BDBN Stev. 40. V Ljubljani, v sredo 20. oktobra 1915. Leto IL 1 Izkrcavanje francoskih in angleških čet, trena in municije pri Solunu, ki bi naj šle Srbiji na pomoč, a vsled protesta Grčije ne morejo naprej. W. G. Appleton : 39. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. Mortimer pa nikakor ni mogel pritrditi tem nazorom ter je izrazil nado, da se porotniki tudi ne bodo zadovoljili s tako površnimi, naravnost lehkomišljenimi sklepanji, četudi jih je zagrešil ugleden zdravnik. V tako resnem slučaju, kot je ta, ko gre za poštenje, za življenje doslej docela neoma-deževanega moža, treba neovrgljivih dokazov, ne pa samo praznih sumničenj. Potem je sedel; Pennyfeather pa se je odstranil precej malodušen. Nato je prišla na vrsto stara coprnica Hefziba. Videti je bila še bolj zagrizena in strupena kot kedaj prej; ponovila je svoje prejšnje izjave. Sodniki so jo pustili neovirano govoriti; iz vsake njene besede sem mogel sklepati, da bi jej bil največji užitek, ko bi me čim prej spekli na ražnju, tako zelo me je sovražila. Končno se je je lotil Mortimer. Vprašal jo je, ali je poslala zatožencu sla s pozivom, naj pride v Putnej, ker je teta na smrtni postelji in želi še govoriti ž njim. Vsa ogorčena je trdila, da tega ni storila ter se je jezila, kako more kaj takega misliti. Mortimer jej je mirno odgovoril, da ga nikakor ni volja prerekati se ž njo, ter mu popolnoma zadošča to, kar je izjavila že pri prvem zaslišanju pod prisego. „Rad bi samo še vedel", je nadaljeval moj prijatelj, „kdo je bil razun vas, pokojnice in toženca onega večera še v hiši." „Nihče, izvzemši strežnico, ki mu je odprla vrata," je odvrnila, kažoča name. „Kako se imenuje strežnica in kje stanuje?", je vprašal dalje Mortimer. — Hefziba se je vgriznila v ustnice, in videti je bilo kakor da ne more najti odgovora. „Vidim, da se ne morete spomniti", je pripomnil Mortimer. — Hefziba mu je šla na led ter je dejala: „Resnično, ne spominjam se". „No, nič ne de", je rekel malomarno Mortimer; „morda pa boste vsaj vedeli, kako se imenuje ona druga dama, ki je bila onega večera še v hiši?" Nikdar bi ne bil mislil, da ima to kakor trlica suho bitje v vsem telesu toliko krvi, kolikor je je bušknilo mahoma samo v obraz; a le za hip, potem se je umaknila smrtni bledoti. „Ne razumem, kaj hočete reči s tem", je dejala polglasno. „Zdi se mi, da je vprašanje precej jasno", je odgovoril Mortimer ter je vprašal še enkrat z istirrii besedami. Toda dobil ni odgovora. HŠfziba je vztrajala pri trditvi, da razun že imenovanih in doktorja Pennyfeathra ni bilo vso noč nikogar dru--zega v hiši. Sicer si nisem mogel razlagati, kaj namerava prijatelj doseči s tem vprašanjem, ampak videl sem, da mora biti največje važnosti, tembolj, ker sem opazil, da e napravilo tudi na porotnike velik vtisk. Na Hefzibo je pa tako učinkovalo, da se vkljub velikemu samozatajevanju ni mogla vzdržati na nogah; napol nezavestno so jo odnesli iz dvorane. , Naslednja priča je bil Gregory. Nastopil je tako pogumno in samozavestno, da se nisem mogel dovolj načuditi, kajti nerazumljivo mi je bilo, kako da se je od zadnjikrat tako zelo izpremenil. No, moja radovednost je bila kmalu utešena. Začel je svojo izjavo z opombo, da je zadnjikrat pozabil omeniti važno okoliščino; in potem je pripovedoval, kako je onega popoldneva )rišel neki deček k doktorju Williamsu — d ga pa takrat baš ni bilo doma — s sporočilom, naj pride gospod doktor nemudoma v Putney k svoji umirajoči teti, ki ga želi še enkrat videti. Sicer je prejšnja priča pod prisego zatrjevala, da to ni res, toda oni deček je tukaj in bo rad potrdil, da govorim čisto resnico. Ta izjava je seveda povzročila mnogo razburjenja med porotniki. Potem je vstal Mortimer in je zaklical „Henry Tibbs!" V dvorano je stopil rdečeličen deček; njegova neustrašna, mirna govorica je pričala, da govori resnico: „Popoldne pred umorom sem srečal na cesti žensko", je pripovedoval deček, „ki me je vprašala, ali hočem zaslužiti šiling^ Razume se, da sem bil takoj pri volji. Ženska mi je takoj dala šiling in pa še nekaj drobiža za vlak ter mi je naročila, naj se peljem takoj v Richmond k doktorju Williamsu, ki mu naj povem da njegova teta umira ter naj pride zato kolikor hitro mogoče k njej v Putney. Izvršil sem svojo naročilo, to se pravi, gospoda doktorja Williamsa ni bi o doma, zato sem sporočil temule gospodu, čemu sem prišel". In pokazal je na Gregoryja. „Ali bi spoznal ono žensko, če bi jo sedaj videl?" je vprašal dečka Mortimer. „Gotovo bi jo spoznal", je odgovoril fantiček, „grda je in stara, pa suha kakor pajek".' Prosim gospoda predsednika, da dh iznova poklicati prejšnjo pričo, Hefzibo", se je oglasil sedaj zopet Mortimer. Pripeljali so Hefzibo vso onemoglo ter sivozeleno v obrazu. In deček je takoj vzkliknil: „To je ona ženska, da, to je, ona, ki mi je dala v Vrtnarski ulici šiling. Takrat je imela sicer obraz zastrt s pajče-lanom, pa sem jo sedaj vseeno spoznal". Hefziba se je repenčila nad dečkom, da laže, da se je zmotil, ali verjel jej ni nihče. Sodniki so pomembno zmajevali z glavo in peresa so slično prasketala po papirju. Hefzibo pa je moral sluga urno zopet "odvesti. Potem je poklical Mortimer nadzornika Bealeja. (Dalje prihodnjič.) Bolgarska mobilizacija: Odhod čet na mejo. Bolgarska mobilizacija: Macedonski bolgarski vstaši odhajajo na mejo. Stran 2. TEDENSKE SLIKE. 40. štev.- Pred tretjo balkansko vojno. Bolgarija je odgovorila na ruski, angleški in francoski ultimatum nezadovoljivo. Rusija je pretrgala vse di-plomatične zveze z Bolgarijo in ruski poslanik je zapustil Sofijo. Bolgarija se trdno zanaša na pomoč Avstr. Ogrske, Nemčije in Turčije ter se ne straši vse entente. Zaradi Makedonije, ki je bila povod prve in druge balkanske vojne, se začne še tretja. Bolgarija hoče prisiliti Srbijo z vojno, da ji odstopi bolgarsko Mekedonijo. Ker stoji ententa za Srbijo, je vojna neizogibna. Zato naj navedemo nekaj podatkov o moči balkanskih armad, ki bi mogle priti pri 3. balkanski vojni v konflikt. Navedbe so zajete iz vojaškega lista. Bolgarska armada je štela 1. 1912. pred balkansko vojno, torej v dobi miru okoli 3000 častnikov in 57.000 mož s podčastniki. Za slučaj vojne se je računala vojska na 190.000 oseb s 40.000 konji in 1080 topovi. Bolgarska pa je po balkanski vojni izdatno narasla glede zemlje in sta-novništva (danes ima 4,800.000 duš), tako da štejejo danes bolgarsko vojsko na 380000 oseb. S splošno mobilizacijo moštva od 20. — 46. leta pa bi se doseglo tudi okoli 480.000 vojakov izlahka. Ako se mobilizira vse za vojno sposobno moštvo po vzoru Avstro. Ogrske in Nemčije, pa bi štela bolgarska vojska nad 500.000 mož. Organizirana je takole: 9—12 divizij pešcev (tri arjjiade), vsaka divizija im.a po S tirolskega bojišča z Lahi: St. Srednjeveške rimske sohe na 10 baterij poljskega topništva (med njimi po ena havbiška), po 2 eskadrona konjiče ter odgovarjajoče število strojnih pušk, sa-perjev, trena i. dr. Vrhu tega je še 15 posebnih baterij težkih havbic, tri baterije gorskega topništva, ena divizija kavalerije, potem formacije železniške, avijatične, ci-klistiške i. dr. Vsaka divizija ima brigado Vigilio na Gardskem jezeru : gradu vojvode abruškega. kot rezervo. Pešci imajo manliherice 8 mm in enake tudi konjištvo. Polski topovi imajo kaliber 7'5 cm, brzometne havbice 12 cm (francoski fabrikat iz 1.1904) in gorski topovi kaliber 7"5 cm. Vrhu tega je še nekaj starih Kruppovih topov. Strojne puške so večinoma angleški izdelek Maximov. Mornarica je še majhna. Koliko ima novih tor-pedovk, je neznano. Grška armada ima v miru 2000 častnikov in okoli 60.000 mož s podčastniki. V vojni šteje 5 vojnih zborov s 14 divizijami t. j. 192.000 mož, 604 poljskih in 262 gorskih topov, vrhu tega še trdnjavsko artilerijo, dalje 4 konjeniške polke in pri-padujoče tehniške čete. Vojno dolžnost je splošna od 19.—54. leta. Iz svojih 4,100.000 stanovnikov si more Grčija postaviti redno vojsko 200—250.000 mož in še črno vojsko. Pešci imajo puške kalibra 6'5 mm francoskega fabrikata. Orožje je vobče najmo-derneje. Grško vojno brodovje je največje na Balkanu, a imela bi še večje, če bi ji spočetka sedanje vojne ne bila Angleška zaplenila vseh novih v Angliji grajenih ladij. Rumunska armada ima večjo vojsko kot Bolgarska, ker šteje okoli 7,600.000 državljanov. Organizacija vojske je izvršena po pruskem in francoskem vzoru. V dobi miru ima Rumunija 4800 častnikov, 1100 kadetov, 98.000 mož s podčastniki, 24.000 konj in blizu 588 topov. V dobi vojne ima 350.000 mož redne vojske, ki se more s črno vojsko pomnožiti na višino 600.000. Pešci štejejo 44 polkov, konjeniki 11 polkov husarjev, 9 polkov malarashisov in 1 polk garde. Topništvo šteje: 20 poljskih polkov s 127 baterijami, 15 baterij havbic, 2 bateriji težkih havbic, 4 baterije gorske in 20 rezervnih baterij. Trdnjavsko topništvo ima pet bataljonov. K temu se pridružijo še tehniške formacije. Vojaška dolžnost veže od 21. do 46 leta (2 leti pri pešcih, 3 leta pri drugih formacijah). Pešci imajo manliherice kalibra 6'5 cm, artiljerija ima poljske topove KruppOAe s 7 cm, Krup-pove havbice s 10'5 cm in francoske gorske topove s 7"5 cm kalibra. Vojno brodovje je primerno močno, ker se zgradi vsako leto več novih ladij in podmornic. V Srbiji, ki stoji že 15. mesec zopet v vojni in je imela strašne izgube, ni mogoče podati niti približnih navedb. Pred s tirolskega bojišča z Lahi: St. Vigilio na Gardskem jezeru: Srednjeveške rimske sohe na gradu vojvode abruškega. Ruski vojakj pelje ranjenega tovariša iz bojne črte. 40. štev. TEDENSKE SLIKE, Stran 3. 4 f I.-i- k TA..' vojno se je računalo, da ima okoli 325'000 mož. A znano je, da je v Srbiji mobilizirano vse moštvo od dečkov do starcev ter da so pomagale celo fanatične ženske, ki ne streljajo slabo. Topništvo so imeli v Srbiji na Balkanu najmočnejše, namreč nad 600 svojih topov, sam francoski fabrikat. Imajo tudi težke havbice kaliber 12 do 15 cm ter 8 možnarjev kalibra 15 cm. K temu treba prišteti še 250 Kruppovih topov (vzetih Turkom) kalibra 7'5 cm (med njimi 140 brzostrel-nih) ter še precej topov, vzetih Bolgarom. Koliko topov so Srbi tekom vojne izgubili in koliko so jih jim nanovo poslali preko Soluna Francozi in Angleži ter po Donavi Rusi, ni znano. Računa se da ima Srbija danes še okoli 230.000 vojakov. Te navedbe so vzete po statistiki stotnika pl. Rottmanna. Koliko se krijejo z resnico, seveda ne vemo. Gotovo je, da štejejo navedene balkanske države nad P/a miljona vojaštva in okoli 3500 topov. Armada francoskih „Auxiliaires". v francoskem časopisu „Guerre Sociale" je slavni žurna ist in pisatelj Gustav Herve priobčil sledeči članek, ki dokazuje genijalnost francoskega vojnega ministra Milleranda, francoske vojne uprave in francoske vlade: „Ali veste, kaj je Auxiliaire"? Naj Vam povem: to je dvomožno bitje francoske narodnosti, kakor je zapisano v vojaškem listu, za vojaško službo ni povsem nesposobno, a vendar ni povsem pokveka. Zato so iz tega našega vojaka naredili „Auxiliairea", da bi pomagal kjerkoli n. pr. dvorišča vojašnic pometati, uniforme šteti, pisati itd. Misel je sama zase prav dobra: uporabijo naj se manje sposobni možje za postranska opravila, korenjake pa se naj pošlje na fronto. Saj nam na Francoskem dobrih idej nikdar ne manjka, le izvršiti jih ne moremo, ker se vmešava povsod naša vražja birokracija. Kadar pokličejo v Parizu nov razred teh Auxiliairov v službovanje? še zberejo v vojašnici Tour Maubourg. Nekega jutra je videti ondi, kako prihaja okoli 3000 možakarjev vseh poklicev. Stlačijo jih na dvorišče in tam čakajo povešenih rok do ve- čera in izprašujejo drug druztga: kaj pravzaprav hočejo od nas ? Prenočujejo na ušivih slamnjačih, drugega jutra na vse zgodaj pa stoje zop,^f na dvorišču in tretjega jutra takisto tako gre en, dva tedna dalje... Med njimi so profesorji, advokati, trgovci, umetniki, delavci, sami ljudje, ki niso vajeni lenariti, ki vedno mislijo na svoje nujno delo na domu ter imajo zato za svoje vojaške predstojnike le en, iz razumljivega gnusa izvirajoč izraz: „Idijotska banda!" Pa naj so aristokratje ali meščanje, delavci ali kmetje, reakcio-narci ali republikanci, vsem prihaja iz prs isti vzklik: „Idijotska banda!" No, seveda, večno ni mogoče pustiti, da bi ti ljudje plesnih na dvorišču, ker Millerand bi se mogel izmisliti, da pokliče zopet nov razred v službovanje, a kam potem s to druhaljo? Gosp. administrator neki Monsieur Lebereau, seveda človek pisarne, zdaj seveda v uniformi visokega z mnogimi srebrnimi našitki na rokavih, pozove k sebi majorja in zarenči: „Ko-nečno se morava vendarle izmisliti, kaj naj počneva s temi ljudmi!" In zopet se-ženejo drhal na dvorišče, ločijo ovce od kozlov, intelektualce od proletarcev ter jih nato porazdele po različnih pomožnih toriščih administracije, kjer je zaradi potuhe že itak desetkrat več ljudi, kakor jih je treba. Pisarniški načelniki kolnejo seveda: „Nobenih pomožnih sil ne potrebujem več... sto in sto jih moram celo poslati proč!" — „Meni nič mar!" odvrne starinski predstojnik. Tako tiče ti „Auxiliaires" po za-duhlih pisarnah zaprti od 7. zjutraj do 5. jopoldne pod nadzorstvom podčastnikov,