215    -
Podućne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jar o sla v. 81.
Španjolske ovce.
(Dalje.)
Španjolska merinovka je sredno velika, drobne glave in vitkih nog. Gobček in noge so večinoma črne. Volno ima po črevelj dolgo, malo nakodrano in večinoma umazano, će pa ovce umijejo, ali če jih pastir čuva, da se ne onesnažijo, tedaj je volna svitlobela. Pastir stoji na samotnej skali, s katere more pregledati čredico. Opira se ob palico, ali ob puško. Brzonogi psi obletavajo ovct,
glasno lajajo, ter poženo nazaj vsako, ki se je preveč oddaljila. Majoral jaha v spremstvu pastirjev polagoma sem in tje, zapove to, pograja ono, naposled krene k kolibi, iz katere se gost dim vali. Tudi par sto ovac drve proti kolibi, da jih bodo ostrigli. Ob striži prirejajo raznih veselic. Kedar solnce zaide za gore in so črede doma, vsaka v svojej staji, tedaj zaplapola na stotine ognjev po širnej planjavi, po toliko ognjev, po kolikor je hatasov ali staj. Začne se veselo petje, glasni smeh in dudlanje. Okoli ognjev sede ali stoje tuji možaki s širo*okrajnimi klobuki, v rujavih suknenih jopičih, v suknenih hlačah in gamašah, s širokimi, pisano vezenimi usnjenimi pasovi. Dokaj postavnejši so od zamazanih in strganih pastirjev. Drzno se vedejo, črne oči se jim svetijo, polti so želte, kazno toraj, da so večinoma cigani. Poslali so jih gospodarji, da jim ovce ostrižejo in volno prebero. Ž njimi je došla tudi druga sodrga v gore, aa vriska in pleše v gluho noč. Meh rudečega vina gre okrog ognja, in nobeden se ga ne brani, dobro potegne vsak, komur je v roke prišel. Kedar začne rosa rositi, tedaj še le je konec noriji. Od plesa in vpitja utrujeni, od pijače pa omamljeni, poležejo po pastirskih Kolibah in smrče do belega dne.
Preden nastopi avgust ni več vgrizniti na spomladanskih pašnikih, treba nam toraj poiskati pastirjev na visokej planoti Soriaskej. Te planote so više od unih. Jeseni, po zimi in spomladi besne tu viharji. Po zimi pade mnogo snega, spomladi in jeseni se vlačijo goste megle, in samo po letu je moči prebiti ljudem in čredam. Drevja tu ni, tudi ne more v viš zaradi viharjev, kuj je vpognejo in skrive. Samo razno grmovje se plazi po tleh. i \ razne biline, ki gredo v slast ovcam. Todi pasejo Surokastilski veleposestniki. Koncem septembra se začno poditi mrzle in vlažne megle, ki so zelo škodljive ovcam. Majoral tedaj zapove razkropljene čredice zbrati, šotore razdreti in mulam naložiti. Potem se vsi vkup odpravijo v tople kraje daljne Estramadurske. Na čelu prvej in glavnej čredi jaše majoral, na čelu ostalim čredam po eden pastir z enim psom, zadaj pa se ru-jejo ostali pastirji z ovni, katere jim pomagajo brzdati močni in hudi psi.
Od pamtiveka gonijo črede po teh potih. Ne plačujejo nič od njih nikjer. Vsak posestnik, mimo čegar polja črede ženo, mora pustiti ob obeh straneh pota 90 črevljev sveta,*) da morejo črede složno naprej. To je gotovo na kvar poljedelstvu, ker se toliko rodovitega sveta zavrže. Tudi imajo majorali še dandanes pravico, da smejo od vsakega gozdnega drevesa odsekati po eno vejo za stavbo in pletenje kolib pa staj, kakor tudi za kurjavo. S takim obsekavanjem zelo poškodujejo drevje, in ker španjolskej sploh primanjkuje lesa, toraj je tako ravnanje   dvakrat nespametno,   ako je res še v navadi.
*) Tako stoji v nekej nemškej knjigi 1870. L V nekej slovan-skej knjigi 1868 1. pa stoji, da je dandanes to vse drugače. Kdo ima prav? Več potov sem se uže prepričal, da je več verjeti slovanskim kot nemškim spisom.
216
Te črede narede po 112 nemških milj dolgo pot, kar traje do 40 dni, preden dospo v zimske staje. Ako drži pot skozi obdelane kraje, tedaj morajo črede na tesnem in brzo dirjati skozi, zato jih psi z glasnim lajanjem obskakujejo, ter tako od pašnje odvračajo. A kedar dospo v neobdelane kraje, tedaj se bolj polagoma pomikajo naprej. Takih neobdelanih prostorov je mnogo, osobito v Novej Kastiliji. To so zvečine slane stepe, pusti in dolgočasni kraji, kakoršnih je malo v Evropi. Kakor daleč oko nese, ne ugleda niti drevesa niti grma, samo pojedine rujave in slane biline stoje v šopih raztresene. Ovce sicer rade žro te slane biline, a ker dobe potem baje slabo volno, zato pastirji tudi radi hite skozi te pustinje.
Koncem oktobra ali pačetkom novembra dospo črede na širne planote Estramadurske, kjer dobe tečne paše, in ostanejo čez zimo. Po letu tu ni paše za ovce, in to zato ne, ker ni dežja in solnce vse posmodi. Ali po zimi je druga. Nobeden bi ne spoznal teh pašnikov sedaj, taki so. Po letu namreč vse vsahne. kakor pri nas po zimi vse otrpne. Jesensko deževje pa izvabi iz tal zeleno travo, i požene le v posameznih šopih, in ne tako gosto kakor pri nas. Toraj ondi nimajo lepih, živih tratin, kakor jih imamo mi. Cvetice kmalu odcveto, trava pa se obdrži čez zimo in tako imajo ovce dovelj paše.
Kakor hitro so črede le-sem dospele, koj jih pastirji postavijo na stare pašnike. Stare kolibe si popravijo, z vejami oblože in z rušinjami pokrijejo. Zoper vihar, nalive in sneg so take kolibe boljše kot šotori. Poleg kolib zgrade staje, v katere zaganjajo ovce po noči. Čuvajo jih psi, ker se volkovi radi priklatijo k njim. Tu povržejo ovce jagnjeta, in preden odženo mladiče na spomladanske pašnike, užgo jim gospodarjevo znamenje. Konec marca zbero črede, in kakor so bili došli, tako tudi odidejo.
(Dalje prihodnjič)