748 Književna poročila. krojač, pa še ponoči vojake vežba in se bojuje s sovražnikom, on mora biti gotovo dober.za boj.« Ko je bila zoper Turka vojska, moral je tudi novi kralj iti v boj. Zbere svoje vojake pa gredo proti turški meji. Za cesto pobere veliko gorjačo. Ko pridejo nasproti turškim četam, kralj začne na glas vpiti: »Hura! Udari ga!« Začel je po Turkih z gorjačo mahati, da so ležali po tleh, kakor snopje. Kmalu so bili Turki premagani, in vrne se s svojimi vojaki dom6v. Nič več ga niso potlej Turki napadali, tak6 so se ga bali. Srečno je kraljeval s kraljico do svoje smrti. Književna poročila. XI. Die Volksstamme im Gebiete von Triest und Istrien. Eine ethnographische Studie von Dr. Petrus Tomasin, Professor an der Staats-Oberreal- schule in Triest. — Triest 1890. To je naslov nekoliko predelanega in razširjenega spisa, ki je bil že lansko leto natisnjen v programu tržaške državne višje realke. Pričujoči po- v sebni odtisek je posvetil g. pisatelj dr. Ivanu Sustu, stolnemu proštu tržaškemu. Pereča ironija, da ne rečem, skrajna predrznost je, ako kdo posveti knjigo, v kateri se zanikuje vse kar je slovanskega v Trstu, jednemu izmed naj odličnejših v Trstu živečih Slovencev, kakor bi ga hotel poučiti in reči mu: Ti se motiš, ako misliš, da imajo Slovenci v Trstu narodnostne pravice. Dokler so to zanikavali prenapeti politikom, transeat! Ali da sedaj tudi že državni uradniki delajo tako, ne moremo si drugače misliti, kakor da je to »signum temporis(<, ki za našo nžrodnost ne pomeni nič dobrega. Tomasin je pisal po volji in morda celo po naročilu tržaških mogotcev in hotel tak<5 sam sebi, kakor vsem svojim somišljenikom vest utolažiti, češ: Kak6 je mogoče tržaškim Slovanom krivico delati, če jih pa še ni ne; ali pa če se je tista uboga peščica v Trstu živečih Slovanov šele v najnovejšem času semkaj doselila ? — Man merkt die Absicht und wird verstimmt! Tržaški in isterski nadri-zgodovinarji se ničesar bolj ne bojč, nego Slovanov in zat(5 odpirajo vsem mogočim narodom vrata v Trst in Istro, samo o najbližjem in najnaravnejšem nečejo ničesar slišati. Zat6 je videl Kandler povsod le Itale (še celč »Opčine« je izvajal od »Opicini, Opisci*), Perva- Književna poročila. 749 neglii (ki je bil nekdaj profesor v Atenah) same Grke, Bernhard Betmssi same Thrake in v najnovejšem času Emilio Frauer same Semite. Tu vse nič ne pomaga, da zdaj že vsak drugošolček vL, da so po vzhodni in severni obali Jadranskega morja tjadoli do Pada stanovali sami i 11 y r s k i narodi (Carnov ne izvzemši) in da je prvi poznavalec rimske zgodovine dokazal, da imajo osebna imena, ki so se ohranila na isterskih nadpisnih kamenih, čisto illvrski izvir. Če je bila vsa severovzhodna obala Jadranskega morja z illvrskimi narodi napolnjena in če so Trst okolo in okolo obkrožali illvrski Carni, Japidi in Istri, ni vrag, da bi se ne bil tudi kakšen Illvrec v to »karnsko vas* (tako imenuje namreč Strabo Trst) zaletel in se tam nastanil! O Illvrih pa Bog varuj govoriti, zakaj to diši nekako po slovanskem, ker so bili Slovani neposredni nasledniki Illvrov in ker se je še do najnovejšega časa imenoval jugoslovanski jezik ilirskim. Posebno dr. Be-nussi se je trudil v debeli knjigi (L' Istria fino ad Augusto) dokazati, da prvotni prebivalci Istre niso bili Illiri, ampak Thraki, zraven je pa mož pozabil na neovržno resnico, da so bili Thraki najbližnji sorodniki Illvrom in da so bili v starem času oboji le jeden narod. Dr. Tomasin se pri izbiranji prvotnih prebivalcev Trsta in Istre pač ni mnogo trudil, nego je iz vseh omenjenih pisateljev nekaj pograbil in skupaj zverižil. Ne meneč se prav za prav za prvotne prebivalce, pove" takoj v začetku delca svojega, da so se Grki že v IX. stoletji pred Kr. naselili po severovzhodni jadranski obali, da so oni častili ognjenega boga A d ar in od todi da je dobilo Jadransko morje svoje ime. V zgodovinskem času da so se potem »brezdvojbeno* naselili Thraki okolo Trsta, ali tem da niso dali miru Kelti, ki so se polastili Trsta in Istre. Tako dobi po Tomasinu vsak star narod svoj delež v Trstu in kje naj bi potem ostalo prostora še za Slovane? Šele na 7. strani se osrči dr. Tomasin in popne do naslednjega stavka: »Die altesten Bewohner unseres Landes waren somit thrakisch-keltischer Abstammung.<( To bi bilo vse lepo, ko bi zgodovina le kaj vedela o tak(5 monstroznem narodu. Da je bil Trst pod rimsko vlado čisto rimsko mesto, to se zdi Tomasinu že sam6 po sebi umevno. Trezni zgodovinarji pa vedd, da se je polatinčevanje naših dežel godilo le počasi, posebno tam, kjer ni bilo mnogo vojakov. Latinski je moral znati le tisti, ki je hotel v državi kaj veljati in kaj doseči. Poleg rimljanskih naselbin ob velikih cestah so se ohranila gradišča prvotnih prebivalcev, ki so se takč malo zmenili za Rimljane, da še njih novcev niso potrebovali. Zat6 je pa ob času preseljevanja narodov kaj hitro izginila zunanja latinska skorja in prebivalci naših dežel se nam prikažejo v čisto novi podobi. Ali so se ti poslednji res šele ob preseljevanji narodov semkaj doselili? Ali je popolnoma izginilo tisto ljudstvo, ki je 75° Književna poročila. imelo zlasti po Istri na vsakem griči svoja dobro utrjena gradišča? Nikdo se še ni upal trditi, da bi se bila naredila s temi prvotnimi prebivalci »tabula rasa*, nikdo še ni evidentno dokazal, da se je kakšno čisto novo ljudstvo v večji mčri naselilo po naših deželah in vender nahajamo takoj po preseljevanji narodov Slovence kot polje obdelujoči narod po vseh vzhodno-alpinskih zemljah! Samo tržaškim slovanožčrnim zgodovinarjem je mogoče trditi, da so Slovenci okolo 1. 600. v Trst »pokukali, a da so se takoj potem na Koroško nazaj umeknili* (Cavalli, Storia di Trieste, pg. 53.). O tržaškem mestu ni skoraj duha ne sluha prva stoletja po preseljevanji ndrodov, ker so si ga bili vzhodni Gothi temeljito »privoščili«. In sedaj nastane vprašanje, od kod so prišli prebivalci novega Trsta? Ali mari iz Benetek, kamor se je bilo tudi mnogo Slovanov naselilo? (Arkiv za po-viestnicu jugoslavensku I. 38.). Ali ni naravneje, da so se v Trst selili ljudje iz njegove najbližnje okolice, kakor se to godi vedno in pri vseh mestih? In prebivalci daleč okolo Trsta so bili jedino le Slovenci. Za to do-seljevanje Slovencev imamo direktne dokaze. Sam grad tržaški se je imenoval v srednjem veku »Tabor«. Kandlerju sevčda to ni ugajalo in zato" je rajši čital namesto Thabor ^Chaboro*. In najstarejša čez 1000 let stara hiša v Trstu se imenuje »časa Travnar* (Piazetta Trauner v starem mestu) in to gotovo ne po kakem Italijanu. Sredi starega mesta, zadaj za municipalno palačo stoji še dandenašnji glagolski nadpis na »časa Conti*, ki je nekdaj pripadala mestnemu pisarju Krištofu Cancellieri. O tem nadpisu pa Italijani ničesar nečejo vedeti, češ, da ne bi kazil italijanskega lica Trsta. G. župnik Sila je našel v »novi cerkvi* M. D. na Kontovelji, kjer je stal star mejnik tržaškega mesta, trinajst glagolskih nadpisov (»Edinost*, 1883, 1. 58.—78.), med drugimi tudi tega: »1591 to pisah ja andre zakon od Rovina.* To vender dokazuje, da so leta 15 91. še celč v Rovinji bivali glagoljaši. V prestari fari Dolina, še ne dve uri daleč od Trsta, ki je spadala k »mensi* tržaškega škofa, pisali so vse cerkvene matice z glagolico in torej so tam tudi glagoljaško mašo brali. In v bližnjem Kopru so frančiškani še v začetku našega stoletja glagoljaško mašo brali, kar potrjuje tržaški zgodovinar Mainati kot očividec (Croniche di Trieste I. 214.). Najsijajnejše dokaze za mnogoštevilno doseljevanje Slovencev z bližnjega Krasa v Trst nam podaje A. Marsich v svojih regestih, katere je prepisal iz listin stolnega kapitelja tržaškega in jih objavil v »Archeografo triestino* 1. 1883.—85. Iz teh regestov pozvemo veliko število takih oseb, ki so se iz raznih slovenskih vasij v Trst doselile in tam kot meščani ustanovile ter tu pri svečanih prilikah kot priče služile. Med takimi pričami čitamo n. pr. (da navedem le tri, štiri jasne slučaje): leta 1224. Domenico Sinec (trikrat) in njegov zet Pentek; leta 1235. gospi Vodanca in Imica, Književna poročila. 75' posestnici vinogradov v Trstu; leta 1256. Martin Mulec; leta 1260. Cer-negorus Sclavus, villanus capituli; leta 1267. Nicolo de Brenke (Breka), domiciliato a Trieste; leta 1273. Lopec Sclavus; leta 1297. Vrizegoj olim de Bisuica (Bazovica) in Giusto Salocher (Zalokar), hišna posestnika v Trstu; leta 1328. Stoian de Landri, domiciliato a Trieste; leta 1366. Agostino Cosez vende a Nicolo di Gabroviza, cittadino ed abitante in Trieste, una časa etc.; leta 1366. Nedelo figlio di Stoiano, Vechiesclavo (Večeslav); leta 1370.—1387. Peruxa (Peruša) de Prosecco, Nedelica, Nedelo, Pribec (Preveč), Papix (Papež), Martino Prosinez, Bisuiza i. t. d. i.t.d., vsi »domiciliati a Trieste.* Leta 1417. je bil »ser Nicolo de Petachiis (Petak, Petac) cel6 vicedom tržaški. Kakor se godi še dandenašnji, takč se je godilo tudi v srednjem veku: Slovenci so se neprenehoma selili v Trst, tam se udomačili, oženili, hiše in vinčgrade kupili, tudi visoke službe dosegli, ali zraven pa pozabili svojega materinega jezika ter vzprejeli italijanščino nekaj zaradi trgovine, nekaj pa ker je bil italijanski jezik že mnogo bolj razvit od slovenskega. O vsem tem pa Tomasin ničesar neče vedeti, nego trdi na str. 88., da so šele »gegen Ende des vorigen Jahrhundertes (!) kamen sehr viele slovenische Familien nach Triest, aber nur wenige unter ihnen erwarben sich einen gewissen Ruf im Handelsleben etc« Kaj bi pa rekel dr. Tomasin, ko bi včdel, kaj je dne" 15. velikega travna leta 1654. neki porojen Tržačan Ivan Anton Pel-legrini (»et io sono della citta di Trieste«) pred sveto roto v Rimu pričal o svoji domovini? Na vprašanje: »An ejus patria sit in Germania, sine in Italia?* odgovoril je on: »La mia patria e in Schiavonia! (takrat je spadal Trst politiško še h Kranjski). (Crnčič, Priloži k razpravi: Imena Slovjenin i Ilir itd., Starine XVIII, pg. 139.). Pravičnejši je dr. Tomasin Hrvatom, ker na str. 66. pripoveduje, da so se že okolo leta 600. po Istri naselili. Takrat pa da so bili še divji barbari, »erst im XI. Jahrhundert und noch noch mehr seit dem XV. Jahr-hunderte, als Venedig Istrien erworben hatte (to se je zgodilo večinoma že v XIV. stoletji), fingen sie an friedliche Landleute zu werden.* To je prvi slučaj, da kakšen italijansk zgodovinar dopušča Hrvate tak6 zgodaj v Istro : Franceschi v svojem glavnem delu »L' Istria* trdi, da so se Slovani po Istri v večjem številu naselili šele po letu 1400., ko je bila kuga zel<5 deci-mirala isterske Italijane. Dr. Tomasin je pa že leta 1199. našel v Barbani župana Pribislava in v Galinjani župana Dra&iča (Kandler, Notizie storiche di Montona, pg. 278). Leta 1377. je daroval patrijarh oglejski nekoliko občinskih zemljišč »gastaldio, župano, podžupano, indicibus et universitati castri Pinguenti« i. t. d. Kjer so bili župani in podžupanje, tam so morali pač tudi Slovani biti, in tega si dr. Tomasin vender ne upa prezirati, kakor so to storili njegovi predniki Kandler, Franceschi e tutti quanti. 752 Književna poročila. Vender pa nam ni smeti misliti, da dr. Tomasin vestno porablja vse vire in nepristransko objavlja to, kar govori za razširjenost hrvaškega življa po Istri. Tak6 navaja n. pr. poročilo puljskega škofa Alvise Marcello (okolo 1. 1655.), kakč so se Perojci iz Črne Gore naselili v Istro. Ali o tem, kaj puljski škof prdcej potem piše, o tem dr. Tomasin trdovratno molči. Alvise Marcello namreč poroča o svoji škofiji in piše doslovno: »40.000 animae sunt in mea dioecesi, sed 4000 tantum I tali (v Pulji, Vodnjanu, Galežani in Fazani), reliqui illiricae lingue, omnes tamen catholici.« (Archeografo triestino 1888., pg. 18.). Tudi drugod se dr. Tomasin ne kaže baš natančnega. Na str. 18. trdi n. pr., da so se škedenjski Sancini doselili iz Turina v Trst; na str. 65. spodaj v opazki pa trdi o njih: »Wie schon bemerkt, stammen sie aus Cremona.* — To poslednjo novico je posnel dr. Tomasini iz Kand-lerja, ki nekje tako-le modruje: s Tržaški škof Rudolf Pedrazzani (1. 1302. do 1322.) je bil doma iz Cremone; blizu Cremone je vas Sancino, ergo: je škof Pedrazzani poklical Sancine iz Cremone!^ Kaj ne, da je to izvrstna logika? — Nič ne dč, sam(5 da služi strankarskim namenom! — Poštenejši je vender dr. Swida, ki v programu tržaške realke leta 1882. na str. 12. tako-le piše: »Weniger feststehend dlirfte die Angabe Kandlers sein, fiir die ich bisher keinen urkundlichen Beweis finden konnte, dass der Ort Servola in vergangenen Zeiten einmal von Ankommlingen aus Cremona besetzt worden sei.« Dr. Tomasin utemeljuje torej na krivih, popolnoma izmišljenih trditvah dr. Kandlerja, o katerem celo tržaški arhivar Hortis odkritosrčno priznava, da se mu ne more prav čisto nič zaupati. To pa dra. To-masina nič ne moti, v dosego namena svojega mu je dober vsak pomoček. In tako vara on sebe in vse lahkoverne Italijane, zraven pa pozablja evan-geljskega nauka, da »spoznani resnici ustavljati se je greh zoper sv. Duha!« *) Tudi drugih manjših pomot (tiskarskih in stilistiških) je v knjigi dr. To-masinovi vse polno. Iz mnogih napak naj navedem samo nekoliko stilistiških cvetic; na str. 89. piše on n. pr.: jDiese Familien n a m e n gehoren der serbisch-orthodoxen Religion an.* Na str. 72. piše: »Obwol die meistem (Bewohner Istriens), geben sich d o c h heutzutage ihre Seelsorger und Lehrer viel Muhe, sie zu civilisiren etc* Neodpustna je nevednost Tomasinova glede" slovenskega jezika, ker na str. 69. piše, da pomeni breg = Felsen, grad = Berg, dol = die Anhohe, draga = der Abgrund, jčz = die Hecke, komarnjak = das Wespennest, potok = die Quelle i. t. d. Leksikografi slovenski, pridite se k dr. Tomasinu učit svojega jezika! V koš s takšno sušmarijo in premišljeno sleparijo ! >S. JR. *) In dr. Tomasin je — katehet.