ODLOMKI  IZ PESNITVE Janez  Menart
Jesen! . . . Dekletce v bluzici rumeni
in vinsko rdečem, šelestečem krilu:
lasje bohotno prek ramen spuščeni;
telo dehteče po vonjivem milu;
v očeh spuščen, zasanjan, nem pogled,
zamaknjen v roko, ki poljublja svilo:
pod tenkim zlatom rožnato perilo,
pod njim telo in v njem boječ drget . ..
Za dolgo, dolgo, ljubica, adijo!
Rdeče ustnice, poljub leden,
še topel dih . . . koraki se gubijo
v tišino, žive barve v mrak ...  Jesen ...
Jesen. Križkražem razpredene žice,
ki nanje lega kvasasto nebo;
po njih, kot zrna računala, ptice
zvrščene v klinopis skrbi: kaj bo?
Kolesa, vprege konj, avtomobili,
drsenje gum, drdranje voz, peket
in dolge sence, kadar v mrak poškili
dvook zavijajoči žaromet.
Po pločnikih, pod črnimi kostanji,
na vse strani ljudje, ljudje, ljudje . ..
In vmes študent, tavaje v neki sanji,
ki iz polmraka jo oči žare ...
Molče je šel in mislil  na mladost,
na tisto, česar niti ni  imel.
Vendar — si je dejal  in zavrtel
med prsti veli list —  kaj je mladost?
*
Je to mladost, če se boriš za to,
kar drugim je bilo že z rojstvom dano?
To je le boj, ki terja ga telo,
a tolažilo v stiski je zlagano.
798
Morda je nekaj v trmasti besedi:
»Vse, kar imam, je delo mojih rok!«
A ta ponos je prazen in ubog
kot zlata žlica ob priskutni jedi.
Zakaj, človeku dodeli narava
le nekaj let. In v komer ni vizij
onstranskega življenja, ta priznava
le to, kar v tem življenju izzivi.
In če je smisel bitja in življenja
čutenje žitja živčnega sistema,
potem vsak hip telesnega trpljenja
in muk duha — življenje nam odvzema.
Zato mladost, ki je trpela silo
lahko propad ali ponos rodi,
a ta ponos lahko je tolažilo
in steber vztrajanja — mladost pa ni.
*
Molče je šel in mislil na mladost,
na to, kar mu zahrbtni čas je vzel.
Tako — si je dejal — sem obletel
se svežih listov kot jesenski gozd.
Tako kot gozd. V njem še sameva drevje,
a vse zeleno vzel je dih jeseni.
Mrmraje niha sklonjeno vejevje.
kot da bi rado k listju, ki se peni.
Zaman bi rado in zaman se muči:
morda spomladi ga novorojeno
s težino svojo znova nežno sključi —
a rojstvo ene dobe je zgubljeno.
Tako zgubljeno, kot ljubezen tista,
ki je v jesenski čas skrivaj vzcvetela
in ni slutila, da bo še vsa čista
in sveža v prvih sapah ovenela ...
*
Kdo si, ki stalno blodiš za menoj, kot Venera, ki je le svoj privid, kot senca kipa, ki je že razbit
799
in vržen v morje? Hej, neznanka, stoj! Kako sploh si?! Saj ti sploh nisi ti. To si bila. Vsaj kot odsev možgan. Kot bitje v plasti filma, ki živi. le ko ga leča meče na ekran. A, glej, predstava ta je že končana, ugasnjena obločnica srca, zaslon možgan te nič več ne zaznava, v dvorani je tema. Ti si prešla. Zdaj si mi le kot gole prsi žene evnuhu, ki jih gleda brez strasti. Zakaj boliš me, ko si izven mene, zakaj boliš kot roka, ki je ni? Bojim se sence, ki je brez telesa in brez zaslona in še brez luči! Jaz hočem, da je nekaj iz nečesa, da nekaj mi sledi, če mi sledi. . . Vendar če trkaš, kaj bi te podil. Pristopi, misel, poradiraj  čas, nadeni zlicitirani okras in stori, da za hip bom, kar sem bil. Pristopi misel v vsej lepoti njeni, in kar bila je, mi še enkrat bodi, naj zadnjikrat ljubezen naju vodi po tej aleji žalostne jeseni.. .
Jesen je, Rebeka. In listje pada z visokih vej na sivo, mračno pot. Le medlo še lebdi odsev zapada med jagnedi. Tema je že drugod. Tema je že povsod in listje pada z visokih vej. Težko mi je za njim. Brstelo je kakor ljubezen mlada in ni se balo ne vetrov ne zim. Zdaj mrtvo je in komaj slišno pada s polgolih vej kot solze s črnih vek. In midva stara sva, čeprav sva mlada, in glas srca je le glasu odjek. Pod nogo listje zmedeno šepeče kipeči vzdih ljubezenskih obljub in topla sapa boža me ljubeče
800
po ustnicah, kot nekdaj tvoj poljub. In bela breza iz polmraka sije kot belkasto, srebrikasto telo, ki nanj skoz šipe mesečina lije in v mrak včrtava prsi, ki se pno. In zrak deliti kot zgodnje jutro maja, ki s svežim dihom srka vonj blazin . . . A ščip, ki za rešetko bresta vstaja, je luna. ki je le še svoj spomin — vsa druga je, vsa hladna in resnična .. . Ah, da . . . Nekoč sva se imela rada. Ah, Rebeka, ti črna gospodična, jesen je že. In mrak. In listje pada.
Jesen je. Res. In čustva dozorela
je čas oklatil in pogazil v tla.
In v golih vejah upov ohripela
jesenska sapa jedko šepeta:
Na svetu so milijoni gospodičen
in v vseh gospodičnah so kosti
z edinim ciljem, da iz njih pritličen
in prav ponižen regrat zakali.
Tako, molče, brez trohice cinizma
pririje v svet z neumnim: »Dober dan!
Kako vam gre?« In z nauki nihilizma
uči podplat, ki trudno stopi nanj:
»Predragi bratec, saj smo vsi atomi,
jaz, ti in psi in repa in ljudje.
Ko en sestav se v svoji zgradbi zlomi,
se novi, vsak iz prejšnjega rode!«
»Res je vse to. In prav je, da sem trezen. A če je res vse to — si je dejal in v vlažni dlani suhi list zmečkal — kaj je telo, kaj duh in kaj ljubezen?«
Zdaj tam v mrliškem gaju spi. Z njim spe uganke živih let. Razrešil je neznanke tri —
51    Sodobnost
801
življenje, smrt, posmrtni svet. Življenje s smrtjo je zaključil; po smrti je samo mrlič: enačba, ki se z njo je mučil, bila je: nič plus nič je nič. Zdaj tam v mrliškem gaju spi in sanja... Kaj? O čem? Prav nič ne sanja. In ne spi. Trohni. Trohni tako kot vsak mrlič.
802