------172    ------
Državne stvari.
Govor gospoda dr. L. Tomana
ob obravnavi kupčijske in  čolne zaveze med Avstrijo in združenimi nemškimi colnimi deželami
v dunajski zbornici poslancev 11. maja.
Ker so sedanje okoliščine naše zbornice take, da je treba gledati, da se na nobeno reč preveč časa ne obrne, se mi zdi, da ne kaže pričujoče kupčijske zaveze zelo na drobno presojevati. Tudi imamo dan za dnevom toliko mnogoterega dela pred sabo, da skoraj ni mogoče, da bi Človek najbolj tehtne reči mogel pazno in temeljito premišljevati, in si za to potrebnih pomočkov preskrbeti.
Da bom tedaj pričujočo stvar, kolikor je mogoče, na kratko obravnoval, vzamem v roke poročilo odbora, ki je to reč pretresoval; po tem vodilu bodem pretresal: ali je odborovo priporočilo, naj bi to kupčijsko pogodbo sprejeli, tako, da ga zdrava človeška pamet potrdi, ali je tako, da stoji na trdnih nogah ne-ovržljive resnice.
Odbor si prizadeva na začetku in koncu svojih besed dokazati, da avstrijska vlada je morala in da tedaj tudi mi moramo — hočeš nočeš — to kupčijsko zavezo odobriti. To svojo trditev pa naslanja na naslednje razloge.
Odbor pravi najpred: „mi smo imeli kupčijsko zavezo že poprej sklenjeno 11. aprila 1865. leta z nemško colno združbo; potem je nastopila nesrečna prigodba pri Sadovi in pa pražka pogodba mirii storjena 23. avgusta 1866. leta, in v ti zavezi stoji 13. člen, ki pravi, da se hočete obe državi o tem v pogovor podati, kako bi se dalo medsebojno kupčijsko občenje polajšati."
Odborovo poročilo pravi nadalje, da smo 1865. in 1866. leta s Francozom, Angležem in Lahom kupčijske zaveze skovali in jim obljubili nenavadne dobičke; po aprilski zavezi pa smo dolžni tudi nemški čolni združbi vse tiste dobičke nakloniti, ktere bi bili kaki drugi državi po kakošni kupčijski zavezi obljubili.
Iz tega sklepa potem odbor, da mi moramo s Prusijo, ali da drugače rečem, s severno-nemško colno združbo kupčijsko pogodbo storiti, in sklepa nadalje, da moramo ti združbi dati vse tiste dobičke, ktere smo v kupčijskih zavezah Francozu, Angležu in Lahu dovolili.
Pretehtajmo zdaj: ali je resnično tako ali ne? Jez pravim, da ni.
§. 13. praškega miru pravi, da naša aprilska zaveza 6 mesecev je še veljavna; kadar pa mine teh 6 mesecev, prestane tudi zaveza. Na vprašanje: kakošen bi bil naš stan, ako bi bila aprilska zaveza z nemško colno združbo in posebno s Prusijo nehala? Lahak je odgovor ta, da mi bi bili imeli proste roke; 2. člen aprilske zaveze bi nas ne vezal več, in ne bilo bi nam treba tudi nemški čolni združbi brez nasprotnih dobičkov dovoliti vseh tistih polajškov, ktere smo v poslednjih kupčijskih zavezah Francozom, Angležem in Lahom dali. Odborovo besedovanje je toraj dvakrat krivo. Prvič sledi iz tega, kar sem poprej povedal, da ni res, da mi moramo zdaj kupčijsko zavezo z nemško colno združbo skleniti, — in drugič ni res, da mi v ti zavezi nemški čolni združbi brez svojega lastnega dobička  moramo  nakloniti  po   2.  členu  aprilske  za-
veze vse tiste dobičke,  ktere smo angležki,   francozki in laški državi dovolili.
Močno me bo veselilo, da mi gospod poročevalec dokaže, da moje sklepovanje ni pravo, in da sem napačno sodil, ko sem rekel, da nam ni treba današnje kupčijske zaveze zidati na aprilsko pogodbo. Saj je vsemu svetu znano, da po pražkem miru je ta aprilska zaveza le začasna postala, in da nam je bilo na voljo dano v 6 mesecih se je znebiti ter z nemško colno združbo storiti novo zavezo, v kteri bi bili imeli prosto voljo drugim državam dane dobičke tudi nemški čolni združbi dovoliti ali pa jih odvreči.
Odbor je tedaj na napčnem potu, njegovo stališče ni pravo, če nam pričujočo zavezo priporoča in trdi, da smo v neki sili, po kteri nam ni druzega mogoče, kakor nasvetovano kupčijsko pogodbo sprejeti in da moramo v to dovoliti, kar Prusija in nemška čolna združba od nas zahtevate, in to zato, ker smo po 2. členu aprilske pogodbe besedo zastavili, da tudi čolni združbi vse dobičke dovolimo, ktere bi znali kdaj francozki, angležki ali laški dovoliti.
Odborovo poročilo v tem obziru naravnost pravi: „Naša misel je ta, da je najpoprej treba povedati, kaj nas sili novo kupčijsko pogodbo narejati." Potem pa nadalje takole modruje: „Ako ne bi imeli že prejšnje pogodbe z Angležem in drugih takih pogodeb, bi se mogli za-se večih dobičkov nadjati, če bi se bilo tačas, ko je Avstrija prostovoljno kupčijske sisteme lotila, pri čolni združbi začelo. Zdaj pa, ko imamo pogodbo z Angleži gotovo, nam pa to ni več mogoče zato , ker nam 2. člen aprilske zaveze to brani."
Jez pa sem že poprej dokazal, da se na pogodbo 1865. leta sklenjeno ni treba sklicevati, ker bi se je bili lahko znebili in bi bili potem v stanu s colno združbo na novi prosti podlagi se poganjati, ako bi bilo kazalo, da bi to bilo naši izvožnji kaka pomoč in polajšba.
Kakošne dobičke pa nam obeta pričujoča pogodba? Kaj nas neki mora, da jej pritrdimo? Morebiti to, da so v nji zaznamovani tisti dobički, ktere bi imeli tudi Francozom in Angležem dovoliti?
Moja gospoda! nikar ne mislite, da, v misel je-maje kupčijsko pogodbo s Francozom in Angležem, bom zavoljo tega tudi hvalil tisto dobo, ko je bila ustavljena februarska ustava. Kar se tiče kupčijske pogodbe, tudi jez grajam vladno početje onega časa in rečem, da ravno v tem obziru se je po ustavljeni ustavi državi morda največa škoda storila. Morebiti mi kdo poreče: „kar to zadeva, bi jej jez lahko grehe odpustil." Al jez pravim, da tako važne, tako pomenljive čolne in kupčijske pogodbe brez ljudskih zastopnikov sklepati, jih sklepati brez vsake najmanjše poprejšnje en-quete, to je sila, to je preveč, presilno je, da se vsi avstrijski pridelki in izdelki v roke dajo dvema državama, ki ste v tem oziru na veliko visokejši stopinji mimo nas, to je francozki in angležki državi. Jez rečem: to je največi greh, ki ga je vlada storila med ustavljeno februarsko ustavo; to tudi jez očitno priznavam, čeravno sem v druzih obzirih njene namene zagovarjal in branil.
Kaj da francozko-angležka kupčijska pogodba pomeni, to naj vam še enkrat z lastnimi besedami odbo-rovega poročevalca pred oči postavim. On pravi: „Da pa angležka in francozka konkurencija našo domaČo obrtnost ravno v najvažniših oddelkih lahko zatare — posebno, če bi hipoma nenaravno varstvo jenjalo, ktero jej iz nadavka izvira, — to je strah, ki ni brez vzroka. Kar pa poročevalec na dalje iz tega sklepa, namreč, da bo naša domača obrtnija že kos se z vspehom meriti z drugimi deželami, ker je to storila tudi obrtnija v deže-
-----    173   -----
lah čolne združbe, to bi bilo le taca s resnično, če bi bila naša domača obrtnija v vseh reččh tudi ravno v tacih okoliščinah, kakor je bila obrtnija v deželah čolne združbe.
Ker pa obrtnijske zadeve, obrtnijske okoliščine in njeni pomočki v Avstriji niso podobni unim v deželah čolne združbe, moramo nehote reči, da se bo avstrijska obrtnja z angležko in francozko meriti zastonj prizadevala, moramo radi ali neradi obstati, da jo bo vsled storjenih kupčijskih pogodeb brž ko ne — zatrla.
Odbor ima prav, če pravi, da so naše razmere vse druge kakor pa francozke in angležke in tudi — nemške. Le pomislite, kakošne strašne davke plačuje avstrijska rudar i j a v primeri s prusko! Mi plačujemo take davke, da se ne moremo meriti s pruskimi izdelki, če bi tudi ne vem kako visok col na pruske železne izdelke postavljali. Ako bi bile naše dežele z železnicami preprežene in vozna pota sploh boljša, ako bi bilo mogoče rudo tje djati, kjer je premog, ako bi mi imeli dovolj denarja in bi bila vlada storila, kar so druge vlade storile, to je, da bi bila združevanje bolj pospeševala itd., ako bi bilo vse to ravno drugače kakor je zdaj, potlej bi bil čas in bi nam bilo mogoče svete delati, kako bi se col na ptuje izdelke dal nekoliko ponižati.                                                           (Kon. prih.)
------    180   ------
Državne stvari.
(tovor gospoda dr. L Tomana
ob obravnavi kupčijske  in  čolne zaveze  med Avstrijo in združenimi nemškimi colnimi deželami
v dunajski zbornici poslancev 11. maja.
(Konec.}
„Zdaj pa še poglejmo, kako nam odbor posamezne točke te kupčijske zaveze priporoča.
On to pogodbo naj poprej po debelem obdeluje, potem pa tako-le modruje: „Znižanje, ktero nam čolna združba v novi tarifi ponuja, je do malega ma-lovredno." — To je resnica, al tisto znižanje, ktero mi unim dovoljujemo, je pa velike pomembe, in tako mora biti po odborovih načelih, ktera pa sem jaz spodbil.
Dalje mora odbor tudi sam priznati, da še za avstrijska vina ni bilo mogoče cola toliko znižati, da bi nam bilo mogoče s Francozi natecati se in prodajati ga v tuje dežele. Ves dobiček, kteri se nam v tem obziru iz te kupčijske pogodbe obeta, pojde le v dežele ogerske.
Dalje nam obeta odbor, da bode za prihodnje čase col stanoviten, kakor ga bomo zdaj ustanovili. Oj, moja gospoda, kakošna neki bode ta stanovitnost? — Pogodba, ki smo jo 1865. leta sklenili, je padla na bu-čanje in grmenje topov pri Sadovi že 1866. leta, in če bomo tudi še zanaprej — kakor bom pozneje razložil — pota gladili, kakor smo jih nesreči pri Sadovi gladili, in bomo za sprejem kupčijskih pogodeb take razloge navajali, kakor je stanovitnost tarife, ktera bi imela do 1877. leta trajati, potem se lahko zgodi in se bo brž ko ne tudi zgodilo, da bo stanovitnost te tarife ravno tak konec imela kakor una, ki je bila ustanovljena 1865. leta!
Nadalje modruje odbor tako-le: „ Važen vzrok sprejeti to pogodbo je ta, da se bo brezno, ki nas po-litiško loči, kolikor je mogoče, po tesni zvezi narodnogospodarskih interesov zasulo." — Da, moja gospoda, brezno, ki nas politiško loči! Kako nam ta beseda velikansko doni na naša ušesa! Pa ne vem, ali posebno tačas, kadar gre za naše blago? — Kaj pa je vendar to „brezno, ki nas politiško loči?" Moja gospoda, politiško brezno, ki nas po udarcu, kterega smo dobili pri JSadovi od colno-združenih nemških dežel, od Prusije loči, ne more nikakor manjše biti kakor je dandanes. Sicer pa le to rečem: če bi šlo za to, da se to brezno da le zasuti s tem, da mi svoje blago, svoje premoženje va-nj pomečemo in se tako Nemcem pot v naše dežele naravna: ta čas, moja gospoda, ne bode vseh avstrijskih narodov volja, udeležiti se tega dela, ker jih ni misel, da bi iz tega vzroka sami sebe zatrli. Njim je dobro znano, da je Avstrija deloma ravno po čolnih z Nemčijo storjenih pogodbah v nesrečo prišla, njim je znano, da je Avstrija ravno zato v nesrečo zabredla, ker se je zmiraj z nemško politiko pečala, nemškim bratom naklanjala take dobičke, kteri so pripomogli, da je poslednjič Prusija na čelo Nemčiji stopila. (Pravo! na desnici.) Da bi se politiško brezno napolnilo, ki nas od Nemčije loči, to je beseda, ki ne najde odmeva v srcu našem, in če vi (levičarji) hočete svoje blago v to brezno potrebusati, — Bog vam daj srečo; naš patriotizem se temu upira. Nam je znano, da za nas tukaj ni nikakoršnega dobička, preti nam le gotova zguba. Tako politiko prištevam jez tistim rečem, ktere smo včasih utopije (domišlije) ali kaj druzega ta-cega Jmenovali.
Se nadalje pravi odborovo poročilo: „Ta pogodba se kakor celota že zato priporoča, ker je ves njen namen tak, kakoršen je navadno namen držav tacih, ktere bi se rade v narodno-gospodarskem obziru tesno zedi-nile." — No tako, moja gospoda, jez berem iz teh besed nekaj, česar kakor Avstrijanec ne maram brati, in čemur bi tudi nikakor ne mogel pritrditi, da bi se mi in uni kdaj v narodno-gospodarskih rečeh tesno zvezali. Le zvežimo se v eno eolsko celoto z Nemčijo, pa v kratkem bomo imeli nepriliko ali saj priliko na nekem drugem zboru — v Berolinu — adreso do ptujega kralja prevdarjati, ter bomo svete delali, kaj nam je še v drugih politiških, edinost zadevajočih okoliščinah početi. To pa, moja gospoda, se mora le na gomili, na razvalinah Avstrije zgoditi; jez pa Avstrijo še zmeraj med žive štejem, in kakor odkritosrčen avstrijsk domoljub moram očitno protestovati zoper tako početje. (Pravo! na desnici.)
V neki dalji točki je moral odbor sam spoznati, da bo ta pogodba nam škodljiva ter pravi: „Nektere reči v tarifi so žalibog, res take, da ne zadostujejo mnogim pravičnim željam, in res je, da bo posebno naša domača železninska, mašinska in tkavska obrtnija morala vso svojo moč napeti, ako se bo hotela s tujo konkurencijo poskušati.    Se v6 da to vrednost cele po-
------    181------
godbe zmanjšuje, popolnoma je pa vendar ne vniči." — Odbor sam mora spoznati, da sta železnina in tkanina dva prevažna obrtnijska oddelka, in da imata iz te pogodbe tako malo pomoči pričakovati, da je njih poguba gotova, da konkurencijo s to prusko obrtnijo le znata poskušati brez upa kacega vspeha.
Poslednjič odbor še pravi: „Plačilo za vožnjo skozi kako deželo se tudi prihodnjič kakor poprej nikakor-šino ne bo odrajtovalo." — Moja gospoda! ta točka je silno važna. Po takem ni dovolj, da bi nemška čolna združba kupčijo z domačimi izdelki le na naših domačih trgih izpodrila, temuč to se mora tudi ondi zgoditi, kamor nemška obrtnija dozdaj še ni poti imela ali pa ga je imela le toliko, kolikor jej je bilo to dovoljeno po pogodbi sklenjeni 1865. leta, tedaj tudi v Moldavi in Valahiji in še drugod nas mora spodjesti. Ne tedaj samo aomd, ampak tudi v tujih deželah hočete toraj vničiti naša trgovišča? Svojo roko po podonavskih deželah stegniti, to je cilj in konec pruske obrtnije in politike, in če se mi tudi poročevalec ali pa še kdo drug zastran tega nasmehuje, naj bo, za to mi je malo mar; to pa, kar sem rekel, je tako resnično, da ni treba, da bi tisti, ki to previdi, ravno na velikem kup-čijskem stolu kakega prestolnega mesta sedel. Saj vendar ni težka reč spoznati, da je nevarno naši kupčiji, če nas izpodrinejo tujci s svojim blagom ne le na domačih, temuč tudi še na naših trgih v tujih deželah, do kterih dozdaj Prusom in drugim Nemcem ni bila pot odprta.
Ko to govorim, mislim na naše trge v tistih deželah, ki so v obrtniji zaostale, in s kterimi bi bili mi že davno imeli kupčijske zaveze iskati, kakor jo je Prusija z nami storiti iskala. Namesto tega pa smo delali pogodbe z državami, ktere so nas iskale in bi nas rade ob naš dobiček in še celo v škodo pripravile.
Še ta dobiček nam odbor ponuja, češ, da bo dovoljeno nam na zemlji čolne združbe in unim v naših deželah kako obrtnijo ali rokodelstvo početi. Da poj de morebiti kak Avstrijan na Nemško in bo ondi skušal z Nemci meriti se, to je mogoče; da bi se pa kaj takega pogosto zgodilo, to je malo verjetno. Pa tudi to ni gotovo, ali Avstrijan na Nemško toliko denarjev in spretnosti ponese, kakor utegne tega Nemec v naše dežele prinesti. Pa vsega tega se jaz vendar ne ustrašim, in le to rečem, da za kaj tacega dobička spoznati ne morem.
Tudi postava za varstvo obrazcev in mark ni do-gnana, kakor poročilo samo naznanja. Sploh pa je znano, da se Prusi pri mnogih obrtnijah prav radi naših mark in obrazcev poslužujejo, posebno pa pri tistem obrtnij-skem oddelku, kteremu po novi zavezi naj veča nevarnost žuga, to je, pri železnini.
Še ta „veliki" dobiček vidi odbor v tej zvezi, da bojo na tujem naši konzuli in konzuli združenih čolnih držav in državic avstrijskim državljanom in unim iz združenih čolnih dežel na strani stali. — Tu pa se praša: kdo bo konzule plačeval, morebiti bojo Sak-sonci ali Bavarci ali druge nemške državice tam doli v daljni Avstraliji in drugod svoje konzule imele? Meni se dozdeva tako, da dobička v tej reči ni na naši, ampak ravno na nasprotni strani.
To so dobički, ktere nam odbor v svojem sporočilu našteva. Kar mene zadene, moram odkrito reči, da jaz nobenega njihovih dobičkov ne morem za dobiček spoznati. Da-siravno pa je taka, vendar odbor svoje poročilo tako-le sklepa: „Ker potrdimo vodilo, kterega bi se avstrijska čolna politika morala poprijeti, ker so bile poglavitne točke kupčijske pogodbe z Angleži sprejete, in ker upamo, da bo vlada, kolikor jej bode mogoče,  skrbela za to,   da  se  nam  odprejo  nova dobra
tržišča, in da bo našo domačo obrtnijo vseh ovir oprostila; zato nasvetujemo, da se pričujoča pogodbo sprejme."
Iz tega je jasno kot beli dan, da odboru gre za vpeljavo proste kupčije. Moja gospoda! tudi jaz priznavam načelo proste kupčije, a ne brez pogoja. Po tem, kar sem zdaj govoril, bote rekli: „Ti se poganjaš le za kupčijsko v a r s t v o." Al recite, kar vam je drago; jaz stojim na avstrijskem stalu, ki nam kaže Francoze in Angleže preteklih let in poprejšnjih stoletij za izgled, ker so naše sedanje kupčijske razmere še zmiraj fran-cozkim in angležkim v nekdanjih časih podobne. In to je živa moja želja, da bi tudi mi po istih načelih, kaKor so nekdaj Angleži in Francozi ravnali, do tiste obrtnijske višave prišli, na kteri zdaj uni stojijo.
Kdor pa že danes pravi: „proč z vsemi zavirami obrtnije in kupčije," kdor že danes to za načelo naši obrtniji stavi, ta po mojih mislih domačo pridnost v pogubo žene. Ko bi bil odbor nasvetoval, naj naša vlada pogodbe sklene s takimi državami, v ktere so našemu blagu dozdaj še vrata zaprta, tedaj bi bil tudi jez take nasvete z obema rokama objel.
Mi smo nesrečnih pogodeb že sklenili dosti. Tudi današnja pogodba je spredena iz tistega lakna kakor pogodba iz leta 1865. Leta 1865. se nam je reklo z ministerskih stolov: „če te pogodbe ne sprejmete, niste nikdar kos s Francozi in Angleži take pogodbe skleniti, da bi se vam dobički naklonili, ktere ste Francoska in Angleška Prusiji dovolili; ako pa s Prusijo to pogodbo naredite, je gotovo, da tudi Avstrija onih dobičkov deležna postane." Tačas tedaj se je delala zaveza s Prusom, da bi se s prasko in z združenih držav pomočjo nam nove koncesije dovolili; danes pa se nam z istih ministerskih stolov moleduje in pravi: „ker ste med 1865. in 1866. letom z Angležem in Francozom kupčijske pogodbe storili, morate naslednjo po 2. členu aprilske zaveze, ktere bi prav za prav že več ne imelo biti, tudi z nemško eolsko združbo tudi kupčijsko pogodbo skleniti, v kteri ste dolžni nemški čolni združbi brez nasprotnih dobičkov vse to dovoliti, kar ste Francozu in Angležu obljubili. To je tisti preljubi kolobar, v kterem se zmiraj motovilimo, ki je pa nam poguba in zatiranje naših obrtnijskih reči.
Ne sklepajmo škodljivih pogodeb, kakoršne so tudi že drugi narodi sklenili, na pr. portugalska država 1703. leta z angleško. Portugalija je po njej postala skladišče angleške obrtnije, in je prišla tudi politiško pod angleško palico. Strah me obhaja, da danes sklepamo pogodbo enako uni, ki jo je francozka država 1786. leta z angležko naredila. Nje nasledek je bil: splošna revščina na Francozkem, poguba obrtnije francozke, in vse to je podajalo roko preveč znanemu strašnemu puntu! Groza me je, da ne bi tudi mi danes take zaveze narejali, kakoršno je sklenila 1815. leta severna Amerika na angleške skušnjave z ravno to državo. In kaj pa je bil nasledek te pogodbe? Trgovci so šli na kant, za 200 milijonov dolarjev se je vsako leto blaga več vpeljalo kakor izpeljalo, zemlja je zgubila polovico svoje cene. Pa Amerika ni živela tje v en dan brez vsega računa, Amerika je spet stopila na svoje junaške noge, otresla je angležki jarm, in da-siravno je ona najprostejša država na svetu, in resnično v vseh razmerah velikanska, je vendar spet „colno varstvo" zapisala na svojo zastavo.
Na posled, moja gospoda, rečem le še to: Če vi tudi vsi za to pogodbo glasujete, jez sam glasujem nasproti."   (Pravo! na desnici.)   —
Žalostni sklep zbornice poslancev je našim bralcem že znan, — po večini glasov je bila sprejeta nesrečna pogodba.