Borba za razredno itivo (Doprinos k debati o šolslkem listu.) Mislim, da je danes borba med čitanko v obliki knjigie ter med iperiodičnim šolskim listom definitivno 'končana v korist šolskega lista. Čitainka je že zastarela »iznajdba« na pedagoškem polju, periodični šolski Iist pa je nelkaj modernega, pripravnejšega in otrokom kot učiteljstvu ipriljublljenejšega. Analogno bi lahko sklepali sedaj na konec borbe med mesečno šol&ko revijo in med pogasteje izhajajočim šolskim časnikom. Slednji bi prinašal veŁ aktualne snovi in bi šolsko delo vsled tega bolj priblližal življenju izven šole. To pa je ravno težnja moderne šole in za naprednega pedagoga fumdamentalne važnosti. Iz članka tov. Vranca v 30. štev. »Učit. tov.« vidimo, kako se da tak blizu vsakdanjega življernja stoječ časnik s pridom porabiti v moderni šoli, kako naravnost izpolnjuje o'kvir moderne šole. Tudi v članku tov. Dolgana v 16. štev. »Učit. tov.« je marsikatera resnica, kljub zgražanju tov. Milkoviča v 30. štev; »Učit. tov.« Vendar pa se mi zdi, da se tukaj »za« in »proti« gibljeta preveč v ekstremih. »Mlada Jugoslavija«, ki smo jo dobili, nikakor ni vsebinsko tako zelo različna od »Našega roda«, da se slednji ne bi dal uporabiti tudi tako, kot je uporabil tov. Vranc novi časnik. Čeprav je tov. Jože Zupančiič kot sourednik »Mlade Jugoslavije« s svojim člankom časnik nekako zavaroval pred kritiko, moram vseeno iztakniti dvoje. Prvič ,se mi zdi rubrika »Zadnje novice za mlade glavice« mnogo premajhna. Takih novic >bi moralo biti v časniku, ki hoče stati izvenšolskemu življenju blizu, najmanj 3 do 4 strani. To so ravno tiste novice, ki prinašajo življenjsko bližino v šolo in nerazumljivo mi je, da jih je ta!ko malo v »Mladi Jugoslaviji«. Ostala snov, ki je v tem Iistu, pa bi izšla lahko v vsaki reviji in tudi v «Našem rodu«. V tem oziru je »Naš rod« že davno ustrezal življenjski bližini in vsako leto bolj ustreza. Zaradi snovi, ki je zbrana na 2. do 8. strani »Mlade Jugoslavije«, nikakor ne bi bilo treba izpreminjati oblike šolskega lista. Tudi v časovnem razdobju izhajanja ni tako velika razlika, da bi bila omembe vredna. Ako bi časnik izhajal tedensko, bi se to bolj poznalo. Druga pomankljivost pa se mora gotovo prištevati bolj nepazljivosti ali morda naglici urejanja (ali ni bilo morda dovolj časa za pregled snovi?). Kaj naj reče prirodoslovcu, učitelj in otrok temu-le stavku: »Cel oblak belih metuljev se včasih ipripodi, vrtinči se mimo kakor snežni metež, ali pa sede kam, da uniči zelenje.« Kakor znano se hranijo metulji z nektarjem iz cvetov ali pa sploh ne jedo nič; nikdar pa ne morejo objedati zelenjave. Takim gorostasnostim je krivo edino nepoznanje osnovnih pojmov življenja v prirodi. In tako nepoznanje se ne more ipričakovati niti od mladinskih pisateljev niti od urednikov mladinskih listov. Tudi vzgojlno ni vse, kar js zbramiega. Tretji izmed »Trdih orehov za mlade zobe« je precej nesrečnO izibran. Leta in leta.se mučimo v šodi z nekaterimi dečki, ki le preradi uničujejo ptičja gnezda in jajčlka, tukaj pa imamo kot računsko uganiko v nepravem tonu opisan tak primer, ki vsekakor ne spada v mladinski list. Pa pustimo to! Poglejmo, kako so otroci sprejeli »Mlado Jugoslavijo«. Osebno sem bil takoj spočetka pristaš novega lista. ker sem si predstavljal  ne vem kaj. Morda je naša sploŠTia na- paka to, da se hitro vnamemo za novotarije, čeiprav si jih niti prav ne moremo predstavIjatii. Vnet za novi li.st sem otrofcom pripovedoval o njem že dolgo časa, da so bili na sprejem zadostno pripravljeni. Hotel sem narediti popolnoma abjektiven 'poizkus, za katerega je moj razred iposebno ipripraven. Učenci so na sto>pnji prvega in drugega razreda višje narodne šole, nekateri celo še starejši. Vsi učenci so naročniki »Našega roda«, katerega tolilko uporabljamo pri ipouku, da je čitanka stopila v ozadje. Pripovedoval sem učencem o novem listu, ki ga bomo tudi tako uporabljali kot »Naš rod« in ki bo podoben časopisu, kakršne vidijo doma. Otroci in jaz — vsi smo težko ipričakovali časnika. Ob prejemo smo najprej preleteli stran za stranjo, potem sino pa predekli vso snov ta'ko, kakor smo jo bili vajeni pri »Našem rodu« — seveda nekoliko hitreje zaradi poizkusa. Čez nekaj dni sem naročil učencem, naj mi napišejo, ikako jim list ugaja in kateri list jim je ibolj všeč. Spisov je ibilo 48. Od teh 2 nistia nič izjavila, kateri list se jima bolj dopade, 5 jih je bilo za »Mlado Jugoslavijo«, 3 se niso mogli odločiti in bi najirajši imeli oba, 38 pa jih je bilo za »Naš rod«. Navesti hočem par citatov, pri katerih sem popravil le nekatere pravopisne in slovniške napake. Za »Mlado Jugoslavijo«: 1. »Komaj sem dočakala, da bi prišel list »Mlada Jugoslavija«. Končno se mi je vendar izipolnila vroča žel.ia. List »Mlada Jugoslavija« je skoraj boljši kalcor »Naš rod«  2. »Mlada Jugoslavija« se mi zelo dapade.« ... Takih in podobnih odgovorov je torej šest. Za »Naš rod«: 1. »Naš gosipod 'učitelj so nam že nekaj časa pravili, da bo izšel drug list »Mlada Jugoslavija«. Vsi smo se ga* zelo veselili in smo komaj čakali, da bo izšel. Takoj, ko smo ga dobili v roke, smo ga začeli prelistavati in čitati. Ta novi list se meni ne dopade. »Naš rod«, ki ga vsak mesec Ttomaj čakam, se mi bolj dopade. Nekaj spisov iz »Mlade Jugoslavije« se mi tudi dorpade, kakor »Večer v Pragi«, »Moja prva pesem« in »S ..Kraljico Marijo" v Alžiru«. Poceni je res »Mlada Jugoslavija«, a vseeno je lepši »Naš rod«. — 2. Po običajnem spisu tak-'le konec: ... »Vseeno se mi pa še bolj dapade »Naš rod«, čeprav se mora prinesiti Din 2'50. Veliko lepše stvari so v »Našem rodu«. — 3. Učenka ni foila v šoli in so ji iprinesli list domov. »V sofooto mi ga je prinesla K. M. domov, ker me ni bilo v šolo. Takoj, ko sem ga dobila v rolke, sem ga pogledala in meni se ni dopadel. Rajši imam »Naš rod«. 4. »Meni se bolj dopade »Naš rod«. Jaz imam rajši povesti, v »Mladi Jugoslaviji« so pa razne novice in malo povesti.« 5. »Meni se bolj dopade »Naš rod«, čeprav je dražji. Pozdravljeni vsi čitatelji »Našega roda!« 6. Še ne 10 letna učenka ipiše: »Komaj sern čakala »Naš rod« in »Mlado Jugoslavijo«. Sedaj, ko smo pa no.vi list doibili, mi pa ni nič za. njega; ker nič lepega branja v njem ni. ...Bolje bi ibilo, da bi vedno izhajal »Naš rod«.  7. Meni se »Mlada Jugoslavija« ne dopade. Zato ie boljše, če izhaja »Naš rod«. Čeprav je mekoliko dražji, je pa toliko boljši in lepši.« Ostali odgovori, katerih je kakor rečeno 38, povedo s podobnimi besedami isto. Po ipravici rečeno, pričakovil sem ugodnejše odgovore za novi časnik. Ko pa sem pozneje premišljal o vsej zadevi, se mi zdi izid poizkusa povsem naraven. Na oko, kar se tiče oblike, papirja itd.. se »Mlada Jugoskvija« nikakor ne more meriti z res okusno obliko in apremo »Našega roda«. Otroci so to spontano konstatirali sami od sebe. Obliika časoipisa je že, kot dnevnik ali tednik, ki ga najdemo domalega v vsaki hiši tudi na kmetih, popolnoma diskreditirana. Slaib papir. ki se rad zmečka in raztrga, navada, da se tak čaisofpis valja po hiši v vseh kotih in se končno uporabi za podkurjenje, zavijanje itd., velike strani z mnogimi kričečimi naslovi in podnaslovi, med katerimi otrok ne ve, kaj bi najiprej prečital — vse to se otrokom pri »Mladi Jugoslaviji« ni doipadlo. Oblika in velikost časopisa pri čitanju v gasto zasedenih šolskih klopeh, razmetana snov m različna debelina ter oblika črk, kar že vsled podobnosti z dnevnim časopisjem, sili k površnemu čitanju in še marsikaj drugega pa odbija tudi vzgojitelja. Ideja bližine življenja v šolskem čtivu je vsekakor dobra in je ne moremo zametavati — prinešeno v obliki časopisa pa je ne moremo sprejeti. Mnogo boljša je revijalna oblika, ki pa lahko izhaja tudi večkrat na mesec. Zato je moje mnenje, da ostanemo pri »Našem rodu«, ki naj se še naprej razvija v tem pravcu kakor se. Kratki članki in notice, kakor so na straneh 87 do 89, 120 do 122, 153 do 154 letošnjega letnika prinašajo dovoljno bližino življenja v šolo. Ako bi Naš rod prinašal še več takih stvari v škodo beletristike, ter bi vsalk mesec objavil še pregled najvažnejših dogodkov doma in po svetu, bi imeli v razredu snovi, zajete iz življenja, za ves mesec več ko dovolj. Mnenja sem, da bo večina tovarišev(ic) imela iste izkušnje z »Mlado Jugo&lavijo«. Izkušnje, ki jih opisuje tov. Vranc v svojem članiku, se mi zde preveč idealizirane in se dado uporabiti le za prvo, poizkusno številko. Vsled tega se mi njegov paizkus ne zdi pravilen in dovolj abjektiven. Treba bi bilo časopis vzeti 'kot nekaj starega in v šoli že običajnega, ne pa kot novost! Veliko težavo bi imeli tudi z uvajainjem novega lista v šolo. Naprimerno bolje, se mi zdi, bi bilo dobro vpeljati »Naš rod« med mladino in ga uvesti obvezno ipo vseh šolah. Tedaj bi se šele prav spoznala njegova velika uporabnost za življenjski pouk. Nekdo, ki v irazredu nima splošno uveden »Naš rod«, sploh ne more iz lastne izkušnje govoriti o njegovi uporabnosti pri pouku. Ravno tako pa ne more objektivno govoriti o šolskem časniku. Toliko od moje strani kot doprinos k razčiščenju vprašanja razrednega čtiva. M. Zor