Politiški oddelek.
Po državnem zboru.
Minolo je zasedanje državnega zbora, poslanci so se zopet povrnili na svoje domove. Sedaj pa pride čas, ko bodo poslanci stopili pred svoje volilce in jim razložili politični položaj in svoje delovanje v državnem zboru. Tudi slovenski volilci pričakujemo, da nam naši poslanci odkritosrčno razlože sedanji politični položaj. Naj so razmere vesele ali žalostne, volilci imajo vendar pravico, da izvedo resnico. Volilni shodi bodo marsikaj pojasnili, kar je dosedaj skrito še za kulisami.
Minolo zasedanje državnega zbora je bilo jako dolgo, ali veselo pa ni bilo. Nejasen je bil položaj, ko so se sešli državni poslanci, še bolj nejasen je pa sedaj, ko se razidejo. Za nas Slovence gotovo minolo zasedanje ni bilo veselo. Naši poslanci glasovali so za razna bremena, ali vendar se vlada ni dosti ozirala nanje. Jedina pridobitev je, da je imenovan jeden slovenski ministerski svetnik. Da se je na Stajarskem in Koroškem nekaj storilo za šole in slovensko uradovanje, to pa ni toliko zasluga državnega zbora, kolikor vladen strah pred državnim sodiščem.
V gospodarskem oziru je državni zbor rešil več jako važnih predlog. Najvažnejše so trgovske pogodbe in vrejenje valute. Pričakuje se, da bodo novi zakoni precej povzdignili narodno blagostanje in pospešili tudi trgovino. Mnogi so pa tudi druge misli v tem oziru. Mi ne izrečemo o tem nobene sodbe, sad bode pokazala še le prihodnjost.
v
Ce pregledujemo delovanje našega državnega zbora, pač nanj ne moremo biti posebno ponosni. To se pa nikakor ne sme tako tolmačiti, kakor bi mi morda hoteli našim slovenskim poslancem kaj očitati. Baš naš list jih je v zadnjem zasedanju branil proti raznim napadom. To smo storili iz čistega prepričanja, da naši državni poslanci hodijo po potu, katerega zmatrajo za najboljšega
za dosego naših narodnih pravic. Tega prepričanja smo še danes, če tudi semtertja ne moremo si lahko raztol-mačiti postopanja naših zastopnikov.
Opazovalo se je ves čas, kako veliko moč ima v Avstriji vlada. Kar se je grof Taaffe v glavo vtepel, moralo se je zgoditi, naj se upira še tako desnica ali levica. Kazala se je povsod neka onemoglost avstrijskega parlamenta. Mnogi pripisujejo vzrok tej žalostni prikazni neodločnosti Hohenvvartovega kluba. Še te dni smo čitali v nekem listu, da je vsem tem neznosnim razmeram kriva prevelika bojazen pred levičarji, in da se stvari zboljšajo, ko vsled daljših dogodkov razpade Hohenwartov klub. Potem bodo Mladočehi postali gospodje položaja, ker brez njih se razmere ne bodo dale več uravnati v Avstriji, posebno ker po izjavah Poljaka Jaworskega ni misliti, da li Poljaki podpirali levico.
Po našem mnenju so to popolnoma prazne iluzije, iz katerih se bodo presenečeni kmalu tisti vzbudili, ki se jim danes udajajo. Ravno tako prazne so te misli, kakor so bile prazne nade 1879. leta, da se po nastopu Taaffejeve vlade vvede pravični federalizem v Avstriji. Čudimo se, da po skušnjah, katere že imamo, more še kdo živeti v takih iluzijah. Razveselila je nas tudi izjava poljskega vodje, iz katere smo posneli, da Poljaki ne bodo hodili z levičarji po drni in strni. Kolike važnosti so bile Jaworskega besede pri valutni debati, se je najbolje raz videlo iz levičarskih listov, ki so pikali, kakor gadje. Tega pa naj vendar nikdo nikar ne pričakuje, da bi Poljaki Mladočehom na ljubo morda napravili kako zmešnjavo v Avstriji, iz katere bi ne bilo druzega izhoda, kakor da se radikalno premene naše notranje razmere. Dokler se Mladočehi od prvega do zadnjega ne odreko rusofilstvu, je o tem pač nezmiselno govoriti, pa tudi še potem ne vemo, če bi to šlo.
Poljaki so praktični politiki. Njih položaj je v Avstriji jako ugoden in znajo ga tudi ceniti. Nikakor ni misliti, da bi iz njih sedanjih ugodnih postojank bili pripravljeni skočiti v kako negotovost. Mi smo prepričani, da   so  Poljaki  pripravljeni  podpirati vsako  stranko,   ki
252
dela na počasni in naravni federalistični preustroj naše države, posebno, če je smoter jasen in je upati tudi vspeha.
Nikakor pa ni pričakovati, da bi Poljaki tako pomagali zamotati položaj, da nikdo z gotovostjo ne bi vedel, kaj da potem pride. V takem slučaju se bodo Poljaki zavezali z vsako stranko, katera skuša preprečiti nagel prevrat, o katerem se ne ve, komu bi bil v korist. Tudi levica bi v takem slučaju dobila Poljake na svojo stran. Sicer pa še ni gotovo, da bi po razpadu Hohen-vvartovega kluba, se morala zrušiti vsa sedanja sistema. Grof Taaffe je prekanjen mož in bi že skrpal novo večino, posebno, ker ni gotovo, da bi se levica upala v takem kočljivem položaju proti njemu napeti vse strune. Plener gotovo ne bode gladil pota Mladočehom. Seveda večji vpliv bi pač levica v takem slučaju dobila, kar bi posebno one stranke kmalu občutile, ki bi skušale poprej zamotati položaj.
Res vemo, da Poljaki in levičarji sami še ne na-rede zanesljive večine, ali vlada že ima dovolj sredstev, da bi pritegnila še nekaj drugih zastopnikov. Rusini jo podpirajo za kako gimnazijo, ravno tako tudi Rumuni. Podpora Coroninijevcev je vladi v odločnih trenotkih zagotovljena. Iz povedanega je pač razvidno, da parlament po razpadu Hohemvartovega kluba ne bi dobil več veljave.
Da najdemo pravo sredstvo proti sedanjim neugodnim razmeram, moramo pred vsem še vprašati, kaj je pravi vzrok onemoglosti našega parlamenta proti vladi. Mlado-češki poslanec je pri debati o Spinčičevi aferi omenil, kako bi angleški parlament postopal proti takemu ministru, kakor je Gauč. Vprašali smo se, zakaj pa avstrijski parlament ne more kar pognati ministra, ki krati njegove pravice. Pogled v Anglijo je nam dal jasen odgovor. Na Angleškem sta le dve veliki stranki, ni take razcepljenosti, kakor pri nas. Baš to je povzdignilo angleški parlament, ker tam ne more vlada barantati z raznimi frakcijami kakor pri nas. Tudi naš parlament bi dobil drugačno veljavo, ko bi se osnovale velike stranke z določenimi programi. Kamor je torej na vplivu našega parlamentarizma, naj dela po svojih močeh na osnovo tacih strank. Seveda to bode le mogoče, če razne frakcije druga drugi malo prijenjajo. Kdor pa s kakimi separatistiškimi težnjami prouzroča le razcepljenosti, tisti le povečuje vladno moč in slabi parlamentarizem na škodo avstrijskim narodom.