št. 3. 15. marca 1858. VII. tečaj. Keršansko - katoljška simbolika. M a r c. 1. Sv. Albin, škof. Ta svetnik se mala navadno v redovni obleki , križec na persih in škofovsko palico v levi roci, desno k blagoslovu povzdignjeno, star mož s resnobnim obličjem. Bil je narprej apat v Tintilanskem samostanu, po tem so ga pa zavolj njegove učenosti in pobožnosti za škofa Andegavenskega izvolili. Rodil se je v južnej Britanii iz slavne in žlabne rodbine Spineto Forti; umeri pa je 1. marca 1. 549. 2. Sv. Perpetua, mučenica. Znamnje ove svetnice je lojtra, na kteri je bila mučena. Djanje svetnikov nam pa na-znanuje, da je že v jeei s več drugimi kristjani zaperta, vidila v sanjah zlato lojtro od zemlje do nebes , pa polno ostrih nožev, spodej je ležal strašen zmaj. Ta je iz svojega žrela ogenj pluval in tako k lestvici pristopiti branil. Vidila pa je sojetnika Saturnina silno ranjenega po nji gor lesti, ta je od zgoraj klical, da se nima bati, ampak serčno na lojtro stopiti. Bila je bičena in obglavljena okoli leta 202. 3. Sv. Kunigunda, cesarica. Kako je to, da ova svetnica, ki je bila cesarica, navadno lemež , orodje kmetovsko, pri sebi ima? To je pa takole bilo. Kunigunda in nje soprug, nemški cesar Henrik I. sta si po svoji poroki vedno devištvo in čistost obljubila, ter storjeno obljubo tudi zvesto spolnovala; to je pa bilo peklenskemu sovražniku hud tern v peti. Za-toraj se posluži hudobnih dvoranov, kteri cesarico cesarju zakonske nezvestobe zatožijo; malopridneži to po celem mestu razglasijo. Hudo jo to zaboli, posebno zavolj pohujšanja, ki je med ljudmi navstalo. Vso to hudobijo pokončati, vkaže razbeljenih lemežov prinesti in po tleh položiti; terdno zaupaje , da ji bode Bog pomagal, gre s bosimi nogami petnajst korakov daleč po žerečem železu, pa le trohice ni se ožgala. Tako je sam Bog na čudno vižo njeno nedolžnost spričal, kakor v starem zakonu nedolžnost Susane. Rojena je bila v slednjih letih desetega stoletja; umerla pa je leta 1040. 5. Sv. Albert, kmet in težak. Ovega svetnika znamnje je kosa; ko je enkrat žel, so mu hudobni ljudje debel kamen položili; Albert pa svojo koso sercno potegne, in glej! kamen presece. Rodil se je na Laškem od prostih, pa boga-boječih staršev. Celo njegovo življenje je bilo težaven delavnik. Zameri je ko težak v Kremoni 7. maja 1. 1279. Ko je bil zameri , so mu naenkrat začeli zvonovi celega mesta sami od sebe zvoniti. 7. Sv. Tomaž Akvinski, cerkven učenik. Sv. Tomaž, tudi angelski učenik imenovan, se razno mala. Golob nad njim pomenja njegovo učenost, kelh v njegovi roci pa, da je od presv. rešnjega telesa in daritve sv. maše tako lepo pisal. Tudi se vidi na nekterih podobah, da kleče v molitvi pred podobo križanega sliši besede: „Bene scripsisti de me, Thoma!" to se pravi: „ Dobro si o meni pisal, Tomaž!" On sam pravi, da se je več iz sv. križa kot iz bukev naučil. Pa prikril je svojo učenost pred svetom , zatoraj so ga tudi mutastega vola imenovali. Je tudi neka podoba, na kteri ga njegov učenik, Albert Veliki, sbranim duhovnom kaže, rekoč: „Vi letega zovete mutastega vola; povem vam pa, da bo enkrat tako zatulil (po svoji učenosti), da ga bo ves svet slišal." Bil je visoko rojen in v žlahti več kraljevskim rodbinam; postal je ubog dominikanec in umeri I. 1274, 48 let star. 8. Sv. Joan od Boga, oče usmiljenih bratov. Ovi svetnik, vtemeljitel usmiljenih bratov, je bil narprej vojak , potem je pa jel služiti in streei ubogim in bolnim. Rodil se je leta 1495 v Montemajoru na Portugaljskem. Umeri je leta 1550, ter je zavolj svoje velike ljubezni ime dobil: „Joan od Boga." Na podobah ima ternjevo krono na glavi, kojo mu je mati božja postavila; včasih ima tudi usmiljeno dete v naročju, zakaj nekega dečka, ki se je na ulici mraza tresel, je vzel ter ga hotel v svoje prenočišče nesti; deček zmirom težej in težej prihaja, se mu da spoznati, mu pokaže granatno jabelko s križem, ter mu reče: „Joan, ti bodeš svoj križ v Granadi našel." Zatorej ga vidimo na nekterih podobah s križem, v bolnišnici bolnikom streči; po vervi na vratu visijo mu lonci ali pa jerbasi, s kojimi je po mestu živež za bolnike prosil. 9. Sv. Metodi in Ciril, škofa in apostola Slovanov. Po pravici se pravi, da ova dva nar imenitnejša apostola in učenika Slovanov še Slovenci vsi po imenu prav ne poznajo, veliko manj še le drugi narodi, zatorej tudi le malo umetnikov in podobarjev si ju je v predmet svoje umetnosti izvolilo in zategadelj tudi le malo njunih podob najdemo. Vidimo ju po škofovsko oblečena, — ravno eden kerščuje. Prav lepa je njuna podoba na čelu „Drobtinc 1. 1853", ki nam ju nar bolj pred oči slavi. Prav apostolske postave sfa, mislil bi, da vidiš pervake apostolov pred seboj, sv. Petra in Pavla, ko bi še druge razločivne znamenja ne bile; tako ima sv. Ciril apostolski križ in evangeljske bukve v rokah, tudi se mi njegov obraz še nekoliko milejši zdi kot njegovega brata sv. Metoda, koji desnico proti nebu povzdiguje , z levico pa derži podobo posledne sodbe, zakaj sloveč podobar in slikar je bil, ter je ovo podobo za Bulgarskega kralja Bogorja naredil. Tako živahno in ognjeno je bila slikana, da je človeka svet strah preletel podobo viditi. Pokaže jo kralju, ki se jo ogledovaje prestraši in slišati sv. Metoda tako resnobno od posledne sodbe govoriti, se ne more več ustavljati dalej božji gnadi , ter se da svetniku podučiti in kerstiti. Tudi ga kinča paljum ali trak s križci okolj vrata, to je znamnje nadškofov, v kojega je bil od papeža Jt>ana VIII. vzdignjen. Dva prelepa angeljčka škofovsko kapo in palico zraven nju deržita. — Rojena sta bla v Solunju , imenitnem mestu gerškega cesarstva. Vsem Slavjanom sta nar imenitnejša učenika. Svet Ciril je umeri v Rimu; in I. 910 tudi njegov brat Metodi; oba počivata v Rimu v cerkvi sv. Klemena. 10. Svetih 40 mučeneov. Ako ravno je prigodba 40 mučeneov skorej obče znana, vendar jo hočemo toliko omenili, da njih podobe ložej zastopimo. Bili so namreč 1. 319 rimski vojaki v meslu Sebaste na Armenskem, ki so bili pripravljeni rajši naj hujše muke terpeti, kakor Kristusa zatajiti in bogovom darovati. Na to jih dajo v verige djati in v famnice vreči. Se vedno si pagani prizadevajo, jih pregovoriti in premagati, pa vse zastonj! Slanovitni vojšaki ostanejo zvesti svojemu Gospodu Jezusu Kristusu. Zdaj jim s kamnjem po ustih bijejo ter jih zvečer nage na led bližnega jezera postavijo, da bi tam čez noč zmerznoli. Bila je huda zima, silno je pihal mer-zel sever. Ne daleč preč je stala na bregu hiša, v nji pa topla kopel pripravljena za tiste, kteri bojo premagani od mraza bogovom aldovati hotli. Obdani so vsi od stražarjev, da bi nobeden z leda ne vtekel. Naenkrat vidi jetničar ali eden stražarjev, ko so bili uni vsi pozaspali, posebno svetlobo obdajati tiste vojake, tudi vgleda 39 angelov, koji so ravno 39 vojakom vence nesli. Ko se nad ovo prikaznijo začuduje, da je le 39, ne pa 40 venčanih, vidi, da je eden — štirdeseti — nestanoviten postal , ter led in tovarše zapustivši se podal v toplo kopel, se ogrevat. Pa kazen božja ga koj zadene, tergati ga začne po vseh udih in v neizrečenih bolečinah stori nesrečno smert. Stražar pa je koj pripravljen, se izsleče ter unim na ledu pridruži in tako na mesto unega nesrečnega stopi; pa tudi koj vidi štirdesetega angela sebi venec prinesti. Vsi so bili po tem ubiti in sožgani. Na podobah se vidijo ovi mucenci na ledu sedeti, blizo njih topla hiša, nad njim so angeli, ki vence imajo. Na nekterih podobah se tudi še vidi, da se nestano-vitnež odloči, v tem pa že stražar se slači. 11. Sv. Frančiška, rimska udova. Ova svetnica je bila udova nekega rimskega viteza; luč sveta je ugledala leta 1384, umerla pa 1. 1440. Posebno se je imela pomoči svojega angela varha veseliti; kajti zmirom ga je vidila; podučeval in tolažil jo je, enkrat pa tudi tako uhnil , da so vsi pričujoči slišali; zategadelj vidimo pri nji stati angela po cerkovno napravljenega , roke derži sklenjene, ali pa tudi eno na viš povzdiguje. Kaj pa pomenja breme derv v rokah? Naberala jih je po gojzdu za uboge. Tudi žarki iz neke monštrance grejo do njenega serca — zavolj njene goreče pobožnosti do presvetega rešnjega Telesa. Oblečeifti je kot gospa ali pa nuna, zakaj vte-meljila je red nun, ki se imenujejo: „Oblate", to je take, ki so se božji službi darovale in posvetile. 12. Sv. Gregor veliki, papež, cerkven učenik. Se vselej mala kakor papež napravljen, včasih (udi ravno v tem, ko mašuje ter sv. hostijo v rokah ima. Neka gospa namreč je dvomila, da se kruh in vino spremeni v pravega živega Boga; tej je dal usmiljenega Jezusa v hostji viditi; tudi ima kleče knjigo pred seboj; ona pomenja od njega spremenjeno in vred-jeno liturgijo ali obredništvo. Sv. Duh se mu v podobi goloba na rami, ter mu svetuje. Slavni Rubens ga je slikal prav zamaknjenega od tega, kar mu golob razodeva. IJmerl je leta 604; rojen pa je bil v Rimu od mogočnih in pobožnih staršev 1. 540. 14. Sv. Matilda, kraljica. Leta svetnica je bila gro-fovskega stanu, na A^estfalskem rojena. V nekem samostanu je bila od apatice ali predstojnice, s ktero si je bila v žlahti, v božjem strahu izrejena. Saksonski vojvoda Henrik s primkom aptičar", potem nemški cesar si jo v soprugo izvoli. Matilda je več samostanov sozidala; je tudi kot prava mati ubogim pomagala, bolnikom stregla in jetnike obiskovala. Slika ali mala se toraj v cesarski obleki, krono na glavi, ima tudi mošnje denarjev v rokah v spomin njene dobrotljivosti in radodarnosti. — Na smertni postelji si je dala ostro obleko prinesti in jo na tleh razgerniti. Potem se na njo vleže in si glavo s pepelom potrosi rekoč: „Se ne spodobi, da bi kristjana drugači umerla, kakor v spokorni obleki in s pepelom na glavi." — Mirno je v Gospodu zaspala I. 968. 15. Sv. Longin, stotnik, mučenec. Od dveh svetnikov pod ovim imenom nam „Djanje svetnikov" pove; obadva sta bila pri Jezusovi smerti na križu pričujoča. Pervi je bil tisti stot- nik, kojemu je Pilat ukazal, .-s svojimi vojaki čuti, da bi se pri križanju kak nered ali punt ne vzdignil. Ginjen od čudežev, ki so se pri Kristusovi smerti godili, je pričal, „ta je zares Sin božji bil", — on je tudi s svojimi vojaki cul pri pokopališču ter je šel pravit višjemu duhovnu, da je vidil angela kamen od pokopališča odvaliti. Je bil pervi pagan, ki je po Kristusovi smerti v njega veroval in je tudi poznej zavolj te vere bil ob glavo djan. Drugi Longin je bil tisti prosti vojak, ki je Kristusovo stran s sulico prebodel, da bi se njegove smerti zagotovil. Rana, ktero je odperl, je tudi njemu oči in serce odperla; od apostolov poznej popolnoma podučen je postal goreč spoznovavec Kristusov. Tudi on je bil ob glavo djan. Mala se v vojaški obleki, sulico v roci. 17. Sv. Jedert, devica. Ona je bila hčer nekega kneza Brabantskega, ter se je v Landenu 1. 626 rodila. Zgodaj že, to je, še precej mlada je svetu slovo dala, ter šla v samostan, kojega je njena mati vtemeljila v Nivelli, kjer jo še le 21 let staro že za predstojnico izvolijo; toraj se tudi kot apatica mala. Vidi se nad njeno glavo neka goreča krogla, ktera se je ravno, ko je sv. Jedert molila, nad njo prikazala ter vso cerkev s svojo svetlobo razsvetila. Pred svojo smertjo je prepovedala, da se njeno mertvo truplo ne sme kaj okinčati, temuč se ima le samo v spokornem oblačilu pokopati; t,zakaju, je rekla, ^dragocenosti in kinčarije na grobu ne hasnijo ne živim ne mertvim." Tudi ima lilijo v roci, ki pomenja njeno nedolžnost in čistost; pri sebi pa miši in podgane. V ovi podobi namreč se ji je peklenšek prikazal, ter jo nadlegoval. Drugi povejo, da je nek kraj po njeni molitvi vseh teh merčesev bil rešen. 19. Sv. Jožef, ženin Marije device. Po pravici ima ovi rednik Jezusov tesarsko orodje, sekiro, žago in merilo pri sebi, zakaj tesar je bil. Kar lilijo , drugo njegovo znamnje zadeva, se bere: Marijo devico bi imel po volji njenih staršev le tisti snubiti in v ženo dobiti, kojega bo kak čudež za vrednega naznanil; Jožefova palica se je ozelenela, ter lilija se je na nji razcvetela; priplaval je potem golob in se vsedel na njo. Na to je bil Jožef z Marijo zaročen. Tudi so podobe, na kterih sv. Jožef svojega božjega rejenca, vsmiljenega Jezusa v naročju ima, leta pa svojemu redniku venec nad glavo derži; tudi mu včasih božje dete v krilu spi. Ni prav ne, da ga nek-teri umetniki in slikarji prestarega malajo, nar bolj prav se mi zdi, da ga slikijo v možki starosti. Sv. Jožef ni samo za-štitnik drugih, ampak tudi naše dežele; častijo ga pa kot takega tudi razni stanovi 5 kakor tesarji j device in zakonski, poseben pomočnik je umirajočih in zapuščenih sirot. Zavolj tega se najdejo podobe, na kterih sv. Jožef usmiljenega Jezusa v rokah derži, spodej okoli njega mali otročiei polni zaupanja v njega gledajo. Ako je pa malan na smertni postelji, tedaj sta Jezus in Marija, včasih tudi Joan evangelist in Joan Kerstnik pri njem , Kristus ga blagoslovlja, velikokrat so tudi angeli nad njim ali pri njem. Koliko da je Jezus star bil, ko je njegov red-nik sv. Jožef umeri, ni znano. 21. Sv. Benedikt, apat. Oče in vtemeljitelj reda Bene-diktinarskega se tudi kot tak mala, namreč v redovni obleki, na persih mu visi križec, v rokah pa palico, znamnje apata, ima. Zraven se pa ovi imenitni svetnik še na več drugih znamenjih more spoznati. Ima vrana pri sebi, zakaj pripoveduje se, da mu je nek vran, ko je še v samoti živel, kruh donašal, ali kakor drugi pravijo, strupom namešan kruh odnesel. Gotovo je, da so njegovi menihi, naveličani njegove ostrosti in opominovanja, mu strup v pijačo djali, se njega znebiti; ali Benedikt sv. križ čez pijačo stori, kupica se potrupljena razleti ter strup se v podobi kače odloči, kar se tudi na podobah vidi. Njegova dojnica je enkrat verč strupila , on ga pa spet celega stori, zategadelj je tudi večkrat verč pri njem. Tudi ternje je njegovo znamnje, po kterem se je slečen premetaval, hude želje zadušiti in premagati nečiste skušnjave, s kojimi ga je hudi duh nadlegoval. Vidili smo še podobo, na kteri gleda ves začudjen za golobico, ki vsa goreča proti nebu leti; je bila namreč duša njegovega prijatla, sv. Germana iz Kapue. Znamenita je tudi ova podoba: Kazavec desne roke derži na usta, v levici ima pa šopek šib in knigo v znamnje, da bo vedno molčal, ostro živel in globoko premišljeval, k čemu je svoje redovnike in učence napeljeval Umeri je leta 545, 63 let star. 24. Sv. Gabriel, arhangel. Ta je bil od Boga v nar imenitnejših in nar svetejših zadevah pošiljan; zatoraj cerkveni učeniki po pravici mislijo, da je eden nar višjih nebeških duhov, kar tudi njegovo ime poterdi; po sv. Ambroziju pomenja „moc božja." Navadno se mala v tem, ko Mariji devici naznanuje, da bo mati božja postala, zatoraj ga bomo tudi še o tej priložnosti omenili. Na starih cerkvenih podobah se vidi po duhovsko oblečen, ter se tako more spoznati in razločiti od Mihaela arh-angela , ki ima vojaški sklep na sebi, v roci pa meč, zraven ko Gabriel lilijo ima. Lilija pomenja nedolžnost in čistost duše, toraj tudi devištvo; naznanil je namreč Mariji, da bo tudi po rojstvu Sina božjega še devica ostala. Tudi se najdejo podobe, na kterih Gabriel otroka vodi, z drugo roko pJ mu kaže proti nebesom, kjer se presv. Trojica vidi. 25. Oznanenje device Marije, in učlovečenje Sina božjega. Mnoge in razne so podobe, koje nam ovo sv. skrivnost pred oči stavijo, zakaj , ako ravno je predmet le eden, vendar so ga umetniki v okolišinah razno slikali. Toraj pregledujmo jih! Navadno se vidi Gabriel arhangel, da v oblaku priplava ter belo lilijo kot žezlo v roci ali pa v verčiku nosi. Lilija bela, kakor je že večkrat omenjeno, kakor tudi bela roža pomenja devištvo Marijno. Angel izusti besede: „Sv. Duh bo čez te prišel in moč Narvišjega te bo obsenčila", zatoraj je golob, podoba sv. Duha nad njo. Ona kleči navadno na klečalu; pred njo so od-perte bukve, ali pa jih v roci derži, včasih, posebno na podobah starih talianskih umetnikov namesto knjige razvit svitek ima. Poslušajmo, kaj o tem Menzel v svojej kerš. simboliki II. del, stran 515 govori in kar se tudi nam nar važniše zdi. Marija je, pravi on, tukaj osobito „dekla Gospodova" (ancilla domini), njen izraz mora toraj biti nar večja in nar pobožnejša ponižnost, zraven pa spet nar veseljša deviška nedolžnost, kar so podobarji poprejšnih časov bolj zadeli kakor sedajni, ki jo začudjeno in prestrašeno malajo, ja tudi še, da omedleva. Ponižnost dekle pa se da nar bolj v tem spoznati, da ima na persih križema sklenjene roke, tako je namreč na jutrovem šega in znamnje popolne vdanosti. V naših krajih se pa navadno vidi v molitvo potopljena ter ji tudi, kakor nam že podobe kažejo, molitevno knigo v roke dajo. Kaj lepa in znamenita je podoba, kojo je umetni Joan Eyk malal. Marija je v modrem (boja neba, na kojem se ima novo solnce prikazati) lepo gobastem oblačilu, lasje, lepo razdeljeni se ji vsipajo po ramah in herbtu , kakor je bila šega devic na jutrovem, tako kleči v visoko obokani sobi na klečalu; svoj obraz ima proti Gabrielu obernjen, ki v belo oblečen, perutnice iz pa-vovih peres, zlato žezlo v roci, dol priplava, Žezlo prav lepo in pomenito se vjema in križa s solnčnim žarkom, po kterim sv. Duh (kot golob) skoz odperto okno pride: ovi križ nazna-nuje začetek ali vir odrešenja vesoljnega sveta, zatoraj tudi na klečalu greh pervih staršev vgledamo. Na drugih podobah spet vidimo Marijo klečati, Gabriel pride od zgoraj, drugi angel zraven lilijo nosi. Nad arh angelo m na desni je golob, in pod golobom ravno proti Mariji se vidi Kristusovo ime (IHS). Nektere podobe nam tudi kažejo Marijo v belem spodnjem oblačilu ogernjeno z bagrjanico , koja pomenja kraljevo čast in njeno nedolžnost. Malokdaj je njeno oblačilo zeleno, kar pomenja nado ali upanje celega sveta. Tudi se najde več podob, na kterih so oblačila, stanovanje in druge okoljšine Marije vse druge, kakor se nevesti ubogega tesarja prilega;''ja vidimo jo večkrat prav v kraljevskem poslopju kakor na prestolu sedejslušati an- geljsko česčenje. To ravno xako njen kraljev rod pomenja, kakor se ima razumeti, kader jo na kraljevskem prestolu v hlevu Bet-lehemskem vidimo. Pomenljivo znamnje na ovih podobah je lilija brez končičev v prezirnem steklu, navadno pri Marijinih nogah. Nekteri slikarji nam vso prigodbo kažejo le v nekem zapertem ali zaklenjenem vertu, ali pa se v tistega skoz odperto okno vidi. Krog in krog je z zidom ograjen, kar tudi Marijino devištvo in neomadeževano spočetje pomenja, Gospod namreč v njega pride, pa ga vendar ne odpre. Gabriela arhangela še toliko spominjamo, da ga navadno slikajo v belem oblačilu, kar ne samo angeljsko čistost, ampak tudi duhovstvo pomenja. Nekteri podobarji mu tudi v resnici duhovno, ja tudi še zlato masno oblačilo dajo. Navadno, kakor smo že omenili, ima limbar v roci. Včasih tudi roko vzdiguje , kakor bi hotel Marijo blagosloviti. Ves se obnaša kot pravi božji poslanec, častitljivo, resnobno in mirno. Večkrat se mala kleče, kakor tudi devica, obadva v goreči molitvi zapopadena. Nar važniše in navadniše podobe so te, koje smo zdaj pregledovali; dro marsikaj si umetniki v svojih slikarijah še dovolijo, kar ne gre vselej hvaliti, zakaj zoper vero je, in skoraj bi tudi rekli, tudi dostojno ni. 26. Marij e sedem zalo sti. Sedemkrat je meč Marijno serce presunil, namreč 1. ko je prerokovanje starega Simeona v tempeljnu zaslišala. 2. Ko je z Jožefom in božjim detetom morala v Egipt bežati. 3. Ko je Jezusa na poti grede zgrešila. 4. Kadar je svojega sina srečala , ko je težki križ nesel. 5. Ko so ga na križ pribijali. 6. Ko so ga s križa snemali in v nje krilo podjali. 7. Ko so ga pokopali. Dro po pravici jo zovemo kraljico mueencev in kot taka se nam pred oči stavlja kot devica, ktero sedem mečev prebada, — včasih ji pa tudi koj en sam meč v persih tiči; pervo se ne dopada vsakemu ter se nepristojno zdi. Le en sam meč gotovo pomenja meč Simeonov. Serce z mečem prebodeno ter s ternjevo krono obdano je serce Marijno, včasih je zraven še drugo serce tudi prebodeno in S ternjevo krono obdano, v njem tri žeblje tičijo, zverh pa je križ; to je serce Jezusovo. Večkrat vidimo Marijo kot žalostno mater, s mečem presunjeno pod križem. Krona na glavi jo nam tedaj naznanuje kraljico žalosti. Sedem mečev v persih, mert-vega sina v krilu je tudi večkrat viditi, pri nji stoji Janez evangelist; včasih tudi poleg nje tri žeblji, ternjeva krona in napis. Tudi še druga žena zraven joka. Nimajo pa prav nekteri umetniki, ki slikajo Marijo z raz-kodranimi lasmi ter jo nam kažejo pod križem omedljevati in pasti, v tem pa sv. Joan priskoči ter jo podpira. Poslušajmo, kaj cerkven pisatelj govori: „Ja ona, ktere vera ni onemagovala kakor aposteljnov, je stala tam, in ni nobene slaboserčnosti razodevala. Ona ni padla na tla, ni divjala sama proti sebi." In sv. Ambrož piše: „Ona je stala tam, tudi pripravljena umreti za zveličanje rodu človeškega." Ja sv. Joan evangelist pričuje, da je Jezusova mati poleg križa stala. In komu ni znana premila pesem, ktero je zložil Jakop de Benediktis: „Stabat mater do-lorosa, juxta crucem lacrimosa, to se pravi: ^Žalostna je mati stala — se pod križem mil' jokala?" — 26. Sv. Eudoksia, spokornica, je bila v Celesirskem mestu Heliopolu doma; živela je tam v občno pohujšanje kot očitna grešnica. Ko je pa sv. puščavnika Germana slišala od sodnega dneva prepevati, se je zdramila, spokorila, in dala ker-stiti. Dala je svetu slovo ter se je podala v puščavo, da bi tam manj priložnosti imela, v stare pregrehe zapasti; tam v puščavi je vedno v silo ostrej pokori živela, zatoraj ima bie, v rokah pa tudi meč in palmo mučencev in mučenic; zakaj Bog ji je dal po tem dar čudeže delati, in mnogo paganov se je po njih spre-obernilo. Da bi se pa preveč jih ne pokristjanilo, jo je dal pa-ganski stotnik Vincenci ob glavo djati. Živela je v drugem stoletju po Kristusu. 30. Sv. K viri n, mučenec. Ta je drug od sv. Kvirina škofa, tudi mučenca. Pervi je bil rimski tribun, papež Aleksander ga je kerstil, ter ima navadno palmo in jastreba pri sebi; zakaj rimski cesar Aurelian mu je dal jezik izrezati ter jastrebu pred-vreči; pa ova tica ga ni hotela jesti. IVa to je bil še razno mučen in naposled so mu glavo odrezali. 31. Zveličani Modest, Slovencev apostolski škof. Ta je bil Irec po rodu; prišel je iz Solnograškega koroškim Slo-vencom sv. vero oznanovat. Ni lehko dopovedati, ne popisati, kako skerbno in goreče je Modest sv. vero širil, ljudi učil in cerkve zidal. Umeri je blizo leta 760. Njegovo truplo v Gospi-svetski, od njega postavljeni cerkvi počiva; mala se v škofovski obleki, ima tudi škofovsko palico v roci. Pridiga za V. postno nedeljo. (Jezus križ vleče.) „Kristus je za nas terpel, in vam sled zapustil, da hodite po njegovih stopinjah." I. Petr. 2, 21. V v o d. Farizeji niso hotli verovati, kar je Jezus učil. Za to se je Jezus očitno nad njimi potožil jih oprašaje: Zakaj da ne verjete, kar vas učim? Ako sem malopriden in moj nauk nič ne velja, spričajte mi. Pa kdo zmed vas me bo greha prepričal? Vi mi nobene krivice skazati ne morete, poslušati mojih naukov pa vender nočete, za to je krivica pri vas. Pa gorje vam, zakaj moj nauk je božji nauk, vi ga pa poslušali nočete, zatoraj tudi niste iz Boga." To slišati od Jezusa je višje Judov hudo zapeklo: pa nič drugega mu reči ne vedo, zatoraj ga začnejo zmirjati in kleti: „Kaj boš ti nas učil, so djali. Kaj ali ti že nismo povedali, da si Samarjan in od hudiča obseden." Jezus se je pa dalej izgovoril, da nima hudiča, ampak da je prišel z nebes in da je prinesel večno življenje vsem, ki v nja verujejo. Slednjič jim je še pristavil, da je od vekomaj in da ga je Abraham že željel viditi in v duhu spoznal za svojega odrešenika. Zdaj je Judom jeze in togote besed zmanjkalo — začnejo kamenja pobirati, da bi v njega lučali; Jezus pa je zginil spred njih oči in se skril, da ga niso viaili. Tako se je Jezus znebil svojih sovražnikov: storil se je nevidnega in zginil spred njih oči. Pa mine leto in dan, in vse je drugače: Prišla je njegova ura, tista ura, ko je hotel iz ljubezni do nas terpeti in umreti. Pri poslednji večerji pove nesrečnemu Judažu, da ga bo nocoj s kušljejem prodal, — pa vendar le gre na oljsko goro. Vojšaki in beriči ležijo vsi znak na zemlji kakor merlvi, in vendarle stoji na mestu in čaka, da ga zvežejo in peljejo. Sam je rekel Petru: Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta, in mi bo poslal več ko dvanajst legionov angelov; pa vendarle se zanj ne oglasi in potegne nobena živa duša, zasramujejo in pretepajo ga, vlačijo ga od enega krivega sodnika do drugega, bičajo in kronajo ga, tožijo in sodijo ga, na sramotni križ pribijejo ga, — in Jezus vse to mirno in voljno terpi! Tako so se spol-novale besede Jzaija preroka: „Darovan je bil, ker je sam hotel" Iz. 53, 7. Ja ljubi moji kristjani, Jezus sam je hotel, iz ljubezni do nas je hotel vse to terpeti, kar smo ta sveti postni čas premišljevali. Iz ljubezni do nas je hotel kervav pot potiti, je*hotel zasramovan in zapljuvan, bičan in kronan biti. Oh poglejmo Jezusa, ki za nas, iz gole ljubezni do nas toliko terpi, in učimo se, da nima nihče večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatle; Jezus pa' je svoje življenje dal za nas grešnike, svoje neprijatelje. Kajti slišali smo, da je našuntana in podkupljena derhal vpila: Križaj ga, križaj ga! Pilat pa jim je dovoljil, da ga križajo. Tudi danes hočemo za Jezusom hoditi in gledati: „Kako Jezus težki križ vleče na goro Kalvarijo." Predenj pa začnemo Jezusa na težavnem potu proti Kal-variji premišljevati, prosim kratko poterpljenje! Razlaga. 1. Bilo je okoli desetih dopoldne velikega petka, ko je Pilat Jezusa k smerti obsodil. Dolgo se je obotavljal in branil; ko pa vidi, da nič ne opravi, še le punt bi utegnil nastati: se vsede v sodni stol, si ukaže vode prinesti, in vpričo vsega ljudstva si roke umiva. Vse potihne in gleda, kaj bo. Pilat pa reče: „Jaz sem nedolžen pri kervi tega pravičnega, vi glejte!" Vse ljudstvo pa zavpije: „Na nas in naše otroke pridi njegova kri" in kakor kervožejni volkovi nedolžno jagne popadejo Jezusa, škerlatast plajš z njega potegnejo, ga oblečejo v njegovo lastno oblačilo, poiščejo križ in drugo potrebno orodje. Težki križ — 15 črevljev dolg in 8 širok — leži pred Jezusom; milo ga Jezus pogleduje, radovoljno ga zadene na svojo raz-tepeno in kervavo ramo, da ga povleče na goro Kalvarijo. Vse je toraj že pripravljeno, zdaj vzdignejo Jezusa s križem na rami, in ga peljejo med dvema razbojnikoma iz Pilatove hiše na ravnost skoz mesto na goro Kalvarijo; spolnovale so se toraj besede prerokove: „Kakor jagne je bil v mesnico peljan, pa svojih ust ni odperl," in „štet je bil med hudodel-nike!" - Jezus nam je sled zapustil, da hodimo po njegovih stopinjah. Zatoraj poglejmo danes vsi na goro Kalvarijo; poglejmo, kako Jezus nosi svoj križ; poglejmo vsi, kajti nam vsem usmiljeni Bog križev naklada. Oh koliko je križev na svetu, koliko jih je križev, ki si jih sami zbijamo in nakladamo, koliko jih je križev, ki nam jih pošilja in naklada t)če nebeški, grešnike zmodriti in spokoriti, pravične pa skušati in terditi! Vsak križ, ki ga nam Bog pošlje, je novo znamnje neskončne ljubezni in modrosti božje, je pa tudi nova stopinja proti nebe-som, če ga voljno in poterpežljivo nosimo: „Vse nam je dobiček, če voljno preterpimo, uči sv. pismo, in vse terpljenje tega sveta ni vredno prihodnje časti, ki se bo nad nami razodela." Ljubi kristjan moj! delaš in se trudiš noč in dan, si prizadevaš, da ti od las kaplje in da nosiš debele žulje na rokah, pa pri vsej svojej pridnosti in delavnosti, pri vsej skerb-nosti in varčnosti, vendar le pomanjkanja terpiš, in večkrat ti in tvoji ljubi stradate: glej! ubožtvo je tvoj križ, — težek je križ, pa poglej na Jezusa, ki nosi svoj križ voljno in ti kliče: „Kdor hoče za menoj priti, naj zadene svoj križ, in naj hodi za menoj!" Zadeni svoj križ na ramo, nosi ga za Jezusom lepo poterpežljivo, zraven pa bogaboječe živi, nosi ga in prišel boš iz gore Kalvarije na nebeški Tabor, kjer boš poln veselja prepevljal: „Gospod, tukaj je dobro biti!" — Ljubi kristjan moj! prav pametno, pošteno in zmerno živiš, se varješ vsega, kar bi ti utegnilo zdravje kaliti, pa vendar le vedno bolehaš; zlatega zdravja nimaš, in v težkih bolečinah na bolni postelji zdihuješ: glej! bolezen je tvoj križ, — težek je, pa vendar preveč ne žaluj, poglej na Jezusa, ki nosi svoj težki križ v neskončnih bolečinah in ti kliče: „Kdor hoče za menoj priti, naj zadene svoj križ in naj hodi za menoj!" Zadeni svoj križ težke bolezni in nosi ga za Jezusom voljno in poterpežljivo, zraven pa lepo in zvesto Bogu služi, in prišel boš v tisto srečno deželo, kjer ne bo več ne bolezni, ne britkosti, ne smerti. Ljubi kristjan moj! lepo si prizadevaš po Jezusovih naukih sveto in bogaboječe živeti, rad hodiš v hišo božjo, zvesto poslušaš božje nauke in tudi večkrat prejemaš svete zakramente, posvetnega truša in veselovanja se pa ogibaš, pa malovredni posvetnjaki te zaničujejo in preganjajo, ti dobro ime in čast kradejo, ti gerde imena dajejo in te hinavca imenujejo; glej! to zaničevanje je tvoj križ, — težek je križ, pa vendar nikar preveč ne žaluj, poglej na Jezusa, ki ves zaničevan in zasra-movan nosi svoj križ in ti kliče: „Kdor hoče za menoj priti, naj zadene svoj križ, in naj hodi za menoj"; le ostani do konca stanoviten in prišel boš v nebeški Jeruzalem, kjer ne bo več ne sovraživa ne zaničevanja, kjer bo le večna ljubezen , in neskončna čast in slava! — Tako bi mogel še naštevati veliko križev, pa časa mi zmanjkuje, zatoraj le pravim: Vsak kristjan, naj ima že križ, kakoršen si bodi, vsak kristjan naj povzdiguje svoje oči na goro Kalvarijo, naj gleda, kako Jezus svoj težki križ nosi, in naj posluša tudi njegov mili glas: „Kdor hoče moj učenec biti in priti za menoj, naj zadene svoj križ, in naj hodi za menoj!" Tako so delali ssv. aposteljni, od kterih nam sv. pismo pove,, da so vsi veseli spred sovražnikov šli, kedar so bili zavoljo Jezusovega imena tepeni. Sv. Andrej, kakor hitro križ od daleč zagleda, veselo zavpije: „Oh prečastitljivi, oj presveti križ, ki si telo mojega Gospoda nosil! Oh presladki križ, kterega sem že dolgo iskal in te že toliko poželjel. Glej miren in vesel ti naproti tečem, sprejmi me in izroči me svojemu učeniku Jezusu; naj me po tebe sprejme on, ki me je na tebi odrešil!" Tako so delali vsi svetniki in svetnice božje, od kterih se bere, da so želeli za Jezusovo vero umreti in so tudi za svojo vero kerv prelijali. Sv. Frančišku Saverijanu je Bog v sanjah pokazal, koliko težav, dela in terpljenja ga v Indiji čaka. V spanju je na glas klicati začel: „Še več, o Gospod! še več"; še več dela, še več težav, še več terpljenja. Nosimo tudi mi vsak svoj križ, vsak svojo butaro voljno in poterpežljivo za Jezusom, ki kliče: „Veselite se, kajti vaše plačilo je obilno v nebesih!" 2. Jezusa peljejo iz Jeruzalema na goro Kalvarijo. Pervi za njim grejo njegovi sovražniki, posebno farizeji, veseli so in židane volje, zakaj grozno so Jezusa sovražili in že komaj čakajo, da bi ga skoraj mertvega vidili. Drugi ljudje, posebno kteri so iz daljnih krajev prišli v Jeruzalem velikonočne praznike obhajat, so se silno čudili nad tem, kar so vidili. Slišali so pravit od Jezusovih čudežev, in glej, zdaj ga k smerti peljejo kot nar večega hudodelnika. Med trumo ljudi so bili pa dobre duše, ki so spoznale, da je Jezus nedolžen, ki so ga ljubile in omilovale, in bi mu bile rade pomagale, ko bi bile mogle. Med temi dobrimi dušami so bile posebno pobožne, bogaboječe žene Jeruzalemske. Polne žalosti so z rokami sklepale, glasno zdihovale in milo jokale. Jezus to vidi in sliši; zato se oberne težki križ na rami proti njim in jim milo reče: „0 hčere Jeruzalemske! ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in nad svojimi otroci. Zakaj glejte! dnevi bodo prišli, ob kterih poreko: Srečne so nerodovitne in telesa, ktere niso rodile, pa persi, ktere niso dojile! Takrat bodo začeli reči goram: Padite na nas, in hribom: Pokrite nas! če namreč nad zelenim lesom to delajo, kaj se bo godilo nad suhim?" In ljubi moji! ni še bilo minulo štirdeset let, kar so se Jezusove mile besede nad terdovratnim mestom Jeruzalemom strašno in grozno spolnovale. Jeruzalem je bil od rimske vojske raz-djan, da kamen na kamenu ni ostal; tavžent in tavžent Judov je lakote umerlo, ktera je tolika bila, da so matere svoje otroke kuhale; tavžent in tavžent jih je konec vzelo kuge, ktera je neusmiljeno po mestu divjala; tavžent in tavžent jih je bilo z mečem zaklanih, tavžent in tavžent od sovražnikov vjetih, in potlej križanih ali pa razprodanih po svetu. Tedaj so se grozno spolnovale njih peklenske besede, ki so jih pred Pilatom kričali: „Njegova kri naj pride na nas in naše otroke"; tedaj so se strašno spolnovale Jezusove mile besede: „0h hčere Jeruzalemske! ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in nad svojimi otroci"; tedaj so res nesrečni Judje vpili: „Gore padite na nas in hribi pokrite nas, da Rimcem v pest ne pridemo!" -- Te Jezusove mile pa tudi strašne besede veljajo tudi tebi, terdovratni, nespokorjeni grešnik! Jezus, ki je bil gola svetost in nedolžnost, on, ki je bil pravica in resnica, on, ki je bil ljubeznivi Sin Očeta nebeškega, on je moral toliko terpeti, kaj še le bo za grešnike in hudobneže! Poglej terdovratni grešnik Jezusa, kako na oljski gori kervav pot poti, kako je zvezan in suvan, kako zasramovan in zapljuvan, kako je ranjen od glave do pete, poglej biče in krono, poglej žeblje in križ, to poglej terdovratni grešnik in pomisli, da to terpi nar svetejši le za ptuje grehe, to pomisli in potem pa poslušaj, kaj Jezus pravi: „Ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in svojimi otroci; pride čas, ko porečete: Gore padite na nas in hribi pokrite nas; zakaj če se to godi nad zelenim lesom, kakošna se bo godila nad suhim!" Suho drevo si pa ti, terdovratni grešnik, posekan boš in veržen v večni ogenj, in sodni dan boš ves osramoten vpil: Gore padite na me, hribi pokrite me! Grešnik, vsega omilovanja vredni grešnik, ali ti ne prelresejo te Jezusove besede vse žile in kosti, ali hočeš mar še dalej ostati stari, hudobni grešnik, ali hočeš mar čakati, da padeš v roke živega, svetega Boga! Glej, ravno sedaj so ti spet prisjali ljubeznivi dnevi milosti božje, spet te vabi skerbna mati sv. katoljška cerkev, pobožno opraviti sveto velikonočno spoved: „Glej, zdaj je prijetni čas, glej, zdaj je dan zveličanja!" Glej, spet nosi Jezus težki križ, veliko butaro tvojih grehov, spet milo kliče: „Jokaj nad svojimi grehi", in spet je pripravljen umreti za te! Ako te pa njegova ljubezen ne omeči, in te njegovo terpljenje od greha ne odterga, oh jokaj, pa ne jokaj nad Jezusom, oh jokaj nad seboj ; kajti bliža se ura, in morebiti je že pred durmi, ko poreče se goram: Padite na nas, in hribom: Pokrite nas! Oh jokajte kervavih solz nad svojo nesrečo, nad večno nesrečo svoje edine, svoje neumerjoče duše! Bliža se ura, in je že morebiti pred durmi, ko bote stopili pred ravno tega Jezusa, pa on vam ne bo več usmiljeni odrešenik in zveličar, ampak pravični in ostri sodnik in plačevavec, ki vam poreče: »Poberite se spred mojih oči, jaz vas ne poznam, poberite se v večni ogenj!" Objokovati hočemo vsi svoje grehe iz celega serca, se jih ponižno pred božjim namestnikom obtožiti, in donašati vreden sad prave pokore; o le to pomagaj nam, usmiljeni Jezus, da stanovitni ostanemo in v stare grehe ne pademo, da tako ne ponavljamo tistih bolečin, ki si jih občutil, ki si pod težkim križem na tla padel! 3. Tukaj po cerkvi visijo table križevega pota; poglejte jih in vidili bote, da je Jezus na svojem težavnem in poslednjem potu proti Kalvariji trikrat na tla padel. Jezus je ves voljen težki križ na ramo nabasal, pa prestal je že strašno in veliko, zatoraj se jame pod težkim križem opotekati in že pešati, slednjič pa se še na tla zgrudi in pade na kolena. Jezusovi sovražniki se ustrašijo, da bi se predolgo na potu ne zamudili in da bi jim Jezus že na potu ne obležal in umeri. Kar jih ravno zdaj sreča Simon "Cirenejčan, ki je ravno s polja v mesto šel. Tega moža zgrabijo, mu križ na ramo navale in ga prisilijo za Jezusom križ nositi na goro Kalvarijo. — Poglejmo, priserčni kristjani! še enkrat na Jezusa; poglejte ga, ves kervav in pobit na tleh leži, težki križ na rami, ta je tisti, pred kterim angeli božji na kolenih klečijo in svoje obličja zakrivajo; na tleh leži, kaj ga neki tako tlači, kdo mu je nabasal tako težko butaro? Poslušajte, kaj sv. Peter pravi: „Kristus je nosil naše grehe." Tudi naši grehi so toraj bili pri butari, ki je Jezusa na tla poderla, tudi moji, tudi tvoji grehi, kristjan moj! so sloneli Jezusu na rami in ga potlačili na zemljo. Ali je mogoče, da ne prelijamo gorečih solz čez naše grehe, ali je mogoče, da še novih grehov doprinašamo, jih doprinašamo še smeje in veselega serca, jih doprinašamo vsak teden, vsak dan, vsako uro; ali je mogoče to, da Jezusa vnovič na tla tlačimo?! Sv. Vincenci Pavijan je navadnega grešnika dolgo pa zastonj opominjal, poboljšati se. Podal mu je nekega dne majhno podobo štacijona, pri kterem je Jezus pod križem padel; zraven mu je pa milo rekel: Usmiljenja vredni prijatel! vzemi to podobico in spominjaj se, kar sva se ravno pogovarjala, žalibog da je bilo zastonj! Pa le samo to prosim, da vsak večer to podobo nekaj časa gledaš in premišljuješ, da so tudi tvoji grehi usmiljenega Jezusa k tlam tlačili! Kako dolgo ga boš pustil pod to težko butaro ležati? Kako dolgo se boš obotavljal, pravo pokoro delati, in tako sebi in Njemu breme polajšati, pa mu od tal pomagati? In glej, kaj se zgodi? Čez malo časa pride poprej oterpnjeni, zdaj pa zgrevani grešnik k sv. Vincenciju nazaj in pravi, da mu ubogi Jezus pod križem ni več miru dal. Peklo in žgalo me je tako, da sem se svojih grehov skesano in ponižno spovedal in obljubil, nikoli več grešiti, da Jezusa vnovič na tla ne tlačim! — Tudi vam podam danes ljubi moji, podobo štacijona, pri kterem je Jezus pod križem padel in pravim: Poglejte večkrat to podobo in premišljujte, da so naši grehi usmiljenega Jezusa na tla poderli! Upam in vesel pričakujem, da se bote vsi, ljubi poslušavci moji, ta svet ve- likonočni čas svojih grehov serčno zgrevali, se jih pred Jezusovim namestnikom ponižno in odkritoserčno obtožili, naloženo pokoro na tanjko spolnovali in si slednjič terdo zaobljubili, grehov se varovati, naj velja kar rado; — vse to jaz upam in pričakujem od vas vseh, to bo veselo za nebesa in zemljo, to bo častitljivo in srečno za vas; — pa vendar to še ni vse, vaša pokora in vaše spreobernjenje še ni dognano: treba je še, da ste tudi mož beseda, da ste svojim obljubam zvesti in stanovitni, da v stare zapuščene grehe nazaj ne padete in Jezusa vnovična tla ne potisneite! Oh ljubi moji, ne mislite, da po opravljeni sv. spovedi ne bo več nobene skušnjave, ki vas bo vabila v stare grehe; vaše razvajeno meso vas bo vleklo v stare grešne navade; hudobni svet vam bo ponujal stare priložnosti, vam nastavljal stare mreže in vas lovil vsa-kosortno; sam peklenski sovražnik bo napenjal vse moči, vas sopet omotiti in oslepiti, vas v stare grehe pahniti in vas požreti v svoje peklensko žrelo. Oh ljubi moji, le verjamite, da se naša vojska za nebeško krono še le konča, ko nam poje mertvaški zvonček. Zatoraj Vas lepo prosim in živo zarotim, da se večkrat spominjate svojih lepih in zlatih besed in obljub, ki ste jih storili v spovednici, da vsak dan svoje obljube ponavljate in Boga goreče prosite potrebne pomoči, da radi v cerkev hodite, sveto mašo pobožno služite in božje nauke zvesto poslušate, da se grešnih priložnost skerbno ogibate in malo porajtate, kaj vaši stari prijatli ali prijatlice poreko, da se ' svojega Boga in angela varha, neprevidene smerti in ostre sodbe, veselih nebes in strašnega pekla pogostoma spominjate, posebno pa, da si pred oči postavljate Jezusa, ki je trikrat padel pod težkim križem in si k sercu vzamete, da vaši grehi ga spet vnovič na tla potisnejo. Oh ljubi Jezus! vsi ti to delati obljubimo, vsi se hočemo greha varovati, da te vnovič na tla ne potlačimo! Sklep. Priserčni bratje in sestre moje! Gledali smo danes v duhu Jezusa, kako svoj težki križ vleče na goro Kalvarijo; kako ga Jeruzalemske žene objokujejo in kako trikrat pade pod križem. Oh usmiljeni Jezus, ki si za nas težki križ nesel, oh Prij. za cerkev.