^H^^M^^HH^HHH^Mi^HiMM^HH^HM PLANINSKI VESTNIK
MED VAJO GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE SLOVENIJE JE IZGUBILO ŽIVLJENJE PET REŠEVALCEV
TRAGEDIJA V TURŠKEM ŽLEBU
V torek, 10. junija letos, se je ob 11.30 v vznožju Turške gore (2251 m) v Kamniško-Savinjskih Alpah zgodila največja gorska nesreča v Sloveniji, ko je med redno letno vajo omahnilo 300 metrov v globino pet izkušenih gorskih reševalcev: 42-letni kranjskogorski zdravnik In dan tamkajšnje postaje GRS dr. Jani Kokalj, 43-letni načelnik inšpektorata policije Uprave za notranje zadeve iz Kranja, načelnik GRS Kranj, gorski reševalec letalec in inštruktor Mitja Brajnik, 41-letni učitelj in ravnatelj osnovne šole v Preddvoru ter načelnik postaje GRS Jezersko Luka Karničar. 45-letni turistični delavec in član GRS Bovec Boris Mlekuž ter 34-letnl alpinist in gorski reševalec z Jezerskega Rado Markič,
Novica o tej nesreči je dobesedno šokirala Siovence, pa naj bi se ukvarjali s planinstvom ali ne: koga ne bi prizadela vest. da je na usposabljanju za poslanstvo, v katerem so vseskozi pomagali ljudem v nesreči, ugasnilo njihovo lastno življenje.
DOBRO PRIPRAVLJENA VAJA
Kot je v dnevniku Slovenske novice poročal Mirko Kunšič, dolgoletni kronist vsakršnih dogajanj v slovenskih gorah in tudi v slovenski Gorski reševalni službi, je do tragedije neslutenih razsežnosti prišlo na stojišču v skalah Turške gore. «Med 52 udeleženci redne vsakoletne vaje je bilo kar 13 zdravnikov in zdravnic,« mu je kmalu po nesreči očitno še v šoku pripovedoval namestnik načelnika Komisije za GRS pri PZS Janez Brojan, sicer načelnik Postaje GRS Mojstrana. "Zjutraj pred odhodom v steno smo še enkrat preverili vse podrobnosti, kako bomo delali na dveh sidriščih v steni. Pilota helikopterja sta pod vrh Turške gore na stojišče z naklonino 40 stopinj pripeljala oba inštruktorja,
dr. Kokalja In Brajnlka, midva z dr. Janijem Pšenico pa sva Izstopila v sosednji Brani. Na obeh lokacijah smo zaradi večje varnosti poskrbeli za vrvne ograje. Piloti so na obe lokaciji vozili po dva reševalca letalca, ki ju je letalski tehnik z električnim dvigalom helikopterja z jeklenico posamično spuščal do sidrišča. Tam sta izvedela za vrsto poškodbe 'ponesrečenca1, ki ga je igral eden od alpinistov. Morala sta ga pravilno oskrbeti, spraviti v reševalno vrečo in po dvigu v helikopter odpeljati na varno «
Kot je pripovedoval Brojan, je bil na prvem sidrišču ob Kokalju in Brajnlku tudi Mlekuž, ki je kot kandidat za inštruktorja opazoval dogajanja. Ob 11.30 so z jeklenico v steno spustili Marklča in Karničarja, prav hitro sta spravila v reševalno vrečo zdravnico dr. Miro Ažman iz Kamnika, ki je igrala ponesrečenko, ob njej pa je bil na jeklenici pripet njen kolega iz GRS Kamnik Marjan Kregar. »Nekdo iz skupine,« je pripovedoval Janez Brojan, "je dal tehniku v helikopterju znak. da lahko začne dvigovati 'ponesrečenko' in reševalca ob njej. Takrat je prišlo do tragedije.«
Na varnostni žici, vpeti v sidrišče, je bil namreč še vedno pripet eden od reševalcev.
REŠEVALCI IN HELIKOPTER NA ISTI VRVI
Nekaj trenutkov potem, ko je letalski tehnik dobil nedvoumen znak, da je na sidrišču vse pripravljeno za dvigovanje »ponesrečenke« v vreči in reševalca ob njej, je pritisnil na gumb električnega helikopterskega dvigala. Jeklenica se je začela navijati, začelo se je dvigovanje s sidrišča, na katerem je bilo takrat še pripetih pet reševalcev.
Turški žleb (v ozadju), kjer so omahnili v smrt gorski re&evalci.
Foto: Srdjan Živulovič
PLANINSKI VESTNIK mmm
Mitja Srajnik
»Le nekaj trenutkov zatem se je v eter zarezal krik pilota 'Mašina je šla v p...',« piše Mirko Kunšič. Tisti, ki so to slišali, so najprej pomislili, da je odpovedal motor helikopterja, v resnici pa so zaradi tolikšne nasprotne sile odpovedali vsi instrumenti v njem. Temu kriku je za grebenom Turške gore hip zatem sledil obupen ropot. Pilot je zavil k steni in rešil, kar se je rešiti dalo, potem ko je moral zaradi hude obremenitve dodati veliko plina. Nato se je plovilo 2ačelo hitro dvigovati, sila motorja je pretrgala vrv med reševalno vrečo in reševalci na sidrišču, dr. Ažmanova v reševalni vreči in Kregar na vrvi ob njej pa sta ostala pripeta k helikopterju. Pilot je po radijski zvezi takoj povedal, da je izpulil skalo, v katero je bilo pripeto sidrišče, ki je zgrmela v globino, prizadet dejal, da ni nikogar več na sidrišču in takoj naio izgovoril najbolj žalosten stavek v svojem življenju: «Vidim jih. Vsi ležijo pod steno...« V trenutku, ko to poročamo, posebna komisija še vedno preučuje vse podrobnosti v zvezi z nesrečo. Govori se, da naj bi jeklenica ob dvigovanju »ponesrečenke« in reševalca ob njej s sidrišča potegnila še dr. Janija Kokalja, ki se je po nekaj trenutkih ponovno znašel na sidrišču. Nemara je bil še vedno pripet, nekdo je dal znak, da je na tleh vse v redu in da lahko »pone-srečenko« dvignejo, moč helikopterja pa je skupaj z jeklenico dvignila vseh sedem reševalcev, ki so bili pripeti nanjo. Ko se je zanihala, se je utrgala — ali pa je helikopter izpulil kline, na katere je bila pripeta, in vse skupaj s skalo vred je padlo 300 metrov globoko. Pilot naj bi se z vešče naučenim manevrom zadnji trenutek izognil novi tragediji, ko je malo manjkalo, da nI elisa zasekala v skale, v tem primeru pa bi zgrmel še helikotper z dvema gorskima reševalcema pod seboj in dvema članoma posadke na krovu.
»PRAVEGA VZROKA NE BOMO IZVEDELII«
Načelnik GRS Celje Daniel Kopušar je dan po nesreči novinarjem dejal, da kljub prvim analizam še ni natančno znano, zakaj seje zgodila nesreča. »Bojim se,« je dejal, potem ko je v prosekturi celjske bolnišnice pomagal identificirati trupla, »da pravega vzroka za nesrečo ne bomo nikoli izvedeli,« Odšli so zgledni člani slovenske planinske organizacije, izvrstni gorski reševalci in predvsem Izredni ljudje: dr. Jani Kokalj, priljubljeni kranjskogorski zdravnik, ki je tja prišel iz svojega Topolja v Selški dolini, česar v govorjenju ni niti mogel niti hotel nikoli skriti, je nekajkrat — enkrat tudi z bratom, prav tako zdravnikom dr. Francijem — iz Tajske po skrivnih gozdnih stezah tihotapil zdravila za uporne burmanske študente; Mitja 290 Brajnik, diplomirani pravnik, ki se je iz Kranja preselil
Luka KamJčar
na Bled, v Kranju pa ostal tako v službi kot v svojem matičnem planinskem društvu in GRS, visok policijski uradnik, ki ga po dobrem dobro poznajo pogostejši obiskovalci slovenskih gora in tudi množičnih planinskih pohodov; Luka Kamičar, Jezerjan od nog do glave, ravnatelj osnovne šole v Preddvoru, eden od znamenitih gornikov Karničarjev, ki je v Slovenijo prinesel turno smučarske rellje, potem ko se je udeležil nekaterih drugod v Alpah; njegov sokrajan Rado Markič, najmlajši od peterice, ki je bila usodnega 10. junija letos na isti vrvi; in Boris Mlekuž, sicer rojen v Mariboru, vendar pravi Bovčan, ki se je ves posvetil goram in velik del reševanju gornikov, ki niso imeli te sreče, da bi jim bila gora, predvsem še Triglav in njegovi sosedje, naklonjena.
In poleg vsega — kakšna ironija usode! Nesreča v Turški gori se je zgodila komaj dva dni pred 85. obletnico datuma, ki ga imajo slovenski gorski reševalci za svoj praznik. Dne 12. junija 1912 sta namreč zdravnika cfr. Jernej Demšar in dr. Josip Tičar v Borovški vasi, sedanji Kranjski Gori, ustanovila »prvo rešilno e k špedicijo« V hotelu Razor v Kranjski Gori so nameravali kranjskogorski in drugi slovenski gorski reševalci proslaviti to visoko obletnico, na proslavi pa bi Imel koncert tudi domači mešani pevski zbor Marijana Vodopivca pod vodstvom Daneta Škerla, katerega član je bil tudi dr. Jani Kokalj, ki bi moral v eni od pesmi peti solo.
Vsa proslavljanja obletnice GRS so do nadaljnjega odpovedana. Seveda pa je bila za peterico alpinistov in gorskih reševalcev žalna slovesnost, na kateri je z več pesmimi izpod gora, ki izražajo žalost, nastopil kranjskogorski pevski zbor.
Žalna slovesnost je bila prav na to obletnico, 12. junija, v dvorani Zavoda za socialno zavarovanje ob Miklošičevi cesti v Ljubljani. Dvorana je bila do zadnjega kotička polna, spomin preminulih gorskih reševalcev so ob številnih alpinistih, gorskih vodnikih in gorskih reševalcih s svojo prisotnostjo počastili tudi predsednik države MIlan Kučan, predsednik državnega zbora dr. Janez
PLANINSKI VESTNIK
dr. Jani Kokal)	Rado Mar kič
Podobnik, minister za notranje zadeve Mirko Ban-delj, direktor Republiške uprave za zaščito in reševanje Bojan (Jšeničnik in poveljnik Civilne zaščite Miran Bogataj
POSLOVILNI GOVOR GORSKEGA REŠEVALCA
Najprej je spregovoril gorski reševalec iz Kamnika Cene Griljc. ki je zaradi izgube tovarišev globoko pretresen povedal:
»Zaupana mi je bila težka, pa vendar častna dolžnost, povedati nekaj besed ob tragični nesreči in slovesu od prijateljev, očetov, mož in sinov — alpinistov in gorskih reševalcev.
Boris Mlstaž
Ni misli in ne stavkov, ni besed za izraz globokih čustev in tolažbe; v nas ni dovolj modrosti, s katero bi sebi, gorskim reševalcem, družinam ponesrečenih in vsem, ki jih je tragedija prizadela, lahko dovolj razumno povedali, koliko srčnosti In dostojanstva, znanja in sposobnosti, so imeli umrli reševalci Boris Mlekuž — Član G RS Bovec, Mitja Brajnik — član GRS Kranj, dr. Jani Kokalj — član GRS Kranjska Gora. Luka Karničar in Rado Markič — člana GRS Jezersko, Neštetokrat so takšne in še težje reševalne naloge na vajah in akcijah že opravljali. Sili so Izkušeni, a kljub temu so skupaj s svojimi prijatelji — letalci in s policijsko letalsko enoto znanje še nadalje utrjevali.
DngiGTO^®. [kMcsoiiitgiFjjš
OBROBLJENO S ČRNIM
Tako črne številke Planinskega vestnika, kot je tale, že dolgo ni bilo: v slovenskih in tujih gorah se je zadnji čas zgodilo toliko hudega, kot se ni že zdavnaj. Pod Turško goro je umrlo pet slovenskih alpinistov in gorskih reševalcev, na vršnih pobočjih Mount Everesta osem gornikov iz več držav sveta, v Poljčah na Gorenjskem je bilo posvetovanje gorskih reševalcev, na katerem niso mogli mimo nekaterih nesreč z najhujšimi posledicami, vsaj eno od teh smo dodatno ilustrirali še z informacijami iz drugih zornih kotov, te julijske dni bo še obletnica smrti izvrstnega slovenskega alpinista Slavca Svetičiča, na katerega se spominja njegov naključni soplezalec izpred let.
Vse žalostno in tragično iz gora je, kot se zdi, zdaj padlo na kup. Vendar sprva ta številka sploh ni bila načrtovana tako: objavljen naj bi bil le spomin na
Slavca in dva referata iz Poljč; reševanje dveh Čehov iz Triglavskega pogorja in nesreča nizozemskih planincev sta se mi zdeli tako poučni, da ju je bilo skoraj nujno predstaviti poletnim obiskovalcem gora: oba primera naj bi bila svarilo in klic k previdnosti. Prosil sem oba avtorja, Janeza Brojana iz Mojstrane in Luko Karničarja z Jezerskega, in oba sta se strinjala, da lahko analiza teh dveh nesreč marsikoga odvrne od morebitne lahkomiselnosti pred odhodom v visokogorje. Takrat seseda ni nihče niti slutil, da bo to zadnji Lukov prispevek za Planinski vestnik.
Potem se je zgodil še Eve res i: preutrujeni planinci, ki so si plačali vzpon na streho sveta, se niso znali pravočasno ustaviti in so svoje hrepenenje po najvišjem plačali z življenjem. Tudi to je nauk za slovenske gornike, ki naj bi vedeli, kje je njihova zgornja meja.
Slednjič se je podrl velik del sveta petim slovenskim družinam, v vrstah slovenske GRS je nastala globoka rana, kakršna se v dosedanjih 85 letih vanjo še ni zarezala, slovensko gorništvo je izgubilo pet svojih najodličnejših mož.
Kako naj bo ta številka Planinskega vestnika drugačna, manj črna, kot je!	Mfl(fan Raltfeaen
291
PLANINSKI VESTNIK
Tokrat v stenah nad Okrešljem v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Vendar je veriga človeške sreče nesluteno dolga in Čvrsta le do naše usodne napake, ki jo kljub znanju in previdnosti lahko storimo kadarkoli in vsepovsod. Tedaj se nenadoma spremeni v tragedijo, v velik poduk živim, v neutolažljivo žalost najdražjih, sorodnikov, prijateljev in vseh ljubiteljev gora. Tokrat je, žal, gora hotela. Vzela je dragocen in nedojemljivo velik davek, Tisti usodni trenutek so sekunde postale še krajše, čas brez vrednosti, čas brez časa. Ustavil se je, ne da bi se možje utegnili zavedati, kaj se dogaja z njimi. Čas zanje nenadoma ni več obstajal. Zginil je v večno temo, v kraljestvo belili sten, nad sočnimi jasami Okrešlja, nad krošnjami macesnov, nad modrim encijanom. ki je poleg drugega bujnega gorskega cvetja poslal prvi in edinstveni žalni venec našim nepozabnim možem. Tam zgoraj, pod severno steno Turške gore, ki je kot veličasten spomenik iz sivega
skalovja nemo bdela nad odprtimi in preranimi grobovi Borisa in Mitje, Janka, Luke in Rada. Kaj se je zgodilo v neizmerljivem trenutku med nebom in zemljo, v steni nad krnico, kjer so ti izkušeni možje, reševalci, na varnem sidrišču sredi stene ¡mobilizirali in pripravljali ponesrečenko za helikoptersko reševanje?
Modro bela kovinska ptica je s ponesrečenko in z reševalcem odletela proti jasi nad Okrešljem. Njen hrupni zvok je glasno donet in odmeval med stenami, ki so tisti hip postajale grob in pekel. Vsa resnica o tragediji je za vedno ostala tam gori. Sredi belega dne je ugasnila svetloba, ugasnila so življenja naših fantov — mož in očetov, sinov in bratov, prijateljev, ugasnilo je upanje gorskih reševalcev — in se v hipu spremenilo v kruto grozo strahu, da se je zgodilo najhujše.
Hrup helikopterja je zamrl in v stenah nad Okrešljem je spokojni mir oznanjal žalost in resnico brezupa. Pomladni paradiž v severnem ostenju Kamnlško-Savinj-skih Alp se je ogrnil v gioboko žalost. Pred očmi ne-
292
13 mrtvih gorskih reševalcev
Nesreča petih gorskih reševalcev v Turškem žlebu je v Sloveniji najhujša takšne nesreča doslej, v kateri so bili žrtve tisti, ki so prišli ponesrečencem v gore na pomoč Zbiralec gradiva za popolne kroniko nesreč v slovenskih gorah zdravnik dr. France Malešič, tudi sam gorski reševalec, ve še za šest takih nesreč, v katerih je do letošnje hude gorske nesreče v Turški gori umrlo osem gorskih reševalcev. Dne 16. avgusta 1942 so trije jeseniški alpinisti plezali v severni steni Rigljice (1907 m) v Julijskih Alpah. V vrhnjem delu je enemu na gladkih ploščah zdrsnilo, padel je in za seboj potegnil še ostala dva. Dva sta bila po 20-metrskern padcu v globino takoj mrtva, Tone Tomazin sije zlomil gleženj in nadlakt Ker se fantje niso vrnili domov, so svojci naslednji dan sprožili reševalno akcijo, reševalci so zvečer priplezali do njih, preživelemu dali prvo pomoč In tam bivakirali. Dan pozneje je prišla dodatna pomoč, ker je bilo reševanje v strmih in previsnih stenah izredno težavno. Med spuščanjem zgornje skupine reševalcev je vrv sprožila za pest debel kamen, ta pa je sprožil plast kamenja in zbitega snega, ki je pod seboj pokopala nekaj reševalcev. Miran Marn je takoj podlegel poškodbam, Franca Ta-larja je najprej stisnilo čez nogi In do pasu, potem pa se je nanj zvalila še ogromna snežna klada in ga stisnila čez prsi, tako daje tam umrl. Šele od 20. do 22. avgusta je reševalcem uspelo prinesti v dolino štiri Jeseničane, dva mrtva alpinista in dva mrtva reševalca.
Dne 29. junija 1975 si je planinec na Jezerski Kočni (2540 m) v Kamniških Alpah po zdrsu hudo poškodoval obe roki, glavo in prsni koš. Pred nočjo je na pomoč priletel helikopter, ki se je iz neznanega
vzroka Pod Kanceljni zrušil in zgorel, v njem pa sta umrla pilot Franc Štajer iz Medvod In zdravnik dr. Gorazd Za vrni k iz Kranja. Dne 8. julija 1979 se je med usposabljanjem pilotov, mehanikov in leta I cev-reševalcev takoj po vzletu na Gospincu na Krvavcu (1491 m) v Kamniških Alpah zrušil helikopter, pri tem pa seje smrtno poškodoval zvezni inštruktor pilotov in gorski reševalec Volodja Tkačev iz Ljubljane.
Dne 9. januarja 1982 je v Žagarjevem grabnu pod Voglom (1540 m) v Julijskih Alpah zdrsnil smučar in se pri padcu hudo poškodoval. Ko so reševalci sestopali k njemu, je zdrsnil tudi neopremljeni miličnik in reševalec-pripravnik Franc Zupan iz Bohinja in za seboj potegnil še enega reševalca. Zupan si je pri padcu zlomil tilnik in je dobil tako hude notranje poškodbe, da jim je podlegel, drugi reševalec pa se je hudo poškodoval.
Dne 14. januarja 1990 sije v 1000 metrov globokem Breznu velike razpoke na Kaninu eden od italijanskih jamarjev poškodoval roko, dva dni pozneje pa je med reševanjem reševalcu iz Trsta Massimilia-nu Puntarju v podzemlju štiri kilometre od jamskega vhoda padel na glavo velik kamnit blok, mu zdrobil čelado in povzročil zlom lobanjskega dna, tako da je 18. januarja med reševanjem preminil. Najbolj živo je še vedno v spominu nesreča lanskega 17. januarja, ko je skupina gorskih reševalcev Šla ponoči na vrh Brane (2252 m) v Kamniških Alpah na pomoč poškodovanem alpinistu. Na ledenem pobočju gore se je pod nogami gorskega reševalca Janeza Plevela iz Kamnika sprožila kioža, reševalec je zdrsnil po snežišču, drsel 250 metrov, padel čez 150-metrsko steno in si smrtno poškodoval glavo,
PLANINSKI VESTNIK
močnih prijateljev je umrlo pet reševalcev. Nihče ni mogel utajiti sote In skriti trpečega obraza bolečine — vedite, umrli so prijatelji!
Torek, 10. junija 1997. leta, nam bo ostal večno v spominu. Tega dne se je mnogo prezgodaj ustavil vaš čas življenja, mnogo prezgodaj se je končala vaša življenjska pot.
Tja, na Okrešelj, kjer smo se zadnjič srečali, se bomo še vračali. Tja bomo šli še v hribe. Tam se bomo poklonili vašemu spominu. Počitvajte v miru.
Družinam — ženam, otrokom In staršem, vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, vsem ljubiteljem gora — v imenu slovenskih gorskih reševalcev Izrekam globoko sožalje,«
BESEDA SLOVESA IZ MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
Za njim je govoril Miran Bogataj, ki je dejal: »Spoštovani dr. Jani, Luka, Rado, Mitja in Boris! Težko nam je, če umre človek. Še težje, če umre človek, ki smo ga poznali. Najtežje nam je takrat, ko usoda pretrga vezi in korenine z ljudmi, s človekom, s katerimi so nas povezovale številne vezi in stiki. Usoda poseže nenadno, hipno, nenapovedano in dokončno. Vrsta korenin, vezi se prekine, presahne življenjski sok in drevo pade. Naenkrat in nepreklicno. In predvčerajšnjim okoli poldneva, tam na Turški gori, je bila roka usode še toliko bolj nedojemljiva. Vas, dr. Jani, Luka, Rado, Mitja in Boris, od tedaj ni več. V hipu. Pet gornikov, alpinistov in gorskih reševalcev. Mož v najboljših letih. Mož v obdobju, ko ste lahko dajali največ. Mož, ki ste ljubili gore, stene, tudi pogled na zeleno Logarsko dolino pod Okrešljem, Imeli ste vse. Znanje, izkušnje, življenjsko modrost, pa vendar... usoda ne Izbira. In zmogli ste še bistveno več. Živeti ste za vrednote, ki niso dane vsakomur. BiH ste srečni možje. Te vrednote že 85 let razvija Gorska reševalna služba Planinske zveze Slovenije. Pomagati ponesrečenemu v gorah, pomagati mu v stiski. To ste potrjevali neštetokrat v številnih reševalnih akcijah. To izročilo gorskih reševalcev ste potrjevali tudi v najtežjih razmerah. Požrtvovalno, nesebično in ne meneč se za lastno tveganje. Svoje znanje ste znali in zmogli prenašati mlajšim. Brez velikih besed. V teh stremljenjih in prizadevanjih ste dali največ, kar je mogoče, svoja življenja.
Slovenski gorski reševalci so onemeli, med njimi je nastala praznina Nenadomestljiva praznina. Onemeli so planinci in naši prebivalci. Onemeli smo mt, ki se srečujemo vsak dan znova z ujmami In nesrečami. Zakaj vedno najboljši, se nam je zastavljalo vprašanje. Odgovora ni in ga ne bo.
Ostali ste v svetu, v slovenskih gorah, ki ste jih nadvse ljubili. Pridružili ste se vrsti tistih, ki so v desetletjih, zato da bi rešili drugo življenje v gorah, izgubili svoja. Ni besed, s katerimi bi se vam lahko zahvalil v imenu vseh,
Bridka ljubezen
NEŽA MAURER
Prek slike domačih Savinjskih planin sem napela črn trak.
Tolikokrat sem jim šepetala:
—	Ljubljene moje ..
Zdaj ne spravim glasu iz grla.
Prebridko je grobu reči:
—	Ljubljeni dom... (10. 6. 97)
Zadnji pozdrav
ALEŠ TACER
Rdeče vresje je od žalosti zbledelo, planinski mak mehko živčt je sklonil, večerno je nebo močno zardelo, junakom se je gorski svet poklonil!
Nad tihožitjem tem planinski orel kroži, neslišno režejo mu zrak peruti, med skalami ujet poletni veter toži, brezmejno žalost vso srce zasluti.
Gore so znova davek svoj pobrale, visok, kot še nikoli prej ni bil; za žrtve mlade fante so izbrale, le kam bi človek srčno bol izlil?
V spomin_
VERA PIPAL
Siva stena Turške gore, poleg tebe — kdo še zmore tistega, ki ima te rad. vreči s sebe — v prepad?
Pod teboj na mali skali so preveč imen vklesali — njih, ki so gore ljubili, tam življenje izgubili.
Pet imen si spet dodala! Trdosrčna, siva skala, boš lahko še mirno spala?
Iz krvi, ki si jo pila, glej, da cvetje boš rodila. Ponesrečenim v spomin.
Griže, 15. 6, 1997
293
PLANINSKI VESTNIK mmm
ki se v tej državi ukvarjamo z zaščito, reševanjem in pomočjo ljudem v stiski, v nesreči. Delo ste opravili pošteno, moško in nesebično. Žal mnogo, mnogo prezgodaj.
In nato pride nov dan. Poln spominov, žalosti. Praznine, ki je ne zabriše čas, čeprav življenje teče dalje. Ostal bo vaš del v trdni, učinkoviti in sodobni organizaciji Slovenske gorske reševalne službe. Hvala vam! Vašim svojcem, vašim najbllžnjim izrekam v teh težkih dneh in urah globoko sožalje In iskeno sočutje v imenu Štaba Civilne zaščite Republike Slovenije, Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo in v svojem imenu. Slava vašemu spominu!«
ŽALNI GOVOR PREDSEDNIKA PZS _
Slednjič je spregovoril predsednik Planinske zveze
Slovenije Andrej Brvar, ki je rekel:
«Dragi prijatelji!
Pesnik je nekoč nekje zapisal;
Moja misel je žalostna ko zapuščen čas,
moja misel je mrzla ko zimski mraz.
Te besede verno slikajo tragedijo, ki nam je iztrgala pet
gorskih reševalcev, soplezalcev, planinskih tovarišev
in vzgojiteljev.
Vrv je visoko v ostenju Turške gore povezala različne ljudi: zdravnika, ravnatelja. Inšpektorja policije, zavarovalnega cenilca in inženirja kemije. Ne le različni po poklicu, tudi po značajih ste sestavljali šopek, ki je simboliziral večno resnico, da se v gorah brišejo razlike med delavci in direktorji, študenti in profesorji, levimi in desnimi. Vas — tako kot vse gorske reševalce — je družilo poleg ljubezni do gora še plemenito, človekoljubno. tvegano in požrtvovalno poslanstvo — pomagati v gorah tistim, ki so pomoči potrebni. V tem ste bili in ostali veliki.
Ironija usode ali naključnega trenutka, izbor je v vsakem od nas, je nanesla, da se je potrdilo reklo, da pomote velikih niso nikoli majhne Vrv, ki med alpinisti predstavlja simbol življenja, se je prelevila v svoje nasprotje. Vrv, ki naj bi povezovala vaša življenja, da bi blii močnejši in varnejši, vas je dejansko uklenila in odpeljala v smrt.
Večer planinskih pesmi
Na dvorišču starodavnega gradu v Škofji Loki je bil 21. junija večer planinskih pesmi, ki sta ga ob 90-letnici in občinskem pravniku pripravila Planinsko društvo in Občina Škofja Loka. Glavni organizatorje bil pevski zbor Lubnik Iz tega mesta in predvsem njegov zborovodja Tomaž Tozon, ki je povabil pevske skupine iz Avstrije, Italije in Slovenije Dvorišče je bilo kljub deževnim grožnjam polno navdušenih poslušalcev, ki so s ploskanjem bogato nagrajevali izvajalce.
Hudo se mi je poslavljati od vrstnikov na vrhuncu življenjske poti v letih, ko se mladostni elan prepleta z modrostjo zrelih let. Ni ga v dvorani, ki ne bi nosil z vami delčka skupnega. Odslej neizogibno ostajajo stvari, ki smo si jih delili, le še spomini. Trpki In boleči. Pravijo, da umremo tolikokrat, kolikor ljubljenih oseb nam umre. Ta teden smo potemtakem vsi nekajkrat umrli. Največ so izgubile vaše matere, očetje, bratje, sinovi in hčere. Trinajst otrok od torka naprej zaman čaka. da boste razveselili dom s toplino. Vaš odhod na pot, od koder ni vrnitve, jim daljša dni in še bolj noči. Tudi z vami smo že nekaj časa modrovali, da so v slovenske gore množice obiskovalcev poleg ostalih izkrivljenih predstav prinesle varljiv občutek varnosti in podcenjevanja gore. Načrtovali smo, kako spremeniti zavest večine obiskovalcev, da je gora kraljestvo svobode, kjer odkrijemo resničnost preprostega, človeškega in naravnega življenja, ki je daleč od otopelega in surovega potrošniškega sveta. In prišli do tega, da je vzgoja najboljša dediščina. Zato smo se srečevali na tečajih in Izpopolnjevanjih, kjer ste predvsem mladim vlivali abecedo gorniških zank In ugank. Tudi vi ste nam pomenili neusahljiv vir strokovnega znanja Skupaj smo verjeli, da je potrebno mlada drevesa kar naprej obrezovati, da ravna zrasejo. In kot bi se gorske vile zarotile, v zadnjih letih smrt bolj kosi med vami, ki s!e v gorah vzor; med izkušenimi alpinisti in prekaljenimi gorskimi reševalci. Kot bi gora le vam, ki naj bi vam bile znane vse njene skrivnosti in pasti, želela obesiti davek podcenjevanja. Kot bi le vam naložile kruto kazen za množice, ki so preplavile njihove gorske trate in višave ter zmotile njihov mir. Tragičen dogodek v ostenju Turške gore je daleč najhujša nesreča med reševalci. V zgodovini slovenske planinske organizacije nismo doslej naenkrat zgubili toliko prekaljenih, sposobnih mož kot tokrat. Samo nesreča v Špiku pred 45 leti, ko so nekaj dni ugašala življenja petih alpinistov, se po tragičnosti primerja z vašo. Nesreča ni plug, pa vendar brazde orje. In brazde vaše nesreče bodo zagotovo globoke in trajne. Praznine, ki ste jih zapustili v postajah Gorske reševalne službe in planinskih društvih, že čutimo. Mladi pogrešajo stroge, a pravične vzgojitelje, gospodarjem bodo manjkali pari rok, plezalcem soplezalci, tovarišija za vzpone bo skromnejša, skupne poti bodo osamljene.
S svojo profesionalnostjo, čeprav ste bili amaterji, ste nam dajali občutek varnosti v gorah. Zavoljo tega smo se v gorah počutili bolj sproščeno, vedoč, da ste na dosegu roke, če se nam bo kaj pripetilo. Tragično je, da je vaša smrt kruto pokazala pomen vaših besed, da gore ne smemo podcenjevati, ker je lahko vsaka napaka usodna. Ker je v vseh nas, ki smo na tem bregu črte življenja, ljubezen do življenja močnejša od ljubezni do gora, bomo odslej morebiti stopili korak nazaj v naših drznih načrtih in bolj previdno stopali po gorskih poteh. Brazgotina vaše nesreče nas bo vedno spominjala in opominjala.
Slava vašemu spominu!«