114
Olimpske igre nekdaj in sedaj.
Spisal dr. Vinko   Šarabon.
I. Igre starih Grkov,
|§||jred štirinajstimi leti so praznovali na Grškem fjjpgj 294. olimpijado; odkar so se pa sešli Grki in Hišžil Rimljani pri 293. olimpijadi, je preteklo več kot poldrugo tisočletje. Zgodovina je kruto popravila človeški preudarek. Olimpijada, doba štirih let, po katerih so se ponavljale olimpske igre, je postala podlaga štetja pri starih Grkih, in zgodovina je hotela, da je dvestotriindevetdeseta narastla od štirih let na dobo petnajst stoletij.
Kdaj so se začele te znamenite igre, kje je njihov izvor? Pravljice nam pripovedujejo marsikaj. Elejci in Dorci, ki so skupaj praznovali svečanosti in obhajali daritve v svetem okraju olimpijskem, so zagotavljali, da jih je ustanovil Heraklej v spomin na zmago proti Avgiju in da je bil on prvi, ki je zmagal v rokoborbi in peteroborbi. Potem čitamo o Pelopu, ki je premagal v dirki kralja Enomaja, in ker se je prvotnemu teku pridružila pozneje dirka, so videli nekateri v Pelopu začetnika teh bojnih iger na čast najvišjemu bogu Zenu. Ime Olimpijal ne znači kakega mesta, ampak cel okraj in svetišče tega boga v deželi Pizatis, katero so pa domačinom kmalu vzeli sosedni Elejci. Po drugih poročilih je celo Zen sam zapovedal darovati in tekmovati njemu na čast itd.
Iz vsega vidimo, da so igre zelo stare, ko nam niti Grki sami, katerih skupnost se je ravno pri teh igrah najbolj pokazala, ne morejo dati povoljnega odgovora. Bolj jasna so poročila iz poznejših časov, ko je Elejec Ifitos obnovil stare šege in sklenil pogodbo s Špartancem Likurgom. Grki pripovedujejo, da so divjali v njihovi domovini hudi domači boji in da je kuga pomorila nebroj prebivalcev; tedaj je Ifitos prosil delfsko proročišče za svet in odgovorilo mu je, naj zopet prične s svečanostmi na čast razžaljenemu bogu. Ifitos je proročišče Apolonovo ubogal in se sprijaznil pri tej priliki tudi s sovražniki Špar-tanci. Za Špartance je bilo pa novo prijateljstvo tudi važno, ker so kot potomci Heraklejevi mu lahko darovali v lastnem njegovem  svetišču, lahko zopet
1 Na razvalinah olimpijskih jih je že mnogo kopalo, a uspeh začetkoma ni bil povoljen. Zato je na predlog E. Curtija sklenila nemška država pogodbo z grško in tako so odkrili z vsoto 8C0.000 mark stare svete kraje. Kopali so od oktobra 1. 1875. do koncem marca 1. 1881. pod nadzorstvom Curtija in Rdlerja.
častili boga Žena kakor v svoji stari domovini ob snežnem Olimpu. Pogodba, ki sta jo sklenila Ifitos in Likurg, dva Grkom sveta moža, je bila sledeča: Elejci dovolijo Špartancem udeležbo pri igrah; vsako četrto leto pride odposlanstvo Spartancev z živino, ki jo mislijo darovati, v Olimpijo; oba rodova darujeta svojo živino skupno; odposlanstvo kakor tudi vsi oni, ki pridejo ž njim častit boga, imajo zagotovljen mir pri prihodu in odhodu. S to določbo so igre posvetili; vsa mesta, oziroma vse države, ki so poslale pozneje poslanstva v to odslej sveto deželo, so morale obljubiti, ravnati se po zgledu Elejcev in Spartancev, ne kaliti miru nekoliko dni pred svečanostmi in nekaj dni po njih. S tem je bil za časa iger zagotovljen mir vsaj na peloponeškem polotoku.
Leta 776. so Elejci in Špartanci prvič darovali skupno daritev. Daritvi je sledila, kakor je bila pri Grkih že od nekdaj navada, tekma nekaterih udeležencev. Grki so nam vedno bili in bodo vzor kot narod, ki je smatral za višek sreče harmonijo med duševnimi in telesnimi zmožnostmi; največjo čast so izkazovali bogovom s tem, da so se pri daritvah njim na čast odlikovali kot lepi, hitri, hrabri bodici. Zanimanje pri olimpskih igrah je bilo sedaj seveda večje, ker sta tekmovala dva naroda. Zmagal je tedaj Elejec Korojbos, in sicer v teku, ker druge tekme takrat še ni bilo. Pogodbo so napisali na kovinsko ploščo, diskos, in Elejci so jo skrbno shranili. Prvič nam tukaj zgodovina Grkov govori o tem, da sta dva do tedaj sovražna si naroda pozabila na prepire, ker ju je združilo skupno češčenje boga, vez vere.
Odslej so praznovali te svečanosti in igre po vsakih štirih letih, in sicer so se začele ob polni luni po najvišjem solncu, torej meseca avgusta ali septembra. Po vsakratnem zmagalcu v teku je dobila ta štiriletna doba, olimpijada, svoje ime. Ti zapiski zma-galcev so bili Grkom potem podlaga štetja in šele od leta 776. naprej imamo kolikor toliko zanesljive letnice.
Enako pogodbo kakor Špartanci so sklenili z Elejci kmalu tudi Grki; udeleževali so se torej tudi iger. To nam izpričujejo tudi imena zmagalcev; odslej vidimo med njimi Mesence, Ahajce, Argivce, Korin-čane, Megarce, maloazijatske Grke, Tebance, Tesalce, Sirakužane i. dr., kajti v enem so bili vsi Grki enaki: od sedmega stoletja naprej ne urijo svojega telesa več samo v svrho vojaške izvežbanosti, v svrho na-
115
pada in brambe, smoter jim je že višji: dušo človekovo, plemenitost njegovega naziranja hočejo izraziti primerno tudi v telesu, tako da nazadnje ne razlikujejo več duše in telesa, ampak oboje jim je skupna, harmonizirana celota. Najvišje, po čemer Grk hrepeni, je lepa duša v lepem telesu. Zato dajo tudi večnim svojim vzorom, bogovom, najlepše in najpopolnejše oblike. In kje naj bi človek te svoje sposobnosti, te vrline telesa bolj pokazal kakor pri onih velikih narodnih slavnostih v Olimpiji? Ne čudimo se, da je bila Grku navadna oljkina vejica s svetega drevesa sveta, da je v njej videl priznanje dolgega svojega truda, najvišje odlikovanje, ki mu ga je mogel dati grški narod. Te svečanosti so bile zato vedno večje, vedno znamenitejše; tudi poraz Grkov proti Makedoncem na tem ni nič izpremenil, nasprotno, vstop Makedoncev v areno je sijaj le še povečal, ne da bi bile slavnosti izgubile svoj grški značaj. Šele za časa Rimljanov so igre začele propadati in leta 394., v 293. olimpijadi, so na povelje cesarja Teodozija prenehale.
Elejci so naznanili po svojih glasnikih začetek iger po vseh državah, povsod razglasili, da se bliža sveti mesec, naj odložijo Grki orožje, naj pustijo prepire in se vsaj vsako četrto leto spomnijo, da so en sam velik narod. Nihče naj ne nosi orožja seboj; kot varuhi olimpskega svetišča so imeli pravico, izključiti vsakega, ki je kalil mir ali obrede, in mu naložiti davek, ki ga je moral plačati občini elejski; nihče se ni nikdar uprl tej predpravici. Brž ko je bil naznanjen začetek, že so se začeli zbirati udeleženci od vseh strani na svetih tleh ob Alfeju. Na Istmu so se sešli severni Grki ali odposlanci egej-skih držav, Etolci in Akarnanci so prišli čez korintski zaliv pri rtiču Riju, pri izlivu Alfeja so se zbrali Grki iz zahoda, iz Sicilije in južne Italije. Odposlanstva so tekmovala med seboj, katero bo veličastneje, bo-gateje opremljeno; vsak narod je izbral svojemu zastopstvu najlepši šator, prekrasna oblačila, najboljše darilne živali, dragocene kadilnike, bogato daritveno orodje, načelnik družbe je večkrat sam žrtvoval velike vsote, da se je njegova država bolj odlikovala. Sijajnejše ko je bilo poslanstvo, za imenit-nejšo so smatrali dotično državo. Razvilo se je tedaj kar najživahnejše življenje, nič ni Grkov strašila neznosna vročina — saj je bilo to navadno meseca avgusta —, ne prah, ne hude nevihte, ne žeja. Njihova vernost, častihlepnost, radovednost je premagala vse težave.
Olimpija je bila cel okraj. Oni, ki so se hoteli iger udeležiti, so morali stanovati in počivati v svojih šatorih izvun obzidja, le svečeniki in služabniki, ki so sekali les topol za daritve, so imeli svoja stanovanja bliže  svetišča,  vendar pa ne v njem samem.
Svetišče se je razprostiralo ob bregovih reke Alfeja; imenovalo se je v ožjem pomenu Altis. V dolgem svečanem izprevodu se je pomikala vrsta gostov, pevaje pesmi na čast bogovom, od mesta Elis po sedem milij dolgi sveti cesti proti posvečenemu okraju, ki je bil obdan z visokim zidom. Skoro v sredini tega prostora je stal Zenov oltar, vzdigoval se je šest metrov nad podstavkom, podstavek je pa meril šestdeset korakov v obodu. Pod oltarjem so zaklali živali, ki so jih mislili darovati, na njem so jih se-žigali. Pepel lesa, sežganih kosti itd. je poviševal oltar od  leta do leta,  od svečanosti do svečanosti.
Začetkoma so obhajali igre samo en dan; ker je pa število tekmecev rastlo od leta do leta, ker so se igre pomnožile, so pomnožili tudi dni, tako da je bilo za časa pesnika Pindarja (522—448 pr. Kr.) določenih za igre pet dni.
Tekmeci so se pripravljali jako marljivo. Že v zgodnji mladosti je grška mladina obiskovala državne šole za telesno vzgojo, gimnazije ali palestre. Učitelji so jo urili v vseh vrstah tedanje gimnastike, navajali jo pa tudi k zatajevanju in jo bodrili, naj bolečine hrabro prenaša. Imamo več zgledov, ki se jim ne moremo načuditi. Evridamu iz Cirene n. pr. je njegov nasprotnik v rokoborbi izbil vse zobe, a Evridam ni pokazal nobene bolečine, temveč je zobovje pogoltnil — in priznali so mu zmago. Tekmeci pri olimpskih igrah so se navadno imenovali atleti in ta izraz zlasti za te igre je postal tako navaden, da pisatelji posebej pristavijo, če mislijo koga drugega s tem imenom označiti; tako govori Platon o „vojaških" atletih, ki se pripravljajo za vojno. Hrana atletov ni bila vedno enaka. Začetkoma so smeli uživati — Plinij nam to pripoveduje — samo posušene smokve, orehe in sir. Meso je vpeljal šele pozneje Pitagora, učitelj telovadbe, v istem času, kakor je živel slavni filozof istega imena. Kakor povsod, so šli seveda tudi tukaj nekateri predaleč. Vendar pa moramo pomisliti, da so bile to le izjeme, da je pa večina živela jako zmerno. Zdravnik Galen n. pr. nam pripoveduje, da je bilo v njegovih časih navadno kosilo za atleta kilogram mesa in temu primerna množina kruha. O Milonu iz Krotona pripovedujejo, da je nesel celega vola skozi stadij, da ga je dal potem zaklati in ga pojedel.
Neposredno pred tekmo so se vadili seveda celo skrbno; vsak je moral potem svečano izjaviti, da se je pripravljal deset mesecev pod nadzorstvom učitelja palestre. Vadili so se pogosto pred mnogobrojnim občinstvom, ki jim je z zanimanjem sledilo. Razumljivo je, da jim je dal zadnji mesec pred igrami največ dela, takrat so morali biti že v mestu Elis in pohajati vsak dan tamošnji gimnazij. V tem zadnjem mesecu so morali pa vsi živeti kar najskromneje, uživali
15*

116
so v prvih časih samo svež sir. A vse to Grkom še ni bilo zadosti, tudi v drugih ozirih so bili jako natančni. Tako n. pr. ni smel nihče drugi tekmovati kakor svobodno rojeni Grki in celo ko se je zglasil k tekmi v letanju Aleksander, sin makedonskega kralja Aminta, so se temu ustavili drugi atleti ne glede na njegovo rojstvo in so mu dovolili vstop šele potem, ko je natančno dokazal, da je Argivec, torej polnokrven Grk. Če za koga niso vedeli, kakega rodu je, ga niso pustili k igram. Neki Filamon je smel v stadij šele tedaj, ko mu je Aristotel dal dobro izpričevalo in ga vzel za  svojega sina. Seveda pa
NIKOLAJ KOPERNIK
so marsikoga kljub temu izločili, če ni bilo vse njegovo življenje popolnoma častno in če so mu mogli sploh kaj očitati.
Barbari in sužnji so smeli v prvih časih samo gledati. Pozneje so pa vendar smeli vsaj za darila tekati, kakor nam pripoveduje Merkurijal v svoji knjigi „De arte gumnastica". Rimljani niso bili tako natančni, zato so pa igre tudi propadale.
Akoravno je bila pod imenovanimi pogoji vsakemu svobodnemu Grku udeležba dovoljena, je vendar jasno, da so mesta poslala v Olimpijo samo najboljše,  najizurjenejše in najkrepkejše može in mla-

deniče. Sodniki so smeli biti pa samo Elejci, in sicer je bil izprva samo eden, po dvajseti olimpijadi sta bila dva, po petindvajseti devet, po sedemindvajseti deset, in pri tem številu so navadno tudi ostali. Imenovali so se sodniki agonoteti ali pa helanodiki, t. j. sodniki Grkov. Pri njih so se morali vsi tekmeci zglasiti, in sicer navadno osebno, znamenitejši atleti so pa večinoma pismeno priglasili svojo udeležbo in v kateri skupini in za katero darilo da se mislijo boriti. Imena in rod atletov so helanodiki napisali na listino, katero je glasnik pred otvoritvijo glasno prečital. Vsak je moral potem tekmovati v tej skupini, za katero se je bil oglasil, izprememba ni bila več možna. Kdor je bil enkrat vpisan, je moral priti o pravem času, sicer mu niso dovolili vstopa in so ga izključili. Kako strogi so bili Grki v tem oziru, nam pripoveduje Pavzanija. Atlet Apoloni]' Rhantis iz Aleksandrije je igre zamudil in se opravičeval s tem, da so ga pri Kikladih — otočju v Egejskem morju — zadržali viharji. Iz Aleksandrije je prišel pa tudi atlet Hera-klid, ki je tekmoval v rokoborbi kakor Apolonij in je tega obdolžil, da se je mimogrede udeležil tudi jonskih iger, zaslužil pri tem precej denarja in za-raditega prepozno prišel. Apolonija in druge atlete, ki so iz enakega vzroka zamudili, so nato kratko-malo izključili in Heraklid je dobil darilo, ker ni imel v svoji skupini sploh nobenega nasprotnika več.
Ko so helanodiki vse preiskali, se prepričali n. pr. tudi o popolni državljanski časti vseh borilcev, so ti morali priseči in potrditi, da so se pripravljali najmanj deset mesecev, da se bodo držali predpisov in jim nikakor ne nasprotovali. Da, še celo oče je moral priseči za svojega dorastlega sina, če je tudi prišel k igram, tudi bratje in nazadnje še učitelj, če je bil zraven. Če je bilo pri starejših tako natančno, si lahko mislimo, da so za dečke prisegali sploh starši, starejši bratje in učitelji. S to prisego so se seveda vsi tudi zavezali, da se v svrho zmage ne bodo poslužili nikakih nedovoljenih sredstev, podkupovanja, poškodovanja nasprotnika itd. Zmaga naj bi bila res častna, naj bi bila pridobljena le na pošten način. Prisega je bila tem veličastnejša, ker so jo morali položiti na oltar najvišjega boga Žena.
Primerili so se slučaji, da se je nehote kdo kaj pregrešil, in vendar so ga kaznovali. Pavzanija n. pr. nam poroča o nekem Kleomenu, ki je v borbi s pestmi po nesreči nasprotnika ubil. Kaznovati ga po postavah zato niso mogli, a odrekli so mu zasluženi oljkin venec. To ga je tako užalostilo, da je znorel. Prepovedano je bilo n. pr. grizenje in suvanje v oči. Lakedemonci so bili pa bolj prizanesljivi in niso tako občutno kaznovali. Plutarh nam pripoveduje, da je neki Lakedemonec ugriznil svojega nasprotnika v roko,  ko  ga je  ta prijel za vrat in ga
hotel podreti na tla. Na nasprotnikovo očitanje, da grize kakor ženske, je odgovoril: „Ne kakor ženske, ampak kakor levi." Sicer se pa to navadno čita o Alkibijadu, ki se je v igri spri z nekim dečkom in ga ugriznil v roko.
Po prisegi so se vršile svečane daritve. Drugi dan so peljali atlete v stadij, prostor, ki je bil 211 m dolg in 32 m širok; imel je podobo po-dolžnega četverokota. Pot pa, ki jo je bilo treba preteči, je bila dolga 129 m. Gledalci so stali na gričih okoli stadija, šele pozneje so jim priredili sedeže; na eni podolžni strani sta bili dve višini s sedeži, na kračjih straneh pa po ena. Izračunali so, da je imelo na teh štirih umetnih gričih prostora 40.000 oseb.
Ko je helanodik pripeljal tekalce — začetkoma so samo tekali — v stadij, jih je nagovoril: „Če ste se tako potrudili, kakor se spodobi onim, ki stopijo v Olimpijo, ako niste zakrivili nič nepremišljenega, nič neplemenitega, pridite pogumno in zaupajte; oni izmed vas pa, ki se niso tako urili, naj pa gredo, kamor hočejo."
Glasniki so jih peljali potem posamič skoz te-kališče, klicali njihovo ime in ime občine, kjer so bili doma, in pri vsakem imenu vprašali navzoče gledalce, če ima kdo izmed njih kaj slabega povedati o tekmecu, če je nesvobodnega rodu, na slabem glasu, če ga more kdo obdolžiti tatvine ali kakega drugega pregreška itd. To je bilo izborno sredstvo proti dvomljivim osebam, ki seveda niso mogle prestati tako hude preizkušnje. Občino so pa izklicali tudi zaraditega, ker nekatera mesta iz političnih ali verskih razlogov niso smela poslati svojega odposlanstva k igram; če se je kdo izmed navzočih s tehtnim razlogom oglasil proti zastopnikom dotične občine, so jih odklonili. Ako so koga obdolžili tega ali onega pregreška, je moral helanodik takoj na mestu razsoditi, ali ga je pripustiti k igram ali ne. Sodnik je imel svoj sedež na vzvišenem prostoru na južni strani stadija, kjer so končali tek, ob visokem stebru; obdajali so ga služabniki, oboroženi s palicami, s katerimi so delali red.
Oni, katere so pripustili k igram, so nato pristopili k posodi, v kateri so bile srečke; vsak je molil, preden je potegnil. Postavili so se potem v vrsto, kakor jih je bila srečka določila. Pri rokoborbi, borbi na pesti, borbi v peterih skupinah — o tem pozneje —, kjer se je mogla boriti le dvojica za dvojico, so vrsto drugače določili. Lucian nam poroča o tem nekatere podrobnosti. Pred helanodike so postavili srebrno, bogovom posvečeno posodo, v kateri je bilo toliko malih lističev ali kroglic, kolikor je bilo borilcev. Na prvih dveh je bila napisana črka A,  na drugih dveh B itd.  Atleti so  pristopili,
117
molili k Zenu in potegnili srečko. Sodniki so jih držali za roke, da ne bi kdo pogledal na listič ali razvil kroglice, preden so imeli vsak svojo. Ko je bilo to dovršeno, so jih sodniki združili po enakih črkah. Če je bilo število neenako in torej eden ni dobil nasprotnika, je moral počakati in se potem boriti z enim izmed zmagalcev, kar je bilo zanj toliko ugodneje, ker je bil ta navadno že utrujen. Seveda je bilo pa tudi za prvega zmagalca tem čast-neje, če je kljub utrujenosti vnovič zmagal proti borilcu, ki je bil še popolnoma spočit.
Na znamenje helanodika so zaklicali glasniki: „Borba se prične, pripravite se za odločitev, končno zmago bo podaril Zen." Nato je zadonelo še enkrat kratko znamenje s trobento in spustili so se v tek. Leteli so štirje skupaj; posamezni zmagalci so se kosali potem med seboj toliko časa, da je eden prekosil vse, za kar so mu nadeli častni naslov: sta-dionik, to je zmagalec v stadiju.
Ker je bila slava zmagalca velika, se je seveda vsak kar najbolj potrudil, da je bil prvi. Polegtega pa so jih pred začetkom starši ali učitelji še posebej bodrili, in sicer javno. Ta običaj je zelo star. Že Homer ga omeni, Diomed opominja svojega prijatelja Evriala pred borbo na pesti, naj se odlikuje in izide iz boja kot zmagalec. Začetkoma za to ni bilo treba veliko besed ali posebne priprave, pozneje je bilo vse bolj svečano in celo imenitni govorniki so smatrali za častno spisati tak nagovor. Dioniz iz Hali-karnasa n. pr. pravi, da imajo ravno atleti tem večjo pravico, posluževati se tega sredstva, ker so učenci Heraklejevi in Hermejevi, učenci torej bogov, ki so se odlikovali posebno tudi v obliki govora. Gledalci so se po svoji pozornosti z vso vnemo udeleževali borbe. Ta je klical temu, drugi onemu, bodrili so tekmece, pa tudi grajali in hvalili, spremljali sploh vsako njihovo kretnjo, dokler ni glasnik izklical imena onega, ki si je priboril zmago. Da je bilo zanimanje uprav velikansko pri najnevarnejši tekmi, pri dirki, nam ni treba posebej poudarjati. Borba je trajala ves dan, od solnčnega vzhoda do poznih popoldanskih ur.
Ker je bilo zanimanje od igre do igre vedno večje, so število skupin kmalu pomnožili. V štirinajsti olimpijadi so poleg navadnega teka skoz stadij (192 /72) vpeljali dvojni tek (diavlos), zmagal je Hipenos iz Pize; kmalu nato dolihos, pri katerem so morali dvanajstkrat obkrožiti ves stadij, torej skoro 5 km. Heraklej je določil po grškem poročilu, naj bodo atleti brez vsakega oblačila. Že borbe samenasebi — tek, roko-borba, metanje kopja itd. — so bile take, da je bilo to povsem umevno, vrhutega je bila vročina navadno zelo huda; vendar so nosili začetkoma neko vrsto pasu ali zaveze okolu ledja. Pri petnajsti olimpijadi so pa tudi to odpravili, tako poroča Takidid.
Neki Orzio je imel namreč smolo, da se mu je med tekom pas odpel, zamotal se je z nogami v vezi, padel in moral prvenstvo prepustiti drugemu. Od tedaj najprej so opustili tudi pas.
L. 708., v osemnajsti olimpijadi, je zmagal Evribat iz Šparte prvič v rokoborbi. Ta se je vršila navadno tretji dan, je bila Grkom jako važna, Plutarh jo imenuje najumetnejšo vseh vaj. Že Homer jo opeva povodom svečanosti pri Patroklovem pogrebu. Preden so se začeli boriti, so se drgnili z oljem, kar je povečalo gibčnost udov in zabranilo prehitro utrujenost. Ker bi pa roka nasprotnikova zdrknila ob gladkem telesu, so se posipali potem z drobnim peskom. To se je tako udomačilo, da so govorili o atletih, ki so brez posebnega napora dobili prvo darilo: zmagali so brez peska in prahu. Navadna rokoborba se je imenovala triagmos, treba je bilo vreči nasprotnika trikrat na tla. Dovoljeno je bilo prijeti tekmeca za roke, ramena, tudi za grlo, mu skočiti na hrbet, ga udariti pod koleno, mu nastaviti nogo itd., a borba je morala takoj prenehati, ko je ležal eden izmed atletov na tleh. Če je kdo ravnal proti predpisom, je brž poslal helanodik služabnike s palicami nad nepokorneža. Nadaljevanje rokoborbe, četudi je bil eden že na tleh, je bilo dovoljeno samo v pankratiju, zvezi borbe na pesti z rokoborbo. Borba na pesti je bila jako nevarna igra. Roke so bile ovite z jermeni iz usnja, ki so bili na več mestih vzbočeni. To je povečalo moč udarca, bilo pa tudi pomoček uspešnejše brambe. Zgodilo se je, da so se borilci pri tej nevarni igri zgrudili mrtvi na tla; v tem slučaju nasprotnik ni dobil darila, kakor smo že omenili, kaznovali ga pa sicer tudi niso. Pri pankratiju so jermene opustili, drug drugega sta lahko ranila samo z iztegnjenimi prsti, ne pa s pestjo. Borila sta se tako dolgo, da je eden vzdignil roko ali iztegnil prst in s tem prepustil zmago nasprotniku; to pa ni bilo takoj, moral je biti že zelo izmučen, poškodovan aH pa ves v krvi. Ker je pankratijon zahteval umetnost, izurjenost in moč, so ga imeli Grki za višek atletike. V borbi na pesti je prvi zmagal Onomast iz Smirne v triindvajseti olimpijadi.
Vzhodno stadija so bili napravili hipodrom, prostor za dirke z vozmi in jahanje, še enkrat tako dolg kakor stadij in okolo 130 m širok. Dirka je bila samoobsebi umevno nekaka predpravica ari-stokratov, plemenitnikov. Že udeležba pri atletskih vajah je imela za predpogoj dobro vzgojo, dolgo in vztrajno vežbo, dirkati pa so mogli samo najbogatejši. Na severu hipodroma so odnesli grič, južni del pa zasipali in napravili tako popolnoma raven prostor. Začeli so dirkati leta 680. pr. Kr., v petindvajseti olimpijadi, in sicer najprvo s četverovprežnim vozom; venec zmage je dobil,Pagonda iz Teb. Predirjati so
morali v najostrejšem teku hipodrom dvanajstkrat okoliinokoli in se potem ustaviti pri končnem stebru. Glasniki so lastnike voz ravnotako izklicali kakor druge tekmece, prostor, kjer je moral v začetku dirke stati voz, je tudi tukaj določila srečka. Vozovi so bili jako nizki in zadaj odprti, kolesa tudi nizka. Konji so bili vpreženi drug poleg drugega, ne spredaj dva in zadaj dva, in sicer sta bila srednja dva popolnoma vprežena, stranska dva pa samo z vrvjo navezana. Voznik je držal vojke z obema rokama, zraven pa še bič. Vsi so dirkali ob istem času, ako-ravno je bilo število večkrat zelo veliko; pogostoma je bilo štirideset vozov naenkrat v hipodromu. Na znamenje helanodika so odstranili vrvi pred vozovi, trobente so zadonele in začelo se je. Voziti so morali od desne na levo. Kmalu je bil ves prostor poln konj in vozov. Sedaj sta se zadela dva voza, tretji je priletel mimo, se ustavil, konji so se splašili, biči so pokali, vozniki upili, ob stebru na koncu se je razbil voz, ker je hotel prehitro in preblizu zaviti, zmešnjava je bila večkrat velikanska, cele gruče so se valjale po tleh, konji so letali brez gospodarja okoli, skratka bil je pravi čudež, če je kdo dvanajstkrat obkrožil cilj; če je bil pa voz celo prvi, sta bila lastnik in voznik tiste dni prva in najuglednejša človeka na Grškem. Jako lepo nam to popisuje Wallace v svojem Ben-Hurju. Zato je bil pa lastnik tudi tako ponosen, da se ne smemo čuditi, ako ni postavil samo svoje podobe v svetem gaju, ampak tudi podobe voznika, konj in voza. Še celo nagrobne spomenike so okrasili s takimi kipi.
Leta 648. so začeli tudi za stavo jahati, najboljši je bil Tesalec Kravksida iz Kranona. Navadno je moral jezdec pred ciljem skočiti s konja in leteti z njim skoz cilj, držeč ga za vojke. Vpeljali so tudi dirkanje z dvovprežnim vozom, potem dirke z žre-beti, celo z mulami, jahanje z dvema konjema, tako-zvano sinoris itd. Tudi dečki so pozneje tekmovali, in sicer skoro v vseh vrstah.
Leta 520. so se začeli izkušati tudi v letanju v polni bojni opravi, s ščitom, šlemom (čelado) in gole-nicami (oklepom na nogah), slednjič so pa obdržali samo še ščit. Najhitreje je letel Damaret iz Hereje. Ta tek se je imenoval hoplon.
Jako močan in vsestransko izvežban je moral biti pa oni, ki je hotel dobiti prvo darilo zadnji dan iger. Takrat se je vršila peteroborba, pentatlon, to je: tekanje, rokoborba, skakanje, metanje diska in metanje kopja. Kopje je bilo tenko in lahko z dolgo, ostro konico. Diskos je bil v začetku težak kamen, kakor nam to lepo opisuje Homer v Odiseji, potem pa kovinasta plošča. Do zadnjega časa so mislili, da je bila plošča težka dva kilograma, vendar so sedaj dobili ploščo, težko pet kilogramov. Mogoče pa je,
da teža sploh ni bila določena. Grško metanje diska se razlikuje od našega v tem, da se je moralo vršiti iz jako tesnega, omejenega prostora, dočim je pri sedanjem metanju zalet poljuben. Zato so pa tudi rezultati vsi drugačni. Oni znani dve podobi metalca diska nam ga kažeta pred lučanjem in potem ko se ravno pripravlja na okret. Najprvo drži diskos v levi, ga prime potem z desno, jo zavihti nazaj, vzdigne nekoliko desno koleno in potegne levo nogo nazaj, obrne oko toliko na desno, da vidi s polovico očesa okrivljeno desno stran in zaluči. Kdor je vrgel naj-dalje, je zmagal. O atletu Fajlu (Phaulos) trdijo, da je vrgel na grški način diskos skoro 32 m daleč. Če je bil diskos težak dva kilograma, so ga današnji atleti prekosili, sicer ne.
Za najtežjo vajo peteroborbe so imeli skok. Najbrže je bil to skok na daljavo. Rabili so pri tem takozvane haltere, male zakrivljene ročke iz kamna ali kovine z odprtino, skoz katero so potisnili prste. Pri odskoku so roke s halterami vrgli daleč nazaj in visoko, navadno haltere tudi izpustili; na ta način so dosegli izredne daljave. Vendar je pa skoro neverjetno, da bi bil imenovani atlet Fajlos skočil okoli 14/72 daleč; dandanes je najdalje skočil Irec 0'Connor, 7*67 m in razlika med danes in tedaj ne more biti tako velika, saj je bil Fajlos pentatlet, se torej ni posvetil samo eni vaji, dočim 0'Connor, kakor sploh vsi angleški in amerikanski atletje, forcira samo eno vajo in ravno za skok je izredno sposoben (188 cm visok in samo 68 kg težak). Skoro gotovo je bil Fajlov skok takozvani triskok; odskočimo n. pr. z desno, pridemo na levo, potem zopet na desno in šele po tretjem odskoku z obema nogama na tla. Na ta način skočijo tudi danes 13—15 m. Tla, kamor so skakali, so bila posuta s peskom, in tam je moral atlet obstati; če je stopil korak naprej, skok ni bil veljaven. Nekaj nam dopade pri tej vaji, da namreč niso rabili deske pri odskoku; tako skačejo tudi Amerikanci in Angleži, samo Nemci in nekateri Francozi ne, kar je večjih narodov; mi seveda smo morali posnemati Nemce in vlačimo nerodno desko za seboj.
Ko so bile igre končane, je čakalo zmagalce odlikovanje, kakršno jim je mogel izkazati edino le grški narod. Stopili so pred helanodike; na mali mizici — trinožni — iz zlata in slonove kosti so ležali venci, ki so jim bili namenjeni v dar. Niso bili iz zlata in srebra, pač pa iz dragocenejše tvarine, z oljkinega drevesa, ki ga je bil zasadil Heraklej sam. Stalo je blizu Zenovega oltarja. Deček, čigar starši so še živeli, je po-rezal z zlatim nožem toliko vejic, kolikor je bilo zma-galcev. Le v prvih početkih so bila darila drugačna, dragocene posode, trinožne mizice, orožje itd., a Ifitos je to odpravil in določil oljkin venec, ki je bil pa naj-
119
lepše in najčastnejše darilo, ki si ga je mogel Grk priboriti. Rimski triumf ni bil Rimljanu več nego Grku sveta oljkina vejica.
Ko mu je ovil helanodik glavo z vencem, je glasnik oznanil njegovo ime, ime njegovega očeta in ime domovine; spremljani od prijateljev in sorodnikov, svečanega poslanstva rojstnega kraja in od vseh svojih navzočih domačinov, so se podali ovenčani na višino Kronion zahvalit se Zenu za zmago. Solnce je zapadalo, iz vrst navdušene, verne množice, ki je stala okoli oltarja, so pa zadoneli spevi, zadonele himne na čast bogovom. „Slava Ti v zmagi, o Heraklej, slava Tebi in Jolan! Slava Ti v zmagi, Ti z vencem ovenčani, slava, slava!" Marsikatero oko se je pri tej priliki orosilo. Ganljiva je pripovedka o Diagoru iz Roda. Prišel je v Olimpijo z dvema sinovoma, oba sta si priborila oljkin venec. Prevzeta veselja sta nosila starega očeta, ki je bil v mladosti sam dosegel to čast, v stadiju okoli, ljudje so pa ganjeni ploskali in blagrovali starčka, ki ima take sinove. To je bilo pa slabotnemu olimpijoniku preveč, mrtev se je zgrudil na tla, mrtev od ginje-nosti. Pokrili so ga s cvetlicami, ki so jih trosili po njem.
Počastili so potem z daritvami tudi druge bogove, zvečer so se pa podali k slavnostnemu obedu, tu pa peli zmagoslavne pesmi, epinikije, ki so jih zložili najslavnejši pesniki; Pindar sam jih je zložil štirinajst. V eni pravi: Ko je lepa Selena (luna) poslala svojo ljubljeno luč na zemljo, začela je vsa dolina odmevati slavospevov. Nazadnje so Elejci, izvoljenci boga, v svojem pritaneju poleg svetišča pogostili srečne zmagovalce; ti so imeli pravico, postaviti v svetem gaju svojo doprsno podobo, po trikratni zmagi pa cel kip. Bogati zmagalci so pogostili včasih vse navzoče, n. pr. Alkibiad.
Nove časti so pa čakale zmagovalcev doma, kajti domovina njhova je bila soudeležnica zmage, soude-ležnica krasnega darila. V svečanem izprevodu so ga sprejeli in slavospeve pevaje peljali v svetišče mestnega boga. Pindar pravi pri neki priliki: „Sprejmite, Atenci, slavnega Timodema, osemkratnega zmagalca v dolini Pelopovi, sprejmi tega v slavnostnem izprevodu in zadoni naj sladka pesem." Bogu so darovali zahvalno žrtev, priredili slavnostni obed in ;:otem z največjim sijajem odpeljali srečnega borilca v domačo hišo. Večkrat so pri sprejemu podrli kos obzidja, češ on zasluži drugačen vhod kakor navadni zemljani, ali pa so rekli, da mesto ne potrebuje zidu, ki ima take može.
Večinoma so olimpijonike, to je zmagalce v Olim-piji, odlikovali za vse življenje, podelili so jim n. pr. pravico, pri javnih svečanostih sedeti na prvem mestu, v Atenah  so  mu dali polegtega častno  darilo 500
120
drahem (drahma = krona), smel je na državne stroške obedovati v pritaneju, državnem poslopju, in obhajati vsako leto enkrat svečan izprevod po mestu. Pri Špartancih so imeli pri daritvah in v bitkah prvo mesto za kralji. Njim na čast so postavljali kipe v gimnazijih, palestrah, pred javnimi poslopji in svetišči. Njihovo srečo so Grki smatrali za božjo srečo in Platon pravi o državljanih svoje idealne države, hoteč izraziti največje zadovoljstvo: „Srečneje bodo živeli kakor srečno življenje, katerega se vesele zmagalci v Olimpiji."
Olimpija je bila zbirališče vernikov, borilcev, radovednežev, kupcev, ki so imeli tu najlepšo priliko, sklepati nove zv^ze,  bila  je  zbirališče  državnikov,
zbirališče pesnikov, velikih mož — Herodot je baje tu čital svoje krasno delo —, zbirališče sploh grškega naroda. Sveti okraj Altis je bil vsako četrto leto glavno mesto cele Grecije, ki je strme se čudilar koliko moč ima, kakšen je njen sijaj. Verski in politični odnošaji so se tukaj strnili. Tu so občudovali Grki najslavnejše svoje može, najlepše umotvore božje v podobi krasnih borilcev. Ni čuda, da so bili Grki ponosni na to svojo lepoto, na lepoto duševnih in telesnih vrlin, ki so jo videli združeno, da se jim je vzbudil čut narodne celokupnosti, da so tisoči odšli domov z najlepšimi vtisi, da je duša njihova zahrepenela še bolj po največjem bogastvu: harmoniji duše in telesa. Noben narod jih ni dosegel. (Dalje.)
::::n|||[i:::: "Hali ""nlllu::::
Večer.
Zložil Silvin Sardenko.
Kakor črni vran pada tihi mrak na pokojno plan.
Kakor krila ptic rahlo zašumi drevje vrh goric.
Kakor v oknu svit mesečni je žar čez polje razlit.
Milo kot oko, zatopljeno v mir, gleda nas nebo.
3
Med gorami. ..
Zložil Anton Medved.
Med gorami na samotnem kraji straži bela cerkvica grobe. Olše tam vrše v sosednem gaji, taščice tam tiho drobole.
Z line zvonec bronasti zapoje, zlije do vasi vabeči glas, in četvero mož na rame svoje krsto dvigne in ostavi vas.
Ali komu v prsih srce poka, ali komu v duhu se grozi? Videti ni solz, ni čuti joka strmo pot do jame iz vasi.
Kdo, ne vem, v to jamo izkopano leže, neobjokovan obraz, nekaj pa, o dekle, mi je znano: mrtvec tak bom nekdaj tudi jaz.
Dnevi so bili, ko sva verjela vse na svetu preje nego to, da ljubezen v naji bo zvenela hitro in popolnoma tako.
Kdo je nje prerano smrt zakrivil, ne ugibajva ne ti, ne jaz! Eno veva in dovolj: oživil mrtve več ne bo noben ukaz.
Med gorami na samotnem kraji straži bela cerkvica grobe; tam  je prostor zame — ne za naji daleč narazen odmenjen že.
Olše tam vrše ob zori rani, taščice tam tiho drobole, milovani in nemilovani tam enako sladko v grobih spe.
s
165
Olimpske igre nekdaj in sedaj,
Spisal dr. Vinko  Šarabon. (Dalje.)
II. Moderne olimpske igre.
]animanje za atletiko in sploh za vzgojo telesa je v srednjem veku zaspalo. Sicer slišimo o turnirjih, o bojnih igrah vitezov, a te so bile le sredstvo v gotov namen, na sistematično pomno-ženje in poplemenitenje svojih moči se ni toliko mislilo. Šele devetnajstemu stoletju je bilo določeno storiti v tem velikanski korak naprej, Angleži, Francozi in Amerikanci so začeli gojiti gimnastiko in atletiko po zgledu in načinu starih Grkov. V zadnjih dvajsetih letih se je oprijela tega kulturnega dela tudi ostala Evropa. Moderna atletika ne potrebuje veliko orodja, kakor n. pr. telovadba v našem zmislu, njeno vežbališče je večinoma prosta narava. Pristašev ima že na milijone, zlasti vso Angleško in Ameriko. Borba za kruh nam izčrpa dandanes vse moči in sama narava nas sili zopet priboriti si jih, utrditi naše telo v lahki tekmi na zeleni trati ali snežni zimski odeji. Poglejmo le na tisoče in tisoče zimskih „športlerjev"! Kako to vpliva na zdravje, narn ni treba posebej poudarjati, v tem so si vsi edini. Profesor NuBbaum iz Monakovega je v svojem predavanju izvajal sledeče: „Ako zberem svoje izkušnje iz tridesetletne zdravniške prakse, moram priznati, da sem imel le malo bolnikov, katerih bolezen bi obstajala v prevelikem naporu mišic; imel sem pa priliko opazovati na stotine revežev, ki so oboleli vsled mučnega duševnega dela, večkrat jim ni bilo več pomagati. Dobil sem popolnoma določeni vtis, da človeško telo ni baš ustvarjeno za duševne napore. Najbolj zdravi in najbolj veseli so bili oni, ki so preživeli ves dan na prostem, dišala jim je najnavadnejša jed, nikdar niso tožili zaradi prebavljanja, bolečin v glavi ali celo nervoznosti. Kako drugače je pa to pri uradnikih, učenjakih in umetnikih: glava je vroča, noge mrzle, prebavljanje je težko, malo jih je, ki ne bi neprenehoma tožili o nervoznosti, le redko nam kdo odgovori, da mu gre dobro. Dokazano je, da imajo delujoče mišice mnogo več krvi kakor one, ki počivajo. To velja seveda tudi o možganih. Če pa sili kri zlasti k možganom, trpijo pri tem drugi udje, ker imajo premalo krvi. Bolj kakor pa je obtežen centralni organ — možgani — in manj kakor je krvi v drugih udih, tem slabši je naš počutek. Če se to godi že pri otroku, je škoda
seveda veliko večja in bolj občutna pri odraslih. Trdno sem prepričan, da se bode menjavalo v pri-hodnjosti po cele ure duševno delo s telesnim."
Le nikar se v tem ne dajmo strahovati po nevedni kritiki, saj je znano, da kritizirajo le slabiči in propali. Vso zgodovino imamo za seboj: telesno krepki narodi so bili tudi duševno na vrhuncu, z mehkužnostjo je bilo združeno nazadovanje kulture. Le nevedneži vidijo v športu in v atletiki oškodovanje duha" in ne marajo videti v njem najcenejšega in najuspešnejšega sredstva za izboljšanje človeštva.
Človek je pravzaprav moralično prisiljen tako glede sebe, kakor glede potomcev in vsega človeštva, krepiti svoje telo in mu podeliti ono zdravje, ljubkost in lepoto, ki vzklije le iz dovršene moči. Poslušajmo še enega strokovnjaka. Dr. Sceger pravi: „Da si ohranimo gibčnost, krepost in svežost mladosti, ni zadosti da samo v mladih letih vežbamo svoje telo, češ to velja za vse življenje, ne, sistematično se moramo uriti do poznih let, da ne izgubimo prezgodaj najdragocenejših svojih darov, da ne čutimo pred časom slabosti in hib starosti." Isto pravi profesor RoBbach v knjigi „Lehrbuch der phu-sikalischen Heilmethoden": „Vedno pogosteje opažamo posledice zanemarjene telesne vzgoje, ki se ne kažejo samo na telesu, ampak tudi na duhu: pomanjkanje krvi, bledica, blaziranost, kratkovidnost, nervozna prenapetost in različni izgredi proti zdravju; bolniščnice in norišnice se polnijo. Sveta dolžnost zdravnikov je, posvetiti se temu predmetu in pomagati tudi v tem oziru trpečemu človeštvu. V zvezi s pametnimi učitelji naj gledajo na to, da se združi telesna gimnastika z duševno gimnastiko v harmonično celoto."
Nazori so torej danes popolnoma drugačni nego prej, tok časa je čisto drugi, napredni narodi so se posvetili neumornemu delu na polju telesne izobrazbe in tisti, ki so v tem prvi, Angleži in Amerikanci, imajo tudi drugje prvo besedo; saj pravijo, da so si Angleži priborili večino svojih zmag doma na angleških tleh, na prostorih za tenis, golf, rokoborbo itd. Zlata resnica je v tem.
Dasi so v zadnjih časih najmodernejši narodi vsak zase izkušali doseči svoj ideal, idealno lepoto Grkov in njih uspehe, je bilo to stremljenje navezano vendar  le na dotično   deželo in težko  je bilo
166
določiti, kateremu se mora dati prvenstvo v nalogi, ki so si jo bili stavili. Tu je prišel francoski grof Pierre de Coubertin 1. 1894. na misel, kaj ko bi po zgledu starih Grkov zopet začeli prirejati skupne igre, oziroma tekme vsega kulturnega človeštva, ko bi se začeli učiti drug od drugega, prilastiti si to in ono dobro in tako polagoma približati se že večkrat omenjenemu cilju, popolni harmoniji duše in telesa. Njegov predlog  je  dobil glasen odmev, vse se  je odzvalo.
Kje naj priredijo igre? Ker so bili Grki v starem veku najbolj športni narod in so kot tak imeli v tem prvo besedo, bi človek mislil, da bodo prve moderne igre obhajali na Angleškem, in res so nekateri mislili na to. A Grki, ponosni na svojo zgodovino, na svoje pradede, si tega niso dali izviti iz rok in so priredili prve igre leta 1896. s takim bliščem in sijajem, ki nikakor ni odgovarjal sedanji njihovi politični moči. Povabili so zastopnike vseh narodov, ki so trumoma prihiteli na Grško, a ne na stara sveta tla olimpska, temveč v okolico modernega mesta Atene. Ker sta se pa gimnastika in šport v zadnjih časih razvijala tudi na poljih, ki so bila Grkom neznana, je umevno, da so vzeli v program tudi popolnoma nove tekme.
Rezultati so bili sicer dobri, vendar se niti od-daleč ne dajo primerjati onim, ki so jih dosegli pri zadnjih olimpskih igrah v Londonu 1. 1908. Radi primerjanja nekatere priobčimo: Amerikanec Burke je porabil dvanajst sekund, da je pretekel razdaljo 100 nt; v triskoku je dosegel Amerikanec Connellu 127 /72; Avstralec Flack je pretekel 830/72 v dveh minutah in enajstih sekundah; Amerikanec Garett je vrgel diskos — 2 kg — 29 m daleč, jako malo, če mislimo na danes; v teku na 400 m je zopet zmagal Burke, in sicer v 54 sekundah; v skoku na daljavo je dosegel Amerikanec Clark 6'35 m; v dirki na kolesu na razdaljo 100 km je bil prvi Francoz Flamand v treh urah in osmih minutah; v streljanju so prisodili prvo darilo Grku Karaserdu; na bradlji in drogu so se odlikovali zlasti Nemci, v plezanju po vrvi Grki; v skoku na višavo je dosegel Amerikanec Clark 1*81 m, seveda brez deske; 100 m v eni minuti in 22 sekundah je preplaval Oger Hajos, 500 m v 8 minutah in 12 sekundah Avstrijec Neumann, v plavanju na 1200 m je bil zopet Hajos prvi, in sicer v 18 minutah in 22 sekundah. Veliko je bilo tudi drugih tekem; kot najpopularnejšo, a žal zdravju jako škodljivo moramo označiti takozvani maratonski tek. Po bitki pri Maratonu (1. 490. pr. Kr. r.) je baje neki Atenec tekel v svoje mesto oznanit zmago; Maraton je oddaljen od Aten približno 40 km in zato imenujemo tek na to razdaljo maratonski tek. Venec zmage si je pridobil Grk Louis v 2 urah in 59 minutah.
One redke zmage, ki so jih priborili Grki, so proslavljali domačini na vse načine. Spomnimo se le Louisa zmagalca v maratonskem teku. Dan pred tekmo so se podali tekači v Maraton, bilo jih je 25. Drugi dan popoldan ob dveh je dal polkovnik Papadiamantopovlos znamenje za odhod. Tekmecem so sledili kolesarji, častniki in vojaki na konjih, tudi zdravniki na vozeh. Začetkoma je bil najhitrejši Francoz Lermusiaux, pri mestecu Pikerni je bil za cele tri kilometre pred Amerikancem Bleckom, temu je sledil Oger Kellner in šele potem se je pričela vrsta grških tekačev. Še v Charvati je bil Francoz prvi in Amerikanec drugi, a Lermusiaux je jel kmalu pešati in pri 32. kilometru — pot je bila dolga 42 km — je bil tako truden, da ni mogel več naprej. Tudi Amerikanec je prišel kmalu v zadnjo vrsto, pri 33. kilometru je bil prvi Avstralec Flack, a takoj za njim Grk Louis. Tu se je Flack spoteknil in moral Grku prepustiti zmago. Ko je bil ta še en kilometer oddaljen od stadija, je že strel iz topa naznanil njegov prihod.
Nestrpno so medtem pričakovali v stadiju prvega olimpionika, izračunali so, da mora priti okoli pol petih. Naenkrat se je raznesel glas, da prihaja Avstralec Flack. Vse je bilo potrto, nobenega glasu, razočaranje si čital na vseh obrazih. A zmota ni trajala dolgo. V stadij pridirja na konju polkovnik Papadiamantopovlos, ves prašen, se obrne naravnost proti kraljevemu sedežu in glasno naznani, da je Grk Louis prvi. Bliskoma se raznese to poročilo po stadiju, južni temperament si da duška v neprestanih klicih, začuje se tudi strel iz topa, zmagalec je blizu. Vsi vstanejo in se ozrejo proti vhodu v stadij.
Par minut preteče, a nemirnim Grkom se zdi to večnost; sedaj opazijo neko gibanje pri vhodu; slednjič se prikaže visokorasla postava Louisova, belo je oblečen, ožgan od solnca, ves v potu. Pozna se mu utrujenost, vendar ni izmučen. Prestolonaslednik Konstantin in princ Jurij se mu v svojem navdušenju pridružita in letita z njim po stadiju, ljudstvo v nepopisnem vznemirjenju gromovito ploska, kralj se vzdigne, ko gre Louis mimo njega, in maha vidno ginjen dolgo časa s svojo čepico, častniki hitijo k zmagalcu in ga poljubljajo, princa ga nazadnje vzdigneta na rame in ga nosita po stadiju. Ko zagleda ljudstvo grško zastavo, ki se počasi dviga v zrak v znamenje domačinove zmage, prikipi navdušenje do viška, samo glas „zmaga" se razlega po areni, vse vihti klobuke, robce in male grške zastavice — zmaga Louisa je zmaga vsega naroda.
Par minut pozneje pride Grk Vasilakos, njegov prihod vzbudi nove viharje navdušenja; tretji je tudi Grk, mladi Atenec Velokas, in šele četrti je tujec, Oger Kellner.
/
167
Vsi grški časopisi so izšli v posebni izdaji, v vsakem je bila slika Louisova; več tovaren se je imenovalo odslej po njem; med različnimi darovi, ki jih je dobil, je bila tudi velikanska njiva, ki so mu jo kupili v Londonu stanujoči Grki in ki se je imenovala „maratonska njiva"; država mu je izkazala različne časti, z eno besedo: slavili so ga kot narodnega junaka, ravnotako kakor v stari Greciji. Star je bil tedaj 25 let, sin revnih kmetiških staršev iz sela Amarussi. Ko je bil pri vojakih, se je odlikoval po posebni hitrosti in polkovnik ga je pregovoril, da se je udeležil tekme.
Štiri leta pozneje so priredili igre v Parizu, 1. 1904. v Ameriki in 1.1908. na Angleškem. A Grkom ni bilo všeč, da so Francozi in Amerikanci vzeli stvar v roke in zato so izvun reda razpisali igre za leto 1906. Pripravili so se veliko skrbneje nego prvič, saj so imeli sedaj že izkušnje. Tudi tako dragi niso bili kakor prvič, vstopnina h koncertom in predstavam v stadiju, k igram na svečanostnem prostoru, k strelišču, k prostoru za veslanje in dirkanje v Faleru je bila samo 75 frankov, vrhtega je pa imel s to karto vsakdo vstop k takozvani beneški noči v Pireju, k trem slavnostnim sprejemom in je smel poslušati arheološka predavanja na Akropoli. Stadij so popolnoma prenovili, ves je bil iz penteliškega marmorja kakor v starih časih; posuli so ga s peskom, zidovje okoli dirkališča so napravili v isti višini kakor je bilo včasih; določili so natančen program, kar leta 1896. ni bilo. Kot glavne skupine so imenovali: atletične tekme, telovadbo v našem zmislu, borbo na meče, šport v ožjem pomenu, vodni šport, streljanje in dirkanje na kolesu. Tekmovati so smeli samo amaterji. Amater je bil oni, ki se ni nikdar boril za denar ali tekmoval z atletom po poklicu, nikdar sprejel denarja za kako telesno vajo ali vzel plačilo za vežbanje in pripravljanje drugih in tudi nikdar delal reklame z atletiškim orodjem. Stroške za potovanje in za bivanje v Atenah so jim povrnili, seveda ne kot odškodnino, ker to bi bilo proti odboru samemu, temveč zaradi izrednih okolnosti, v katerih so se morali nekateri iger udeležiti. Odboru je dovolila vlada za vse potrebne priprave 400.000 K. Ljudstva iz vseh krajev Grške, iz ostale Evrope in Amerike se je nabralo na stotisoče, celo Avstralci so prišli. Vročina je bila večkrat neiznosna, saj so se vršile igre od 22. aprila do 2. maja. Grki so se potrudili, kar so mogli, da so zadovoljili goste, vendar se je njihovo razsodišče, v katerem je bil tudi grški prestolonaslednik, večkrat pokazalo jako pristransko in nekonciliantno, popolnoma v nasprotju s starimi Grki. Veliko prijaznejši so bili z Amerikanci in Angleži kakor n. pr. z Avstrijci in Švedi. To se je videlo zlasti pri dviganju  težkih uteži.   Odbor je na-
ročil iz Kolina uteži za 900 frankov, s temi so vadili atleti par dni pred tekmo; ko je pa prišel dan nastopa, je odbor naenkrat rekel, da morajo vsi dvigati uteži grškega atleta Tofala, ki jih je bil že navajen, ki so bile pa sicer jako nerodne. Vse pritožbe so bile zaman. Oglasilo se je 24 tekmecev, nastopilo jih je petnajst. Več kot 129 kg so dvignili samo Steinbach z Dunaja, Maspoli iz Luona in To-falos iz Patra na Grškem, 136 5 kg samo še Steinbach in Tofalos. Avstrijec bi bil rad dvigal naprej, a ker je bil Grk utrujen, so se izgovorili z nočjo in so določili nadaljevanje na drugi dan. Navsezgodaj so izšli časopisi in prinesli cele odlomke o Stein-bachu na veliko začudenje Avstrijcev: Steinbach je postal čez noč „profesional", atlet po poklicu, kot tak ne bi imel tekmovati, in zmaga bi bila Tofalova. Neki časopis n. pr. je pisal: „Naš urednik da vsakomur 100 frankov, ki more dokazati, da Steinbach 1. 1901. ni v nekem cirkusu na Dunaju tekmoval za denar." Kakor bi bilo to mogoče dokazati! Nasprotno, list bi bil moral dokazati, da je tekmoval. Drugi listi so to laž ponatisnili. Posledice niso izostale. Komaj je prišel drugi dan Steinbach v stadij, že se je začel vrišč in ropot, ljudstva je bilo zbranega okoli 50.000. In ko se je Dunajčan pripravil k vzdigovanju, je nastalo neznansko kričanje; „Proč s profesionalcem, proč z goljufom!" Stiskali so pesti, vihteli palice, metali različne predmete v stadij: odbor se ni ganil. Kdaj bi se bilo moglo pripetiti kaj podobnega v stari Olimpiji? Ni čuda, da je bil Steinbach ves drugačen kakor sicer in da se mu poskus ni posrečil. Tofal je bil proglašen zmagalcem. Ko so se pa Grki dosi-tega nakričali in vsled hripavosti niso mogli več vpiti, je pristopil Steinbach k uteži in jo dvignil šestkrat, kar se je preje Tofalu s trudom samo enkrat posrečilo. Bilo je 142 kg. Pozneje so Grki spoznali svojo zmoto in marsikomu je bilo žal, da je žalil poštenega moža. Časopis „Hellas" je pisal: „Žalostno je, da so izvrstnemu Dunajčanu po zvijači in goljufiji izvili zmago. Bolje bi bilo izobesiti mesto zmagoslavne grške zastave, ki je oznanjala zmago Grka, zastavo žalosti." Da so ravno proti Steinbachu uprizorili tako gonjo, je umljivo iz tega, ker so razen v metanju kamna edinole v dviganju imeli moža, ki je imel priliko izkazati se, povsod drugod so si tujci priborili zmago.
V rokoborbi se zmaga dolgo ni odločila na nobeno stran, slednjič je Danec Jensen pritisnil Finca Weckmana, inženirja iz Nemčije, na tla. Amerikanec Sheridan je v prostem metanju diska — zalet je poljuben — dosegel izredno daljavo 41*5/72, v grškem metanju — zalet se mora izvršiti v malem kvadratu, ki je širok 2"5 /72 — ga je prekosil Finec Jaervinen s 35/72. Grk Georgitas je vrgel 6*4 kg težak kamen
168
20 m daleč, Šved Leming pa švedski ger, neko kopje, 54 /72, kar je izredna daljava. Tudi v peteroborbi je dobil prvo nagrado neki Šved, Mellander, in sicer je moral tekmovati v skoku na daljavo brez zaleta, v metanju diska na grški način, v metanju gera, v teku na 192 /72 in v rimsko-grški rokoborbi. Hahn iz Amerike je rabil 11 Vs sekunde za tek na 100 /72, Pilgrim iz Amerike pa 53 sekund za 400 m in 2 minuti za 800 m; pri teku na 1500 m se je kot najboljši izkazal Amerikanec Lightbodu v 4 minutah in 12 sekundah, na 5 milj (milja = 1609 m) pa Anglež Hawtree v 26 minutah in 12 sekundah.  Na Angle-
večje število tudi v skoku na daljavo brez zaleta, namreč 3'3 m. Z zaletom je najdalje skočil Ameri-kanec Prinstein, 7'2 m; kaj to pomeni, je vsakemu telovadcu jasno, pri nas je 5 m že dosti dober skok. V troskoku je dosegel Irec 0'Connor 14'07 /72, v skoku s palico na višavo pa Francoz Gonder 3*5 m. To zadnjo vajo so začeli gojiti v zadnjem času tudi pri nas, kar je jako hvalevredno, vaja zahteva hitrost, hladnokrvnost, gibčnost. Sploh moramo gledati na to, da se bomo sčasoma navadili moderne amerikanske, angleške in švedske telovadbe, ki je vse kaj drugega in veliko   bolj  zdrava  kakor pa večina tega,
SLIKE  IZ  BOSNE:   PROGLRŠENjE  ANEKSIJE  Nft  SELU
škem in v Ameriki, v najnovejšem času tudi drugod, gojijo neko posebno vrsto teka, tek čez staje (Htirden-laufen); v razdaljah po 9 m postavijo 10 staj, visokih 110 cm, zaleta je 10/72 in končno ostane tudi še 10 m, vsa razdalja je 110 m; atlet mora v največji hitrici letati in skakati, po skoku seveda ne sme nič obstati, ampak skočiti brzo čez drugo stajo itd., za vso razdaljo 110/72 je rabil Amerikanec Leavitt samo 16 1/5 sekunde. Hoja je pri nekaterih tudi v veliki časti, na Angleškem je nekaj navadnega prehoditi v eni uri 9—11 km; v Atenah je prišel Amerikanec Bonhag čez razdaljo T 5 km v 7 minutah in 13 sekundah. V skoku na višavo pa niso dosegli 1.1896., Leahu z Angleškega je skočil T77 1/2 m, brez zaleta pa Amerikanec Ewry Rau T 56 /72; ta je dosegel naj-
kar smatrajo nekateri dandanes za neobhodno potrebno.
Maratonski tek je povzročil vročo borbo med Kanadcem Sherringom in Švedom Svanbergom. Šlo je na daljavo 42 km, Sherring, prvi zmagalec, jih je pretekel v 2 urah, 51 minutah in 21 sekundah. Za ta znameniti tek so se izvršile kar najobširneje priprave, nepretrgoma so stali vojaki ob cesti iz Maratona v Atene, vsak tekmec je imel poleg sebe nekoliko častnikov na konjih, bilo je pripravljenih veliko rešilnih postaj. Ob treh popoldan so zapustili tekači Maraton, bilo jih je 51. V stadiju v Atenah so jih nestrpno pričakovali. Okoli šestih se začujejo različni klici, se ojačijo, se razlegajo po stadiju, vseh oči se obrnejo proti vhodu. Mala, neznatna postava,
/
169
vsa v prahu, klobuk sivkaste barve, potisnjen globoko na čelo, z amerikansko zastavico v roki, se prikaže pri vhodu, spremlja jo princ Juri, ustavi se pred kraljem in se mu pokloni. Sherring, junak zadnjega dne, se smehljaje ozira na vse strani in ne vidi se mu, da je moral v neznosni vročini v največji hitrosti dirjati tri ure. Izročijo mu šopek cvetlic in princ Juri ga spremi iz arene. Zopet pričakovanje, morebiti bo vsaj drugi zmagalec Grk! Zopet razočaranje, za šest minut pozneje se prikaže Šved Svan-berg, potem Arnerikanec Frank in Šved Tornros, šele peti je Grk. 200.000 ljudi je zasledovalo to tekmovanje.
V časopisu „Bund", izhajajočem v Bernu, nam neki Švicar, ki pa biva v Atenah, jako prijetno pripoveduje, zakaj se je Grkom pri tej tekmi tako slaba godila.   Prvo  nagrado  je   podaril  princ  Konstantin, veliko srebrno posodo z ročajem. Neki atenski slaščičar  je  obljubil  postreči  zmagalcu vsak dan njegovega življenja s skodelico šokolade in neki brivec se je zavezal,   obriti   ga vsak teden   enkrat zastonj in mu vsakikrat podariti stekleničico kolinske vode. Celo neki  kmet se je tako navdušil,   da je prinesel malo jagnje zmagalcu v dar.  Popoldan je bil stadij natlačeno poln, vse je  govorilo samo o Kutalakiju, o  Grku,   kateremu  je   šlo   po   mnenju   domačinov prvenstvo.   Strel  iz topa se je začul in častnik na straži je naznanil, da prvi že prihaja. Vse je vstalo in začelo vpiti: „Slava  Grški! slava Grški!" mahali so s klobuki in z  modro-belimi zastavicami. Princi, sodniki, sploh vsi, ki so bili v areni, so leteli k vhodu, sprejeti  so hoteli Kutalakija,   grškega zmagalca.   In kdo je prišel ? Ne Kutalaki, ampak Kanadec Sherring. Ni možno  popisati  potrtosti in  pobitosti  ogromne množice,  modro-bele zastavice so  romale  mirno in tiho  zopet  nazaj v žepe.   Noben   moški  ni  črhnil, ženske so jokale. Drugi je bil Šved, tretji Arnerikanec, četrti zopet Šved. „ Kutalaki je mrtev, Kutalaki sije kaj naredil; sramote ne bo mogel preživeti, sam je tako rekel," so zdihovali  in  tarnali gledalci. Zakaj ga ni bilo?   Prejšnji večer  se je   odpeljalo onih 51 tekmecev v Maraton,  tam naj bi se  naspali,  da bi bili drugo jutro sveži in izpočiti. Vzradoščeni grški kmetje so pa svoje rojake pogostili,  da je bilo veselje, jedli in pili so, kar se je dalo. Amerikanci pa, ki so vedno zmerni in ne pijo in ne kadijo, so jedli samo jajčjo jed in pili vodo. Kutalaki je pa še zgodaj zjutraj pojedel celo kokoš in jo tudi primerno žalil. Ob treh popoldan se je tek začel; medpotoma je postalo grškemu junaku slabo, celo kri je baje bljuval in prepeljali so ga v bolniščnico.   Sherring pa je bil vkljub temu, da vso noč ni zatisnil očesa, pri vstopu v areno še tako čil in čvrst, da bi bil lahko letel še 10 km. Ko je drugi dan pri razdelitvi nagrad prišel
v areno, ga je sprejelo gromovito ploskanje; jagnjeta ni prinesel seboj, rekel pa je, da ga bo vzel seboj in v Kanadi vzredil. Pravijo tudi, da je rekel kralju: „Rad bi bil drugi in bi bil prvo nagrado prepustil Grku, če bi bil vedel, da je Grkom toliko na maratonskem darilu, v Ameriki sem dobil že tako dosti daril ..."
V Ameriki so čakale Sherringa velike časti, zdi se nam, kakor bi prišli nazaj v staro Grecijo. Mestni svet v Hamiltonu (Kanada) mu je podaril v priznanje njegove zmage 2500 frankov in ravnotoliko vlada provincije Ontario. Drugi občudovalci so mu darovali tudi po več tisoč frankov, prijatelji pa veliko posestvo s hišo; to je bila v njegovem življenju velika izprememba, kajti preje je bil zavirač pri grand-trunk-železnici. Največje priznanje mu je pa izkazala vlada kanadska, nastavila ga je za nadzornika z letno plačo 3200 frankov. Vidimo torej, da je v Ameriki jako prijetno biti izvrsten atlet; nasprotje je posebno veliko, če se spomnimo na najstarejšega Sherringovega prednika, onega grškega vojaka, ki je prvi letel iz Maratona v Atene in ki ga ni čakalo drugo plačilo kakor smrt, ker se je na trgu mrtev zgrudil na tla.
Ne sicer z denarjem, pač pa sicer odlikovani so bili tudi avstrijski zmagalci: Predsednik avstrijskega osrednjega odbora za olimpske igre, grof Wilczek, jih je predstavil nadvojvodu Rainerju, ki se je jako laskavo izrazil o njih in o športu sploh, kateremu je on poseben pokrovitelj. Zmagalci so bili: Steinbach v dviganju z eno roko, ki se je vršilo drugi dan po že opisanem dviganju z obema rokama, Watzl v rokoborbi lahkih tekmecev in gimnazijec Oton Scheff v plavanju na 400 m. Scheff nam opisuje svojo zmago jako zanimivo v dunajski „Allgemeine Sportzeitung": Malo imam povedati o plavanju na razdaljo ene milje.1 Valovi so bili tako visoki in močni, da sem komaj zmagoval, zlasti še, ker nisem navajen plavati v morju. Prišel sem zato tretji do cilja. Do pol milje, kjer smo se obrnili, sem bil vedno tik za Angležem Jarvisom; ko smo plavali nazaj, sem zašel v stran, sicer bi bil najbrže drugi, ker sem že prej čutil, da bi lahko plaval mimo Jarvisa in ga pustil za seboj. Prvi je bil Anglež Taulor. Akoravno sem bil samo tretji, mi to ni popolnoma nič vzelo poguma, saj sem bil videl, da so slavni Angleži z Amerikanci in Avstralci vred komaj boljši nego jaz in da se mi morebiti posreči doseči pri plavanju na 400 m drug rezultat, zlasti če bo morje le malo bolj mirno. Znameniti dan je prišel. Morje ni bilo tako razburkano kakor zadnjič, to mi je dalo novega po-
1 To je morska  milja, 1852 m,   ne zamenjati   s  prej omenjeno angleško miljo na suhem, 1609 m.
22
170
guma. Da sem bil nekaj razburjen, ni čudno, saj to ni bila navadna avstrijska tekma, to je bila tekma za mojstrstvo sveta v navzočnosti tisoč in tisoč domačinov in tujcev. Bil sem edini Dunajčan, vsi drugi so jo popihali, imel sem svetovnoznane imenitne plavače za nasprotnike, Taulora, Jarvisa, Healuja in Radmiloviča. Začeli smo plavati ob nekem drogu, vsled pomote sem bil predzadnji v vodi. Koncem prvih 50 m je bila vrsta sledeča: Taulor, Healy, Jarvis, Radmilovič, jaz. Potem sem pričel polagoma s hitrejšimi udarci, splaval sem mimo Radmiloviča, Healuja in tudi mimo Jarvisa, pri 150 m sem bil že drugi in samo kakih 10 m za Taulorom. Sedaj je bilo treba napeti vse moči, moral sem na vsak način dohiteti Taulora, nisem smel dalje čakati. A le počasi se je zmanjševala razdalja med nama, včasih sem že skoro obupal, a vendar sem mu bil pri 250 /72 že vštric. 50—70 m se je vzdržal Taulor še na moji strani, a naenkrat sem ga prehitel in plaval dalje, kar se je dalo; naenkrat mi zagluši mokra moja ušesa gromovito ploskanje, ploskali so meni, ki sem priplaval prvi skozi cilj, Taulor komaj dober meter za menoj. Pozneje je baje rekel: „Vedel sem že naprej, da bo tako prišlo."
Z maratonskim tekom so se končale olimpske igre v Atenah, svet se ni mogel načuditi, uspele so nad vse imenitno, prisostvovalo je vedno 50.000—200.000 gledalcev; kaj bodo nudile šele igre v Londonu!
Že koncem leta 1906. se je sestavil v Londonu odbor za olimpske igre, ki so se imele vršiti 1.1908.! Pokrovitelj odbora je bil kralj Edvard, predsednik pa lord Desborough. Že takrat so določili, kakšen naj bo londonski stadij; seveda ni mogel biti iz penteliškega marmorja kakor stari panatenejski amfi-
teater, ki ga je dal postaviti Herod Atik, a odmerili so mu mnogo večji prostor, 40 akrov, oziroma 162.000 kvadratnih metrov, gledalcev je bilo naenkrat lahko v njem 367.000, sedemkrat več nego v stari Olimpiji. Vse naj bi stalo na železnih stebrih in bilo izredno močno, ker morebitna katastrofa bi bila nepopisna. Za zunanje dirkališče naj bi služila 536 m dolga arena, notranji prostor je bil namenjen atletiškim igram, torej metanja diska, kopja, skakanju itd. Poleg-tega je obsegal ta del tudi obširno plavališče, dolgo 110 jardov1, globoko 3"6 m, široko 15*2 m. Pozneje so izvršili nekatere izpremembe v prvotnem načrtu, število sedežev so znižali na 32 vrst, za 100.000 gledalcev, okoli navadne arene so napravili še kolesarsko dirkališče, dolgo 574 m in široko 11 m; okoli-inokoli so postavili več vrst stebrov in jih okrasili s stolpiči; vsa naprava je bila tako okusna in obenem tako ogromna, da so se pred Angleži lahko skrili vsi, ki so dotedaj te igre priredili, Grki, Francozi in Amerikanci.
Kakšno zanimanje je bilo povsod po svetu za londonske tekme, vidimo iz par podatkov. Francoska zbornica je dovolila udeležencem podporo 50.000 frankov, medtem 8000 za streljanje, 8000 za gimnastiko, 15.000 za atletiko itd., Amerika je poslala 176 najboljših atletov, Avstralija 17, Belgija 69, Češka 32, Kanada 58, mala Danska 72, Nemčija samo 94, a Angleška 513, celo Finska 30, Francoska 219, Grška 20, Holandija 120, Avstrija 32 — jako malo število —, a Švedska 169, Južna Afrika 19, Ogri jako veliko, 154, vseh skupaj jih je bilo okoli 2500.                                                     (Dalje.)
i Jard = 0-914 m.
""tulil "".^flallu'.::: llln::::
Potnik.
Zložil G. Koritnik.
Sam blodim po temni cesti, zunaj je tema in mraz — kam bi stopil, kje ogrel bi roke mrzle in obraz?
Doma nimam, pečke tople, dobrih, vsmiljenih ljudi, več nobene na tem svetu ne poznajo me oči ...
Škriplje sneg in jaz potujem, nem k neznanim ciljem spem — ali se zgubim v samoti, ali rešim — sam ne vem...
Olimpske igre nekdaj in sedaj,
Spisal dr. Vinko  Šarabon. (Dalje.)
III. Igre v Londonu 1908.
fakor vse take velikanske priredbe zahtevale so seveda tudi igre v Londonu velikih denarnih žrtev; tu vidimo, kaj zmorejo Angleži. Prostor za igre je dobil odbor zastonj, in sicer mu ga je preskrbela direkcija francosko-britiške razstave, ki je bila takoj zraven, zahtevala je pa zato tri četrtine dohodkov, ena naj bi ostala odboru. A to je bilo premalo. Lord Desborough, glavni prireditelj, je priobčil v časopisu „Daily Mail" članek, v katerem poziva občinstvo, naj se odzove z večjimi ali manjšimi zneski, da bo mogel veliki angleški narod dostojno sprejeti 2000 zastopnikov tujih držav. Uspeh je bil neverjeten, v enem tednu so nabrali 300.000 kron, dosti, da so smeli igre pričeti, vsaj po mnenju Angležev. Časnikarjev je bilo tu vse polno, pod kraljevo ložo so imeli nakazanih 113 sedežev, vrhu-tega pa tudi prostor ob cilju. Arena je bila že pred 13. julijem, prvim dnevom iger, polna atletov, ki so se vadili, Amerikancev, Angležev in drugih, zlasti tudi Ogrov. Ob vhodu je plapolalo dvaindvajset zastav; iz toliko dežel so bili zbrani tekmeci. Dvanajstega julija je bila velika pojedina pri lordu Desborough, povabil je 400 časnikarjev in atletov. V pozdravu je omenil tudi, da so igre velikega kulturno-historičnega pomena, ker zbirajo v nekrvavem boju vse narode, ker se ti tukaj spoznavajo in se začno uvaževati in ceniti in zaneso te ideje med svojce po širnem svetu.
Škoda je bilo le, da je bil trinajsti julij deževen; kljub temu se je zbralo mnogo gledalcev v stadiju. Okoli štirih popoldan je prišel kralj in princ waleski, prestolonaslednik švedski, vojvoda Connaught itd. Atleti so se prikazali pri vhodu, lord Desborough je dal znamenje, zastave so se povesile, kralj je izpre-govoril: Igre se prično. Posamezne skupine so se uvrstile po alfabetu, Avstrija je bila torej prva, in so korakale vsaka v svoji narodni noši mimo kraljeve lože ter se mu poklonile.
Izmed tekem prvega dne omenimo tek na daljavo 1500 m. Par mesecev pred igrami je porabil Anglež Wilson za to daljavo 4 minute, in vsi so mislili, da bo tudi sedaj prvi. Še 200 m pred ciljem je bil Amerikanec Loneu prvi, Wilson drugi in Ame-rikanec Sheppard tretji,   a  naenkrat se je položaj
premenil: komaj devet metrov pred ciljem je Sheppard prvi in Wilson drugi, Loneij je bil že ostal zadaj, in končni zmagalec je bil Sheppard v štirih minutah in štirih sekundah. Sheppard je visok V 65 m, Wilson 1*63/72.
Drugi dan, 14. julija, je predirkal Anglež Kings-buru dvajset kilometrov v 34 minutah in 13 sekundah, Anglež Larner je prehodil 3500 m v 15V2 minutah in Amerikanec Flannagan je vrgel 7'25 kg težko kladivo 52 m daleč. Metanje kladiva je jako stara navada na Škotskem. Metalno kladivo z držajem vred je težko 7'25 kg, dolgo 1*22 m. Za vihteti se mora večkrat okoli glave in spustiti o pravem času; namesto takozvanega kladiva in držaja rabijo sedaj večinoma polkroglo in železno vrvico. Metanje kladiva je izredno naporno, samo najmočnejši atleti ga morejo izvajati z večjim uspehom, sicer pa skoro nobena vaja ne vpliva tako vsestransko na izvežbanje mišic kakor ravno ta, saj moramo izvesti več najkrepkejših in najhitrejših kretenj v malem krogu s premerom 2"13 m\ Flannagan je pozneje v svoji domovini Ameriki dosegel celo 58/72!
Igre so trajale 14. julija do petih popoldne, in zvečer ob šestih so bili prvi zmagalci v posameznih skupinah že natančno opisani v časopisu „Evening News", po naše »Večerne Novice". Nekateri športni listi so imeli v stadiju naenkratno po šest do sedem poročevalcev: že samo to je dokaz, kolike važnosti je Angležem vzgoja telesa!
Tretji dan, 15. julija, so pričeli z metanjem kopja; najboljši je bil Šved Lemming, vrgel je kopje 54*5 m daleč. Vseh tekmecev je bilo triintrideset. Pri tej vaji moramo prijeti kopje na spodnjem koncu; lahko pa ga primemo tudi drugače, najraje seveda v sredi, kar je nekoliko lažje. Lemming pa drži kopje sploh vedno v sredi in zato je bil seveda tudi v tej vaji prvi, dosegel je zopet okoli 55 m. — Ta dan so med drugim tudi dirkali na kolesu v daljavi 604 m, prvi je bil Anglež Johnson v 59 sekundah.
Metanje uteži in diska se je vršilo 16. julija. Utež je težka približno 25 kg, ima podobo krogle, držaj s kroglo vred ne sme biti daljši kot 40 1/2 cm metati moramo iz kroga s premerom 2'15 m. Okrog je zarisana črta, katere atlet ne sme prekoračiti. Amerikanci so vrgli kroglo 12 m daleč. O metanju diska smo že govorili;  pri prosti vaji, torej  s po-
34*
268
ljubnim zaletom, je vrgel Amerikanec M. J. Sheridan 2 kg težki disk 41 m daleč, drugi je bil zopet Amerikanec, Giffin, 50*7 m, tretji tudi ilmerikanec, Horr, 39'4 m, šele potem so sledili Evropejci. Pri grškem metanju iz kroga 2i3 m je istotako dobil prvo darilo Sheridan z 38 m. Kakor pri metanju kopja je tudi pri metanju uteži in diska oviralo tek-
VELIKI  OLTAR  SV. PRIMOŽU: POGLED  PROTI  VZHODU
meče mokro vreme, niso mogli dosti trdno stopiti, noga je večkrat izpodrsnila, in zato se Evropejci, ki tega niso bili navajeni, niso tako odlikovali kakor Amerikanci, ki se vadijo ob vsakem vremenu, da so kos vsem situacijam.
Z   velikanskim   zanimanjem   so  sledili   gledalci plavanju na 400 m. Dva tekmeca sta nam že znana,
Taulor in Scheff, v Londonu sta tekmovala poleg drugih tudi še šestnajstletni Avstralec Baurepaire in Anglež Foster. Taulor in Baurepaire plavata začetkoma vštric, tik za njima Scheff, pri 100/77. jima je vštric, do 150 m plavata s Taulorom skupaj, Avstralec je malo za njima, pri 200 m je Taulor prvi v 2 minutah in 35 sekundah, 2 sekundi za njim je Scheff. Sedaj pa začne Baurepaire plavati na vso moč, dohiti Scheffa, a Tauloru ne more do živega: Taujor je zmagal v petih minutah in 37 sekundah, drugi je Baurepaire v 5 minutah in 44 sekundah, tretji Scheff v 5 miuntah in 46 sekundah. Scheff je protestiral, češ da se je zadel ob Avstralca, a njegovega ugovora niso upoštevali. Ta dan so objavili tudi rezultate orodne telovadbe, ki se je vršila pretečene dni, in sicer v sedmih skupinah : vaje za moč in kolebne vaje na drogu, istotako na rimskih krogih, dalje vaje na bradlji, konju in plezanje na vrvi. Udeležili so se telovadbe Švedi, Norvežani, Finci, Danci, Francozi, Nemci, Italijani, Holandci in Angleži. Telovadci so bili seveda samo oni, ki so si jih posamezni odbori izbrali izmed najboljših. Dvajset je bilo odlikovanih, prvih pet je bilo sledečih; Braglia iz Italije, 317 točk; Anglež Tusall, 312 točk; Francoz Segurra, 297 točk; Nemec Steuernagel, 273, in Nemec Wolf, 267 točk; potem vidimo samo Francoze in Angleže, šele trinajsti je zopet Nemec, potem z dvema izjemama nanovo Angleži in Francozi. Še zadnji izmed dvajsetih, Francoz Castiglione, je dosegel 227 točk.
Ko so pozneje telovadili tudi v vrstah, je največ pozornosti vzbudila danska ženska vrsta; odlikovala se je v prostih vajah kakor v onih na orodju. Angleži se za to telovadbo niso dosti zanimali in so izvajali točke zelo malomarno, Amerikanci pri svojem razvitem športu pa sploh k orodni telovadbi nastopili niso. Prvo darilo so dobili Švedi, drugo Norvežani, potem so sledili Finci, Danci, Francozi, Italijani, Holandci in Angleži.
S hojo na 16 km se je začel program 17. julija; Anglež Larner jih je prehodil vi uri in 16 minutah: torej toliko kolikor iz Tržiča v Kranj!
269
Nato so vlekli vrv; v sredi potegnejo črto po tleh in vrsta je premagana, ako mora črto prestopiti. Na vsaki strani vleče osem mož. Oglasili so se bili Grki, Nemci, Amerikanci, Švedi in Angleži, zadnji s tremi vrstami. Grkov in Nemcev ni bilo k igram, Švede so Angleži takoj premagali in tudi Ameri-kancem se ni godilo nič bolje, akoravno so postavili v vrsto najboljše svoje atlete, M. J. Sheridana, Flannagana, Gratha, Rosa, Dearborna, Talbota, Coa in Horra. Videlo se je, da Amerikanci tukaj niso doma. Njihova pozicija ni bila dobra, niso se znali zakopati takorekoč v tla, moč nog je prišla premalo v poštev; Angleži so v tej stroki pravi mojstri, pri borbi so ležali skoro vznak in izrabili na ta način vso moč. Vsi brez izjeme so bili približno dva metra
polnjeni z vodo, in ograje različne visokosti. Tekač mora biti jako dobro izvežban, mora znati štediti s svojo močjo in ne gledati na lepoto skokov, temveč samo na to, kako bo hitreje premagal to in ono zapreko. Tako nekateri bolj plitve jarke kar hitro pre-bredejo, ker bi se po skoku morali kolikortoliko ustaviti in tako izgubiti dragoceni čas. Akoravno je bila pot dolga čez tri kilometre in so se ovire kar grmadile, je bil vendar Anglež Russell že v 10 minutah in 48 sekundah na koncu.
Sledil je tek na pet angleških milj = 8'045 km. Zmaga se je imela odločiti med Angležema Voightom in Owenom, Švedom Svanbergom in Afrikancem Hefferonom. Po prvi milji je bil na čelu Svanberg, po drugi Hefferon, istotako po tretji, pri četrti Svan-
SV. PRIMOŽ:  SV   TRIJE  KRALJI
visoki, čez 100 kg težki, poleg tega pa izvrstno izvežbani; ni čuda, da jim ni bil nihče kos.
Na hrbtu je preplaval 100 m Nemec Bieberstein v 1 minuti in 25 sekundah, drugi je bil Danec Dam, eno sekundo pozneje.
Ker vkljub razvitemu športnemu čutu Angležev obisk do 18. julija ni bil tak kakor so pričakovali, so cene znižali na polovico, in res se je nabralo okrog 50.000 gledalcev, akoravno se je vreme držalo zelo čemerno in kislo. Prišla sta tudi kraljica in švedski prestolonaslednik. Vsak večer dosedaj je bila pri tem ali onem velikanska pojedina, prireditelji so tekmovali, kdo bo gostom bolj postregel.
18. julija je bil najprvo tek z zaprekami na 3200 m (Hindernislaufen). Tekališče je navadno ravno, poraslo  s  travo,  zapreke  tvorijo nešteti jarki,  na-
berg; Voight je letel do tedaj nekako na poizkušnjo, tu pa pospešil korake in bil koncem pete milje petdeset metrov pred Owenom, tretji je bil Svanberg, četrti Hefferon. Voight je porabil samo 25 minut in 11 sekund.
Jako zanimiva točka je bila sedaj na vrsti: dirkanje na kolesu. Najprvo je šlo na 5 km in je zmagal Anglež Ben Jones v 8 minutah in 36 sekundah, primeroma slab čas proti rekordu 7 minut in 46 sekund. Pri dirkanju na 100 km je razburjenje seveda rastlo, posebno če se je komu kaj pokvarilo na kolesu in je vseeno tekmece dohitel na drugem; naravnost pa glušeče je bilo ploskanje, vrišč in vik, če je bil ta junak Anglež. In Anglež je dirko tudi dobil, C. Bartett, v 2 urah in približno 42 minutah, Francoz Dennu je bil samo  za širino  enega kolesa za njim.
270
Streljali so ta dan tudi na lok; gospodična Le-wall z Angleškega je dosegla 688 točk, Viljem Dod tudi z Angleškega pa 815.
V nedeljo, 10. julija, ni bilo iger, pričele so se zopet v ponedeljek. Najprvo se je odločilo prvenstvo v plavanju na 100/72; najboljša plavača na to razdaljo sta bila Amerikanec Daniels in Oger Zoltan Halmau. Gledati sta morala posebno na to, da nista zašla preveč na levo aH na desno, ker s tem se izgubi seveda mnogo časa. Do 15 m je bil Halmau prvi, a kmalu mu je bil Daniels vštric in je zmagal v eni minuti in pol sekunde.
SV. PRIMOŽ: POGLED PROTI KORU
V streljanju na lok za goste se je odlikoval posebno Francoz Crisot.
Ta dan kakor tudi ostale dni je bilo vse polno prediger, Nemci jim pravijo: Vorlauf. Ker je bilo število tekmecev tako velikansko, seveda niso mogli vsi naenkrat nastopiti in v predigrah so izločili tega in onega, tako da so ostali nazadnje res le najboljši. Pa tudi Angleži se pri teh predigrah baje niso obnašali popolnoma nepristransko in Amerikanci so jim to hudo zamerili. Recimo, da imamo 48 tekmecev za tek na to ali to razdaljo; po srečkanju bi morali teči štirje in štirje skupaj, torej dvanajstkrat, in teh dvanajst zmagalcev v posameznih vrstah tekmuje potem za prvenstvo. Lahko se pa zgodi, da je sreč-kanje nepravilno, da pridejo na primer takoj v prvi
skupini štirje najboljši tekači skupaj; eden je seveda prvi, drugi trije so pa morda boljši nego drugi zma-galec pri končni odločitvi in vendar ne pridejo tukaj popolnoma nič v poštev. In tega so Amerikanci dol-žili Angleže, pa po krivici. Sploh so se Amerikanci obnašali jako samozavestno; če je eden njih zmagal tudi v najmanjši pripravljalni tekmi, že so kričali na vse pretege, ga vzdignili na rame in ga nosili po stadiju okoli; če je pa zmagal v odločitvi, je bil pa hrup in vrišč nepopisen. Nekateri hudomušneži so hoteli dokazovati, da to kričanje ni toliko izraz veselja kakor pa poizkus jeziti Angleže; slednji so to tudi čutili in če je kdo izmed njih zmagal, se je stadij kar tresel vsled gromovitega vpitja.
Ta dan so začeli s skokom. Omenili smo že, da praktični športni narodi pri tem ne rabijo deske, kar je edino prav. Naravnost neverjetno se nam zdi, ako čitamo, kake višine in dolžine dosežejo nekateri v tej vaji. Tu je vse zedinjeno: največja moč mišic, pridna priprava, nepopisna gibčnost, energija in moč volje in najboljši je tisti, ki vse te vrline v pravem trenotku združi. Kako bi sicer mogli si predstavljati skok Angleža Bakerja, ki je že 1. 1900. brez deske skočil 2'02 m visoko, ali pa skok Darbuja, ki je brez zaleta dosegel višino 183 cm in istotako brez zaleta daljavo 372 cml
V Londonu so se odlikovali v skoku zlasti Amerikanci in Angleži; pri vsakem atletu je bil opazovati poseben način zaleta in odskoka. Pri skoku na višino zadostuje zalet petnajst do dvajset korakov, odskočiti moramo pri polovici višine, torej če skočimo 1*5/72 visoko, pri oddalji 75 cm od stojala; so pa tudi atleti, ki se stojalu še bolj približajo, tako zmagalec v Londonu, Amerikanec Porter; ta je dosegel L 91 m, sledili so mu Anglež Leahu, Oger So-modi in Francoz Andre, ki so vsi trije skočili V 88 m visoko! Potem so prišli zopet trije Amerikanci s 1*85 do 1* 83/rz! Začeli so skakati pri 1*6/72, torej pri številu, katerega pri nas sploh malokdo doseže. Pri skoku na višino brez zaleta je bil prvi Amerikanec Rau Ewry s 1*575 m! Samo dva centimetra manj sta skočila Grk Tsiclitiras in Amerikanec Biller, ta skok je posebnost nekaterih dežel, zlasti Amerike. Ewry je izredno usposobljen za skok brez zaleta, bodisi na višino ali v daljavo, bil je vselej prvi, v Atenah, St. Louisu in v Parizu, sedaj pa v Londonu.
Istotako je posebnost nekaterih dežel skok na daljavo brez zaleta, in tudi tu je bil Ewry prvi s 3*33/72! Tsiclitiras mu je sledil s 3*23/72, temu pa Amerikanca Sheridan in Biller s 3*22 m\ Z izrednim zanimanjem so sledili gledalci skoku na daljavo z zaletom; ta vaja zahteva dolgoletno skrbno vežbanje in zopet vidimo večinoma le Amerikance in Angleže, ki imajo zmisel  zato in ki po dolgotrajni,  vse ma-
271
lenkosti in pripomočke vpoštevajoči vaji pridejo tudi do rezultatov, ki jih smatramo za nemogoče in o katerih so pri nas na kontinentu res dolgo časa dvomili, dokler niso prišli Angleži in pokazali, kaj zmore pridnost, vztrajnost in ljubezen do telesne vzgoje. Nam neverjetne daljave so dosegli nekateri atleti v Londonu, Nemec Weinstein je bil s skokom 6 m in 70 cm šele šesti! Z nenavadno hitrim in močnim zaletom na 30 m\\ je skočil Amerikanec Irons sedem metrov in pol, Amerikanec Kellu 7"09 m in Kanadec Bricker, torej zopet Amerikanec, 7*08 m!! Kaj pomenijo te izredno velike številke, ve ceniti le oni, ki se je sploh kdaj vadil v tem.
V istem času kakor ta vaja se je vršila tekma v teku na daljavo 800 m. Šestdeset se jih je bilo oglasilo, a le osem jih je ostalo za odločilni boj, vse druge so bili izločili pri posameznih priprav-ljavnih tekih. Najboljši tekač je bil brezdvoma Ame-rikanec Sheppard, brez vidnega truda je bil po najhitrejšem diru že v 1 minuti in 53 sekundah na cilju; hud boj se je razvil pa za drugo in tretje mesto med Italijanom Langhijem in Nemcem Braunom, odločilo se je za Italijana, ki je pritekel poldrugo sekundo za Sheppardom do sodnika, samo slabo sekundo pred Braunom. Sheppard je bil tudi zma-galec v teku na 1500 metrov v času štirih minut in štirih sekund, kakor smo že omenili.
Po dolgem času zopet je bilo solnce tako prijazno, da je obsipalo areno s svojimi žarki, 22. julij je ostal vsem v prijaznem spominu. Okoli 40.000 vstopnic se je razprodalo, tudi kraljica je bila v stadiju, od začetka iger že tretjič. Najzanimivejše ta dan so bile tekme v teku čez staje na daljavo 400 in 110/n in navadni tek na 100 m. Povedali smo že, da postavimo pri prvi vaji v razdalji 100 m deset staj, visokih 1*06 /72, na ta način, da so oddaljene druga od druge 9'14 m. Akoravno je višina določena na T06/72, je vendar dejanski manjša, ker sestoji zgornji del navadno iz tankih vejic. Pri teku na 400 /72 je razdalja med posameznimi stajami seveda razmerno večja. Angleški atleti so v tej vaji res pravi mojstri, z največjo lahkoto pretečejo 110/72 v šestnajst do osemnajst sekundah. Seveda pri tem ne smejo gledati na to, da bi vsako stajo pravilno preskočili, glavno jim je izurjenost v nekem posebnem teku, takozvanem trokoraku. Pri tem staje tako-rekoč prekoračijo in uredijo korake tako natančno, da se dotaknejo tal med dvema stajama samo štirikrat. Dolga vaja in velika moč v nogah je potrebna, ker odskočijo samo z eno nogo in pridejo na tla zopet samo z eno, da se takrat nič ne ustavijo, ampak nadaljujejo svoj tek. Teči morajo vedno naravnost. Kdor tega ni videl, tudi ne more verjeti, kaj zmore  dolgoleten trud.   In kar so videli gostje
ta dan, to je presegalo celo pričakovanje Angležev, sicer tako razvajenih v športu in navajenih na sijajne rezultate. Štirje Amerikanci so bili z neverjetno hitrostjo preskočili, oziroma v diru prekoračili že osem staj, drug vštric drugega, tu šine kakor strela Smithson (Amerikanec) iz vrste, preleti zadnjih petnajst metrov kakor puščica in se postavi pri sodniku petnajst sekund! po začetku teka. Po mnenju vseh izvedencev je to brez primere. Takoj za njim vidimo ostale tri Amerikance, Garrelsa, Shawa in Rauda. Nepopisen vrišč pri Amerikancih, zopet so prvi!
Ni pa ostalo pri tej zmagi, tudi v teku na 400 m (čez staje) so si priborili lavorov venec. Ponos njihov
r .-             ,:!;::.....-,:V..               ";¦  ...
•             "    ...'  .
SV. PRIMOŽ:  FRESKA PRI STRANSKEM OLTARJU NA SEVERNI  STRANI
je bil Bacon, ki je premeril dolgo pot v petinpetde-setih sekundah, samo poldrugo sekundo za njim pa je priletel skozi cilj Hillmann, zopet Amerikanec.
Angleži so bili zopet zelo poparjeni, najnevarnejši njihovi tekmeci so si priborili zmago za zmago. A tudi njim je ta dan sijalo solnce sreče in uspeha. Južnoafrikanski poročnik Walker je bil prvi v teku na 100/72 v 10 in % sekunde, samo štirje tekmeci so bili, R. Walker iz Južne Afrike, Rector iz severo-ameriških Združenih držav, Cartmell tudi odtam in R. Kerr iz Kanade. Ko je počil samokres, je bil Walker takoj prvi, a pri petdesetem metru ga je dohitel Rector, za njim sta bila druga dva, a samo za par centimetrov; komaj polovica pota je bila še pred njimi,  a vkljub  temu  se posreči Walkerju  dohiteti
272
Rectorja in ga potisniti na drugo mesto, tretji je Kerr, četrti Cartmell. Kar je sedaj sledilo, ni mogoče popisati, Angleži so bili kakor obsedeni, gledalci so skočili čez ograje, vsak je hitel k zmagalcu, ga hotel poljubiti, mu stisniti roko ali vsaj dotekniti se ga, vzdignili so ga na rame in nosili po stadiju, iz tisoč in tisoč grl mu je donela slava, še pol ure potem so se culi vzkliki občudovanja in zadoščenja. Peljali so ga v dvorno ložo in predstavili lordu Desbo-roughu. Ta izraz veselja pa seveda ni veljal samo Walkerju' ampak  tudi Amerikancem,  ki se kar nič
SV. PRIMOŽ:  VELIKI RLTRR
niso mogli sprijazniti z mislijo, da njihov ljubljenec Rector ni bil prvi.
Prihodnji dan so pričeli s tekom na 200 m. Takoj v začetku si je zagotovil Kanadec Kerr prvo mesto, in ko so se pri sto metrih obrnili, je bil že za meter pred drugimi, a razdalja se je zmanjševala in ko je po 222/5 sekunde prišel do cilja, sta bila Amerikanca Cloughen in Cartmell komaj za širino roke za njim, četrti je bil Anglež Hawkins.
Do burnih prizorov je prišlo pri teku na 400 m. Tekmovali so zopet samo štirje, ker so bili druge že izločili, in sicer Anglež Halswell, poročnik v angleški armadi, amerikanski črnec Taulor in dva druga Amerikanca, Carpenter in Robbins. Ko bi ne bilo Halswella, bi bili Amerikanci med seboj in zmaga bi bila torej na vsak način na njihovi strani,   treba
je bilo torej Halsvvelia tako ali tako zadržati. Do polovice je šlo vse pravilno, ko se je pa tu Halsvvell hotel obrniti, sta se bela Amerikanca hitro združila in mu hotela zapreti pot, seveda tako hitro in navidezno neopaženo, da niso gledalci nič vedeli o tem; a tu so se pokazali Angleški sodniki kot pravi veščaki, takoj so prerezali nit na koncu tekališča in s tem povedali, da postopanje Amerikancev, zlasti Carpenterja, ni korektno. Spominjajo nas v tem na stare nad vse pravične helanodike. Carpenter se za to ni zmenil, temveč tekel dalje in prišel prvi do cilja, a njegove zmage niso pripoznali, temveč določili na drugi dan novo tekmo. Amerikanci pa k tej tekmi niso nastopili in tako je bil Halsvvell sam, zmaga torej angleška. Pretekel je to razdaljo v 50 sekundah, a dosegli so bili že preje in tudi on sam boljši rezultat, 48 sekund. Haiswell je znan kot jako dostojen, korekten atlet, ki se ni nikdar pregrešil proti športnim predpisom. Kako pravilno so Angleži postopali in koliko jim je bilo na tem, da si ohranijo ime nepristranskih sodnikov, nam priča dejstvo, da so dali takoj po teku vtiske stopinj tekmujočih atletov fotografirati in ponatisniti v časopisih! Taulor se je edini izmed Amerikancev skrbno ogibal vsakega nepravilnega postopanja, a drugi dan ni tekmoval iz kolegialnosli. Kmalu potem je ta vobče priljubljeni črnec, dijak pensilvanskega vseučilišča, umrl v svoji domovini na tifusu.
Sledilo je metanje 7*23 kg težke krogle iz kroga 2*13 m. Do najnovejšega časa so smatrali metanje te „lahke" krogle na kontinentu za čisto navadno vajo, pri kateri odločuje samo telesna moč, in so dosegli zato tudi jako neznatne mere. A kmalu je prišla zavest, da je treba dolgotrajne vežbe, preudarka, energije; zgled so dali zopet Angleži in Amerikanci. Do viška dovršenosti je prišel v tej vaji Amerikanec Ralph Rose, dijak vseučilišča v Čikagu, star 25 let. Njegova postava je izredno visoka in močna; zna pa svojo moč tudi izkoristiti in osredotočiti vso energijo in pričujočnost duha na določeni trenutek. Kakor iz jekla izklesan stoji na robu kroga, nič se ne gane v gigantičnem telesu, obraz izraža najvišjo moč volje in mišic, sedaj se nagne telo nekoliko nazaj, sledi par natanko preračunjenih skokov do oboda kroga in v velikem loku zleti krogla skozi zrak 14 do 16 metrov daleč! Celo Amerikanci se ne morejo načuditi!
Pri plavanju na 1500 m so se kosali Avstralec Beaurepaire, Avstrijec Scheff in Angleža Taulor in Battersbu. Ker je Scheffu prišlo slabo, je moral opustiti tekmo in prepustiti zmago drugim; nekoliko časa je bil Bottersbu prvi, a pri 1300 m ga je dohitel Taulor in prišel prvi do konca v 22 minutah in 48 sekundah.
273
Pri plavanju štafet ali moštva — na vsaki strani plavajo štirje, vsak 200 m — so Angleži dobili prvenstvo pred Ogri in Ame-rikanci.
Jako zanimivo je bilo tekanje moštva na razdaljo 1600 m. Vsaka narodnost izbere štiri najboljše tekače, ti tekmujejo toliko časa, da ostanejo samo še tri štafete, torej dvanajst mož. Prva dva morata teči vsak 200 m, tretji 400 m in četrti 800 m, to zato, da lahko vsaka partija izbere svoje najboljše specialiste za vsakokratno razdaljo. Ko priteče prvi do cilja, mora njegov drug kar najhitreje tek nadaljevati in tako naprej, minute potem seštejejo. Ostali so od vseh narodnosti za ta tek samo še Ogri, Amerikanci in Nemci. Da proti Amerikancem ni mogoče nič opraviti, so vsi vedeli in res so bili ti prvi, v 3 minutah in 30 sekundah; imeli so pa tudi izvrstno moštvo, Cartmalla in Ha-miltona za 200 m, Taijlora (črneča) za 400 /72 in Shepparda za 800 /n, nam že znane, osebe. Hud boj se je bil pa za drugi prostor; že so Ogri mislili, da je zmaga njihova, ko se je zadnji njihov tekač, Bodor, pri poslednjih metrih obrnil in dal tako Nemcu Braunu priliko prehiteti ga. Samo za dva centimetra je šlo!
Na vrsto je prišel troskok, borba je bila vroča. Vse se je čudilo, da je bil Irons, zmagalec v skoku na daljavo, tukaj šele dvanajsti; videl je, da mu prvi velikanski skok ne more pripomoči do zmage, da je tudi tukaj treba težavne, vztrajne vežbe. Vse je prekosil Anglež Ahearne s 14*92 /77, Kanadec Gar-
MESTNH  HIŠA V BRUSLJU
fieldt Me Donald je dosegel nekaj manj, 14*77 /77, takoj za njim je bil Norvežan Larzen s 14*41 m; sledili so potem po vrsti: Amerikanec, Kanadec, dva Amerikanca, Norvežan, Južni Afrikanec, Grk, dva Amerikanca, Sheridan in Irons. (Konec.)
35
346
•
Olimpske igre nekdaj in sedaj
Spisal dr. Vinko  Šarabon. (Konec.)
|a vrsto je prišla rokoborba. Mnogo so v zadnjem času pisali o tem; nekateri jo hvalijo, drugi grajajo. Res da včasih nastop in obnašanje borilcev ni tako kakor bi ga mi zahtevali, a to vendar ne more veljati o športu kot takem. Pravijo, da rokoborci goljufajo, da so se že vnaprej dogovorili itd. Pameten človek se mora vprašati, zakaj naj bi, recimo, borilec svetovnega imena goljufal Četudi bi se dal enkrat vreči proti še tako veliki odškodnini, bi to njegovemu imenu pri podjetnikih in pri publiku toliko škodovalo, da izguba še v primeri ni s ponujeno vsoto. Ljudem niso všeč neodločeni boji. Naj gre enkrat kdo sam tja in naj poizkusi, kaj se pravi boriti se pol ure in več! Drugi zahteva, naj se borijo z večjo vnemo, bolj temperamentno. Ali naj si polomijo roke in noge, da bi zopet nekateri vpili, da je to sirovost, da so to igre v starih rimskih arenah? Vsak je lahko bolan, samo rokoborec ne, pri njem je vse samo simuliranje, pretveza; lahko bi se boril, samo dogovorjeno je, da se ne bo; naj ga zadene še taka nesreča, boriti se mora in zmagati mora, saj je za to tukaj.
Očitali so rokoborcem, da so sirovi. To je seveda prazno. Božati se gotovo ne morejo in če v hudi borbi ta ali oni malo krepkeje prime, to še ni sirovost; ravno najboljši borilci, Ciganjevič, Eberle, Siegfried, Koch, Pohl, Podubni, Aberg itd., so tudi najmirnejši in njihova borba nudi res velik vžitek in vzbudi največje zanimanje. Po ure in ure se kosata včasih dva za prvenstvo, na desettisoče, ne na tisoče, spremlja vroči, a tihi boj — ravno zaraditega je toliko hujši —, ne slišiš najmanjšega glasu, niti šepeta, samo včasih kak priglašen vzklik, klic bodrila. To je boj moža proti možu, ki mora vsakogar navdušiti. Nikdar še nisem slišal grajati rokoborbe človeka, ki je bil sam krepak; navadno opravijo ta posel ljudje, ki jim ni mar za nobeno telesno vzgojo, ki so še daleč od ideala, stavljenega nam po Grkih.
In vendar, kaj vse nam da rokoborba, koliko drugih vaj nam nadomesti ona sama! Nikjer drugje se ne razvije v taki meri pogum in odločnost, moč in vztrajnost, gibčnost in pričujočnost duha. Vse te dobre lastnosti se strnejo in nam podelijo zaupanje v naše moči, v naše zmožnosti; varuje nas pa rokoborba pred strastmi, pred ošabnostjo in napuhom, kajti ni ga človeka, ki bi mogel trditi, da bi že ne
bil kdaj premagan. Z vsemi temi lastnostmi vred se razvije hladnokrvnost, ki je dandanes tako zelo potrebujemo.
Pravijo, da vpliva rokoborba preveč na srce, da se to razširi in oslabi in kar je še drugih takih prijetnosti. Na tem je toliko res, da ta vaja kakor vsako delo pomnoži delovanje srca, dihanje in poveča temperaturo, o bolehavem razširjenju srca pa ni govora. Zdravnika Lennhoff in Levu - Dorn sta preiskovala rokoborce in dokazala, da tudi najutrud-ljivejši in najdaljši boj srcu ni škodoval, da je imelo po borbi ravnotak obseg kakor pred borbo. Preiskala sta s pomočjo Rontgenovih žarkov Kocha, Eberla, Ornera de Bouillon, Aimabla de la Calmette in druge; študije sta priobčila v „Deutsche medizi-nische VVochenschrift".
Škoda le, da ravno pri svetovnih olimpskih igrah v Londonu razen kakih petih res izvrstnih niso nastopili najboljši rokoborci. Kako lahko bi bili zanesli zanimanje za ta lepi šport, ki vsebuje vrline vseh športov, med celi svet!
Rokoborba se je pričela osmi dan olimpskih iger. Krepki in zelo izvežbani Oger Rihard VVeisz je v trinajstih minutah položil na pleča Danca C. Jen-sena, Oger Payr pa v štirih minutah in pol najmočnejšega angleškega tekmeca Barretta. C. Jensen je brat M. Jensena, ki je pri olimpskih igrah v Atenah in potem pri svetovni borbi dobil prvo darilo. Takoj nato je premagal VVeisz tudi tega Jensena, Paur pa je bil čisto izpremenjen in je v četrt ure moral pustiti palmo zmage Rusu Petrovu. Par dni pozneje, 24. julija, sta se kosala Weisz in Petrov. Rusa sicer ni mogel VVeisz spraviti na hrbet, a vendar so mu priznali zmago, ker je ves čas napadal, Rus se pa samo branil. VVeisz je še jako mlad, je absolviral tehniko in je veleposestnik v Budimpešti. Ko je prišel domov, ga je čakala na kolodvoru množica 10.000 ljudi in ga v svečanem izprevodu nesla v njegovo kavarno ,Japan".
To je bila „težka" vrsta, vsak udeleženec je moral tehtati nad 90 kg. V srednji vrsti, 80—90 kg, se je najbolj odlikoval finski inženir VVerner VVeck-mann; znanje kot eden najboljših rokoborcev sploh, znan pa tudi na literarnem športnem polju, saj je poleg drugega izdal o svoji stroki športa celo knjigo v finskem jeziku. — Drugi tekmeci niso toliko znani.
34?
Omeniti moramo, da so bili vsi udeleženci amaterji, ne profesionali, zato tudi ne čitamo imen Ciganjevič, Podubni, Lurich itd.
Izmed dirk je največ zanimanja vzbudilo dirkanje na 100 km. Princ Waleski, sedanji angleški kralj, je namenil zmagalcu krasno majoliko. Lilo je kakor iz škafa, kljub temu so vsi priglašeni nastopili k tekmovanju, a drug za drugim je moral odnehati, nad 80 km vidimo še samo tri Angleže in Francoza Lapiza. Ob burnem ploskanju navzočih Angležev je šel prvi skoz cilj Anglež Bartlett po dveh urah, 41 minutah in 49 sekundah.
Petek, 24. julija, isti dan kakor maratonski tek, se je vršila tudi tekma v skoku s palico (Stabhoch-sprung). Kakor smo že omenili, bi bilo jako želeti, da bi ta skok sprejeli tudi naši telovadni odseki med svoje vaje. Posebno na gledalce napravi skok s palico poseben učinek. S hitrimi, dolgimi koraki hitijo tekmeci do črte, zasadijo palico pogumno v zemljo in visijo trenutek pozneje v zraku v višini, ki dosega pogosto dvakratno velikost skakalca. V Londonu sta dosegla Amerikanca E. T. Cooke in A. C. Gilbert višino 3-708 m, Kanadec Archibald, Amerikanec Jacobs in Šved Soderstrom pa 3'58 m\ Skakati so začeli pri treh metrih, pri nas pa pri 2'5 m že nehajo. Veliko se imamo še učiti, dosti dela imajo naši telovadci, da bodo vsaj približno dosegli svoje amerikanske, švedske, ogrske in druge tovariše. Tudi Nemci so se začeli v zadnjem času intenzivno baviti s tem in Paseman iz Kiela je skočil ravno zadnje dni — prve dni meseca junija 1910 — tri in pol metra visoko.
Vsak začetnik se mora varovati takozvanega »plezanja", ki je naravnost smešno in nas nikakor ne more prepričati, da gre tu za resen šport. Nekateri imajo namreč navado, ko so zasadili palico v tla, da s krčevito naglico plezajo po njej in visijo potem navpično nad povprečnim drogom ter izkušajo z različnimi čudnimi kretnjami zavihteti se na drugo stran. V trenutku, ko nastopi prenehljaj v skoku, to ni več skok in se ne sme šteti kot tak.
Kako drugače skočijo Cooke ali Francoz Gonder ali Archibald i. dr.! Najprvo lahen tek, ki postane hitrejši pred drogom, leva roka prime palico nad desno in ne da bi roki še enkrat izpremenil, je tekmec na vrhu in čez. Omeniti moramo, da je bil rekord leta 1908. že 3'9 m, in sicer ga je imel Amerikanec R. Drau, dijak vseučilišča Yale. Tudi Cooke, Archibald i. dr. so bili ali so vseučiliščniki. Archibald je pri treniranju za tekmo dosegel 3'75 m, a pri tekmi mu je malo izpodrsnilo. Letos, 30. aprila 1910, je padel tudi Drauev rekord. Poročili so iz Sv. Frančiška v Severni Ameriki, da je pri atletskih vajah v Berkeleuu v Kaliforniji skočil Lee Scott, dijak kali-
fornijskega vseučilišča, s palico 391'64 cm visoko! Ne bo več dolgo in bomo dobili poročilo, da so dosegli višino štirih metrov. Koliko je to, si težko pred-očimo, treba je le izmeriti in potem šele strmimo nad izredno spretnostjo in izurjenostjo amerikanskih atletov!
Maratonski tek! V stadiju se je zbralo okoli 80.000 ljudi, koliko jih je pa stalo ob cestah, se ne da izračunih. Pot je bila dolga 42 km in 600 m. Na dvoru VVindsorskega gradu, ki ga je ta dan angleški kralj izjemoma dal občinstvu v uporabo, je bil start, to je začetek tekme. Nekateri so prenočili v različnih hotelih v Windsoru, drugi so se pa pripeljali s posebnim vlakom navsezgodaj iz Londona. Bilo je to v petek, 24. julija. Zdravniki so pred tekom vsakega natančno preiskali. Oglasilo se jih je bilo 75, prišlo jih je pa na dvor 56. Ob četrt na tri se je pripeljala princesinja Waleska (sedanja kraljica) s princema Albertom (sedanjim kraljem) in Henrikom v Windsor in takoj je Lord Desborough, ki je spremljal tekmo ves čas v avtomobilu, dal znamenje za start, ob dveh in pol. Prvi so prišli skoz vrata Kanadec Burns in Angleža Clarke in Barnes. Takoj se je videlo, da je hitrica v zač^tku tako dolge poti prevelika, tudi je bilo prevroče; seveda, Angleži so mislili, da jim to ne bo delalo težav, ker so na domačih tleh, a kmalu so morali spoznati, da je drugače. Celo taki, ki so bili pri teku na poizkušnjo preje prvi, kakor n. pr. Duncan, so morali zaostati ali celo tekmo pustiti.
Sploh mora biti priprava na daljši tek jako skrbna. V tem oziru so uprav vzorna navodila, ki jih je dal Shrubb, znameniti angleški tekač, na razdaljo treh do dvajset kilometrov; skoro vsi rekordi v tej stroki so njegovi. Med drugim pravi: Nikakor ne smemo tekati na velike daljave pred osemnajstim letom. Najboljše treniranje (vaja, priprava) je hoja. Tri- ali štirikrat na teden moramo korakati do 30 km, m sicer na uro vselej čez 7 km. — Za nas je to veliko, za Amerikance in Angleže pa seveda malenkost, saj jim 9 km na uro ne dela nobene težave. — Ostale dni korakajmo do 15 km, na uro po osem. Eden dan v tednu naj bo tek po cesti na razdaljo 32 km. Tako se vadimo mesec dni ali šest tednov, zatem pa sledi še bolj skrbna in natančna priprava. Sedaj moramo tekati vsak teden dvakrat 32—40 km, in sicer vselej po cesti, druge dni pa 18 — 25 km. Hitrost naj bo poljubna, prevelika ne sme biti. Pri tekmi sami začnimo počasi, s hitrostjo, ki jo lahko pridržimo dolgo časa brez napora. Nog ne preveč privzdigovati, sploh se ne utruditi, gledati ne smemo na lep tek, ampak na to, kako se nam bo posrečilo dobiti tekmo, naj bo potem tek tak ali tak. Telo naj bo le toliko upognjeno naprej, kolikor je to potrebno
44*
348
za premaganje zračnega upora. Amerikanci imajo v tem oziru nadmoč nad drugimi športniki; ta nadmoč njihova pa ne obstoja v drugem kakor v skrbnem treniranju in v resnosti, s katero se bavijo s svojim poklicem.
Maratonski tek, pravi nadalje Shrubb, je postal v zadnjih letih uprav klasičen. V Atenah leta 1905. nihče ni mislil, da se bo tako hitro razširil, jaz sam nisem slutil, da se bom tudi treniral zanj. Že takrat sem pa vedel, da Iherringov čas, 42 1/2 km v dveh urah in 51 minutah, ni ravno poseben in izkušnja mi je to potrdila. Kmalu sem opustil tek na manjše razdalje in se začel pripravljati na maratonske tekme; ni mi žal za to. Pripravljal sem se na opisani način, ta čas opustil vsak tek na par kilometrov in izkušal spraviti teh 42 km takorekoč v noge. Cesta mi je za treniranje ljubša kakor športna tekališča, ker se na cesti mišice veliko bolj okrepijo. Vedno moramo paziti, da se preveč ne utrudimo, ne smemo pretrdo stopati, premikati se moramo kakor v nekakem spanju in v sanjah; ne glejmo med tekmo na druge tekače, kje so, koliko so pred ali za nami; če smo se skrbno pripravili, vemo dobro, kdaj nam je mogoče priti do cilja. Posebno važno je to, da se ne oziramo na občinstvo in se sploh ne menimo zanj. Ono hoče vedno vse bolje vedeti kakor tekmeci sami. Misliti moramo, da smo sami na cesti in da treniramo, da ni nobenega gledalca. Če bi pa kljub temu radi semintja dober svet, postavimo ob cesti kake športnike, ki nas opomnijo na morebitno napako. Sicer pa tekajmo čisto mehanično, kakor da bi možgani nič ne vplivali na delovanje nog. Brezdvomno so maratonske tekme jako interesantne in nas zanimajo od začetka do konca.
V Londonu se je opazilo, da marsikak tekmec ni bil tako skrbno pripravljen kakor zahteva Shrubb. Do polovice pota so bili Angleži na čelu dolge vrste, tu jih je prehitel Hefferon iz Južne Afrike. Indijanec Longboat, v katerem so vsi videli zma-galca, je žal moral po 32. kilometru izstopiti iz vrste. Doma v Kanadi, je konkuriral ta simpatični Indijanec do londonskih olimpskih iger večinoma v Zveznih državah in dosegel jako ugodne uspehe ; tako je v Bostonu pretekel štirideset kilometrov v dveh urah in 24 minutah. Poslali so ga zato k olimpskim igram. Treniral je na Irskem in prišel v London v najboljšem razpoloženju. Deset kilometrov pred cilj— ljem je imel samo še dva tekmeca poleg sebe, Hef-ferona in Italijana Doranda. A neznosna vročina je začela vplivati kmalu tudu na Longboata; dvajset jih je bila že prisilila, da so nehali teči, sedaj tudi Longboata. Trikrat je začel korakati, tu so ga vzbudili bodrilni klici množice, zopet je začel teči,  a nazadnje je vendar le moral opustiti tekmo.
Par sto metrov pred stadijem je Dorando dohitel Hefferona, ki se je moral slednjič umakniti tudi Amerikancu Hayesu, tako da je bila pri vhodu v stadij sledeča razporedba: Dorando, Hayes, Hefferon. Če bi pa rekli, da je Dorando „pritekel" v stadij, bi se zmotili. Do 200.000 oči se je obrnilo pri poku topa proti vhodu, a Doranda še ni bilo, pri vstopu je ves upehan padel na tla; močili so ga in nadaljeval je svoj „tek", to se pravi, polagoma se je pomikal po areni, večkrat omahovaje. Štirikrat se je zgrudil, a nazadnje je vendar prišel, seveda s pomočjo svojih italijanskih rojakov, do cilja, do zaželene vrvice. Nato je omedlel, odnesli so ga in par ur ga ni nihče videl.
Kraljici so pri pogledu na ubogega Italijana prišle solze v oči, ni mogla ostati na svojem prostoru, jokaje je šla proč. Hay.es, drugi zmagalec, je prišel čisto čil do cilja, se je potem celo izpre-hajal; videlo se mu je, da je Amerikanec izvrstno treniran, da ima svoje telo popolnoma v oblasti. O drugih pa rajši ne govorimo. Najugodnejši vtis je napravil Šved Svanberg, ki je bil po vrsti sicer deseti, a je res pritekel v stadij.
Veliko se je potem govorilo in pisalo, aH je to šport, ali ne, če se ljudje mučijo, ali se da to zagovarjati, in vsi kritiki in kritikastri, ki jim je šport trn v peti, so povzdignili svoj glas in izkušali v zabavljanju prevpiti drug drugega, navadno ljudje, ki imajo človekoljubje vedno na jeziku, a v resnici ga ne poznajo. S kako naslado zasledujejo večinoma ravno ti ljudje avtomobilske dirke, zrakoplovne poizkuse itd., in vendar, kako brezprimerno več nesreč se pripeti pri teh prireditvah.
Stvar je čisto navadno ta. Tekmovanje je bilo prosto, kdor se ga je hotel udeležiti, se ga je, kdor ne, ga ni nihče silil. Da bi pa to prepovedali, kakor zahtevajo nekateri, je pa seveda nezmisel, in pameten človek se bo temu samo smejal. Potem bi nam morali prepovedati hoditi po gorah, voziti se po avtomobilih, seveda še bolj v zrakoplovih, morebiti celo v železnicah, kajti nevarnost je tu -mnogo večja nego pri olimpski tekmi. Da taki „objektivni" sodniki nimajo smisla za športni čut posameznika, je seveda jasno. Pripravljeni pač moramo biti, skrbno pripravljeni, popolnoma trenirani, in ravno to zahtevajo tudi najboljši poznavalci športa, kakor smo poročali o Shrubbu. Potem se ne bo nikomur nič pripetilo. Pomisliti moramo pa tudi, da te ome-dlevice itd., niso bile posledice tekme same, ampak posledice nenormalnih razmer. Prej več dni dež na dež, vedno hladno, 24. julija pa naenkrat neznosna vročina, ni čuda, da se je pripetila kaka nezgoda — večjih nezgod tako ni bilo kakor omedlevice —. Sicer pa omedlimo lahko pri navadni hoji po cesti,
350
ako je vročina prehuda, le pomislimo na tako pogoste slučaje solnčarice. Termina pa tudi niso mogli tako hitro preložiti, ker je bilo že cele tedne prej vse natančno določeno. Torej je bilo vse tisto hu-ronsko vpitje preveč in prav ima nemški športni list, ki pravi: Wenn ein Bevveis dafiir erbracht wer-den miiBte, daK die Olumpischen Spiele der Neu-zeit fiir die moderne Athletik ein unschatzbarer Tri-umph sind, so konnten diese von sinnloser Wut eingegebenen Kritiken als ein solcher gelten. — Wer die englische Bevolkerung und ihre Sportbe-geisterung kennt, wird zugeben, daB nicht Sensa-tionslust, sondern das Verstandnis fiir die Bedeutung der ungewohnlichen korperlichen Leistungen diese Menschenmassen versammelt hatte. Und die drama-tischen Vorgange im Stadion vvurden von ali den Tausenden mit inniger Teilnahme verfolgt, uberall bemerkte man ein von gereiftem sportlichem Verstandnis eingegebenes Verhalten: ein iiber-quellendes Gefiihl der Begeisterung, als der erste im Stadion eintraf, dann feieriiche Stille bei jenen ungltkklichen Zwischenfallen, die infolge der iiber-maBigen Hitze vorkamen, und dann vvieder lauter Jubel, als die Sieger das Ziel passiert hatten. Das war die Teilnahme eines Kulturvolkes an einer sportlichen Veranstaltung, die solcher Wurdigung wert i s t. — To smo navedli, da vidimo Angleže res take kakor so in ker je med nami vse polno kritikov, ki grajajo vsako enako prireditev in vidijo povsod samo si-rovost.
Ker je Dorando prišel do cilja le s pomočjo svojih rojakov, so Amerikanci v imenu Hauesa vložili pri olimpskem odboru protest proti njegovi zmagi; saj je rekel neki Anglež, da tisti narod, ki šteje maratonskega zmagalca med svoje, lahko pogreši vse druge zmage, kar je seveda malo preveč. Zato so Dorandu odrekli prvenstvo in ga prisodili Hauesu. Angleži so pa že iz nasprotstva do Ame-rikancev, ki se je pokazalo tudi sicer ob vsaki priliki, častili Doranda na vse načine; kralj mu je kot moraličnemu zmagovalcu namenil krasen zlat pokal, ki mu ga je prihodnji dan izročila kraljica; pisatelj Conan Doule je vpeljal zbirko za nabavo narodnega daru za Italijana itd.
Iz Windsorskega gradu do Londona je porabil Dorando dve uri, 25 minut in 47 sekund, Haues 2 : 55 : 18 (dve uri, 55 minut in 18 sekund), Hef-feron 2 : 56 : 6, Šved Svanberg 3:9: 15. Tudi Čeh Nejedly je tekmoval, njegov čas je bil 3 : 26: 39. Sicer so bili pa poleg Amerikancev, Angležev in Kanadcev ter omenjenega Šveda in Čeha tukaj tudi tekači iz Ruskega, n. pr. Lind 3 : 28 : 49, iz Holand-skega, iz Danskega itd.
Malo pozneje je priredil angleški časopis Eve-ning News tekmovanja na isto razdaljo, 42'6 km, za profesionale. Prvi je bil Francoz Siret iz Pariza v dveh urah in 37 minutah!! Od onega časa, ko je atenski vojak Fejdipides prinesel od Maratona v Atene veselo novico o zmagi in jo plačal s smrtjo, so do konca leta 1908. dobili važnejše zmage v tem teku sledeči njegovi znameniti nasledniki:
1896 v Atenah Louis
42-6 km v 2 : 55 : 20
1896 „ Parizu Len. Hurst           40      „    „ 2:31 :32
1898 „ Parizu Champion             40      „   „2:30:10
1900 i Parizu zopet Len. Hurst 40      ,    , 2 : 26 : 48
1902 „ Ženevi Charbonnel          42      „    „2:44:0
1906 „ Rtenah Sherring             42"6   „    , 2:54:23
1908 „ Londonu Dorando           42"6    „    „ 2 : 54 :47
1908 . Londonu H. Siret           42'6    „   „2:37:0
1908 „ Milanu H. Siret
42-8    „    „ 2:42:28
Častihlepen ni zlepa kdo tako kakor atlet in zato sta se Dorando in Haues seveda takoj dogovorila, da se bosta koncem leta še enkrat kosala. Tekmovala sta 26. novembra v Madison Square Garden v Novem Jorku, na prostoru, ki je podoben londonskemu olimpskemu stadiju. Daljava je bila 42*4 kilometrov. Že takoj začetkom dirke je bil Dorando na prvem mestu in to mesto mu je tudi ostalo; porabil je 2 uri, 44 minut in 20 sekund, Haues pa 2 uri, 45 minut in 5 sekund. Vidimo tudi, da pri tako izbornih tekmecih diference niso velike. Ame-rikanci so se seveda zelo čudili, da njihov atlet na domačih tleh v njihovi navzočnosti ni zmagal; Do-randov uspeh je zato tem večji.
Dorando je bil že v svoji italijanski domovini eden najboljših tekačev in ko je šel v London, so bili Italijani, tudi kralj sam, trdnega prepričanja, da bo prišel na eno prvih mest. Glede maratonskega teka v Londonu se je izjavil, da mu je bilo grlo pri zadnjih kilometrih kakor izsušeno in glava tako vroča, da ni imel nobenega pravega občutka več. Vendar bi bil prišel, tako je zatrjeval, tudi brez pomoči do cilja in nič mu ni bilo všeč, da so ga pobrali s tal. Ko je konkuriral v Novem Jorku, mu tudi ni bilo prav, da je po njegovem prihodu množica takoj drla v stadij in ga nosila okoli, kajti hotel je še enkrat v najhitrejšem diru leteti okoli stadija in s tem dokazati, da je bil v Londonu samo žrtva nenavadnih razmer. Opetovano je izrazil željo, da bi se rad kosal v maratonskem teku tudi s svetovnim mojstrom Shrubbom in pa z Longboatom. Ta želja se mu je kmalu izpolnila, a tedaj ni imel takega uspeha kakor prej, pa tudi Shrubb ne tega, ki ga je pričakoval. O tej tekmi naj še izpregovo-rimo par besedi; sicer ne spada v okvir olimpskih iger, a združila je pet najboljših tekačev vsega sveta in  je  v tej   stroki  športni   dogodek   brez   primere.
351
Tudi je v tem oziru znamenita, ker so se je udeležili trije olimpski tekmeci.
Ob velikanski udeležbi so poizkusili svoje moči 3. aprila 1909 Dorando, Haues, Shrubb, Longboat, dalje Amerikanec Maloneu in Francoz Saint-Yves. Tekma se je vršila v Polo-Groundu v Novem Jorku na razdaljo 42 "2 km. Maloneu ni prišel posebno v poštev. Ker so olimpski udeležniki medtem bili prestopili k profesionalizrnu, so bile razpisane precejšnje nagrade. Prvo darilo je bilo 5000 dolarjev, torej okoli 25.000 K, drugo 2500, tretje 1500, četrto 1000 dolarjev. Začelo se je popoldne 10 minut čez tri. Vodstvo je imel Dorando, potem so sledili Saint-Yves, Shrubb, Longboat, Maloneu in Haues; kmalu pa je Saint -Yves pospešil svoj tek in bil po prvi milji (milja 1'609 km) že 70 metrov pred drugimi. Shrubb je imel posebno taktiko. Ker je bil par dni poprej v tekmi z Longboatom poražen, ni sedaj napel vseh moči, temveč se je omejil samo na opazovanje prvega tekača in hranil moči za konec. Pri deseti milji je začel Saint-Yves navidezno pešati, na njegovo mesto je prišel Shrubb, ki je bil prej tik zs njim. Pri 25. kilometru vidimo Shrubba še vedno na čelu, sledijo mu po vrsti Saint-Yves, Dorando in Longboat, daleč zadaj kot peti in šesti pa Maloneu in Haues. Pri 17. milji (27"31 km) je Longboat videl, da bi sicer Doranda lahko še prehitel, nikakor pa ne prvih dveh, zato je rajši izstopil, ker ni hotel tretjega mesta, seveda tudi ne 1500 dolarjev, t. j. 7500 kron. Pri 20. milji je prvi Francoz (porabil je bil dosedaj 1 uro in 57 minut, nekaj izrednega). Po 25. milji se pa ojunači Dorando in začne se hud boj med njim in Shrubbom za drugo mesto, prvo si je. bil že tako zagotovil Saint-Yves, tega ni bilo več mogoče dohiteti. In res se je Dorandu posrečilo, pri 25. milji (40'5 km) priti na drugo mesto; Shrubb je tedaj izstopil, ker se tudi on ni hotel zadovoljiti s tretjim darilom, ki si ga je na ta način lahko priboril Haues, četrto pa brez težave Maloneu. Haues se ta dan ni ravno posebno odlikoval. Glušeče ploskanje je pozdravilo Saint-Yvesa, ko je prispel popolnoma čil v res lepem teku do cilja. Vzdignili so ga in ob zvokih marseljeze v triumfu nosili po dirkališču. Saj je pa to tudi zaslužil, kajti pretekel je bil na tujem terenu 42'2 km dolgo pot v 2 urah 40 minutah in 51 sekundah; Dorando je prišel pet minut, Hau.es devet, Maloneij pa deset minut za njim do cilja.
Vrnimo se v London. Ko so Italijani par dni po zaključku igre odhajali v domovino,  so navdu-
šeni Londončani priredili Dorandu take ovacije na kolodvoru, da si je komaj priboril pot do voza. Zadnje dni je bil srečni Italijan najpopularnejši človek v Londonu, tekmovali so, kdo ga bo bolj slavil. Nešteto je bilo podjetij, ki so se imenovala po njem. Različni variete-odri so ga proti ogromni odškodnini najeli, da se je zvečer za par trenutkov pokazal zbranemu občinstvu, ki se je pri teh prilikah zbralo vselej v velikanskem številu. Tovarne jestvin so ponosno naznanjale v reklamah, da je Dorando po-kusil njihov izdelek; vse je prekosil neki krojač v najbolj živahni in aristokratski londonski ulici, ki je poslal brzojavke v vse večje časopise, da se bo o tej in tej uri zglasil pri njem Dorando in si kupil obleko. Da ga je več trgovcev naprosilo, naj da svoje ime za njihovo tovarniško znamko, je umljivo, še bolj umljivo je pa, da je dobil velikansko število ženitnih ponudb. Tudi doma so ga slavili kar najbolj sijajno.
Zadnji dan, 25. julija, razdelitev daril! Godba grenadirjev je zaigrala narodno himno in naznanila prihod kraljice, trobentanje škodske garde je napovedalo pričetek. Na odru je stala kraljica s prince-zinjo Viktorijo in švedskim prestolonaslednikom, pod odrom po vrsti zmagalci. R. Walker, mladi zmaga-lec v teku na 100 metrov, je dobil prvo darilo. Kraljica je darila izročila sama, pomagala sta ji voditelj igre, lord Desborough, in gospa Robertson. Še preden je bilo to končano, so naznanjali hura-klici, da je prišel tudi Dorando v areno, zopet zdrav in čil. Kraljica mu je podarila zlati od kralja mu namenjeni pokal. Haues je dobil veliko soho maratonskega tekalca iz brona, Amerikanci so ga dvignili na mizo, poleg njega postavili soho in ga z velikim vpitjem nosili po stadiju.
Občinstvo in atleti so trikrat zaklicali hura kraljici na čast; nato so se razšli, vrata olimpska so se zaprla. Zmag so si priborili Angleži triindvajset, Amerikanci iz Zveznih držav osemnajst, Švedi pet, Francozi štiri, Ogri tri, Nemci dve, Italijani dve, Južni Afrikanci, Finci in Kanadci po eno, znamenje, kje je šport doma in kako so še celo Nemci daleč za drugimi. V zadnjih dveh letih so Nemci to razliko z neumornim delom zmanjšali.
Prihodnje olimpske igre se bodo vršile leta 1912. v Stockholmu. Že, sedaj, dve leti pred igrami, imajo izdelan natančno začrtan program, uporabljene vse izkušnje dosedanjih prireditev. Na svidenje torej pri olimpskih igrah v Stockholmu leta 1912.! Dal Bog, da bi se sčasoma njihov vpliv pokazal tudi pri nas!