POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANI ŠT. 5
Sxedttli vzhod
St. 81	11. o&to&ta 1943.
VAZNE IZJAVE NAŠEGA KRALJA
“Nimamo nobenih aspiracij proti Italiji, pač pa zahtevamo od Italije, da nam vrne vse, kar je našega!”
Na vprašanje, katere so pokrajine, ki jih Jugoslavija smatra za jugoslovanske, je Kralj odgovoril:
“Trst, Gorica in Istra.”
Neki prav posebno radoveden časnikar je Kralja še posebej vprašal:
“Ali tudi mesto Trst?”
Kralj je odločno in jasno odgovoril:
“Seveda, tudi Trst.”
Te moške in odločne besede našega narodnega vladarja pač ne potrebujejo nobenega tolmačenja. Slovenci in Hrvatje iz Julijske Krajine in Istre smo svojemu narodnemu vladarju Kralju Petru II. iz dna duše hvaležni za to Njegovo izjavo. Posebno važno je pri tem, da je to izjavo iz tako merodajnega mesta slišalo nad 50 zastopnikov zavezniškega tiska in da se bo ta vest na ta način razširila po vseh onih deželah, kjer se govori angleški jezik in bo s tem prišla do ušes vsemu svetu.
PISMO IZ AMERIKE
New York, 10. septembra 1943.
Dva velika in važna dogodka v teh dneh sta posebno pomembna za Združene narode. Posebno pomembna pa sta za nas Slovence in Hrvate iz Julijske Krajine. Ta dva dogodka sta: likvidacija Mussolinija in brezpogojna predaja Italije.
Smelo lahko trdimo, da v vsej zgodovini slovenskega naroda in v zgodovini Hrvatov ni bilo človeka, ki bi bil kriv tolikih in tako strašnih zločinov v našo škodo kakor je bil Mussolini. Debele knjige bi lahko popisali s temi zločini. Toda to ni potrebno, ker so znani vsemu svetu. Slovenci in Hrvatje pod Italijo smo se borili proti fašizmu od prvega dne njegovega rojstva dalje. Dosegli smo največje zadoščenje, ki nam ga je mogla usoda podariti: Mussolini je izginil iz površja na precej neslaven način.
I
Dva dni po svojem prihodu v Kairo, je Nj.V. Kralj Peter II sprejel zastopnike angleškega in ameriškega tiska. Pri tej priliki je Nj.V.Kralj Peter II. povdaril, da je Njegovo potovanje iz Anglije na Srednji Vzhod tudi to pot dokazalo, da zavezniške pomorske sile popolnoma gospodarijo v vodah Atlantskega oceana in Sredozemskega morja. V svoji nadaljni izjavi je Nj.V.Kralj Peter II posebno naglasil, da pomenita Njegov prihod, kakor tudi prihod jugoslovanske vlade na Srednji Vzhod, željo in potrebo, da je vodstvo jugoslovanske države in vojske čim bližje domovini.
“Upam, da ni več daleč tisti čas,” je dejal Kralj Peter, “ko se bom mogel vrniti v osvobojeno Jugoslavijo.”
Zastopniki tiska, ki jih je bilo lepo število zbranih, so z velikim zanimanjem sledili izjavam jugoslovanskega Kralja. Vprašali so ga tudi, če mu lahko zastavijo kakšna vprašanja. Z veseljem je Kralj pritrdil.
Najzanimivejše in za nas najvažnejše vprašanje, ki so mu ga postavili časnikarji je bilo:
"Ali ima Jugoslavija kake nacionalne aspiracije nasproti Italiji?”
Kralj je odgovoril:
Brezpogojna predaja Italijie je prva kazen one večine italijanskega naroda, ki je slepo in z navdušenjem sledila svojemu zločinskemu voditelju in ga v njegovem peklenskem delu podpirala. Ne želimo slabega italijanskemu narodu kot takemu. Zmotno pa bi bilo mnenje, da je samo Mussolini kriv za vse, kar se je zgodilo v preteklih dvajsetih letih. Kazen mora zadeti vse, ki so jo zaslužili.
Čeprav je jasno, da sta bila fašizem in Italijia premagana Z vojaško močjo, vendar tudi nam Slovencem in Hrvatom izpod Italije, ne more nihče odrekati deleža pri tej zmagi. Ves svet ve, da smo se borili skozi dvajset let - ne samo z besedami in protesti, ampak tudi stvarno ter doprinašali v ta namen velike žrtve
Ko je prispela vest o brezpogojni predaji Italije, sem kot predsednik Jugoslovanskega odbora iz
Četrto leto vojne
Dogodki, ki se razvijajo na vseh bojiščih vzbujajo opravičene nade in upanja, da bo že v doglednem času osvobojen velik del danes zasužnjene Evrope. Prav posebno potrdilo za taka pričakovanja nam nudijo pregledi dosedanjih zavezniških uspehov v teku enega leta, t.j. od lanskega oktobra dalje. Lansko jesen je sreča zapustila Hitlerja in vodovje njegovih zmag se je maščevalno obrnilo nazaj, proti Berlinu. V manj ko enem letu so zavezniki osvobodili v Afriki, Rusiji in Italiji ozemlje, ki ni nič manjše od zasedene Evrope. Ruske armade so se v tem času približale Berlinu za polnih 1000 km.
Poglejmo, kaj se je vse zgodilo od lanske jeseni dalje:
Meseca oktobra 1942 so nemške armade stale pred vrati Aleksandrije, dosegle so Volgo pri Sta-ljingradu in imele v svojih rokah skoro polovico Kavkaza. 20.oktobra je pričela ruska protiofenziva pri Staljingradu in tri dni kasneje je udaril general Montgomery na Nemce in Lahe pri El Alameinu. To je bila zmaga, ki je spodila Nemce iz Egipta, Či-renajke, Libije in Tunizije ter jih pognala pri Cap Bonu v zavezniško past.
S.novembra so se izkrcali Angleži in Amerikanci v Maroku in Alžiru. V treh dneh je Hitler izgubil vso francosko Severno in Zahodno Afriko, razen Tunizije. Ta zavezniški podvig, ki je prišel popolnoma nepričakovano, ga je strašno razjezil. Surovo je prelomil premirje in zasedel “Višijsko Francijo”, razen Tulona. S tem je pa še bolj na redko razsejal svojo vojaško moč po Evropi. - V istem času je osma britanska armada vkorakala v Bengazi, Rusi pa so drveli od zmage do zmage na Kavkazu in severno od Staljingrada. Nemci so se odrekli Tulona, ker so mislili, da jim na ta način francoska mornarica kar sama pade v naročje. Ali prišlo je drugače. Ob zori 27.novembra so Nemci verolomno vdrli v Tulon, kjer so bili gledalci usodnega razočaranja. Namesto v roke Hitlerja, so se francoske vojne ladje pogrezale na dno morja.
Ko je osma britanska armada zmagovito prodirala proti Tripolitaniji, so Rusi nadaljevali s svojo veliko ofenzivo v osrednjem delu vzhodnega bo-
'Italije poslal g.Rooseveltu, g.Churchillu in g.Gro-miku, ruskemu veleposlaniku v Ameriki, brzojavke s tole vsebino:
“Predaja Italije postavlja usodo Slovencev in Hrvatov iz Julijske Krajine, ki so bili pred petindvajsetimi leti žrtvovani Italiji, zopet v roke naših mogočnih zaveznikov. Na današnji dan ponovno pridobljene svobode hite naša čuvstva hvaležnosti in naše odkritosrčne čestitke k slavnim armadam Zedinjenih narodov in njihovih voditeljev. Ponosni smo, da smo se vedno borili proti fašizmu in nasilju ter na ta način sodelovali v skupnih naporih za skupno zmago.”
Na ta način smo Slovenci in Hrvatje pod Italijo manifestirali svojo radost in veselje, ko je bil dosežen tisti cilj, ki smo ga tako nestrpno pričakovali.	dr.I.M.Č.
- prvo leto zmage
jišča in predrli kakih 250 km proti Donu. Obupni nemški poskusi, da bi iztrgali Rusom Staljingrad so izpodleteli na celi črti. 29.decembra so Rusi zavzeli Kotelnikovo.
Na Novo leto 1943 so Rusi zavzeli Vel.Luki, 18. jan. pa so se znebili obsedanja Staljingrada. 30.jan. so Rusi osvobodili Majkov, najvažnejše središče nafte, ki si ga je Hitler izbral za svoj bodoči sprehod po Kavkazu. S tem je bila usoda obkoljenih Nemcev pri Staljingradu zapečatena. - V tem času sta se v Casablanki 14.jan. sestala Roosevelt in Churchill. Na Novi Gvineji pa so zavezniki pognali zadnjega Japonca z ozemlja Papua. 23.januarja je osma britanska armada vkorakala v Tripoli, poslednjo Mussolinijevo posest v Afriki.
Medtem, ko so Prusijaki še vedno žalovali po Staljingradu in zganjali s proglašeno totalno mobilizacijo še zadnjega civilista v vojašnice, so Rusi zavzemali mesto za mestom: Kursk S.febr.; Kras-nodar 18., Rostov 13., in Harjkov 14.febr.; 9.febr. so Japonci bežali iz Guadalkanala, najvažnejšega oporišča v Solomonskem otočju. lO.febr. je osma armada generala Mongomery-ja prekoračila tuniško mejo. Kratkotrajna Rommeljeva ofenziva v južnoza-hodni Tuniziji je popolnoma propadla.
3.marca so Rusi zasedli Ržev. 12. marca so Nemci pričeli s protiofenzivo in zopet osvojili Harjkov. 28.marca je hrabra osma britanska armada v naskoku zavzela močno utrjeno Marethovo črto v Tuniziji.
S.aprila je padla tudi druga utrjena črta v Tuniziji. lO.aprila so Britanci vkorakali v Sfax, 14.v Su-zo in 20. v Enfidaville.
5. maja so britanske in ameriške čete osvojile Tunis in Bizerto in 9.maja, ko je tudi že zadnji nemški vojak položil orožje, se je število osnih ujetnikov v zavezniških rokah nenadoma povečalo za cel četrt milijona mož. Rusi pa so k temu pridali še četrt milijona nemških ujetnikov, ki so jih v tem času ujeli pri Staljingradu. Ves Afrika Korps je bil uničen in zavezniki so zajeli ogromne količine vojnega materijala. 12.maja sta se sestala v Washingtonu Churchill in Roosevelt, da pri-
pravita novo obdobje zavezniških ofenzivnih podvigov.
Več osnih otokov So zavezniki zavzeli, l.junija so Amerikanci zasedli otok Attu, glavno japonsko oporišče v Aleutskem otočju. 11.junija so zavezniki prvič stopili na evropska tla, ko se je udala italijanska trdnjava Pantellaria. Kmalu nato sta kapitulirala italijanska otoka Lampedusa in Linosa.
Oslabljene moči nemške vojske so pričele s svojo zakasnelo ofenzivo 5.julija. Rusi so rabili komaj 8 dni, da so nemško ofenzivo razbili in že 13. julija prešli saimi v napad. Vzajemnost med vzhodnimi in zahodnimi zavezniki je bila sedaj ravno tako popolna, kakor prejšnjo jesen. 10.julija so se Angleži in Amerikanci izkrcali v Siciliji. Hitro so napredovali in potiskali nazaj 350000 mož Nemcev in Lahov. 25. julija je Hitlerjev pajdaš Mussolini zletel in ves fašistovski režim v Italiji se je zdrobil. Jeklena os Rim-Berlin se je zlomila.
Ves mesec avgust so Rusi nevzdržema napredovali na 1300 kilometrov dolgem bojišču. Skoraj povsod so ruski zemlji vrnili ozemlja, ki so jih Nemci držali in utrjevali že od 1.1941 dalje. Zavzeli so Orel 5.avg., Harjkov 23., Taganrog 30. in Jelnijo 31.avg. Vsa Sicilija je bila zasedena v šestih tednih. Nemška podmorniška vojna je vse leto močno slabela in dosegla višek svojih neuspehov, ko so zavezniki pričeli potapljati po eno nemško podmornico na dan. 21.avg. je Churchill izjavil, da niso jmogli 'Nemci potopiti niti ene same ladje v štirih mesecih v severnem Atlantiku, čeravno je v tem času križarilo po tem morju nad 4000 zavezniških ladij.Sredozemsko morje je bilo očiščeno vsakega osnega nadzorstva. Po vsej Evropi in posebno po Balkanu so se medtem rodoljubi junaško borili proti okupatorjem. Danci so se uprli in tudi Švedi ;so Nemcem odrekli vsak prevoz nemških vojakov čez njihovo ozemlje.
3.septembra so se zavezniške čete izkrcale na laški celini. To je bilo točno štiri leta potem, ko je Hitler pričel z vojno, o kateri je sodil, da bo zelo kratka. S.septembra so proglasili, da se je Italija brezpogojno udala. Laška mornarica je vplula v zavezniške luke skoro nedotaknjena. Od Gorice, Ljubljane in Trsta pa vse do otoka Samosa so balkanski rodoljubi planili na dan in osvobodili obširna ozemlja svoje domovine. V istem času so Rusi zavzeli Stalino in s tem popolnoma očistili vso kotlino ob Donecu. Ne smemo pozabiti, da leži tu rusko Porurje. 13.sept. so Rusi zavzeli Novoro-sisk, zadnjo nemško luko ob Kubanu. 17.sept. so vkorakali v Brijansk. Ob Azovskem morju so prodrli do Krima in v osrednjem delu bojišča dosegli Dnjeper v dolžini 600 kilometrov dolgega bojišča od Kijeva pa vse do Dnjepropetrovska in Zaporož-ja. 26.sept. so Rusi zavzeli Smolensk, kjer je imel Hitler dve leti svoj glavni stan in ki je najvažnejše oporišče v Rusiji. September smo zaključili s polomom nemške obrambe. Rusi so osvobodili nad tisoč mest in vasi. V Italiji so Angleži krepko potiskali Nemce nazaj z namenom, da se združijo z Anglo-Amerikanci in ta svoj cilj kljub silovitemu nemškemu odporu tudi dosegli pri Neaplju. Nemci so bahavo kričali v svet, da so Amerikance vrgli v morje pri Salernu, ali že prekmalu so se prepri-
-
čali da z lažjo ne morejo naprej. Ob koncu septembra so zavezniki vkorakali v Neapelj in s tem dosegli 3000 km svoje poti od El Alameina dalje.
V času teh pomembnih nemških nesreč na vseh bojiščih sta RAF in USAF z nasraščajočimi močmi neubranljivo napadala Nemčijo. 10000 ton je prejel Hamburg v enem samem tednu. 77% vseh važnih nemških luk je bilo popolnoma uničenih. Velika nemška mesta kakor: Koln, Bochum, Rostock, Stettin, Essen, VVupperthal, Duesseldorf, Dortmund, Duisberg in Emden so bila skoro popolnoma porušena. Znatno poškodovana pa so tudi druga nemška mesta, kakor: Berlin, Bremen, Manheim, Nuerenberg, Stuttgart, Hanover, Monakovo itd. Tudi cilji, ki so tako oddaljeni kakor Dunajsko Novo mesto jn Ploesti so bili pod udarom zavezniških bomb.
Medtem, ko so zavezniške ladje hitrejše potapljale nemške podmornice, kakor pa so jih oni mogli graditi in medtem ko so zavezniške armade lomile sovražne sile izven meja evropske trdnjave, je zavezniško letalstvo dokazalo, da evropska trdnjava nima strehe Sedaj že nekaj časa Nemci na lastni koži čutijo vsa tista gorja in trpljenja, ki so jih sami delili evropskim narodom v Varšavi, Rotterdamu, Londonu, Couventry-u, Beogradu in po ostalih odprtih mestih v dneh, ko je njihova moč strahovala vso Evropo. Zavezniški letalci pa niso samo vračali zob za zob, pač pa so s svojim delom oslabili nemško vojno proizvodnjo za polnih 20%. Nemška zračna sila je danes manjša od angleške. Pri tem pa niti ne upoštevamo 100.000 letal, ki so jih letos izgotovili v Združenih ameriških državah, niti tistih številnih letal, ki so jih izdelali Rusi. V četrtem letu vojne, to je, od 3.sept.l943 do 3.sept. 1943 je RAF zmetala nad Nemčijo dvakrat toliko bomb, kakor v treh prejšnjih letih in trikrat toliko v letu 1941/42.
Iz te velike tragike vojnih dogodkov preteklega leta brez vsakršnih utvar lahko sklepamo na bodoči razvoj vojnih dogodkov. In ta razvoj nam pravi, da gotovo ni več daleč čas, ko bomo stopili zopet na osvobojena tla domovine.
NAŠA ZMA«A NAJ BO ČISTA
Sir, — I was astounded to read in this evening’s issue of the “Egyptian Gazette” that the “Eighth Armv News” had invited Marshal Badoglio to con-tribute to its columns and that in his article the Marshal had referred to us as British comrades.
What are our military leaders doing. Have they no principles that they should invite the army, that so treacherously stabbed France in the back and which only came into the war when they thought we were beaten, now to fight for us. We came into this war with clean hands and we have fought with clean hands, surely our cause has not šunk so low that we must ask help from those whose hands are stained with blood and whose every record is one of treachery.
Its is useless to argue that the Italian people ne-ver wanted to fight against us. Of course they didn’t they never thought they would have to. They 'entered the war gladly when they thought it was ali over and that they were going to have part of the British Empire without fighting, and it was only when things were going against them that they discovered that thev had no quarrel with us.
Does our treatment of Italy foreshadow our treatment of Germany? Are vre going to fall vict-im, as vre did in 1918, to the wiles of the German when he turns against his Government, as he surely vrill, and says, “We vrere dragged into this tvrar against our will ?” Are we going to treat him as vre did in 1919? Our present treatment of Italy suggests that we are.
When vre conquered Tripolitania the Eighth Ar-my was expressly forbidden to fraternise vrith the Italian population and vre vrere reminded that the sltalians vrere our enemies. Novr we are told they are our comrades.
Let’s finish vrith this kid-glove business. We have fought and beaten the Italians, let us treat them as conquered enemies, as they would surely 'have treated us and did in fact treat those vrho were unfortunate enough to fall into their hands. Let us gain our victory vrith clean hands and high principles and not share it vrith bloody fisted gang-'sters.
Angleški vojak, ki je korakal z zmagovito, osmo britansko armado od El Alameina pa vse do Tunisa, je napisal tukajšnjemu dnevniku “Egyptian Gazette” pismo, v katerem je preprosto, kot je preprost vsak junak Montgomery-jeve armade, povedal svoje misli glede Italje v času, ko se Badoglio in Sforza po stari laški navadi na vse kriplje prilizujeta zaveznikom. Zanimivo pismo prinašamo v izvirniku in v slovenskem prevodu tudi našim čita-teljem, ker to pismo jasno pove, kako mislijo zavezniški vojaki.
Gospod urednik, presenečen sem bil, ko sem v današnji številki “Egyptian Gazette” prebral vest, da je uredništvo lista “Eighth Army Nevrs” (Vestnik S.armade) povabilo maršala Badoglia, naj bi za list nekaj napisal. Maršal Badoglio je na to v svojem članku “ozmerjal” vojake S.armade kot svoje tovariše.
Kaj počenjajo naši vojaški voditelji ? Ali nimajo nobenih načel, ko vabijo v svoje vrste tisto armado, ki je izdajalsko udarila Francijo v hrbet in stopila v vojno v trenotku, ko je mislila, da smo že poraženi. In ta armada, naj se sedaj z ramo ob rami bori z nami? Šli smo v to vojno s čistimi rokami in borili smo se s čistimi rokami. Naša stvar vendar še ni tako na tleh, da bi morali moledovati za pomoč pri tistih, ki imajo s krvjo onečaščene roke in ki so svoje vojne uspehe zasnovali na izdaji.
Zastonj so vsi izgovori, da se je italijanski narod upiral boriti se proti nam. Verujemo, da niso nikdar pričakovali, da se bodo morali nekoč boriti proti nam. Z vriskanjem so šli v vojno, ker so bili prepričani, da je vsega konec in da jim bo kos britanskega cesarstva padel v naročje kar sam od sebe. Ko pa jim je pričela slaba presti, so se naenkrat spomnili, da z nami pravzaprav niso niti skregani.
Ali naj bo postopanje z Italijo predigra za postopek z Nemčijo? Ali naj bomo zopet žrtev nemške pretkanosti iz leta 1918, ki se je v svoji peklenski igri obrnila proti lastni vladi z nedolžnim bevskanjem v svet: “Zapeljali so nas v to vojno proti naši volji!” Ali bomo tudi tokrat postopali z Nemci tako, kakor leta 1919? Naše sedanje ravnanje z Italijo kaže, da bo tako.
Ko smo zavzeli Tripolitanijo, so nam strogo prepovedali vsako bratenje z italijanskim prebivalstvom in nas opominjali, da so Lahi naši sovražniki. Sedaj pa nam poskušajo dokazati, da so Lahi naši tovariši. Prenehajmo z dobrikanjem! Borili smo se proti Lahom in jih potolkli. Postopajmo z njimi kot s premaganci in kakor bi postopali oni, če bi mi bili premaganci! Postopajmo tako, kakor so postopali oni s tistimi, ki so bili tako nesrečni, da so padli v njihove roke! Naša zmaga naj bo čista in zasnovana na zdravih načelih! Nikoli je ne bomo delili s tolovaji krvavih rok!
DETEKTIV PETER FIRBEC
ČETRTI POLOM
V slaščičarni nekega malega obmejnega mesta sta sedela pri mali mizici ob oknu gospod in dama. On je bil svetlo rujave barve gladko obrit in v kolikor se je moglo naslutiti, srednje velikosti. Ona je bila črnolaska s frizuro, ostriženo na fanta. Kadila je cigareto in sanjavo zrla na ulico.
Njen spremljevalec ji je pomolil opoldanski časnik, ki je ravnokar izšel in v katerega je bil doslej zatopljen. S prstom je pokazal na veliki napis in dejal smehljaje:
“ Beri ! Videla boš, da je bilo najboljše, da sva ostala na mestu. ”
Spremljevalka je hitro pregledala oba stolpca časopisa: Vlom - zlatarnica - nezaslišano rafiniran zločin - kljub najstrožjemu policijskemu nadzorstvu - 250.000 - poleg tega -dragulji iz curiškega vloma - kupljeni dragulji zvečer pred vlomon - Neznani storilci - najbrže isti kakor v Curihu -Zbežali verjetno proti Švici z avtomobilom - Vsaka sled za-. brisana - Inozemske policije obveščene - Detektiv Firbec -'P Nagrada povečana za 20.000 mark. ”
Dama je očitno čitala dolgo poročilo z dolgočasjem, nato pa vrnila časnik svojemu spremljevalcu in rekla samo: “ No ? ” Spremljevalec se je sklonil do njenega ušesa, nekaj šepetal s posmehom, kakor bi ji hotel laskati.
“ Presneti gumpec je vkljub vsemu šel na lim. Nisem ga podcenjeval. Vedel sem, da je edini, ki ima možgane. Drugače bi se mi gotovo ne posrečilo naščuvati ga na oba dvojnika. Tako sva se znebila zares nevarnega nasprotnika in si odprla prosto pot.”
Ona se je smehljala :
“Ta prosta pot je dobra, če se na vsakem tretjem koraku spodtakneš nad dremajočim stražnikom. ”
“ Edini, ki ne bi dremal, je medtem na poti proti Mona-kovem... ”
“ Da, Riko, občudujem te. ”
“ Če je res, potem pa ne koketiraj tako očitno z vsakim, ki gre mimo naju. Ti veš, da sem zelo ljubosumen. ” Glasno se je zasmejala:
“ Ta ljubosumnost velja gotovo draguljem, ki jih imam v nedrih bolj, kakor pa meni. ”
“ Še nikoli nisem imel tako dragocene ljubice... ”
Po kratkem odmoru je nadaljevlal: “ Ali to ti povem, če bom še enkrat dobil tega Petra Firbca tako lepo in sigurno v pest, kakor takrat v Milanu... Bil sem res osel, da sem ga pustil bežati. Kaj pa imava od tega ? Nič, kakor nemir in noči brez spanja. ”
“ No, ” se je smehljala spremljevalka, “kolikor sem mogla ugotoviti si prav pošteno smrčal, ali... ”
Kar ji je sedaj odgovoril je bilo v resnici nekaj laskavega. Plačal je. Vstala sta in odšla na ulico. Ko sta že četrt ure rinila skozi množice in komaj spregovorila po kako besedo, je spremljevalka potegnila svojega spremljevalca za rokav in prestrašeno dejala: “ Za božjo voljo, kam pa rineš ? ”
Riko je za trenotek pomislil, nato pa dejal :
“ Saj je res, v svoji zamišljenosti bi jo kmalu ubral naravnost na mesto ponočnega obiska. ”
“ Potem pa bo najbrž res, kar pišejo po knjigah in kar pripovedujejo detektivi. ”
“ Kaj pa ? ”
“ Da vsakega zločinca neka neznana sila vleče k mestu njegovega zločina. ”
Ubrala sta drugo smer in Riko je dejal: “Dobro morava premisliti, kaj bova storila. Predvsem morava dragulje spraviti v denar, če nočeva kljub bogastvu poginiti od lakote. ”
“ To je res narobe svet. Drugi moški nalagajo svoj denar v dragulje, ti pa dragulje v denar. ”
“ Da se moramo te robe čim prej znebiti, ti bo menda umljivo. ”
“ Gotovo. ”
“ Da so meje za naju zaprte, ti bo menda tudi jasno.”
“ In pri tem bi tako nujno rabila majhno spremembo,” je vzdihnila.
“ Glavo si razbijam samo s tem presnetim Petrom Firbcem, ki nama je bil doslej še vedno tesno za petami. Prav nič se ne bom začudil, če se nenadoma zopet nekje pojavi... ”
“ Za božjo voljo, Riko, ne kliči vraga ! ”
“ Poslušaj ! Poskušajva sc vživeti v njegove misli. Pazi: Zvijačo s hotelom Excelsior je gotovo pogruntal in čisto pravilno računal, da sva ubrala za beg najzanesljivejšo smer. In te smeri bi se tudi poslužila, če bi to ne bil on, ki naju je sledil. Verjetno sedi sedaj v Monakovem in prebira opoldanske časnike. Dobro ve torej, da sva bila danes zjutraj še v Berlinu in pridno razmišljuje v kakšno smer sva jo pobrisala. Včerajšnja najina sled je vodila na Anhaltski kolo dvor. Človek, ki se v stvar dobro ne razume, bi tudi danes sledil to smer. Strokovnjak pa bo sklepal, da si nisva upala v smer, v kateri sva bila že enkrat izdana. To bi napravil strokovnjak, ali ta vrag bo naredil vse to kar midva. Vzel bo v roke možgane policijskega strokovnjaka in premišljeval. Dejal si bo, da je za naju najsigurnejše, če beživa v tej smeri, ki bi nobenemu strokovnjaku ne prišla na pamet. Pri tem bo šel še naprej in gotovo razmišljal tudi o tem, da tudi midva računava z njim. Iz vsega tega sledi, da naju bo zasledoval v pravi smeri, v smeri namreč, ki je tudi pravilna. Torej, ali ti ni vse to jasno ? ”
“ Ne, Riko, meni je samo eno jasno, da sem namreč strahovito lačna. ”
Riko je v svojih mislih nadaljeval :
“Je torej za naju ena sama pot : Lindau. ”
Zvečer sta oba sedela v brzovlaku Monakovo-Lindau-Curih
Tudi Peter je študiral oba begunca, vendar je vso stvar prijel na čisto drugi strani, kakor pa Riko. V zadnjih tednih je prišel do spoznanja, da igra pri lovu na zločince slučaj prav posebno važno vlogo. Z golimi naključji pa prav za prav ne ve kaj početi. Poleg tega ga je njegov prijatelj povabil v St. Moritz. In končno, ali ni bil njegov beg iz Berlina nekak prst usode ? V zadevi Rika Rolanda ni mogel upati na kako slavo. Kar je do sedaj dosegel, je bilo golo naključje. Iz is-kušnje pa ve, da človeku sreča hitro pokaže figo. Zaradi tega je zelo verjetno, da mu Riko in njegov tovariš ne bosta več tako kmalu prišla pred oči. Poleg vsega tega je tu berlinska kriminalna policija. In, če se tem izkušenim kriminalistom ne posreči - kako naj se njemu ?
Uro kasneje je Peter Firbec pozabil na slučaj Rika Ro landa. Uporabil je priliko, da zopet enkrat obišče gledališče. Drugo jutro pa se je namenil, do posveti nekaj udobnosti svojemu telesu in se malo odpočije. Zato se je napotil proti Lindau.
Postrežljiv nosač mu je pomagal vriniti se v že itak prenapolnjene kupe. Tu se je udobno zleknil in zadremal, dokler ga ni zbudil sprevodnik, ki je večkrat zaporedoma zaklical postajo Lindau.
Na poti s kolodvora proti carinarnici je Peter zapazil nekaj, kar je nenadoma razpihalo vse njegove trdne sklepe.
Pred njim je stopical par, ki se mu je zdel zelo znan. Oba sta bila srednje postave. On je bil svetlorujav, ona temno črna. Ko se Peter slučajno nagnil čez ramo črnolaske, je zagledal profil, ki ga je hipno spomnil na neki neprijetni položaj v Milanu. To je vendar Giannina. Njene temne oči, ki so ga zadele v berlinski borzi draguljev so bile iste...
Peter je takoj spoznal tole: Te oči pripadajo ravno tako neki ženi z imenom Giannina, kakor so pripadale moškemu, kateremu imena ni vedel, ki pa je gotovo pajdaš Rika Ro landa.
Peter se je pogreznil v val potnikov, ki so se gnetli proti carinarnici in poskušal neopažen priti mimo neznane dvojice. Pri cariniku se je javil, nato pa po kratkem razgovoru izginil v pisarni carinarnice.
Ko je Riko Roland končno prišel na vrsto v carinarnici, ga je carinik odpeljal v eno izmed številnih kabin. Ob preprosti leseni mizici je sedel uradnik v zeleni bluzi in listal po šopu papirjev.
Riko je stal pred njim in pokašljeval. Ko ga je uradnik pogledal, se je Riko strašno prestrašil. Nekaj minut sploh ni mogel obvladati izraza na svojem obrazu. Pograbiti je hotel za orožje, ali se je spomnil, da je svoj revolver, da bi ga carinik ne našel, odložil v dvojnem dnu- kovčeka, ki so ga cariniki že pregledali. Poleg tega je zapazil v Petrovi desnici pištolo, katere cev je bila uperjena naravnost v nje gova prša.
“ Hudiča ! ” je siknil skozi zobe, “kaj ste prav povsod ? ”
Peter se je smehljal. Mislil je na naključje, ki ga je zopet privedlo v družbo Rika Rolanda. Skromno je dejal: “Če ima človek srečo... ”
“ Preveč me precenjujete, če imenujete sestanek z menoj srečo, ” je zadirčno odgovoril Riko.
“ Tokrat je sreča vsekakor na moji strani. ”
“ Tako vsaj izgleda, ” je zagodrnjal Riko.
“ Da prideva torej k stvari, gospod. Ali imate kaj za carino ? ”
“ Kaj se norčujete, draguljev seveda nimam pri sebi. ”
Peter ga je pomembno pogledal, se nasmehljal in odgovoril: " Seveda ! To je jasno. Mož takih kvalitet se pač ne bo pustil presenetiti od carinske preiskave. ”
“ Hvala vam za pohvalo. ”
“Vkljub temu vas moram prositi, da izpraznete žepe. Stoj!” je nato Peter zakričal, ko je opazil, da je Riko s svojo desnico segel v žep suknje. “ Roki v zrak, prosim ! Se bom že sam potrudil. ”
Peter je izpraznil žepe zločinca, ki je molel obe roki navzgor in potrpežljivo čakal z ironičnim nasmehom na ustnih. Na mizici se je zbralo vse polno malenkosti, ki jih ima vsak popotnik v žepu: svinčnik, robec, denarnica, ključi, zrcalo, nož, cigaretna doza, nalivno pero, vozni red itd.
Peter je hitro ugotovil, da tudi to pot najbrž ne bo prišel do cilja. V roki je držal malo zlato dozo in se trudil, da bi jo odprl.
“ Ne trudite se, mentolin je notri. V zadnji noči sem se prehladil in prav pridno kiham, ” je dejal Riko z posmehljivim glasom.
“ Če se vam ni nič drugega zgodilo... ”
“ V resnici se ne izplača trud," je vsiljivo ponovil Riko Roland.
Medtem je Peter dozo odprl in jo pričel ravno zaradi Rolandovega moledovanja, še prav posebno skrbno preiskovati.
" Kaj ne duhate mentolina, ” je s posmehom vprašal Riko.
Peter je krepko potegnil zrak skozi nosnici in že v naslednjem trenotku začutil nekaj prijetnega, sladkega, izredno dopadljivega. ..
Riko je skočil k njemu. Zagrabil je dozo, ki bi kmalu zdrknila iz omahovajoče roke Petra in jo krepko pritisnil na Petrovi nosnici. Nato jo je zaprl in vtaknil v žep.
Peter se je v nezavesti sesedel na stol. Glava mu je težko padla na prsi, roki sta se razprostrli in ohlapno raztegnili navzdol.
Riko je hitro pospravil z mize svojo ropotijo. Nato je vtaknil v žep še dve stvari, ki sta ga zanimali: Petrov potni list in pištolo.
Kmalu nato je Riko Roland z vso mirnostjo izstopil iz celice. Odšel je k ladji, ki je ravno v tem trenotku že drugič s sireno dajala znak za odhod. Mimo Giannine, ki je nestrpno čakala na obrežju, je šel, kakor da je ne bi opazil. Sele ko je parnik zapustil pristanišče v Lindau sta se kakor slučajno srečala v kabini prvega razreda. En sam pogled je povedal, da je vse v redu.
Uro pozneje je upravnik nemške carinarnice telefoniral v Berlin kriminalni policiji in dejal :
“ Halo ! Tu obmejna carinarnica. Včeraj ste mi javili, da potuje zločinec Riko Roland pod imenom zasebnega detektiva Petra Firbca. Tu smo zadržali možakarja z njegovim j potnim listom.
“ Neumnost ! ” je odgovoril glas iz Berlina. “Ravnokar smo stvar popravili. Šlo je za pomoto. Zločinca sta se na ta način hotela znebiti zasledovalca. Na vsak način ne zadržujte Petra Firbca. To je edini človek, ki je zločincema resno za petama.”
“ Hvala ! ”
Na ta način so se Rolandu sama po sebi odprla svobodna švicarska tla.
Ob isti uri se je carinskemu zdravniku v Lindau posrečilo zbuditi narkotiziranega Petra Firbca zopet k zavesti. Prvo kar je storil je bilo, da je skočil k telefonu in poklical ob mejno carinarnico :
" Tu Peter Firbec. Povejte, ali je nekdo z mojim potnim listom na meji? Da, z lindauvskim parnikom. Kaj ? Je že preko meje ? Prekleto, Potni list je bil ukraden... Kaj ?”
Z obmejne carinarnice so odgovarjali :
" Pustite nas v miru s takimi trapastimi pripovedkami. Najprej je bilo rečeno, da tolovaja zadržimo. Ko smo ga srečno imeli v rokah, pa so nam naročili naj ga pustimo čez mejo... ” “ Kaj ? Imeli ste ga v rokah ? ”
“ Seveda ! ”
“ In ? ”
“ Po želji berlinske kriminalne policije smo ga zopet iz pustili... ”
“ Po nalogu berlinske policije, prosim.”
“ Zaradi mene, hvala. Konec. ”
NAROD S HRBTENICO JEGULJE
Slovenci se dičimo s slabostjo, ki pravzaprav tega imena ne zasluži, ima pa med nekaterimi narodi vendarle značilnost slabosti. To je značaj. Pri nas, med Slovenci vlada splošno prepričanje, da ima samo tisti človek pravo veljavo, ki je ob enem tudi značajen, to se pravi mož beseda danes, včeraj in tudi pojutrišnjem, pa naj se zgodi karkoli že. To spada k slovenski podedovani lastnosti; tega so nas učile naše matere, to so nam ob vsakem koraku vbijali v glavo naši očetje, tako nam je govorila šola in tako so nas učili tudi na prižnici. Značaj, to je jedro vse naše domače vzgoje in to je bistvo vsega našega zasebnega in javnega življenja.
Marsikdo bo mogoče rekel, da temu ni tako v praksi. Res je, da se je ta specifično slovenska last-not zlasti v političnem izživljanju potvarjala in izmaličila, ali v domačem krogu uživa še vedno popolno oblast.
Čisto drugače je to pri drugih narodih, posebno pri romanskih rasah in večkrat tudi pri južnjakih sploh, zlasti še pri tistih, ki žive pod uplivi orijen-talslce mistike.
Pred štirim leti sem v razgovoru z italijanskim podkonzulom v Ljubljani omenjal tudi laško prijateljstvo s Hitlerjem in temperamentnemu gospodiču pri tem približno dejal tudi tole: “Na življenje in smrt ste se zvezali s Hitlerjem. Za nas Slovence je to najlepše darilo, ki nam ga je mogla pokloniti usoda. Ali za vas Italijane bo verjetno ta zveza najhujša preizkušnja od tistih časov dalje, ko so se barbari za vedno poslovili z ozemlja rimskega cesarstva. Poleg drugih nedostatkov, ste vi, Italijani, izredno pozabljivi ljudje in niti svoje lastne zgodovine ne poznate. Vaši stari predniki so se z vso silovitostjo borili proti barbarom, s katerimi vi danes skupno korakate. Ali strahovito se motite,
če mislite, da bo Hitler z vami drugače postopal, kakor pa to danes počenja s Poljaki. Ali niste nikdar pomislili sedaj, ko čitate nemške bahavosti, da bi mogla Italija čez nekaj let izgledati tako, kakršna je danes Poljska.”
Ne posebno brihtni gospod Ricci se je v bufetu pri Slamiču samo glasno zasmejal in odgovoril: "O vem, da bi se vi požgane in poteptane Italije strašno razveselili, ali tega ne boste dočakali. Naša vera v Hitlerja je granitna, naša moč pa je taka, da bi kvečjemu lahko naša letala in naši tanki zravnali nemški rajh, če bi se Hitler upal prelomiti dano besedo.” Sedaj je bila vrsta na meni, da sem se od srca nasmejal. Dejal sem mu: “Gospod Ricci, zaradi Nemcev vas bo glava bolela še stoletja!” S temi besedami sva se poslovila in nikoli več se nisva srečala.
Zanimivo je, da sem si v koledarju za leto 1939 vsebino tega razgovora zapisal. Ko sedaj brskam po teh starih spominih in jih primerjam z razvojem dogodkov v Italiji, me prijemlje neodoljiva želja, da bi v nekem ujetniškem taborišču srečal g.Riccija in mu pomolil pod nos takratno svoje pisanje v zmečkanem in umazanem koledarju za leto 1939. Pa to je tudi le majhna človeška slabost in nič drugega.
Ko smo zgoraj govorili o dedni obremenjenosti Slovencev s slabostjo trdih značajev, nam kar sama po sebi uhaja v spomin v teh dneh primerjava z našim starim dednim sovražnikom na zahodu slovenske zemlje. Marsikdo in marsikdaj nam je očital, da smo Slovenci za današnji svet vse preveč naivni, ker vse svoje sklepe in odločitve utemeljujemo na osnovah poštenosti, pravičnosti in zna-čajnosti. Pri tem preziramo - pravijo - tolmačenja tujcev, za katere so ti pojmi več ali manj samo zunanja patina, medtem ko njihovi glavni argumenti počivajo na utvari in kakor pravijo zelo dobro naši bratje na jugu - na podvali. Med to vrsto tujcev spadajo že od pamtiveka dalje laški sosedje-Politično-diplomatska zgodovina dokazuje, da jim >je pod vala v preteklosti poklanjala zelo lepe usluge. Ves njihov takozvani risorgimento se je pravzaprav uveljavljal s takšno prakso. Tudi zedinjenje Italije se je več ali manj izvršilo po teh receptih.
Posebno značilna pa je njihova najnovejša zgodovina. Leta 1915 so najprej prevarili svoja bivša zaveznika Avstrijo in Nemčijo, zato, ker je kazalo, da bi mogli Lahi izsiliti od zaveznikov razne teri-torijalne pridobitve. To se jim je tudi posrečilo. Niso pa ogoljufali samo oba novo pečena sovražnika, pač pa tudi svoje ravno tako novo pečene prijatelje v vrstah antante. Tudi to se je posrečilo.
S piškavo zmago pri Vittorio Veneto so ogoljufali sami sebe, kajti generalu Diazu je verjel ves laški narod in celo tisti laški vojak, ki je stal ob Piavi in se spraševal kje, per Dio, pa je bila pravzaprav ta bitka. Saj tako so se spraševali tudi Avstrijci in Nemci ravno tako kakor Angleži, Francozi, Srbi, Amerikanci in vsi ostali udeleženci prve svetovne vojne. Maršal Foch je nekemu ameriškemu vojnemu dopisniku, ki ga je spraševal o podrobnostih te čudovite laške “zmage”, odgovoril takole:
“Ah, pustite jim vsaj eno zmago od Kristusovega rojstva dalje.”
Vernost demokracijam po prvi svetovni vojni pa je bila za Lahe ravno tako kratkotrajna, kakor vernost njihovim prijateljem v prvih petnajstih letih dvajsetega stoletja. Točno isti Mussolini, ki je nemške turiste zmerjal z neotesanci, ki omadežujejo kulturna italijanska tla, se je čez nekaj let objemal s Hitlerjem v Rimu. Točno isti Mussolini, ki je Sušniku, vodilnemu državniku avstrijske republike prisegal večno zvestobo, je nekaj mesecev potem sramotno izdal Avstrijo Hitlerju. Isti italijanski Mussolini je abesinskemu kralju zagotavljal večno zvestobo, čez nekaj let pa ga je zahrbtno napadel. Nič boljše se ni godilo albanskemu kralju. Tako se je v tej vojni godilo Francozom, Grkom in Jugoslovanom. Italijanski narod je ob vseh teh dogodkih glasno ploskal tako za, kakor proti, kakor je pač to ukazal Mussolini in kakršne so bile trenotne špekulacije. Mussolini je zletel, vsa Italija je norela. Badoglio se je prislinil zaveznikom in zopet je Italija vriskala. Hitler je Mussolinija zopet potegnil iz naftalina in zopet so ploskali. Ko so Sforzo pognali, so ploskali, ko je dejal, da sta kralj in Badoglio izdajnika, so ploskali. Ko se je Sforza čez nekaj minut premislil in sklenil, da obišče kralja so tudi ploskali.
Včeraj so rjoveli proti Angležem in Amerikancem ter jih zmerjali s plutokrati in krvosesi, danes istim anglo-saksoncem ližejo pete. Včeraj so se objemali s Prusijaki, danes jih streljajo v hrbet, če se jim to posreči. Včeraj so streljali Slovence, danes bi se radi borili z ramo ob rami z njimi. Kar je včeraj veljalo za krepost, to je danes prekletstvo. Živ kameleon živi tam na apeninskem polotoku, komedijant, jegulja, ki se zvija tako, kakor piha veter. To je narod pokvarjencev, fanfaronov in komedijantov. To je leglo laži, prevarantstva, zlobe in popolne neznačajnosti.
Od takega naroda pa Evropa ne more imeti prav nobene koristi; to naj si zapomnijo vsi tisti, ki v teh dneh z nespametnim usmiljenjem poslušajo laške jeremijade na tej in oni strani bojne črte v
Italiji.	F. Lodur.
Dr. I.M. ČOK, predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije bo sprejemal člane naše kolonije šele čez nekaj dni, kar bomo obvestili v “Bazovici”.
NEMCI KUJEJO SLOVENSKI PROTEKTORAT.
S posadko 500 mož nemške vojske so Prusijaki že 11.septembra zasedli Ljubljano. V posebnem proglasu so prebivalstvu naznanili, da bodo spoštovali vse kulture slovenske pridobitve. Čez nekaj dni so ljubljanskega župana, nekdanjega generala Rupnika snubili za politično organizacijo novega slovenskega protektorata v mejah nemškega rajha. Rupnik je prevzel tudi vojaško oblast nad “protektoratom” in izvedel organizacijo “domobrancev”. Razglašena je bila splošna mobilizacija. Razen vojaških dogodkov v Sloveniji, ki jih prinašamo jia drugem mestu, nam je političen položaj za enkrat še nejasen.
Slovenska pesem v južni Italiji
Odlični prijatelj Slovencev, g.Kenneth Matthews, ki zelo dobro govori slovenski jezik in ki je angleški javnosti predstavil našega Prešerna, Majstra in Župančiča in ki je sedaj dopisnik BBC v Kairu, 'me je pred par dnevi obiskal in mi povedal tole:
“Pred nekaj urami smo prejeli z letalom iz južne Italije gramofonsko ploščco, na kateri je znani vojni dopisnik Bruce Anderson posnel v nekem taborišču pesem, o kateri misli, da je najbrže jugoslovanska. Pri tem je vojni dopisnik tudi povedal, da so ti ljudje pribežali iz severne Italije in da je med njimi tudi precej Angležev, Rusov, Poljakov in Jugoslovanov.
G.Kenneth Matthews me je naprosil, če bi hotel slišati v reprodukciji gramofonsko ploščo, da bi na ta načim lanko ugotovili, ali je pesem slovenska ali hrvaška.
Seveda si tega nisem pustil dvakrat reči in povabil s seboj še svojega prijatelja Bertlna. Zelo (simpatični Anglež naju je zbasal pred hišo v svoj
avtomobil in naju potegnil v svojo pisarno. Z Bertl-nom nisva ‘prav nič dvomila, da bi mogla biti na tajinstveni plošči slovenska pesem.
V podzemlju pisarne so ploščo namestili na posebno gramofonsko napravo in ko je električni tok ploščo zavrtel, je privrela na dan:
“Rože je na vrtu plela...”
Petje je bilo zelo ‘ubrano in glasovi zelo, zelo številni. Z razumljivo pobožnostjo sva poslušala močne tenorje, in zdi se mi, da je Berti spustil debelo solzo- Videl ga sicer nisem, ampak na podu pod njim je ležal madež velik za en tolar.
Pesem je na londonskem radiju gotovo slišal marsikateri Slovenec in Slovenska in verjetno je, da so tudi tam v domovini in po tujini polzele solze po skrbnih slovenskih obličjih.
G.Matthevvs mi je obljubil, da se bo pozanimal za usodo teh naših Slovencev in ko bom kaj zvedel,c. 'J bom tudi povedal.
frid laUdkču
NJ. VEL. KRALJ NA KOSILU PRI EGIPTSKEM KRALJU. Nj. V. Kralj Peter II. je bil v četrtek povabljen na kosilo h kralju Faruku, ki ga je ta priredil njemu na čast. Kosilu so prisostvovali tudi grški kralj Jurij, grški prestolonaslednik, egiptski prestolonaslednik, in člani naše, grške in egiptske vlade. Na posameznih važnih trgih in križiščih kajerskega mesta so se zbirale množice, da pozdravijo našega Kralja. Prav posebno številno so bile zastopane naše Slovenke.
HVALEŽNOST MUSSOLINIJA HITLERJU. Iz
same hvaležnosti in kot darilo za ustanovitev nove fašistovske stranke v Italiji, ki so jo krstili: “Par-tito nazionale fascista repubblicano” je Hitler anektiral italijanske pokrajine Bolcan, Trident in Bel-luno.
OGORČENE BORBE V SLOVENIJI. Najnovejša poročila iz Slovenije pravijo, da so slovenski uporniki izvršili čelni napad iz Banjške visoke planote proti Sv.gori in Solkanu, zavzeli Gorico in vojaško letališče na mirenski cesti. Tu so zažgali 52 letal italijanske in nemške proizvodnje, nekaj letal pa odpeljali na letališče, ki leži nekje na Dolenjskem. Medtem so nemškim četam prišle na pomoč olclopne edinice in so se morali uporniki umakniti nekaj kilometrov severo-vzhodno od Gorice na že pripravljene utrjene položaje. Od Sv. Gabrijela do Sv. Mihaela, Modrasovca, Otlice, Cola pa vse do Pleše na Nanosu divjajo ogorčene borbe. - Druga uporniška kolona operira iz Vipavskih brd preko Raše in Štanjela proti Komnu in Avberju. Železniška proga Gorica-Trst je bila na več mestih pretrgana.
Tretji oddelek uporniških čet je preko Senožeč, Strmca, Lipice in Ricmanj udrl v jugo-vzhodni del tržaškega mesta. Po nekih poročilih brani Trst 4000 nemških vojakov. Iz smeri Materija, Dolina in Milje so upornikom prišli na pomoč njihovi
istrski tovariši. Četrti oddelek uporniških čet je prodrl v Reško dolino, zavzel Kilovče, Ratečevo brdo, Ilirsko Bistrico in vso cesto in železnico do Matulj. Neka druga uporniška kolona je prodrla iz Gorskega Kotora, zavzela Sušak in se v KAstavščini združila s skupino, ki je prodrla po reški dolini.
Tu trajajo borbe z Nemci še nadalje. Na nekaterih mestih, tako tudi na Trsatu so se morali uporniki nekoliko umakniti pred nemškimi pojačanji. - V Zali ob Idrijci so bile velike borbe z neko nemško oklopno kolono, ki so jo uporniki popolnoma uničili. - Pri Cerknem, kamor so Nemci predrli iz Škofje Loke so trajale borbe tri dni, nakar so Nemci Cerkno popolnoma porušili. - Med Rakekom in Postojno so uporniki na več mestih porušili železniško progo in v naskoku zavzeli Trnje. Nemci so 1 poskušali s 30 tanki zopet zavzeti Trnje, pa se jim to ni posrečilo. Bitka med Nemci in uporniki na tem delu slovenskega bojišča je bila ena izmed najtežjih. - V Sloveniji se nadaljujejo ogorčene borbe zlasti v okolici Turjaka, Višnje gore in Ribnice. Nemci, ki so na Dolenjsko prodirali po dolini, ki vodi iz Litije proti Čatežu, so naleteli na učinkovit odpor upornikov. Kljub junaštvu tamkajšnjih slovenskih posadk se jim je posrečilo predreti do Novega mesta tudi še s strani od Kostanjevice. Novo mesto so s topništvom popolnoma porušili. -Borbe po vsej Sloveniji zahtevajo ogromnih žrtev. Grobovi naraščajo v nedogled. Menda ni nobenega mesta,t rga in naselja več, ki bi ostalo nedotaknjeno. Slovenski narod preživlja najtežje dneve svoje zgodovine. V tej strašni nesreči nas krepi ena sama tolažba, da vse te strašne žrtve ne bodo zastonj.
UPRAVA “BAZOVICE” potrebuje postrežnico. Nastop službe takojšen. Podrobnosti izveste v našem
uradu.