Radivoj: Tatica.
207
Rekši, je siknila iz male steklenice žgočo karbolno kislino Berger ju v obraz,   da  je   ta obupno   zavpil in odskočil za par korakov. Huda tekočina mu je opalila ves obraz ter mu izžgala levo oko...
*          *
-Na sodišču je povedala v svoj zagovor, da jo je Berger zapeljal.
»Ni res!«   je zaklical on;   »sla je sama z menoj!«
»Pretil mi je, da se mi bo slabše godilo, da me spodi iz tovarne!« je odgovorila komaj  slišno   Anica.
»Tega ji nisem dejal   nikoli  — pozovi priče, ako moreš!«  . . .
Obsodili so jo na pet let ječe. Hladnokrvno je slišala svojo obsodbo   ter rekla poluglasno:
»Saj nimam itak nikogar na svetu! Maščevala sem se pa vendar; njegov obraz je pa vendar za vedno opečen!«
Tj •
4
aj se mi je prigodilo! Slušaj, pomiluj me, brate: Ali ni hudo, nadležno, če imaš še v hiši tate ?!
Večkrat z lepim sem dekletom doli v veži stal, govoril; vedno bil sem z njo prijazen, zalega ji nisem storil.
Vendar mi  pri belem dnevu, čuj, ta škrat —¦ srce ukrade! »Daj nazaj!«  velim ji ostro. Ona:  »»Nimam te navade.««
Z lepo včasih, včasih z grdo od takrat jo terjam vedno . . . Vse zastonj! — Ne da nazaj mi, smeje se mi še poredno.
Radivoj.
Tiho, srce...
%
iho, tiho, srce . . . kaj trepečeš  spet? Ran ti brez števila vsekal je že svet . . .
Zdaj ti plamen vnelo lepo je oko, smeh sladak odpiral zlato je nebo . . .
Zdaj pa te je trgal in  moril obup — ko so sladka ustna sikala ti strup.
Tiho, tiho, srce . . . dane§ ni nekdaj Ej, viharjev tvojih več ne zmorem zdaj!
I. Resman.