Zanimivosti Ledene rože — dar malega Božička. V Zveličar, so njegovo rojstvo počastila vsa tistem času, ko je v preprosti in mrzli zemeljska bitja: Ijudje so ga molili, ži-betlehemski štalici zagledal luč sveta nai vali so ga poskušale greti. divje zverine 75 so prenehale moriti in so se plaho pri-bližale hlevčku, ptice so prepevale naj-lepše melodije in vrhovi dreves so se priklanjali do tal. Veličastvo svetega tre-nutka je občutila vsa mati zemlja, ko se je v nemem spoštovanju stresla v svojih /emeljih. In to tresenje je vzbudilo mile rožice, ki so spavale v zemlji in jih je pokrivala debela plast snega. Nič čud-nega, če so tudi te rožice zaželele iti k svojemu novorojenemu Stvarniku, da bi mn okrasile siromašno posteljico. Toda kako naj gredo k Njemu, sirotice majhne, ko pa še niso v cvetu in jih stiskata v zemljo sneg in mraz! Zato so poslale ro-žice samo svoje želje, svete in čiste, ki so predrle zemljo in sneg in so letele kot lahak dih k malemu Božičku. Ko so pri-letele v Gospodovo bližino, so v svetem spoštovanju in polne ljubezni poljubile obok revnega hlevčka in — glej čndo! — na oboku so se pokazali najlepši beli cvetovi... ledene rože, poslanke v zemlji spavajočih pravih rožic ... Ledene rože — rože božične, dar malega Božička, po-zdravljene! Kako je Gospod Bog ustvaril nebesa, angele in ptice. — Gospod Bog je ustvaril ljud,i s perotmi. A to je bilo še takrat, ko še ni bilo nebes, pa so ljudje kar po-leteli k Bogu, kadarkoli so hoteli. Ljudje pa so čez nekaj časa začeli prepogosto fetati gori in so postali Gospodu hadležni. Zato je začel Bog premišljevati, kaj na.j stori, da se jih znebi. Dajmo, napravimo nekaj, si je dejal, da se bodo ti ljudje umirili! E, nebo bom napravil medse — in med ljudi, na nebu bom napravil samo ena vrata in še pred ta vrata bom po-stavil čuvarja-angela, da bo ja mir pred njimi. — In kot je sklenil, tako je storil. Postavil je nebo medse in med ljudi, sa-mo ena vrata je naredil, in še ta je za-stražil z angelom. Toda ljudje — prav tako kot prej! Tedaj je Gospod napravil še eno nebo z enimi vrati in enim ange-lom. In zopet brez koristi! Zato je Bog napravil še tretje, četrto, peto, šesto in sedmo nebo, vse z enimi vrati in pri njih po enega čuvarja. Pa vse skupaj ni nič zaleglo. Ljudje so ljudje! Slabi so, pa je! Ko je Gospod to videl, se je zopet za-mislil: kaj naj sedaj napravi z njimi? Pa je sklenil, da bo ustvaril ptice, ljudem pa bo odvzel krila in jih dal pticam, da bodo letale ljudem nad glavami. ti pa naj mahajo le s praznimi rokami, ker so tako neugnani! Kar je sklenil, je storil. Betlehemske jaslice. V nekem hlevcu pri Betlehemu so stale samotne in pozabljene jaslice, vse slabot-ne in bolne. Skozi razbito streho jih je obsevala mesečina. V svoji bolezni in sla-bosti so jaslice večkrat zavzdihnile: »O, da bi mi bilo raogoče umreti, kot umirajo Ijudje!« Pri nekem takem vzdihu pa s» zaslišale glas, ki pe prišel skozi krov: »Čakajte, čakajte!« Ta glas ni bil človeški, pa tudi ne od vetra, vendar jaslice niso vedele, odkod je prišel in čigav je bil. Nekega večera sta vstopila v hlevček dva človeka: lep mož s črno brado in popotno palico in žena, ki je bila mnogo mnogo lepša in milejša kakor vse žene na svetu. Med seboj sta se klicala z ime-noma Marija in Jožef. Bila sta trudna in žalostna, ker nista mogla najti v vsem Betlehemn prenočišča. Jasli so bile pre-majbne, da bi oba mogla leči vanje, pa sta zato legla kar na tla na slamo in tamkaj trdno zaspala ... O polnoči so se jaslice nenadoma zbu-dile, kajti nastala je prečudna svetloba. Bilo je tako svetlo, kakor da bi bile padle vse zvezde z neba naravnost v hlevček. In angeli so prepevali sladko pesem: Sla-va Bogu na višavah! In ko so jaslice odprle svoje oči, so zagledale poleg sebe Marijo, ki je bila vsa ovita z zlatimi trakovi. V jaslice je nastlala seno in slamo in nanju je polo-žila Sinčka, vse ljubeznivejšega in lepšega kot katerokoli detece na naši revni zemlji. To je bilo božje Dete — Jezušček. Stare jasli so to dobro čutile, pa so se vse tresle od samega veselja. To noč so jaslice postale zelo zname-nite. Kesneje so jih pobožni možje pre-nesli v Rim in jih okovali v srebro. Tam jih še danes lahko vidite v eerkvi Marije Snežne. (Po Školskih Novinah.) Osemdesetletnica Nikole Tesle. Ves juž-noslovanski svet je v mesecu maju 193f> praznoval 80 letnico rojstva Nikole Tesle, ki je po rodu Hrsat iz Smiljana pri Go- spiču v Liki. Postal je znamenit inženjer, ki živi in dela v Ameriki. Napisal je mnogo znanstvenih knjig in se proslavil zlasti z iztimom o uporabi električne ener-gije in njenem prenosu na velike daljave. Mnogo je pripomogel razvitku brezžične . telegrafije, dovršenosti električnih motor- 76 jev, žarnic itd. Tesla je naš ponos, saj je naše ime ponesel \- široki svet. Zato je prav, da se ga v teh vrsticah^ spomni tudi »Vrtec«. Na visokem severu. Ko pri nas zori ua polju telog, v gozdu pa jagode, takrat so dnevi zelo dolgi, a noči kratke. Gospo-dinjam niti luči ni treba prižigati. V teni času se na visokem severu, na Švedskem in Norveškem, niti ponoči ne skrije sonce. Sicer gre o polnoči malo niže, a skrije se ne. Zato je tedaj iamkaj večen dan, in sicer od 21. marca do 24. septembra. Ljudje morajo torej pol leta spati kar pri sončni svetlobi: si morajo pač zagrniti okna. — Od 24. septembra do 21. marca pa je nasprotno: večna tema, vedna noč. Brez ur bi ljudje niti ne vedeli, katera