod je nekaj drugega. Kaj?
Ne vem. Jezikoslovci naj najdejo kakšen primeren izraz. Jaz ne ljubim ne stare domovine, ne novo; ljubim samo svojo domovino.
GOSPODARSKE TAJNE
Pred beograjskim okrožnim sodiščem so 23.novembra pričeli razpravo proti Juliju Drasinoverju, direktorju zavoda za tržne raziskave v Beogradu, ki je precej znan med gospodarstveniki v zahodni Evropi. V priporu je bil že od 6. julija. Po treh mesecih preiskav so 2.oktobra izdali obtožnico, ki ga je dolžila, da je od konca 1968 pa do aprila 1972 dobavljal mesečni KONJUNKTURNI PREGLED, sad zavodovih raziskovanj, tudi tujim poslaništvom in švicarskemu gospodarskemu inštitutu (Institut fuer Wirtschaftsforschung) v Zuerichu.s čemer da je izdajal gospodarske tajne. Poleg tega je bil obtožen, da je skušal poslati zahodno nemškemu zavodu Interlogik poročilo o izvršenih in planiranih investicijah v Jugoslaviji, o strukturi zaposlenih, kadrovskih problemih in raziskovanju. Z nekim italijanskim gospodarskim inštitutom iz Milana pa je sklenil pogodbo, po kateri je raziskal proizvodnjo in prodajo zdravil v Jugoslaviji, s čemer da je izdal tajne in škodil jugoslovanski industriji,
čudna stvar pri tem je, da je tožilstvo dobivalo ta KONJUNKTURNI PREGLED štiri leta, preden se mu je zazdelo, da posreduje tujcem zaupne podatke. "Delovni ljudje" Drasinoverjevega zavoda so preprečili prodajo podatkov preko PREGLEDA aprila 1972, tožilstvo pa se je zganilo šele 15 mesecev pozneje.Posel z Interlogik je tožilstvo preprečilo že 21. junija 1971, a šele dve leti pozneje se mu je zazdelo dejanje kaznivo. Pogodbo z italijanskim inštitutom pa je Zvezna gospodarska komora potrdila leta 1967 in se tudi nikomur ni zdela škodljiva.
Drasinover se je pred sodiščem zagovarjal, da ni vedel, komu so pošiljali PREGLED.
Ko to pišem, še nimam podatkov, kako se je cela zadeva pred sodiščem končala.
LUKIĆ DLJE V LUKNJI
Beograjsko okrožno sodišče je 3.oktobra ponovno sodilo Vojinu Lukiču, bivšemu Rankovič^vemu notranjemu ministru, ki je bil 28. aprila obsojen na 18 mesecev zapora zaradi sovražne propagande. Na priziv je vrhovno sodišče Srbije odredilo ponovno razpravo, na kateri so Lukiču 6.oktobra prisodili dve leti in pol zapora.
Rankovič je medtem seveda še vedno izven zapora in nikdar ni bil proti njemu pokrenjen kak sodni postopek. Mož preveč ve in ima premočne zaščitnike.Drugi trdijo, da je zagrozil z objavo lumparij, če se mu kaj zgodi
(zpsj
LIBERALI IN EVROPA
OD POLITIČNEGA SODELAVCA
Predstavniki liberalnih strank in skupin iz 21 dežel so letos prisostvovali kongresu Liberalne internacionale v Luxeraburgu od 28. do 30. septembra. Prisostvovali so tudi predstavniki skupine liberalnih poslancev v evropskem parlamentu in svetovne federacije liberalno radikalne omladine (WFLRY). Zvezo liberalov iz Jugoslavije je predstavljal Alojzij Zupan, tajnik Zveze liberalov iz Slovenije. Kongres je z aplavzom sprejel novico, da je v internacionalo vstopila kanadska liberalna stranka, katere dolgoletni opazovalec Huntley Sinclair, dober prijatelj Jugoslovanov, je obenem tudi eden od njenih pokroviteljev. Britansko delegacijo je vodil Jeremy Thorpe. Na5e angleške naročnike bo morda tudi zanimalo, da se je v predsedstvu kongresa nahajal Prof. Ralf Dahredorf, član Evropske Komisije in novi direktor londonske School of Economics.
Glavna tema kongresa, ki jo je obravnavala posebna komisija, je bila zaščita okolja. Resolucija, ki je bila sprejeta v tej zvezi, zahteva dopolnitev Splošne deklaracije o človeških pravicah s pravico do človekovega okolja. To osnovno pravico je treba dodati tudi Evropski konvenciji o človeških pravicah in, ako je potrebno, nacionalnim ustavam. Vsak državljan naj ima to pravico po zakonu. Vse tehnične in gospodarske pfocese, ki grozijo, da bodo povzročili okolju nepopravljivo škodo, je treba zaustaviti. Sprejeti je treba mednarodnopravne konvencije o zaščiti okolja in odloki mednarodnega sodišča v Haagu morajo biti obvezni. Kongres smatra, da bo v tržnem gospodarstvu dosti lažje rešiti krizo okolja z uvedbo načela, da naj oni, ki kvari okolje, plača za nastalo škodo. Gospodarska politika in načrtovanje se morata držati jasnih ekoloških standardov in ciljev politike okolja.
SKOK K EVROPSKI POLITIČNI INTEGRACIJI
Mednarodna komisija se je predvsem pečala z razvojem Evropske Gospodarske Skupnosti in z reformo Združenih narodov. Kongres je potrdil, da je treba do naslednje liberalne skupščine (ki bo predvidoma v Firencah v oktobru 1974) pripraviti evropski program za politično akcijo, ki naj definira politične cilje, katere je lažje doseči v evropskem kot pa v nacionalnem okviru. Tako recimo liberali ne smatrajo, da je dovolj nepredovati samo na polju sodelovanja med vladami in menijo, da je treba napraviti takojšen skok od gospodarske do politične integracije. Ta skok naj počiva na federalističnih načelih: z ojačanjem kompetenc evropskih institucij na eni in z razdelitvijo političnih funkcij med krajevnimi, regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi ustanovami oblasti na drugi strani. Liberalni program mora poudariti pomembnost boljše porazdelitve dohodka in večjega sodelovanja državljanov Evropske Skupnosti pri odločevanju. Tako ojačana Skupnost bi bila v boljšem položaju, da brani človeške vrednote,
za katere se zavzema,ne le v interesu svojih državljanov ampak tudi v interesu vseh ljudi na svetu, zlasti onih, ki so manj privilegirani.
V	zvezi z evropsko konferenco o varnosti in sodelovanju, je kongres sprejel apel na vse vlade in predstavnike zahodnih držav, ki se udeležujejo konference, da vztrajajo na tem, da mora biti izboljšanje trgovine
in sodelovanje med Vzhodom in Zahodom tesno povezano z učinkovito svobodo izražanja ljudi, svobodnim gibanjem posameznikov in kroženjem tiska in ideji med vzhodno evropskimi deželami in svobodnimi ter demokratičnimi deželami na Zahodu.
DUH SODELOVANJA VAŽNEJŠI OD USTANOV
Kongres je obsodil državni udar v Čilu, vzpostavitev diktature, prepoved političnih strank in masovno kršenje človeških svoboščin v tej deželi, ter zahteval takojšnjo obnovitev demokratskih svoboščin. V zvezi s portugalskim nasiljem v afriških kolonijah, je kongres ponovil svojo izjavo iz leta 1972, v kateri je obsodil zločine napram azijski manjšini v Ugandi, plemensko divjanje v Burundiji in nasilje napram ne-evropskim prebivalcem v Južni Afriki. Z zadoščenjem je bila tudi sprejeta deklaracija o neodvisnosti Gvineje-Bisao.
Kongres se je vršil v veliki konferenčni dvorani Komisije Evropske Skupnosti v novozgrajenem Evropskem Centru, kjer se nahajata zgradbi evropskega sodišča in parlamenta. Cornelis Berkhouwer, holandski liberalni voditelj in predsednik evropskega parlamenta, je priredil za delegate sprejem, na katerem je izmenjal zdravico z Gastonom Thornom, luksenburškim zunanjim ministrom in predsednikom internacionale. Oba sta poudarila potrebo., da evropski parlament dobi večjo moč in veljavo v odnosu na Komisijo. Kot je znano, se liberali zavzemajo za direktne volitve poslancev v evropski parlament.
V	bližini Centra stoji spomenik velikemu Luksemburžanu Robertu Schumanu, "očetu" evropske skupnosti za premog in jeklo, iz katere se je razvila sedanja Evropska Gospodarska Skupnost. Na spomeniku so vklesane Schumanove besede, da je duh sodelovanja dosti bolj važen za dosego ideala Združene Evrope kot pa njene ustanove.
Ljubljansko DELO je oktobra takole popisalo premogovno-električno krizo v Jugoslaviji:
Termoelektrarne, železnice, industrija, premrzli občani, vsi zahtevajo od rudnikov/Kreka-Banoviči premog, čim več premoga. In kompljejo: ne samo rudarji daleč čez redni delovni čas in ob nedeljah, udarniško jim pomagajo tudi občani Tuzle. Kup premoga strmo raste. Predvsem zaradi železnice ki nima vagonov, da bi ga odpeljala k željnim porabnikom...
KLIC TRIGLAVA
Ko pripravljamo decembrsko številko KT^e nahaja Vel. Britanija v krizi, ko je bila zaradi pomanjkanja premoga vlada prisiljena ali popustiti pretiranim rudarskim zahtevam ali pa zmanjšati uporabo električnega toka. Odločila se je za slednje in odredila omejen delovni čas. To je zadelo tudi tiskarno, ki tiska KT.pa je zato prišlo do občutne zamude te številke.Tudi ni nič gotovega, kdaj bo izšla naslednja številka. O razvoju in seveda o našem odnosu in obveznostim do naročnikov in njihove vplačane naročnine bomo seveda še pisali kasneje.	Uprava
Poroča
Spectator
" AFTO - ROSSELLA"
Garaža Rossellavv Tržiču pri Trstu je dojela težave, ki jih utegnemo imeti z bencinom in je v zameno za ficke izrazila pripravljenost pomagati lastnikom vozil iz Slovenije.
Oglejmo si nekaj biserov iz njenega oglasa: "Plinski aparat za avtomobile in kamione, se možete voziti ili na plinu ili na benzinu. Edino mesto specialno z specialnimi deli za vse tipe avtomobilov Monfalkone (GO), ulica Boito 24 cesta st. 14 Triest - Venecija... Vsemo aftomobil nič negubi na hitrosti, i moči, motor se manj kvari in zdrži, več, montaža je poceni.. .Plin dobiste posad po Jugoslaviji in Italiji... Zraven vsega drugega dobiste vse djelove za vašeg afta, kolesa, felkne za vse aftomobil in čance. Spomnite se sa va5 afto Auto-salone Rossella, Monfalkone (Gorica), ulica A. Boito 24, cesta St. 14... " - Razumem kaj je "afto", toda kaj so "felkne" in "čance" ? Tudi mi ne gre v glavo, kako more biti poslopje istočasno v eni ulici in drugi cesti.
IZOBRAŽENI NARAŠČAJ
Osmi razred osnovnih Sol je v šolskem letu 1970/71 izdelalo 21.449 učencev (povprečje zadnjih petih let je 20.446 učencev). V 1. razred srednje Sole se,je tako na začetku Šolskega leta 1971/72 vpisalo 20.023 učencev ali 93.4 odstotka vseh učencev, ki so končali osnovne Sole. Največ se jih je vpisalo v poklicne Sole - 51. 0 odstotka, v tehniške 26.3 odstotka, v gimnazijo - 20.8 odstotka in 1.9 odstotka v vzgojitelske šole. V prvi razred srednjih Sol se je vpisalo Se 131 učencev z nedokončano osnovno Solo. število učencev v srednjih šolah narašča iz leta v leto. V Šolskem letu 1971/72 jih je bilo na srednjih Šolah 67.386 ali 7.921 več kot v šolskem letu 1967/68. Verjetno zato, ker je Slovencev več kot pred štirimi leti.
Pred občnim zborom društva Jugoslavija-Francija se spet pojavlja vprašanje krnjenja pouka francoščine na slovenskih gimnazijah, pa tudi drugod. Načelo po koncu vojne je bilo, naj si bosta v učenju tujih jezikov -poleg ruSčine - obe skupini jezikov, romanska ih'germanska, kolikor toliko v ravnotežju, to je, da se poučuje tam, v kjer je prvi tuji jezik germanski, drugi, ki se začne štiri leta kasneje, romanski (praktično vedno francoski). A ta praksa je v zadnjih letih nevarno omajana. V vedno Številnejših gimnazijah se ob angleščini kot prvem tujem jeziku uvaja namesto francoščine - nemščina. Ruščina je menda več ali manj odpadla, v kolikor ji seveda zadnje zbližanje med Jugoslavijo in Rusijo ne bo pomagalo. Zdaj se doma vprašujejo, če je res naloga gimnazije, da ustreza primitivnim, dobesedno "potrošniškim" težnjam bodočih izseljencev. Ali je prav da celotne generacije slovenske mladine ozkemu prakti-cizmuna.ljubo ostanejo brez dotika z neko pomembno
deželo duha in napredka, se vprašujejo doma.
Slovenija bo v kratkem dobila novo mednarodno visokošolsko ustanovo. V Stmunjanuu pri Portorožu bo zrastel regionalni center za podiplomske! izpopolnjevanje v raziskovanju Sredozemskega morja. Tam se bodo pod okriljem UNESCO, a pod neposrednim vodstvom ljubljanske univerze izpopolnjevali mladi znanstveniki iz sredozemskih in drugih držav, ki se ukvarjajo s proučevanjem Sredozemskega morja.
NEUVRŠČENOST...?
Pred kratkim je v kinu Union v Ljubljani bila premiera slovenskega celovečernega filma "Begunec”. Film je posnela ljubljanska Viba s sodelovanjem beograjskega centra filmskih delovnih skupnosti. Sofinancirala ga je Kulturna skupnost Slovenije, del sredstev pa je prispevala vrsta slovenskih gospodarskih organizacij. Film sega v čas vojne. Govori o treh sošolcih, ki jih je vojna postavila v nasprotne tabore in končala njihovo mladostno prijateljstvo. Ivan postane "belogardist", Ana se odloči za OF, Ernest pa poskuša vse do svojega tragičnega konca ostati neopredeljen. "Ne zaveda se" pravi kritik, "da neangažiranost vodi v osamljenost, odtujenost, pogubo."Film je režiral Janez Kavčič.
Predstavniki jugoslovanskih podjetij za promet in proizvodnjo filmov (to je za trgovino s filmi ter njihovo proizvodnjo) so se sporazumeli o razdelitvi deviznega kontigfnta za uvoz filmov v višini 17 milijonov dinarjev. Denar bodo razdelili 14 filmskim podjetjem. "Vesna film" iz Ljubljane bo dobila približno 1.3 milijonov dinarjev. Poleg vsote od 17 milijonov so določili še 250.000 dolarjev za uvoz posebno kvalitetnih filmov ter 100.000 dolarjev za nabavo izobraževalnih televizijskih filmov.
Na rednem letnem občnem zboru so člani Društva slovenskih filmskih delavcev ponovno izvolili režiserja Matjaža Klopčiča za predsednika svojega društva.
V slovenski Prlekiji kroži naslednja ljudska popevka:
Mi smo se vkuper zbrali Vsi toti komunističi Dab' vest si spraševali Ko zlo do neba že kriči.
Hongapaj, hongapaj,honga-honga-paj:
Stihija nas strašno martra Nam kuzla skače v rit Slovenski lubi narod nas je že dosta sit. Hongapaj...
Je bjja Stvarnik naš
Toti tumasti Lenin
Vse vkup pa je pokvara
toti ajngelski Stalin. Hongapaj...
Tuto, Teto, Toto, Tato,
Vse je vzeja črni vrag Za j si noše vkup tišimo,
Osta je še Tito-žlaprtjak.
Hongapaj, hongapaj, honga-hongarpaj:
Od meseca do meseca
ZRAČNI MOST
Sovjetski zračni most čez Jugoslavijo, po katerem so arabskim državam med oktobrsko vojno dovaževali orožje in opremo, "je povzročil dosti govorenja in u-gibanj," je priznal Janez Stanič v ljubljanskem DELU 30. oktobra. Zdelo se,mu je "več kot bi bilo prav za-prav potrebno, saj ni Slo ne za novost ne za kakSno nepričakovano dejanje." Jugoslavija je dovolila sovjetske prelete tudi leta 1963 in je ves čas podpirala boj arabskih narodov. Z vsemi drugimi neuvrščenimi državami je na septemberski konferenci neuvrščenih v Alžiru prevzela Se veliko bolj konkretne obveznosti za pomoč Arabcem. Stanič nekoliko zameša dejstva in trdi, da so ZDA prve organizirale zračni most v Izrael, nakar sta Egipt in Sirija zahtevala od ZSSR, naj jima dobavi potrebno orožje. Jugoslavija je v skladu s svojo politiko in obvezami kot neuvrščena država dovolila prelete sovjetskih letal.
" To je vsa zgodba o tem zračnem mostu in ne bi ji bilo kaj dodati, če ne bi proizraelski del zahodne propagande zagnal okrog tega velik hrup, katerega odmeve je bilo slišati tudi pri nas," pravi Stanič. "Poudarek teh propagandnih naporov je bil na trditvah, da se je Jugoslavija odrekla svoji neuvrščenosti in celo svoji neodvisnosti s tem, da je svoj zračni prostor dala na razpolago za prelete sovjetskih letal." Toda vsestranska pomoč Arabcem "ni nikakršno odstopanje od načel neuvrščenosti, ampak samo dosledno izpoljijevajije. obveznosti," ki izvirajo iz politike neuvrščenih držav. "Nesmiselna je tudi trditev, da je Jugoslavija s tem, ko je sovjetskim letalom dovolila prelete skozi jugoslovanski zračni prostor, okrnila svojo neodvisnost in suverenost. To preletanje, je bilo časovno in drugače strogo omejeno in nadzorovano, ni pomenilo prav nič drugega, kot samo in izključno to, da je sovjetsko o-rožje lahko prihajalo do bojujočih se arabskih držav po najkrajši in najhitrejši poti, To je bila pomoč arabskim državam ne pa koncesija Sovjetski zvezi in v odnose med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ki, kot je bilo že tolikokrat poudarjeno na vseh ravneh, temeljijo na popolni suverenosti, neodvisnosti in nevmeševanju, to ne vnaša prav nobenih novosti, sprememb ali celo obveznosti," zatrjuje Stanič.
PROTIARABSKA PROPAGANDA
O "črni propagandi" pristašev "agresivne politike Izraela" je pisal beograjski KOMUNIST 5. novembra. Sirili naj bi tezo, "da je stvar arabskih narodov 'izgubljena’ in da se zanjo 'ni vredno' boriti niti jo podpirati." Taka propaganda se širi še posebno po prenehanju bojev. "To je znano orožje iz arzenala specialne vojne," ki ga vedni uporabljajo tisti, ki ogrožajo svobodo in neodvisnost, da bi vzeli pogum miroljubnim in naprednim silam. Glasove o "napačni oceni situacije" arabskih prijateljev širijo "zunanji sovražniki naše države" s pomočjo notranjih pristašev, " da bi po-
vzročili sum v načelen in odločen položaj" Jugoslavije, ki podpira Arabce. KOMUNIST teh sovražnikov ni podrobneje opisal niti ni povedal, zakaj bi bil sum v arabsko zmago tako škodljiv. Zagotavljal je le, da delovni ljudje vedo, da osvobodilna borba arabskih narodov ni propadla in ne more propasti ter da je " podpora osvobodilni borbi vseh, ki se upirajo imperializmu in agresiji, dolžnost naše socialistične skupnosti”.
OGROŽENA VARNOST
Predsedstvo SFRJ, najvišje državno telo, je na seji 7. noVembra pod predsedstvom Mitja Ribičiča proučilo položaj na Bližnem vzhodu in ponovilo oceno, da kriza " kot posledica trajne agresije Izraela" ogroža tudi širše območje "in s tem neposredno tudi varnost Jugoslavije," Trajnega miru v Evropi ne more biti brez trajne ureditve bližnjevzhodne krize, ki jo je mogoče doseči le z umikom Izraela in uresničitvijo " zakonitih nacionalnih pravic arabskega ljudstva Palestine."
Na seji so opozorili, da "je vojni spopad na Bližnjem vzhodu ponovno potrdil; da se mora Jugoslavija v obvarovanju svoje neodvisnosti in zagotovitvi svoje, varnosti predvsem nasloniti na lastne sile in notranjo enotnost. Izkušnja te vojne je posebej opozorila na pomen krepitve varnosti in sistema splošnega ljudskega odpora'" in je zato temu področju treba posvečati posebno skrb. Predsedstvo je tudi opozorilo na to, da je potrebna večja budnost in da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi! jbi preprečili širjenje deziformacij in alarmantnih vesti, kakor tudi druge vrste sovražne dejavnosti, ki lahko vplivajo na slabitev varnosti države," je rečeno v sporočilu sekretariata za informacije.
BENCINSKI PREPLAH
Prav tiste dni so se širile govorice, da se pripravlja ponovna podražitev nafte in derivatov in so ljudje oblegali črpalke ter nosili domov bencin in kurilno olje. časopisi so se zgražali, da hranijo ljudje kurilno olje celo v kopalnih kadeh. V Beogradu in Zagrebu je večkrat primanjkovalo zdaj bencina zdaj kurilnega olja. Zvezni sekretar za trg in cene Nikola Stojanovič je 7. novembra izjavil, da so govorice o podražitvi "dezinformacije, ki prihajajo iz različnih virov in z različnimi motivi. Te dezinformacije so usmerjene k temu, da še otežijo trenutne probleme preskrbe z naftnimi derivati." Pomenijo " usmerjanje položaja v napačno smer. Zoper to se moramo vsi skupaj boriti." Stojanovič je izjavil, da "ni govora" o povečanju cen naftnih derivatov, ki so se zadnjič podražili 30. oktobra za okrog 40*70 "vsled.pomembnih sprememb na svetovnem trgu,” kot je rekel Stojanovič.
Istega dne je član zveznega izvršnega sveta Vuk Dragaševič, ki se je vrnil z Alžira, potrdil, da bo Alžirija dobavljala po 50,000 ton nafte mesečno in da je kot prvo pošiljko namenila nad 50,000 ton naftnih derivatov.
IZKRIVLJENI ŠKOFJE
Ljubljansko DELO je 2. novembra poročalo, da je komisija za verska vprašanja SR Slovenije, ugotovila, da poslanica jugoslovanskih škofov od 11. oktobra
(glej KT novebra) " vsebuje izkrivljene in posploSene trditve in ocene o poloZaju vernikov v naši družbi in o odnosih oblasti do rimsko-katoliške cerkve" ter zato "ne more prispevati k tvornemu razvoju odnosov" med Cerkvijo in družbo.
KLERIKALCI O KOROŠKI
V poročilu o delu v preteklem letu, ki ga je izdelal univerzitetni komite Zveze komunistov Slovenije in je bilo objavljeno v DELU 3. novembra, je rečeno; da je bil pri delu komunistov na univerzi "opazen beg v ozko strokovnost, zasebništvo (stran od 'politike' .') in akademski elitizem. Socializmu nasprotne sile so se v tem obdobju umaknile in ubrale taktiko defenzive in prilaganja, prizadevajočih si ohraniti sedanji položaj," Toda komunisti vedo, da te sile še zmeraj obstojajo.
"V minulem letu so se komunisti univerze (denimo) ob koroških dogodkih soočili' s klerikalno akcijo. Te sile so poskušale protestno zborovanje izpeljati na način, ki bi predstavljal izrazit napad slovenskega nacionalizma. Komunisti v študentski skupnosti so ob pomoči socialistično usmerjenih študentov kristjanov takoj ostro nastopili in akcijo preprečili oziroma ji dali pravo vsebino. S tem seveda ni rečeno, da je v spopadu s socializmu nasprotnimi: šilarrii že 'dosežena'končna:zmaga" .
Komunisti na ljubljanski univerzi so se pomembno ukvarjali tudi z idejnostjo pouka, "Največjo pozornost so posvetili predvsem vprašanju idejnosti vsakega predmeta posebej, saj sodijo, da se moramo za socializem zavzemati skozi stroko," Med študenti je opazna precejšnja politična pasivnost. "Ni malo študentov, ki jim je edini cilj, da bi postali zgolj dobri strokovnjaki. To pa poraja tisto izobraženstvo, ki bo lahko služilo komur koli in iz katerega najlaže nastanejo birokratski in tehnokratski politični in vodstveni predstavniki. V težnji študentov po izvirnosti in po kritičnem pretresanju vsega obstoječega se poraja tudi vrsta idej in akcij, ki so objektivno v nasprotju z revolucionarno dejavnostjo naše socialistične družbe. Vendar je ob tem treba opozoriti na dejstvo, da se tako imenovana anarhistična in ultra leva smer, ki je bila močno prisotna nekaj let nazaj, zdaj precej umaknila," pravi poročilo univerzitetnega komiteja ZK ljubljanske univerze.
MARKSIZEM NA UNIVERZE
Na zadnji dan tridnevnega posvetovanja v Stu-bičkih toplicah so 2. novembra razpravljali o marksistični vzgoji in izobraževanju v visokem šolstvu Ju-.go.s^vije. Dr. Milorad Bertolino, sekretar univerzitetnega komiteja ZK beograjske univerze, je v uvodnem poročilu dejal, da pouk doslej ni bil dovolj prežet z marksizmom, študij marksizma pa je bil nezadovoljiv. Pouk marksizma je treba razširiti in poživiti. " Marksizem ni samo 'zahteva trenutka; temveč 'zahteva časa' kot njegov najnaprednejši in najrevolucionarnejši nauk, a tudi ideologija. Mladina ni že vnaprej revolucionarna, prav tako ni že vnaprej konservativna," je nadaljeval Bertolino. "Zavedati se moramo, da je mladina prihodnost socializma. Zato ne smemo dovoliti nikakršnega antisocialističnega manipuliranja
z mladino, temveč je treba storiti vse, da bo mlada generacija'švoje sile "uporabila v korist socializma in svojega vsestranskega razvoja." Bertolino je dejal, da v šolah "nimajo kaj iskati predavatelji, ki bi nasprotovali ideologiji in politiki ZKJ, in tudi tisti ne, ki bi pod krinko znanstvene kritike poskušali s pamfletsko-politikansko dejavnostjo. Nadalje v našem šolskem sistemu ni mogoče trpeti religioznih in verskih vplivov, privatizacije znanosti in stroke, izkoriščanja katedre za širjenje osebnih, znanstveno in družbeno nepreverjenih stališč." Bertolino se je zavzel za družbena priznanja univerzitetnim delavcem, ki največ prispevajo k socialistični vzgoji študentov.
KUČAN ZAVRAČA ŠKOFE
Predsedstvo, izvršni odbor in koordinacijska komisija republiške konference Socialistične zveze so 14. novebra ocenili javno razpravo o osnutkih ustav, ki je pomenila " v zadnem obdobju osrednje politično dogajanje pri nas," kot je dejal sekretar Milan Kučan, Kučan je bil v svojem govoru z razpravo zelo zadovoljen, ker da je potekala "v skladu s sklepi, dogovori in usmerjitvi-jo" sprejeto na seji predsedstva in izvršnega odbora SZDL julija. Bila je dobro organizirana in vzbudila veliko zanimanje. V celoti je podprla temeljno usmeritev nove ustave. "Redke so pripombe, ki so šle izven tega okvira in še te so bile večinoma zavrnjene v razpravi sami ali pa so ostale brez odmeva med delovnimi ljudmi. ... Pozornost zaslužijo tudi predlogi slovenskih škofov, ki so se prvikrat angažirali v taki družbenopolitični akciji, s tem priznali našo samoupravno socialistično stvarnost kot družbeni okvir, v katerem se mora odvijati tudi dejavnost verskih skupnosti in podprli osnovno usmeritev ustavnih sprememb.
"Vendar je potrebno ugotoviti," je dejal Kučan ,
" da večina konkretnih pripomb in zahtev za spremembo predlaganih ustavnih rešitev, ki se nanašajo na položaj verskih skupnosti in pravice vernih občanov, izhaja iz predpostavke,da so pri nas verni občani v podrejenem položaju in ne iz predpostavke, da družbeni položaj človeka v naši družbi opredeljujeta delo in njegov konkretni prispevek k skupnim družbenim uspehom. Da je torej bistvenega pomena za njegovo družbeno osvoboditev njegov položaj v družbenoekonomskih odnosih. Tak pristop je v nasprotju s temeljnimi izhodišči nove ustave, kar zmanšuje vrednost načelne podpore ustavnim spremembam. Iz načelnih razlogov in zaradi tega, ker zanje ni realnih odnosov in utemeljitve v konkretni družbeni praksi in odnosih, je predlog nemogoče podpreti. Dejstvo, da ti predlogi niso dobili podpore delovnih ljudi, je dokaz, da ljudje v novi ustavi vidijo svojo ustavo, vidijo v njej možnost svoje družbene uveljavitve in osvoboditve," je povedal Kučan.
KOMUNIST IZZIVA
Beograjski KOMUNIST je 19. novembra objavil obširen članek z naslovom "Politični izziv," v katerem se zaganja v "tako imenovano sporočilo javnosti, za katerim se skrivajo nekateri katoliški škofi, in sporočilo sinoda srbske pravoslavne cerkve," kot se je izrazil
Tanjug v poročilu, ki je bilo objavljeno v dnevnikih že. 18. novembra. "Tako imenovano sporočilo javnosti, za katerim se skrivajo nekateri katoliški škofi," ni drugega kot odprto pismo, sprejeto na zasedanju jugoslovanske škofovske konference 11. oktobra v Zagrebu (KT413). KOMUNIST ocenjuje, da "nekateri vodilni krogi posameznih cerkva hočejo vero spraviti z zasebnega na politično področje in delujejo na liniji protisocialističnih in protisamoupravnih sil," Članek namiguje na povezovanje cerkvenih starešin z nacionalizmom in pravi, daje "za normalne odnose med državo in cerkvijo dobro, da nekateri cerkveni poglavarji na razvijajo poražene nacionalistične zastave."
KOMUNIST trdi, da so mnoge verske šole, posebno katoliške in pravoslavne, "postale šole popolne izključnosti in netolerance," Verske skupnosti ustanavljajo zabavišča, disco-klube, nogometna društva, motoristične tečaje in prirejajo turnirje. Pisanje verskih listov, "zlasti GLASA KONCILA in PRAVOSLAVJA ,,, objektivno izraža težnje nekaterih cerkvenih krogov, da bi kot predstavniki vernikov prišli v samoupravni mehanizem, ali pa se kot pobudniki ideološke ofenzive žele vsiliti vsej družbi kot nosilci morale in socialne doktrine, s čemer žele omalovaževati in odvzeti ceno samoupravljanju.
"Vztrajanja pri takih težnjah," piše KOMUNIST, "ni mogoče drugače razumeti kot politični izziv vsem naprednim silam te družbe." Ta dejavnost "je naperjena proti veliki večini samih vernikov v naši državi, ki iz lastnih izkušenj vedo, da njihovo versko prepričanje ni bilo nikoli ovira, da bi uveljavljali svoje državljanske in samoupravne pravice." Partijski tednik dolži cerkvene poglavarje, da zaostrujejo odnose med cerkvijo in državo in skušajo hkrati zvaliti krivdo na drugo stran. Povedati je treba, da je sodelovanje med državnimi in cerkvenimi organi danes odvisno zgolj od konkretnega ravnanja najbolj odgovornih cerkvenih poglavarjev velikih verskih skupnosti, predvsem pa od tega, da verske skupnosti ne sežejo čez področje dejavnosti, določeno v ustavi, " končuje KOMUNIST.
OBČILA IN PROPAGANDA
Na posvetovanju "o zavzetosti informativnih glasil federacije za uresničevanje skupnih interesov delav-skaga razreda, narodov in narodnosti Jugoslavije," ki je bilo v Beogradu 15. novembra, je imel uvodno besedo član izvršnega biroja ZKJ Todo Kurtovič. Govoril je o nalogah tiska "v boju za razvoj družbenih odnosov,"v katerem premagujejo poskuse liberalizma in "nevtralno stališče do konkretnih pojavov." Rekel je, da bi "z nepremišljenim pisanjem o kakem primeru, ne da bi pokazali, kaj je bistvo, lahko pozročili nezaželene posledice." Na gospodarskem področju imajo "danes opraviti s precej pogostimi dezinformacijami, ki se širijo med ljudmi. Med drugimi je slišati, da baje primanjkuje nakaterih reči." Toda glede na devizne rezerve in politične in poslovne zveze v svetu lahko "zagotovimo kontinuirano preskrbo." Kot je poročal Tanjug, je Kurtovič dejal, da "takšni glasovi lahko pri posameznikih povzročijo paniko, da pa je treba v nekaterih primerih na te glasove gledati tudi kot na namerno propagando.
Taki propagandi nasedajo tisti, ki niso dovolj poučeni, širijo pa jo zavestno tisti, ki so zmeraj pripravljeni škodovati naši samoupravni socialistični organizaciji. Takšna sovražna propaganda spodkopava našo varnost in pripravljenost naših ljudi, bojevati se za razvijanje naše samoupravne prakse. K takšnemu vzdušju prispevajo včasih tüdi nakateri članki v našem tisku, katerih avtorji verjetno ne razumejo dovolj, kako negativen je učinek po svoji vsebini objektivno alarmantnih člankov."
Kurtovič se je "dotaknil tudi nekaterih pojavov, ki jih opažamo v delovanju klera. Rekel je, da se morajo cerkvene ustanove in cerkveni tisk ravnati v duhu naše ustave, to pa pomeni tudi v duhu sprejete politike odnosov med državo in cervijo." Skrbela so ga tudi zunanjepolitična vprašanja v zvezi z razvojem na Bližnjem vzhodu. "Naš tisk je, v celoti gledano, poročal in tudi danes poroča precej dobro, ker je veliko pripomogel k temu, da se razjasni prava narava tega spopada kot tudi tisto, kar ga je do njega privedlo. Odločno nastopamo proti tistim silam zunaj in posameznikom v državi, ki so hudobno izjavljali, da se zavzemamo za dozdevno zavoženo stvar. Jasno je, da gre tu za pritisk od zunaj na našo politiko in našo smer v celoti." Arabce so podpirali zato, ker so načelno vedno "na straneh tistih, ki bijejo osvobodilni boj, in ker menimo, da je to tudi del boja za varnost naše države." Vedno so se zavzemali za sodelovanje z vsemi po načelu enakopravnosti in nevmešavanja. "Mimo utrjenih načel pa nobeni tako imenovani interesi recipročnih prednosti ne morejo igrati vloge v našem sodelovanju."
Po Kurtičevem mnenju, "liberalistični odnos do naše stvarnosti., .olajšuje vdiranje raznih oblik sovražne propagande." Zavrnil je " liberalistične trditve, po katerih je treba tujini dajati baje samo tako imenovane objektivne, nepristranske informacije o naši državi, pri čemer naj bi, kot pravijo, dobile enako možnost za uporabo javnih občil tako socialistične, samoupravne sile, kot tiste, ki se bojujejo proti socializmu in samoupravljanju. Naše informativno delovanje mora biti predvsem v razmerju do tujine organizirano in usmerjeno tako, da bo ofenzivno, s čemer hočem reči, da bo pravočasno prikazalo resnico o nas in naši politiki, ne pa da se bomo spravljali v položaj, v katerem bomo samo nekomu in samo nekaj razlagali, se branili pred raznimi obrekovanji in odkritimi napadi," je dejal Kurtovič.
Na posvetovanju so sklenili, da so potrebna občila, katerih ustanovitelji so organi federacije,, češ da izražajo tisto, kar je v interesu skupnosti. Ta glasila so BORBA, KOMUNIST, sindikalni RAD in mladinska MLADOST. Sklepe so časopisi objavili šele šest dni po posvetovanju, 21. novembra, ker je bilo za zaprtimi vratmi očividno precej prepiranja o tem, koliko bodo dovolili kritike teh glasil zaradi centralizma. Končno so v sklepe vtaknili le prikrito in posredno kritiko, ker so priporočali, naj bodo bolj "zavzeta."
VEČ VREDNOSTI UDBI
Na tretji seji konference zveze komunistov v zveznem sekretariatu za notranje zadeve 18. novembra v Beogradu je član izvršnega biroja ZKJ Budislav Soškič
povedal, da je bilo "dolga leta opaziti tendenco, po itateri so odrinjali za vest ve dejavnike v ozadje, kar je bilo v bistvu tudi izhodišče liberalizma." Toda z razvpito 21. *sejo predsedstva ZKJ 1. decembra 1971. in z lanskim Titovim pismom je "odločno zavrt tok, ki je pretil, da bo razvrednotil delovanje posameznih državnih organov, med njimi tudi službe za notranje zadeve."
VEČ MOČI SEKRETARIATU
Ljubljansko DELO je 21. novembra objavilo sramežljivo Tanjugovo poročilo, po katerem sekretariat centralnega komiteja ZK Slovenije podpira spremembe v statutu ZKS, ki bi razširile sekretariat v izvrSni komite in mu dale več moči, tako da bi lažje vodil izvrševanje začrtane politike. Ne sekretariatu ne komisiji, ki priprav-j.-Ija spremembe statuta, se ni zdelo potrebno, da bi obvestila javnost bolj podrobno, kako si skuSa osrednja partijska birokracija prigrabiti več moči po starih načelih , ki so pripeljala Stalina na oblast.
TITO Z BREŽNJEVOM
Tito je bil na "prijateljskem obisku" v ZSSR od 12. do 15. novembra. Vse Štiri dni se je mudil v Kijevu in okolici in se pogovarjal z generalnim sekretarjem CK KPSZ Leonidom Brežnjevom. Sabo je vzel ženo Jovanko, sekretarja izvršnega biroja ZKJ Staneta Dolanca, zunanjega ministra Miloša Miniča in predsednika CK ZK Srbije Tihomirja VlaSkalića. V skupnem sporočilu je rečeno, da so razgovori "potekali v prijateljskem ozračju in v duhu medsebojnega razumevanja in zaupanja." Tito in Brežnjev sta "izrazila zadovoljstvo z uspeSnim razvojem jugoslovansko-sovjetskega sodelovanja na političnem , gospodarskem, znanstvenotehničnem in kulturnem področju." Poudarila sta, dasta "izp9P°lnje.Manje partijskih in državnih vezi in bogatitev jugoslovansko-sovjetskega sodelovanja v skladu s koristmi graditve socializma in komunizma" in sodila, da udeležba Jugoslavije v SEV (Comecon) "na podlagi obstoječega sporazuma" prispeva "h krepitvi gospodarskega sodelovanja" med Jugoslavijo in ZSSR. "Obe strani sta poudarili velik pomen dosedanje prakse pogostih srečanj in stikov ter izmenjave mnenj in informacij na raznih ravneh," kar prispeva h "krepitvi zaupanja in sodelovanja" pa tudi "h krepitvi miru, varnosti, družbenega napredka in razvoja vsestranskega mednarodnega sodelovanja."
Tito in Brežnjev sta, kot pravi sporočilo, "posvetila posebno pozornost krepitvi in poglabljanju procesa popuščanja napetosti in aktivnemu nasprotovanju poskusom reakcionarnih in agresivnih sil, da bi zavrle izboljšanje političnega ozračja v svetu." Zavzela sta se za uveljavitev "zakonite pravice arabskih narodov," obsodila izraelsko agresijo in poudarila, da se mora Izrael umakniti z vseh zasedenih arabskih ozemelj. Samo"na podlagi spoštovanja neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti vseh bljižnjevzhodnih držav" je mogoče doseči " pravično in trajno politično rešitev bljižnje-vzhodnega konflikta,." Jugoslavija in ZSSR sta si pripravljeni prizadevati "za zagotovitev zajamčene varnosti vseh držav in narodov tega območja."
Sporočilo govori na običajen način o Vietnamu in
Čilu. Glede konference o evropski varnosti sodita Jugoslavija in ZSSR, naj bi " sklepno fazo konference priredili na najvišji ravni. Obe strani se zavzemata za uresničitev praktičnih korakov, katerih namen je zmanjšati oborožitev in oborožene sile v Evropi" in se prizadevata, "da bi se popuščanje napetosti razširilo na vsa območja sveta." Za korenito izboljšanje mednarodnega položaja bi bilo treba "doseči splošno in popolno razorožitev. . .pod strogim nadzorstvom." Zavzeli sta se za zmanjšanje vojaških proračunov. Opozorili sta na "izredno pomembnost" rezultatov alžirske konference neuvrščenih " za boj proti imperializmu, kolonializmu in neokolonializmu," kar se je zlasti pokazalo v podpori Arabtč'rti proti Izraelu. Pozitivno sta ocenili prizadevanja, da bi se zmanjšala mednarodna napetost in poudarili, da je treba poskrbeti za " povezavo najširših krogov svetovne javnosti," da bi se okrepile pozitivne tendence. Med pogovori so izrazili prepričanje, da bosta Titov obisk in "široka ter plodna izmenjava mnenj pripomogla k nadaljnjemu utrjevanju prijateljstva in sodelovanja med ZKJ in KPSZ ter SFRJ in ZSSR v interesu jugoslovanskih in sovjetskih narodov ter socializma in miru.’ Brežnjev je ”z veseljem" sprejel povabilo, da pride na "prijateljski obisk” v Jugoslavijo, zaključuje skupno sporočilo.
TITO SE UVRŠČA
V londonskem OBSERVERju je 18. novembra pisal Lajoš Lederer, da se je po pogovoru s Titom Brežnev odločil, da skliče svetovno konferenco komunističnih partij, kar se je pripravljal že dve leti. "Potreboval je zagotovilo, da bo Tito prisostvoval." Po 25 letih naj bi se jugoslovanska partija "ujemala s sovjetsko politiko tako v mednarodnih zadevah kakor v ideoloških vprašanjih." Lederer pravi, da bo "nova solidarnost z Moskvo" pomenila "konec vloge Jugoslavije kot vzora za države sovjetskega tabora, ki se skušajo otresti popolne podrejenosti Moskvi. Jugoslovanski korak, za katerega se smatra, da je bil storjen brez sovjetskega pritiska, bo imel daljnosežne posledice v tujini in doma. Tito se je uvrstil z Moskvo prostovoljno, kot kaže, ker se mu zdi, da ima zdaj več skupnega z ruskimi kot z zapadnimi interesi." Na Tita naj bi vplivalo, da se ZDA niso zmenile za glasove neuvrščenih glede vojne na Bližnjem vzhodu. "Tita je zelo prizadel oster ameriški protest v Beogradu v začetku tega meseca glede sovjetskega zračnega mostu preko jugoslovanskega ozemlja," piše Lederer.
Beograjska BORBA je 23. novembra izrazila o-gorčenje nad takim pisanjem, češ da je "neosnovano in provokantno" in ga ni mogoče razložiti drugače kot poskus, da bi vzbudil sum v neuvrščeno politiko Jugoslavije. Naraščajoč vpliv neuvrščenih, podpora Arabcem in velika vloga Jugoslavije zmanjšujejo možnosti za neokolonialistično in imperialistično vmešavanje in zato niso všeč "nekim silam na Zapadu," piše BORBA.
MINIĆ V SOFIJI
Zvezni sekretar za zunanje zadeve Miloš Minič je bil na obisku v Sofiji od 4. do 6. novembra in sta z
bolgarskim zunanjim ministrom Petrom Mladenovim "izčrpno izmenjala mnenja o dvostranskih stikih in aktualnem mednarodnem položaju," kot je rečeno v uradnem skupnem sporočilu o obisku. Odnose med državama kali makedonsko vprašanje, ker Bolgari neradi priznavajo Makedonce kot poseben narod ir) so od enega ljudskega štetja do drugega domala izbrisali makedonsko manjšino na svoji strani meje. Makedonija sploh ni omenjena v skupnem sporočilu, ki pravi: "Oba ministra sta navedla stališča svojih vlad o odprtih vprašanjuh med SFRJ in LR Bolgarijo ter izrazila pripravljenost držav, da bi si obe strani prizadevali za to, da bi čimprej skupaj našli sprejemljivo rešitev za ta vprašanja. Ministra sta se tudi strinjala, naj bi si nadalje obojestransko prizadevali za izboljšanje odnosov in poglabljanje sodelovanja na vseh področjih, v prepričanju, da to ustreza trajnim interesom obeh držav in prispeva k poglabljanju sodelovanja v Evropi, zlasti na Balkanu. Potrdila sta, da je pri dobrih sosedskih odnosih in trajnem sodelovanju med državama mišljeno spoštovanje načel suverenosti, teritorialne integritete, enakopravnosti in nevmešavanje v notranje zadeve druge države, upoštevaje specifičnosti razvoja in posebnosti njihovega mednarodnega položaja.’’
V skupnem sporočilu je rečeno, da sta zunanja ministra ugotovila, "da so v razvoju dvostranskih stikov pomembno napredovali" in sta izrazila prepričanje,
" da so pogoji in možnosti ugodni za nadaljnji razvoj in poglabljanje vsestranskega sodelovanja med sosedni.-ma socialističnima državama." Gospodarski stiki se "uspešno razvijajo." V kulturnem sodelovanju so dosegli "nekaj uspehov." Sporočilo opozarja na "koristnost večje cirkulacije državljanov, poglabljanje sodelovanja na obmejnih območjih in turizmu." Na dolgo je v sporočilu govora o mednarodnih odnosih, kjer je edinost taka, da sta ministra izražala enotno mnenje o procesu popuščanja in pogajanj v svetu, mednarodnem imperializmu, izraelski agresiji, dogodkih v Čilu, boju vietnamskega ljudstva in celo o neuvrščenosti, o kateri je rečeno:
"Obe strani pozitivno ocenjujeta pomen politike neuvrščenosti in prispevek neuvrščenih držav k boju za mir in razvoju vsestranskega mednarodnega sodelovanja.
Pri tem poudarjata velik mednarodni pomen 4. konference voditeljev neuvrščenih držav V Alžiru."
TITO Z GADAFIJEM
Predsednik revolucionarnega sveta Libije Gadafi je bil na obisku v Jugoslaviji od 18. do 23. novembra. Tito je srboritega libijskega voditelja tako počastil, da je prelomil običajne navade in ga je osebno sprejel na beograjskem letališču. Gadafi ima nafto in denar, a je vnet musliman.Razkazali so mu razstavo jugoslovanskega orožja in vojaške opreme v Nikincih in upajo da bo kaj kupil. Predstavljali so mu muslimanske dostojanstvenike in ga peljali v Sarajevo in Mostar, kjer je pred odhodom v petek šel molit v džamijo. Peljali so ga tudi mimo nove džamije v Gornjem Vakufu in mu pokazali bosansko izdajo korana. V skupnem sporočilu o obisku je poudarjena podpora za "pravice arabskega naroda Palestine" in je omenjeno, da sta Tito in Gadafi ugotovila, da se bo oskrbovanje z nafto verjetno še poslabšalo.
Zamolčali so dejstvo, da Gadafi nasprotuje premirju z Izraelom.
LIBIJSKA NAFTA
V Beogradu so 21. novembra podpisali dokumente o razširitvi gospodarskega sodelovanja med Jugoslavijo in Libijo. Libija bo dobavila 2 milijona ton nafte na leto, Jugoslavija pa bo zgradila zanjo 2 tankerja od 100,000 do 120, 000 ton.
POSPEŠEK ZA ZVEZO KOMUNISTOV
Predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije je imelo 44. sejo 6. novebra v Beogradu. Obravnavali so "aktu-alno^situacijo v luči uresničevanja nalog” iz Titovega lanskega pisma. Kito Gligorov je v referatu povedal, da so Titovo pismo in govori dali "krepak pospešek" akciji ZK. Predsedstvo je tudi odločilo, da bo X. kongres prihodnjega maja, in je določilo pravila, po katerih bodo izbirali delegate za kongres. Tito na seji ni bil navzoč.
TITO V JAJCU
Ob tridesetletnici zasedanja AVNOJ, ki je bil leta 1943 postavil temelje novi Jugoslaviji, kot se uče v šolah, je Tito govoril na slovesni seji 29. novembra v Jajcu. Potem so mu izročili listino, s katero se udeleženci seje "pridružujejo željam in zahtevam delovnih ljudi naših narodov in narodnosti ter izražajo enotno voljo, da bi še v prihodnje stal na čelu Socialistične federativne republike Jugoslavije kot njen dosmrtni predsednik." Tito je odgovoril, da je "močno počaščen" in da ga je priznanje "globoko ganilo'! Toda "ni lahko" ostati predsednik do smrti, ker mora biti predsednik aktiven. Vseeno "lahko rečem, da si bom, dokler bom le mogel, z vsemi svojimi duhovnimi in telesnimi močmi prizadeval delati vse, kar ljudstvo pričakuje od mene," je dejal Tito.
RIBIČIČ O VRVOHODSTVU
Podpredsednik predsedstva SFRJ Mitja Ribičič je 27. novembra odgovarjal na vprašanje beograjske televizije v oddaji "Iz oči v oči’! Hvalil je Titov revolucionarni posluh, "da je ob pravem času dal znamenje za naš boj" proti nacionalizmu, hrvaškemu partikularizmu, "velikosrbskemu lažnemu demokratskemu centralizmu, in če hočete, proti znani Kavčičevi viziji o visoko razviti Sloveniji kot samostojni državi znotraj razvite Evrope in zunaj socialistične Jugoslavije. Vidite, to zamisel lahko vse bolj primerjamo z vlogo sedanje izraelske države." Slovenijo bi " čakala zelo tragična prihodnost in tragična vloga in bi postala poligon imperializma na tem koncu sveta."
Ribičič je razkril krivoverstvo ” celo v najbolj odgovornih krogih, med najbolj odgovornimi funkcionarji sekretariata za zunanje zadeve Jugoslavije," ki so se pod Tepavcem in pred lansko čistko "spraševali, ali se ni neuvrščena politika pri sporazumevanju velesil izčrpala, ki so bili za neko politiko po vzorcu nakaterih naših sosedov - vsi jih poznamo - in ki mislijo da je zunanja politika le umetnost iskanja nekega ” ekvilibrizma " v
ravnotežju sil med velesilami, da smo kot nekakšni 'vrvohodci' . Mislim, da bi nas takšna politika v današnjem položaju pahnila v hudo izoliranost; mi pa smo prebili to izolacijo in menim, da je to značilnost današnjega trenutka
Ribičič je pojasnjeval neuvrščenost in vlogo Jugoslavije "pri urejanju krize na Bližnem vzhodu" in dejal, da ugled Jugoslavije narašča in da je njeno stališče zdaj enako stališču v letu 196T. Takrat je bilo to stališče v veliki manjšini v svetu, ker svet ni verjel, da se bodo Arabci usposobili za boj. "Zanikali so našo trditev, da je odlašanje in zavlačevanje te krize nevarno za sve-, tovni mir, toda dogodki so pokazali v 17 dnevih vojne in posebno še 25. oktobra, v tisti odločilni noči, ko so po svetu krožili bombniki z bombami z atomskimi naboji, da je svet na robu nove svetovne katastrofe. Mislim, da se je v tem trenutku neuvrščenost potrdila kot realna politična sila." Kljub temu, da se težišče dejavnosti prenaša iz OZN zlasti na Ameriko,to ne pomeni, da se je vloga neuvrščenosti zmanjšala.
Ribičič je opozoril, da " moramo nekoliko stvar-neje ocenjevati in biti bolj pozorni na splošno fenzivo reakcije kontrarevolucionarnih, protisocialističnih reakcionarnih imperialističnih sil na svetu, ki izrabljajo sporazumevanje velesil za to, da bi utrdile svoje pozicije, 'status quo' starih odnosov." To se vidi v Vietnamu, Čilu, na jugu Afrike in na Bližnem vzhodu.
"Kar največ ja budnost” je zato nujna. "Veste, pri nas so ljudje, ki pravijo, da se v arabskem konfliktu preveč zavzemamo. Vprašujejo se,... zakaj,' pošiljamo orožje, zakaj smo dovolili koridor našim arabskim prijateljem, češ da nismo več neuvrščena država, če se tolika j zavzemamo v osvobodilni vojni arabskih držav. Mislim, da te trditve ne držijoMir je nedeljiv, če "naprednim silam" ne bi uspelo ustaviti agresije na Bližnjem vzhodu, "bi bilo to lahko katastrofalno za svet," ker bi se spremenilo ravnotežje sil v svetu in bi se množile vse vrste pritiskov. "Se zlasti pa bi čutili na jugu Evrope, v delu sveta, kjer živimo, nov pritisk reakcionarnih sil." Ta pritisk "bi zavrl tudi nekatere demokratične procese pri nas, saj bi se naša država znašla pred tako močnim pritiskom, da bi morala dajati toliko več sredstev za armado" in delovni ljudje bi morali "žrtvovati malo več, da bi v takšni situaciji vzdržali.. .Pri tem moram postaviti našim tehnokratom zlobno vprašanje. Namreč, kdo nas zdaj v splošni naftni krizi rešuje? Ali britanska petrolejska družba ali naši arabski prijatelji? Vse to se nas tiče in vse to zadeva našo varnost.
In to je tista Titova misel, s katero zna predvideti potek dogodkov. Preprečiti moramo Muenchen v tem delu sveta."
Ribičič se je obregnil tudi ob tiste, ki "vidijo v armadi samo velikega porabnika proračuna.” Po njegovem je "sploh nepravilno gledati na armado kot nekaj, kar je bodisi pod to našo družbo ali nad njo ali zunaj nje." Armada je del družbe in bo vse bolj postajala družbenogospodarski in enakopraven dejavnik.
"In vse bolj se bodo izgubljale meje med redno armadno sestavo in celotnim ljudstvom, celotni delovni in duhovnimi zmogljivostmi naše države." Izdelovanje
in še celo kupovanje modernega orožja je zelo drago.
Zato je Ribičič priporočil, naj bi jugoslovanska oboroževalna industrija postala " vse pomembnejši dejavnik tudi na mednarodnem trgu z orožjem." Trgovina s smrtjo bi bila donosna, ker si vse države in zlasti neuvrščene prizadevajo, da v oborožitvi ne bi bile odvisne samo od velesil. "Pa tudi če pride do spopada, je treba imeti proste roke za akcijo." Glede delavcev, " ki so začasno zaposleni v tujini," je dejal, da so "vsak hip na razpolago tudi za potrebe varnosti naše države." Ne strinja se s tistimi, ki mislijo, da so jugoslovanski delavci v ZR Nemčiji "nekakšna množica, ki ji ni mar varnost naše države. To ni res. To se je pokazalo leta 1968. Prijavljali so se na konzulatih in sami vpraševali: zakaj nas ne pokličete. Enako je bilo zdaj, v tej bljžnjevzhodni krizi," je dejal Ribičič. Ni pripomnil, da je leta 1968 nevarnost grozila s sovjetske strani, ker so takrat Sovjeti vkorakali v češkoslovaško.
JEDRSKA ELEKTRARNA
Predstavniki hrvaškega in slovenskega elektrogospodarstva so 28. novembra podpisali predpogodbo z ameriškim podjetjem Westinghouse o gradnji nuklearne elektrarne v Krškem, ki bo imela 600 MW in bo stala okoli $124 milijonov. Nekaj več kot $16 milijonov bo stalo jedersko gorivo prvega polnjenja. Westinhouse bo postavila tudi dve plinski elektrarni na Hrvaškem in v Sloveniji in bo odprla rudnik urana Žirovski vrh. Slovenski in hrvaški strokovnjaki so pri vseh pogajanjih o gradnji elektrarne, za katero so se potegovale tudi ameriška General Electric in nemška Kraftwerkunion, zavzemali za povezavo z izkoriščanjem uranove rude na Žirovskem vrhu. Rudnik ima začetne težave, a se mu obljublja poslovni uspeh. Največji problem je, kako zagotoviti prečiščevanje urana, ker so naprave silno drage in si jih lahko privoščijo le jederske velesile. Zato so Jugoslovani hoteli od graditelja, da se obveže, da bo sprejemal rudo v zameno za oplemenjen uran.
OB ROBU
Kadarkoli jugoslovanski režimovci govorijo o kritiki Titovega režima odnosno enopartijske diktature v Jugoslaviji, govorijo o "sovražnem delovanju proti Jugoslaviji." Po isti logiki, laburistična kritika Heathove vlade predstavlja sovražno delovanje proti Veliki Britaniji. Razlika je samo v tem, da so laburisti lepo doma in jim zaradi te kritike ni treba v zapore ali bežati na tuje, medtem ko jugoslovansko opozicijo preganja UDBA.Verjetno zato britanski ekstremni levičarji s tako veliko predrznostjo napadajo in minirajo sedanji sistem v Veliki Britaniji.
Istovetenje režima z državo je stara komunistična praksa, ki se v komunističnih deželah vulgarizira tudi v istovetenje režima z narodom, odnosno v ono, kar je Brežnjev novembra meseca v Indiji imenoval "čustveno povezanost" naroda s partijo, ko je odgovarjal na kritiko voditelja indijske socialistične stranke, da je obstoj
drugih strank v Sovjetski zvezi prepovedan. Opozicija je izguba časa, je izjavil Brežnjev. Ni dvoma, da se Titova garda s tem strinja.
Cernu potem vsa ta vika in buka okrog Čila? Noben demokrat, ki veruje v svobodo združevanja in političnega (in drugega) izživljanja, ne more biti na strani vojaške diktature, v kolikor ta pomeni trajno prepoved parlamentarne demokracije, izražene s svobodnimi volitvami, pri katerih sodelujejo svobodno organizirane skupine somišljenikov, pa naj bo ta potem v Čilu, Grčiji, Španiji, Portugalski ali vrsti vojaških diktatur v "tretjem svetu" (ah, tretji svet - kako je Titu pri srcu:) črne Afrike in Latinske Amerike. Marsikaj se da razumeti, tudi vzroke za take diktature. Kar ni mogoče razumeti in sprejeti, je njihova permanentnost. Ker ni v deželah, kjer vlada komunistična partija, položaj v tem pogledu v ničemer drugačen, nimajo komunisti nobene pravice, da mečejo nanje kamne.
Karakterističen primer je bila aretacija Tanjugovega dopisnika v Santiagu, v Čilu, 26. novembra zvečer. Naslednje jutro je Tanjug "energično" protestiral pri čilskih oblasteh in zahteval njegovo takojšnjo izpustitev. Sprožil se je tudi plaz drugih protestov - od zveze žurnalistov do sekretariata za zunanje zadeve. Tanjug je trdil, da so čilske obtožbe proti dopisniku izmišljene: "Arest Momčila Pudarja je izzvalo v časopisni agenciji Tanjug zaprepaščenje in ogorčenje. Izmišljene obtožbe , da je Pudar pisalprotičilske članke, ne morejo prikriti pravo resnico, da je Pudar ravno z resničnimi in avte-tičnim poročanjem prikazal tako jugoslovanski kot svetovni javnosti v pravi luči in barvi karakter fašistične vojne hunte v Čilu in njeno divjanje proti progresivnim
silam te dežele, ki so podpirale vlado n rodne enotnosti ubitega predsednika Salvadora Allenda. " In dodal'; "Dejstvo’ da ni niti stroga vojaška cenzura mogla 'odkriti' v dosedanjem Pudarjevem poročanju kakršnakoli netočna ali izmišljena dejstva, kaže dovolj jasno, da ni čilski hunti potreben noben tak povod, da aretira Pudarja in da je to storila izključno iz besa, ker jo je prikazoval v pravi luči" Pudarja so nato tekom dneva izpustili.
Z ozirom na to, kar sem rekel na začetku, se titovci nimajo nobene pravice jergati na čilsko hunto, da je Pudarja obtožila ” protičilskih" člankov, čeprav so bili nedvomno " protihuntini." Titovski režim enako prepoveduje svobodni tisk in žene pred sodišča avtorje kritičnih poročil in komentarjev izključno iz besa, ker ga prikazujejo v pravi luči in ne zato, ker se poslužujejo netočnih ali izmišljenih dejstev, a taka poročila in komentarje v tujih in emigrantskih časopisih proglaša za "protijugoslovanske," V kolikor je netočnih in izmišljenih dejstev v teh poročilih, - ki nedvomno obstajajo v čisto propagandnem materialu protijugoslovanskih skupin, in vkolikor ta poročila imajo potem nek uspeh, krivdo za to nosijo diktatorski režimi sami s svojo "dvorsko” in ideološko-dogmatsko cenzuro, kakor tudi z lastnim obstojem kot takim. Dokler obstoja diktatura, bo netočnih in izmišljenih vesti o njej na voljo, enako kot bo tudi točnih in resničnih, katere bo diktatura proglašala za netočne in izmišljene. "Avtentična vest je ona, ki izraža progresivno(jr.z bi rekel partijsko) mišljenje," je bilo rečeno na beograjskem posvetovanju o zveznih sredstvih javnega obveščanja 15. novembra letos.	IVAN STANIČ
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo in uprava: 76 GRAEME R 0 A D ENFIELD MIDDX Tel. 01-363 5097
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA. združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Anglija:	1.80	Francija:	20,-	Nemčija:	16.-
Avstralija:	4.00 (7.00)	Italija:	2500,-	Švedska:	20.-
Avstrija:	70,-	Kanada:	5.00 (8.50)	U.S.A.:	5.00 (8.50)
Ostale evropske dežele: 1.5 funt sterlinga v odgovarjajoči valuti. Južna Amerika: 1.5 funt sterlinga (3 funti) odn. odgovarjajoča valuta.
Poverjeniki:
Južna Amerika: Simon Rajer, ‘Emona’, Tucuman 1561 7.p. Dto.49, Buenos Aires
Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Evropa : Naročnina plačljiva z mednarodno poštno nakaznico po navodilu uprave.
V
V Trstu je KT na prodaj v Chiosco Tranvie Opicina na Trgu Oberdan
4i'
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda. London VV.C.t.