OB ODKRITJU SPOMENIKA SLIKARJU IVANU GROHARJU Ivan Grohar, ki mu odkrivamo spo menik v rodni vasi, ni bil mojster go vorjene ali pisane besede v lepi knji ževnosti ali politični misli, zato ne sodi v tisto odbrano skupino naših velikanov, katerih imena so bila na zastavah vo jaških enot v osvobodilni vojni. Bil pa je med našimi najvidnejšimi revoluci onarji v oblikovanju dobesednega po gleda na svet, med možmi, ki so uve ljavili naše moderno doživljanje sveta na nedvoumno priznani evropski ravni. Njegova kratka in trpka življenjska zgodba je v glavnih črtah znana vsa kemu Slovencu. Izmed četverice slikar jev, ki jim je naša umetnostna zgodo vina nadela oznako slovenski impresi onisti, je bil iz najnižjih plasti družbe; svojo življenjsko pot je začel kot sin gostača in sam kot hlapec. Njegovi pri jatelji so imeli kljub težavam varnejše izhodišče v vsaj skromnem meščanskem zaledju, čeravno si kajpak z likovnim delom — kakor še danes med nami — nihče ni prislužil premoženja za brez skrbno ustvarjanje. Groharjeva usoda pa je bila zaznamovana s siromaščino, s pomanjkanjem, lakoto in boleznijo, ki ga je končno strla komaj štiriinštiri- desetletnega. Ne manj težko breme je bilo zanj ponižanje ob aferi s sloven skim umetniškim društvom, ki ga je spremljalo vse zadnje desetletje živ ljenja in mu odtrgalo celo spodobno javno službo, za katero se je potegoval. Družbeno izhodišče Ivana Groharja in njegovih somišljenikov se zrcali v tematski usmeritvi njihovega zrelega dela. Matej Sternen je najdosledneje med nami uveljavil meščanski akt kot temeljno snov svojih prizadevanj. Ri- hard Jakopič je ob bogati beri svojih Ob odkritju spomenika slikarju Ivanu Groharju 137 razkošnih krajin ohranil v naši zavesti motive notranjščin, ki so mogoče samo v udobnem meščanskem domovanju. Matija Jama se je kot izobražen po potnik poglabljal v čudeže naše in dru gih pokrajin. Grohar pa je v svojih figuralnih delih ostal zavezan kmečke mu delu ter postavil izbranim opravi lom trajna monumentalna pričevanja. Slovenska umetnostna zgodovina je dovolj nazorno opredelila posebnosti vsakega izmed štirih impresionistov, po membne skupine naše moderne, ki v celoti zajema vse panoge umetnostnega ustvarjanja in znanstvenega dela, po sebnosti, ki jih kaže ponoviti. Ob vse skozi modelu zavezanemu Sternenu, is kalcu Jami in dinamičnem Jakopiču je bil Grohar naj nežnejši lirik vsaj v pr vih letih svojega zrelega ustvarjanja, potem pa se je naglo povzpel do mo- numentalnega vizionarja. Groharju je bila med vsemi štirimi odmerjena najkrajša življenjska pot. Vendar je na tej kratki poti prehodil tolikšno razdaljo od obvladovanja kra jine kot vidnega pojava do osebnega izražanja in mojstra simboličnih upo dobitev, da se ta pot vidi sklenjena in umetnikov razvoj dorečen. Nazorno govore o tem nekatere glavne postaje na tej poti in nekatera dela, ki osta jajo v zgodovini likovnega ustvarjanja pri nas trajnega pomena kot nepogreš ljivi mejniki. Pomlad, Macesen, Loka v snegu, Sejalec, Snopi, Krompir, Mož z vozom in nedokončani Črednik, če se omejim na najbolj znana dela, so podobe, ki jih upravičeno nosi v srcu vsak šolar in vsak odrasli Slovenec. V čem je veliki revolucionarni pomen Groharjevega dela in dela njegovih so bojevnikov? Njegovo delo pomeni pre lom s tradicijami devetnajstega stoletja, v katerem se je zlagoma prebijala ob vezujoča lupina ponavljajočih se tem od spodobnih portretov do zlikanih kra jin ter utesnjujoča praksa ateljejskega slikanja tudi zunanjega sveta. Slikanje na prostem ter osvajanje vidnega kot barve in svetlobe je zasluga med dru gim francoskega impresionizma. Pove zanost naših slikarjev posredno in ne posredno s francoskim izhodiščem pa seveda ne more zastreti okoliščine, da zato še nismo bili avtomatično zamud- niški in da Grohar s svojo kmečko mo tiviko, dvignjeno v simbolni svet, ni kopija starejših francoskih ali nemških zgledov. Naš impresionizem je bil po rojen v času, ki ga kulturna zgodovina rada označuje kot fin de siecle z not ranjimi nasprotji, s preobčutljivostjo in »dekadenco« velikih središč ter s hkrat no zavzetostjo za pomladitev in pre rod. Evropska starejša izhodišča se tu kaj križajo s sodobnimi skušnjami, po sebej pri Groharju s pobudami Segan- tinija. Naš impresionizem ostaja torej izviren kljub nedvoumnemu in v zad njem času natančneje ugotovljenemu naslonu na nekatera zunanja izhodišča. Grohar kakor drugi zaradi osebne no te, ki je razen v letih skupnega sli kanja v slovenskem Barbizonu —• oko lici Škofje Loke — tako izrazita. To likokrat očitano zamudništvo se nanaša na zunanja, tehnična izhodišča in sred stva, po vsebini so naši umetniki z Groharjem — in ne zadnje z njim — sodobni. Sodobni svetu in novi v tak ratni kulturni klimi na Slovenskem. Prav je opredeliti posebno vlogo Gro harja in prijateljev do drugih skupin ustvarjalcev pri nas v začetku našega stoletja. Najprej so tukaj starejši pri staši realizma, ki so se kljub delnemu sprejemanju slikanja na prostem in impresionistične tehnike vendarle vse skozi oklepali predmeta kot temeljne danosti. Impresionisti z Groharjem so tako pojmovanje presegli celo z začas nim uničevanjem predmetnega sveta, z njegovo prevedbo v vidno mrežo brez otipljivega, brez teže in prostorske po globitve. Groharjeva Loka v snegu je naravnost šolska demonstracija takega pojmovanja že po izbiri motiva sneže nja, ki je omogočil oblikovanje bele tenčice pred našimi očmi na platnu. Tako radikalno zanikanje je bilo res da začasno, vendar ostaja zanje slikana at mosfera novega tipa trajna pridobitev tudi ob ponovnem vračanju predmeta, posebej figuralike v naslikani svet. — Druga skupina, ki se je oblikovala kar v tekmi in nasprotju z impresionisti, vesnani z Gasparijem in tovariši, je kar spočetka pograbila »naprednejše« likov no izrazilo kakor je bila barvna lisa im presionistov; ta skupina je z najizra zitejšimi predstavniki uveljavila sodob no secesijsko risbo, potrebno za jasen obris predmeta. Tak postopek je bil nujen, ker je šlo umetnikom za pri poved, za ilustracijo, ki brez otipljivih akterjev ni mogoča. V središču njiho vega zanimanja je bila v nasprotju s savani, ki jih je Grohar organiziral prav za dunajsko razstavo leta 1904, podoba 138 vasi s tistega stališča, ki ga danes oz načujemo za folkloro. Vesnani so svoj program zajeli v geslo »iz naroda za narod«, medtem ko je nepisani pro gram impresionistov izhajal iz prepri čanja, ki ustoličuje osebnost ustvarjalca kot glavnega akterja. Po odlični oznaki Ivana Groharja naj bi bil torej umet niški izdelek najprej podoben umetniku in šele potem modelu. Svet naših im presionistov je torej predvsem svet sli karjev samih, njihovih pogledov njiho vega temperamenta skozi tisto magično presečišče, ki mu pravimo osebno do živetje, ali, če se spomnimo tedaj mod nega, po nemškem posnetega termina, »štimunga«. Kakorkoli se včasih komu zdi, da smo vesnanom, ki so nam ohrani li podobo tedanjega podeželja v neza htevni, človeško nepoglobljeni obliki, kri vični, ko postavljamo savane z Grohar jem na višje mesto, je vendarle res, da v umetnosti, v kulturi nasploh, vselej obvelja premoč osebnosti nad kolektiv nim tipom ustvarjanja in podoživljanja. Še več, samo po taki poti se tudi bogati kolektivna zavest. Za natančnejšo opredelitev impresio nistov in posebej Groharjevega dela pa je potrebno nakazati še razmerje med njimi in nekoliko mlajšimi ekspresio- nisti, ki jih je že v prvem desetletju našega stoletja napovedal Fran Trat nik, eden naših najboljših risarjev. Eks presionizem oblikuje notranje konflik te, boje, odtujenost, krivico, trpljenje na tisti glasni način, ki povzroča de formacije teles in predmetov, svetlobe in barve. Nič takega ni mogoče reči o impresionistih in torej tudi ne o Grohar ju. Njihov svet pozna ob vseh tegobah avtorjev še tisti srečni sklad med člove kom in okoljem, ki povzroča lahko tudi stapljanje figure vanj. Figure so neraz- družne sestavine enovite celote. Tudi ko bodo sčasoma pridobile na pomenu, bodo poudarjene vseeno ostale neod tujljive prvine slikane celote. Poglejmo Groharjevega Sejalca, simbolično po dobo, ki ga ožarja ista sončna luč kakor njivo, kozolec in nejasno ozadje; celo ta je svetla himna opravilu, njene svet lobe so deležne vse sestavine podobe. Nastopajoči v Snopih ali v Krompirju so ilustracije povečanega pomena figur, jasneje izrisane, bolj plastično zajete, vendar so še zmerom samo del enako ubrane celote. V figurah Groharja in, njegovih ne bomo našli obtožb družbe ne kritike, tudi ne tragike, kvečjemu sem in tja dramatične poudarke. V tej luči postaja delo Groharja in tovarišev na nov način tudi danes aktualno. V desetletjih od prve vojne pa do osvo bodilnega boja smo doživeli celo pano ramo socialnokritičnega slikarstva v va lovih več generacij ustvarjalcev. Osvo bodilni boj je razvezal stoletne vozle zatiranja, podrejenosti, krivic kot druž bene institucije. Rodil se je človek, kakršnega je Gorki pisal z veliko za četnico in kakor je brez tragične raz klanosti vtkan v dela naših impresio nistov, na prvem mestu prav Groharja. Njegovo in njihovo delo na pragu sto letja je bilo še človeško celostno, niso ga še spodjedli dvomi, niso ga načela razčlenjevanja. Vse to smo doživljali v obilni meri kasneje tja do speciali zacije nekaterih umetnikov za socialno tematiko in po drugi strani v likovnem smislu tja do poskusov, da bi ustoli čili analizo umetniških sredstev samih kot zadostno nalogo umetnosti. Gotovo je, da se svet pionirjev moderne ne po vrne več, gotovo pa se tudi zdi, da njiho vo delo še danes utemeljuje vero v po slanstvo človeka in njegovega sožitja s svetom. Naše upanje v prihodnost spet postavljamo na celovitega človeka. Čas, ko je nastopil Grohar, je popol noma dozorel v nekem drugem pogledu. V zraku je bilo prizadevanje, da se uveljavimo Slovenci kot kulturen narod v družbi drugih z bolj zvenečimi imeni. Če kdo, so bili slovenski umetniki glas niki našega rodu na sodobni in samo svoji človeški in artistični ravni. Med njimi celo bolj kot za druge veljajo ti ste oznake, ki so jih zapisali tuji kri tiki, med domačimi pa Oton Župančič in Ivan Cankar. Oznaka o otožnosti, ki je razlita v njihovih podobah, toda tudi o neizrabljeni krepčini, ki veje iz nji hovih del. Groharjeva Pomlad na du najski razstavi 1904 je bila med glav nimi junaki, ki so prispevali k prodoru mlade slovenske moderne umetnosti v središču nekdanje monarhije. Ta prodor je bil v moderni dobi prvi mogočni korak k našemu osvobajanju, navznoter k oblikovanju Človeka, na vzven k osvobajanju naroda v medna rodnem življenju. Zato ni nikakršno naključje, da je bila pobudnik za po stavitev spomenika tista vseljudska or ganizacija, ki nas je kot Osvobodilna fronta popeljala skozi najtežje trenut ke do zmage in samopotrditve. Ideali te široke fronte imajo svoje korenine 139 tudi v delu naših umetnikov moderne in ne nazadnje ravno v Groharju, plebej- skem ustvarjalcu, liriku naše pokrajine in ustvarjalcu slavospevov do vsenarod- nega simbola dvignjenemu delovnemu človeku. Nace Sumi Pripis uredništva: Prispevek je slavnostni govor prof, dr, N, Sumija ob odkritju spomenika Ivanu Groharju dne 8. novembra 1981 v Sorici, ki ga je izdelal akademski ki par Tone Logonder iz Škofje Loke. 140