,,Kristus in socijalna demokmcija." (Konec). II. Socijalist piše: »Mi priznavamo, da ne odobravamo današnji zakon, kajti dandanes se ne ženijo Ijudje iz ljubezni, temveč zavoljo denarja. Mi želimo tudi, da se razdružitev zakona olajša.« Dalje: »Imata li kmečka mož in žena toliko časa, da bi se veselila skupnega življenja?« Čudno, kmečka zakonska sta ves dan skupej pri delu in pri jelu in vendar >nimata časa...«? Ali ne napreduje množenje človeštva na kraetih tako, kakor v mestih? Ali bi naj, ako »nimata časa«, se »razdružila« in šla vsak svojo pot ter si vzela čas za nesramno življenje: on bi naj šel v kako tovarno blizu ^cigararc«, ona pa k židu, da jo proda v kako nesramno hišo, kjer bo »imela čas«? Otroci pa bi naj bili sirotljeji, in »varuhi« bi spravili zemljišče na-boben... Taka razdružitev je pač prejasna, prelepa slika »svobodne ljubezni«. In če se bi smela oba zopet oženiti z drugima . .. potem zopet ločiti in oženiti v tretjič ... kaj pa z otroki prejšnjih zakonov? Vemo pa, da je Kristus zakon posvetil in tudi ne more nobena zveza biti slajša, kakor krščanski zakon, kateri veže do smrti! III. »Kristus lorej ni poznal razločka raed narodi« — Tako piSe socijalist; zraven pa navede, da je ozdravil tudi hčer kananejske žene, »ki ni bila judovskega rodu«, neče pa videti v tem, da je ob tej priložnosti Zveličar sam se izrazil, da bi, ker je tujka, ne bila deležna te milosti; samo vera in zaupanje jo je rešilo. Sploh imamo veliko primerov, da je Kristus narodnost svoje matere cenil in spoštoval, ter da je le iz usmiljenja do revnega človeštva, katero je odrešit prišel, enake milosti skazoval »tujcem«, — pa še le, ko so bili rojaki že »nasičeni«. Ker je Zveličar tolikokrat pokazal ljubezen do naroda, katerega hči je bila njegova presveta mati; — ker se je razjokal, misleč na usodo glavnega me.sta, v katerem je vladal dvojni duh, duh napuhnjene samoIjubnosti židovskih velikašev, ki niso imeli srca za priprosti narod, in duh gospodovalskih Rimljanov, svestih si moei svoje, katerim se tudi ni usmilil priprosti narod, duha ponižnosti in zaupanja na božjo pomoč pa je bilo raalo in — sam Zveličar se je razjokal, akoravno po Očetu ni pripadal nobednemu narodu. Ljubezen do naroda in domovine nas uči sam Zveličar, kakor tudi vse sv. pismo stare in nove zaveze. (Rimlj. IX., 3, Mojz. XXXII.) NaSa srca se je tudi ne smejo braniti, ker je svela in naravna. IV. Ako socijalna demokracija res spolnjuje drugo zapoved: «Ljubi svojegega bližnjega, kakor samega sebe«; — prve zapovedi, itak sama priznava, da ne izpolnjuje, — kako pa more potem očitno propovedovati boj in uničenje onim, kateri so drugačnega mišljenja ter se pozivati v svojem krivem nauku na to, da je Kristus prinesel na zemljo — meč! Zveličar je dejal: »Mir vam zapustirn, svoj mir vam dam!« socijalist pa sam prerokuje: »Mogoče je, da še pride do krvavih prizorov« zaradi socijalne demokracije. Oh, poznamo nove Volterje, Mirabo-je in tovariše. Kmetje pa jim ne bodo šli nikoli na limanice. Neduhovnik.