OKUSNO!,

RASTLINSTVA

PROFESOR DRŽAVNE GIMNAZIJE V MARIBORU

UČNA SNOV
IZ RASTLINSTVA

ZA OSNOVNE ŠOLE PRIREDIL

ALFONZ VALES,

PROFESOR DRŽ. GIMNAZIJE V MARIBORU .

1926

IZDALA „SLOVENSKA ŠOLSKA MATICA'

TISK »UČITELJSKE TISKARNE" V LJUBLJANI
ZANJO ODGOVARJA FRANCE ŠTRUKELJ V LJUBLJANI

"Z .• •’ v • • v ) . '  ' :• •


Predgovor.

V splošnem je zasnovana predstoječa knjižica po istih
načelih kakor »Učna snov iz mineralogije«. Povdarjam, da
je obdelane mnogo več snovi, kakor jo je mogoče obravnav
vati v osnovni šoli, da si učitelj gradivo lahko izbere po
krajevnih razmerah.  — Snov je razvrščena po letnih časih
in življenskih skupinah, kar tudi olajša določevanje rastlin;
vsled tega je najobsežnejši del gradiva, rastlinstvo v pomladi,
razdeljeno v rano in pozno pomladansko. Radi popolnosti
je obdelano, sicer bolj kratko, tudi rastlinstvo  v poletju,
dasi pri sedanji razdelitvi šolskega leta ta snov ne pride
v poštev.

Važne rastline so v smislu pouka na osnovnih šolah
natančno opisane, druge pa le kratko označene; vendar se
nahaja mestoma tudi pri navadnih rastlinah  — nekaterih
plevelih  — podroben opis, to pa radi tega, da jih je laže
spoznati. V pouku, n. pr. na izprehodih, podajamo pri takih
rastlinah razen imena le najočitnejše znake.

Kjer je bilo umestno, sem v opisu povdaril praktično
stran. Iz tega vidika sem sprejel v knjižico tudi poglavje
o gojitvi vrtnih in lončnih cvetic ter opis važnih tujih kub
turnih rastlin. V teh odstavkih je obširno gradivo na izbiro.

Osnovnošolski učenec srednje in večinoma tudi višje
stopnje ne more pravilno umeti znanstvene razlage, kako
nastane seme; zato je oprašitev kratko opisana. Le v obravt
navanju oreha in jesenskega podleska je ta pojav natančneje
obrazložen, da ga učitelj v ugodnih šolskih razmerah lahko
uporabi za te in druge rastline. Tudi druga težja poglavja,
kakor ustroj košaric, razne oblike listov in najvažnejše
pojave v rastlinskem življenju sem podal v priprosti obliki.

4

V smislu delovnega pouka so pri opisu mnogih rastlin
navedene opazovalne naloge. Po teh navodilih si učitelj
lahko sam sestavi podobne naloge tudi za druge rastline.
Izmed poizkusov so navedeni le taki, ki jih je lahko pred ;
očiti s priprostimi sredstvi in pri katerih kmalu nastopi
pojav.

Da sem opis skrajšal, sem se čestokrat poslužil lapidar-
nega sloga in kratic, ki so obrazložene v opisu  » tulipan«
pod črto.

V Mariboru, meseca februarja 1926.

A. Vales.

Metodična navodila.

i.

Iz brezkončne snovi iz rastlinstva veljaj za osnovno*
šolski pouk previdna izbira.

Učenec naj spozna kulturne rastline, drevesa in grmovje
svoje okolice, istotako vsaj najvažnejše trave ter plevele po
travnikih, njivah in gozdovih; seznani naj se tudi z navad*
nimi lepotnimi cvetlicami in z nekaterimi kulturnimi rastli*
nami tujih dežel. Poleg tega naj dobi učenec tudi vpogled
v važne živi jenske pojave v rastlinstvu.

Rastline obravnavamo deloma natanko, deloma pa le po
glavnih znakih. Tudi če povemo le ime določene rastline,
podamo že precej: tako rastlino si ogleda učenec z večjim
zanimanjem kakor neznanko.

Največ dobička bo imel učenec od pouka, ako se opira
učitelj na izsledke učenčevih opazovanj. In kje je laže opa*
zovati nego v rastlinstvu! V vrtu, na polju, na potu v šolo,
povsod je dovolj rastlin, ki nudijo učencu priliko za lastno
duševno delo.

Razvrstitev snovi: za III. š. 1. izbiramo rastline iz vrta
in drevesa iz sadovnjaka; v IV. š. 1. pride na vrsto polje,
travnik in potok; v V. š. 1. gozd; na višji stopnji pa druge
iz prakt. razlogov važne rastline, lepotne rastline in rastline
tujih dežel.

V III. š. 1. se je treba večinoma zadovoljiti z golim
opisom, saj se mora otrok najprej seznaniti z osnovnimi
pojmi. V 4. in 5. šolskem letu že lahko povdarimo tu pa tam
življenski ali kakor pravimo biološki pomen določenega
rastlinskega dela. V splošnem pa bodimo na tej stopnji
oprezni glede takih razlag. Pač pa silimo učenca, da čim

6

natančneje opazuje in se izraža o obliki, velikosti, barvi in
vonjavi rastlinskih delov; s tem ga navajamo, da se že
zgodaj priuči smotrenemu opazovanju svoje okolice. Na
višji stopnji redno upoštevamo rastlinsko biologijo poleg
opisa. — Naj sledi nekaj primerov za zvezo med rastlin*
skimi deli in njih pomenom!

Korenine srkajo vodo in hranilne rudninske snovi ter
pritrjajo rastlino v zemlji: koruza je močna rastlina, ima pa
šibke korenine, zato si pomaga še z nadzemeljskimi koreni*
nami; smreka razteza korenine pri vrhu (zato jo vihar često*
krat izruje). Primerjaj hrast glede te točke!

Deblo, oziroma steblo nosi vse nadzemne dele in je tem
močnejše, čim večji in težji so ti deli. Včasih dobimo navi*
dežne izjeme: težki žitni klas visi pritrjen na tanki, votli
bili; poizkus pa pokaže, da se upogne cevka pri določeni
obremenitvi ravno tako, kakor enako široka polna paličica.
Kar prihrani rastlina snovno na votli bili, lahko vporabi na
drugi strani, n. pr. v klasih.

Skorja ima za drevo isti pomen kot koža, dlaka, perje
in luske v živalstvu; razentega prevaja skorja redilne sokove
iz listov navzdol. (Zajci škodujejo v sadovnjaku.)

Težje je obrazložiti, čemu ima rastlina liste. V pojasnilo
se poslužimo nekaterih poizkusov.

Najvažnejši rastlinski del je cvet. Tu se nudi učitelju
obilo zanimivih primerov, da predoči zvezo med obliko in
biološkim pomenom. Majhni cveti so navadno združeni v
očitna razcvetja (lipovka), veliki pa stoje posamič (lilija).
Cveti vabijo žuželke z barvo (tulipan), z vonjavo (lipa) ali
z obojim (vijolica). Vetrocvetke nimajo niti dišečih niti lepo
barvanih cvetov; ker pa veter ni zanesljiv činitelj, razvi*
jajo te rastline veliko število cvetov (leska).

Tudi plodovi se dado biološko izrabiti. Sočni plodovi so
čestokrat očitno barvani (jagode), da privabijo ptice in druge
živali, ki plodove pojedo in raznesejo z blatom neprebavna
semena. Nekateri plodovi so krilati, da jih veter laže raz«
trosi (iglavci), drugi so dlakavi iz istih razlogov (vrba), tretji
so veliki, da se kotalijo (kostanj, buča), četrti imajo bodice,
s katerimi se obešajo živalim za dlako.

7

Posamezne rastlinske zadruge nudijo včasih zanimive
življenske pojave. — Grmovje se naseli kraj gozdov in na
posekah v gozdu, da dobi dovolj solnčnih žarkov. Gozdni
pleveli so zvečine drugačni kot travniški in njivski; prila=
goditi se morajo senci, zato je njih cvetje manj očitno, nego
cvetje travniških in njivskih plevelov, ki so otroci solnca.
Na travniku so pleveli rastline trajnice, njivski pleveli so
pa večinoma enoletna zelišča, ki zorijo semena letno tudi
večkrat, da se ohranijo. —

Praktična stran rastlinstva je za osnovno šolo velike
važnosti. Predvsem moramo precej natančno obravnavati
naše kulturne rastline; tudi najvažnejša zdravilna in strm
pena zelišča naj učenec pozpa. Končno je potrebno, da se
mladina seznani z nekaterimi rastlinami tujih dežel; riž,
kavovec, bombaževec i. dr. dajejo za vsakdanje življenje
tako važno blago, da ga osnovna šola ne sme prezreti.

V obravnavanju rastlinstva imamo lepo priliko, da vzbm
dimo v učencih smisel za lepoto narave. Mladina naj vidi
in občuti krasoto spomladanskega in jesenskega gozda, cves
točega sadovnjaka, pisanega poletnega travnika i. dr. Taka,
estetska čustva tudi vzbujamo, če seznanjamo mladino, pred*
vsem deklice z lepotnimi cveticami in njih negovanjem.
Učenke naj se zavedajo, koliko pridobi na lepoti priprosta,
četudi s slamo krita hišica, ako vise z okna cvetoči klinčki
ter dehti rezeda in rožmarin. — Učitelj naj tudi ne pozabi
vcepiti otrokom smisel za čuvanje rastlin, zlasti mestni deci,
ki si na izprehodih in izletih natrgajo često cele butare
cvetja, ki ga potem po poti razmečejo.

II.

Predno začnemo rastlino obravnavati, ukažemo učern
cem, naj si jo ogledajo v naravi in naj opazujejo na njej
določene pojave. Kako naj se tako opazovanje vrši, pokaš
žemo na kaki rastlini pred šolskim poslopjem ali v šolskem
vrtu, kjer opazujemo skupno z učenci. Opazovalne naloge
dajemo dalj časa pred obravnavanjem. Otroci naj opazus
jejo razvoj do razcvitanja, ko navadno rastlino opišemo.
Izsledke svojega dela naj si zabeležijo na listič.

8

Z učenčevim lastnim delom pripravimo trdna tla za
šolsko obravnavanje; v učni uri zato lahko odpade tipična
priprava. Smoter napovemo s kakim značilnim stavkom,
kakor: danes hočemo natančno spoznati prvo znanilko po*
mladi — rastlino, ki nam daje najboljšo moko — rastlino,
od katere dobivamo predivo itd.

O svojih opazovanjih naj učenci pripovedujejo takoj
po napovedi smotra ali pa pri posameznih točkah dispozicije.

Ako ni rastlina dostopna, se vrši običajna priprava. —
V podavanju naj tvorijo učenčeva opazovanja podlago,
seveda izpopolnimo opis tudi z dejstvi, ki jih učenec ni
opazil, oziroma jih ni mogel umeti brez učiteljeve pomoči.

V dispoziciji se večinoma držimo reda, kakor se rastlina
razvija: kje raste, podzemni deli, steblo, listi, cvet in plod.
Pri važnejših rastlinah omenimo, katere škodljivce ima
rastlina in čemu služi.

Lahko pa postavimo tudi kako drugo važno točko na
prvo mesto dispozicije; tako začnemo na srednji stopnji
opis lahko s plodom ali cvetom kot najočitnejšim rastlinskim
delom in primerno razvrstimo druge točke. Biološke pojave
podajamo vedno v zvezi z rastlinskim delom, na katerega
se pojav nanaša, in sicer opišemo po navadi najprej določeni
rastlinski organ in nato njegov pomen, vendar se da skle*
pati že v osnovni šoli mestoma tudi obratno. — Dobro
pomnimo: čim natančneje je učenec rastlino opazoval, tem
jasnejši so pojmi, tem lažji in prijetnejši je pouk, tem bolje
si učenec snov ohrani v spominu.

Predno prineso učenci rastline v šolo, naj jih učitelj
opozori, da natrgajo, izvzemši pri plevelih, le nadzemne
rastlinske dele; za obravnavanje podzemnih delov zadostu*
jeta ena ali dve rastlini. Žalibog trže mladina rastline na*
vadno s podzemnimi deli vred; vsled tega čim bolj izginjajo
naše najlepše spomladanske cvetice iz šolskega okraja.

V rastlinstvu učilo lahko res dobro izkoristimo, ker je
skoro vselej dana možnost, da ima vsak učenec svojo rast*
lino; zahtevajmo torej, da mladina dobro opazuje in opi*
suje. — Slike so v rastlinstvu odveč, izvzemši v obravna*
vanju kulturnih rastlin tujih dežel.

9

V obravnavanju se poslužujemo večinoma vprašalno
razvijajočega načina, pri tem moramo paziti, da so vpra*
sanja logično in stvarno pravilna. Napačna so vprašanja:
kakšen je cvet, plod, list; učenec lahko daje na nje različne
odgovore. Pravilno vprašamo: kakšne barve, oziroma oblike
je cvet, plod in list. Sicer pa ne smemo v enomer izpraše*
vati, ker postane pouk dolgočasen; težje odstavke opisuje
učitelj. Tudi napeljujmo učence, posebno na višji stopnji, da
sami opisujejo, s tem koristimo tudi jezikovnemu pouku;
učitelj posezi z besedo vmes, če nastane v opisovanju zastoj.

Najlaže prisilimo učence k natančnemu opazovanju, če
zahtevamo, da rastlinske dele narišejo; pravilna slika je
najboljši dokaz, da si je učenec predmet dobro ogledal. —
Risanja se poslužujemo predvsem v slučajih, ko obravnav
varno neznatne rastlinske dele, ki jih učenec sicer ne more
pravilno doumeti. Rišemo pa tudi take organe, ki jih z
opisom ni lahko predočiti, n. pr. obliko in razvrstitev ko*
renin, obliko lista in njegovega roba, razcvetja. Rizba naj
bo priprosta in naj nastane med poukom. Učitelj riše pred*
met črtico za črtico in ravno tako delajo tudi otroci, ali pa
izvrši celotno sliko na enkrat, ki jo potem učenci prerišejo.
Kdaj uporabi prvi, kdaj drugi način, zavisi od učenčeve
zrelosti in spretnosti. Risanje s pridom uporabljamo tudi v
ponavljalni uri.

Za pouk v rastlinstvu so končno velike važnosti poučni
izleti. Ni treba posebno povdariti, da je nekaj drugega,
ako obravnavamo, n. pr. travniške cvetice v šoli ali pa, ako
jih poiščemo v njih življenski skupini na travniku. Lepote
cvetočega travnika pa sploh drugače ne moremo predočiti,
kakor če si travnik ogledamo. In podrobnosti! Koliko je
cvetic te vrste, koliko one, katere so bolj razvite, katere
manj, zakaj se te nahajajo kraj travnika, druge pa sredi
visoke trave, zakaj imajo nekatere razcvetja, druge pa le po
en cvet. Vse to in še marsikaj drugega obravnavaš z uspe*
hom le na prostem. Kakor s travnikom je tudi z drugimi
življenskimi skupinami: spomladanski in jesenski gozd,
poljski pridelki in pleveli, sadovnjak v cvetju, ob vodi,
vrtna zelenjava in vrtne cvetice.

10

Vsak izlet imej določen glavni smoter; ako pa med
potom nanese'prilika, kratko omenimo tudi druge zanimive
posameznosti-. Razume se, da mora učitelj pred izletom sam
obiskati kraj izleta, da si napravi načrt. Izlete prirejamo, da
se učenci v naravi orientirajo in pridobe gradiva, ki ga
potem v šoli izpopolnimo; za podrobno obravnavanje na
izletu ni časa, izvzemši, ako smo obiskali določeni predmet
nalašč v to svrho, da ga na prostem opišemo.

Glede drugih podrobnosti o izletih glej knjižico »Učna
snov iz mineralogije in geologije« S. Š. M. 1923.

Poleg tipičnih, daljših izletov prirejamo tudi obiske v
prirodopisni uri v neposredno okolico šolskega poslopja, da
poučujemo na prostem mesto v sobi.

Travniška zlatica. — Učna slika za srednjo stopnjo.

Učencem so bili že na drugih cveticah podani osnovni
pojmi rastlinskega ustroja.

Učitelj pokaže travniško zlatico in vpraša otroke, ali so
že videli kje to cvetico (travnik, kraj potov). Nato jim da
naslednje opazovalne naloge, ki naj si jih zabeležijo na
košček papirja.

1. Kje raste cvetica v velikem številu?

2. Odtržite steblo pri tleh in štejte cvete, oziroma popke!

3. Koliko zunanjih (čašnih) in koliko notranjih (ven=
čnih) listov ima cvet? Kakšne barve so eni in drugi?

4. Opazujte, ali so cveti tudi proti večeru (ob dežju)
odprti?

5. Vprašajte, ali žre živina rastlino.

Obravnavanje.  Pred nekaj dnevi ste dobili nalogo,

da opazujete cvetico, ki jo imate v rokah.

Ker se cvetica nahaja v veliki množini v našem kraju,
si jo hočemo natanko ogledati.

Sedaj pripovedujejo otroci po zgornjih točkah o svojih
opazovanjih, ki naj jih učitelj v opisu upošteva.

Omenili ste travnik ob potoku, kjer raste ta cvetica v
veliki množini. Po čem ste jo takoj spoznali? (Barva.) Ker

11

se cvetica nahaja na travniku in je zlatorumena, se imenuje
travniška zlatica. (Zapiši na tablo!)

Koliko cvetov in popkov ima tvoja rastlina? (Osem.)
Koliko si jih naštel na rastlinah na travniku? (10, 12 . ..)
Prej smo slišali še druga števila. Travniška zlatica ima
mnogo cvetov. Koliko čašnih in venčnih listov si naštel v
cvetu na travniku? (5, 5.) Prepričaj se, ali ima tudi tvoj cvet
toliko listov! (Da.) Kakšne barve je čaša (zelenkasta) in
venec (zlatorumen)? Kaj se nahaja sredi cveta? (Drobna
zrna.) Ta zrna so pestiči. Štej jih! (30 itd.) Kaj se nahaja
okrog kupčka pestičev? (Prašniki.) Štej jih! (Mnogo.) Trav?
niška zlatica ima mnogo prašnikov in pestičev. Podrgnite
s prašniki po dlani! (Cvetni prali.)

Kdo prihaja v cvet po med? (Čebele.) Te živalice
imajo slabe oči in zato ne vidijo dobro, a ker travniška zla?
tiča gosto raste in ima vsaka mnogo očitnih cvetov, jih žu?
želke vendar ugledajo. Ko pribrenči čebelica k cvetu, sede
navadno na sredo, na pestiče. Sedaj zavoha med, ki se na?
haja na spodnjem koncu venčnih listov in leze čez prašnike
od medovnika do medovnika; pri tem se ji seveda prilepi
cvetni prah na dlakav trebuh in noge. Ko čebela med po?
srka, odleti na drugo cvetico po med; tudi tukaj se ustavi
na sredi in nevede prenese z dlakavim telescem cvetni prah
iz prejšnje cvetice na te pestiče. Pestiči so sedaj oprašeni 1
in v vsakem nastane po eno seme. Koliko semen da ena
cvetica? (30.) Koliko vsa rastlina? (10 X 30.) Se hitro množi.
— Čemu imajo cvetice očitno barvo in med? (Da privabijo-
žuželke.) Od kod in kam prenašajo čebelice cvetni prah?
(Iz ene cvetice na pestiče druge cvetice.) Le na tak način
obrode pestiči dobra semena. Medsebojno opraševanje.

Prej ste omenili, da se cveti proti večeru (ob dežju)
zapro. Čemu? (Da jih rosa (dež) ne zmoči.) Kaj bi se zgo?
dilo, ako bi prišla voda v cvet? (Izprala bi cvetni prah in
med.) — Poglejte to cvetico! (Nima čaše niti venca.) Po
oprašitvi cvetica ne potrebuje več cvetnega prahu iz drugih
cvetic, zato ne rabi več žuželk, zato pa odvrže čašo in venec

1  Za spojitev cvetnega praha s pestiči rabijo ponekodi izraz: cvetje
se zaveže.

12

in končno tudi prašnike. To vidite tukaj. Kaj je še ostalo?
(Pestiči.) — Travniška zlatica ima v zemlji koreniko in kos
reninice. V koreniki je spravljena hrana za rastlino že od
lani; koreninice pa ji donašajo pijače in jo v zemlji pritrjajo.

Kaj izhaja iz korenike? (Eno ali več stebel in nekaj
listov.) Koliko vej ima steblo? (Mnogo.) Kako se imenuje
ta del lista? (Pecelj.) In kako ta? (Listna ploskev.) Pazite!
Listna ploskev je tukaj razrezana v več delov. Primerjajte
peclje in ploskve spodnjih in zgornjih listov! (Spodnji listi
imajo daljše peclje in večje ploskve.) Čemu? (Da lahko ob*
sijejo solnčni žarki vse liste.)

Doma ste izvedeli, da živina ne žre te rastline, dasi ima
sočnate liste. Travniška zlatica hrani namreč v vseh delih
oster, strupen sok, ki ga živina voha. Posušena rastlina pa
ni več strupena. (Seno.)

Dispozicija,

ki nastane med obravnavanjem na tabli.

Travniška zlatica.

1. Kraj in ime.

2. Cvet: čaša 5, venec 5, prašnikov in pestičev mnogo;

obiski,
opraševanje,
zapiranje cvetov,
po oprašitvi.

3. Korenika in koreninice.

4. Steblo in listi.

5. Pomen (strupena rastlina).

Rastlinstvo v zgodnji pomladi.

Naravo pokriva mestoma še sneg in mrzli vetrovi pišejo
preko dolin, vendar že čutimo, da se bliža pomlad. Solnce
se mudi dalj časa na nebu; posebno proti večeru lahko
opazimo, da se je dan podaljšal.

Tudi v rastlinstvu se je že začelo gibati življenje: črni
teloh in zvonček sta razvila bele cvete, dasi se nahaja še
sneg okoli njih. V zemlji je sicer dovolj vlage, da bi lahko
vzklila in vzpevala vsaka rastlina, toda solnčni žarki nimajo
še prave moči, da bi vzbudili vse rastlinstvo. V zgodnji
spomladi uspevajo le skromne rastline, predvsem one, ki so
že jeseni pognale iz semen in prezimile pod snegom, ter
one, ki so si v korenikah, gomoljih in čebulah lani nabrale
dovolj hrane.

A. Vrt in okolica.

V splošnem je naš vrt še pust in prazen. Po lehah, ki
jih nismo jeseni prekopali, se nahajajo ostanki lanskih
rastlin; tudi vrtnice še leže zavarovane proti mrazu. Vendar
se radi oziramo na vrt in premišljujemo, kako ga letos ure¬
dimo in posadimo. Lep mora biti naš vrt, še lepši nego
lanski; zato pa hočemo napraviti natančen načrt za saditev
zelenjave in cvetic ter uporabiti razne izkušnje preteklih let.

Umni vrtnar prekoplje in deloma pognoji vrt že jeseni,
a pusti zemljo v grudah, da se čez zimo dobro prezrači in
namoči. Spomladi poravna in porazdeli zemljo v lehe; vse
lehe napravi po 120 cm  široke, da lahko od obeh strani
zelenjavo zaliva, pleve in okopava. Nato poseje, oziroma
posadi vrtno zelenjavo.

Vrtnar pa mora dobro poznati svojstva svojih rastlin:
salata, kapus, ohrovt, koleraba, špinača in dr. bujno rastejo

14

le v dobro pognojeni zemlji; rastline, od katerih uživamo
podzemne dele, n. pr. korenje, pesa itd., ljubijo zemljo, ki je
bila lani pognojena; grah pa uspeva tudi še na lehah, ki jih
je vrtnar pognojil pred dvema letoma.

Tam pred zidom, ki je obrnjen proti jugu, je že vzklilo
spomladansko življenje. Že pred leti smo tjakaj posadili
norice in zvončke in ti so začeli že cvesti. Tudi vijolica je
že zadišala in njena sestra mačeha se pripravlja, da razklije
raznobarvno cvetje. Skromni beli planinski repnjak in
rumeni narcis sta se tudi že oglasila. Ob robu lehe pa so
oživeli grmiči spominčic in ne bo dolgo, ko tudi oni vzcveto.

Pred kratkim smo snažili sadno drevje. Obrezovali ga
nismo mnogo, kajti drevo rodi tem bolje in dalje, čim manj
ga obrezuješ. Tu pa tam smo pa vendar posegli s škarjami
vmes: razredčili smo pregoste veje; suhe veje in veje, ki
mole v krono, smo gladko odrezali; istotako smo porezali
tudi veje in vejice, ki vise preveč navzdol. — Ko se začno
po jablanah popki debeliti, moramo uničevati majhnega,
a silno škodljivega hroščka — jabolčnega cvetodera. V to
svrho razprostremo zgodaj zjutraj rjuhe pod jablano in
stresamo drevo s kratkim, a močnim sunkom, da popadajo
hrošči na rjuhe, od koder jih poberemo in uničimo. Hrošček
polaga jajčeca v popke; ličinka izžre pozneje prašnike in
pestiče.

Mali zvonček. I. Kje cveto zvončki v naši bližini? Pazite,
kdaj ugledate prvi zvonček. Kateri del prikuka najprej iz
zemlje? Kakšne živalice obiskujejo zvončkove cvete? Kdaj
odpre in kdaj zapre zvonček cvet? Koliko dni cvete zvonček?

II. Ljubko cvetico, prvo znanilko vesele pomladi, radi
presajamo na vrt s travnikov in gozdov, kjer včasih tru*
moma raste. Ime po obliki cveta. Kimasti, beli cvet ima
6 cvetnih listov; trije zunanji so podolgasti, trije notranji
pa krajši, srčasti in zeleno obrobljeni. V cvetu opazimo
6 stebričkov z rumenimi vrečicami.' Če vrečico pritisnemo
na bel papir, dobimo rumen prah. Stebrički so prašniki, ki
hranijo v vrečicah — prašnicah cvetni prah.

Sredi prašnikov je daljši stebrič — vrat, ki izhaja iz
okrogle, zelene plodnice; konec vratu je brazda. Plodnico,

15

vrat in brazdo imenujemo pestič. Brazda in prašniki so jako
nežni cvetni deli, zato visi zvončkov cvet in se zvečer in
ob mrzlih dneh tudi podnevi zapira. Zvonček hrani na
notranji strani krajših cvetnih listov sladke sokove. (Pokusi
z jezikom!) Bela barva vabi žuželke, sosebno čebelice, naj
pridejo po sok. Med tem ko se čebelica v cvetu mudi, drega
nevede ob prašnike, ki stresajo nanjo cvetni prah. Ko prileti
živalca na drugi zvončkov cvet, prenese nevede cvetni prah
na brazdo, ki najbolj moli iz cveta. Cvetica je oprašena;
sedaj se začno razvijati v plodnici semena. Ker letajo čebe*
lice v enomer iz cveta v cvet, so kmalu vsi zvončki oprašeni.
(Medsebojno opraševanje.) Nato se posuše in odpadejo
cvetni deli, le plodnica ostane in se poveča, ker zorijo' v njej
semena. Plodnica dobi obliko glavice, se vzravna pokonci in
ko semena popolnoma dozore, se razpreza ter stresa v vetru
semena po okolici.

Zvonček ni tako občutljiv proti mrazu kakor druge
cvetice, zato se lahko zgodaj prikaže. Izza lanskega leta ima
spravljeno hrano v čebulici, vodo pa srka s koreninicami.
Iz čebulice se prikažeta najprej dva dolga, ozka, zelena lista;
ker imata trdi konici, se lahko prevrtata skozi zemljo. Med
listoma požene sočnato brezlistno steblo — betva s cve=
tom, ki je izprva skrit v beli kožici — tulcu, da ga ne zebe.
Ko se cvet razvije, pusti tulec za seboj.

Veliki zvonček (norica) raste v krajih kot mali zvonček.
Dišeči, zvonasti cveti imajo po šest enakih belih, koncem
rumenozeleno lisastih cvetnih listov, sicer se pa obe rastlini
skoro popolnoma ujemata.

Tulipan. Krasni tulipan so prinesli iz Azije v naše kraje.
Raznobarvne zvrsti. C. 1. 6, 1  Pr. 6, Pe. s trirobno plodnico
in tridelno brazdo. Veliki cvet in očitna barva privabita
žuželke. Tulipan sicer nima medu, a žuželke dobe zato
mnogo cvetnega prahu, s katerim hranijo sebe, oziroma
mladiče. Medsebojno opraševanje. Plod je mnogosemenska
glavica, ki se vzdolž razpreza. — Tulipan se razvije kakor

1  Kratice: Č. (čaša), V. (venec), Pr. (prašniki), Pe. (pestič), C. 1.
(cvetni listi); številke v oklepajih pomenijo zrasle liste, n. pr. Č. (5).
pomeni »mnogo«.

16

zvonček iz čebule. Hrana v čebuli; koreninice srkajo vodo
in pritrjajo rastlino v zemlji. Na steblu sede podolgovati,
vzporednožilnati listi, ki objemajo steblo s spodnjim kom
cem — listno nožnico; voda se po njih odteka k podzemnim
delom.

Ko tulipan raztrosi semena, se posušijo listi in steblo.
Tedaj dobimo v stari, izrabljeni čebuli novo, ki je name*
njena za rastlino prihodnjega leta.

Tudi iz semena se tulipan razvije, ki pa vzcvete šele čez
leta, ko dobi dovolj debelo čebulo.

Tulipanove čebule moramo posaditi v dobro pognojeno
zemljo že v septembru ali oktobru 6 cm  globoko in približno
15 cm  narazen. Čez zimo jih pokrijemo z gnojem, ki ga
zgodaj spomladi odstranimo. Ko tulipan odcvete, mu pore*
žemo steblo do listov, liste pa pustimo, dokler ne ovenejo.
Nato izkopljemo čebule, jih obrišemo in shranimo na suhem
kraju.

Dišeča vijolica. I. Kdaj ste našli prvo vijolico? Na
kakšnih krajih rastejo vijolice (večinoma na prisojnih)? Ali
imajo vsi zeleni listi enako široke listne ploskve in enako
dolge listne peclje? Glejte, ali izhajajo iz grmičev dolge niti
— pritlike? Štejte in izmerite jih!

II. Dišeča vijolica je najljubša pomladanska cvetica,
zato jo radi gojimo po vrtovih. Cvet je pecljat, viseč, moder,
Č. 5, V. 5, Pr. 5, Pe. Največji venčni list moli navzdol in
se podaljša navzad v ostrogo; v njej se nabira med iz dveh
zelenih prašnikovih priveskov. Cveti so razmeroma majhni
in čestokrat še med listi skriti, a močno vonjajoči — vabilo
za žuželke. Živalica sede na spodnji list kakor na stolček.
Med tem ko srka med iz ostroge, dreza ob kljukasto brazdo
in prašnike, ki ji vsipljejo* cvetni prah na glavo. Medsebojno
opraševanje. Plod je mnogosemenska glavica, ki se razs
preža, ko semena dozore.

Vijolica se lahko prikaže tako zgodaj spomladi, ker ima
izza lanskega leta spravljeno hrano v koreniki; koreninice ji
privajajo vodo in jo pritrjajo v zemlji. Poleg cvetov poženo
iz korenike tudi zeleni listi; v nežni mladosti so zviti, da jih
ne zebe in jih veter ne izsuši. Dorasel list ima srčasto, na*

17

zobčano ploskev, ki jo dviga dolg pecelj iz trave, da jo
solnčni žarki lahko obsijejo in ogrejejo.

V dobri žemlji se vijolica močno razraste. Korenika
poganja namreč dolge niti — pritlike, ki se plazijo okoli;
kjer se ukoreninijo, se razvijejo listi in prihodnje spomladi
cveti.

Mačeha. Po vrtovih gojimo raznobarvne mačehe. Ko
glavice dozore, jih potržemo in semena shranimo. V avgustu
jih posejemo na lehico, ki jo ogradimo in pokrijemo z de«
skami; seme vzkali le v temini. Zalivaj po solnčnem zahodu!

Ko so mačehe 1—2 cm visoke, odstrani deske. Rastline
razsadi na stalno mesto jeseni ali spomladi! Čez zimo jih
pokrij z listjem!

Izmed zgodnjih cvetic omenimo še sledeče:

Debelolistni kamenokreč. Iz močne korenike poganjajo
široki, pecljati, usnjasti listi, ki so tudi pozimi zeleni. Rožno«
rdeče cvetje se razvija v šopastih grozdih.

Cesarski tulipan. Vrh visokega stebla se nahaja šop ze«
lenih listov, izpod katerih vise v krogu veliki, rumenkasti
ali rjavordeči, zvonasti cveti. Ob tleh je mnogo širokosuli«
častih listov.

Planinski repnjak je nizka rastlina s sivkastimi, močno
dlakavimi listi in srednjevelikimi, belimi cveti. Cvetica
uspeva v vsaki zemlji, raste celo po zidovih. Razmnožujemo
jo z delitvijo in s semeni.

Hiacint. V vrtu gojimo hiacinte kakor tulipane, vendar
primešamo dobro pognojeni zemlji nekoliko peska. Ker
cveto zelo zgodaj, že pozimi, jih vzgajamo tudi kot sobne
cvetice. Čebulo vsadimo v novembru v dobro, s peskom
pomešano zemljo, poveznemo papirnato vrečico čez lonček
ter ga postavimo v topli sobi na kak svetel kraj. Od časa
do časa zalivamo. Najprej prodrejo listi na dan; ko se po«
javijo med njimi cvetni popki, odstranimo papirnato vre«
čico.

Rumeni narcis prištevamo k najlepšim zgodnjim po«
mladanskim cveticam. V zemlji ima čebulo, iz katere po«
ženo črtalasti listi in steblo z rumenim cvetom, ki tiči v
začetku v tulcu. Ustroj cveta je isti kakor pri zvončku, le

2

18

sredi cvetnih listov (6) se nahaja dolga, rumena cevka —
venček. Po vrtovih goje tudi narcise brez venčka, a z
mnogimi cvetnimi listi — cvetice polnocvetke. (Primerjaj
divjo rožo in vrtnico!)

Forsitija. V vrtu imamo tudi razno lepotno grmovje, ki
se pa večinoma kasno razcvete. Forsitija se najprej zbudi
iz zimskega spanja in se osuje z obilnimi, zvonastimi cveti,
ki so tembolj očitni, ker se razvijejo še predno grm ozeleni
(Č. 4, V. 4, Pr. 2, Pe.). Temnozeleni, nazobčani listi so suli¬
časti.

Kako se razvijajo rastline iz semen?

V našem vrtu smo posejali razna semena; iz semen so
vzklile rastline. Poglejmo, kako se kalitev vrši!

Poizkus  1. Pusti nekaj fižola čez noč v vodi in posadi
naslednjega dne par zrn v lončke z vlažno žagovino. En
lonček postavi na solnčen kraj, drugega pa v senco. Od časa
do časa zalivaj oba lončka enakomerno in opazuj razvoj!

Če potegneš s kalečega fižola semensko lupino, razločno
vidiš, da sestoji zrno iz dveh delov — kalic, med katerima
se nahaja majhno telesce — kalček. — Na fižolu, ki je bil
dalj časa v mokri žagovini, opaziš, da se razvije iz kalčka
navzdol korenina s koreninicami, navzgor pa stebelce z listi.
Rastlina se torej pojavi iz kalčka in dobiva prvo hrano iz
kalic, kakor kaže poizkus — mokra žagovina nima redilnih
snovi. Poizkus nas dalje pouči, da je za kalitev potrebna
voda in toplota; v senci se rastline slabše razvijajo.

Čim večja postaja rastlina, tem bolj ginevata kalici,
dokler se ne posušita in odpadeta. Tedaj je pa rastlina že
tako močna, da lahko sama sesa hrano iz zemlje.

Repa. Jeseni smo odbrali nekaj lepih komadov repe,
pristrigli smo jim liste ter jih shranili v klet. Spomladi jih
posadimo na solnčno vrtno gredo. Repa kmalu požene
močno, vejnato steblo. — Spodnji listi so temnozeleni in
globoko zarezani, gornji pa svetlozeleni in celorobi s široko
listno nožnico ob steblu. Majhni, rumeni cveti so vendar
očitni, ker jih je mnogo skupaj —■ razcvetje. Čim niže izhaja
cvet, tem daljši pecelj ima; tako razcvetje se imenuje češulja

19

(Č. 4, V. 4, Pr. 2 + 4, Pe.). Žužkocvetka. Plod je dolg lusk.
Ko se razpregne, opazimo dva lista in osrednjo mreno, ki
nosi semena. Ob tem času so repni podzemni deli votli, ker
je rastlina vso hrano izrabila za cvet in semena.

Repo poberemo predno se plodovi razpregnejo. V av*
gustu posejemo seme na pognojeno njivo. Iz vsakega zrna
se razvije navzdol dolga korenina, navzgor pa v krogu več
listov —■ listna rožica. Čez poletje se tvori v listih hrana, ki
odhaja v korenino; vsled tega korenina odebeli v »repo«, ki
spomladi požene cvet.

Repa rabi torej dve leti za celoten razvoj — dvoletna
rastlina.

Iz rastlinskega življenja.

Poizkus  1. Vtakni list kalužnice ali lopatice v vodo
tako, da je spodnja listna stran obrnjena navzgor. Če pihaš
skozi listni pecelj, se kmalu prikažejo mehurčki na spodnji,
sedaj zgornji listni strani List ima tamkaj silno majhne
luknjice — listne reže, po katerih uhaja zrak, ki si ga pihal
v list.

Kakor kalužnica imajo tudi druge rastline na spodnjih
listnih ploskvah listne reže, skozi katere zrak lahko prihaja
in odhaja.

Poizkus  2. V pollitrsko steklenico z ozkim grlom
vtakni več svežih stebelc znane podvodne rastline — po*
vodna kuga in napolni steklenico do vrha z vodo. Nato
pihaj s cevko, ki sega do dna steklenice, približno dve
minuti. Potem napolni stekleničico ali pa epruveto, ki je
nekoliko ožja od grla steklenice, z vodo, pokrij s koščkom
papirja, povezni steklenici v grlo in previdno izmakni
papir. Sedaj postavi steklenico v skledo in vse skupaj na
solnce. — Kmalu začnejo vstajati v steklenici plinasti me*
hurčki, ki se zbirajo v steklenički, oziroma epruveti ter
tlačijo vodo iz nje.

Tekom ene ure je posodica napolnjena s plinom. Vzemi
jo previdno iz steklenice, zamaši nagloma s palcem in
vtakni v njo tlečo trsko: trska vzplamti — kisik.

2 »


20

V zraku se nahaja mnogo strupenega plina, ogljikovega
dvokisa. V tovarnah in na naših ognjiščih se dnevno spaja
zračni kisik z ogljikom lesa in premoga v omenjeni plin, ki
uhaja skozi dimnik v ozračje.

Izračunali so, da izdihava odrasel človek dnevno (24 ur)
4551,  to je 900 g ogljikovega dvokisa; iz te množine plina bi
izločili lahko kg  težak kos čistega oglja.

Ogljikov dvokis prihaja v rastlinske liste skozi listne
reže, korenine in stebla pa dovajajo listom vodo — uvele
rastline kmalu ožive, če jih zaliješ.

Na solncu se v zelenih listih razkroji ogljikov dvokis
zopet v kisik in ogljik. Kisik uhaja skozi listne reže v zrak,
iz ogljika in vode pa napravlja rastlina škrob — najvažnejše
hranivo zase in človeka. Ves ta pojav imenujemo usvajanje.

Kako priproste so snovi, ki jih rastlina izrablja; nekaj
strupenega plina in nekaj vode in iz njih nastane velevažno
hranivo, takorekoč iz kamna kruh. Nobena tovarna ne
zmore kaj takega, a poleg tega dela rastlina škrob še tudi
poceni.

Toda kakor nabira pridna čebelica strd ne le za se,
temveč tudi za mladiče, tako hrani tudi rastlina nekaj
škroba za potomce. Vsaka rastlina ima posebno shrambo
za tako hrano: zvonček in tulipan imata čebulo, vijolica
koreniko, krompir ima gomolj, repa korenino, drevo veje,
deblo in korenine, vse rastline pa še semena.

Poizkus  3. Segrevaj v epruveti nekaj škroba (moke)
nad špiritovim plamenom. Kmalu začne vstajati plin, ki ga
vrh epruvete lahko prižgeš. Suh kozarec se orosi, če ga
povezneš nad plamen, v epruveti pa preostane črna snov —
ogljik.

Ker rabijo vsi rastlinski deli škrob kot hranivo, se se«
seda ogljik zračnega ogljikovega dvokisa kot skrobov se«
stavni del po vsej rastlini. O tem se prepričamo, če pono«
vimo gornji poizkus s poljubnim rastlinskim delom; v vsa«
kem slučaju dobimo v epruveti ogljik.

Ves les naših gozdov je bil torej svoje dni sestavni del
ogljikovega dvokisa v zraku, v premogu se nam je pa ohranil

21

ogljik iz ogljikovega dvokisa davnih dni; a vse to ogromno
delo, ves ta razkroj so izvršili solnčni žarki v zelenih listih.

Korenje. Kakor repo posadimo tudi korenje spomladi
na vrt, da dobimo seme. Tudi korenje ima mesnato kore*
nino, kjer je zaloga hrane za steblo, liste in cvete. Čim bolj
se rastlina razvija, tembolj gineva hrana, končno postane
korenina puhla.

Ob visokem, brazdastem in vejnatem steblu so pritrjeni
listi s široko listno nožnico. Izza listov večkrat poganjajo
vejice, ki jih listna nožnica varuje pred nezgodami.. Listna
ploskev je razdeljena v nebroj suličastih listkov — pernato
narezan list; med listki prihajajo solnčni žarki tudi do spod*
njih listov.

Belo razcvetje. Iz ene točke poganjajo veje — kobul;
vsaka veja se deli v vejice —kobulček. Razcvetje je torej
sestavljen kobul. Kobule obdajajo in ovijajo v krogu se
nahajajoči listi — ogrinjalo, kobulčke pa varuje ogrinjalce.
V cvetu nosi plodnica vse cvetne dele kakor pri zvončku.
Čaša je neznatna, V. 5, Pr. 5, sredi cveta molita dva vratova
iz blazinice, ki izloča med. Žužkocvetka. Po oprašitvi se
nagne razcvetje skupaj, da so plodnice zavarovane. Ko seme
dozori, se vejice zopet razmaknejo, tedaj vidimo, da se je
plodnica razdelila v dve semeni. Ob slabem vremenu se pa
ves kobul zopet sklene. Semena imajo kljukaste bodice in
kaj lahko obvise na živalih, ki pridejo z njimi v dotiko; na
ta način se semena trosijo po okolici.

Poljedelec omlati seme o pravem času ter ga spravi za
prihodnje leto, ko ga poseje z žitom vred ali pa samo zase.
— Korenje je kakor repa dvoletna rastlina.

Črešnja. I. Katerega dne si opazil prve cvete na črešnji?
Kakšne živalice letajo po črešnjevih cvetih? Ali dišijo cveti?
Kdaj se prikažejo zeleni listi? Ali si opazil smolo na čreš*
njevem deblu in vejah? Imenuj nekatere zvrsti črešenj.
Označi njih sad po barvi, trdoti in okusu!

II. Kako- se razveseli oko, ko te zagleda v snežnobeli,
deviški obleki. In kakšno življenje polje po tebi. Sto in sto
pridnih čebelic te obletava in zajema iz tvojih čašic sladek

22

sok od zore do mraka, pojoč ti priprosto, brnečo pesem
v zahvalo.

Mogočen koš (obrša), močno deblo s sivo, gladko, v sta*
rosti raskavo skorjo; debele in močne korenine s korenini*
cami; smola maši rane proti gnjilobi in uhajanju soka.
Majhni cveti glede na veliko drevo, zato pa izhaja več
cvetov iz ene točke; tako razcvetje imenujemo kobul.

Konec peclja je vrču podoben, zelen del — cvetišče, ki
nosi vse cvetne dele. Č. 5, V. 5, Pr. oo Pe. Vonj, barva in
med privabijo žuželke; medsebojno opraševanje. Iz plod*
niče v cvetišču nastane po oprašitvi mesnat plod s trdo
koščico in mehkim semenom, jedrom imenovanim; drugi
cvetni deli pa odpadejo.

Istočasno s cveti se razvijejo tudi zeleni listi: na dolgem
peclju se nahaja široka listna ploskev jajčaste oblike z na*
piljenim robom. Listni pecelj se podaljša v glavno žilo, iz
katere izhajajo stranske žilice, ki razpenjajo list kakor šibice
dežnik.

Črešnja je velikega pomena v gospodarstvu; mnogo
črešenj pozobljemo, še več jih prodamo, nekoliko jih tudi
posušimo, včasih jih tudi vkuhavamo s sladkorjem.

Tudi ptice se s črešnjami rade posladkajo, posebno
vrabci in škorci. Vrane požro kar cele plodove; neprebavne
koščice raztrosijo s svojim blatom po okolici; iz njih zrastejo
divje črešnje naših gozdov.

Višnja. Višnje so v cvetu in plodu črešnji podobne, plo*
dovi so pa kislega okusa. Višnje vkuhavamo, devamo jih
tudi v žganje.

Sliva. Belo cvetje. Plodovi so modre, rdeče in rumene
barve; dozorijo kasneje nego črešnje.

Češplja. Belo cvetje. Češplja, ki ji pravijo tudi sliva,
dozori šele proti koncu avgusta. Plod je podolgovat in mo*
drikast. Važno sadje za prodaj. Suhe češplje, slivovec.

Marelica. Prvo cvetoče drevo naših krajev. Beli cveti,
sočnato meso rumene barve, užitno seme.

Breskev. Rožnordeči cveti. Breskve gojimo po vrtovih in
vinogradih v raznih zvrsteh; breskve kostenice in krajnice.

23

Črešnje, višnje, slive, češplje, marelice in breskve so si
v cvetih in plodovih podobne. V mesu je koščica — košči*
často sadje.

Hruška. I. Dve vrsti popkov — večji cvetni in manjši
listni. Kdaj cvete hruška? Povohaj cvet — neprijeten vonj,
vabilo za muhe. Kdaj se razvijejo listi, kakšni so glede oblike
v začetku in kakšni pozneje? Imenuj nekatere zvrsti hrušk,
opiši njih plodove!

II. Na cvetoči hruški opazimo poganjke z listi in cveti,
nastali so iz debelih — cvetnih popkov; poganjki, ki nosijo
le liste, so se pa razvili iz tanjših, koničastih — listnih
popkov. Daši se prikažejo cveti in listi istočasno, so cveti
v zelenju vendar dovolj očitni, ker so veliki, beli in v šopke
združeni. Razcvetje je češulja (glej repa).

Kakor pri črešnji odebeli tudi pri hruški pecelj pod
cvetom v cvetišče, ki nosi vse cvetne dele. Č. 5, V. 5, Pr. oo.
Plodnica se nahaja v cvetišču, iz nje izhaja 5 dolgih vratov.
Cveti sicer ne diše posebno prijetno, a čebelam in muham
dopade ta vonj, saj pridno posedajo cvete, srkajo med in
vrše medsebojno opraševanje. Ko je oprašitev izvršena,
odpadejo cvetni deli, cvetišče se pa začne debeliti in dozo*
revati v plod. Vodoravno prerezana hruška kaže pet pre*
delov, vsak ima usnjasto lupino in dve semeni. Semena in
lupine so nastale iz plodnice, imenujemo jih skupaj peščišče,
meso pa izvira iz odebelelega cvetišča.

Nežni listi so v začetku zviti in dlakavi, da jih solnce
in veter ne posušita. Polagoma se pa krepko razvijejo in
izgube dlačice. Kakor so se v mladosti branili solnca, tako
ga sedaj naravnost iščejo; zato pa obračajo široko listno
ploskev poševno navzven, da jo solnčni žarki popolnoma
obsijejo. Če dežuje, se pod hruško ne zmočimo, ker curlja
voda z lista na list, kakor bi tekla po strešni opeki, in se
končno sceja v krogu na zemljo. Umni sadjerejec dobro ve,
da se tamkaj nahajajo konci koreninic, zato zakopava ob
tem krogu gnoj ali gnojnico. Kakor gnojilo posrkajo kore*
ninice tudi deževnico in jo dovajajo po deblu in vejah v
liste in plodove.

24

Dozorele hruške spoznamo po barvi, vonju, okusu in
po črnih semenih (pečkah). Različne zvrsti. Hruške so zdravo
sadje, ki ga uživamo surovega, posušenega in v sladkorju
vkuhanega; ni sadja, ki bi imelo toliko sladkorja kot hruška.

Hruška ima mnogo škodljivcev: rjavi hrošč, razne gose«
niče; deblo pa objedajo zajci.

B. Polje in vinograd.

1. Polje. Komaj je izginil sneg s polja in je pomladan«
sko solnce zemljo nekoliko ogrelo, že opazimo po njivah
zelenje in cvetje; predvsem začne bujno poganjati ozimina.
Tudi razni pleveli se že pojavljajo; jeseni je njih seme vzka«
lilo in pognalo na kratkih steblih pritlične liste — listno
rožico. Za nadaljnji razvoj rastlinice niso imele časa; zalo«
tila jih je zima, pokrila s snežno odejo in prisilila k zim«
skemu spanju. Sedaj se v njih oglaša novo življenje; neka*
tere so celo že v cvetju, saj se jim pa tudi zelo mudi, ker
morajo dozoreti, še predno kmet njivo obdela.

Njivski jetičnik je prespal zimo v zeleni suknjiči in
pognal sedaj majhne, modre cvete; ker jih je po več skupaj,
jih žuželke lahko ugledajo in opraše. Venec rad odpade,
čaša pa ostane in varuje glavico s semeni. Č. 4, V. 4,
Pr. 2, Pe.

Jetičnik ima sicer šibke koreninice, vendar ga veter ne
izruje tako lahko, ker se stebelca tišče tal. Majhni, kratko«
pecljati listi imajo jajčasto obliko in nazobčan rob.

Navadna zvezdnica je pravcata sestra njivskega jetič«
nika, nahaja se povsod po njivah v njegovi družbi. Ime po
značilnem cvetu: pet belih, globoko zarezanih venčnih in pet
čašnih listov tvori nekako zvezdico; sredi prašnikov je
pestič.

Navadna zvezdnica prezimi kakor jetičnik, z njim se
ujema tudi glede korenin in listov. Radi rogovilastih stebelc,
ki preprezajo njivo, kakor bi kdo čreva raztrosil, je dobila
rastlinica tudi ime »kurja čreva«.

Dlakava penuša tvori obširno listno rožico pernasto raz«
rezanih listov (glej travn. penuša) okoli visokega, včasih

25

vejnatega stebla. Iz majhnih, belih cvetov nastanejo dolgi
plodovi — luski kakor pri repi.

Kurje zdravje je nizka, šibka rastlinica belih cvetov.
Listna rožica okoli stebla ima suličaste liste.

Rdeča mrtva kopriva je jako razširjen njivski plevel.
1—2 dm  visoka rastlina požene vejnato, četverorobo, spodaj
in proti vrhu listnato steblo. Listi so podobni listom koprive,
a ne pečejo (ime). Da si ne delajo sence, stoje po dva in
dva navzkriž. Proti vrhu stebla so listi rdečkasti kakor tudi
cveti, ki izhajajo iz njih pazduh (ime).

Plešec se drži kakor kopriva človeških bivališč; nahaja
se na vsaki njivi ob vsakem letnem času. Korenina požene
listno rožico različno razdeljenih, včasih celorobih listov;
podobne, a manjše liste nosi tudi precej visoko steblo. Iz
majhnih belih cvetov nastane ploščat trikoten plod — lušček.

Hruščica, znana tudi pod imenom »grozdnati hiacint«,
je pač najlepši zgodnjespomladanski njivski plevel. Radi
okroglih, drobnih, temnomodrih cvetov in prijetnega vonja
jo presajamo tudi v vrtove. Cvet se ujema s tulipanovim
cvetom.

Hruščica ima v zemlji čebulico, iz katere požene poleg
stebla mnogo dolgih, ozkih, temnozelenih, žlebastih pri*
tličnih listov.

Lapuh. I. Kod raste lapuh? Kdaj ugledaš prve cvete?
Določi, ob katerem času se cvet odpre in zapre! Ali se odpre
cvet tudi ob deževnem in mrzlem vremenu? Raziskuj, iz
koliko majhnih cvetov sestoji lapuhov cvet! Ali imajo vsi
majhni cveti isto obliko? Kakšni so lapuhovi listi glede
oblike in velikosti? Čemu služijo listi?

II. Lapuh se naseli najrajši na ilovnati zemlji ob potoku
in po njivah. Na dlakavem, z luskami pokritem steblu se
dviga rumen šopek, ki sestoji iz več drobnih cvetov. Ti
tičijo s plodnicami na širokem cvetišču (glej hruška) kakor
v pravcatem košku; zato imenujemo ves šopek tudi košek.
Ob neprijetnem vremenu in proti večeru se košek zapre in
nagne, zjutraj se pa zopet dvigne in razprostre; zapirajo in
odpirajo ga zeleni listi okoli cvetišča —• ovojek.

26

Na koškovem obodu so jezičasti, v sredini pa cevasti
cveti. Jezičasti cveti imajo pestiče, a prašnikov nimajo;
v cevastih cvetih pa pokrnijo pestiči, medtem ko so prašniki
dobro razviti. Iz tega sledi, da nastanejo semena le na ob*
robnih cvetih. Žužkocvetka, medsebojno opraševanje, pa
tudi samolastno, če pride v istem košku cvetni prah na
pestiče. Ko lapuh o devete, se razvijejo v košku dlakava
semena. Steblo se močno podaljša, da veter semena laže
raznaša.

V zemlji močna in globoko segajoča korenika s koreni«
nicami. Ko veter semena raztrosi, poženo iz korenike široki,
nazobčani, spodaj dlakavi listi.

Lapuh je nadležen plevel, iztrebiš ga z globokim ko«
panjem ali oranjem. — Iz lapuhovega listja kuhajo čaj proti
prsnim boleznim.

Njivska preslica. Po vlažnih njivah poganjajo koncem
marca in v začetku aprila okoli 2 dm  dolga, rumenkasta,
votla stebla njivske preslice, ki nosijo na vrhu nekak klasek.
Steblo je členasto in se da v kolencih lahko odtrgati (po«
izkus). Iz tega sklepamo, da je tukaj steblo bolj nežno nego
drugod; zato je pa kolence zavarovano s kratkimi zraslimi
lističi. Taki lističi varujejo tudi nerazvite klaske (glej mlajša
stebla).

Na dozorelem klasku so v krogih razvrščeni listki. Če
tolčeš s takim klaskom po belem papirju, dobiš zelenkast
prah. Vsak prašek predstavlja seme. Ta silno drobna semena
niso nastala v cvetih, kakor je običajno pri drugih rastlinah,
zato jih označujemo s posebnim imenom — tros-i.

Trosi se nahajajo v vrečicah pod listki. Ko se vrečice
razpočijo, raznese veter trose; iz njih vzkale nove rastline.

Ko so klaski trose oddali, vsahnejo stebla, a čez nekaj
tednov poženo ravnotam zeleni, smrekicam podobni po«
ganjki, ki pripravljajo čez poletje hrano in jo oddajajo v
podzemno koreniko, iz katere poženo spomladanska, ru«
mena stebla. Ista korenika daje torej dve vrsti poganjkov.

Preslico težko iztrebimo iz njiv, ker segajo korenike
globlje nego običajno orjemo.

27

Zeleni poganjki se čutijo ostri, če jih maneš, ker so
polni rudninskih snovi (kremenjak). Baš radi tega rabijo
gospodinje to zelišče za čiščenje posode.

Pljučnica. Na vlažnih krajih kraj potov in jarkov nas
pozdravi pljučnica že zgodaj spomladi z rdečimi in modrimi
cveti. Daši je v mokri, torej rahli zemlji, stoji vendar trdno,
ker jo drže dolge in močne korenine in korenika. Korenika
je pa tudi shramba za hrano izza lanskega leta.

Dlakava stebla. Belolisasti dlakavi in raskavi listi so po
steblu tako razvrščeni, da ne delajo drug drugemu sence;
čim niže se nahajajo, tem daljše peclje imajo, da pridejo vsi
do svetlobe. Majhni cveti, razcvetje. Č. (5), V. (5), Pr. 5, Pe.
Očitna barva, med, žužkocvetka. Ko pljučnica odcvete, do*
zorevajo v čašici 4 semena.

Iz listov so kuhali v prejšnjih časih čaj proti prsnim
boleznim; od tod ime.

2. Vinograd. I. Opazujte, kakšna dela opravljajo sedaj
ljudje v vinogradu! Kako režejo trte? Opazujte lepega dne
obrezane trte! Kaj vidite na rezi?

II. Umni vinogradnik je po trgatvi globoko prekopal ves
vinograd in pustil zemljo v grudah, da se čez zimo dobro
razmoči in prezrači. S kopanjem je uničil mnogo plevela,
ker je prišlo seme globoko v zemljo, od koder ne bo moglo
prikliti na dan.

V marcu se oglaša v vinogradu že razno delo. Treba je
kolje pripraviti in ošpičiti ter trte obrezati, to je odstraniti
šibke rozge, močno rozgo pa prirezati na par očes, iz katerih
poženejo mladike z listi in cveti. Trto moramo obrezati, ker
bi sicer pognala preveč mladik in bi se vsled tega silno
razrasla. Ako se ni izvršila jesenska kop, je treba vinograd
sedaj prekopati.

Ob toplih dneh se obrezane trte solzijo, posebno če se
je rez kasno vršila. Zemlja se tedaj že tako ugreje, da že
začnejo koreninice vodo vsrkavati in jo odvajati po deblu
navzgor. Z vodo vred se dvigajo tudi redilne snovi in se
cedijo iz prirezane rozge. Iz tega razloga ni dobro, ako trte
kasno režemo.

28

C. Travnik in pašnik.

Iz juga je pripihal topel veter in prignal oblake. Deže*
valo je par dni in sneg je vidoma kopnel. Zopet je posijalo
solnce in izvabilo novo življenje po travnikih in pašnikih.

Kmetič hiti sedaj na delo. Pograbiti je treba listje in
suhljad, ki jo je čez zimo veter nanesel, razgrebsti krtine,
tu pa tam tudi kak kamen odstraniti, da se ob košnji kosa
ne skrha. Vse to se mora sedaj opraviti, dokler trava še ni
pognala.

Travnik in pašnik se kmalu odeneta v praznično obla*
čilo. — Črni teloh je že pred tedni razklil bele cvete, ko je
odevala pokrajino še snežna odeja; sedaj so njegovi cveti
že neznatni, tem očitnejše so pa mnogosemenske glavice.
Za telohom so prihajale druge znanilke spomladi: marjetice,
zvončki, vijolice, trobentice in telohov brat v zeleni suknjiči.
Ob potoku kraj travnika so začele dvigati lopatice rumene
glavice izmed obilnega zelenja; na najbolj vlažnih mestih
se je pa prikazala njih sestra — kalužnica. Kraj potov in
živih mej je razklila ponižna grenkuljica majhne, modrikaste
cvete. Po pašnikih pa oznanja velikonočnica Vstajenje —
neobičajna rastlina velikih, skoro črnih cvetov in globoko
narezanih, mehkodlakavih listov.

Od dne do dne postaja topleje, trava vidoma raste. Tudi
regrat se je podvizal in visoko dvignil rumene koške; saj je
tudi skrajni čas za njega, sicer bi ga trava prerasla in za*
morila.

Lep je sedaj travnik. Naše oko se rado mudi na njem.
in opazuje pisane cvetice in žuželke, ki letajo k njim v goste.

Zeleni teloh. V zeleni obleki niso cveti posebno očitni,
pač pa po velikosti; vsak ima 5 čašnih listov, venčne liste
pa je rastlina izpremenila v očitne, cevaste medovnike, jih
napolnila s sladkim sokom in pokrila s krpico. Številni praš*
niki obdajajo 3—5 pestičev. Iz začetka stoje vsi prašniki
pokonci, cvetni prah dozori najprej v zunanjih. Ko se njih
vrečice razpočijo, se prašniki nagnejo nad medovnike.
Sedaj se »medeni lončki« odpro in žuželke pridejo k njim
v goste. Živalice dobe poleg medu tudi dovolj cvetnega

29

prahu; nekaj ga nevede prenesejo na pestiče drugih telo*
hovih cvetov in izvrše tem potom medsebojno oprašenje.
Plodnice dozore v mešičke, ki se razprezajo in raztrosijo
v vetru semena.

Korenika s koreninicami. Listi se nahajajo pod cveti,
ali pa poganjajo naravnost iz korenike. Listna ploskev je
razdeljena v več suličastih, napiljenih listkov.

Rastlina je v vseh delih strupena, zato se je živina
ogiblje.

Črni teloh vzcvete prvi izmed vseh pomladanskih cvetic,
včasih že o božiču. Ime po črni koreniki. Veliki beli cveti
in listi so istega ustroja kakor pri zelenem telohu. Ker je
rastlina izpremenila venec v medovnike, prevzamejo veliki
(beli) časni listi vlogo venca, da vabijo žuželke. Šele ko teloh
odcvete, dobijo časni listi zeleno ali rjavkasto barvo kakor
je za čašo običajno.

Rastlina raste po gorskih krajih in je v vseh delih
strupena.

Marjetica je razvila iz korenike že jeseni v krogu raz*
vrščene lopatičaste listke — listno rožico in je z njimi pre*
zimila pod snegom. Komaj jo pomlad nekoliko ogreje, se
že začno dvigati beli koški. Ko ti preminejo, pridejo drugi
na vrsto, tako vidimo cvetico vse leto v polnem cvetu;
seveda so pomladanski koški manjši in na krajših pecljih
nego poletni In jesenski.

Košek ima na robu bele ali rdečkaste, jezičaste, v sre*
dini pa rumene, cevaste cvete. Žužkocvetka. Zvečer in ob
slabem vremenu se koški zapro, da jim mraz in vlaga ne
škodujeta. Ker obrodi rastlinica mnogo semena in se raz*
množuje tudi s pritlikami kakor jagode, je je po travnikih
vse polno. Nizke rastline tudi kosa ne uniči.

Grenkuljica raste pogosto ob živih mejah, travnikih in
kraj potov. Steblo, ki se plazi po tleh, požene na kolencih
korenine in 1—2 dm  visoka stebla s srčastimi, navzkrižnimi
listi in s svetlovijoličastimi cveti, ki so istega ustroja kakor
cveti mrtve koprive (str. 86).

Svoje dni je veljala grenkuljica za zdravilno rastlino,
dandanes je kot take ne upoštevamo več.

30

Trobentica ali brezstebelni jeglič. I. Kdaj ste ugledali
prvo trobentico in kje? Koliko cvetov se nahaja skupno v
enem šopu? Pazite na žuželke, ki prihajajo k trobenticam!
Kakšni so mladi in kakšni dorastli listi po obliki; kakšna je
površina listne ploskve?

II. Iz močne korenike, kjer je spravljena hrana, poga«
njajo rumeni, pecljati cveti; ker so veliki in jih je več skupaj,
so dovolj očitni. Peterozoba, cevasta čaša obdaja cevast
venec, ki se zgoraj razširi v pet srčastih krp. V vencu je
5 prašnikov in pestič z dolgim vratom in okroglo brazdo.
V cvetih iste rastline vidimo od zgoraj le brazdo, prašniki
so pa globlje v cevi; cveti druge rastline kažejo pa na*
sprotne razmere. Barva, vonjava in med privabijo mnogo
žuželk; do medu na dnu venčne cevi pa pridejo le žuželke
z dolgim srkalom (metulji, čmrlji). Medsebojno opraševanje.

Nariši v prerezu dolgovratni in kratkovratni cvet s praš«
niki!

Čmrlji prenašajo z glavo cvetni prah kratkovratnih cvetov na brazdo
dolgovratnih; z rilčkom pa cvetni prah dolgovratnih cvetov na brazde
kratkovratnih. Izrazito medsebojno opraševanje.

Po oprašitvi dozorevajo mnogosemenske glavice v čaši,
ki je sedaj mnogo bolj trdna nego prej. Ko semena dozore,
se glavica razpreza in veter raztrosi semena.

Korenika poganja tudi nagrbančene, dlakave liste; ti so
v začetku zviti proti spodnji strani in stoje pokonci; vsled
tega vpadajo opoldanski solnčni žarki mimo njih, pa tudi
veter jih ne izsuši, ker je listna ploskev majhna. Dorasli
listi se razvijejo v jajčasto ploskev in poležejo. Listi tvorijo
izrazito listno rožico, ki odvaja liki livnik vodo h koreniki
in koreninicam.

Velikonočnica. Po pašnikih in gorskih travnikih se pri«
kaže o veliki noči mehko dlakava, strupena rastlina z veli«
kimi, pokončnimi, skoro črnimi cveti — velikonočnica.
Korenika ji sega globoko v zemljo, še globlje pa koreninice;
ravno to ji pa pomaga, da lahko uspeva v suhih krajih.
Rastlina je zelo izpostavljena vetru; da se ji nadzemni deli
ne izsuše, jih je zavila v mehkodlakav kožušček, razen tega

31

je še liste globoko zarezala, da se veter v nje preveč ne
upira.

Vsako steblo ima le po en cvet. C. 1. 6, Pr. co , Pe. oo.
Žužkocvetka. Ko se cvetica opraši, se ji pecelj zelo podaljša.
Vsak pestič obrodi endsemenski plod z dolgim repkom (glej
regrat str. 32); seveda so taki plodovi jako pripravni, da jib
veter raznaša.

Velikonočnici je v vsem podoben travniški kosmatinec,
ki čestokrat raste v njeni družbi; temnovijoličasti, zvonasti
cveti so kimasti.

Lopatica. I. Kod raste lopatica? Izkoplji rastlino in po*
glej, kakšne dele ima v zemlji! Kaj opaziš v pazduhah spod*
njih listov? Ali imajo vsi listi enako dolge peclje? Kdaj se
zapirajo cveti? Ali ima vsaka lopatica enako število rumenih
venčnih listov?

II. V zemlji gomolji s hrano. Votla stebla čestokrat
polegajo; ni se jim treba posebno dvigati, saj pridejo njih
listi lahko do solnca, ker jih ob tem času ne senči niti trava
niti grmovje. Poleg tega imajo spodnji listi daljše peclje
nego zgornji. Oblika listov lopatičasta (ime), barva temno*
zelena. Dlakavi niso, ker rastejo na vlažnih tleh in ne trpe
suše (prim. velikonočnica).

Cvet ima navadno 8 zlatorumenih venčnih in 3 zelen*
kastorumene čašne liste, mnogo- prašnikov in pestičev. Na
spodnjem koncu vsakega venčnega lista se nahaja z medom
napolnjena jamica, pokrita s pokrovčkom. Zvečer in ob
deževnem vremenu se cveti zapro, da je med in cvetni prah
zavarovan. Medsebojno opraševanje. Vsaka plodnica obrodi
eno seme. V pazduhah spodnjih listov se nahajajo beli
brstiči; ko odpadejo, se iz njih razvije majhna rastlinica, ki
vzcvete prihodnje leto. Končno nastanejo v zemlji vsako
leto novi gomolji, ki dado nove rastline. Ni čuda torej, da
se nahaja lopatica mestoma v toliki množini.

Kalužnica raste kakor že ime kaže na vlažnih krajih,
najrajši tik vode. Podobna je lopatici, razlikuje se od nje
po velikosti, večjih listih in cvetih. Kratka korenika, a dolge
in debele korenine. Taka opora je za močno rastlino v mehki
zemlji potrebna.

32

Regrat. I. Kod raste regrat? Opazuj rastline na suhih in
vlažnih krajih in določi, kateri listi so bolj narezani, kako
stoje, kje so stebla daljša. Kaj teče iz narezanega stebla?
Kdaj se cveti odpro in zapre? Ali se tudi dlakave krogle
zapirajo? Koliko dlakavih semen je v krogli? Določi, kako
daleč leti seme, če pihneš v kroglo.

II. Zgodaj spomladi ga iščejo gospodinje po travnikih,
ker ga domači radi jedo mesto salate. Pozneje si spletajo
otroci verige iz votlih stebel in pihajo v nežne, bele krogle,
da se razprše.

V cvetju je regrat podoben lapuhu, vendar se v regra*
tovem košku nahajajo le jezičasti, rumeni cveti s prašniki
in pestiči. Nad plodnico, ki tiči v širokem cvetišču, se na*
hajajo dlačice. Ob popoldanskih urah in ob grdem vremenu
se košek zapre z ovojkovimi listi. Ko regrat odcvete, nastane
v vsaki plodnici po eno seme. Dlačice se visoko dvignejo in
tako nastanejo one bele krogle, iz katerih razpihava veter
plodove.

Na kratki koreniki se nahaja dolga korenina, ki privaja
vodo tudi ob suši. Listna rožica. Na suhih krajih so listi
škrbinasto narezani in leže na tleh, da zadržujejo vlago v
zemlji. Ko dežuje, teče voda naravnost h koreniki. Po trav*
nikih mole listi kvišku; po eni strani jim tukaj ni treba
čuvati vlage, ker je je itak dovolj, po drugi strani pa prisili
trava liste, da se dvignejo; listna ploskev je manj narezana.

Regrat ima v steblu, pa tudi v drugih delih grenak,
mlečen sok, ki varuje rastlino pred polži in gosenicami.

Poizkus  1. Odstriži polovico še nerazvitega regratovega koška in
opazuj razvoj! Daši si odstranil prašnike, vratove in brazde, vendar se
seme razvije in dozori. Regrat je nekaka izjema v rastlinstvu, ker obrodi
semena brez opraševanja.

Č. Gozd.

Zdi se, da gozdni velikani, kakor hrast, bukev, bor,
smreka i. dr. še trdno spe in sanjajo svoj zimski sen. Pritli*
kavči so se pa že zbudili in nekateri celo oblekli v svatovska
oblačila. Leska si je po vseh vejah navesila mačic, iz katerih
stresa veter cvetni prah in ga donaša rdečim brazdam na

33

pestičnih popkih. Lepo se je okrasila iva z rumenimi, vonjaš
j očimi mačicami; cvetnega prahu ne zaupa vetru, rajši po?
vabi čebele v goste, jim postreže s sladkimi sokovi in jim
natovori še cvetnega prahu. Na potu domov se ustavijo
čebelice na ivovem grmu z zelenkastimi pestičnimi cveti,
posrebljejo par kapljic medu, odlože zato na brazde nekaj
prašnih zrnc in se poslove. — Kraj gozda trepeče strupeni
volčin v rdeči suknjiči in črni trn se ravnokar pripravlja, da
se pokaže v beli obleki 1 .

Tudi gozdna tla so oživela. Pognala je mesnordeča resa,
modri jetrnik, okroglolistni kopitnik in še marsikatero
gozdno zelišče, ki hoče izrabiti zgodnjepomladanske dni v
svojo korist. Solnčni žarki zdaj lahko dospejo na gozdna tla,
ki jih drevje še ne more zasenčiti.

Leska. I. Kod raste leska? Zapomni si, kdaj prvič lahko
strešeš cvetni prah z mačic! Kratke mačice stoje pokonci in
so stisnjene, dolge pa vise in se gibljejo. Iz česa sestoji
prašna mačica? Navadno je po več (2—3) mačic skupaj na
tenkih vejicah. Kakšne so mačice ob slabem vremenu (stis?
njene)? Kakšen prah dobiš, če tolčeš prašne mačice ob
papir? Poišči na leski popke, iz katerih mole rdeče niti!
Štej niti!

Po čem spoznaš dozorele lešnike? Odreži vrh lešnikove
lupine in razkolji lešnik. Če zdrobiš na papirju lešnikovo
jedro, nastane oljnat madež.

II. »Po zimi cveti, poleti zeleni, jeseni rodi« pravi uganka
o leski. — Mačice so nastale že jeseni, a bile so kratke in
stisnjene, ker jim je bilo treba prezimiti. Koncem zime pa
se jim os podaljša, tedaj opaziš mnogo listkov in pod njimi
prašnike — prašne mačice. — Po vejicah dobiš poleg na?
vadnih popkov tudi take, iz katerih mole rdeče niti — pe?
stične mačice z vratovi in brazdami.

Leska nima lepo obarvanih, vonjajočih cvetov niti medu,
zato se pri njej ne zglašajo žuželke, ampak veter prenaša
cvetni prah na rdeče brazde pestičnih cvetov — vetrocvetka.
Veter pa ni zanesljiv služabnik, zato pa razvije leska obilo
cvetnega prahu, da dospe vsaj nekaj zrnc na pestiče. Lep?
ljive brazde. Važno je tudi dejstvo, da stresa leska cvetni

3

34

prah zgodaj spomladi, ko nima še listov niti ona niti katero
drugo grmovje ali drevo, ki bi opraševanje oviralo.

Pestični popek ima več pestičev, vsak pestič pa dve rdeči
brazdi; kolikor pestičev je oprašenih, toliko lešnikov je
jeseni združenih v celoto. Na lešniku ločiš razčehano skle*
dico, lupino in seme.

Leska ima prašne in pestične mačice ali cvete posebe;
a vselej na istem grmu — enodomna rastlina.

Ko odpadejo prašne mačice, se začno razvijati listi; iz
začetka so dlakavi, da jih ne zebe. Dorasli listi so široki,
srčaste oblike, listni rob je dvakrat napiljen. Široki listi so
v gozdni senci potrebni, da ulove vsaj nekaj solnčnih žarkov,
ki jih požive.

Korist: užitni plodovi, olje, veje za obroče, oglje za
risanje in izdelovanje smodnika.

Majhen hrošč, leščnikar, polaga jajčeca v mlade plo*
dove. Ličinka izžre jedro, se prevrta skozi lupino in se v
zemlji zabubi. Drugi škodljivci so veverice, polhi in razne
ptice.

Iva. I. Kje raste iva in kdaj cvete? Določi, od kod bela
barva nerazvitih mačic. Dorasle mačice so očitno obarvane
in vonjajo. Katere žuželke jih obiskujejo? Stisni rumeno
mačico — lepljiv cvetni prah. Čemu uporabljajo ljudje cve*
točo ivo? (Cvetna nedelja.)

II. Iva je grm ali drevo, ki raste po gozdih in ob vodah.
Mačice so najprej bele vsled obilnih dlačic in odete z rja*
vimi luskami; pozneje dobe rumeno ali zeleno barvo.

Jajčaste, rumene mačice so polne prašnikov in belih
dlačic, ki so prašnike zakrivale, dokler so bili še majhni in
nežni. Na drugih grmih dobiš dolge, ozke, zelenkaste mačice;
v njih so med dlačicami pestiči. Tudi te mačice so bile prej
bele. Cvetoča iva vabi žuželke z očitno barvo in vonjem.
Med, lepljiv cvetni prah, medsebojno opraševanje. Iz plod*
niče nastane glavica, polna dlakavih semen, ki jih veter o
priliki raznese. Iva ima na enem grmu le prašne mačice, na
drugem le pestične — dvodomno drevo. Ker rastejo grmi
včasih daleč narazen, je bolje, da je iva žužkocvetka nego
vetrocvetka.

35

Jajčasti, dlakavi listi se razvijejo pozneje. — Ivo (in
druge vrbe) razmnožujemo z natiči; seme izgubi namreč že
po par urah svojo kaljivost.

Navadni volčin je grm, ki raste kraj vlažnih, listnatih
gozdov in se že v marcu osuje s številnimi rdečimi, močno
vonjajočimi cveti (C. 1. 4, Pr. 8, Pe.). Listje se prikaže šo?
poma, ko grm odcvete; važno za opraševanje, sicer bi listje
zakrivalo cvete.

Vsi deli sosebno lubje in rdeči koščičasti plodovi so
strupeni.

Navadni brin. Grm po gozdih in goličavah z razkrečen
nimi, nepravilno rastočimi vejami, po katerih se nahajajo
iglasti listi po trije skupaj. Dvodomna rastlina. Ako udariš
po grmu, ki nosi prašne mačice, nastane cel oblak rumenega
cvetnega prahu. Vetrocvetka. Iz plodnic dozore jagode, ki
so prvo' leto zelene, naslednje pa temnomodre; na istem
grmu se nahajajo navadno cveti, zelene in temnomodre
jagode.

Iz jagod kuhajo brinovec, radi prijetne vonjave jih tudi
devajo med kumare in zelje. Svoje dni so služile kot zdra?
vilo proti koleri. Brinovke rade zobljejo jagode. — Brin
doseže visoko starost — 1000 let.

Črni trn raste kraj gozdov in po goličavah. Temno?
barvne, razkrečene veje so polne trnov (ime). Številni beli
cveti so istega ustroja kakor črešnjevi. Suličasti, napiljeni
listi se prikažejo za cveti. Jeseni dozori koščičast plod
temnomodre barve; ko ga slana osmodi, je užiten.

Gozdu škodljivo grmovje; skrivališče škodljivim srako?
perom.

Dren je grm ali drevo, ki se naseli najrajši na robu
gozdov. Dvakrat na leto je posebno očiten: zgodaj spomladi,
ko se osuje s številnimi četveroštevnimi rumenimi cveti in
jeseni, ko dozore rdeče drenulje. Baš radi teh lastnosti ga
pogosto sade po mestnih vrtovih.

Trepetlika. Najbolj očitna je poleti, ko zatrepečejo
njeni listi že ob rahli sapici, ker so listni peclji dolgi in
bočno stisnjeni. Značilna je tudi zelenkastosiva skorja in
dolge, viseče kocinaste mačice. Dvodomno drevo.

*

3 *

36

Do sedaj smo opazovali gozdno grmičevje in nizko
drevje. Ozrimo se še v gozd na tla! Tudi tukaj se je že
začelo pojavljati življenje.

V preteklem poletju smo tod nabirali rdeče, opojno
dehteče kokorike ali ciklamne; njih srčasti, spodaj rdeči,
zgoraj belolisasti listi so ostali sveži do sedaj.

V vlažnih, senčnatih gozdovih je pognal navadni ko=
pitnik cele šope listov, ki so ciklamnovim zelo podobni. Če
liste razmakneš, opaziš ob zemlji ležeče, zunaj rjavkaste,
znotraj krvavordeče mesnate cvete.

Kraj gozdov in po svetlih mestih v gozdu nas pozdravi
z zvezdastimi, višnjevimi cveti dvolistni višnjevi čebulček.

Jetrnik spoznaš po srednje velikih, modrih cvetih. Listi
so mu na tri krpe narezani; ker so usnjasti, lahko prezimijo.
V prejšnjih časih so jih rabili kot zdravilo proti jetrnim
boleznim (ime).

Pasji zob. V zemlji čebula. Izmed dveh širokosuličastih,
temnolisastih listov se dviga rožnordeč, kimast cvet istega
ustroja kot je tulipanov cvet.

Mestoma se naselijo tudi petelinčki. Grozdasto raz*
cvetje rdečkaste, bele ali rumene barve in močno razrezani
listi so za rastlino značilni. Cvet ima dve ustni; zgornja je
podaljšana v dolgo ostrogo.

Mesnordeča resa. Vedno zelen grmič po gozdih in goli«
čavah. Vejnato steblo nosi iglaste liste v kolobarjih. Konec
vej so rdeči, viseči cveti, obrnjeni proti solnčni strani.
(Č. 4, V. (4), Pr. 8, Pe.) Majhni cveti, zato razcvetje. Opraše«
vanje posredujejo žuželke pa tudi veter, ker je cvetni prah
suh. Raste na gosto, radi tega lahko varujejo rastline druga
drugo, da jih veter ne izsuši. Sicer pa rastlina itak ne oddaja
dosti vode, ker je v vseh delih suha.

Gozdom škodljiva rastlina, ker jemlje drevju hrano.
Služi za steljo.

Ko smo stopili iz gozda, je potegnil rahel vetrič in stresel
dolgopecljate, bele cvete podlesne vetrnice (ime). Hrana v
koreniki. C. 1. 6, Pr. co , Pe. o°. Nima medu, žuželke priha«
jajo le po cvetni prah. Cveti so odprti le ob solnčnih dneh,
zvečer in ob deževnem vremenu se pa zapro, saj takrat itak

37

ne letajo žuželke. Z druge strani pa mora podlesna vetrnica
čuvati svoj prah pred vlago. Važno je, da odcvete predno
gozd ozeleni, sicer ne bi dobila dovolj solnčnih žarkov. Ko
je pa cvetica oprašena, ne potrebuje več toliko solnca; v
vsaki plodnici dozoreva po eno seme.

Pod cvetom se nahajajo trije razdeljeni listi; včasih se
razvije tudi dolgopecljat pritlični list za se.

D. Ob vodi.

Pot nas pelje k potoku. Izmed drevja spoznamo že od
daleč jelšo po temni skorji in po visečih mačicah. Kakor na
leski, nastanejo tudi na jelši že jeseni prašne in pestične
mačice na istem drevesu —■ enodomna rastlina. Zgodaj
spomladi se prašne mačice močno podaljšajo in oddajajo
cele oblake cvetnega prahu. Rdeče, pecljate pestične mačice
so popkom podobne; po oprašitvi nastanejo iz njih najprej
zeleni, pozneje oleseneli, črni storžki, ki oddajo čez zimo
semena in ostanejo na drevesu do pomladi in še dalje.

Ko jelša odcvete, se razvijejo okroglasti, goli, temno*
zeleni listi.

Rdečkast, lahko lomljiv les sicer ni prvovrsten, vendar
je jelša važno drevo, ker raste v močvirnih tleh, kjer druga
drevesa tako dobro ne uspevajo. Če drevo posečemo, požene
iz štora mnogo mladik, ki dajo pozneje kole za vinograde itd.

Mestoma dobimo rumene koške in spoznamo v njih
lapuhov cvet. Čisto ob vodi se naseli pogosto lapuhu sorodna
rastlina — repuh; sedaj poganja številne rdečkaste koške
na skupnem peclju. Po oprašitvi se peclji močno podaljšajo,
da veter laže raznese dlakava semena, tedaj pa začno po*
ganjati izredno veliki, včasih po V2 m  široki listi, ki so lapu*
hovim zelo podobni. Poleti si otroci iz njih radi delajo
pokrivala.

k *

Rastlinstvo v poznejši pomladi.

Za rastlinstvo nastopijo sedaj najugodnejše razmere.
Zemlja ima še od prej dovolj vlage, od časa do časa jo pa
še namoči dež. Solnčna obla se mudi dalj časa na nebu,
zdatno segreva zemljo in zrak in obseva zelene liste, da
lahko ustvarjajo prepotrebno hrano. Rastline pa tudi nujno
potrebujejo nove hrane, saj so se zakladnice živil izza lan s
skega leta že skoro do cela izrabile.

Vse žuželke so se že zbudile k novemu življenju in ker
rabijo mnogo hrane zase in za mladiče bodisi medu, bodisi
cvetnega prahu, se vrši medsebojno opraševanje v polnem
obsegu. Lahen vetrič pa prenaša cvetni 1  prah gozdnih dreves
na pestiče, da pridejo tudi rastline vetrocvetke na svoj
račun.

A. Vrt in okolica.

Vrt je lepo urejen. Po lehah so v polnem razvoju rast*
line, kakor grah, fižol, čebulnice, gomoljnice in kapusnice.
Salata berivka gre celo že v cvet, medtem ko se glavnata
salata baš sedaj najbolj razvija. Izmed cvetic so prve zna«
nilke pomladi že odcvetele, sedaj lahko opazujemo njih
močno razvite semenske glavice. Druge cvetice so stopile na
njih mesto, n. pr. beli narcis in spominčice; nemška peru«
nika in bela lilija bosta vzcveteli kasneje.

Konec vrta je pa te dni razvila naša jablana bele, rdeče
nadahnjene cvete.

Tudi lepotno grmovje je že krepko pognalo: lipovka,
kroglasta kozja pogačica in bezeg. Lepo se je razvila vrt«
niča, kraljica vseh cvetic. — Pred hišo je divji kostanj pri«
žgal bele svečice in kmalu bo zadišala tudi mogočna lipa
sredi vasi.

42

skimi poslopji. V mladosti ima sivo, gladko skorjo, ki v
starosti razpoka. V aprilu se razvijejo cveti, in sicer zelene,
viseče prašne mačice in pestične mačice, ki sede konec vej
posamič ali kupoma. Pestični cvet sestoji iz okrogle plod*
niče in dveh belih, velikih, mesnatih brazd. Vetrocvetka,
enodomno drevo (prim. leska).

Ako plodnico v navpični smeri prerežeš, opaziš v sredini majhno
zrnce — semensko osnovo. Cvetni prah vzkali na brazdi in požene kal
do semenske osnove, s katero se spoji v celoto. Plodnica je sedaj oplo*
jena. Semenska osnova začne rasti in dozorevati v gubasto, dvodelno
jedro. Plodnična stena se pa razvije v dvojen ovoj, in sicer v zeleno,
mehko zunanjo in dvodelno, rjavo, trdo notranjo lupino. Lupini s semenom
vred imenujemo plod — oreh.

Listi se prikažejo nekoliko kasneje nego cveti. Oreh
daje gosto senco, kajti vsak list je sestavljen iz več parov
listkov in končnega listka — lihopernat list (prim. robinijo).
Živina se jih navadno ne loti, ker so grenkega okusa in
močnega vonja.

Orehi so zelo redilni, ker vsebujejo mnogo olja. Zelene
lupine in listje uporabljajo v zdravilstvu. Iz dragocenega
lesa izdelujejo pohištvo. — Izmed sovražnikov je omeniti
polhe in veverice.

Divji kostanj. I. Katerega dne se začno popki odpirati?
Popki so smolnati. Mlado listje moli najprej navzgor,
potem navzdol in končno navzven. Odpadli rjavi popkovi
listi se prijemljejo čevljev, če hodiš pod kostanjem. Štej, iz
koliko listkov sestoji list! Iz katere daljave zagledaš cvetje
divjega kostanja? Cveti imajo osnovno belo barvo z rume*
nimi ali rdečimi lisami. Kakšno korist ima človek od divjega
kostanja?

Poizkus  1. Deni vejico z napetimi popki v kozarec
z vodo, ki si ga postavil na topel kraj! Vsak četrti dan na*
pravi na spodnjem koncu vejice novo rez, da se voda v
vejici laže dviga; istočasno menjaj vodo! Zapiši si, katerega
dne opaziš kaj novega na vejici!

II. Debeli popki, bujno listje in obilno cvetje pričajo,
da je divji kostanj iz toplih krajev; njegova domovina so
dežele ob Sredozemskem morju.

43

Na popkih opazimo rjave, smolnate luskoliste, ki ode*
vajo nežne poganjke z nerazvitimi listi, oziroma s takimi
listi in cveti. V marcu se popki odebele, solnčni žarki raz«
tope smolo in nekega dne raztržejo poganjki smolnato odejo
in prikukajo na dan. Listi so v začetku vzdolž zganjeni in
dlakavi, da jim mraz ne škoduje in jih veter in solnce ne
izsušita. Kmalu se obrnejo navzdol in izgube dlačice; v tej
legi jim solnce ne more mnogo škodovati, ravno opoldanski
žarki jih najmanj zadenejo. Ko jim pa koža popolnoma
otrdne, se listi dvignejo poševno navzven, sedaj solnca
naravnost iščejo. Vsak list je do skupnega peclja razrezan
v klinaste listke (7); celoten list bi veter lahko raztrgal.

Daši je toliko listov, se vendar tako uravnajo, da pridejo
vsi do solnca. Zato stoje na pokončnih vejah navskrižno,
na vodoravnih pa nasprotno; tudi imajo nekateri daljše,
drugi krajše peclje. Združeni so kot opeka na strehi, zato
se ob dežju sceja voda v krogu.

V lepe kite združeni cveti mole kot nekake sveče iz
zelenja. Č. 5, V. 4—5, Pr. 7, P e. Beli venčni listi imajo na dnu
rumene ali rdeče lise. Očitna vonjava in barva privabita
žuželke, ki sedajo na cvete. Rumene ali rdeče lise so pa
nekaka »veja pred krčmo«, ki kaže pot do medu; takim
lisam pravimo medoznaki. Daši se nahaja v kiti okoli 100
cvetov, se jih le malo razvije v plod: nekateri cveti sploh
nimajo pestiča, v drugih se pestič sicer nahaja, a je tako
nepopolen, da ne more obroditi sadu. Ravno to je pa velike
važnosti, sicer bi nastalo na vsaki »kiti« toliko plodov, da
bi veter vejico polomil. Plod je bodičasta glavica z dvema
semenoma.

Divji kostanj' sadijo ob hišah in potih radi goste sence
in lepih cvetov. Kostanje prodajajo v tovarne za izdelovanje
škroba; ponekodi krmijo z njimi divjačino, n. pr, srne in
jelene.

Lipa. I. Vprašaj, kdaj so vsadili vaško lipo. Izmeri ji
obseg debla; primerjaj jo glede visokosti z vaškim zvoni«
kom! Iz katere daljave zadiši lipa? Kje se nahaja cvetje,
ali ga je lahko opaziti? Mnogo žuželk. Ali se da lipov list

44

razdeliti na enaki polovici (nesomeren list)? Glej, ali so vsi
listi lipove vejice enaki? Čemu služi lipovo cvetje?

II. Lipa je našemu narodu priljubljeno drevo, zato so
jo že od nekdaj radi sadili na javnih prostorih, n. pr. ob
cerkvah,, šoli in sredi vasi. Pod lipo se radi zbirajo otroci,,
na večer vaški fantje, ob nedeljah vaščani.

Lipa zraste v visoko drevo z mogočnim košem (obršo).
Listi so srčaste oblike, glavna žila jih deli v neenaki polo*
vici. Primerjaj liste drugih dreves! Nekateri listi so manjši,
drugi večji; nekateri imajo daljše, drugi krajše peclje, kakor
je pač prostor na razpolago; vsi pa stoje v isti ravnini, da
jih solnce lahko obseva. Od daleč ne opazimo zlahka lipo*
vega cvetja, pač pa nam ga izda očitna vonjava. Zelenkasti
cveti se nahajajo skriti pod listi, da jim dež ne izpere obil¬
nega medu. Mnogo žuželk. Več cvetov na skupnem peclju,
na katerega je prirasel dolg in ozek list, ki služi pozneje
plodovom-kot padalo. Č. 5, V. 5, Pr. oo, Pe.

Lipa je važno drevo za čebelorejo. Lipovo cvetje daje
zdravilen čaj. Les je mehak, zato ga cenijo podobarji.

Vrtna zelenjava.

Grah. Za obravnavanje cveta posluži se cvetov robinije
(str. 79), ki se z grahovimi ujemajo.

I. Kdaj ga sade in kakšna opravila imajo z njim tekom
razvoja? Za koliko zraste vsak teden? Upogni grahovo
vitico, da se dotika protja in opazuj, v kolikem času ovije
vitica protje (pribl, v 1 uri). Ali je videti mnogo žuželk po
cvetju? Kako uporabljajo zrnje, luščine in slamo?

II. Umni vrtnar ve, da grah v pognojeni zemlji sicer
bujno raste, a slabo rodi, zato ga posadi na nepognojeno
leho. Na 90 cm širokih lehah napravi že v marcu vzdolž po
2 brazdi 60 cm  narazen ter polaga grahova semena v razdalji
1—2 cm.  Ko je grah 1—2 dm  visok, ga vrtnar osuje in mu
vtakne protje, da plete; votlo steblo je namreč prešibko, da
bi samo stalo pokonci.

Iz širokih prilistkov izhajajo parnopernati listi: dolgi
listni pecelj nosi 2—3 pare lističev in na koncu vitice. Pomen

45

vitic. Iz prilistkov se dvigajo tudi veliki, beli cveti. Čaša 5;
največji venčni list se imenuje jadro, njemu nasproti je
ladjica, s katero sta v tesni zvezi dve krili. V ladjici zraste
9 prašnikov v žlebič, ki ga zgoraj pokriva deseti, prosti
prašnik; v žlebiču se nahaja med in dolga plodnica z vratom
in brazdo. Naše žuželke večinoma ne morejo ladjice vpo*
gniti v toliko, da bi prišle do medu, zato tudi redkoma obi*
skujejo cvete. K sreči so prašne vrečice in brazde tako blizu,
da lahko pade cvetni prah na lastno brazdo. Mesto med*
sebojnega opraševanja se vrši samolastno. Iz plodnice
nastane strok s semeni.

Grah je zelo redilen. Kuhamo ga zelenega in suhega.
Sladkorni grah uživamo z luščinami vred. Luščine in slama
dajejo izborno živalsko krmo.

Dokler je grah še nizek, ga čestokrat izruj ej o ptice,
n. pr. kosi. -— Hrošček grah  ar  polaga jajčeca v cvete;
ličinka se zarije v zrno, ga izžre in se v njem zabubi. Iz
bube prileze hrošček, ko grah dozori.

Izruj rastlino predno cvete in opazuj gomolje na kore*
ninah: v gomoljih se nasele glivice, bakteriji imenovane, ki
ustvarjajo iz zračnega dušika hrano. Po oprašitvi izsesava
rastlina te gomolje. Sedaj razumemo, zakaj ni treba grahu
gnojiti.

Poizkus  1. Napolni stekleničico iz tankega stekla z
grahom in deni vse skupaj pod vodo: grah se močno napije
in razžene steklenico. Poizkus kaže, da se ob kalitvi poj a*
vijo v semenu sile, ki lahko raztržejo semensko kožo ter
dajo kalčku prosto pot.

Fižol uspeva tudi v sveže pognojeni zemlji, proti mrazu
je občutljiv. Nizke zvrsti sadimo sredi aprila v kupčke po
4—5 semen, pletoči fižol pa začetkom maja. Za pletoče
zvrsti vtaknemo najprej kole V 2  m  v razdalji in posadimo
okoli njih po 8 zrn. Čim daljši so koli, tem bolj raste in
rodi fižol. Koli stoje posamič; radi vetra je pa bolje, da po
dva kola križema zvežemo ter v križišča položimo in po*
vežemo dolg kol. — Fižol in sploh vsako seme prej vzkali,
če si ga dan prej namočil. Fižol osipljemo kakor grah. —

46

Glede cveta je fižol grahu enak. Spodnji listi so enojni, više
stoječi pa trodelni.

Cvet graha in fižola je nekoliko podoben metulju —
metuljnice; plodovi obeh so stroki, zato ju prištevamo tudi
skupini stročnic.

Čebula. Zgodaj spomladi plitvo posadimo drobne čebm
lice v nepognojeno zemljo; iz njih zraste poleti debela
čebula. Da prej dozori, ji potlačimo liste k tlom. Nekolika
dni pozneje jo izkopljemo, na solncu posušimo in spletemo
v kite. — Ako hočemo vzgojiti čebulno seme, posadimo
spomladi nekaj debelih čebul. Kmalu vzraste dolgo, votlo
steblo, ki nosi na vrhu drobne cvete in pozneje seme v obliki
krogle. Zužkocvetka. Dvoletna rastlina. Če posejemo spo*
mladi seme na pusto zemljo, ki jo le od začetka zalivamo,
dobimo čebulice za saditev, v dobri zemlji pa debelo čebulo.
Enoletna rastlina.

Česen. Česnova čebula je sestavljena iz čebulic. Spo*
mladi posadimo čebulice v rahlo, nepognojeno zemljo; iz
njih se razvije česnova čebula. Česen dozori, ko mu začne
listje bledeti.

Gomoljasti šelin ali zelena ima v zemlji debelo korenino,
ki daje dobro prikuho; tudi liste vporabljajo v kuhinji.

Seme posej na posebno gredo — setvenico. Par centi¬
metrov visoke sadike pikiraj, to je presadi jih narazen na
začasno gredico, od koder pridejo pozneje na stalno leho.
Zeleno je treba vselej pikirati; tudi mnoge druge rastline
z velikimi listi bolje uspevajo, če so pikirane, n. pr. salata,
paradižniki in kapusnice.

Koreninasti peteršilj. Korenine in listi služijo kot prh
devek raznim jedilom. Posejemo ga spomladi na nepogno*
j eno leho; do jeseni zrastejo že močne korenine. Peteršilj
ne pozebe, zato ga lahko pustimo čez zimo na prostem.
Spomladi požene korenina vejnato steblo z listi in zelem
kastimi cveti.

Pesa. Sejemo jo naravnost na leho, ki smo jo pognojili
že jeseni ali pozimi. Pesa ima velike, zelene ali temnordeče
liste in debelo, okroglo ali valjasto korenino. Ko jo kop=
Ijemo, moramo paziti, da je ne ranimo, sicer izteče rdeč

47

sok; s tem pa izgubi pesa na dobrem okusu. Tudi listje ji
moramo više odrezati, da ne ranimo korenine. Pesno seme
vzgojimo, ako posadimo spomladi nekaj komadov pese na
solnčno leho. Dvoletna rastlina.

Paradižnik ali rajsko jabolko. Sadike si vzgojiš iz se*
mena ali pa jih kupiš pri vrtnarju. Sadike naj bodo vselej
pikirane!

V dobro pognojeno leho vtakni kole v razdalji V 2  m in
posadi poleg njih rastline, ki si jih obrezal in jim pustil le
1—2 vejici. Ko se paradižnik razraste, priveži ga h kolu in
odščipavaj mu poganjke zalistnike. Rumeno cvetje poganja
iz stebla in daje velike, rdeče, mnogosemenske jagode; slu«
žijo nam za paradižnikovo omako.

Buča potrebuje mnogo gnoja, vode in toplote.

Konec leh napravimo V 2  m  široke in približno tako glo«
boke jame, ki jih napolnimo z gnojem in po vrhu z dobro
zemljo. Iz ploščatega semena zraste dolgo, votlo, bodičasto
steblo, ki se plazi po tleh, ker je prešibko, da bi se dvignilo;
tudi velike, krpaste listne ploskve in njih votli peclji so
bodičasti (varstvo proti živalim). Pod širokimi listi ostane
zemlja vlažna — važno, ker potrebuje buča mnogo vode.
Iz listnih pazduh zrastejo veliki, rumeni cveti; v nekaterih
se nahajajo prašniki, v drugih pa pestič s trodelno brazdo
(enodomna rastlina). Žužkocvetka. Po oprašitvi se razvije
iz pestiča mnogosemenska jagoda — buča. — Podloži bučo
s kamenjem ali opeko, da ne gnije.

Buče se razlikujejo po barvi, obliki in velikosti; nekatere
zvrsti imajo kratko, druge pa dolgo steblo; lahko tudi p le«
zajo, ker imajo vitice kakor grah.

Buča služi za hrano človeku in živali; iz semen stiskajo
mastno bučno olje, ki nadomešča olivno olje.

Ako jeseni buči pecelj odrežeš in rano zapečatiš, ostane
buča sveža skoro do božiča.

Kumara je v vsem buči podobna.

V maju napravi po sredi lehe 1 dm  globoko brazdo,
v katero zakoplji kompost. Nato posadi 2 dm  narazen se«
mena, ki so se nahajala 8 dni v vlažni žagovini. Pozneje
stebla lepo razvrsti in jih odščipni nad četrtim listom, isto«

48

tako boš napravil pozneje s stranskimi vejami. — Zalivaj
le zjutraj s prestano vodo — kumara je proti mrazu zelo
občutljiva. Podloži plodove s kamenjem ali dračjem.

Kumare dajejo dobro omako, uživamo jih tudi sveže ali
pa kisle.

Kapus ali glavnato zelje. Pikirane sadike posadimo na
dobro pognojeno leho 3—4 dm  narazen, jih pridno zalivamo,
okopavamo in končno osujemo. V treh mesecih dorastejo
zeljnate glave. Razne zvrsti se razločujejo po barvi in obliki
glave.

Ako hočemo dobiti kapusovo seme, pustimo čez zimo
nekaj glav na lehi; okoli kocena nasujemo zemlje, glavo pa
pokrijemo z listjem. Spomladi požene visoko steblo z rume*
nimi cveti, ki so prav taki kakor repni. Plod je dolg lusk
(glej repa). Kapus je dvoletna rastlina.

Ohrovt (brzote) razločujemo od kapusa po temno*
zelenih, zgrbančenih listih, ki se zlagajo v bolj rahle glave.
Ohrovt dozori par tednov prej nego kapus, sicer pa vzga*
jamo oba enako.

Kapusnice imajo več sovražnikov. Kapusov belin
leže rumenkasta jajca v kupčkih na spodnjo listno stran.
Preišči večkrat zunanje liste, da uničiš jajca, oziroma gose*
niče! Sredi kapusove ali ohrovtove glave dobiš včasih ne*
znatno obarvano veliko gosenico, ki izžre sredico; škodljivec
je metulj — zeljeva sovka.  Preglej od časa do časa
mlade glave! Na koreninah in steblih sadik in odraslih
kapusnic večkrat opaziš gomoljaste izrastke; take rastline
se slabo razvijajo. Ako prerežeš gomolj in dobiš notri
črvička, je povzročil bolezen hrošček k 1 j u n o t a j, sicer se
je pa naselila v rastlini bolezen — hernij  a. Ako sadiko
očistiš črvičkov, jo lahko vsadiš; sadiko, ki ima hernijo, pa
vrzi proč. Na tleh, kjer se je zaredila hernija, ne smeš saditi
kapusnic 3 leta.

Salata je med vrtno zelenjavo najvažnejša rastlina. Raz*
ločujemo več vrst; vse zahtevajo dobro pognojeno zemljo.
Zgodaj spomladi na gosto posejemo salato berivko, ki jo
pozneje žanjemo. Glavnato salato vzgojimo iz pikiranih
sadik; najlepše glave pustimo na lehi, da gredo v cvetje in

49

dado seme (enoletna rastlina). Rumeni cvetni koški so se?
stavljeni kakor regratovi (stran 32). Glavnato salato lahko
tudi na gosto posejemo in jo potem z izpipanjem primemo
razredčimo; preostale rastline gredo v glave.

Opombe.  Ako hočeš imeti lepo vrtno zelenjavo,
moraš imeti dobro, črno prst na razpolago. Od časa do časa
rahljaj zemljo, da pride zrak do korenin. Splošno zalivaj
rajši zvečer nego zjutraj, da zemlja vodo dobro popije čez
noč; če zjutraj zaliješ, izhlapi precejšen del vode. Ko si
rastline zalil, zalij jih takoj še enkrat; to zadostuje potem
za 3 dni. Zalivanje doseže le tedaj svoj namen, ako pride
voda do korenin. Rabi vselej prestano vodo ali pa iz
potoka. Nekatere rastline, kakor kapusnice, paradižniki in
zelena bolje uspevajo, ako jih včasih pred dežjem zaliješ
s prestano gnojnico, sicer pa s prestano in z vodo močno
razredčeno gnojnico. Menjavaj vsako leto grede setvenice
in grede za pikiranje. Sadi zelenjavo le v vrstice, s tem si
olajšaš zalivanje, pletje, okopavanje in osipanje, predvsem
pa prihraniš semena.

Lepotne rastline v vrtu.

Vrt naj ne služi le v praktične svrhe, temveč naj nas
tudi razveseljuje vse leto z lepim in vonjajočim cvetjem.

V vrtu gojimo lepotno grmovje, cvetice enoletnice, dvo?
letnice in trajnice. Enoletnice odmrjejo isto leto, ko jih po?
sejemo; semkaj spada mnogo poletnih cvetic. Dvoletnice
poženo v prvem letu listno rožico, iz katere se dvigne na?
slednje leto cvetje. Trajnice imajo v zemlji korenike, go?
molje ali čebule.

Lepotno grmovje.

Japonska kutina je trnjev grm, ki se že zgodaj osuje
s številnimi, velikimi, granatnordečimi cveti. Na Japonskem
sade to rastlino kot sadno drevo; pri nas pa plodovi ne
dozore.

Lipovka ali španski bezeg spada k najlepšim lepotnim
grmom. Velike, vijoličaste, rdeče ali bele kite. Č. 4, V. 4,

4

50

Pr. 2, Pe. Tudi veliki srčasti listi so lepi. Na lipovki lepo
opazujemo, kako skrbijo rastline, da pridejo vsi listi do
svetlobe: na pokončnih vejah so listi navzkrižni, na poševnih
pa bi bila ta lega neprikladna, zato se listi zravnajo v ravno
ploskev — nasprotni listi.

Nagnoj je grm ali drevo. Veliki rumeni cveti so zdru*
ženi v viseče grozde. Metuljnica. Listi so trojnati.

Skobotec imenujejo tudi jasmin, dasi je jasmin čisto
drugačna rastlina. Mnogo snežnobelih, velikih, lepo dišečih
cvetov.

Glicinija. Sadimo jo pred hišo, da pleza po zidovju.
Všeč so nam veliki grozdi modrikastega, metuljastega cvetja,
kakor tudi veliki, lihopernati listi (prim. robinija).

Divja trta (vinika) je tudi plezalka. Peterodelni listi so
posebno jeseni lepi, ko se rdeče obarvajo v različnih osenah.
Plodovi so temnomodri.

Japonska kerovka ima šibaste, zelene veje ter jajčaste,
nazobčane liste in velike, rumene, čestokrat polne cvete
(polnocvetna zvrst).

Kroglasta brogovita ali kroglasta kozja pogačica. Okro*
glo, iz belih cvetov sestoječe, snežnim kepam podobno raz*
cvetje je jalovo. Ponekodi imenujejo ta grm tudi »sneg«.

Bezeg. I. Kje raste? Ali prijetno diši? Koliko cvetov je
v enem razcvetju, ali so vsi enako razviti? Kakšne živalice
se nahajajo po cvetih in kakšne po vejah? Čemu služijo
bezgov cvet, les in plodovi?

II. Nahaja se pogosto kraj gozdov, ob potokih in po
vrtovih; najbolj očiten je v juniju, ko se osuje z belim
cvetjem. Velika barvna razlika med cvetjem in listi in
močan vonj privabita mnogo žuželk. Majhni, a mnogošte*
vilni cveti v ravnini — razcvetje. Peteroštevni cveti sicer
nimajo medu, pač pa mnogo cvetnega prahu; baš radi tega
obiskujejo cvete nekateri hroščki ter posredujejo opraše*
vanje. Iz oprašenih cvetov se razvijejo zelene, mnogosemem
ske jagode, ki proti jeseni počrne. Ptice jih rade zobljejo in
raznašajo neprebavna semena s svojim blatom; sedaj raz*

51

umemo, da lahko zraste bezgov grm med nepristopnimi
skalami in celo vrh zvonika.

Skorja zelena ali siva. Str žen. Bezgov grm ima mnogo
listja. Listi lihopernati kakor pri rabini ji. Po vejicah in listnih
pecljih vidiš včasih polno črnih listnih ušic, ki sesajo sok.
Tudi mnogo mravelj se sprehaja po grmu; te srkajo sladke
sokove, ki jih izločajo zelenkasti, okrogli izrastki na listnih
pecljih. Kot v zahvalo za to pobirajo mravlje po grmu razne
gosenice; žalibog puste ušice pri miru, celo prijazne so jim,
ker dobivajo tudi od njih sladke sokove. Gosenice objedajo
listje, živina pa ga ne mara vsled neprijetnega vonja.

Bezeg je koristna rastlina. Jagode vkuhavajo in iztiskajo
iz njih zdravilen sok. Cvetje evro z jajci, rabijo ga tudi za
zdravilen čaj. — »Odkrij se bezgu, ko greš mimo njega« so
zahtevali svoje dni, dandanes je pa njegova slava že precej
otemnela.

Vrtnice. Podlago za vrtnice tvorijo 1—3 letne šibe div?
jega šipka, ki naj ima močno razvite bodice. V oktobru
odkopljemo in odrežemo omenjene poganjke ter jih v vrtu
zakopljemo. Meseca aprila jih posadimo v dobro, ilovnato
(ne peščeno) zemljo in jih pritrdimo na kol; očesljamo jih
junija ali pozneje. V to svrho izrežemo dobro razvita, v sre*
dini vej se nahajajoča očesa žlahtne vrtnice, tako da imajo
spodaj nekoliko lesa; list ob očesu odrežemo na kratek
pecelj. Tako pripravljeno oko vtaknemo v zarezo (oblika T)
podlage ter ga zgoraj zarežemo in pritisnemo, da se zarezi
divjaka in očesa stikata. Zarezano mesto povežemo z rafijo,
pecelj in oko ostaneta prosta. Ako je čez teden dni oko
zeleno in napeto in pecelj odpade, če se ga dotakneš, se ti
je cepljenje posrečilo; v nasprotnem slučaju je oko črno in
zgrbančeno. Vcepi divjaku 2—3 očesa, da si vspeh žago*
toviš. Ko se je oko prijelo, prikrajšaj nad njim se nahaja*
joče veje in odstrani jim očesa. Pod žlahtnim očesom ra*
stoče poganjke in koreninske veje gladko odreži. Odščipni
požlahtnjenec nad tretjim očesom, ko se mu razvije pet oči.
Jeseni ga upogni k tlom in pokrij z listjem ali z zemljo, da
pozimi ne pozebe. — V aprilu previdno dvigni vrtnice in jih
obreži: neljube veje gladko odstrani, druge pa prireži ve*

4 *

52

činoma na 3 oči. 1  Poganjke ob tleh in po deblu odrezuj vse
leto. Od časa do časa zalij vrtnice po dežju z razredčeno
prestano gnojnico.

Sadno grmičevje.

Rdeče grozdjičje je nad 1 m  visok grm, ki požene v
aprilu mnogo majhnih, zelenkastih cvetov — razcvetje. Med,
žužkocvetka. Na jagodah je še videti ostanek prejšnjega
cveta. Rdeči grozdki vabijo ptice — razmnoževanje.

Kosmulja je bodičast grm. Neznatni cveti se prikažejo
posamič. Debele, zelenkaste jagode so gole ali pa kocinaste.

Sadno grmičje sadimo ob robu zelenjadnih leh pa tudi
drugod. Spomladi izrezujemo oslabele, stare veje, poleti pa
rahljamo zemljo okoli grmičev, ki jih včasih pred dežjem
z gnojnico zalijemo. Grmičevje razmnožujemo s potakni*
cami.

Enoletnice.

Enoletne cvetice cveto večinoma poleti; sejemo jih na*
vadno naravnost na stalno mesto.

Rezeda. Zelenkasti cveti, izredno prijeten vonj.

Kapucinka. Značilni so ščitasti, v sredi na pecelj pri*
trjeni listi. Veliki ostrogasti cveti so pomarančastorumeni.
Semena posadi 3 dm  narazen.

Vrtni slak. Rdeči, modri ali beli cveti imajo obliko cve*
tov navadnega slaka.

Lepotni vrtni mak. Rastlina polnocvetka se nahaja v raz*
ličnih barvah in spada k najlepšim cveticam naših vrtov.

Dišeči tobak. Visoka rastlina nosi velike liste in dolge,
bele, prijetno dišeče, cevkasto-zvončaste cvete, ki vabijo
sosebno nočne metulje v goste.

Ognjič je menda najbolj razširjena cvetica v p o dežel*
skih vrtih. Rumeni koški istega ustroja kakor pri ivanjščici.

Poljski ostrožnik z modrimi, ostrogastimi cveti je znan
žitni plevel; sejemo ga tudi po vrtovih.

1  Različno pri raznih oblikah in zvrsteh.

53

Molči ali suhe rože (neven). Visoke cvetice s koški.
Raznobarvni ovojkovi (str. 25) listi ne izgube barve, tudi ko
cvetica odcvete. Baš radi teh listov gojimo cvetico.

Astre (nebine) poletne so znane cvetice visoke, srednje
in nizke rasti in različnih barv. Sejemo jih na grede setve*
niče in jih presadimo na stalno mesto, predno vzcveto.

Tagetes ali turški klinčki so različno visoke rastline ne*
prijetnega vonja. Cvetni koški so temnorumeni, včasih rjavi.
Listi lihopernati kakor list travn. penuše.

Balzamina ali breskvica. Rastline z zelo sočnatim steb*
lo-m nosijo rdeče ali drugobarvne, ostrogaste cvete.

Poletni šeboji ali fajgelčki so lepe, po Slovenskem
splošno znane cvetice. Sejemo jih na grede setvenice, ki jih
zasenčimo, dokler se rastlinice ne prikažejo. Presajanje naj
se vrši ob deževnih dneh.

Spominčica ali potočnica je ljubka cvetica, ki raste ob
potokih (ime). Radi obilnega cvetja jo pa tudi sadimo po
vrtovih, najrajši okoli gred; čim bolj senčnate so grede, tem
dalj časa cveto spominčice. — Predno jim seme popolnoma
dozori, izruj in položi jih na senčnato leho. Dozorelo seme
izpade in vzkali — spominčica kali kakor mačeha v temini.
Dorastle rastlinice posadi jeseni na stalno mesto, kjer pre*
zimijo in spomladi vzcveto.

Spominčice gojimo po vrtovih kot enoletnice, zunaj na
prostem so pa te rastline trajnice s koreniko. Vejnato steblo
nosi suličaste liste in majhne, modre cvete. Razcvetje. Ko
prileti žuželka na cvet, ji pokaže rumen kolobarček (venček),
kam naj vtakne rilček, da dobi sladke pijače. Po oprašitvi
odpade venec; če sedaj stiskaš čašico od spodaj, dobiš
semena.

Dvoletnice.

Rožasta solzena (Malva). Nad 2 m  visoko steblo; kratko*
pecljati, veliki, rdeči ali drugobarvni, priprosti ali polni
cveti. Semenska glavica ima obliko pogačice. Sejemo na
grede setvenice in presadimo na stalno mesto, kjer vzcveto
prihodnje leto.

54

Rdeči naprstec (Digitalis). Visoko steblo; zvončasti
rdeči, znotraj pikčasti cveti. Strupena rastlina. Gojimo jo
kakor rožasto solzeno.

Klinčki so našemu narodu najbolj priljubljene cvetice;
različne oblike in barve. Klinčki so sicer trajnice, a po vrto*
vih jih goje kot eno- ali dvoletnice. Razmnožujemo jih s po==
taknicami, grebenicami in semeni.

a)  P o t a k n i c e. Februarja odreži od matice 1 cim  dolge
mladike s kosom starine, zareži starino od spodaj in vsadi
mladike v vlažen pesek. Toplota, zalivanje. V 5 tednih se
potaknice vkoreninijo; presadi jih v lončke in konec aprila
v gnojno zemljo na vrt. Proti jeseni vzcveto. V oktobru jih
spravi v lonce, ali pa jih pokrij z listjem na prostem.

b)  Grebenice.  Upogni matično mladiko, zareži ji od
spodaj kolence, razširi zarezo do naslednjega kolenca in
pokrij jo z zemljo. V 6 tednih se mladike ukoreninijo. Odreži
jih sedaj od matice in posadi posamič. Tako lahko razmno*
žuješ klinčke vse leto.

c)  Iz semen  vzgajajo klinčke vrtnarji, ki imajo tople
grede na razpolago; rastline presajajo začetkom maja na
prosto, kjer še isto leto vzcveto.

Trajnice

sadimo navadno spomladi v dobro, s kompostom pomešano
zemljo; mesto komposta lahko rabiš tudi črno gozdno
zemljo.

Priporočati je, da nasadiš mnogo trajnic, ker dado malo
dela in vstrajajo več let. Toda nobena trajnica ne zdrži na
istem mestu nad 6 let, tudi če ji gnojiš. Večinoma jih raz=
množujemo z delitvijo podzemnih delov.

Marjetica polnocvetka ljubi bolj vlažno zemljo.

Potonika (binkoštnica) se močno razraste in nosi velike,
živordeče, rožnate ali bele cvete. Ko odcvete, pognoji jo
z razredčeno gnojnico.

Nemška perunika. Sablasti listi, veliki modri cveti.
Cveto tudi v senci. Spomladi vrzi med nje nekaj komposta.

55

Funkija. Široka listna rožica z velikimi, vzporedno žil?
natimi listi. Visoka stebla, grozdasto razcvetje modrikastega
ali belega, zvončastega cvetja, ki se pokaže v začetku poletja.

Meček (Gladiolus) je dobil ime po mečastih listih, ki so
pa ožji nego listi nemške perunike. Visoko steblo, mnogo veliš
kih, živo ali bledordečih zvonastih cvetov. Jeseni jemljemo
čebule iz zemlje in jih hranimo na suhem, toplem kraju.

Trajna visoka plamenica ali floks. Visoka stebla, v velike
šope nabrani rdeči ali pa drugobarvni cveti.

Rudbekija. Zelo visoka, rumena cvetica polnocvetka.

Srčki. Na dolgem steblu vise enostransko srcu podobni,
rdeči cveti.

Georgine. Sadimo jih spomladi, ko se ni več bati mraza.
Solnčna lega, dobra zemlja. Ko odcveto, izkoplji gomolje in
shrani jih v zračni, suhi, proti mrazu zavarovani kleti ali
sobi. Spomladi razdeli gomolje tako, da ima vsak del svoj
poganjek.

Pisana trava. Razmnožuj jo z delitvijo podzemnih delov!

Beli narcis. Lep je rumeni narcis, a še lepši je njegov
sorodnik beli narcis; ljub nam je predvsem radi opojnega
vonja.

Beli narcis raste divje po Krasu in po nekaterih plani?
nah (Golica). Od ondod so ga presadili v vrtove, kjer cvete
leto za letom, ne da bi se brigali zanj.

Iz čebulice poženo črtalasti listi in steblo s cvetom. Pod
cvetom opaziš suhljat tulec, ki je varoval cvet v popku in
odeva pozneje plodnico, na kateri se nahajajo vsi drugi
cvetni deli. Veliki cveti imajo 6 belih cvetnih listov; ti zra?
stejo navzdol v cevko, kjer so medovniki, prašniki (6) ter
vrat z brazdo. Da ne pride dež do nežnih delov, se uravnava
plodnica poševno, torej cvetna plošča navpično; v tej legi
je cvet za žuželke še bolj očiten in prikladen. Proti dežju
tudi zožuje cevko rumen, rdeče obrobljen kolobarček sredi
cveta (venček), ki kaže žuželkam (metuljem) pot do medu.
Mnogosemenska glavica.

Limbar ali bela lilija. I. Kdaj vzcvete in po koliko cvetov
je na steblu? Poduhaj lilijo; kaj ti ostane na nosu, Ali diši
lilija močneje podnevi ali zvečer?

56

II. Ob toplih večerih v juniju zadiši ta krasna cvetica
tako močno, da jo po vonju spoznaš že iz daljave. Ponočni
metulji jo lahko zavohajo in prihajajo k njej po med; v bli=
žini jo spoznajo po velikih belih cvetih. Medtem ko metulj
srka med, se kaj lahko dotakne prašnih vrečic, ki mu natro*
sijo cvetnega prahu na dlakavo telesce, kakor bi mu hotele
reči: »Nesi ta prah na pestiče drugih lilij, da obrode
semena.«

Bela lilija ima po steblu suličaste liste, v zemlji pa čebulo.

B. Polje in vinograd.

Vse njive so že zorane in posejane. Izmed poljskih prh
delkov se posebno odlikuje ozimina. Lanske jeseni so zrna
pognala kratka stebla in listno rožico; nadaljnjo rast je zima
onemogočila. Sedaj pa hite bili, kakor bi hotele nadomestiti,
kar so doslej zamudile. Tudi krompir se že kaže, v nasleds
njih dneh ga bo treba okopati in pozneje osuti. Koruza in
fižol sta proti mrazu občutljiva, zato prideta kasneje v
zemljo. Med njivami se nahaja rožnordeč pas — detelja je
razvila rdeče glavice. Ob solnčnih dneh se kaže cvetoči lan
v svoji krasoti; škoda, da se popoldne njegove cvetke že
zapro.

Zgodnji plevel se je deloma že osemenil, mnogo ga je
poljedelec uničil pri oranju in kopanju. Med ozimino pa
pleveli lahko nemoteno uspevajo, ker je ostala njiva spo=
mladi nedotaknjena; tu se bujno razvija mak, kokalj, plavica
in drugi pleveli.

Tam gori v vinogradu se mudi vinogradnik med svojimi
ljubljenkami, ki so ravnokar vzcvetele. V priprosti, zelena
kasti suknjiči zadiše cveti tako prijetno, kakor nobena druga
cvetica; ni čuda, da se vinogradnik od njih kar ločiti ne
more. Leto za letom mu sicer povzročajo mnogo truda in
skrbi, a vendar jih neguje z ljubeznijo, saj mu dado jeseni
najžlahtnejši sad.

Krompir. I. Kako dolge in kakšne barve so kali v kleti;
po koliko se jih razvije iz enega gomolja? Kako pripravljajo
krompir za saditev, kako ga sade, kakšna opravila imajo

57

pozneje z njim? Ali obiskuje cvete mnogo žuželk? Opiši
cvete! Cvetni prah se iztresa skozi luknjice vrh rumenih
prašnih vrečic. Ali služi listje za živalsko krmo? Krompir*
jeve bolezni.

II. Na krompirjevem gomolju opazimo kožo in v jami*
cah nekaj očes, iz katerih poženo v kleti dolge, bele kali.
Krompirjeva očesa so popki, iz katerih se razvijejo stebla,
kakor vejice iz drevesnih popkov. Ako ob cvetju previdno
izkopljemo krompirjevo rastlino, razločno opazimo, da se
dviga iz ene točke starega gomolja nadzemno steblo, iz
drugih točk ali iz omenjenega stebla so se pa razvili beli
podzemni poganjki — pritlike. Na koncih odebele pritlike
v gomolje, ki nam torej predstavljajo odebelele dele pod*
zemnih pritlik ali stebel. Ko krompir osujemo, pride velik
del nadzemnega stebla pod zemljo, seveda poganja sedaj ta
del mesto nadzemnih, zelenih vej pritlike, ki odebele v go*
molje. Z osipanjem si torej pomnožimo letni pridelek.

Pritlike poženo navzdol korenine, da se močna rastlina
v zemlji bolje drži in da dobiva vode in hranilnih snovi
(gnoj).

Na nadzemnem steblu so veliki listi premenjalno raz*
vrščeni, da si ne delajo sence; vsak list sestoji iz mnogo
parov večjih in manjših listkov. Ni čuda, da potrebuje
krompir toliko listja, saj' so listi tvornice za škrob, ki ga
odvaja rastlina v gomolje. — Med gostim zelenjem so pec*
ljati, beli ali vijoličasti cveti dovolj očitni, a obiskuje jih le
malo žuželk; nimajo medu, tudi cvetnega prahu je malo.
Č. (5), V. (5), Pr. 5, Pe. Večinoma samolastno opraševanje:
suhi cvetni prah pada iz prašničnih luknjic na lastno brazdo.
Zelena, mnogosemenska strupena jagoda.

Ako semena posejemo, dobimo rastlino z drobnimi
gomolji; iz njih bi polagoma nastala rastlina z večjimi
gomolji. Zato pa posadimo rajši kar debele gomolje, da je
dovolj hrane za močno rastlino, ki naj obrodi obilo krom*
pirja v kratkem času.

Krompir so prinesli že v 16. stoletju iz Južne Amerike,
vendar so se ga ljudje šele kasno privadili. Vse prigovar*
janje svetne in cerkvene oblasti je bilo v začetku zaman,

58

šele huda lakota v 18. stoletju je ljudi izpametovala. Neka*
teri narodi, kakor Kitajci, še dandanes ne cenijo krompirja,
zato se pa pojavi čestokrat lakota pri njih.

Krompir ni le važno živilo za ljudi in nekatere živali,
mnogo ga vporabijo tudi v tovarnah za izdelovanje špirita
in škroba. Iz krompirjevega škroba izdelujejo v nekaterih
deželah rezance in makarone, rabijo ga tudi knjigovezi
za lep.

Ko kopljemo krompir, ga ne smemo puščati dolgo časa
nepokritega, sicer ozeleni in je potem strupen. Strupene so
tudi jagode, kali in zelišče. Govedo dobi drisko, ako žre
mnogo krompir j evke.

Krompir napada krompirjeva plesen (prim. plesen na
kruhu), ki povzroča, da listje počrni in začno gomolji gniti.
Ta bolezen se širi sosebno ob dolgotrajnem, deževnem
vremenu.

Poizkus  1. Olupi nekaj krompirjevih gomoljev in
določi težo. Odtehtaj si ravno toliko neolupljenih gomoljev
in položi oboje na kak topel kraj. Iztehtaj jih čez 3 dni:
olupljeni krompir je izgubil več nego 50 krat toliko vode
nego neolupljeni.

Gomolje obdaja plutasta koža (prim. zamašek), ki je
za vodo skoro neprodirna.

Tobak, bližnji sorodnik krompirja, je lepa rastlina, ki
bi jo lahko sadili tudi kot lepotno cvetico. Navadni tobak
(1—2 m  visok) ima širokosuličaste, na koncu ostre liste ter
dolge, cevaste, bele in rožnordeče obrobljene cvete; kmečki
tobak je nižja rastlina z okroglimi, na koncu topimi listi in
zelenorumenimi cveti.

Večinoma samoiastno opraševanje, med je za naše žu=
želke pregloboko. Plod mnogosemenska glavica.

Močna rastlina rabi dobro pognojeno njivo. Liste po*
tržejo, ko začno rumeneti. Sestavijo jih, še nekoliko vlažne,
v kupe, da se segrejejo; med tem dobe značilen vonj. Segrete
liste potem raztrosijo, posušijo in prodajo v tovarne za
tobačne izdelke. V tovarnah izdelujejo tobak za kajenje,
nosi jan je in žvečenje.

59

Da je tobak strupena rastlina, opazi lahko vsakdo, ko
prvič kadi; loti se ga omotica, glava ga začne boleti in kmalu
prične bruhati. Strup nikotin, poleg tega strupi v tobačnem
dimu. Kadilcu dopade na tobaku vonjava in okus.

Odkar so prinesli v 16. stoletju tobak iz Amerike v
Evropo, se je proti njemu bojevala posvetna in cerkvena
oblast. Papeži (Urban VIII. in Inocenc IX.) so grozili ka*
dilcem, da jih izobčijo iz cerkve; svetni poglavarji so jim
nalagali denarne kazni. Sultan Murat je dal vsakega kadilca
umoriti. Na Ruskem so kadilce obešali, nosljačem so pa
nosove rezali, toda vse zastonj: uživanje tobaka se je žalibog
navzlic temu razširilo po vsem svetu.

Rž. I. Kako pripravimo njivo za setev, kako sejemo,
čemu pobranamo? Opazuj, kako hitro se žito spomladi raz*
vija; za koliko zraste v enem tednu? V kolikem času žito
vstane, če po dežju poleže?

Ali prihajajo žuželke na žito (hrošči, muhe na bolna
zrna)?

Po koliko bili izhaja skupaj' iz zemlje? Kako dolga je
najvišja bil? Kdaj žanjejo rž, kakšna opravila imajo z njo
po žetvi?

Poizkus  1. Namoči nekaj rženega zrnja in deni ga
v mokro žagovino, da vzkali!

II. Ako prerežeš koleče žitno zrno po podolžni brazdici,
dobiš na spodnjem koncu majhen del, ki se očitno loči od
večjega zgornjega. Majhni del je kalček, iz katerega se raz*
vije rastlina; v zgornjem delu je pa shranjena hrana — škrob,
ki se izpremeni ob kalitvi v sladko mlekasto snov, s katero
se rastlinica v začetku hrani. Iz kalčka se razvije navzdol
koreničica in pozneje koreničice, navzgor pa stebelce z listi.
Stebelce požene še stranska stebelca, tako da dobimo iz
enega zrna več bili — rž se razrašča. Važno; čim več bili
tem več klasov. Vse te bili so na jesenskem žitu zelo kratke,
njih listi tvorijo listno rožico. Nekega dne pokrije naravo
snežna plast in žito zapade zimskemu spanju.

Spomladi začno bili hitro rasti. Oglej si žito ob cvetju!
— V zemlji mnogo korenin, ki rastlino pritrjajo in srkajo

60

hrano. Bil je votla in s kolenci razdeljena v več členov. (Pri*
merjaj s povprečnim tramovjem na hišah — trdnost.) Kako
tenka je votla bil v primeri z visokostjo! Na 1500 mm  viso*
čine meri bil ob zemlji kake 3 mm  v širokost; visokost ržene
bili je torej enaka 500kratnemu premeru. Najvišji tovar*
niški dimniki merijo v visokost komaj 17kratni premer; bil
je pa pri omenjeni visokosti še s klasom obtežena.

Na kolencu opazimo obroček, ki prehaja navzgor v
cevko — listno nožnico, od katere se zgoraj odcepi suličasta,
dolga listna ploskev — varstvo proti vetru. Ako obroček
previdno odstranimo, se bil prelomi; tukaj je bil nežna, ker
raste, zato obroček. Ko mlado žito vsled vetra in dežja
poleže, se bili nad kolencem zopet dvignejo. Kolikokrat
dobimo tako, na videz prelomljeno bil.

Oglejmo si rženi klas ob cvetju!

Na osi so pritrjeni na desni in levi dvocvetni klaski, torej so cveti
in pozneje zrna razvrščeni v štirih pokončnih vrstah. Iztržimo dvocvetni
klasek in raziskujmo ga! Najočitnejši deli so dolge rese, vsaka kaže pot
do enega cveta. Na zunanji strani res se nahajata tenki »ogrinjalni« plevi.
Upogni jih in nato upogni še reso in z njo v zvezi se nahajajočo »krovno«
plevo. Krovni plevi nasproti leži v vsakem cvetu »predpleva«, ki nima
rese. Med krovno plevo in predplevo so trije prašniki in pestič s pere*
sastima brazdama.

Cvet je v začetku v pleve zavit, te se pa nekega jutra
razmaknejo in prikažejo se prašniki, pestič in peresasti, beli
brazdi. Prašniki hitro rastejo, v pol uri se stegnejo za pet*
kratno prvotno dolžino; dolge niti, velike prašne vrečice.
Vetrocvetka brez vonja in očitne barve, zato pa mnogo
prahu in peresaste brazde. Prašniki odpadejo že popoldne
istega dne, ko so se razvili. Čez oprašene cvete se pleve
zopet strnejo in v njih varstvu dozorevajo zrna.

Ržena zrna ne zrastejo s plevami, zato izpadajo pri
mlatitvi. V mlinu se zrna zdrobe in se od njih odloči kožica,
ki daje otrobi. Ržene otrobi niso kaj prida za živino. Slama
služi za steljo, z njo tudi krijejo strehe; za rezanico je ne
vporabljajo. Rž daje prvovrstno moko za kruh.

V rženih klasih čestokrat opazimo temnobarvne ržene rožičke
(škrlatnordeča glavnica). Ob žetvi popadajo rožički na tla, ali pa jih
prinesemo s klasjem domov in jih jeseni s semenjem vred posejemo.

61

Poizkus 1. Deni spomladi nekaj rožičkov v skledico na vlažno
zemljo! Čez dalj časa poženo iz njih rdeče glavice (ime), v katerih
nastajajo silno drobna semena — trosi.

Isti pojav se vrši tudi na polju. Veter prenaša trose na mlade klase,
kjer vzkale in se zarijejo v plodnico. Ta škodljivec se v plodnici in
pozneje v semenu razrašča, izloča nove trose in sladek sok. žuželke
obiskujejo rženo klasje radi soka in prenašajo, letaje od klasa do klasa,
omenjene trose na druge klase. Tako se škodljivec množi. Ko žito do*
zoreva, se izpremeni bolno zrno v rožiček. Ržena moka, ki ima mnogo
škrlatnordeče glavnice, je strupena.

Hudi škodljivci rži in žita sploh so hrčki in poljske
miši. Te živali, sosebno miši, povzročajo v nekaterih letih
ogromno škodo, ker se silno namnože in zrnje deloma
požro, deloma pa shranijo za zimo.

Ječmen ima približno za polovico krajše bili nego rž,
a mnogo daljše rese. Zrnje zraste s plevami, je torej lušči*
nasto. V stopah se ločijo semena od plev; tako dobimo
ječmenček.

Iz ječmena meljejo včasih tudi moko, največ ga pa vpo*
rabijo za varenje piva. Slama daje rezanico.

Pšenica zraste nekoliko više kot ječmen. Pšenica resica
ima dolge rese, pšenica golica pa je brez res. Zrna niso
zrasla s plevami. Najboljša moka izmed vseh žit, rabijo jo
za beli kruh in fino pecivo. Rezanica.

Oves je izmed vseh žit najmanj občutljiv, raste v vsaki
zemlji v dolini in goratih krajih; na severu je edino žito, ki
ondod uspeva. — Oves nima klasov, temveč po dva in dva
cveta, oziroma dve zrni visita na pecljih — latasto razcvetje.

Oves sejejo večinoma kot krmo za konje, vendar ga
ponekodi tudi meljejo. Rezanica.

Znano žito je še proso in sirk, ki imata tudi latasto raz*
cvetje.

Koruza. I. Kako pripravijo njivo za koruzo, kdaj in kako
sejejo koruzo? Opravila z mlado koruzo. Določi, koliko nad*
zemnih korenin ima steblo! Koliko klasov ima steblo, kakšne
barve so niti, ki mole iz njih? Kaj se nahaja vrh stebla?
Kdaj spravljamo koruzo, kakšna opravila imamo z njo
doma? Določi, koliko zrn ima betič (klas)! Več zvrsti ko*

62

ruze — različna barva in oblika zrn. Čemu služijo zrna in
čemu sveža in suha koruznica?

II. Koruza je do 4 m  visoka rastlina, ker pa ima le kratke
korenine, poganjajo iz spodnjih kolen še nadzemne kore«
nine, da obdrže v rahli zemlji stebla pokonci. Debela, soc«
nata bil je izpolnjena z  mehkim strženom; kakor bil so
sočnati tudi dolgosuličasti listi. Vrh bili prašni cveti v vej«
natem (latastem) razcvetju, izza listov pa mole posamič
1—3 betiči — klasi. Betič ima ovojne liste in mesnato vre«
teno, na katerem so pritrjene plodnice z dolgimi, lasastimi
brazdami. Vsled ovojnih listov so dolge brazde potrebne;,
vetrocvetka.

Doma iz Južne Amerike, za mraz občutljiva, setev
kasno spomladi; sejemo jo v vrste ali na široko 1 . Koruzo
okopljemo, pozneje jo razredčimo in osujemo, da trdneje
stoji in bolje rodi. Jeseni klase polomimo in jih zličkamo.
Sušimo jih na razne načine: bodisi da jih spravimo v ko«
ruznjak, bodisi da jih v kite spletene ali na pare povezane
povesimo. Koruza ima rumena, bela, včasih rdeča zrna; po
obliki zrn je znana zvrst »konjski zob«. Iz moke peko kruh
in kuhajo žgance, polento in močnik; s koruzo pitajo tudi
kuretino, svinje in konje.

Sveža koruznica je izborna piča, sosebno za molzne
krave. Suho koruznico zrežejo s strojem, jo oparijo, dodajo
nekaj soli in otrobi ter jo pokladajo živini; koruznico rabijo
tudi za izdelovanje papirja.

Prašnata snet. Na ječmenu, pšenici, posebno pa na ovsu opa*
zimo čestokrat mesto zrn črn prah — trosi prašnate sneti. Veter raznese
trose na druga zrna, s katerimi v prihodnji setvi vzkalijo in rastlino
okužijo. Tega škodljivca se obranimo, ako denemo semena pred setvijo
12—16 ur v 1 / 2 % raztopino modre galice. — Podobna snet se nahaja na
koruznih klasih kot otroška glava veliki, v začetku rdeči, pozneje temno«
barvni izrastki.

Lan. I. Kdaj ga sejejo in kako (gosto)? Listi 1  po številu
in obliki? Kakšne barve so cveti, kdaj se odpro in zapro?
Kdaj spravljajo lan? Čemu služi steblo, čemu semena.
Kakšna opravila imajo z lanom, ko ga izrujejo?

II. Krasno sliko nudi njiva s cvetočim lanom. Gojimo
ga radi semena in prediva. Lan gosto sejemo, da dobimo

63

lepa in dolga stebla. Daši je steblo šibko, ga vendar veter
ne more upogniti, kajti pod kožo se nahajajo trdna vlakna

— predivo; pod vlakni je pa še les, ki tudi daje steblu
trdnost. Vejnato steblo, mnogo ozkosuličastih listov, ki pa
ne zavzemajo mnogo prostora; razvrščeni so premenjalno,
da si ne delajo drug drugemu sence. Modri cveti so najbolj
očitni v dopoldanskih urah, popoldne in ob dežju se zapro.
Č. 5, V. 5, Pr. 5, Pe. Žužkocvetka. Lan kmalu odcvete; gla*
vica s ploščatimi, svetlimi, rjavimi semeni.

Ko začne listje bledeti, poru jemo lan, omanemo glavice
(rihljamo lan) ter položimo rastlino za nekaj dni na prosto
ali v vodo, da laže odločimo predivo od lesa.

S tem, da vpliva zrak in vlaga na lan, se koža in les zmehčata in
odločita od vlaken — lan godimo.  Gojeni lan posušimo in ga potem
taremo  na terilnicah, kjer mu zdrobimo kožo in les. Terilniee so prh
prave iz vzporednih deščic, med katere sega lesen nož, pritrjen na drugem
koncu. V terilnico stavimo stebla povprek. Potem lan otrepamo,  to
je potezamo s topim nožem pO' steblih, da odstranimo zdrobljeno kožo
in les (pezdir). Nato potezamo lan skozi železen greben — mikalnico, da
odločimo manj vredna, krajša vlakna, potirki imenovana, od lepih dolgih.
Potirki dajejo slabšo, očiščeni lan pa boljšo prejo.

Lan pridelujemo tudi radi semena, tedaj ga sejemo bolj
redko in ga pustimo na njivi, da popolnoma dozori. Iz
semen stiskajo olje v posebnih mlinih. Laneno olje rabijo
za izdelovanje pokosti (firneža), z oljem mešajo tudi barve

— oljnate barve. Lanene tropine so izvrstna živalska krma.

Detelja. Ako zaide govedo v deteljo, ga ni zlahka iz*
gnati, najbrž mu detelja dobro tekne. In res, kar je človeku
meso, to je govedu detelja. Kakor pa človeku ne prija samo
meso, ampak s prikuho', tako moramo tudi govedu pokla*
dati deteljo, pomešano z drugo klajo, n. pr. s senom ali
slamo. Sama detelja govedo preveč napihuje, žival zboli in
tudi lahko pogine.

Detelja ima koreniko z dolgimi, globoko v zemljo sega*
jočimi koreninami. Po vsaki košnji požene korenika nova
stebla. Ker gosto sejemo, zrastejo stebla precej visoko; ako
pa raste detelja posamič, n. pr. ob potih, so stebla nižja.
Podoben pojav vidimo tudi pri drevesih: bor dobi lepo,
visoko deblo, ako raste v večjih skupinah, izven gozda

64

rastoči bor ni tako visok, niti lepo zrasel. Ako rastejo
rastline v skupinah, takorekoč hitijo solncu nasproti; vsaka,
ki v rasti zaostane, slabi vedno bolj, dokler je sestre ne
zamorijo.

Vejnato steblo nosi mnogo tridelnih, včasih tudi več*
delnih listov; lističi so jajčaste oblike, belolisasti in nazob*
čani. Cveti so sestavljeni kakor grahovi. Daši so majhni, so
vendar očitni, ker so združeni v razcvetje (glavica) in ker
se po rdeči barvi močno razlikujejo od zelenja. Barva in
vonj privabita žuželke. Ker se nahaja med globoko v cvetu,
dospejo do njega le žuželke z dolgim srkalom — čmrlji.
Le te žuželke imajo za to opraševanje pomen, čebela ima
prekratko srkalo. Plod je strok z maloštevilnimi semeni.

Kmetovalec seje deteljo ali samo ali pa med žito. Ob
žetvi požanjejo deloma tudi deteljo, toda rastlina si kmalu
opomore, sosebno prihodnje leto. Deteljo kosimo letno
večkrat; po drugem letu začne rastlina pešati.

Lucerna ali nemška detelja je še važnejša krma nego
travniška detelja, ker vztraja dalj časa (do 10 let). Podobna
je travniški detelji, le cveti so vijoličasti in v grozdasto raz*
cvetje združeni. Plodovi so polžasto zaviti stroki.

Deteljna predenica se naseli mestoma med deteljo in
lucerno in ovija tu rahleje, tam tesneje bele niti okoli stebel.
Na nitih ne vidiš listov, pač pa rdečkaste cvete v klobčičih;
iz njih se razvijejo glavice s semenom.

Kjer se niti stebel trdno ovijajo, tvorijo izrastke, ki se
v steblo vgrezavajo in pijejo iz njih rastlinski sok. Deteljna
predenica je torej rastlina zajedalka, sama si niti ne more
tvoriti hrane, ker nima listnega zelenila. — Deteljna prede*
niča se naglo množi deloma z nitmi, deloma s semenjem.
Ko jo opaziš, požanji okužena stebla in sežgi jih s predenico
vred; uničiš jo tudi, če jo poškropiš z raztopino železne
galice.

Poljski pleveli.

Med žitom in drugimi poljskimi pridelki se skriva vse
polno rastlin, od katerih nima poljedelec nikake koristi, celo
škodujejo mu, ker jemljejo prostor in izsesavajo zemljo na

65

račun poljščine. Te rastline imenujemo s skupnim imenom
plevele.

Nekateri pleveli krasno cveto, n. pr. mak, plavica,
poljski ostrožnik, kokalj; pa tudi drugi imajo očitne cvete,
kakor poljska kamilica, ogrščica in repica, slak. Pleveli so
večinoma enoletnice, hitro rastejo in obrode mnogo semena;
ni čuda torej, da se pokaže plevel vsako leto in na vsaki
njivi. Mnogo plevela prinesemo nevede z žitom domov; ples
velna zrna se pomešajo z žitnimi in dospejo ob setvi zopet
na njivo.

Oglejmo si najvažnejše poljske plevele!

Mak vzkali kakor mnogo drugih plevelov že jeseni in
prezimi z listno rožico. Vsa rastlina je porasla s togimi kos
cinami; če jo narežeš, teče iz rane bela, strupena tekočina,
ki rano zamaši. Kocine in tekočina varujeta mak pred
živalmi. Globoko zarezani, dlakavi listi izhlapevajo malo
vode (glej str. 30). Na dolgih pecljih viseči, zeleni popki ali
pokončni cveti. V popkih varujeta čašna lista 4 nežne,
zvite venčne liste. Ko se cvet odpre, odpade čaša, venčni
listi se zravnajo in se pokažejo v vsej' svoji lepoti: živordeči
so, na dnu ima vsak temno liso, tako' nastane očiten črn
križ ob prašnikih in plodnim. Nima vonja niti medu, zato
pa mnogo cvetnega prahu. Velika plodnica s ploščato
brazdo. Žuželke sedejo na brazdo in gredo po prašnikih
navzdol do črnega križa, kamor pada mnogo cvetnega
prahu. Živalice, predvsem hroščki pojedo nekaj prahu, nekaj
pa ga nevede preneso na brazdo drugega maka — medse«
bojno opraševanje. Mnogosemenska glavica ima pod brazdo
mnogo luknjic, skozi katere stresa veter semena; sicer pa
raztrosijo semena tudi ptice s tem, da razkljujejo glavice.

Plavica ima kakor lapuh in regrat v košek zbrane cvete,
ki so vsi cevasti. Le notranji imajo prašnike in pestič ter
obrode semena, zunanji so jalovi in služijo le kot vabilo.

Kokalj. Visoko, včasih vejnato steblo nosi nasprotne,
suličaste liste, ki so kakor steblo vsi dlakavi in zato sivo*
zeleni. Baržunastordeči cveti so zelo očitni. Čaša (5) globoko
zarezana, roglji segajo nad venec. Venčni listi (5) so spodaj
zoženi v dolge žebice, ki tvorijo cevko za med. Prašniki (10)

66

in plodnica z (5) vratovi. Mnogosemenska glavica ima črna,
strupena semena.

Poljski ostrožnik. Temnovijoličasti cveti se podaljšajo
v dolgo ostrogo — shrambo za med.

Pasja kamilica se loči od prave, dišeče kamilice po sle*
dečih znakih: diši neprijetno, cvetni koški so v sredini vzbos
čeni, a niso kopičasti in votli kakor pri pravi kamilici.

Njivska redkev. Vejnato steblo nosi spodaj globoko
zarezane liste, zgoraj pa manj razdeljene, celo suličaste.
Grozdasto razcvet j e. Č. 4, V. 4, rumen ali bel z vijoličastimi
žilami, Pr. 6, Pe. Plod je lusk kakor pri repi.

Divja repa in njej v vsem podobna repica ali ogrščica
imata cvete in liste kakor repa; posebno značilni so zgornji,
steblo objemajoči listi.

Slak. Na vsaki njivi je doma, sosebno med žitom ga je
dosti. Dolgo, šibko steblo se dviga ob bilih, da pridejo listi
do solnca in da slak laže opozori žuželke na velike, bele cvete.
V vročih urah zvije cvete in jih razprostre šele pozno po*
poldne, ko začno letati metulji somračniki, ki lahko srkajo
med iz globokih čašic.

Grašiča. Več vrst. Parnopernati listi z viticami kakor
pri grahu. Oprijemanje, da pridejo listi in cveti do solnca
in da žuželke cvete laže zagledajo. Prilistki (prim. grah) izlo*
čujejo sladke sokove, ki jih mravlje rade srebljejo; za plačilo
varujejo te živalice graščico pred škodljivci (prim. bezeg).

Njivski skrobotec. Do 1 m  visoka rastlina z nasprotnimi,
suličastimi in nazobčanimi listi. Vrh stebla bledozeleni
(krovni) listi in za vsakim rumen, pecljat cvet. Trebušasto
napihnjena, od strani stisnjena čaša se končuje v 4 zobce;
cvet ima zgornjo in spodnjo ustno. Dozorelo seme ropoče
v čaši, ako mahaš z rastlino.

Cipresasti mleček raste ob potih, po grobljah in sploh
po suhih krajih. Vse na njem je zeleno tudi cveti. Ako
rastlino raniš, priteče kapljica grenkega »mleka«, ki se
kmalu strdi in rano zamaši; baš radi »mleka« se živali
rastline ogibljejo. Žužkocvetka.

Kakor cipresasti mleček, izločajo mlečni sok tudi neka*
tera drevesa toplih dežel, n. pr. kavčukovec v Južni Arne*

67

riki. Kavčukovec narežejo na več mestih. Iz ran priteče sok,
ki ga prestrezajo v posode. Sok se strdi in daje kavčuk, iz
katerega delajo radirke, žoge, cevi i. dr.

Vinska trta. I. V kakšnih legah in v kakšni zemlji uspeva
vinska trta? S čim se oprijemlje kolov? Kakšni so listi
glede velikosti in oblike? Kakšno je cvetje po barvi in
vonju? Razna opravila v vinogradu. Nekaj zvrsti trt.

II. Vinsko trto sadimo najrajši po južno ležečih gričih.
Daši ondod močno pripeka poletno solnce, vendar ni op a*
žiti, da bi se trte sušile: korenine segajo zelo globoko, kjer
je še vedno dovolj vlage. — Na obrezani rozgi poženo
iz očes močne mladike z velikimi tri do peterokrpimi listi.
V dobri zemlji so mladike včasih po več metrov dolge,
plaziti bi se morale po zemlji, ako ne bi imele vitic, s kate*
rimi se trdno oprimejo kola ali pa dreves; tako se visoko
dvignejo, da jim solnce listje obseva. Grozdasto razcvetje je
skrito med listjem, pa tudi če prosto visi, ga iz daljave težko
opaziš, ker je zelenkaste barve; toda izredno prijeten vonj
že od daleč naznanja, da je vinograd v cvetju. Iz neznatne
čaše se dviga 5 venčnih listov; čudno je pri njih to, da
zrastejo na gornjem koncu. Pod njimi se razvija 5 prašnikov,
ki polagoma odtržejo venčne liste in jih dvignejo kot ne*
kako kapico. Ko kapica odpade, vidimo pestič sredi praš*
nikov; tedaj leži mnogo kapic pod trto. Vonjajoči cveti,
med, žužkocvetka. Na jagodi razločujemo kožo, meso in
semena. Obarvano grozdje privabi mnogo ptic, kosov,
škorcev i. dr., ki ga zobljejo in raznašajo z blatom nepre=
bavna semena. Mestoma, čestokrat po gozdovih, vzraste iz
teh semen trta, ki se visoko vzpenja in močno razraste, ker
je nihče ne obrezuje. V vinogradništvu pa ne kaže vzgajati
trt iz semen, ker obrode prej, če jih vzgojimo iz zatičev.
Zatiče režemo iz krepkih in odpornih ameriških trt in jih
pokonci zasajamo, da se vkoreninijo in poženo zgoraj mla*
dike, ki jih cepimo z zvrstmi domače vinske trte.

Ob tem času je obilo posla v vinogradu: treba je trto okopavati,
nekatere mladike trebiti, druge priščipavati in jih vezati, pregosto listje
redčiti, da pride grozdje do solnca.

5 *

68

Ko bi le ne bilo toliko škodljivcev na trti! V listju se
zaredi trtna plesen -— peronospora, ki listje izsesava, dokler
se ne posuši in ne odpade. Seveda ne more taka trta obroditi
sadu, saj se ravno v listih dela sladkor, ki prehaja po listnih
pecljih in mladikah v grozde. Vinogradnik uničuje trtno
plesen s tem, da škropi listje z 1—2 % raztopino modre ga*
lice in apna. Vsaj trikrat na leto je treba škropiti.

Drugi škodljivec je grozdna plesen (oidium); naseli se na
grozdih in lahko uniči sosebno v mokrotnih letih ves pri*
delek. Proti tej bolezni je treba grozdje žveplati.

V prejšnjih časih je povzročala trtna uš ogromno škodo,
ker je uničila vse vinograde. Žuželka je podobna bezgovim
ušicam, živi na trtnih koreninicah, katere izsesava. Kakor
proti drugim škodljivcem, si je znal človek pomagati tudi
proti temu: začel je zasajati odporno ameriško trto, ki ji
uš ne more do živega.

C. Travnik in pašnik.

V prvi pomladi vidimo na travniku le pritlične travne
liste — listno rožico, med njo lahko uspevajo nizke cvetice,
kakor trobentice, vijolice in lopatice. To cvetje pa kmalu
izgine in v plodnicah začne seme dozorevati. Njemu se ne
mudi, tudi ne potrebuje toliko solnca, še celo bolje je za
plodnice, če so skrite, da nemoteno opravijo svoje delo.
Sedaj pa je travnik pognal visoke bili, na katerih se raz*
vijajo že cveti. — Tudi sedaj so si priborile nekatere cvetice
med travo svoj prostorček, seveda so njih stebla visoka,
sicer ne bi prišla do solnca. Najprej sta se oglasila modri,
srednje visoki plazeči skrečnik in regrat z rumenimi koški;
ta je kmalu odcvetel in razpošilja sedaj semena po okolici.
Kmalu potem je travnik pobelila travniška penuša. Pozneje
slede kar zaporedoma: ripeča zlatica, kukavice, krebuljica,
korenje, pokalica, smolnica, kadulja itd. — Po suhih trav*
nikih in pašnikih je razvil kumin vejnato steblo z belim
cvetjem; nekoliko pozneje pa zažari kartavžar v številnih
temnordečih cvetih.

69

Travniški pleveli.

Plazeči skrečnik zasluži tako ime, ker poganja iz kore«
nike mnogo pritlik, ki se plazijo okoli stebla kakor pritlike
rdečega jagodnjaka ali vijolice. Po steblih stoje listi na*
vzkrižno, da si ne delajo sence; sicer pa imajo iz istega
razloga tudi tem daljše peclje, čim niže stoje. Modrikasti
Sveti so podobni cvetom mrtve koprive (str. 86), le gornja
ustna ni razvita. Škodljiv plevel.

Trpotec ima posebno očitno, na tleh ležečo listno ro*
žico' s katero zamori mnogo trave. Zanj so seveda taki listi
velike važnosti, ker dovajajo koreniki deževnico kakor po
livniku, poleg tega jih tudi kosa ne doseže. Visoka stebla
nosijo v klas razvrščene, belordeče cvete, ki obrode mnogo
semena; nabiramo jih za ptičke v kletkah.

Travniška penuša. I. Kod raste travniška penuša?
Kakšni so cveti po dnevi in kakšni zvečer in ob dežju? Pri*
merjaj pritlične liste s stebelnimi! Na steblu »kačji pljunec«;
glej, kaj je v njem!

II. Po vlažnih travnikih je včasih vse belo travniške
penuše. Vrh stebla grozdasto razcvetje — češulja (glej repa).
Beli ali rožnordeči cveti so majhni, a ker jih je mnogo
zbranih v grozdastem razcvetju, zato so med zeleno travo
žuželkam od daleč vidni. Ob deževnem vremenu in zvečer
se cveti zapro, da vlaga ne izpere medu in ne pokvari cvet*
nega prahu. Ustroj cveta in ploda kakor pri repi.

Travniška penuša se lahko zgodaj spomladi razvije, ker
ima v koreniki pripravljeno hrano. Ob tleh listna rožica,
posamezni listi so razdeljeni v majhne lističe — lihopernato
razrezani; tudi po steblu so taki listi, le da so njih lističi
manjši, da laže piha veter mimo njih.

Po steblu vidimo včasih penasto slino — kačji pljunec;
v njej je živalica — ličinka žuželke slinarice, ki je slino
izločila, da se v njej skriva.

Širokolistna kukavica se prikaže po vlažnih travnikih v
družbi drugih kukavic. Zelo očitna je med zelenjem, saj niso
le živo rdeči cveti vrh stebla, temveč tudi listi, izza 'katerih
cveti izhajajo (krovni listi), očitni. Cveti so sedeči; kar

70

bi smatrali za pecelj, je plodnica, ki nosi vse cvetne dele.
Cvet ima 6 cvetnih listov; med njimi tvorijo trije čeladi
podobno strešico, izmed ostalih treh je spodnji naj večji in
se podaljša navzad v ostrogo. — Ako suneš s svinčnikovo
konico v ostrogo, obvisita na konici dva betiča, ki sta bila
prej skrita pod strešico. Betiča stojita najprej pokonci, kmalu
se pa nagneta z glavico naprej. V glavicah je zlepljen cvetni
prah. Ob vhodu v ostrogo se nahaja široka ploščata brazda,
tik nad njO' sta bila pritrjena omenjena betiča. — Ko prileti
žuželka v cvet, sede na širok spodnji list in sili z glavo v
ostrogo, kjer se nahaja sladek sok. Med srkanjem se ji prh
lepita betiča na glavo. Ko pride žuželka v drugi cvet, trči
z betičema ob široko brazdo, lepljivi glavici obvisita na
brazdi in jo oprašita. Po oprašitvi mnogosemenska glavica,
ki se vzdolž razpreza, da veter seme razpihava.

Kukavica se razvije iz semena, pa tudi na drugi način.
Lanskega leta si je rastlina spravila v dlanasto razdeljen
gomolj mnogo hrane. V maju se ta podzemni zaklad pola*
goma izrabi za nadzemne dele. Votlo steblo obdaja kakih
5—6 golih, sedečih, širokosuličastih, zelenih listov. V njih
ustvarja rastlina hrano med poletjem in jo dovaja novemu
podzemeljskemu gomolju, iz katerega vzklije spomladi nova
rastlina.

Kumin se naseli mestoma v veliki množini, sosebno v
višjih legah. Steblo se že pri tleh močno razveji. Cveti in
razcvet j e kakor pri korenju (str. 21), tudi po listih je kumin
korenju podoben. Kuminovo seme je prijetnega vonja, zato
ga nabiramo in devamo kot začimbo v razne jedi. Dvoletna
rastlina kakor korenje. Ako kumin porežeš, predno seme
dozori, si ga za vedno odstranil.

Velika krebuljica se rada naseli po nižinskih travnikih,
zlasti če so mokrotni. Rastlina je močna in visoka ter
cvete istočasno 1  s kuminom. Z njim se ujema tudi v cvetih
in razcvetju; listi so pa manj razrezani nego kuminovi.

Korenje raste pogosto po suhih travnikih. Ustroj glej
(str. 21). Dvoletna rastlina; zatiraš jo kakor kumin. Iz tega
korenja si je človek polagoma vzgojil plemenite zvrsti užit*
nega korenja.

71

Po travnikih cvete mnogo krasnih sorodnic vrtnega
klinčka. Med njimi je posebno očiten kartavžar, ki se rad
naseli po suhih travnikih in pašnikih. Iz močne korenike
zraste navadno več kolenčastih, golih stebel z ozkosuliča*
stimi listi. Vrh stebla je šop temnordečih cvetov; ob vsakem
zraste spodaj več trdnih, rjavih lusk. Č. (5), V. 5, Pr. 10, Pe.
Venčni listi imajo široke ploskve in dolge šibke žebice, ki
jih pa trdna čaša podpira. Cvete obiskujejo metulji, za druge
žuželke leži med pregloboko.

Kukavičja lučca. Precej visoko, zgoraj vejnato rastlino
najlaže spoznaš po rožnordečih venčnih listih, ki imajo v
4 krpe nacepljeno, navzdol v dolgo žebico podaljšano plo*
skev; sicer se rastlina ujema s prejšnjo.

Smolnica ima očitno rdeče, a nerazdeljene venčne liste.
Na steblih se nahaja pod kolenci nekaka smola, na njej
obvise mravlje, ki silijo k cveticam po med, a nimajo po*
mena za opraševanje.

Navadna pokalica. Vsak otrok jo pozna, trga njene še
zaprte cvete ter udarja z njimi ob čelo ali roko, da počijo.
Najbolj očitna je trebušasta čaša, ki obdaja bele venčne
liste in druge cvetne dele. Po oprašitvi se čaša poveča, da
varuje glavico s semeni.

Travniška kadulja. Močno, vejnato steblo; zgrbančeni
listi stoje navzkriž, da si ne delajo sence, spodnji listi imajo
daljše peclje. Modri ali vijoličasti cveti. Čaša in venec sta
razdeljena v zgornjo in spodnjo ustno; dva prašnika, dolg
vrat z razcepljeno brazdo. Če sune žuželka v cvet, se praš*
nika nagneta ter pokrtačita žuželko s cvetnim prahom po
hrbtu. Na drugem cvetu se žuželka dotakne s hrbtom naj*
prej brazde in jo opraši. Po oprašitvi dozorevajo v čaši
4 semena. — Suni s svinčnikom v cvet in opazuj, kako se
prašnika nagneta!

Navadna solnka. Ako se napotiš lepega majniškega
jutra na travnik, ugledaš na visokih steblih rumene, regratu
podobne cvetice, ki so vse obrnjene proti solncu. Že po*
poldne se pa začne cvetica — liavadna solnka zapirati. Ker
imajo zaprti cveti neko podobnost s kozjo brado, imenujemo

72

solnko tudi travniško kozjo brado. Navadna solnka se ujema
v cvetih z regratom.

Rman. Proti vrhu vejnato steblo nosi malo listov, a ti
so močno razrezani, da sestoji vsa ploskev iz samih suli*
častih listkov. Mnogo belih »cvetov«, vsak predstavlja košek
z belimi obodnimi in rumenimi notranjimi cveti. Posušeno
rastlino uporabljajo za čaj proti želodčnim boleznim.

Okroglolistna zvončica. Pritlični listi so dolgopecljati in
okrogli, stebelni so pa suličasti in imajo kratke peclje. Modri
zvonasti cveti (ime) so na zunanji strani bolj očitne barve
nego znotraj, da laže vabijo žuželke; ker so cveti kimajoči,
so prašniki in pestič dobro zavarovani pred dežjem.

Rumena in bela lakota. Mestoma v veliki množini.
Okrog V 2  m  visoki rastlini tankih stebel in vej se osujeta
z mnogobrojnimi, drobnimi, čveteroštevnimi, živorumenimi,
oziroma belimi cveti. Rastlini lahko spoznaš tudi po ozko*
suličastih, skoro iglastih listih, ki izhajajo kolobarčasto iz
kotenc.

Ivanjščica je pravi kras naših travnikov; belo cvetje se
lepo ujema z zeleno okolico. Močna rastlina ima krepko
koreniko in dolge korenike. Dolgopecljati pritlični in sedeči
stebelni listi — važno glede svetlobe. Razcvetje je košek
(prim. marjetica). Jezičasti cveti na robu imajo le pestiče,
rumeni cevasti cveti v sredi pa pestiče in prašnike. Zunanji
cveti so prevzeli nalogo, da vabijo žuželke, notranji pa
dajejo cvetni prah za opraševanje. Če pomislimo, da ima
vsak košek okoli 500 rumenih in okoli 20 belih cvetov, raz«
umemo, da se ta cvetica mestoma lahko silno namnoži.
Navzlic njeni lepoti jo moramo smatrati za najnadležnejši
travniški plevel.

Iz rastlinskega življenja.

I. P o i z k u s 1. Napolni kozarec za vkuhavanje sadja do
polovice z mladimi cveti ivanjščice, zatvori ga neprodušno
s pergamenastim papirjem in postavi za en dan na kak
temen prostor. Če ga potem odpreš in vtakneš vanj gorečo
svečico, ugasne plamen.

73

Poizkus 2. Namoči fižol 12 ur in napolni z njim tre*
tjino prej omenjene posode. Kozarec neprodušno zatvori
kakor prej. Odpri kozarec čez 24 ur in vtakni vanj gorečo
svečico: svečica ugasne.

II. Poizkusa kažeta, da so semena in cvetice izrabile
zrak (kisik) in oddale ogljikov dvokis — dihanje.

Kakor človek in žival dihajo tudi rastline v vseh svojih
delih. V liste prihaja zrak skozi listne reže (stran 19); v
stebla, veje, korenine in semena pa skozi skorjo, oziroma
kožo; po isti poti izhaja ogljikov dvokis iz rastlin. Dihanje
je ravno nasproten pojav z usvajanjem (str. 20). Rastlina
usvaja le tedaj, ko jo obsevajo solnčni žarki, dihanje se pa
vrši venomer noč in dan. Iz tega spoznamo, kako napačno
je mnenje, da rastline zboljšajo sobni zrak; če jih solnce
obseva, je to pač resnično, po noči nam pa rastline zrak
kvarijo.

Trave.

I. Katerega meseca začno travniki zeleneti? Ali se trave
razlikujejo po dolgosti bili in po cvetju? Ali imajo vse trave
ostre liste? Kolikokrat kosijo, kako sušijo seno? Kateri
travniki dajejo dobro, srednje, slabo seno?

Umni kmetovalec se zaveda velikega pomena travnikov
za živinorejo, zato pa za travnike tudi skrbi. Spomladi po*
grabi kamenje, listje in drugo nesnago, ki bi vtegnila ovirati
travo v rašči, pri tem razmeče tudi krtine. Ako je mogoče,
napelje vodo na travnik iz bližnjega potoka; če je pa travnik
močvirnat, ga izsušuje s tem, da izkoplje po njem globoke
jarke. Po dežju ne pušča na travnik živine, ker bi se tedaj
delale kotanje. — Kmetovalec tudi gnoji travnike, in sicer
potroša jeseni lesni (ne premogov) pepel, umetna gnojila ali
pa hlevski gnoj, ki ga izpranega spomladi pograbi.

Na dobrem travniku kosimo letno 2—3krat. Prva košnja
da seno, druga otavo, tretja pa otavčič (tretjačo).

Oglejmo si sedaj nekaj podrobnosti na najvišji travi —
francoski pahovki!

Iz korenike izhaja visoka, kolenčasta bil, kolenca so
spodaj bliže drug drugemu nego zgoraj. Listi kakor pri rži.

74

Razcvetje je lat kakor pri ovsu. Po dva cveta sta združena
v celoto. Ako upognemo reso, ki je pritrjena na krovni plevi,
dobimo njej nasproti ležečo predplevo brez rese; med obema
so 3 prašniki in pestič s peresasto, belo brazdo. Po dva taka
cveta sta spodaj obdana s krovnima plevama. Trave so
vetrocvetke.

Umni kmetovalec pokosi travo predno cvete ali vsaj ob
cvetju, ker je tedaj še sočna. Po oprašitvi začno dozorevati
semena in trava se jame sušiti, ker oddaja najboljše sokove
semenu. Po košnji poženo nove bili iz kolenc preostalih,
skrajšanih bili; trava se razraste. Košnja torej travi ne ško*
duje, marveč ji še koristi.

Razne trave naših travnikov.

Zlata pahovka je francoski pahovki v razcvetju enaka, le nižja in
šibkejša je. Klaski rumenozeleni (ime).

Pasja trava je srednje visoka; klaski združeni v velike klobčiče na
dolgih pecljih.

Laška ljulika in njene sorodnice so srednje visoke trave s sedečimi
klaski, ki so obrnjeni z ozko stranjo proti bili. Razcvetje zavzema velik
del bili.

Grebenica. Bil je v zgornjem koncu močno zverižena, klaski ob njej
dvostransko, grebenasto razvrščeni.

Lisičji rep. Visoka, zelo zgodnja trava je dobila ime po značilnem,
valjastem razcvetju.

Mačji rep je prejšnji travi zelo podoben, a se prikaže kasneje, na*
vadno konec maja.

Travniška latovka in njene sorodnice so naše najbolj razširjene trave,
ime od značilnega razcvetja, ki ga imenujemo lat (prim. oves). Med njimi
spoznaš najlaže enoletno latovko, 1 dm  visoko travo, ki raste ob hišah,
plotovih, obcestnih kamnih, po mestih celo ob pločniku.

Medena trava je precej visoka trava, večinoma z rdečkastim ali vijo*
ličastim, latastim razcvetjem. Dlakavi listi so zelo mehki in voljni kakor
pri nobeni drugi travi.

Solzice Device Marije z jajčastimi, dolgopecljatimi klaski je povsod
znana trava.

Trave so po veliki večini rastline trajnice s koreniko.
Ko je končno nastal travnik na določenem kraju, nima
kmetovalec več mnogo opraviti z njim; leto za letom mu
daje bogate košnje in mu omogoča, da se peča z živinorejo.
In kolikega pomena je govedo za lastno rabo in prodajo!

75

Govedo prebavi travo ali seno; prebavljena hrana pa
prehaja v kri in meso 1  in povzroči, da govedo raste in se
debeli. Ko uživaš goveje meso, ko piješ mleko, ko si daš
napraviti čevlje, vselej rabiš snov, ki je v govedu nastala
iz trave. Z govejo živino opravljamo tudi razna dela, od kod
neki jemlje živina svojo moč, če ne iz hrane — trave. Česar
pa govedo ni moglo prebaviti, prihaja na gnojišče in služi
kot gnoj — naše njive in travnike gnojimo torej posredno
s travo.

Lepa je vrtnica in marsikatera druga cvetica, a važnejša
je skromna trava. Zato pa ne delaj škode na travniku, pred*
vsem ne pohajaj po travnikih, ko je trava v bujni rasti. Jalov
je izgovor: saj je le trava.

Č. Gozd.

Nekatera gozdna drevesa, kakor iva, lipa, pravi kostanj
imajo cvete, ki se javljajo deloma po očitni barvi, deloma
po vonju. Poleg teh je cela vrsta dreves, na katerih skoro
ne opazimo, kdaj cveto, ker je njih cvetje neznatno in brez
vonja, vendar nam že plodovi pričajo, da so spomladi dre«
vesa cvetela.

Cvetje gozdnih dreves je večinoma priprosto. Cveti
imajo sicer tudi cvetne liste, a ti služijo v to, da varujejo
prašnike in pestiče, ne pa da vabijo žuželke. Gozdna drevesa
so torej večinoma rastline vetrocvetke. Veter pa ni posebno
zanesljiv činitelj: danes piha v to, jutri v ono smer; danes
divja vihar, jutri veje rahla sapica. Da si pa drevo zagotovi
oprašitev za vsak slučaj, razvije mnogo prašnikov, ki dajejo
kar cele oblake cvetnega prahu. Prašni in pestični cveti se
nahajajo večinoma vsak zase, ali na istem drevesu — eno«
domna rastlina (hrast), ali na raznih drevesih (brin) —
dvodomna rastlina.

Bor. I. V čem se razlikuje bor sredi gozda od onega, ki
raste na samem; kako so razvrščene veje na enem in dru«
gem? Iz ran teče smola. Po koliko igel izhaja iz ene točke?
Kakšne 'barve so igle na spomladanskih poganjkih in na
starejših vejah; kako stoje ene in druge igle? Udari po veji,

76

ki nosi prašne mačice! Kaj opaziš? Kake barve so češarki
(zelene ali rjave)? Čemu služi borov les?

II. Smreko čestokrat izruje vihar, tedaj vidimo, da
rastejo njene korenine pri vrhu. Tudi bor ima take kore*
nine, a poleg njih še glavno, močno korenino, ki sega globoko
v tla. Bor je torej dobro pritrjen. Če malo dežuje, mu dova*
jajo vodo privrhne korenine, ob suši pa dobiva prepotrebno
pijačo globoko iz zemlje. Vsled značilnih korenin uspeva
bor lahko tudi v nerodovitni, peščeni zemlji. Veje razvr*
ščene v kolobarjih. Če je bor gosto zasajen, se posuše
spodnji kolobarji, ker ne dobe dovolj solnca; prosto stoječ
bor ima veje tudi v spodnjem delu debla, ker prihaja svet*
loba od vseh strani. Ako deblo narežeš ali vejo nalomiš,
priteče smola, ki rano zamaže, da les tam ne gnije in ne
trohni.

Po vejah sede igle paroma. -Igle so listi; ker imajo
majhno površino, se ne izsuše izlahka in ostanejo sveže
3—4 leta. Bor je torej zimzeleno drevo. Na pomladanskih
poganjkih stoje igle najprej navpik; po dve skupaj sta
strnjeni in oviti z bledo kožico. Mlade igle so svetlozelene,
mehke in smolnate, ko se okrepe, dobijo temnozeleno barvo;
tedaj ne potrebujejo nikakega ovoja, zato kožica odpade.

Pod borom vidimo lesaste češarke, v njih so bila se*
mena. Bor ima drugačno cvetje nego navadne cvetice: spo*
mladi vidimo na zelenih poganjkih mnogo prašnih mačic;
na drugih poganjkih, in sicer na vrhu, se pa nahaja majhen,
rdeč, jagodi podoben storžek — pestična mačica. Vetro*
cvetka. Po oprašitvi se razvijejo v storžku semena. Prvo
leto je storž zelen, v drugem letu pa porjavi, oleseni in do*
zori. Tedaj se luske razmaknejo, da veter lahko razpihava
krilata semena. Na odpadlih storžih še razločno vidiš znake
semenskih kril na notranji strani lusk.

Bor je važno drevo, sosebno za pokrajine s peščeno
zemljo, kjer druga drevesa slabo uspevajo. Borov les dobro
gori, ker je smolast; daje izvrstne tramove, tudi mizarji ga
cenijo. Iz naravne borove smole kuhajo »smolo«, kakor jo
rabijo v gospodarstvu, in proizvajajo terpentinovo olje, v
katerem mešajo barve.

77

Drugi iglavci.

Smreka je lahko nad 50 m  visoka; rdečerjava skorja,
igle se razvrščajo posamič krog vejic, češarki so kimajoči.

Jelka je drevo visokih gora, zato ima globoko segajočo
glavno korenino —- varstvo proti viharju. Igle so ploščate,
spodaj bele, na koncu zarezane; po vejicah so dvoredno
razvrščene. Češarki stoje pokonci.

Macesen.  V šopih se nahajajoče kratke in mehke igle
jeseni odpadejo. Najboljši les.

Listnato drevje.

Hrast. I. V gozdu stoje hrasti dalje narazen nego iglavci
— hrast ljubi svetlobo. Kakšna je skorja po barvi in obliki,
kako so razvrščene veje (prim. bor), ali so veje ravne? Kdaj
ozeleni hrast, kje se nahajajo listi? Ali obrodi vsak hrast
vsako leto želod? Oglej si šiško in ježico! Čemu služi les,
skorja in želod?

II. Hrast je pravi orjak med gozdnim drevjem. Njegovo
deblo, raskava skorja (lubje), debele, krive veje, široki,
trdni listi, vse to priča o veliki sili in trdnosti. Do 30 m  visoko
drevo ima včasih nad 3 m  debelo deblo, ki je z globoko sega*
jočimi koreninami izvrstno pritrjeno (vihar). Listi izhajajo
v šopih konec vej, da jih solnčni žarki laže obsijejo; seveda
so tukaj izpostavljeni viharju, a močni pecelj, debela usnjasta,
na robu krpasta ploskev, premrežena z debelimi žilami, se
viharju lahko uspešno ustavlja. Hrast se razcveti in ozeleni
istočasno. Prašne mačice so dolge; pestični cveti so popkom
podobni in sede koncem vej; njih široke brazde love cvetni
prah, ki ga veter prinaša. Enodomno drevo. Ker so listi ob
cvetju še majhni, ne ovirajo oprašitve.

Jeseni dozori plod — želod, ki tiči v skledici. Najprej
odpade želod in kasneje, celo pozimi pa skledica.

Hrast ima več škodljivcev nego druga drevesa. Mušici
podobna šiškarica vbode hrastov list in leže jajce. Pojavi
se šiška in v njej živi ličinka šiškarice. Šiškarici podobna
ježarica leže jajce na mlad želod, kjer se pozneje pojavi

78

nepravilni izrastek — jezica. Rjavi hrošč in razne gosenice
škodujejo listju. Veverica, polh in šoja se hranijo z želodom.

Hrast je velikega gospodarskega pomena. Les je trden
skoro kot železo, in sicer je notranja črnjava trdnejša nego
zunanja belina; les rabijo za pohištvo, sode, železniške pra*
gove, mostove in druge zgradbe. Rimski vojskovodja Druz
je dal napraviti most črez reko Reno za Kristusovega rojstva.
Proti koncu 19. stoletja so našli ostanke tega mostu, ki so
bili še tako dobro ohranjeni, da so iz njih napravili okrov
za glasovir. — Hrastovo lubje prodajajo v strojarne kot
čreslo, iz šišk in železnega vitrijola delajo črnilo. Želod je
prvovrstna krma za prašiče.

Bukev. Kako prijetno de človeku, ko stopi poleti v bm
kov gozd; nobeno drevo ne daje tako goste sence kot bukev;
seveda ne morejo v takem gozdu uspevati skoro nobene
rastline razen mahu in gob.

Na visokem, gladkem, sivkastem deblu se razrašča
mogočni koš, ki se spomladi odene z nežnim, svetlozelenim
listjem; pozneje postane listje usnjasto in temnozeleno.
Tudi po okroglih prašnih, oziroma pestičnih mačicah lahko
ločiš bukev od drugih gozdnih dreves; še laže pa jeseni po
dveh trirobnih oreških v bodičasti skledici — žir ali bukvica.
Vetrocvetka, enodomno drevo.

Izmed škodljivcev je omeniti rjavega hrošča in gosenice
raznih metuljev. Gesto opazimo na bukovih listih rdečkaste,
koničaste izrastke, včasih so jih vsi listi polni; povzročila
jih je mušici podobna žuželka — bukova hržica, ki je zlegla
jajčeca v list. Nad vsako ličinko nastane tak izrastek (prim.
šiško).

Bukev daje trd, rdečkast les, ki služi za izdelovanje po*
hištva in za kurivo. Žir je izborna piča za prašiče, ker se
nahaja v semenu mnogo olja.

Gaber lahko spoznaš po gladkem, zvitem deblu in po
trdem, belem lesu. Listi so nazobčani. Gaber čestokrat raste
po gozdih kot podraščina. Rabimo ga za žive meje.

Breza raste tu pa tam po gozdih, redkokdaj pa v večjih
skupinah. V skorji je neka smola, ki ji daje belo barvo.
Značilne so tudi dolge in vitke, rdečkaste vejice. Dolge

79

prašne in nekoliko krajše pestične mačice se razvijejo isto?
časno z listjem. V začetku so listi prevlečeni s prijetno
dišečo smolo, ki liste varuje, da se ne izsuše.

Breza je važno drevo, ker uspeva v vsaki zemlji in
mnogo koristi: beli, trdni les rabijo mizarji, iz njega izde?
lejujejo tudi krožnike in žlice, iz vej delajo metle, skorjo
rabijo v strojarnah.

Robini jo ali nepravo akacijo (nerod) srečamo tu pa tam
ob gozdih in vodah; vsled hitre rašče jo čestokrat sadijo
tudi po nasipih, da zadržuje zemljo. Lihopernati listi z bo?
dicami (oleseneli prilistki, prim. grah), viseče belo, grozdasto
razcvetje prijetnega vonja; metuljnica kakor grah. Važna
rastlina za čebelorejo. Plodovi so stroki.

Rastlino je prinesel iz Severne Amerike prirodopisec
Robin, od tod ime robinija. Imenujemo jo tudi akacijo, dasi
je akacijam, od katerih dobivamo »gumi arabicum«, prav
malo podobna.

Iz rastlinskega življenja.

Znano je, da se spomladi trte solzijo, dognali so, da
lahko odda ena sama trta v nekaj dneh do par litrov vode.

Ako ranimo spomladi brezovo deblo, se začne iz njega
cediti sladek sok. Čim več soka izteče, tem slabše uspevajo
pozneje listi, saj je sok nekako materino mleko za liste in
cvete.

Ko se listi razvijejo, začno usvajati, to je delati hrano
— škrob, ki ga deloma sami vporabijo, deloma pa spravijo
po ceveh v skorji v korenine, deblo, veje itd. Komaj se
spomladi zemlja odtaja, že začno korenine srkati vodo in
jo dovajati deblu. Ob tem času izpremeni rastlina svoj škrob
v sladkor in ga z vodo prevaja po ozkih lesnih ceveh v
deblu navzgor v veje in popke, kjer se ob tej hrani razvijejo
poganjki z listi in cveti.

Lesne cevi opaziš kot luknjice na belini (str. 78) tik
skorje razžaganega hrastovega debla ali v šibah »španskega
trskovca«, ki služi za razne pletenine; skozi tako šibo lahko
pihneš dim.

82

Šipkov cvet ima sicer lepo barvo in tudi prijeten vonj,
a nima medu, zato pa daje obiskovalcem mnogo cvetnega
prahu. Žuželke prilete navadno na brazde sredi cveta in
začno od tamkaj nabirati cvetni prah, ki ga v drugem cvetu
preneso na brazde. Medsebojno opraševanje. Po oprašitvi
cvetišče močno odebeli in pordeči; vsaka plodnica obrodi
eno seme. Rdeča barva vabilo za ptice, ki skrbe za razmno«
zevanje.

Šibaste veje so z navzdol obrnjenimi bodicami dobro
zavarovane proti živalim, tudi lihopernati listi (prim. robiš
nijo) imajo take bodice.

Konec šipkovih vej opazimo večkrat kepi mahu po*
dobne, zelene ali rdečkaste izrastke — srboritke; povzročila
jih je mušici podobna šipkarica, ki je znesla v vejico jajce.
Ličinka se hrani s sokovi srboritke.

Listne ušice se včasih na šipku silno namnože; hranijo
se s šipkovimi sokovi.

Gozdni pleveli.

Relika je par decimetrov visok polgrmič dlakavih listov
in vej, ki nosijo na koncih ali ob straneh rumene, metuljaste
cvete (prim. grah).

Zajčja detelja spominja po trojnatih listih na deteljo,
po velikih belih cvetih pa na češnjev cvet. Živozelenih, soč=
natih listov se živali ogibljejo radi kislega okusa, baš vsled
tega jih otroci radi žvečijo. V večji množini zaužit sok ško*
duje (strupena kislina).

Zimzelen se plazi po tleh kakor slak, le veliki, modri
cveti se dvigajo iz zelenja, da opozarjajo žuželke nase.
Vednozeleni grmič (ime) sadimo tudi po vrtovih na senčnata
mesta.

Volčja jagoda raste po senčnatih, vlažnih gozdovih.
Lahko jo je spoznati: konec stebla so štirje veliki, zgrbarn
čeni, križema stoječi listi; iz zelenkastega cveta se razvije
črna, debela, strupena jagoda.

Jagodnjak. Kraj gozdov in po solnčnih pobočjih. Iz
zelenja se dviga na skupnem peclju navadno po več cvetov,

83

da jih žuželke laže opazijo. Cvet je podprt z dvojno čašo
in nosi v sredi izbočeno cvetišče; okoli njega je 5 belih
venčnih listov in mnogo prašnikov; na cvetišču pa tiče
rumeni pestiči. Ob deževnem vremenu in zvečer se cveti
nagnejo, da jim vlaga ne škoduje. Ker je v pozni spomladi
mnogo žuželk, se jagodnjak hitro opraši, zato pa kmalu od*
padejo venčni listi in prašniki; čaša in cvetišče s plodnicami
pa ostane in se nagne navzdol. V tej legi varuje čaša plod*
niče kakor pravcata streha. Polagoma cvetišče odebeli; v
rdečem mesu tiče rjava semena.

Iz korenike poganjajo razen cvetov pecljati, trojnati
listi. — S tem, da jagode poberemo, onemogočimo rastlini
razmnoževanje s semeni; zato pa poženo iz korenike nitaste
pritlike, ki se na kolencih vkoreninijo in razvijejo liste in
pozneje cvete. Jagodnjak razmnožujejo tudi ptice.

Borovnica ali črnica. Grmiček z zelenkastimi vejami in
jajčastimi, nazobčanimi listi raste združno sosebno po
gorskih gozdovih. Bledordeči, viseči, torej proti dežju dobro
zavarovani cveti imajo neznatno čašico, oblast venec in
8—10 prašnikov; vsi ti deli so pritrjeni na plodnici. Žužko*
cvetka. Mnogosemenska jagoda, ki se razvije iz plodnice, še
kaže ostanke čaše. Rastlino razširjajo ptice.

Borovnice vkuhavamo, uživamo jih tudi surove in po*
sušene, sosebno kot zdravilo proti griži.

Brusnica je borovnici podoben, zimzelen grmiček. Cveti
so beli ali rdečkasti. Rdeče jagode so kislega okusa; uživamo
jih vkuhane.

Šmarnica. Gozd nima cvetice, ki bi se človeku bolj orni*
lila nego šmarnica. Radi prijetno vonjajočih, belih cvetov
in lepih listov sadimo to cvetico tudi v vrtove.

Šmarnica raste združno. Korenika požene po dva
širokosuličasta, temnozelena lista in med njima steblo z zvo*
nastimi cveti. Nerazviti cveti stoje pokonci, ko se pa odpro,
se obrnejo navzdol (varstvo proti dežju). Cv. 1. (6), Pr. 6,
Pe. Cveti so enostransko razvrščeni in obrnjeni proti solncu.
Žužkocvetka. Iz plodnice se razvije rdeča, za človeka stru*
pena jagoda. Očitna barva privabi marsikako ptico, ki jagodo
brez škode pozoblje in semena raznese.

6 *

84

Navadna praprotnica. Po naših gozdovih rastejo razni
mahovi; med njimi lahko spoznaš navadno praprotnico, ker
ima najvišja, včasih 2 dm  visoka stebla. Mnogo suličastih
listov. Ker raste stebelce ob stebelcu, se listi dotikajo; ob
dežju zadržujejo vodo kot pravcata goba. Nekatera stebelca
nosijo na dolgih pecljih glavico, pokrito s kapico. Če kapico
odstraniš, opaziš majhen pokrovček, če tega odločiš, pre=
ostane glavica, v kateri dozorevajo semena — trosi (glej
njivska preslica). Ko trosi dozore, odpade kapica ter po*
krovček in veter raznese trose, iz katerih zrastejo nove
rastline.

Mah bujno uspeva po vlažnih gozdnih tleh, naseli se pa
tudi po skalovju, drevesni skorji, skratka povsod, kjer je
količkaj zemlje in vlage.

Daši neznatna rastlinica, je mah v naravi vendar veli*
kega pomena. Lezimo na mehko mahovo rušo in oglejmo si
jo natančneje; kaj vse živi in se giblje med stebelci! Tukaj
se plazi gosenica, tam hite mravlje; tudi hrošče, črve in
polže najdeš med mahom. Kar je velikim živalim gozd, to
je živalskim pritlikavcem mahova ruša, izvrstno jih skriva
pred sovražniki in varuje vremenskih neprilik. Tudi slepiči,
kače, žabe in gozdne miši se zatečejo v mah; končno rabijo
mah tudi razne ptice, ko gradijo gnezda.

Ko se ploha ulije, drvi voda po goličavah v dolino in
naraste v hudournik, ki tira s seboj pesek in grušč in ga
čestokrat znosi na njive in travnike. Koder raste mah, ne
opazimo hudournikov, kajti mah popije mnogo vode in jo
polagoma oddaja zemlji, ali pa jo odceja v potoke — važno
za mline in žage.

Močvirja človeku niso koristna, a mahovi jih tekom
časa tako pretvorijo, da dajejo vsaj nekaj haska. Po mo;
čvirjih bujno uspevajo šotni mahovi; tak mah spodaj od*
mira, zgoraj pa dalje raste. Odmrli deli porjave, tekom časa
celo počrne in dajejo šoto, ki jo uporabljamo kot kurivo.

Po travnikih in po drevesih pa mah škoduje, zato ga
tod zatiramo.

Glistna podlesnica. I. Kje raste ta praprot? Opazujte,
kako se razvijajo polžasto zaviti listi! Po koliko listov izhaja

85

iz ene točke, kako so razvrščeni? Kdaj opazite rjave madeže
na spodnji listni strani? Vprašajte, čemu služi praprot!

II. Glistna podlesnica se naseli ob potokih in v vlažnih
gozdovih. Močna, z ostanki starih listov pokrita korenika
poganja velike, v krogu razvrščene liste (listna rožica), ki
imajo v majhne lističe razdeljeno listno' ploskev (dvakrat
pernato razrezani listi). Ker so listi nežni, bi celotno ploskev
lahko raztrgal veter ali dež, globoko zarezane pa ne more.
Mnogo vlage, zato veliki listi, ki oddajajo mnogo vode.

Mladi listi so polžasto zaviti in pokriti z rjavimi luskami,
da jim solnce ne škoduje, pozneje luske odpadejo.

V juniju opaziš na spodnji listni strani rjave kupčke,
v njih nastaja »praprotovo seme« — trosi. Veter raznese
trose, iz katerih nastanejo nove rastline.

Rastlina je dobila značilno ime, ker raste pod drevjem
in ker kuhajo njeno koreniko kot sredstvo proti trakulji in
glistam.

Orlova praprot se naseli po gozdih, goličavah in opus
ščenih vinogradih. Rastlina je včasih par metrov visoka. Če
narežeš listni pecelj ob koreniki, dobiš sliko, ki spominja na
dvoglavega orla (ime). O semenu te in drugih praproti pri*
povedujejo pravljico, da slišiš kresno noč goveda govoriti,
če ti tedaj pade seme v obuvalo.

Orlova praprot je nadležen plevel, rabijo ga za steljo.

Sladka koreninica je radi sladke korenike znana praprot.

D. Ob vodi.

Ko smo v zgodnji spomladi hodili tod, smo opazili malo
življenja: jelša in iva sta razvili mačice, tu pa tam nas je
pozdravil kak lapuh z rumenimi koški ali kaka kalužnica.
Kako je sedaj vse drugače! Bela vrba se je odela z zelenjem
in pognala mačice; pod črno topolo je vse polno odpadlih
mačic, po vejah pa poganjajo dolgopecljati, trioglati listi,
tudi jelša se je že popolnoma zavila v zelenje. Lapuh in
repuh sta odcvetela in začela poganjati velike liste, mrtva
kopriva in njeni sestri rumena in bela kopriva so se raz*
rasle in razcvetele. Čisto ob vodi pa je razvila povodna

86

perunika sablaste liste in krasne, rumene cvete. Tudi mnoge
druge rastline so na pohodu. Povsod vidimo cvetje in ze=
lenje; mestoma se nahaja na vodi zelena preproga, ki so jo
alge razprostrle.

Bela vrba. Spoznaš jo po suličastih, spodaj belodlakavih
listih in vitkih mačicah, ki se razvijejo istočasno z listi. Dvo=
domno drevo kakor iva, s katero se v ostalem strinja.

Bela vrba in sorodnice so velikega pomena za kraje, ki
trpe vsled poplave. Močno* razvite korenine prepletejo
zemljo ob bregovih in jo zadržujejo, da je voda ne odnese.
— Vrbov les je lahek, uporabljajo ga za izdelovanje škatelj,
sit, rešet, lesenih čevljev in tudi čolnov. — Vrba, ki ji pose*
čemo veje, požene dolge šibe, iz katerih pleto koše in j er*
base. Če režemo šibe leto za letom, postane vrba na vrhu
glavičasta, njeno deblo pa votlo. Votla vrba uspeva lahko
še dolgo let; na takem drevesu očitno vidimo, da se pre?
takajo v drevesih sokovi le v skorji in v lesu neposredno
pod njo.

Bela mrtva kopriva. I. Po koliko stebel je skupaj, kakšna
so po obliki? Kako so listi razvrščeni, ali imajo vsi enako
dolge peclje, ali listi diše? Po koliko cvetov izhaja iz listne
pazduhe, kako globoko tiči med, kaj se nahaja v cvetu pod
gornjo strešico? Kaj dobite v čaši, ki nima več venca? Iz=
kopljite mrtvo koprivo in glejte, kaj ima rastlina v zemlji!
Ali ima mrtva kopriva tudi pritlike kakor jagodnjak?

II. Bela mrtva kopriva je po listih sicer koprivi podobna,
a ne peče (ime). Vejnata korenika; veje deloma pod zemljo,
deloma se plazijo po zemlji kot pritlike; na kolencih se uko*
reninijo in poganjajo nove rastline, zato tvori bela mrtva
kopriva rušo. Votla stebla s štirimi robovi so ravno tako
močna, kot bi bila polna (glej metod, navodila stran 6). Listi
so v parih, ki se med seboj križajo, da se ne zasenčijo; iz
istega razloga imajo spodnji listi daljše peclje. Oblika. Listi
diše, zato se jih živali ogibljejo.

Cveti izhajajo iz pazduh gornjih listov. Zvonasta čaša
ima 5 zob, bel, cevast venec, zgornjo in spodnjo ustno;
zgornja ustna varuje dva daljša in dva krajša prašnika ter
dvodelno brazdo. Barva privabi žuželke, zlasti čmrlje —

87

med globoko v cevki. Ko srka žuželka med, sedi na spodnji
ustni, z glavo in hrbtom se pa dotika prašnih vrečic, ki ji
natrosijo cvetnega prahu. V drugi cvetici dregne žuželka
najprej ob spodnji brazdni rogel (zakaj?) in odda cvetni
prah. Po oprašitvi dozorevajo v čaši 4 semena, drugi cvetni
deli pa odpadejo.

Alge. Po stoječih vodah se mestoma pojavijo svetlo«
zelene kepe, ki v kratkem prerastejo velik del vodne po«
vršine. Če vzameš kepo v roko, opaziš, da je sluzava in da
sestoji iz samih niti — nitaste alge. Polagoma se niti podalj«
šajo in zakrijejo vodo. Ko se pozneje voda jame sušiti,
izginejo tudi zelene niti. A v nitih so nastali trosi (str. 26),
ki so popadali na dno, da tam prezime. Ko spomladansko
solnce vodo dovolj segreje, vzkale trosi ter priplavajo na
vrh, kjer zrastejo polagoma v svetlozelene kepe.

Alge so sicer priproste rastline, a so vendar velikega
pomena. Ker imajo listno zelenilo, lahko usvajajo (str. 20),
pri tem sprejemajo ogljikov dvokis, ki ga izdihavajo vodne
živali in oddajajo kisik. Tako omogočajo vodnim živalim
bivanje v vodi. Alge čistijo vodo tudi na ta način, da vzpre«
jemajo razpadle ostanke odmrlih živali.

Iz rastlinskega življenja. Že beseda pove, da sestoje nitaste alge iz
niti. Povečevalno steklo pokaže, da je taka nit sestavljena iz mnogo
manjših delov, ki so vzdolž razvrščeni drug za drugim. Te dele imenujemo
rastlinske stanice. Kakor je hiša zgrajena iz opeke, so alge pa tudi vse
druge rastline sestavljene iz stanic (prim. čebelne stanice).

Staniča je mehurček: tenka kožica — stanična mrenica obdaja slu«
zavo snov — pratvorivo, v katerem se nahaja jedro. V zelenih listih so
okoli jedra zelena jedrca — listno zelenilo. Staniča se hrani s tem, da
vzprejema raztopljeno hrano skozi silno drobne luknjice v stanični mrenici.

V posameznih rastlinskih delih se združijo stanice v večjo celoto
kakor čebelne stanice v sat in opravljajo tudi določena opravila. Zgornja
in spodnja listna stran imata ploščate stanice, ki varujejo list, da ga dež
in veter ne raztrgata. V listu se nahajajo daljše stanice, polne listnega
zelenila (usvajanje). Še daljše so stanice v steblih, deblih in vejah, to so
pravcate cevi, po katerih se pretakajo sokovi gor in dol.

Stanice izgubijo polagoma svoje sokove, preostanejo le stanične
mrenice; tedaj se javljajo stanice kot prazni mehovi. Iz takih odmrlih
stanic sestoji odpadlo listje ter debla in veje naših dreves. Odmrle stanice
lahko vztrajajo še mnogo let, celo stoletja, saj sestoji les našega pohištva,

§8

papir naših knjig, platnena in bombaževa obleka iz samih odmrlih rastlin*
skih stanic.

Kaka dobrotnica je pač rastlina! Dokler raste, nas razveseljuje
s cvetjem in sadom, ko pa odmrje, nam da svoje telo na razpolago, da
se z njim poljubno okoristimo.

Dolgopecljati loč. Iz korenike se dviga šop nad V2 rn
visokih, tankih, okroglih, zelenih stebel brez členov in listov.
Steblo je izpolnjeno z belim str Ženom. Iz nekaterih stebel
moli šop pecljatih, neznatnih cvetov, druga stebla so jalova.

Rumena ali povodna perunika se naseli ob stoječih in
počasi tekočih vodah; spoznaš jo po sablastih listih in ve«
likih, rumenih cvetih.

Poletje.

Nastopilo je vroče poletje. Po 12 in več ur na dan po«
šilja solnčna obla žarke svojim ljubljenkam rastlinam, ki
ves ta čas pridno pripravljajo hrano; še po noči delo ne
počiva: v listih se je nabralo toliko škroba, da ga listi ne
morejo použiti, zato ga pa oddajajo drugim nadzemnim in
podzemnim rastlinskim delom, ki škrob deloma použijejo,
deloma pa shranijo za poznejše čase. Največ hrane pa dobe
semena, gomolji, čebule in korenike; rastlina jim da tako«
rekoč doto na pot, da si laže ustvarijo svoj dom, ko pride
njih čas.

Solnčni žarki bi bili rastlinam že ljubi, ko bi le tako
močno ne izsuševali zemlje. Kjer rastline gosto stoje, kakor
v gozdu in po travnikih, se že da izhajati, ker varujejo vlago
deloma s senco, deloma z listnimi rožicami. Hujše jim je po
goličavah, kjer trpe nele žejo, ampak tudi veliko vročino.
Od zgoraj jih palijo solnčni žarki, od spodaj pa puhti raz«
greta zemlja neznosno vročino na nje. — A rastlina ne
obupa. Za vročim dnevom pride hladna noč, ki odene z e«
lenje z rosnimi kapljicami. Rastline se ohlade in privrhne
koreninice vsrkajo rosne kapljice, ki padajo na tla. Tako
životari rastlina ob skromni vlagi, dokler ne naznanita ne«
kega dne blisk in grom, da je konec trpljenja, ker je pre«
potrebna pijača že na poti.

A. Vrt in okolica.

Najmanj suše trpe rastline v vrtu. Umni vrtnar jim je
preskrbel debelo plast rodovitne zemlje, ki vlago dolgo časa
drži. Če se je pa zemlja končno vendarle izsušila, si pomaga
vrtnar z zalivanjem.

90

Zalivanje doseže le tedaj svoj namen, če voda res dospe
do koreninic. Zalivaj zvečer, in sicer s prestano ali potočno
vodo! Vsled večkratnega zalivanja nastane okoli rastlin trda
skorja, ki jo je treba zrahlati, da pride zrak h koreninam.

Poleti dozori mrsikak plevel; glej, da ga iztrebiš, predno
je seme godno. Plevela z dozorelim semenom ne smeš metati
na kompost.

Oglejmo si sedaj vrtne rastline!

Mnogo zelenjadi je že godne za kuhinjo, odnosno za trg,
n. pr. grah, zgodnji kapus, ohrovt, zgodnji krompir in pesa.
Tudi korenje se je že tako odebelilo, da ga mestoma lahko
izpipavamo; s tem pripomoremo ostalemu korenju do bolj-
šega razvoja. — Za temi pridelki pridejo na vrsto kumare,
buče in pletoči fižol, tudi čebula in češenj bosta kmalu
godna.

V vrtu se pojavita včasih dve strupeni rastlini: pasji
peteršilj in kristavec.

Pasji peteršilj pogosto raste med navadnim peteršiljem,
dobiš ga pa tudi ob potih in na pustih krajih. Strupeno
zelišče cvete belo in ima pod kobulčki (glej korenje) veliko
ogrinjalce; temnozeleni listi dišijo po česnu, če jih zmaneš.
Navadni peteršilj cvete zelenkasto, tudi drugi omenjeni
znaki manjkajo.

Kristavec raste po ravno takih krajih kakor pasji pe=
teršilj. Nad V2 m  visoko, močno vejnato zelišče ima široke,
debelo nazobčane liste in velike, bele, dolgocevaste cvete,
iz katerih se razvije velika, bodičasta, mnogosemenska glas
vica. Semena so zelo strupena. Kristavec sejejo čestokrat
kot lepotno rastlino. —

Tudi naš sadonosnik se že oglaša. — Črešnje smo že
obrali, drugega sadja v trenutku sicer še ni, toda v vročem
julijskem solncu dozore slive, prve hruške, marelice in
zgodnja jabolka. Sadjar se najbolj razveseli marelic radi
izbornega okusa in dobre cene. Znano je, da dajejo vkuhane
marelice najboljši kompot.

Proti koncu poletja dozore breskve in češplje, prvo*
vrstno sadje za dom in prodajo.

91

B. Polje in vinograd. «

Prišel je čas žetve. Konec junija je goden ječmen, za
njim sledi rž, pšenica in oves. Žito požanjemo nekoliko prej
nego popolnoma dozori, da med žetvijo zrnje ne izpada.

Zrelo žito spoznamo po orumeneli slami in tudi po tem, da
zrno ne da mlekaste tekočine, če ga stišneš. Požeto žito
sušimo na njivi ali v kozolcih, da zrnje popolnoma dozori.

Strnišče pognojimo in preorjemo za repo; ajdi navadno
ne gnojimo. Ko smo njivo posejali, jo pobranamo ali porav*
namo z železnimi grabljami, da se seme z zemljo dobro
sprime. Kjer so z žitom posejali tudi korenje, trebijo sedaj
strnišče. Doslej je korenje slabo uspevalo, tembolj požene
sedaj, ko dobi dovolj prostora, zraka in solnca.

Za pozni krompir in koruzo so sedaj najvažnejši dnevi,
da si napolnijo s škrobom gomolje in klase; med temi rastli*
nami se nahaja kot stranski pridelek fižol in buče. — Na
dobro pognojeno njivo ob potoku smo posadili zelje; v za*
četku je treba sadike pridno zalivati, ko se okrepe, jih moraš
okopati in pozneje osuti. Zelju škoduje kapusov 'belin, repi
pa repni belin. Gosenice repnega belina uničujejo s tem, da
potrošajo repno listje s pepelom ali cestnim prahom.

V prvi polovici poletja ima kmetovalec dela čez glavo;
ne le travniki in polje, tudi vinograd mu daje mnogo
opravka: škropljenje in žvepljanje v tretjič, trebljenje ne*
katerih poganjkov, vez, obiranje zalistnikov, vršičkanje in
tretja kop.

Poljski pleveli.

Že med potom na polje srečamo nekatere očitne plevele.

Tu dviga divji pelin do 2 m visoko, za prst debelo, mnogo*
vejnato steblo; globoko zarezani listi so na spodnji strani
beli. V njegovi družbi se košati vejnata bela ali rumena
medena detelja; trojnati listi in metuljasti cveti spominjajo
na deteljo. Razcvetje v dolgih pokončnih grozdih. Kadilci
nabirajo te cvete ter jih posušene deva j o med tobak radi
vonja. Kot tretjo visoko rastlino omenimo gozdno meto; njo
in sorodnice spoznamo po značilnem vonju. — Tudi rastline

92

z lepimi cveti se nahajajo ob potih; tukaj odpira cikorija
velike modre koške, tam poganjata sorodnici smolnice bela
in rdeča lučca bele ali rožnordeče cvete. Tudi razni travniški
pleveli se nasele ob potih: rman, bela detelja, trpotec in dr.

Po njivah, zlasti med krompirjem se pojavi mestoma
v ogromni množini ameriški rogovilček. Okrog V2 m  visoka,
vejnata rastlina nosi mnogo cvetnih koškov, vsak ima na
obodu 5 belih jezičastih, v sredi pa več rumenih, cevastih
cvetovi Rastlina je došla iz Amerike; zdi se, da ji naši kraji
zelo ugajajo. — Razni zebrati imajo koprivi ali konoplji
podobne liste; steblo odebeli pod kolenci. Rdeči, beli, rus
meni ali pisani cveti so istega ustroja kot cvet mrtve kos
prive. Najnavadnejši tega rodu je mehkodlakavi njivski
zebrat s škrlatnordečimi cveti, ki imajo na spodnji ustni
belo, temno obrobljeno liso; steblo je povsod enako debelo.
Pasje zelišče je do V2 m  visoka, vejnata rastlina majhnih,
belih cvetov, ki so istega ustroja kakor krompirjevi; tudi
črne jagode so značilne. Rumeni muhvič poganja cel šop
bili, ki nosijo dolge klase s ščetinastimi resami rumene
barve. Zeleni muhvič ima zelene rese. Izmed drugega ples
vela omenimo še slak in osat. Po vlažnih njivah pa vidiš
neplodna stebla njivske preslice.

Pleveli v vinogradu.

Ob potih v vinograd in po vinogradu srečamo stare
znance, ki smo jih že videli med njivami, vendar se nasele
med njimi tudi druge rastline.

Št. Janževa roža je znana, okrog V2 m  visoka, zdravilna
rastlina; njeno rumeno cvetje devajo v olje, s katerim mas
žejo rane. Podolgovati, sedeči listi so polni svetlih pikic, če
jih pogledaš proti solncu; pikice so kapljice hlipnega olja.
Č. 5, V. 5, Pr. so združeni v tri snopiče, Pe. nosi tri vratove.
— Navadni podražec ali jabolčnik ima na zveriženem steblu
velike, srčaste liste in rumene, pecljate, cevaste cvete, ki
obrode velik, jabolku podoben plod.

Volčje jabolko ali rdeča punčica je lepa rastlina, ki jo
sade tudi po vrtovih. Rumenkastobeli cveti so podobni

93

krompirjevim cvetom. Po oprašitvi se čaša zelo poveča,
pordeči in obdaja kot črešnja debelo rdečo jagodo.

Še mnogo drugih plevelov se naseli v vinogradu, naj=
češče muhvič.

Na potu domov srečamo pripotno ločiko. Približno 1 m
visoka rastlina je polna mlečnega soka, sicer pa je podobna
cvetoči salati. Kakor ji je solnce prijetno, so ji opoldanski
žarki vendarle prevroči, zato pa postavlja škrbinasto nare^
zane, sedeče liste tako, da gledajo listne ploskve proti
vzhodu in zahodu; vsled tega tečejo listni robovi v severno-
južni smeri (rastlinski kompas). V tej legi gredo opoldanski
žarki mimo listov.

C. Travnik in pašnik.

1. Travnik.

Trava je dosegla višek rasti. Kmetovalec ne sme več
odlagati košnje, sicer se razvijejo semena, katerim odda
trava najboljše sokove, steblo in listi pa olesene in se posuše.

Travnik ima tudi poleti precej vlage, ker zadržujejo
vodo listne rožice trav in drugih rastlin. Po košnji travnik
kmalu ozeleni (str. 74). S travo se prikažejo tudi mnogi trav*
niški pleveli. Med njimi srečamo stare znance, ki bi radi še
enkrat obrodili seme; večinoma se jim to ne posreči, ker jih
prej kosa zadene; mnogi nimajo niti dovolj časa, da bi
vzcveteli, vendar so njih listne rožice opravile važno delo:
nabrale so mnogo hrane in jo spravile v podzemne shrambe,
da ne bo spomladi pomanjkanja.

Slakar. Visoka gospoda se je s travnikov umaknila, sedaj
lahko prihajajo pritlikavci na dan. Par dni po košnji se
pojavi nizka rastlinica, ki prepleta tla z dolgimi stebli kakor
slak — slakar. Veliki rumeni cveti in jajčasti listi so za
rastlino značilni. — Izmed kobulnic je korenje- dobro zasto*
pano; spoznamo ga po listju, pred vsem pa po temnordečem
cvetu sredi belega razcvetja. — Korenju se pridruži rebrinec
z rumenim kobulastim razcvetjem in velikimi listi, ki nalb
kujejo listom vrtne zelene. Mestoma je toliko rebrinca, da
je ves travnik rumen. — Poleg kobulnic se pojavijo tudi

94

košarice, med njimi je posebno očitna cikorija z modrimi
cveti. Navadni glavinec se kaže s cevastimi cveti v rdečih
koških. Poljski grintavec z več ali manj razrezanimi, nas
sprotnimi listi, nosi na tankih vejah rdeče ali vijoličaste
cvete v glavicah kakor detelja. Zraven se razrašča v grm
dvoletni dimek z rumenimi koški. Pravcati orjak je vode*
nika; bledozeleno, sočno steblo' ima enakobarvne, velike
koške in listno rožico močno razdeljenih, bodičastih listov.
Koder raste Vodenika, se večkrat pojavi tudi navadna straš*
niča, ki jo takoj spoznaš po krvavo rdečih glavicah na dolgih
pecljih. Navadna črnoglavka je na prvi pogled podobna pla*
zečemu skrečniku (str. 69); klasu podobno razcvetje; vijo*
ličasti, ustnati cveti v rdečih čašicah. Naštevanje travniških
plevelov sklenemo z mično, nizko cvetico — navadno smet*
liko. Grmičasto zelišče nosi pisane, ustnate cvete: bel venec
je preprežen s temnovijoličastimi žilicami, ki kažejo žuželki
pot do medu; enakega pomena je tudi rumena lisa ob vhodu
v cev.

2. Pašnik.

Na solnčnih pobočjih nastopijo poleti za rastlinstvo
hudi časi. Rastlina je tukaj mnogo bolj izpostavljena peko*
čim žarkom nego v dolini, tudi tla se močno razgrejejo in
izžarevajo vročino, tako da je rastlina dvakrat preparjena.
Prepotrebne vlage je malo. Poleti itak redko dežuje in de*
ževnica odteče po površini; a tudi pri dalje trajajočem dežju
ne dobe tla mnogo vode, ker je rodovitna plast plitva.

Tem okolščinam se rastlinstvo po svoje prilagodi. Ve*
čina rastlin ima suha stebla in majhne liste, ki izhlapevajo
malo vode. Listi so navadno' dlakavi posebno na spodnji
strani: zrak med dlačicami je slab prevodnik toplote in ne
dopušča, da bi se listi preveč segreli in izsušili. Rastline
gorskih pašnikov navadno močno diše — vabilo za žuželke
in varstvo proti goveji živini.

Srebrasti petoprstnik. Nizka, vejnata rastlinica z dla*
nasto razcepljenimi, narezanimi listi, ki imajo spodaj snežno
bele dlačice (ime). Rumeni cveti. Zlati grmiček ali tavžent*
rožo nabirajo kot zdravilno rastlino in jo suše v senci, kakor

95

je to običajno za zdravilne rastline. Suhljato, vejnato steblo,
majhni rožnordeči cveti.

Ramšela. Majhna rastlinica poganja mnogo golih, suh*
ljatih stebel. Premenjalni suličasti listki; majhni, rdeči cveti
so združeni v dolga, grozdasta razcvetja.

Brezstebelna kompava. Vse na njej je bodičasto, da je
skoro ne moreš prijeti. Nadzemnega stebla ni. Široki koški
leže na zemlji in se ob lepem vremenu zapro, ob dežju pa
odpro (vremenski prerok).

Navadni gadovec. Nad V 2  m visoka, vejnata rastlina je
vsa posuta z bodečimi kocinami. Premenjalni suličasti listi.
Rdeči, pozneje vijoličasti, v grozdnatem razcvetju združeni
cveti.

Dolgolistna meta. Visoko steblo, sivodlakavi listi, bledo*
rdeči cveti, vonj.

Materna dušica. Nizka, močno vonjajoča rastlinica po*
ganja olesenele veje z jajčastimi, celorobimi, navzkrižnimi
listi in rožnordečimi cveti (ustnatice).

Č. Gozd.

Poleti radi obiščemo gozd, da se odpočijemo v hladni
senci; nele da nas varujejo listi pred pekočimi solnčnimi
žarki, tudi zrak sam na sebi je tukaj hladnejši nego na polju.

Listi razsežnega gozda dobivajo po deblu in vejah
ogromne množine vode (str. 80); nekaj je vporabijo kot
pijačo, nekaj za tvorbo škroba, kar je je pa preveč, jo
solnčni žarki izpremene v hlape, ki odhajajo po listnih
režah (str. 19) v zrak. Kjer pa voda izhlapeva, tam se zrak
ohladi, to opazimo najlaže po dežju. Ko pripodi veter oblake
nad gozdnate pokrajine, se ti ohlade in strde v kapljice,
pojavi se dež. Znano je, da imajo gozdnati kraji mnogo
dežja.

V gozdu ne bije dež s tako močjo ob tla kot na polju,
ker prilete kaplje na liste in izgube dokaj svoje sile. Ma*
hovi, lišaji in preperelo listje se nasrkajo deževnice in jo
polagoma oddajajo zemlji; tako dobi gozd veliko zalogo
vode. Odvečna voda pa odteka polagoma v potoke in reke,

96

ki po svoje služijo prebivalstvu. Koder so gozd posekali, se
pojavljajo hudourniki in viharji, ki odnašajo rodovitno
plast ter izpreminjajo pokrajino v goličavo. Greh, ki so ga
zakrivili svoje dni Benečani nad južnoalpskim pobočjem in
Krasom, se maščuje še' nad sedanjimi ondotnimi prebivalci.

Kakor sestoji naravni travnik iz trav in travniških ple¬
velov, tako je tudi prvotni gozd mešan: listovci, iglavci,
grmovje in gozdna zelišča. — Včasih prekoplje poljedelec
travnik in poseje tja deteljo ali lucerno, ker ima od njih več
koristi nego od naravnega travnika. Tudi gozdar zasadi na
določenih krajih le iglavce ali listovce, ker daje tak gozd več
dobička nego mešani gozd. V takem gozdu stoje drevesa
bliže drug drugemu. Drevo tekmuje z drevesom v rasti, da
pride čim prej do solnčnih žarkov. Gorje mu, kdor opeša,
oziroma kdor se je pozneje naselil med velikane; kot pri*
tlikavec životari nekaj časa, dokler ne usahne; opomore si
le tedaj, ako izgine visoka gospoda iz okolice. — Tudi
grmovje in gozdna zelišča se morajo venomer boriti za
svetlobo. V sklenjenem bukovem ali smrekovem gozdu pa
sploh ne morejo uspevati, zato se izsele na rob gozda; le
malo je takih rastlin, ki se znajo prilagoditi senci.

Gozdni pleveli.

Kraj gozda nas pozdravi volovec z rumenimi koški, ves
je podoben vrtnemu ognjiču (str. 52). Modri črnilec spoznaš
po vrhu, ki ga sestavljajo temnovijoličasti listi z bledo*
rumenimi, v dve ustni razklani cveti; če cvete od strani
stiskaš, se odpirajo kakor gobček; v njegovi družbi je še
več sorodnih črnilcev. Med zvončicami je posebno značilna
devičica, ki nosi na visokem steblu 1 —2, redkokedaj več
modrih, velikih cvetov. Na vlažnih mestih se pojavi lepljiva
kadulja, ki se loči po velikih listih in rumenih, lepljivih cvetih
od travniške kadulje. Gozdna lakota nosi ob kolencih 6—10
suličastih listov v kolobarjih in se proti vrhu razrašča v rahel
grozd majhnih, belih cvetov. Znana cvetica je kokorik ali
ciklamen. Kimasti cveti vise na dolgih pecljih; ko začne
seme zoreti, pecelj skrči in potegne glavico v varno zemelj*

97

sko zavetje; listi prezime. Svišč ali svečnik (gozdni encijan)
je pravi kras poletnega in jesenskega gozda. Iz korenike
poganja več vej z nasprotnimi, sedečimi listi; jajčasta plo*
skev prehaja v dolg, suličast konec. Veliki, temnomodri,
zvonasti cveti so od znotraj pikčasti.

Značilni so polgrmiči z rumenimi metuljastimi cveti:
nemška košeničica je V2 m  visoka, močno vejnata, trnjeva
rastlina; barvarska košeničica ji je v vsem podobna, a nima
trnov. Visoke polgrmiče tvori črnikasta relika; dolgi grozdi
rumenega cvetja in črni stroki so značilni.

Koder so gozd posekali, se naseli lepi, visoki trapeč; listi
so vrbovim podobni; veliki, rdeči cveti nalikujejo cvetom
fuksije; glavice imajo dlakava semena. Tod raste tudi orlova
praprot in navadni vres (resje), ki se že po listih loči od
spomladi cvetoče mesnordeče rese. Mestoma se pojavi
volčja črešnja. Do dva metra visoka, vejnata rastlina širokih
listov ima velike, zvonaste, zelenkastorumene cvete, ki ob*
rode kot črešnja debelo, črno, zelo strupeno jagodo.

D. Ob vodi.

Poglejmo, kakšne izpremembe je prineslo poletje v ob*
vodnem rastlinstvu.

Tu se bohoti navadni trst ali trstika, par metrov visoka
trava, ki nosi na debelem steblu metlasto razcvetje. Razmno*
žuje se s semeni in tudi s pritlikami, ki rijejo proti bregu in
vodi ter poganjajo nova stebla; ni čuda torej, da se rastlina
mestoma silno namnoži. S trstiko krijejo strehe in pleto
koše; zidarji jo pribijajo na strope, da jih laže omečejo.
Trstiki dela družbo enako visoki rogoz; spoznaš ga po dol*
gem, cigari podobnem, v sredi pretrganem razcvetju: zgoraj
so prašni, spodaj pestični cveti. Na vrtno balzamino te spo*
minja rumena nedotika; plodovi se razpočijo in razmečejo
semena, če se jih na koncu dotakneš; navadno sprožijo plo*
dove dež, veter ali mimogredoče živali. Mestoma srečamo
2—3 m  visoko rudbekijo, ki je v rumenih cvetih podobna
majhni solnčnici. Polnocvetne rudbekije vidimo čestokrat po
vrtovih.

7

98

Po peščenih bregovih uspeva 1 m  visoki svetlin. Dan*
danes raste večinoma divje, vendar ga vidiš tu pa tam tudi
po vrtovih. Svetlin se odene z obilnimi rumenimi cveti
(Č. 4, V. 4, Pr. 8, Pe.), ki se odpro zvečer, da privabijo nočne
metulje. V svetlinovi družbi raste rumena papeževa sveča
ali lučnik. Vsa rastlina je zavita v gosto, mehko dlako, da se
čuti kot klobučevina. Trpežna milnica je V2 m  visoka, vej*
nata rastlina suličastih listov in belkastordečih cvetov
(Č. (5), V. 5, Pr. 10, Pe.). Če zmaneš z vodo liste ali kore*
niko, dobiš mnogo pene (ime). Navadno čibrije. Visoka,
močno razrasla rastlina ima konec vej dolgo razcvetje vre*
tenčasto razvrščenih, škrlatnordečih cvetov; tudi celorobi,
sedeči listi so večkrat v kolobarju. Navadni porečnik ali
vodni trpotec ima listno rožico širokih, vzporedno žilnatih
listov; na visokem steblu je mnogo majhnih, belih cvetov
(Č. 3, V. 3, Pr. 6, Pe.).

Povodna kuga se nahaja z vsemi deli pod vodo; dolga,
šibka stebla nosijo majhne, kolobarasto razvrščene liste. Iz
vsakega njenega dela nastane nova rastlina (ime).

Najlepša vodna rastlina je pač beli lokvanj, ki dviga iz
podvodne korenike na vodno gladino velike, srčaste liste in
do 15 cm široke, beli vrtnici podobne cvete. Njemu je po*
doben rumeni pljučnik. Obe cvetici često sadimo v ribnike. —

Že omenjeni cvetici sta občudovanja vredni, kaj pa naj
rečemo o kraljevem lokvanju, oni velikanski, ob Amazon*
skem veletoku v Južni Ameriki se nahajajoči cvetici z ve*
likimi, rdečimi cveti (premer 40 cm)  in orjaškimi listi (pre*
mer 2 m). V Evropi vzgajajo cvetico v posebno priprav*
Ijenih, toplih cvetličnjakih. — V Monakovem so na plavajoč
list položili mizno ploščo, na katero je stopil vrtnar; list je
vzdržal vso težo.

Jesen.

Jesen prihaja v deželo, občutimo jo na vseh koncih in
krajih. Solnce kasneje vzhaja in prej zahaja, megle se vla?
čijo preko dolin in zginejo, ko stoji solnce že visoko.
Opoldne je še dokaj toplo, vendar solnčna moč od dne do
dne peša.

Za kmetovalca je prišel sedaj najvažnejši čas. Jz vrtov,
sadonosnikov, travnikov, s polja in vinogradov spravlja pri?
delke in razmotriva, v koliko je vplivalo vreme na dobro,
odnosno slabo letino in v koliko lastna pridnost in pre?
vdarno st.

Listje je začelo rumeneti; nekatero grmovje in drevje
se je odičilo celo z rdečo, modro ali vijoličasto obleko. V teh
barvah se nam zdita dol in breg skoro lepša nego v enolič?
nem spomladanskem zelenju. In vendar je ves ta kras znak
smrti, nekaka pesem labodnica; saj vidimo, da odpada od
dne do dne več listja.

Predno rastlina listje odvrže, izsesa iz njega vse važne
sokove in tudi listno zelenilo; sedaj nastanejo druge barve.
— Razen barvil se nahaja v jesenskih listih tudi mnogo rud?
ninskih snovi, ki jih je voda prinesla in jih rastlina ni mogla
izrabiti, ker jih je bilo preveč. Že iz tega razloga je potrebno,
da jeseni listje odpade, sicer bi v par letih okamenelo. Pa
tudi iz drugih razlogov je listje čez zimo odveč, saj drevo
tedaj ne dviga vode iz tal, kako bi neki to napravilo, ko so
tla zvečine zmrzla; brez vode se pa usvajanje in izhlape?
vanje ne more vršiti, torej so listi nepotrebni. Listi bi po?
zimi celo škodovali: sneg bi se laže držal na drevesih in bi
jim veje polomil.

Ko ima list odpasti, si napravi rastlina na spodnjem
koncu listnega peclja plutasto plast (prim. zamašek), da

100

z njo preseče in zamaši cevke, po katerih so se sokovi pre*
takali. Sedaj se nahaja list v zelo rahli zvezi z vejico, često
odpade že vsled lastne teže, kaj še, če piha veter.

Odpadli listi, dasi mrliči, so za rastlino vendarle še
važni. Ko segnijejo, tvorijo naravno gnojilo za korenine.
Zato vidimo, da bujno uspeva gozd, kjer listja ne grabijo.

A. Vrt in okolica.

Od spomladi sem je zalagal vrt našo kuhinjo z ze*
lenjavo, a sedaj nudi toliko pridelka, da se z njim pre*
skrbimo za jesen in zimo. Osorej dorastejo jesenska kole=
raba, kapus in ohrovt, korenje, peteršilj, pesa, zelena in
zimska endivija. Buče, fižol in paradižnike smo obirali že
poleti, sedaj jih do cela oberemo. Suhi fižol shranimo,
bučam pa skrajšamo pecelj, ki ga potem na rezi zamažemo
s pečatnim voskom; tako pripravljene buče ostanejo v suhi
kleti sveže do božiča. Nedozorele paradižnike zložimo na
solnčnem kraju, da popolnoma dozore. Korenje in peteršilj
lahko prezimita na prostem, zato ju pustimo na mestu.

Konec avgusta smo posejali zimsko špinačo, ki jo bomo
že letos obirali, še bolj pa prihodnje spomladi. Za špinačo
smo posejali motovilec, da nam bo nadomestoval salato v
kasni jeseni, pozimi in v zgodnji spomladi.

Umni vrtnar skrbi tudi za prezimovanje vrtne zelenjave.
V to svrho si nanosi peska v klet, kamor posadi zeleno, peso,
endivijo in nekaj korenja ter peteršilja. Kapusnice obesi na
strop ali pa jih sestavi v kupe. — Zelenjava prezimi tudi
lahko v jamah na vrtu. V ta namen izkoplje vrtnar do V2 m
globoko in primerno široko jamo, kamor posadi vrtno zele =
njavo. Pozimi treba o lepih dneh jame zračiti.

Z zelenjavo se začno poslavljati tudi vrtne cvetice.
Georgine, ognjiči, molči, turški klinčki in enoletne astre še
cveto; astre trajnice z visokimi stebli in majhnimi koški
uspevajo še celo ob Vseh svetih. Vrtnica je pa že nehala
cvesti; predno nastopi mraz jo upognemo k tlom in pokri¬
jemo z listjem in vejami, da ne pozebe.

101

Vrt je sedaj pust in prazen, a vrtnar ima tudi ob tem
času dovolj dela v njem. Jesen je najprikladnejši čas, da
lehe prekopljemo in pognojimo. Zemljo pustimo v grudah,
ki do spomladi razpadejo. Čez zimo se gnoj razkroji in
rastline ga spomladi z uspehom izrabijo. Znano je, da ze«
lenjava bolje uspeva na razkrojenem nego na svežem gnoju.

V našem sadovnjaku je sadje po večini že zrelo, le
nekatere pozne zvrsti hrušk in jabolk še niso dozorele;
ravno prav, da že listje odpada, ker sadje v solncu laže zori.
— Umni sadjerejec ima jeseni še razna opravila z drevesi.
Proti zmrzlikarju namaže v oktobru debla v obliki širokega
obroča s posebnim klejem, in sicer tanjša debla naravnost,
debelejšim pa priveže pas iz trdnega papirja, ki ga potem
namaže. Klej je treba obnoviti, če ga dež izpere. Samice me*
tulja zmrzlikarja lazijo na drevo leč jajca in obtiče v kleju.

. — Nerodovitnemu drevju odkoplje sadjerejec zemljo ob
robu, kamor se sceja deževnica in zagrebe gnoj ali kompost.
Mesto tega napravi tamkaj tudi Vz m  globoke luknje v raz«
dalji 1 m in vlije vanje gnojnice. — Staro, odmrlo lubje po
deblih ostrže s primerno strgačo, s tem odstrani lišaje, mah
in razne škodljivce, odpadke pa sežge. Nato pobeli deblo
z ugašenim apnom, tako zamori še skrite škodljivce in za«
varuje drevo, da pozimi ne popoka in da ga zajci ne objedo.

B. Polje in vinograd.

1. Polje.

Pridelki so dozoreli, treba jih je spraviti domov: krom«
pir, fižol, proso, koruzo in buče. Kasneje pride na vrsto ajda,
korenje, repa in krmilna pesa.

Poljedelec ima jeseni še druga poljska opravila. V sep«
tembru zorje nekatere njive in jih poseje z ozimino. Ker je
tedaj še toplo in dovolj vlage v zemlji, njive kmalu ozelene.
Žitni listi pridno delajo hrano in jo spravljajo v nizka ste«
belca, saj bo morala rastlinica shajati ob tej hrani po zimi
in v prvi spomladi. — Poljedelec zorje tudi druge njive, a jih
pusti v surovih brazdah; take njive se čez zimo dobro pre«
zračijo in namočijo. Z oranjem, sosebno z globokim oranjem

102

se uniči tudi mnogo plevela, ker pride seme tako globoko,
da spomladi ne more pognati na dan.

Navadna ajda. Ko se nagiblje poletje na jesen, se še
enkrat odenejo nekatere njive s cvetjem, in sicer ko vzcvete
navadna ajda. Ajda je skromna rastlina, ne potrebuje po=
gnojene njive. Sočnato, kolenčasto steblo nosi premenjalne,
srčaste liste, ki so tem manjši, čim više stoje (svetloba).
Rdečkasti cveti so sicer majhni, a mnogoštevilni; žuželke bi
jih opazile, tudi če bi rastla stebla posamič, koliko bolj, ko
je vsa njiva v cvetju. Čebelarji dobro vedo, da izločajo
ajdovi cvetovi obilo medu, zato pa vozijo panje k takim
njivam. (Cv. 1. 5, Pr. 8, Pe.) Črnorjavi, trirobati plodovi do*
zore konec septembra.

Ko ajdo požanjemo in v snope povežemo, jo sestavimo
v kopice, da se posuši. Ajdo moramo kmalu omlatiti. Moka
je sivobele barve; rabijo jo za žgance, polento in kruh.

2. Vinograd.

Kmetovalec je imel vse leto obilo dela v vinogradu in
kolikokrat so se podili črni oblaki nad pokrajino in mu
pretili s točo. — Polagoma se je približala jesen, toda tudi
sedaj se mora kmetovalec še bati za vinski pridelek. V seps
tembru sicer po navadi ni več toče, pač pa nastopi večkrat
mrzlo, deževno vreme; grozdje slabo zori in začne gniti. —
Sedaj je obilo posla z vinsko posodo: treba je sode osnažiti,
brentam, kadem in škafom obroče nabiti, jih namočiti, za=
pariti in v kleti marsikaj drugega urediti.

Končno je vendar prišel dan trgatve. Odrasli in otroci
hite v vinograd, ukanje in veselo petje se razlega z brega
v breg in naznanja, da za vinogradnika ni veselejših dni v
letu, nego je čas vinske trgatve.

Vretje. I. Opazuj, kakšna opravila ima vinogradnik
z grozdjem v kleteh! Kako meljejo grozdje, kam točijo mošt,
kako prešajo tropine? Vretje. Ali vporabijo tropine za iz*
delovanje petijota, ali delajo iz njih kis, ali kuhajo iz tropin
žganje, čemu vporabljajo peške (kavno nadomestilo), ali
podajajo- tropine živalim, ali jih rabijo za »tropinsko repo«?

103

Kje je barvilo na črnem grozdju (le na lupini), kako
dobimo črno vino (mora vreti na tropinah)?

Poizkus  1. Ožmi grozdje in napolni z moštom pob
litrsko steklenico do polovice. Steklenico dobro zamaši
s pluto, ki v njej tiči trikrat pravokotno upognjena cev.
Prireži si cev s pilo in upogibaj jo nad špiritovim plamenom!

Vlij nekaj vode v skledo, napolni kozarec z vodo, pokrij
ga s kakšno ploščo in povezni v skledo; nato vtakni konec
omenjene cevi ped kozarec. Mošt začne kmalu vreti. Ogljb
kov dvokis prihaja po cevi, vstaja v kozarcu in izpodriva
vodo iz njega. Ko je kozarec plina poln, pokrij ga s ploščo
pod vodo in vzemi iz sklede. Dokaži ogljikov dvokis z gos
rečo svečico!

Ko gre vretje proti koncu, pokušaj tekočino — alkohol.
Na dnu steklenice se sesedejo droži.

II. Na jagodah se nahajajo silno majhne kroglice —
glive kvasovke, ki povzročajo v sladki tekočini vretje. Kvas
sovke se hitro množe, hranijo se s sladkorjem, ki ga pri tem
razkrajajo v alkohol in ogljikov dvokis. Po kipenju dobimo
kvasovke na dnu posode, imenujemo jih droži.

Glive kvasovke se nahajajo v vinogradu, in sicer v
zemlji, na grozdju in v zraku. Ako dozorela jagoda poči, se
začno v rani množiti. K ranjenim jagodam rade prihajajo
ose. Ko letajo od grozda do grozda, nevede prenašajo kvas
sovke in s tem deloma poplačajo škodo na grozdju. Mnogo
ranjenih jagod pade na tla; tako pridejo kvasovke v dotiko
z zemljo, kjer prezimijo. V prihodnjem letu jih veter in ose
raznesejo po vinogradu.

Ako ni grozdja na razpolago, pojasnimo vretje s sle*
dečim poizkusom:

Poizkus  2. Razreži 25 g rozin na drobno in polij jih
v pripravni steklenici s 50 cm 3  mlačne vode (30° C); nato
tresi in mešaj vse skupaj. Potem odlij raztopino, rozine pa
polij vnovič s 50 cm z  mlačne vode in ožmi jih v kosu platna.
Z vso tekočino napravi prejšnji poizkus.

Ako nimaš niti grozdja niti rozin pri roki, posluži se za
poizkus navadnega sladkorja:

104

Poizkus 3. Raztopi v pollitrski steklenici v 150 g
mlačne vode 3 koščke kockastega sladkorja (15 g) in nadrobi
v raztopino toliko svežih (važno) droži, kot je oreh velik.
Ko si vse dobro premešal, opremi steklenico kakor v po;
izkusu 1.

Posluži se droži, ki jih rabimo za beli kruh ali druge
močnate jedi.

Glive kvasovke pač lahko razkrajajo grozdni sladkor
(grozdje, rozine), navadnega pesnega pa ne; tega morajo
najprej izpremeniti v razkrojljivega, potem šele se začne
vretje. Vretje je pri vseh poizkusih odvisno od toplote: ob
toplih dneh začno vstajati mehurčki že čez pol ure, sicer pa
mnogo kasneje. —

Po trgatvi prekoplje kmetovalec vinograd. Jesenska kop
bodi globoka, s tem se zatre mnogo plevela in omogoči, da
pride obilo zraka in mokrote do spodnjih plasti.

C. Travnik,

Proti koncu poletja kosijo otavo. V tem času večkrat
nastopi deževno vreme, da ni mogoče pridelka posušiti.
Otava je bolj mehka in tečnejša nego seno, žalibog jo dež
tudi bolj izpere in skvari nego seno.

Po košnji trava vnovič požene liste — listno rožico, da
izrabi jesenske solnčne dni za ustvarjanje hrane; s tem si
poveča zalogo živil za zimo in prve spomladanske dni. —
To jesensko travo izrabi kmet večinoma za pašo, le na
dobrih travnikih jo pusti, da jo v tretjič kosi — otavčič.

Ko pospravimo otavo, je travnik enoličen. Sredi sep;
tembra pa vzklije na njem novo življenje, pojavi se jesenski
podlesek.

Jesenski podlesek. I. Kdaj opaziš prvi podleskov cvet?
Ali stoje cveti posamič ali po več skupaj? Štej, koliko
cvetnih listov in koliko prašnikov ima cvet! Izkoplji cvetico
z gomoljem vred. Vprašaj, ali je podlesek kakega pomena
za človeka ali žival.

II. Cvete meseca septembra in oktobra po vlažnih trav;
nikih. Cveti poženo posamič ali po 2—3 skupaj. Trije zu;

105

nanji in trije notranji, bledordeči cvetni listi zrastejo v dolgo
cev, ki bi jo na prvi pogled smatrali za cvetni pecelj. Ob
vsakem cvetnem listu je pritrjen prašnik z veliko prašnico,
v kateri je cvetni prah. Ko prašnice dorastejo, se razpregnejo
in oddajajo cvetni prah. Sredi cvetice so tri dolge niti, ki
segajo v cev; pravimo jim vratovi, njih zgornji deli so debeli
in lepljivi, imenujemo jih brazde. Jesenski podlesek nima
vonja, pač pa privabi z očitno barvo marsikake žuželke,
n. pr. čebele, ter jim postreže z medom, ki ga izloča na onih
mestih, kjer so prašniki pritrjeni. Med tem ko se mudi
žuželka v cvetici, se dotakne tudi prašnic in cvetni prah
obvisi na dlakavem telescu. Ko zleti žuželka na drugi cvet,
prenese nevede cvetni prah na brazdo; cvetica je oprašena
— medsebojno opraševanje.

Cvetni prah požene kal skozi vratove do plodnice (prim. zvonček),
ki se nahaja globoko v zemlji nad gomoljem. V plodnici so drobna zrnca,
ki se združijo s cvetnim prahom in dado semena.

Vsled oprašitve nastala semena se s plodnico vred pod
zemljo na varnem čez zimo povečajo, ker dobivajo hrane
iz gomolja.

Spomladi poženo iz gomolja veliki širokosuličasti listi
in med njimi se dvigne tudi dorasla plodnica s semeni; sedaj
ji pravimo glavica. Čez nekaj časa se glavica razpregne in
veter raznese semena po okolici.

Jesenski podlesek je v vseh svojih delih strupen; zato
pa umni kmetovalec spomladi pridno trebi liste in glavice,
da se živina z njimi ne zastrupi.

Č. Gozd,

Veselili smo se gozda spomladi, ko se je odel v svetlo*
zeleno, pozneje temnozeleno obleko, a tako lep ni bil kakor
sedaj v raznobarvnem jesenskem odelu. — Oglejmo si ne*
katera drevesa in grme!

Že od daleč spoznamo javor po zlatorumenih listih,
zraven njega stoji bukev, ki se ponaša z rdečkasto barvo,
kraj nje je gaber v rumeni obleki, v rjavorumenem oblačilu
nastopa hrast in mnogo drugih tovarišev. — Tudi gozdni
pritlikavci so zamenjali poletno barvo s pestrobarvno

106

jesensko. Najbolj pisano obleko si je izbrala robida: neka*
teri listi so še zeleni, drugi kažejo rdeče pike, tretji imajo
bronastobarven rob. Lep je tudi svib v rdeči suknjiči.

Pred nami stoji mogočen hrast. Mnogo let ni bilo skoro
nikakega sadu na njem, letos pa je bil poln želoda. Več let
je spravljal hrano, ki so mu jo listi ustvarjali, letos pa je
naenkrat oddal vse svoje bogastvo. Tudi bukev, bor in še
druga drevesa imajo to lastnost.

Ko začne listje rumeneti, dozore tudi plodovi gozdnih
dreves in grmov; vsako drevo in vsak grm skrbi po svoje,
da se plodovi razneso po okolici. Drevesa imajo večinoma
priprosto obarvane plodove, drugače je pri grmovju. Češmin,
šipek, farške kapice, dren, glog in kozja pogačica vabijo
ptice z očitno, rdečo barvo, črni trn, svib, kalina in medulja
imajo črne, torej manj očitne plodove, a ptice jih vendar
ugledajo, če ne takoj, pa pozimi, ko je gozd gol. Ptice plo*
dove pojedo in raztrosijo neprebavna semena.

Bršljan je zimzelen grm. Z zračnimi koreninami pritrja
stebla na tla, skale in drevesa in jih pokriva s temnozelenimi,
gladkimi, usnjastimi listi, da jim mraz ne škoduje. Listi so
več ali manj krpasti, v splošnem pa tako različni, da sta si
komaj dva enaka. Dokler se plazi po tleh, mu ni hudega,
ko se pa vzpne na drevo; mu vihar večkrat liste izsuši, da
mu odpadejo. V začetku jeseni se razvijejo zelenkasti cveti,
ki jih žuželke trumoma obiskujejo radi obilnega medu. Proti
koncu zime dozore črne jagode; ptice jih rade zobljejo,
dasi so strupene.

Gobe. Vprašaj, katere gobe so užitne in katere stru*
pene. Na katerem kraju tvoje okolice je mnogo gob, kdaj
se pojavijo? Kako pripravljajo gobe v kuhinji? Katere živali
objedajo gobe. Izkoplji gobo in opazuj njene podzemne dele.

Mušnica. I. Poizkus  L Skrajšaj mušnici pecelj in
postavi jo na modro platnico zvezka; rob naj sega gobi
približno 1 cm  od tal. Povezni čez gobo kako posodo! Drugo
jutro dobiš na papirju trose v krasni, zvezdasti obliki.

II. Mušnica spada k najlepšim gobam, a ni užitna. Že
od daleč jo spoznamo po živordečem, beloluskastem klo*
buku, pritrjenem na dolgem, belem kocenu ali betu. Pod

107

klobukom je mnogo belih lističev, na kocenu bel obroč in
ob zemlji bela nožnica, v kateri tiči kocen.

Izprva je obdajala nožnica mušnico krog in krog. Ko se je pa goba
razvila, je odtrgala gornji del nožnice; njeni ostanki so bele luske na
klobuku.

Na dorasli gobi nastanejo na lističih silno drobna, bela
semena — trosi. Iz začetka je razpeta tenka kožica — zasti*
ralo med robom in kocenom, da se trosi v varnem zavetju
lahko razvijejo. Pozneje se zastiralo pretrže in obvisi na
kocenu kot obroček. Sedaj veter lahko razpihava trose. Ko
je mušnica trose oddala, kmalu premine.

Iz trosa se pojavijo pod zemljo bele nitke — steljka,
ki rastejo na vse strani. Če dospejo na kraj, kjer je mnogo
redilnih snovi, se začno močno razvijati in poženo nad*
zemno gobo. Ko ta premine, nastane pozneje druga in tretja
goba; steljka je torej najvažnejši del gobe, goba sama pa le
plod steljke.

Gobe rastejo po travnikih in pašnikih, po njivah, ob
potih, kraj gozdov in po gozdih. Vrtnarji jih umetno goje
tudi po kleteh in podzemnih jamah, kamor ne prihaja noben
solnčni žarek. Gobe ne usvajajo, ker nimajo listnega žele*
nila; hranijo se z razkrojenimi rastlinskimi in živalskimi
snovmi. Prikažejo se v velikem številu jeseni, ko pospešuje
gnitje deževno vreme in primerna toplota.

Nabiraj gobe par dni po dežju, ko se osuše, in sicer le
one, ki jih zanesljivo poznaš. Tudi z užitnimi gobami se
lahko zastrupiš, ako so že črvive in mehke. V mladosti so
nekatere strupene gobe podobne užitnim; zato nabiraj le
dorasle gobe. Ko prineseš gobe domov, pojej jih, če mogoče,
še isti dan, sicer jih pa razloži posamič na mizo; nikdar jih
ne puščaj dalj časa skupaj v košu,.

Poleg užitnih in strupenih gob je cela vrsta takih, ki
niso strupene, a tudi ne prikladne za kuhinjo. Izmed par
tisoč vrst je le kakih 15 vrst strupenih.

Ako se pokažejo znaki zastrupljen j a, pošlji po zdrav*
nika. Med tem časom naj bolnik jed izbruhne; v to svrho
naj vtakne prst globoko v usta ali naj pije gorko, slano
vodo. Priporočati je tudi tople obkladke na želodec.

108

Nekatere važne gobe.

Karželj je mušnici podoben, a ima na rdečem klobuku le par velikih
lusk, ki jih čestokrat dež izpere. Kocen in lističi so rumeni (pri mušnici
beli). Najboljša goba.

Rumena lisičica. Majhna, včasih živo, včasih bledorumena, užitna
goba je povsod znana.

Užitni kukmak (pečenka). Na belem kocenu bel klobuk z rožno«
rdečimi, pozneje rjavimi lističi. Kocen ima obroč, nožnice pa ne. Izvrstna
goba.

Strupeni kukmak je najbolj strupena goba; srednjevisok, bel. spodaj
odebelel kocen tiči v nožnici in nosi zgoraj bledorumen obroč. Luskasti
klobuk je v mladosti rumenozelen, pozneje belkast. Meso in lističi so beli.
Diši po krompirju, okusa ni neprijetnega. Strupeni kukmak je radi tega
tako nevaren, ker se pokažejo znaki zastrupljenja šele čez 12—16 ur, ko
se je strup že razlezel po krvi in je vsaka pomoč izključena.

Užitna sirovka. Na vdrtem klobuku so pomarančasti ali zelenkasti
kolobarji. Če meso narežeš, priteče rdeče mleko. Prvovrstna goba.

Strupena sirovka. Je prejšnji zelo podobna, a daje belo mleko.

Mraznica se nahaja na gnijočih štorih. Na dolgem, .krivem, vzdolž
progastem kocenu je pritrjen majhen klobuk rjavkaste barve z ravno«
takimi, gostimi luskami. Užitna goba.

Grmasta žveplenjača. Ob štorih v veliki množini. Vitek pecelj; ru«
menkast, spodaj zelenkast klobuk. Strupena goba.

Gubasta tintnica. Visok, tanek, bel pecelj in zvonast, bel klobuk z
razcefranim robom in črnimi lističi. Ob gnoju in kompostu; ni užitna.

Zimska kolobarnica se nahaja v gozdovih iglastega drevja od oktobra
do decembra. Temnosiv klobuk, beli lističi, bledorumenkast kocen. Prvo«
vrstna goba.

Užitni goban. Rjavkast klobuk; bela, odločljiva, luknjičava plast, ki
pozneje porumeni in pozeleni. V luknjicah so trosi. Izborna goba.

Vražji goban. Rdeč kocen, rdeča odločljiva plast. Meso pomodri, če
ga narežeš. Strupena goba.

Ježevka. Na rjavem klobuku v krogih stoječe luske, spodaj pa goste,
dolge bodice. V mladosti užitna.

Pecljata prašnica je podobna hruški. Ko doraste, se na vrhu odpre in
izpušča prah (trose) temne barve.

Strupena prašnica je rumenkasta, bradavičasta, jajcu podobna goba,
ki pomodri, če jo prerežeš. Strupena.

Rumena griva je grmičasto razrasla goba. Užitna kakor vse njene
sorodnice. Nabiraj jih le, če so suhe!

Glive cepljivke ali bakteriji.

I. Kaj se zgodi z mesom, ki leži par dni na prostem?
Čemu solimo surovo svinjsko meso; čemu sušimo, odnosno

109

vkuhavamo sadje; ali bi se dalo sveže sadje ohraniti pred
gnilobo?

Za katero nalezljivo boleznijo je umrl A in B?

Poizkus  1. Deni nekoliko kuhanega riža na krožnik
in skrbi, da se ne izsuši. Čez par dni opaziš velike, rdeče
madeže; mestoma se naseli tudi plesen bele ali zelene barve.

II. Gobe, plesni, sneti in kvasovke imenujemo s skup*
nim imenom glive. Razen teh očitnih gliv poznamo tudi
silno drobne, ki bi jih opazili s prostim očesom kot pikico
šele tedaj, ako bi jih bilo okoli 1000  skupaj; to so glive
cepljivke ali bakteriji. Nekatere glive cepljivke povzročajo
gnilobo, druge nalezljive bolezni, tretje kisanje mleka, zelja,
tropin.

Glive cepljivke bi posamič opazili le z močnim poveče*
valnim steklom (mikroskopom), in sicer kot kroglice ali
paličice. Ako imajo dovolj vlage in toplote, hitro rastejo in
se množe; pri tem se preščenejo po sredi. Iz ene nastaneta
dve, ki kmalu dorasteta in se preščeneta, iz dveh nastanejo
štiri itd. Nekatere glive cepljivke se dele vsako uro, v tem
slučaju bi nastalo iz ene poedinke v 24 urah I 6 V 2  milijonov
gliv cepljivk; toda nekatere se množe še hitreje. Hrano
jemljejo iz okolice, n. pr. iz človeškega telesa, in izločajo
strupe, škodujejo torej na dva načina. Ni čuda, da pri tako
hitri množitvi kmalu uničijo človeško telo.

Ako nimajo bakteriji dovolj toplote in vlage, se ne
množe, temveč se obdajo s trdno kožico, ki jih varuje pred
nezgodami; iz bakterijev so nastali trosi. Trosi so zelo od*
porni proti mrazu in vročini; ker so silno lahki, jih veter
lahko daleč raznese. Ko pridejo zopet do primerne hrane,
se začno množiti; tedaj pravimo, da je nastalo okuženje.

Ker se nahajajo bakteriji povsod in se posebno v ne*
snagi močno namnože, moramo strogo paziti na snago
svojega telesa in okolice, sosebno če se je v bližini pojavila
nalezljiva bolezen. Tak bolnik ima bakterije ne le v svojem
telesu, ampak tudi na koži, na perilu in na vseh predmetih,
ki pridejo z njim v dotiko, celo v zraku svoje sobe.

Ne obiskuj bolnikov z nalezljivo boleznijo; ne pljuvaj
v stanovanju na tla, ampak v posodo z vodo! Stranišča

110

morajo biti tako napravljena, da ne pridejo kokoši do člo*
veškega blata. Skrbi za sveži zrak v stanovanju, zlasti V
spalnici. Odpri solnčnim žarkom vrata na stežaj, kajti nobeno
sredstvo ne uniči bakterijev tako korenito in po ceni kakor
solnce (pljunki na prostem). Že v starih časih je bil znan
rek: Kamor solnce ne prihaja, tja zahaja zdravnik.

Nekateri bakteriji povzročajo gnilobo. Neprijetno je
sicer, če se rana zagnoji ali če se meso skvari; toda v naravi
vršijo gnilobni bakteriji vendar važno nalogo. Oni razkra*
jajo odmrlo rastlinsko, živalsko in človeško telo; po eni
strani izginejo na ta način mrliči, po drugi strani pa je s tem
poskrbljeno, da dobe iz razkrojenih snovi hrano rastline, ki
pridejo v prid živalim in ljudem.

V poizkusu 1. so se pojavili rdeči jnadeži na rižu; po*
vzročili so jih barvilni bakteriji, ki niso škodljivi. Poizkus
kaže, da se nekateri bakteriji res nahajajo povsod.

Lišaji. ,

Predno se poslovimo od gozda, si hočemo ogledati še
eno vrsto rastlin, ki so sicer neznatne, a vendar zanimive;
to so lišaji.

I. Opazuj sive in črne lise po kamenju, črne črte na
bukovem lubju! Po drevesnem lubju in starih deskah opaziš
čestokrat rumene, lisaste prevleke; take prevleke sive barve
vidiš tudi po deblih in vejah sadnega in gozdnega drevja.
Raz smreko in macesen vise včasih nad V 2  m  dolge, sivo*
zelenkaste niti.

II. Stenski skledičar tvori po deblih in starih deskah
rumene, krpaste prevleke in se pritrja na podlago z nitkami.
Poletno solnce ga prepeče in izsuši, da se nam kar zmrvi
med prsti. Mislili bi, da je iz njega izginilo vse življenje;
toda nekega dne se ulije dež in skledičar postane zopet
mehek in prožen ter se začne veselo razvijati.

Voda raztopi rudninske snovi, ki jih je prej veter nanosil lišaju v
obliki prahu. Seveda je zaloga živeža pičla, a skledičar si je znal dobiti še
drugo hrano. Njegovo telo sestoji namreč iz trdno spojenih niti, kakor
jih vidimo na plesnjivem kruhu, med nitmi so pa silno drobne, zelene

111

kroglice — alge, ki usvajajo. Alge ne pojedo vse hrane, ampak jo bratski
dele z nitkami.

Kako se množi stenski skledičar?

Omenili smo, da je skledičar poleti ves izsušen, mestoma razpade
tudi v drobce, ki jih veter raznese; ti drobci ožive ob dežju in zrastejo
v nove naselbine. Od časa do časa pa nastanejo na površju v nekakih
skledicah (ime) trosi, kakor smo jih videli na gobah. Veter jih raznese,
a ti tvorijo novo naselbino le tedaj, ako pridejo v dotiko s primernimi
algami.

Izmed vseh rastlin so lišaji najbolj skromni; naselijo se
povsod, v dolini kakor na najvišjih gorah, na vročem pesku
in kamenju afriških puščav kakor v severnih pokrajinah.
Ko odmrjejo, se na njih pojavijo drugi lišaji in polagoma
nastane tam tanka plast rodovitne zemlje, na kateri že lahko
uspevajo mahovi in pozneje tudi druge rastline. Človek nima
od njih posebne koristi, vendar jih ponekod! jedo. Po
sadnem drevju so celo škodljivi, ker ovirajo deblo in veje
v dihanju; tudi nudijo raznim škodljivcem zavetišče. Važni
so lišaji v severnih pokrajinah kot hrana severnim jelenom.

D. Ob vodi.

Tudi ob vodi se je pojavila jesen. Vrbe in topole so že
zdavna razposlale dlakava semena in odmetavajo sedaj še
liste. Na jelši opazimo suhe lanske in bolj sveže letošnje
češarke, iz katerih razpihava veter krilata semena. Tudi
trstika in visoki rogoz sta razposlala svoje otroke po svetu
s trebuhom za kruhom; s tem sta dovršila svojo nalogo in
videti je, da je njih steblo že zapisano smrti. Korenika
v blatu bo pa prespala zimo in bo pognala spomladi nova
stebla. Lapuh in repuh se tudi pripravljata na zimsko spanje.
Njih široki listi blede in se suše in nekega dne ležejo k po=
čitku, krijoč še kot mrliči podzemne dele, dokler ne segni=
jejo in ne oddajo svojih snovi materi zemlji.

Sprehajaje se ob potoku, ugledamo vendarle še nekaj
življenja. Tam na oni topoli so celi šopi listnatih, zelenih
vejic — bele omele. Poleti je nismo opazili, ker jo je listje
zakrivalo.

Bela omela je neobičajna rastlina. Vilaste, zelenkaste
veje nosijo debele, usnjaste, suličaste liste in bele, mnogo-

112

semenske, lepljive jagode. Ptičarji pripravljajo iz njih ptičji
lim. Z jagodami se hranijo ptice in raznašajo z blatom ne*
prebavna semena mestoma tudi po drevesih.

Ko spomladi seme vzkali, poženo v vejo kratke kore=
nine, s katerimi vsrkava rastlina vodo in rudninske snovi,
ki jih je drevo zajelo iz tal. Škrob pa si tvori rastlina sama,
saj lahko usvaja, ker ima zelene veje in liste. Bela omela je
sicer rastlina zajedalka, a ne napravi velike škode; včasih
vidimo do 20 grmičev na kakem drevesu, ne da bi se mu
poznalo hiranje.

Bela omela je dvodomna rastlina kakor iva, cvesti začne
v zgodnji spomladi, naseli se razen po topolah tudi po
jablanah in drugem drevju, —

Od dne do dne pada toplina, mrzli vetrovi brijejo čez
hrib in dol in odnašajo z dreves listje in usahle vejice;
popkom pa ne morejo do živega, ker so tesno zaviti v temno*
barvne suknjiče. Tu pa tam še zeleni kaka rastlina, a nekega
jutra pade slana in osmodi še to zelenje. Nebo je pogosto
oblačno, deževni dnevi se vrste drug za drugim. Neke noči
pa močno pade toplina in zjutraj opazimo, da se je narava
zavila v snežno odejo. Rastline imajo sedaj mir, nič jih ne
moti v spanju, dokler jih spomlad ne pokliče zopet na delo.

Inozemske rastline.

Oljka. I. Kakšne barve je bučno in kakšno laško olje?
Čemu služi olje (začimba, zdravilo)? Kdaj vidimo pri nas
oljkove vejice? Kakšne liste ima oljka? Od kod ime Oljska
gora? Pomen olja v svetopisemskih dogodkih, v cerkvi.

II. Oljka je do 13 m  visoko, silno skromno drevo, ki raste
tudi po pustih, skalnatih krajih, kjer ne bi moglo uspevati
nobeno drugo sadno drevo. Dežele okoli Sredozemskega in
Jadranskega morja. Grčavo, čestokrat votlo deblo je odeto
s sivim lubjem in nosi po vejah dolge šibe z listi, ki so
vrbovim listom zelo podobni; usnjasti so, spodaj belkasti
in vednozeleni. Takih listov solnce zlahka ne izsuši, zato
oljka lahko uspeva v južnih krajih.

Cveti tvorijo belo, grozdasto razcvetje, ki je zelo po*
dobno razcvetju kaline (str. 81). Temnomodri, koščičasti,
zrelim slivam podobni plodovi dozore kasno jeseni, pone*
kodi jih obirajo šele o božiču. Ko se plodovi nekoliko osuše,
stiskajo iz njih olje, ki služi v južnih krajih kot nadomestilo
za svinjsko mast in maslo.

Oljka lahko gosto raste in vendar rodi; naša sadna
drevesa morajo imeti večmetersko razdaljo. Učaka visoko
starost; na Oljski gori je še sedaj nekaj oljk iz Kristovih
časov. Veliko drevo da do 13/ olja. Les je trd in lepo žilnat,
zato ga cenijo strugarji in rezbarji.

Za nerodovitne južne pokrajine je oljka pravi dar božji;
ni čuda torej, da so imeli že stari narodi oljko v čislih, n. pr.
Grki, Rimljani in prebivalci Palestine. — S. Gregorčičeva
oda »Oljki«.

Lavorika. I. Vidimo jo o cvetni nedelji. O veliki noči
devajo lavorikove liste kot začimbo v žepico; rabijo jih tudi
za kvašo mesa razne divjačine.

114

II. Doma v deželah kot oljka, tudi že na Primorskem.
Usnjasti, širokosuličasti, temnozeleni listi so gladke povr«
šine in prijetnega vonja. Z gladke površine se solnčni žarki
odbijajo (primerjaj zrcalo), vsled tega se listi manj segre«
jejo in izhlapevajo manj vode. Rumeni cveti ob r o de češnji
podoben plod.

Grki in Rimljani so odlikovali imenitne može z lavori«
kovimi venci. — S. Gregorčičeva pesem »Lavorika na grob
možu«.

Mandljevec. I. O božiču in veliki noči kupujemo man«
delje in jih devamo v potice in drugo pecivo.

II. Raste po južni Evropi, n. pr. na Primorskem, in se
odene že v januarju z belim ali rožnatim cvetjem. Cvetoče
drevo nudi ob tako nenavadnem času prekrasno sliko. Cveti
istega ustroja kakor češnjevi. Plodovi imajo zunaj usnjasto,
zeleno lupino, ki obdaja podolgovato, luknjičasto koščico
s sladkim jedrom (koščičast plod). V trgovino prihajajo le
koščice z jedrom.

Rožičevec je srednjevisoko drevo, ki raste v Palestini in
ob Sredozemskem morju, sadijo ga tudi v Dalmaciji. Vedno«
zeleni listi so podobni grahovim, a so temnozeleni in gladki
(pomen). Iz neznatnih rdečih cvetov se razvijejo »rožiči«,
ploščati, I—IV 2  dm  dolgi stroki sladkega okusa z rjavimi
semeni.

Pomarančevec. I. Debelost lupine različna. Iz koliko
delov sestoji meso, koliko semen je v vsakem delu? Barva,
velikost in okus pomaranč. Kdaj prihajajo v veliki množini
k nam, cena? Pomarančne lupine kot dišava za pecivo. Raz«
rezane in s sladkorjem prepojene lupine prihajajo v trgo«
vino pom imenom »arancini«.

Poizkus  1. Stiskaj lupino proti goreči sveči: sveča
vzplamti, ker izgoreva hlipno pomarančno olje.

II. Srednjevisoko, vednozeleno drevo, ki ga v raznih
zvrsteh goje povsod v toplih krajih, zlasti v Italiji in Špa«
niji. Tudi v naših krajih ga vidiš tu pa tam v rastlinjakih.
Lepi, široki, temnozeleni in gladki listi so prijetnega vonja.
Iz velikih, belih, dišečih cvetov se razvijejo pomaranče. Opis.
Prijeten vonj listja, cvetov in lupine povzroča hlipno olje.

115

Pomarančevec ni le koristno, ampak tudi lepotno drevo,
ki cvete in rodi vse leto. Glavno obiranje se vrši od oktobra
do decembra. Od božiča do velike noči prihaja pretežni del
pomaranč v trgovino.

Citronovec raste v raznih zvrsteh kot grm ali drevo v
istih deželah kakor pomarančevec in je njemu sličen v listih
in plodovih. Vonjajoči cveti so zunaj rdeči, znotraj beli.

Pomaranče in limone pobirajo še predno dozore in jih
razpošiljajo v zabojih, zavite v tanek papir.

Oleander se nahaja pri nas kot grmičasto drevo. Že po
debelih, zgoraj gladkih, vednozelenih listih spoznamo, da je
oleander rastlina južnih krajev. Peterodelni cveti so rdeči,
včasih tudi beli, v naših krajih pa večinoma polnocvetni
(prim. divja roža in vrtnica). Cvetoči oleander nudi krasno
sliko, škoda, da je v vseh delih strupen. Ne postavljaj ole*
andra v spalnico! V južnih krajih izloča oleander v vročini
toliko strupenih hlapov, da se te loti omotica, že če ležeš
v oleandrovo senco..

Pri nas sadimo oleandre v lesene posode v mešanico iz
dveh delov travniške zemlje, 1 dela gozdne črnice in 1/2  dela
peska. Poleti jih je treba imeti na solnčni strani in jih dobro
zalivati; čez zimo jih spravimo v varno zavetje.

Oleandre razmnožujemo s potaknicami, to je z zelenimi
vejicami. Oleandrove potaknice vzgajamo v vodi in jim
dodevamo polagoma zemlje, ko se korenine prikažejo.

Riž. I. Različne zvrsti po barvi in obliki; ameriški riž
ima prosojna, dolga in ozka zrna, italijanski je bel in debel,
vzhodnoindijski pa droben in rumenkast. Riž prihaja na
mizo kot mlečni riž, riž v juhi, kot prikuha, rižot i. dr.

II. Že po zrnih spoznamo, da spada riž k žitu. Sejejo
ga pa le v toplih in zmernotoplih krajih, kjer močno dežuje
ali kjer je mogoče polja poplaviti; kajti riž mora biti pod
vodo od setve do razcvitanja. Riževa rastlina je nad 1 m
visoka; v bili, listju in cvetju se ujema z našim žitom z raz*
liko, da je v cvetu po 6 prašnikov. Po razcvetju je riž po*
doben ovsu ali prosu.

8 *

116

Ko riž požanjejo in omlatijo, dobe luščinast plod kakor
pri ječmenu; luščijo ga v stopah. Riževo slamo uporabljajo
za živalsko krmo in za izdelovanje papirja.

Z rižem se hrani skoro polovica človeštva. Največ ga
pridelujejo v Vzhodnji in Južni Aziji; tudi v Južni Evropi
se bavijo z njim. V naši državi ga pridelujejo v Macedoniji.
Že izza starega veka sejejo riž v Egiptu, ko poplavi Nil
pokrajino.

Kavovec. I. Opiši kavova zrna po obliki in barvi! Glej,
ali opaziš luskice v podolžni brazdi. Primerjaj surovo in
praženo kavo glede vonjave! Kako kuhamo kavo? Pražene
kave ne smemo hraniti dolgo časa, sicer izgubi na vonjavi
in okusu. Koliko stane 1 kg  kave? Kavna nadomestila so
razni praženi plodovi: ječmen, rž, pšenica, fige i. dr.

II. Kavovec je majhno drevo, ki ga sade kakor sadna
drevesa v vrstah po vseh deželah toplega pasa, največ pa v
Braziliji. Iz pazduh temnozelenih, gladkih, širokosuličastih
listov poganjajo šopki belih, vonjajočih cvetov. Krasno sliko
mora nuditi tak cvetoč drevored. Da se lepotni učinek še
poveča, se rdeče obarvajo zreli, črešnjam podobni plodovi;
kavovec cvete in rodi vse leto, plodove torej večkrat obirajo.

Mesnat plod hrani po dve semeni, ki sta odeti vsako
zase s posebno kožico. Iz posušenih plodov odstranijo v
posebnih mlinih meso in kožico; včasih še vidiš v podolžni
brazdi ostanke nekdanje kožice.

Kava dobi prijeten vonj in okus šele, ko jo pražimo.
Zrna drobno zmeljemo, da jih voda laže izluži. Ko voda
zavre, vržemo v lonec nekaj zmlete kave, ga odstavimo od
ognja in pokrijemo. Prekuhati kave ne smemo, sicer izgubi
na okusu.

V kavi se nahaja nek strup (kofein), ki povzroča močno
srčno utripanje, če je preveč pijemo; s kavo tudi preženemo
spanje.

Cikorijo dodajamo kavi radi boljšega vonja in okusa.
Cikorijo dobivajo iz posušenih korenin cikorije (stran 92),
ki jih pražijo, meljejo v rjav prah in razpošiljajo v zavitkih.

Kakavovec. I. Kakavov prah dobiš v prodajalnah v za?
prtih škatljicah in tudi drugače. Kakšne barve je čokolada,

117

v kakšnih oblikah prihaja v trgovino? Okus! Kako pripra*
vimo pijačo iz čokolade, odnosno iz kakavovega prahu?

II. Srednje visoko drevo v deželah Srednje in Južne
Amerike. Vednozeleni, široki, gladki listi. Rdeči cveti po=
ganjajo v šopih naravnost iz debla in vej v toliki množini,
da se zdi, kakor bi bilo deblo odeto z rdečim pajčolanom;
cvete in rodi vse leto. Kumaram podobni plodovi hranijo
po 40 semen fižolove velikosti. V tovarnah za čokolado
pražijo semena, da se jim koža olupi, in nato- jih zmeljejo
v takozvano kakavovo testo.

Iz kakavovega testa, sladkorja in raznih dišav delajo
čokolado. Tudi kakavov prah dobivajo iz kakavovega testa,
kateremu so iztisnili tolšče.

Čokolado in kakavov prah kuhamo na mleku — zelo
redilni živili.

Kitajski čajevec. I. Za čaj uporabljamo liste, odnosno
cvete raznih rastlin: lipa, rman, kamilica, bezeg, čajevec.
Čemu pijemo čaj? Kakšne barve je ruski čaj, kako ga km
hamo in pripravljamo?

II. Grm, ki ga sadijo- na pobočjih v vrstah kakor vinsko
trto. Rabi precej vlage, solnca in nekaj gnoja. Po cvetih in
listih podoben češnji. Liste obirajo večkrat na leto. Glede
na čas in na način pripravljanja razločujemo v trgovini več
vrst čaja; najbolj sta znana črni in zeleni čaj. Razpošiljajo
ga po morju ali čez Rusijo; iz zadnjega razloga imenujemo
kitajski čaj tudi »ruski čaj«.

V čaju se nahaja prijetno dišeče hlipno olje, nek strup
(tein) in čreslova kislina. Čaja ne smemo kuhati, temveč le
popariti 5—10 minut, sicer postane temen in grenak, ker se
raztopi čreslova kislina.

Čaj čestokrat mešajo z listi raznih rastlin ali pa z listi
že prekuhanega čaja. Kitajci pijejo čaj brez ruma, žganja
in sladkorja.

Poprovec. I. V kakšni obliki se nahaja poper v trgovini
(zrna, prah), kakšne barve je? Na gostilniških mizah vidiš
v steklenih ali porcelanastih posodah sol in poper. V katere
jedi devamo poper? Kako je nastala prislovica »Hud kot
poper«.

118

II. Grm, ki pleza kakor hmelj po drevju ali kolih, ki mu
jih namenoma vtikajo. V raznih deželah toplega pasa. Plo=
dovi so enosemenske jagode grahove velikosti. Črni poper
ima črno, zgrbančeno kožico; beli poper je brez kožice.
Poper prodajajo v zrnih in prahu, enega in drugega pogosto
potvarjajo. Dobra poprova zrnca ne smejo plavati na vodi.
Poper potrošamo na jed, da jo laže prebavljamo. Beli poper
ni tako oster nego črni.

Bombaževec. I. Imenuj dlakava semena (vrbe, topole,
salata, regrat) in označi pomen dlačic! V zdravilstvu rabijo
belo, čisto ;  volno, krojači pa navadno vato (za vložke v
obleko). Kakšne barve je bombaž in sukanec? Iz kakšnega
blaga delajo srajce in vsakdanje kmetske ženske in moške
obleke?

II. Enoletno l l /2  m  visoko zelišče goje dandanes po
raznih krajih vročega in zmerno toplega pasa. Po listih in
cvetih je rastlina podobna divjemu slezovcu, toda cveti so
veliki in rumeni ter obrode velike glavice z dolgodlakavimi
semeni.

Ko se glavice razpočijo, iztržejo delavci dlakava se=
mena. Pozneje odločijo dlačice — bombaž — od semen
s posebnimi stroji. Za prodaj stiskajo bombaž v stiskalnicah
v velike štirioglate bale; iz semen dobivajo olje, tropine pa
rabijo za živalsko krmo.

Iz bombaža predejo prejo, iz nje pa tko v tovarnah
raznobarvne tkanine, kakor katun, batist, mušlin, barhent,
hlačevino itd. Tudi sukanec in bombaž za pletenje nogavic
sta iz bombaževe preje.

Več kot polovica človeštva se oblači v bombaževino;
letno se je vporabi okoli 3500 milijonov kilogramov. Največ
bombaža pridelujejo Zedinjene države v Ameriki (66 %).
Tudi v naši državi, in sicer v Macedoniji, goje bombaževec.
Bombaževcev je več vrst.

Dateljeva palma. V onih žalostnih krajih Severne Afrike
in Zapadne Azije, ki jih pokriva žgoči pesek 1000 km 2  na
široko, se je naselila dateljeva palma in omogočila človeku
bivanje v teh pokrajinah.

119

Korenine segajo zelo globoko — trdnost, voda. Do 12 m
visoko, golo deblo nosi na vrhu mnogo pernasto narezanih,
do 3 m dolgih listov; po deblu se nahajajo obrunki odpadlih
listov. Dvodomno drevo. Neznatni rumenkasti cveti v gro*
zdastih razcvetjih. Vetrocvetka. Prebivalci sade skoro sama
pestičnocvetna drevesa (na 1000 takih pride 5 prašnocvet*
nih). Da se oprašenje gotovo izvrši, razrežejo prašna raz*
cvetja in obesijo posamezne dele med pestične cvete.

Datelji so rdečkastorumeni, do< 5 cm  dolgi, sočnati in
zelo sladki plodovi s podolžnim, žlebastim semenom. Uži=
vajo jih sveže, posušene in na različne načine pripravljene;
dobra gospodinja zna pripraviti domačim vsak dan v mesecu
drugačno dateljevo jed.

Domačini uživajo razen plodov tudi mlado datljevo
listje, iz palmovega soka pa pripravljajo palmovo vino.
Z listi krijejo hiše, les pa vporabljajo v stavbne svrhe in
kot kurivo.

Dateljeve palme sade lahko že v razdalji 5m. Doraslo
drevo obrodi letno do 150 kg  sadja.

Človeštvo je imelo palme že od nekdaj v velikih čislih.
Judje so polagali palmove veje Jezusu na pot v Jeruzalem.
Svetniki so čestokrat naslikani s palmovo vejo v roki. Pal*
mova veja je veljala v starem veku kot znamenje zmage
in miru.

Rozine so posušene jagode posebnih zvrsti vinske trte,
ki rastejo v Južni Evropi in Aziji. Razlikujejo se po barvi,
velikosti in okusu.

Figovec. V Mali Aziji, Južni Evropi, tudi že na Vipava
skem in mestoma celo po Štajerskem raste figovec kot drevo
ali grm. Figovec ima krhke veje in velike, raskave, zgoraj
temnozelene liste, ki nalikujejo listom vinske trte. Plodovi
so hruškam podobni; glede ustroja jih lahko primerjamo
s plodovi divje rože, razločujejo se pa v tem, da ima pitani
figovec v omesenelem cvetišču le pestične cvete, ki se raz*
vijejo v drobna semena brez oprašitve. Divji figovec je eno*
domno drevo' kakor leska. — Figovec rodi dvakrat letno,
največ fig je jeseni.

120

Fige so zelo sladek in zdrav sad, ki ga črevo takoj
prebavi (grozdni sladkor). Škoda, da se fige kmalu skvarijo,
zato jih svežih ne razpošiljajo. Sušijo jih na solncu ali v
posebnih sušilnicah; v trgovino prihajajo nabrane v vence.

Hrast plutec. V deželah okoli Sredozemskega morja
raste vednozeleni hrast plutec, ki daje pluto za zamaške.
Spočetka je drevesna skorja bela in tenka, a se od leta do
leta bolj debeli. Ko je plutec 15 let star, narežejo na deblo
vzporedne kroge, ki jih spoje z vzdolžnimi zarezami; nato
odločijo plošče. Čez kakih 10 let si olupljeno deblo zopet
opomore in da vnovič pluto.

Pluta ima zelo važne lastnosti; ne gnije, je zelo lahka,
prožna in ne propušča niti vode niti zraka.

Cvetice lončnice.

Gojimo jih po sobah, oknih in balkonih; že radi tega je
potrebno, da so te cvetice res lepe in vsajene v lične posode.
Žalibog srečamo čestokrat zanemarjene cvetice lončnice,
vsajene v razbite glinaste ali pločevinaste kuhinjske lonce.
Rajši nikakih cvetic kot take!

Za uspešno gojitev imenovanih cvetic upoštevaj na*
slednja navodila.

I. Jeseni razmešaj na vrtu nekaj dobre vrtne zemlje ali
zemlje travniških krtin z 1 / 3  črne gozdne zemlje iz preperet
lega listja. Če primešaš tej zmesi izpranega potočnega peska
za Vio toliko kot si dal gozdne zemlje in še nekaj zdrobljen
nega lesnega oglja ter pač žlic žganega apna, si si pripravil
zemljo, v kateri uspeva skoro vsaka cvetica. Čez zimo zemljo
večkrat premešaj in jo zalij, če se je izsušila; spomladi jo
vporabi.

Sadi cvetice le v neloščene lonce z luknjo na dnu ali
pa v lesene zabojčke. K loncem spadajo podstavnice, kamor
se voda odceja. Nesnago, ki se včasih na posodah nabere,
odstrani s krtačo in vodo.

II. Položi čez luknjo novega ali starega, osnaženega
suhega lonca kos črepinje in deni po vrhu nekaj debelega
peska. Rastlini, ki jo misliš vsaditi, nekoliko pristrizi kore*
nine, deni jo v lonec in stlači zemlje okoli korenin in nad
njimi skoro do roba. Nato zalij rastlino in postavi za
par dni v senco. — Vsako rastlino lončnico moraš vsako
spomlad presaditi! Lončnico spraviš na dan, če obrneš lonec
navzdol, pokriješ zemljo z levo roko, da pride steblo med
prste in rahlo udariš parkrat z robom ob kak trd predmet.
Lončnici odstrani nekaj zemlje od’ korenin; zdrave kore*
nine nekoliko pristrizi, črne in slabe pa izreži. Tudi nad*

/

122

zemne dele obreži: 1  dolge poganjke skrajšaj, da ostane
le 1 / 3 , slabe pa prireži do starega lesa. Kar je suhega in
gnilega, odstrani. Tako pripravljeno rastlino presadi v nov,
primerno širok lonec, zalij jo in postavi za par dni v senco.

Včasih je treba rastline tudi med letom presaditi, n. pr.
če bolehajo. Takim rastlinam odstrani vso zemljo, izreži
slabe korenine, presadi jih v manjši lonec v zemljo, ki ima
več peska, in zalivaj jih manj nego zdrave rastline.

Zalivanje. Pravilno je zalivati redkeje in temeljito, ne
pa dnevno in malo. Če potrkaš po loncu in dobiš votel glas,
je znamenje, da rabi rastlina vodo; v nasprotnem slučaju je
glas poln.

Zalivaj zvečer! Rabi prestano vodo, vodo iz potokov ali
pa deževnico. V podstavnicah ne sme stati voda.

Prezimovanje. Čez zimo shranimo lončnice v kleteh, ki
niso prevlažne ali v sobah, ki jih ne kurimo. Tudi pozimi
moramo rastline zalivati, toda poredkoma. Pazi! Pozimi
mnogo bolj škoduje preveč vlage nego premalo.

III. Lončnice razmnožujemo na več načinov.

a)  Mnogo rastlin lončnic vzgajamo iz semena, s tem
poslom se pečajo predvsem poklicni vrtnarji.

b)  Vzgajanje z grebenicami glej str. 54.

c)  Potaknice. Na ta način razmnožujemo rastline spo*
mladi in poleti. V to svrho nasujemo v zabojček zemljo,
pomešano s peskom in denemo na vrh 3 cm  debelo plast
čistega peska. Nato odrežemo od rastline matice 1 dm  dolge
poganjke par milimetrov pod spodnjimi listi, ki jih nato
gladko odrežemo. Mladike vtaknemo v pesek do zemlje.
Enakomerna svetloba (pa ne na solncu) in vlaga ter pri=
merna toplota pospešujejo rast.

č)  Rastline s korenikami razmnožujemo z delitvijo pod*
zemeljskih delov; vsak del imej poganjek.

Nekatere cvetice lončnice.

1. Ščitovka (Aspidistra) dela gost šop dolgega in širo=
kega, vzporednožilnatega usnjastega listja. Neznatni, rdeče--

1  So tudi izjeme, n. pr. klinčki.

123

rjavi cveti se prikažejo tik ob zemlji že v marcu. Najmanj
občutljiva izmed vseh lončnic. Uspeva le v senci. Razmnože*
vanje z delitvijo.

2. Tradescancija. Senčnata rastlina z zelo dolgimi, vise*
čimi poganjki in majhnimi, jajčastimi listi. Potaknice.

3. Fuksija je povsod znana cvetica zvončastih cvetov.
Potaknice.

4. Pelargonija ali gorečka. Razločujemo rastline s po*
končnimi in visečimi vejami; zadnja vrsta je posebno za
balkone prikladna. Potaknice.

5. Roženkraut. Potaknice.

6. Rožmarin. Potaknice.

7. Kitajska trobentica (Primula chinensis in Primula
obconica). V marcu posejati, pikirati in razsaditi.

8. Klinčki. Potaknice in grebenice.

9. Zimski šeboji »fajgelčki«. Seme posejemo v vrtu in
ga dvakrat pikiramo. V začetku jeseni presadimo rastline
v lonce in jih postavimo v hladno sobo. Prihodnje spomladi
rastline vzcveto.

10. Petunije imajo raznobarvno, slaku podobno cvetje;
cveto vse poletje in še pozno v jeseni. Silno drobno seme
sejemo spomladi v najdrobnejšo, presejano zemljo. Pikirati!

KAZALO

Stran

Predgovor. 3

Metodična navodila ....  5

Travniška zlatica (Ranunculus
acer) — učna slika ....  10

Rastlinstvo v zgod. pomladi 13

A. Vrt in okolica  . . . 13

Mali zvonček (Galanthus niva«

lis). 14

Veliki zvonček (Leucoium ver«

num).15

Tulipan (Tulipa Gesneriana) . 15

Dišeča vijolica (Viola odorata) 16

Mačeha. 17

Debelolistni kamenokreč (Saxi«

fraga crassifolia).17

Cesarski tulipan (Fritillaria im«

perialis). 17

Planinski repnjak (Arabis al«

pina) ..17

Hiacint (Hyacinthus orientalis) 17

Rumeni narcis (Narcissus

pseudonarcissus).17

Forsitija (Forsythia viridissima) 18

Kako se razvijajo rastline iz

semen? .18

Repa (Brassica rapa) ....  18

Iz rastlinskega življenja ... 19

Korenje (Daucus carota) . . 21

Črešnja (Prunus avium) ... 21

Višnja (Prunus cerasus) ... 22

Sliva.22

Češplja (Prunus domestica) . 22

Marelica (Prunus armeniaca) . 22

Stran

Breskev (Prunus persica) . . 22

Hruška (Pirus communis) . . 23

B. Polje in vinograd  . 24

1. Polje.24

Njivski jetičnik (Veronica

agrestis).24

Navadna zvezdnica (Stellaria

media) .24

Dlakava penuša (Cardamine

hirsuta).24

Kurje zdravje (Draba verna) . 25

Rdeča mrtva kopriva (Lami«

um purpureum).25

Plešec (Capsella bursa pasto«

ris).25

Hruščica (Muscari racemo«

sum).25

Lapuh (Tussilago farfara) . . 25

Njivska preslica (Equisetum

arvense).26

Pljučnica (Pulmonaria offici«
nalis).27

2. Vinograd .27

C. Travnik in pašnik  . 28

Zeleni teloh (Helleborus viri«

dis)..’ . 28

Črni teloh (Helleborus niger) . 29

Marjetica (Bellis perennis) . . 29

Grenkuljica (Glechoma hede«

racea).29

Trobentica (Primula acaulis) . 30

Velikonočnica (Anemone pul«
satilla).30

126

Travniški kosmatinec (Anemos

ne nigricans).

Lopatica (Ranunculus ficaria)
Kalužnica (Caltha palustris)
Regrat (Taraxacum officinale)

Č. Gozd .

Leska (Corylus avellana) . .

Iva (Salix caprea) . . . . .

Navadni volčin (Daphne Me*

zereum) .

Navadni brin (Juniperus com<

munis) .. .

Črni trn (Prunus spinosa) . .

Dren (Cornus mas) ....
Trepetlika (Populus tremula) .
Kokorik (Cyclamen Europaes

um).

Navadni kopitnik (Asarum

Europaeum) .

Jetrnik (Anemone hepatica) .
Pasji zob (Erythronium denss

canis).

Petelinčki (Corydalis cava) . .

Mesnordeča resa (Eriča car*

nea) .

Podlesna veternica (Anemone

nemorosa).

D. Obvodi  .

Jelša (Alnus glutinosa) . . .

Repuh (Petasites hvbridus)
Rastlinstvo v poznejši pomladi
A. Vrtin okolica  . . .
Jablana (Pirus malus) ....
Kutina (Cidonia vulgaris) .
Oskoruša (Sorbus domestica) .
Nešplja (Mespilus Germanica)
Oreh (Juglans regia) ....
Divji kostanj (Aesculus hippos

castanum) .

Lipa (Tilia platyphyllos) . .

Vrtna zelenjava.

Grah (Pisum sativum) . . .

Fižol (Phaseolus vulgaris) . .
Čebula (Allium cepa) ....

Stran

Češenj (Allium sativum) . . 46

Zelena (Apium graveolens) . 46

Peteršilj (Petroselinum hor=

tense).46

Pesa (Beta vulgaris) ....  46

Paradižnik (Solanum lycopers

sieum).47

Buča (Cucurbita pepo) ... 47

Kumara (Cucumis sativus) . . 47

Kapus (Brassica oleracea) . . 48

Ohrovt (Brassica oleracea) . . 48

Salata (Lactuca sativa) ... 48

Lepotne rastline v vrtu ... 49

Lepotno grmovje  . . . 49

Japonska kutina (Cydonia Jas

ponica) .49

Lipovka (Syringa vulgaris) . . 49

Nagnoj (Laburnum vulgare) . 50

Skobotec (Philadelphus coros

narius) .50

Glicinija (Wistaria Chinensis) 50
Divja trta (Ampelopsis quins

quefolia).50

Japonska kerovka (Kerria Jas

ponica) .50

Kroglasta brogovita (Viburs

num opulus).50

Bezeg (Sambucus nigra) ... 50

Vrtnice.51

Sadno grmičevje  . . . 52

Rdeče grozdjiče (Ribes vuls

gare).52

Kosmulja (Ribes grossularia) . 52

Enoletnice .52

Rezeda (Reseda odorata) . . 52

Kapucinka (Tropaeolum maius) 52

Vrtni slak (Ipomea purpurea) . 52

Vrtni mak (Papaver somnifes

rum) .52

Dišeči tobak (Nicotiana affinis) 52
Ognjič (Calendula officinalis) . 52

Poljski ostrožnik (Delphinium
consolida) .52

Stran

31

31

31

32

32

33

34

35

35

35

35

35

36

36

36

36

36

36

36

37

37

37

39

39

40

41

41

41

41

42

43

44

44

45

46

127

Stran

Molči ali suhe rože (Helichry*

sum).. 53

Astre (Aster).53

Turški klinčki (Tagetes patula

in erecta) .53

Balzamina (Impatiens balsa*

mina).53

Poletni šeboji (fajgelčki, Ma*

thiola annua).53

Spominčica (Myosotis palu*

stris).53

Dvoletnice .53

Rožasta solzena (Malva ro-sea) 53
Rdeči naprstec (Digitalis pur*

purea).  54

Klinčki (Dianthus caryophyl*

lus).  54

Trajnice .54

Marjetica (Bellis perennis) . . 54

Potonika (Paeonia cfficinalis) . 54

Nemška perunika (Iris Germa*

niča) .54

Funkija (Funkia) .55

Meček (Gladiolus).55

Trajna visoka plamenica

(Phlox perennis).55

Rudbekija (Rudbeckia lacini*

ata).55

Srčki (Dicentra spectabilis) . 55

Georgina (Dahlia) ......  55

Pisana trava (Phalaris arundi*

nacea).55

Beli narcis (Narcissus poeti*

cus).55

Limbar (Lilium candidum) . . 55

B. Polje in vinograd  . . 56

Krompir (Solanum tuberosum) 56

Tobak (Nicotiana tabacum in

N. rustica).57

Rž (Secale cereale).59

Rožiček (Claviceps purpuera) . 60

Ječmen (Hordeum vulgare) . 61

Pšenica (Triticum aestivum) . 61

Oves (Avena sativa) .... 61

Stran

Proso (Panicum miliaceum) . 61

Sirk (Sorghum vulgare) . . 61

Koruza (Zea mays) ....  61

Prašnata snet (Ustilago carbo) 61

Lan (Linum usitatissimum) . 62

Detelja (Trifolium pratense) . 63
Lucerna (Medicago sativa) . . 64
Deteljna predenica (Cuscuta

trifolii) .64

Poljski pleveli  . . . . 64

Mak (Papaver somniferum) . 65

Plavica (Centaurea cyanus) . 65

Kokalj (Agrostemma githago) 65
Poljski ostrožnik (Delphinium

consclida).66

Pasja kamilica (Anthemis ar*

vemsis).66

Prava kamilica (Matricaria

chamomilla).66

Njivska redkev (Raphanus ra*

phanistrum) .66

Divja repa (Brassica rapa) . . 66

Slak (Convolvolus arvensis) . 66

Grašiča (Vicia).66

Njivski skrobotec (Alectorolo*

phus hirsutus) .66

Cipresasti mleček (Euphorbia

cyparissias).66

Vinska trta (Vitis vinifera) . 67

C. Travnik in pašnik . 68

Travniški pleveli.  . . 69

Plazeči skrečnik (Ajuga rep*

tans) .69

Trpotec (Plantago).69

Travniška penuša (Cardamine

pratensis) .69

Širokolistna kukavica (Orchis

latifolia).69

Kumin (Carum carvi) ... 70

Velika krebuljica (Anthriscus

silvestris) .70

Korenje (Dancus carota) . . 70

Kartavžar (Dianthus Carthu*
sianorum) .71

128

Stran

Kukavičja lučca (Lychnis flos*

cuculi) .71

Smolnica (Viscaria vugaris) . . 17

Navadna pokalica (Silenc vuls

garis).71

Travniška kadulja (Salvia pra*

tensis).71

Navadna solnka (Tragopogon

pratensis) .71

Rman (Achillea millefolium) . 72

Okroglolistna zvončica (Caim
panula rotundifolia) ... 72

Rumena in bela lakota (Gali*
um verum in G. mollugo) . 72

Ivanjščica (Chrysanthemum

leucanthemum) .72

Iz rastlinskega življenja ... 72

Trave.73

Zlata pahovka (Avena flave*

scens).74

Pasja trava (Dactylis glome*

rata) .74

Laška ljulika (Lolium itali*

cum) .74

Grebenica (Cynosurus crista*

tus).74

Lisičji rep (Alopecurus pra»

tensis).74

Mačji rep (Phleum pratense) . 74

Travniška latovka (Poa pra*

tensis ..74

Enoletna latovka (Poa annua) 74
Medena trava (Holcus lanatus) 74
Solzice Device Marije (Briza

media).74

Č. Gozd .75

Bor (Pinus) .75

Smreka (Picea excelsa) ... 77

Jelka (Abies alba).77

Macesen (Larix decidua) . . 77

Listnato drevje  . . . 77

Hrast (Quercus) ......  77

Bukev (Fagus silvatica) ... 78

Gaber (Carpinus betulus) . . 78

Stran

Breza (Betula pendula) ... 78

Robini j a (Robinia pseudacacia) 79

Iz rastlinskega življenja ... 79

Grmovje .81

Krhlika (Rhamnus frangula) . 81

Svib (Cornus sanguinea) ... 81

Kalina (Ligustrum vulgare) . 81

Kozja pogačica (Viburnum

opulus) .81

Meduljevina (Viburnum lan«

tana).81

Češmin (Berberis vulgaris) . . 81

Mali jesen (Fraxinus ornus) . 81

Šipek (Rosa canina) ....  81

Gozdni pleveli  . . . . 82

Relika (Cytisus).82

Zajčja detelja (Oxalis acetos

sella).82

Zimzelen (Vinca).82

Volčja jagoda (Pariš quadri»

folia).82

Jagodnjak (Fragaria vesca) . . 82

Borovnica (Vaccinium myrtib

lus).83

Brusnica (Vaccinium vitis

idaea).83

Šmarnica (Convallaria maialis) 83
Navadna praprotnica (Polytris

chum commune).84

Glistna podlesnica (Aspidium

filix mas).84

Orlova praprot (Pteridium

aquilinum).85

Sladka koreninica (Polypodium

vulgare).85

D. O b v o d i.85

Bela vrba (Salix alba) ....  86

Bela mrtva kopriva (Lamium

album).86

Alge.87

Iz rastlinskega življenja ... 87

Dolgopecljati loč (Junous effu*
sus).88

129

Stran

Povodna perunika (Iris pseu«

dacorus) .88

Poletje. 89

A. Vrt in okolica  . . . 89

Pasji peteršilj (Aethusa cyna«

pi.um).89

Kristavec (Datura stramonium) 89

B. Polje in vinograd . 91

Poljski pleveli  . . . . 91

Divji pelin (Artemisia vuLga«

ris).91

Medena detelja (Melilotus
officinalis) .......  91

Gozdna meta (Mentha silve«

stris).91

Cikoria (Cichorium intybus) . 91

Bela in rdeča lučca (Melan«

drium).92

Ameriški rogovilček (Galinsoga

parviflora).92

Zebrat (Galeopsis ladanum) . 92

Pasje zelišče (Solanum ni«

grum).92

Muhvič (Panicum).92

Slak in osat.92

Pleveli v vinogradu.  . 92

Št. Janževa roža (Hypericum

perforatum).92

Volčje jabolko (Phvšalis Alke«

kengi) .92

Pripotna ločika (Lactuca sca«
riola).93

C. Travnik in pašnik . 93

1. Travnik .93

Slakar (Lysimachia nummula«

ria).93

Korenje (Dancus carota) . . 93

Rebrinec (Pastinaca sativa) . 93

Cikorija (Cichorium intybus) 94
Navadni glavinec (Centaurea

jacea).94

Poljski grintavec (Scabiosa ar«
vensis) .94

Stran

Dvoletni dimek (Crepis bien«

ni s) .94

Vodenika (Sonchus oleraceus) 94
Navadna stražnica (Sunguis«

orba officinalis).94

Navadna črnoglavka (Brunella

vulgaris).94

Navadna smetlika (Euphrasia

offic.).  94

2. P a š n i k .94

Srebrasti petoprstnik (Poten«

tilla argentea).94

Zlati grmiček (Erythraea Cen«

taurium).94

Ramšela (Polygala vulgaris) . 95

Brezstebelna kompava (Carlina

acaulis) .95

Navadni gadovec (Echium vul«

gare) .95

Dolgolistna meta (Mentha Ion«

gifolia) .95

Materna dušica (Thvmus ser«
pvllum).95

Č. Gozd.95

Gozdni pleveli  . . . . 96

Volovec (Buphthalmum salici«

folium) .96

Modri črnilec (Melampyrum

nemorosum) .96

Devičica (Campanula persici«

folia).96

Lepljiva kadulja (Salvia gluti«

nosa).96

Gozdna lakota (Galium silva«

ticum).96

Kokorik (Cvclamen Europae«

um) . . ..96

Svečnik (Gentiana asclepia«

dea) .97

Nemška košeničica (Genista

Germanica).97

Barvarska košeničica (Genista
tinctoria).97

9

130

Stran

Črnikasta relika (Cytisus nigri«

cans).97

Trapeč (Chamaenerium augu*

stifolium) .97

Orlova praprot (Pteridium

aquilinum).97

Navadni vres (Calluna vulga*

ris).97

Volčja črešnja (Atropa bella*

donna) .97

D. O b v o d i.97

Trstika (Phragmites communis) 97
Rogoz (Thypha latifolia) . . 97

Nedotika (Impatiens nolli me

tangere).97

Rudbekija (Rudbeckia lacinb

ata).97

Svetlin (Oenothera biennis) . 98

Papeževa sveča (Verbascum

thapsiforme) .98

Trpežna milnica (Saponaria

officinalis).98

Navadno čibrije (Lvtrum šali«

caria).98

Navadni porečnik (Alisma

plantago).98

Povodna kuga (Elodea Canas

densis) .98

Beli lokvanj (Nvmphaea alba) 98
Rumeni pljučnik (Nuphar lu*

teum).98

Kraljevi lokvanj (Victoria re*

gia).98

Jesen.99

A. Vrt in okolica . . . 100

B. Polje in vinograd.  . 101

1. Polje.101

Ajda (Fagopyrum sagiltatum) 102

2. Vinograd .. . 102

Vretje .102

C. Travnik  .104

Jesenski podlesek (Colchicum

autumnale).104

Stran

Č. Gozd .105

Bršljan (Hedera helix) . . . 106

Gobe.106

Mušnica (Agaricus muscarius) 1C6
Karželj (Agaricus caesareus) . 108

Rumena lisičica (Cantharellus

cibarius).108

Užitni kukmak (Agaricus cam»

pester) .108

Strupeni kukmak (Agaricus

phalloides).108

Užitna sirovka (Lactaria deli*

ciosa).108

Strupena sirovka (Lactaria tor=

minosa).108

Mraznica (Armillaria melea) . 108

Grmasta žveplenjača (Hypho*

loma fasciculare).108

Gubasta tintnica (Coprinus

porcellanus).108

Zimska kolobarnica (Trichos
loma portentosa) ....  108

Užitni goban (Bcletus edulis) . 108

Vražji goban (Boletus satanas) 108
Ježevka (Hydnum imbricatum) 108
Pecljata prašnica (Lvcoperdon

gemmatum ).108

Strupena prašnica (Scleroder*

ma vulgare).108

Rumena griva (Clavaria flava) 108
Glive cepljivke in bakteriji . 108

Lišaji. Stenski skledičar (Xan<

thoria parietina).110

D. Obvodi .111

Bela omela (Viscum album) . 111

Inozemske rastline.113

Olka (Olea Europaea) . . . 113

Lavorika (Laurus nobilis) . . 113

Mandljevec (Prunus commu=

nis).Ud

Rožičevec (Ceratonia siliqua) . 114

Pomarančevec (Citrus aurarn
tium).114

131

Stran

Citronovec (Citrum medica) . 115
Oleander (Nerium oleander) . 115

Riž (Oryza sativa).115

Kavovec (Coffea Arabica) . . 116

Kakavovec (Theobroma cacao) 116

Kitajski čajevec (Thea Chinem

sis).117

Poprovec (Piper nigrum) . . 117
Bombaževec (Gossypium) . . 118

Dateljeva palma (Phonix da*

ctylifera).118

Rozine.119

Figovec (Ficus carica) . . . 119
Hrast plutec (Quercus suber) 120

Stran

Cvetice lončnice.121

Ščitovka (Aspidistra elatior) . 122

Tradeskancija (Tradescantia

zebrina).123

Fuksija (Fuchsia).123

Pelargonija (Pelargonium) . . 123

Roženkraut (Pelargonium) . . 123

Rožmarin (Rosmarinus cffic.) . 123

Kitajska trobentica (Primula
Chinensis in obconica) . . 123

Klinčki (Dianthus caryophib

lus).123

Zimski šeboji (Matthiola im

cana).123

Petunije (Petunia hybrida) . . 123

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA